. UREDNIKOVA BESEDA Letos bodo "Iskre" izhajale v evharističnem letu, kar smo hoteli izraziti že z naslovno stranjo. Pred vami je prva številka. Popeljala vas bo od doma v svet - skozi premišljevanja in iskanja, vzpone in padce nazaj v varno zavetje domače hiše. Tu so napisane iskrice in iskre, ki so se ukresale na tej poti. Med duhovniki so Mii več ali manj vedno tudi pisatelji in pesniki. "Iskre" so bile prvotno zasnovane prav zato, da bi spodbujale literarno ustvarjanje, da bi v njih dijaki brusili svoj slog in izpopolnjevali jezik, da bodo mogli sčasoma ne samo literarno ustvarjati, pač pa tudi pridigati in sploh pisati in govoriti v lepem slovenskem jeziku. Vaja dela mojstra -zato pišite! "Iskre" naj bodo tudi odraz našega življenja, ki ne vključuje samo premišljevanje pač pa tudi dogodke in dejavnosti v semenišču. Tudi pisanje takih prispevkov kleše mojstra, ampak takih prispevkov v teh "Iskrah" praktično ni. Pišite tudi v tej smeri! Urednik \ ~ O v o ‘t /"• /1 (■: p raz n / k / r- ■ i Ì Mrak je legel, hud je mraz, da poka drevje, hrusta sneg, slabo je razsvetljena gaz, ko lezem truden v strmi breg. Meglica senči bledo luno, ki medlo sije na zemljo in riše pokrajino trudno, vasico razmetano, vso pusto. In vendar meni je hudo sedaj, ko pustil sem te samo. Še ti pomaham za slovo, popravim torbo si na ramo. In že hitreje mi korak v reber, v dolino stopa. Iz doline veje topel zrak in škriplje sneg ter stoka, joka. Vidmar Cene IMPRESIJA Potegnil je lahen vetrič. Krošnja velikega kostanja se je zazibala. Mogočno drevo, ki je prestalo že mnoge viharje, je zaječalo kakor zgaran starec zvečer, ko leže k počitku. V popoldansko soparo je odjeknil pritajen šepet rumenih listov, ki so oživeli v prijetnem hladu vetra. Na drobni vejici se majhen zlato-rumen list bori z vetrom za svoj obstoj. Tako droban in ves izsušen, pa vendar - kolikšna volja do življenja. Krčevito se drži svoje vejice, ki mu je kot mati. Hrani ga in varuje. Skozi nešteto viharjev ga je varno obdržala v svojem naročju. Spet nov naval vetra. List trepeta v zadnjih vzdihljajih. Omagal je. Neslišno zdrsne v globino. Že ga drži vrtinec vetra in se igra z njim. Počasi, kakor padalec se spušča na tla. Narahlo se dotakne mehke trave in obstane» Sam je in nemočen. Za njim prileti še en list, prav tak: rumen in suh. In potem še en. Vedno več jih je. Na mehko travo pod kostanjem lega pisana odeja listja, ki je vse bolj gorka. Brez boja se je vdal tudi zadnji list in se pridružil tolikim drugim, ki so omagali pred njim. Gole veje starega kostanja se kakor lačni otroci za kruhom stegujejo proti nebu, kot bi hotele pomahati v slovo soncu, ki počasi drsi v zaton. Marko Marinko BLIŽNJICE SO NEVARNE Skoraj vse počitnice sem preživel za knjigo, saj sem imel na Družboslovni šoli v Ljubljani še nekaj "dolgov". Vedno se je dobilo kakšno delo: večina dneva za knjigo, preostali čas pa sem porabil za delo na kmetiji. Ko sem "dolgove" v Ljubljani poravnal, smo se doma odločili, da bi šli v planine. Neke nedelje je prišel svak in odpeljal z avtomobilom sestri in mene na Vršič. Tam smo si obuli planinske čevlje, si nadeli nahrbtnike in se napotili proti Mojstrovki. Ker smo imeli dovolj časa, nismo hiteli. Kljub počasni hoji smo vseeno kmalu prispeli na cilj. Odprli smo nahrbtnike in se malce okrepčali, žigosali smo tudi planinske knjižice. Ogledali smo si čudovite gore, ki se vidijo z Mojstrovke. Ker je bil veder dan, je bil res lep razgled. Nebo je bilo brez oblakov, le veter je pihljal. Ko smo si ogledali okolico, smo se vračali po drugi poti in osvojili še par manjših vrhov. Nato smo se spustili v dolino. Šli smo kar po melišču. Kakšen užitek, ko ni treba skoraj nič hoditi, le malo poskakuješ in že drviš z ■' ’ • ■ ' c\ veliko hitrostjo proti dolini. Ko se je melišče končalo, smo končno prišli do markacije, vendar le-ta ni bila o- bičajna. Bila je le rumena lisa, ki je kazala pot do pra- c vih markacij. Sledili smo ji. Čez nekaj časa sva se s sestro Marto ločila od svaka Marka in sestre Anice, ki a ta_ • v srce tale pogovor. "Ja, viš Matej, včasih je. blo čist drgač," so začele H njegove mehke ustnice. Za,kratek čas je pomolčal, potegnil iz rane mladosti pripetljajev in začel nekoliko bolj samozavestno pripovedovati: "Ko sem začel hat u šulo, sem že moral jet past." Za trenutek se ustavil in otroško dodal: "Ja, pa sem se bal mal učil." Oči so se mu rahlo zasvetile, kakor dva svetilnika v temi na Atlanski obali in z nasmeškom je priznal: "Rajši sem piku krompir pa kastanj. Seveda smo se včasih na paši tud stavki," je fantovsko priznal. Obmolknil je in iz bližnje smreke se je med naju naselila tišina. Prepodil sem jo: "Potem se pa niste veliko naučili!" "Zatu se pa ti uč, da baš kaj znal," je mehko odgovoril užaljen obraz. V hipu me je nekaj močno stisnilo v prsih, ko sem se spomnil na vse prespane šolske in študijske ure. Jezik se mi je prilepil na nebo, on pa je ponovno potegnil novo ribo iz mladosti in začel sončno pripovedovati. Njegove besede so plavale z jadri proti cilju, jaz pa sem ostal sam na kamnitem otoku. Nisem bil čisto sam. Z mano je bila neusmiljena in nevidna roka, ki mi je popackala moj avtoportret. Matej TRPLJENJE "Joj, kako trpim!" reče šolska tabla. "Po meni pritiskajo z neko belo stvarjo in ti potegi puščajo bele sledove, 'ki jih kmalu poskušajo zbrisati z drugim vlažnim predmetom. A kljub temu brisanju, ki je le redkokdaj temeljito, ostanejo na meni globoke rane, ki že dolgo prekrivajo druga drugo. Po meni pišejo nekateri profesorji. Nekdo s svojimi napol klinopisnimi črkami napiše učencem naslov za šolsko nalogo. Spet drugi poskuša z'nekakšnimi znaki, ki močno spominjajo na hieroglife prikazati nekakšne večne resnice.Nekdo s približnimi skicami pomaga učencem, da si lažje predstavljajo določene pojme in besedne zveze. A zadnji izmed teh hudodelcev in sadistov nad ubogimi mrtvimi stvarmi poskuša prikazati zgodovinski razvoj besed in besednih zvez. Ta mučenja pa se zlahka primerjajo z grozodejstvi, ki jih na meni počno dijaki ali včasih celo bolje rečeno "divjaki". Nekaj napiše, pa takoj zbriše, bodisi z vodo, bodisi z roko. Nato pa zopet piše in misli, da. je. prav napisal. A večkrat se tudi zmoti." "Kaj šele jaz," pravijo razredna vrata. "Profesorji me sicer večidel pustijo pri miru. Ne vem pa, ali zaradi obzirnosti, ali pa iz lenobe in občutka večvrednosti, da se jim zdi za malo, da bi si sami odpirali vrata. Večje težave imam z dijaki, oziroma kakor praviš - divjaki. Loputajo z mano, se naslanjajo name, me odpirajo na stežaj, ali le pokukajo skozi ozko režo. Pred nekaj časa so celo preizkušali, ali je moja ključavnica še sposobna opravljati svoje delo. Ja, težko je naše življenje." "Vse to ni še nič," izjavi parket. "Kaj moram pretrpeti šele jaz. Neprestano nosim težka bremena. A ko bi bila vsaj pri miru. Nekateri profesorji na primer, delajo med uro prave maratone vzdržljivosti na razdalji nekaj metrov. Potem so tu razna premikanja stolov, klopi in katedra, ki so seveda "nujno" potrebna. Nekatera po mnenju dijakov, a druga po mnenju profesorja*' A kaj delajo z menoj dijaki. Ti ne prirejajo samo maratonskih, temveč tudi zasledovalne tekme. Pri teh pa včasih letijo po tleh tudi stoli - poleg dijakov" Kamniti Mak ŠOLSKA KLOP Pika črna, črte črne stare rane so. Prednik svoj obraz razgrne. Tudi ostre so in bele moje vse so zdaj. Vse so v trudu zaživele. Šolska klop trpiš, živiš. Tvoje lice govori, da preneseš šalo, križ. MALA NOČNA OBISKOVALKA Zvečer prime roka za kljuko. V sobo stopi dijak in se zdrzne, kajti pred njegovimi nogami prečka sobo majhna, črna živalca. Roka avtomatično pograbi metlo in udriha po nesrečni prikazni. Stvar zacvili in izgine v luknjo v steni: spet je ušla, samo za las. Ko ji njeno drobno, drobno srce preneha biti s tako močnimi udarci, začne zbirati peščico svojih možganov in si misli : "Tudi danes mi je k sreči uspelo. Ušla sem! Ostala sem sicer brez hrane, imam pa življenje," V njeni drobni notranjosti se poraja molitev, saj tudi ona ne pozna večjega dobrotnika in varuha kot je Bog. "Gospod, miš sem, mala nesrečna miška. Vsak dan moram preiskati toliko kotov in odprtin, da najdem nekaj drobtinic kruha in se tako preživim z ostanki, ki padejo človeku z mize. Kljub temu, da ima veliko, me ne prenese in noče deliti hrane z mano. Preganja me iz dneva v dan, pa čeprav si Ti njegov in moj Stvarnik. Ne ve, da imam tudi jaz probleme, da sem tudi jaz lačna, da tudi mene družica grdo pogleda, če pridem brez hrane, da tudi mene čakajo otroci. Ne more razumeti, da hočem le PREŽIVETI. Gospod, ne krivim te, ker si mi dal plašno srce, tudi ne, ker sem tako majhna in me zato vsakdo preganja, prosim pa te, spremljaj in varuj me še naprej, pomagaj mi pri mojem životarjenju. Cip, cip-cip, cip. Amen!" Kamen spotike GOVOREČE PLATNO Belo platno kaže. 0, le zakaj tudi sedaj ne laže. Vrstijo se obrazi in plašni, grdi, strašni so izrazi. Iščejo upajoče oči iz temnih tal in iz skušnjav poti, moči. Hočejo luč - tèmo le okušajo, omame, strupi -prazni upi. Zaman poskušajo. Luč dobrotna, daj, posveti med ljudi, da bomo mi bolj mirni mogli v platno zreti. SPOMIN NATE Naj morim si misli, ki beže tja, kamor ne bi smele? Le bolečine se množe. Naj išče sreče mi srce in čaka na pogled, nasmeh? Upanje solze uduše. Še sveča išče zraka si, da bolj močno, lepo žari, če veter je ne pogasi. Tako mi hrepeni srce po tebi, ki si vir moči, če še jo imaš zamé. Ne maram več, kot možno je, in nočem več, kot hočeš ti; razum se strinja - čustva ne. Dnevi presanjàni, noči neprespane, vem da to ni dobro ne zate, ne zame. Ojoj, vse to naj ti povem! Ne morem, nočem in ne smem, da srčnih ran ti ne odprem. Ljubezen dajem, prosim naj, ki ljubim te gorko, jo zate v Bogu vekomaj Spomin nàte naj vneta bo molitev -le zàte. Vidmar Cene ISKANJE Dan je prinesel svoje, truden zdaj lega spat. Ko petèlin budnico zapoje moral bo zopet - vstat'. Tudi junak moj lega, le skozi okno se ozre. Do grla sit je vsega, dela za dnarce zemeljske. A glej, na nebu zvezda sveti, le ena se blešči in sama je. Da mogel bi se tam ogreti, k njej mu zopet hrepeni srce. Res, z njo mu lepo je življenje, k njej le vsak večer hiti. Zvezda osmisli mu trpljenje, po njej mu bitje koprni. Le kaj je to, ki mu umreti brani? Od mnogih dana je in je le ena sama. Zvezda, ki niti dan je ne odstrani, Lahko bila bi Ljubezen imenovana. Si ti dekle, ki misliš name, te misli, ta otožnost se noče končati. Je to ljubezen mame, ki hoče se razdati? $ Fant, ni to tvoj oče, ali ni ta zvezda nekdo, ki je močan? Ni to bratec tvoj, ki joče, in morda On je, ki je vsemogočen? r Junaka sen vzame, ni sit, kot mislil je, vsega. Iskal je moč, da zjutraj zopet vstane, iskal in našel je Boga. IZGUBLJENI ZAKLAD Irena, Irena me je poklicala. Stopil sem in se usedel zraven nje na klop. Prej sem nameraval iti kar mimo, brez pozdrava in brez nasmeha. Ne poznam je dobro in še tako čudne stvari govorijo o njej, sem si mislil. "Živio! Počivaš?" "Ne* Kam greš?"je hotela spremeniti temo pogovora. "K maši. " "Lepo... Čeprav... Veš, jaz... izgubila sem vero v »r ioga, v človeka. Vero v ljubezen v življenje. Oprosti za take besede. Zame je Silo življenje prekruto. Moja duša je polna in prav nikogar nimam, da bi mu lahko razkrila to moje trpljenje in si s tem olajšala bolečino. Sicer pa> kaj mi človek pomeni, če vanj sploh ne verjamem, sploh ne upam več. Sama sem, sama s svojim trpljenjem. Že kot majhen otrok sem zasovražila ljudi, tako sosede, kot svoje starše in Srata. Spraševala sem se, kdo mi je oče in kdo mati. Jih sploh imam in kje je njihova skrb, ljubezen? Saj ne rečem, da je nista imela. Toda, namenjena je bila bratu. Od te-ljubezni sem prejela le očetove zaušnice in mamin prezir. Odšla sem v šolo. Vse stvari sem si morala kupiti s svojim težko zasluženim' denarjem. Starši mi ga nikoli niso dali, niti za najnujnejše stvari ne. Počutila sem se kot kamen spotike, ki je vedno v napoto in v katerega so se vsi spotikali in ga brcali z ene strani ceste na drugo. * Po šoli sem nameravala oditi v Ljubljano študirat glasbo. Predvsem zato, ker imam rada glasbo in ni hkrati pomeni tudi največ v življenju. V Ljubljani pa tudi ne bi bila v napoto staršem, ki so tej odločitvi močno nasprotovali. Vstrajala sem in tedaj so segli po zadnji možnosti: dom ali Ljubljana. S tem sem dokončno izgubila dom, starša, čeprav tega tudi prej nisem imala. „ V Ljubljani sem se kar nekako znašla, čeprav se predsodka o manjvrednosti le nisem mogla znebiti. Ne, da ti si ca občutek nekako zapovedovala, celo verjela sem v enakost človeka. A občutek je ostal in bil kot železna srajca. Nisem se ga mag'1 a znebiti. Dobila sem si nekaj prijateljev, če bi jih lahko imenovala tako. Veš, jaz sem tak človek, ki osebo: ne sodi po zunanjosti. Gleda pa na njegovo največje bogastvo ali revščino - na njegovo notranjost. Preživljala sem se s popoldanskim delom, ftudirala sem rahko le dopoldan. Vse je šlo>. dobro, dokler... Veš,, od vsega tega napora - telesnega in duševnega, sem zbolela. Vsi pravijo, da sem znorela, pa nisem. Dobila sem le neko nevarno bolezen, ki ji zdravniki niso znali poiskati zdravila. Po neki predstavi so me počakali pred stavbo. Vabili so me na razgovor in okrevanje. Res sem ga bila potrebna, zato nisem dosti pomišljala. Peljali so me v tisto "okrevališče" - v umobolnico. Dali so me v sobo, mrtvo, sivo, pošastno tiho, skoraj brez pohištva. V njej sem bila nekaj dni. Razmišljala sem o življenju, o tolikih lepih stvareh, o upanju v boljše življenje, o svetlih željah, o načrtih, ki se tolikokrat porajajo v meni. V svojem srcu sem skoraj oprostila očetu in mami za vse gorje... Dokler, dokler me nista obiskala.". Umolknila je, kot da bi razmišljala, ali naj mi pove tisto najstrašnejše ali ne. "Ne morem ti opisati njihovih obrazov: vsega besa, vsega sovraštva. Veš kaj mi je rekla mama: Le kako, kako si mogla? Da te ni sram? Le kako se nič ne sramuješ, ker so te zaprli v norišnico? Le kaj bodo rekli ljudje? Le kaj si bodo drugi mislili, govorili? Kako si mogla? Ostala sem nema, sama. Bilo je preveč, da bi lahko jokala. Tam sem stala negibna, okamenela. Zrla sem v njihove oči in se spraševala: Ljubezen? Očetova ljubezen? Materina ljubezen? Ljubezen? Potrpežljivost? Skrb? Ljubezen, ljubezen?" Začela je. jokati. "Danes vsaj jočem lahko, takrat niti tega nisem mogla. Oprosti." V sebi sem začutil grenkobo. Njeno trpljenje in velika revščina v moji duši sta me presenetili. Nisem vedel, kako bi ji lahko pomagal. "Zaupaj v Boga, v človeka, v smisel življenja in trpljenja in ne obupuj," so bile moje edine besede. V srcu pa sem ji tisočkrat ponavljal: "Oprosti, oprosti, ker sem bil tak do tebe, oprosti, ker ti nisem podaril niti malo ljubezni, oprosti..." Še danes ji v svojem srcu ponavljam: "Ne obupuj!" In še je rekla: "Šest let sem bila v bolnici. Najlepših in najvažnejših v mojem življenju in sploh v človekovem življenju. Prosim te še, da tega ne poveš nikomur. Mi obljubiš? Veš, življenje in ljubezen sta največja zaklada, če jih lahko nekomu podariš, drugače pa..." Peter SMET- Beseda, za katero se skriva vzhod in zahod; beseda, ki pretrese človeka v.njegovem temelju, beseda, ki prihaja • --V ~ . od Boga. ' Prijateljica Smrt. Še pred dobrimi desetletji je bila mnogo bolj domača, kot danes. Trkala je na trhla in okovana vrata. Ljudje so jo sprejemali. Verovali so, da je Ona samo sončni mrk, ki nastane za trenutek na naši sončni poti. Potrkala je na kmečka vrata in se naselila v hiši kmeta vsaj za tri dni. Nihče je ni odganjal v bolnice med apnenčaste zidove in med sodobne aparate. Ti, slovenski -viharnik, ki si bil rojen pod tremi očaki si spoznaval Njo že od otroških let dalje v umirajočih starših in sosedih. Nisi bil sam, ko si umiral. Ob sebi si imel ženo, otroke ali še celo starše. Prišel je duhovnik s sivimi lasmi, s čipkastim koretljem in s črno štolo okoli močnega vratu. Spremljala sta ga dva strežnika, 'suha, z razkuštranimi lasmi in z močno sklenjenimi rokami. Mož od Boga poslan ti je očistil packe še iz zadnjih strani knjige življenja. Po odhodu duhovnika in dveh molčečih strežnikov si se umiril. Sedaj si samo še čakal, kdaj se boš združil z Njim preko sestre Smrti, kot jo je imenoval Frančišek Asiški. Ti zadnji trenutki ti niso bili trenutki vpitja in groze, ampak čas umirjenosti in zadovoljstva, čist si in zato se boš lahko združil z Njim, ki je čistejši od nas. Končno si le dočakal zadnji vrtljaj zemlje okoli svoje osi. Se zadnjič si nemo pogledal svojo ženo in otroke in jim z očmi povedal tisti stavek, ki ti je bil v življenju najdražji in najsvetlejši in ki si ga v življenju skrbno hranil v svoji okovani skrinji: Smrt je potrkala na tvoja kmečka prsa. Toda ne s koščenimi prsti, ampak s prsti otroka. Kako more biti smrt temna, ko pa prihaja od Svetlobe? -"Pridi, ne bojim se te. Čakam na svoje novo potovanje," si si mislil. V rokah močno stiskaš roko ljubljene osebe. Ta trenutek ni bila stkana is živčevja, mesa, kit... ampak iz ljubezni. Smrt je prišla s kočijo, se ustavila in potem odprla lepo okrašena vrata. Mirno si vstopil in sedel na mehki sedež. Tiho je zaprla vrata in veselo zapodila iskra konja po zvezdnati cesti. Otroci, mladeniči in starčki so jo srečavali v svojih umirajočih. Dobro so vedeli, da nekoč prideš tudi ponje. Zato so na vsa svoja dela gledali skozi Sestrina očala. Tako so v preteklosti mnogi gledali Nanjo. Danes pa slišimo na pokopališču govornika, ki pravi: "Kruta smrt nam je iz naše srede iztrgala našega najboljšega prijatelja. Ostal nam bo vedno v spominu kot pošten in požrtvovalen sodelavec." Dvajseto stoletje je potisnilo smrt v najbolj skrite kotičke življenja. To stoletje je stoletje tehnike in računalništva. Danes znamo vse. Izračunati znamo razdaljo med Luno in Marsom, zlomiti hrbtenico človeku, ker misli drugače in celo podaljšati življenje za uro, minuto... Ni pa se nam še posrečilo ubiti Smrti, niti z najbolj natančnim orožjem. Še vedno je ista. Ona je dekla Gospod:va, ki pokorno izpolnjuje Njegove ukaze. Ravno tako danes potrka na steklena vrata. Ko jo opazijo, takoj zavrtijo telefonsko številko in čez nekaj minut pridrvi kovinska škatla. Vsi nekam hitijo, vsi so zbegani in prestrašeni nad Njenim prezgodnjim prihodom. Bolnika odpeljejo s konzervo in nehote tudi Njo. V bolnidi takoj zagradijo bolnika za visok plot raznovrstnih aparatov. Hočejo preprečiti Njen nezaželeni prihod. -"Oh, kako so naivni in oslovske pameti. Mislijo, da me bodo za vedno prepodili iz elipsaste zemlje" jo obdajajo misli kakor jutranja rosa spomladansko travo. Počasi se dvigne za centimeter, dva... toliko, da lahko prestopi ptot aparatov. Nato se spusti k puščavskemu bolniku. Povabi ga v svojo kočijo. Ti pa se braniš, otepaš z rokami. S sabo hočeš vzeti hranilno knjižico in oba vikenda. Tođa'Ona ni prišla po tvoje premoženje, ampak po tebe. Nemočen si pred Njo, kot dvomesečni otrok pred materjo. Odpreš skrinjo. Zgroziš se, ko v njej opaziš polno pajčevine in ne čutiš ob sebi naj dražje. Elektronski kazalci se umirjajo, bele halje začno zmedeno hoditi okoli postelje. Vsi plešejo okoli tebe, toda človeka ni nikjer. Zelo žalosten je ta odhod. Podoben si roparju, ki si je nakopičil velik kup premoženja. Uredil si je hišo z bazenom in s parkom. Začel je ravno uživati svoje lažne sadove, ko so nepričakovano prišli miličniki in ga odvedli v majhno vlažno celico. Tako in podobno doživlja današnji človek sestro Smrt. Človeka so zabetonirali s televizijo, s preobilico hrane in z bučno glasbo. Mladim nočejo povedati, da bo tudi na njihovi poti enkrat sagotovo nastopil sončni mrk. Otroci preobilja se bodo nekoč srečali z Njo. Da, prav ti otroci, ki imajo dobro plačo, lepo, zdravo ženo, dva luštna otroka, letne počitnice na morju in mehko posteljo v kateri poležavajo v nedeljo dopoldne. Prišli bodo zagotovo na srečanje z Njo, toda verjetno nepripravljeni. Občutili ga bodo lahko kot polom. Pri Bogu se bodo pritoževali nad njim, češ, saj nismo vedeli, da tudi smrt obstaja. Za srečanje z Njo pa je potrebno premišljevanje v tišini* Oni pa nočejo imeti mislečih ljudi. Vzgajajo jih za morilce in hranijo jih z javnim mnenjem. Današnje geslo je: "Samo eden ima v rokah mikrofon, samo eden je govornik, zato rabijo čim več zvočnikov, malih in velikih. Vse je urejeno. Ge pa kdo hoče imeti svoj mikrofon, mu takoj prerežejo električno žico. Matej KRIŽEV POT Kostanji cvetijo. Zima je. Bel vonj mi omamlja nosnice. Mama mi da kolo. "Pelji se, moj sin!" Sedem na kolo mamine ljubezni in se poženem proti belo cvetočim kostanjem. Sem kar dober kolesar, ampak tega kolesa ne obvladam. Nosi me z ene strani ceste na drugo. Nasproti pridrvi tovornjak. Komaj sem se mu izognil. Ob cesti cvetijo kostanji. POmlad je. Bel vonj mi para nosnice. Malo naprej je prepad. Spodaj izvira reka. Ko se pripeljem tja, skočim s kolesa, ker ga ne obvladam,, in ga zaženem čez rob. A že sem se prestrašil. Na srečo pa je kolo mamine molitve padlo v vodo in ne na kamenje -udarec je ublažen. Šel sem dol. Mama joče. Jaz pa se jezim na kolo, češ da je imelo zvito krmilo. Popravljal sem,'kar se je kvarilo. Usedel sem se pod kostanje. Bilo je poletje. Belina je obledela.. Barve so izginjale. Omahoval sem, dolgo -morda vse življenje; še po tistem, ko me je buldožer časa potiskal na razpotje in ko me je moč nujnosti prisilila, da se odločim - prerezal sem si žilo; telo je zadrgetalo, obraz je pobledel. Tisti čas sem se z ljubeznijo ozrl na kostanje in jim daroval še zadnji mil pogled. rK -uti so." Rdeče življenje pa je kar iztekalo. Jeseni bodo kostanji cveteli temno rdeče. Njih vonja pa ne bom čutil. Fast GOMILA Plamenček za plamenčkom se nagiba in vosek, ki diši svečano in skrivnostno po sveči solze riše, veterc rožce ziba, v daljavi drevje šelesti temotno. Zemlja že dehti vsa črna in zravnana, z rožami krašena in opleta, grenka je, s solzami zalivana, čaka, čaka zemlja sveta. UTONIL SEM žaREK vsiljevanja, mislim, vsaj to mi pustite! odGOVORI !' DIVIDO ET o « o Bombni napad Ck - v srce in ni več srce. Radijski sprejemnik Ul Ul Ul Ul Ul Filanje s podatki a^b^- + a2b? + a^b^ -- xy Komu na čast se to učim v - (3kT/m) 1//2 Ne bom potreboval to be + present participle Dela me pasivnega utinam + konjunktiv futura Je pa položna želja Vse sprejemam crk poje Kos crkni človek živi nov radijski sprejemnik! Ne mislim, torej... IA IA IA IA IA Blagor tistim, ki jim delam krivico Poplava valov Utapljam se SOS NA POMOČ POMAGAJTE In ljudje so POMAHALI In ljudje so zamahnili z roko. - Nič ne bo z njim. . Samo z rokami nekaj maha okrog sebe. Treba ga bo malo poživiti. Poslali so še nekaj valov in -UTONIL SEM Fast REVEŽI Obup, nemoč. Naj se borim? Zakaj sem tu, zakaj živim? Da stradam in trpim? Oj človek, kako si neprijazen, od mene se obračaš stran. Oj človek, praviš da za kazen živim na svetu, jaz tlačan. če moreš, le pozabi me! Ne vtišaš me, bol moja tvoja je in že z očmi odpiram ti srce. Vidmar Cene \ V;v / ! r " • / \ \ PRVA BRAZDA Poletni dan se je z zadnjimi žarki poslavljal, ko sem nameril svoj korak po pobočju nad vasjo. Celodnevno delo na kmetiji me je utrudilo in večerni hlad mi je prav prijetno sedal na lice, ko sem se zleknil pod mlado lipo na robu pobočja in se zazrl y pojemajoče sonce. Težke misli so mi ležale na duši. Veke so mi postale težke, a nisem zaspal, le nenavadne slike so mi zaplesale pred očmi. Lagoden mrak.je lebdel nad prostrano ravnino, kamor me je pripeljala pot. že lep čas sem sledil tej stezi in ni mi bila zoprna. Vodila me je skozi mehko mračnost, ki je dušila udarce zasukov in požirala osti življenja. Držal sem se te poti ter lagodno dremal življenje, ko me je nenadoma zdramil trk ob človeka. Bilo je nekaj nenavadnega. Stal je pred menoj pokončen, veselo presenečen, kot da me dobro pozna, le da čaka povabila, da stopiva v stik. čudno, toda jaz ga nisem poznal, bil pa sem trdno prepričan, da me nekaj veže nanj. Le kaj? čutil sem, da nekaj ni v redu. Poskušal sem zbistriti svojo preteklost, da bi našel sled za tem človekom, ki je tako nenadoma vzburkal moj mir. Ni šlo. Plast teme je prekrivala pre-jadrano pot. Nenadoma sem se zavedel,, da nimam preteklosti, da ne vem, od kje prihajam, kje sem, kam grem, in najhujše, - kdo sem? Zdelo se mi je, da se je tema okoli okoli mene zganila in zarjula kot izdana hinavka, ki skrbno skriva svojo skrivnost, a nazadnje sama od sebe pride na misel hinavkinemu najpredanejšemu varovancu. In res se mi je v mislih porodila drobna, kot čriček krhka želja po spoznanju, ki bi vame zarisalo nekaj, kar je in kar bi tudi ostalo. A bila-je le iskra, prešibka, da bi mogla z močjo stopiti med krila teme. Že je skoraj zamrla in zopet bi se zazibal v svoj pokoj, da se nisem ponovno zazrl v človeka pred seboj, čeprav me nekako ni več zanimal. Kljub temu pa sem opazil, da na njegovem obrazu ni več veselega presenečenja kot ob samem srečanju. Zazdel se mi je nenavadno podoben mojemu lastnemu razpoloženju. Prešinilo me je, kot da bi me kdo zgrabil za vrat in treščil na tla. Odprl sem oči in se zazrl v obris gora, ki so tonile v svetlobi zahajajočega sonca. Še vedno mi je bilo tesno pri duši, toda na nebu se je pojavila nova, jasna zvezda - bil je cilj; najdi samega sebe. Mirmeks MLADOSTNIKOVO ISKANJE Pusta predmestja ulica, čeprav še ni bila pozna ura, je že legel mrak na mesto. Slabotna svetloba se je le s težavo prebijala iz majhne, umazane svetilke. Veter se je igral s časopisnim papirjem in z odpadki, jih premetaval in metal ob hišne stene ali pa v umazane luže. Od nekje daleč se je slabotno slišal mestni hrup, tu pa je bilo vse tako grozljivo tiho. Tišino so prekinili koraki, ki so postajali vedno bolj razločni. Nenadoma se je zaslišal strašen ropot, pomešan s kletvicami. Veter se je še z večjo močjo pognal .■■•o po ulici, kakor da bi bil jezen, ker so ga zmotili pri igri in je hotel sedaj pokazati svojo moč. Med prevrnjenimi kantami za odpadke je ležal mladenič osemnajstih let. Oblečen je bil v rjav usnjen jopič, ki je bil že precej obrabljen in umazan. V nič boljšem stanju niso bile njegove kavbojke. Edino kar je imel novega na sebi, so bile njegove superge. Dolgi črni lasje so mu padali na ramena in sedaj so mu zakrivali tudi obraz. Z malomarno potezo si jih je popravil. Iz žepa je privlekel ploščato stekleničko žganja in naredil požirek. Obraz se mu je spačil od pekoče tekočine, ki se je počasi razlivala po njegovi notranjosti. Nato se je napol usedel in se ozrl naokrog. Nikjer ni bilo nikogar, ki bi videl njegovo sramoto, že tolikokrat se je vračal domo v-''okajen, že tolikokrat se je spotaknil in padel in prav tolikokrat je bredel z 'obrazom po lužah in prahu. Toda vedno se je nekako pobral in odkorakal naprej v temo. Toda danes se mu nikakor ni ljubilo vstati. Naslonil je glavo na zid in se zagledal v ne)*o. Jasno je bilo in polno zvezd. Čisto drugačno od njegovega življenja. Do sedaj je poznal samo bučne, zakajene lokale, razuzdano družbo in ozke slabo razsvetljene ulice, kjer se je spotikal in pobiral na poti domov. Edina svetla zvezda njegovega življenja je bila Mateja. Spoznala sta se nekega večera na plesu in od tedaj sta bila vedno skupaj, ko jo je čutil ob sebi, je z lahkot* pozabil na lokalsko družbo in pijačo. Toda nekoč je od nje zahteval preveč in izgubil jo je za vedno. Tolažbo si je nato iskal pri fik-sarkah, ki so ti' za denar dale vse, predvsem pa v pijači. Toda Mateje ni mogel nikoli pozabiti. Začelo ga je zebsti. Motiti $a je tudi začel smrad, ki je prihajal iz prevrnjenih kant. Oprl se je z rokami ob zid in kante in počasi vstal. Na dan je zopet privlekel stekleničko, nagnil jo je, toda požirek mu je zastal v grlu. Naenkrat se mu je zagnusilo, tudi to žganje. Izpljunil ga je, se hitro obrnil in treščil stekleničko ob zid, kjer se je razletela v tisoč koščkih, žganje pa je počasi lezlo po zidu navzdol in se zlilo v lužo. Počasi se je odpravil po ulici naprej. Prihajati je začel v mestno središče, med ljudi. Nenadoma se je znašel pred cerkvijo. Tolikokrat je že hodil mimo nje, toda nikoli ga ni zanimala. Imel jo je kot za vsako drugo stavbo, mimo katere je moral iti, da je prišel v lokal, med svojo družbo. Toda danes ga je nekaj gnalo, sam ni vedel kaj, v to stavbo. Usedel se je v klop. Cerkev mu ni bila neznana, saj jih je semkaj pred vsakim večjim praznikom vodil njihov duhovnik k spovedi. Toda to je bilo takrat, ko ja ko je še hodil k verouku. Po birmi pa ni več videl njene notranjosti. Z rokami si je podprl glavo in zatisnil oči. Tu notri je vladal mir, ki ga je vsega prevzel. Bil je pravo zdravilo za njegovo dušo. Sam ni vedel, koliko časa je bil v tem stanju, ko mu je nekdo položil roko na ramo. "Mladenič, odpraviti se bo treba, zapiramo." Telo mu je zadrhtelo. Obrnil se je k vsiljivcu, ki ni bil nihče drug kot župnik, ki je prišel zaklenit cerkev. Župnika je njegov pogled premaknil za korak nazaj. Sam ni vedel ali naj temu mladeniču zaupa ali ne, saj ni z ničemer kazal zaupanja. Tako sta nekaj časa molče gledala drug drugega. Nenadoma pa je fant skočil pokonci, se prerinil mimo župnika in planil na prosto, čutil je, kako ga v njegovi notranjosti nekaj duši. Potreboval je zrak. Globoko je vdihnil, nato pa je začel teči, ne da bi sam vedel čemu. Najprej počasi, potem pa vedno hitreje. Postajalo je vedno bolj svetlo. Tudi hrup se je vračal. On pa je tekel, kot da bi mu šlo za življenje. Neonska svetloba mu je bičala razgret obraz, niedt^iji ko je preskakoval od avtomobilskih žarometov obsijane luže in se prebijal med množico naprej. Obraz se mu je začel pačiti od napora. On pa je vedel le to, da mora teči. Končno se je ustavil pred neveliko stanovanjsko hišo, obdano z drevjem in okrasnim grmičevjem. To je bil njegov dom. Ves je bil zadihan in moker od potu. Naslonil se je na vrtno ograjo in se poskušal umiritiI Le's težavo'je premagal potrebo po bruhanju. V žepu je poiskal 'ključ, odklenil vhodna vrata in vstopil. Tisto noč se je dolgo premetaval po postelji, preden mu je uspelo zaspati. Sanjal je o mladeniču, ki je imel na sebi star ponošen jopič, obrabljene kavbojke in ki je ležal med kantami in umazanijo v pusti mračni predmestni u ulici. In videl je Svetlobo z neb'à, ki ga je obsijala, dvignila s tal in ga s tem iztrgala iz kraljestva teme. Jasno nebo pa šo razsvetljevale zvezde, ki se nikoli niso zanimale za usodo človeškega rodu. Marcel ISKRE: glasilo semeniščnikov Srednje verske šole v Vipavi NASLOV: 65271 Vipava 149 MENTOR: Ludvik žagar UREDNIKA: Stane Fajdiga in Norbert Koprivec TEHNIČNI UREDNIK: Iztok Kržič VINJETE: Tumaž Golob TIPKA: Matjaž Knific TISKA: 4. letnik r Razmnoženo v 400 izvodih. Vzdržujejo se s prostovoljnimi prispevki. Zahvaljujemo se vsem, ki ste kakorkoli prispevali k izidu "Isker". 1^-0 lC/v ■X - SKRE Inv.št. 19054 Šolsko glasilo KNJIŽNICA Semenišče Vipava Ulili«