(S) ®
Slavistična revija (http://www.srl.si) je ponujena pod licenco Creative Commons. priznanje avtorstva 4.0 international.
95
UDK 811.163.6'367.626.1"15"
Alenka Jelovšek
Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovška, ZRC SAZU, Ljubljana alenka.jelovsek@zrc-sazu.si
»MY SVA TEH SVETNIKOU OTROCI«: DVOJINA OSEBNIH ZAIMKOV V SLOVENSKEM KNJIŽNEM JEZIKU 16. STOLETJA
V članku so na podlagi popolnega izpisa iz del slovenskih protestantskih piscev predstavljene dvojinske paradigme osebnih zaimkov v slovenskem knjižnem jeziku 16. stoletja, za katere so značilne številne dvojnice, ki so v odvisnih sklonih nastale zlasti zaradi postopne pluralizacije. Opisana so pogostnostna razmerja med posameznimi dvojnicami pri različnih avtorjih, opozorjeno pa je tudi na občasno izrabo dvojničnosti za doseganje stilnega učinka.
Ključne besede: osebni zaimki, dvojina, pluralizacija, dvojničnost
Based on the complete excerpt of the 16th-century Slovene Protestants' works, the article presents the dual personal pronoun paradigms in the 16th-century Slovene literary language. Typical of these paradigms are numerous examples of variant forms that in oblique cases arose mostly by gradual pluralization of the dual. The article also presents the frequency of these variants by individual authors and the occasional use of variants for stylistic effects.
Keywords: personal pronouns, dual, pluralization, variation, Slovene literary language of the 16th century
Dvojina kot slovnična kategorija števila je v okviru binarnih opozicij podvarianta množine in je dvojno zaznamovana tako proti ednini kot proti množini, zato je v jezikovnih sistemih nestabilna in je v večini indoevropskih jezikov izginila (Derganc 1996: 7). Tudi v slovenskem knjižnem jeziku 16. stoletja je že prihajalo do njenega nadomeščanja z množino, in sicer tudi pri osebnih zaimkih, ki so posebnega pomena pri ohranjanju dvojine (Jakop 2008: 29-30). Na pluralizacijo osebnih zaimkov v 16. stoletju je opozorilo že več avtorjev (prim. Tesniere 1925; Derganc 1993, 1994, 1996; Jakop 2008, 2010), vendar zaradi omejenega gradiva niso mogli podati celovite slike o njenem napredovanju v tem obdobju. Ta prispevek je zato poskus, na podlagi popolnega izpisa iz del slovenskih protestantskih piscev 16. stoletja1 predstaviti dvojinske paradigme osebnih zaimkov s poudarkom na pluralizaciji, ki je glavni
1 Popolni izpis iz 53 del (slovenskih) protestantskih piscev 16. stoletja je bil opravljen na Inštitutu za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU. O zbiranju in urejanju gradiva prim. npr. Merše 2001. Pregled listkovne kartoteke se je zaradi homonimnosti z množinskimi oblikami in velike količine gradiva mestoma pokazal kot nezadosten, zato je bil dopolnjen s primerjalnim pregledom besedil, pri biblijskih tekstih tudi v primerjavi s sodobnim prevodom. Kljub temu je nemogoče z gotovostjo trditi, da so bile zajete popolnoma vse oblike zaimkov, ki bi jih lahko po navedenih merilih uvrstili med dvojinske.
0 Uvod
96
Slavistična revija, letnik 64/2016, št. 2, april-junij
vir dvojničnosti v njih. Pri tem je pri pluraliziranih oblikah kot merilo za njihovo uvrščanje v dvojinsko paradigmo upoštevano ujemanje z dvojinskim glagolom ali koreferenčnost z izvirno dvojinsko obliko v sobesedilu (oblikovna dvojinskost), ne pa tudi zgolj iz sobesedila razviden dvojinski pomen (pomenska dvojinskost). Podana so vsaj približna razmerja v rabi posameznih dvojnic, na tej podlagi pa so nakazane splošne tendence razvoja dvojinskih osebnih zaimkov v prvem obdobju oblikovanja slovenskega knjižnega jezika.
1 Pogled nazaj: Stanje v praslovanščini
	1dv.	2dv.	3dv.		
IMENOVALNIK	*ve	*va/*vy	*ona(m)	*one (s)	* one (ž)
RODILNIK	*naju	*vaju	*jeju		
DAJALNIK	*nama	*vama	*jima		
TOZILNIK	*na	*va	*ja	*ji	*ji
ZVALNIK	*ve	*va	*ona	*one	*one
MESTNIK	*naju	*vaju	*jeju		
ORODNIK	*nama	*vama	*jima		
Tabela 1: Praslovanske paradigme osebnih zaimkov (povzeto po Jakop 2008: 76, Ivšič 1970: 224).
Tesno povezanost med dvojino in množino kaže že psl. stanje, kjer sta imela v dvojini prvo- in drugoosebni zaimek v imenovalniku enak vzglasni element,2 ki izvira že iz pie. (*we) in je bil značilen tudi za zaimek za 1. os. mn., kar kaže na nerazlikovanje med dvojino in množino v ie. prajeziku (Arumaa 1985: 170). Ker je bila imenovalniška osnova prvoosebnega zaimka s samoglasnikom, tipičnim za paradigmo drugoosebnega zaimka, v nasprotju z načelom resonantnosti,3 je bila odprta za nalikovne spremembe. Medtem ko se je v psl. imenovalnik množine že preoblikoval,4 se je v dvojini še ohranila starejša oblika ve.
Imenovalniška oblika pri drugoosebnem dvojinskem zaimku ni enoznačno rekonstruirana: večina avtorjev na podlagi stcsl. predpostavlja za psl. obliko *va, ki
2	Na podlagi rabe tako za 1. kot za 2. osebo se domneva, da je šlo za inkluzivni zaimek, ki je vključeval govorca in naslovnika (Matasovič 2008: 235).
3	Pri zaimkih kot majhni in zaprti (kar jih približuje slovničnim besednim vrstam) ter pomensko med seboj tesno povezani in soodvisni skupini besed igra v številnih jezikih veliko vlogo tudi glasovna povezanost posameznih oblik: rima, aliteracija in druge glasovne povezave v nekaterih zaimenskih sistemih odražajo kategorije, kot so oseba, število in sklon; tovrstni sistemi so v jezikoslovni literaturi označeni kot resonantni (Nichols 2006: 292). Kot zgled resonantnega sistema Nicholsova navaja zaimenski sistem prafinščine: 1ed. mina, 2ed. tina, 1mn. me, 2mn. te. Edninski obliki povezuje rima (-ina), enako množinski (-e); prvoosebna zaimka povezuje aliteracija m-, drugoosebna aliteracija t-.
4	Namesto pie. *we- se je za večje razlikovanje od drugoosebnega zaimka uveljavila oblika *my, ki je vzglasni m- domnevno prevzela po odvisnih sklonih zaimka za 1. os. ed. ali po naliki z glagolskim obrazilom za 1. os. mn. (Matasovič 2008: 235); izglasni element -y naj bi se razvil pod vplivom zaimka za 2. os. mn. (Matasovič 2008: 235; Beekes 1995: 209) ali na podlagi pie. oblike tožilnika zaimka za 1. osebo mn. *mons (Arumaa 1985: 166; Matasovič 2008: 235).
Alenka Jelovšek: »My sva teh svetnikou otroci«; Dvojina osebnih zaimkov
97
je bila prvotno omejena na funkcijo tožilnika dvojine (Šivic Dular 2006: 11), Decaux pa predvideva obliko *vy, ki je homonimna z imenovalnikom zaimka za 1. os. mn. (Derganc 1993: 10; Snoj 2003: 819; Jakop 2008: 76) in se ob glagolih v dvojini pojavlja že v najstarejših stcsl. kanonskih tekstih (Matasovic 2008: 236). Čeprav po Decauxu homonimnosti dvojinske in množinske oblike ne bi smeli razumeti kot začetek pluralizacije, A. Derganc meni, da je gotovo imela močan vpliv nanjo, saj se je v mnogih slovanskih jezikih pluralizacija začela ravno pri 2. osebi (Derganc 1994: 73).
V	odvisnih sklonih sta bili osnovi enaki kot v množini (*na-, *va-), končnice pa se ujemajo z dvojinskimi imenskimi (Arumaa 1985: 170; Šivic Dular 2006: 12).
Za 3. osebo v praslovanščini ni obstajal poseben zaimek, temveč sta to vlogo opravljala kazalna zaimka *om,lonalono in *jbljalje, ki sta se sčasoma združila v enotno paradigmo, sestavljeno iz imenovalniških oblik prvega in odvisnih sklonov drugega zaimka; s tem se je oblikoval podoben supletivizem osnov med imenovalnikom in ostalimi skloni kot pri zaimkih, ki spola ne izražajo.
2 16. stoletje
V	slovenskih srednjeveških rokopisih dvojina ni nikjer izpričana, zato ni mogoče spremljati njenega razvoja do 16. stoletja, ko je bila že v prvem objavljenem protestantskem delu, Trubarjevem Katekizmu iz leta 1550, izpričana delna ali popolna pluralizacija oblik.
Shnim ye ftuarill femllo, nebu ... Mofha potle to fheno Inu ye vkupe porozhill, Vfo ftuar ye nima ifrozhil, de ima nim flufhiti (TC 1550: 146)
Tovrstni zgledi so predstavljali težavo pri določanju dvojinskih paradigem osebnih zaimkov, zato je bilo treba za potrebe analize določiti merila za razmejitev dvojinskih in množinskih oblik.
2.1 V gradivu se kažejo različne stopnje pluralizacije imenovalniških oblik zaimkov:
a)	popolna ohranitev dvojine tako pri zaimku5 v vlogi osebka kot pri ujemajočem se glagolu v povedku;
Midua fua tudi zhloueka ufimu slu poduershena (TT 1557: 378)
sakaj hozheta vydva ta Folk od fvojga della proftiga fturiti (DB 1584: I, 36b) sdaici ona fapuftita ta zheln inu niu ozheta (TE 1555: C3a)
b)	množinski ali z množinskim homonimni zaimek ob dvojinskem glagolu; my pryemlieua to, kay fo nayu dela saflushila (JPo 1578: I, 129a)
Vy fta me v'nefrezho perpravila (DB 1584: I, 23a)
Oni fe ne fta nikogar bala, obena ftuar nei bila nima fourash (TT 1557: l3b)
5 Bodisi izvirne (ali z dva okrepljene) oblike pri tretjeosebnem zaimku ali nove oblike prvo- in drugoosebnega zaimka, nastale z okrepitvijo množinske oziroma z množinsko homonimne dvojinske oblike s števnikom dva. Obliki prvo- in drugoosebnega zaimka brez dva sta obravnavani pri tipu b.
98
Slavistična revija, letnik 64/2016, št. 2, april-junij
c) dvojinski zaimek ob množinskem glagolu;6
tiga vidua nemate diati pres Boshye Beffede (TO 1564: 131b)
č) pluralizacija tako zaimka kot glagola, dvojinskost je razvidna le iz sobesedila.
Kadar fta letu ta Apoftola, Barnabas inu Paulus, flifhala, Ha Tvoj gvant reftergala, inu fta fkozhila mej ta Folk, fta vpila inu djala: Vy Moshje, kaj tu delate? My imo tudi mertvazhki ludje, raunu kakor vy, inu vam Evangeli predigujemu[!] (DB 1584: III, 69b)7
Prvi trije tipi, ki vsaj deloma izkazujejo oblikovno dvojinskost, so bili uvrščeni med dvojinske oblike, medtem ko so bili primeri zadnjega tipa zaradi osredotočenosti na oblikovno podobo kljub pomenski dvojinskosti prišteti k množinskim oblikam.
2.1.1 To merilo je nezadostno pri drugoosebnem zaimku, kadar gre za ženski spol, saj je bila dvojinska glagolska končnica v 16. stoletju enaka množinski8 (-e) (prim. BH 1584: 98 in sl.).
Inu vy veifte, de fem ieft is vfe moie mozhy vaiu Ozhetu slushil (DB 1578: 28b)
Pojdite inu vernite fe, vfaka v'fvoje Matere hifho: GOSPVD fturi vama miloft, kakor fte vy tem mertvim inu meni fturile (DB 1584: I, 174a)
V tovrstnih primerih je bilo uporabljeno enako merilo kot pri zaimkih v odvisnih sklonih, ki niso nadzorovali ujemanja glagola v povedku, in sicer načelo koreferenčnosti: kot dvojinska je bila oblika obravnavana v primeru, ko je bila v neposrednem sobesedilu uporabljena dvojinska glagolska oblika, ki jo je nadzoroval koreferenčni osebek (neizraženi, zaimenski ali samostalniški), ob odsotnosti tega pa vsaj ena dvojinska zaimenska oblika z enakim nanosnikom.9
6	Ob z -dva okrepljeni imenovalniški obliki drugoosebnega zaimka najdemo v enem primeru tudi glagolsko vez v množini, medtem ko je deležnik ohranil dvojinsko končnico; v neposrednem sobesedilu je rabljena tudi iz množine prevzeta oblika dajalnika drugoosebnega zaimka: »Vy dva bote reis ta Kelih pyla: kateri jeft pyem, inu bota s'tem Karftom karfzhena, s'katerim jeft bom karfzhen: Ampak fideti na moji delnici inu na moji levici, fe meni ne fpodobi vam dati« (TPo 1595: III, 116). Gre za evangelijski odlomek, ki je skoraj v celoti prevzet iz DB 1584, le da je Dalmatin dosledno uporabljal glagole v dvojini: »Vydva bota rejs ta Kelih pyla, kateri jeft pyem, inu bota s'tem Karftom kerfzhena, s'katerim bom jeft karfzhen: Ampak fedeti na moji defnici inu na moji levici, fe meni nefpodobi vam dati« (DB 1584: III, 25a). Vendar enkratnost obeh pojavitev z množinsko obliko glagola, in to v dveh delih, kjer so napake in neskladnosti različnih vrst pogoste, ne razveljavi sklepanja A. Derganc (1994: 74), da je okrepitev zaimka s števnikom z obvezno rabo dvojinske glagolske oblike okrepila status dvojine.
7	Trubar ima na istem mestu še ohranjeno dvojino: »Midua fua tudi zhloueka ufimu slu poduershena, koker fte ui« (TT 1557: 378). V splošnem je pri Dalmatinu popolna pluralizacija v primerjavi s Trubarjem pogostejša, vendar najdemo tudi obratne primere, ko je Dalmatin na mestu, kjer je pri Trubarju množina, uporabil dvojino. Natančnejša analiza popolne pluralizacije osebnih zaimkov in primerjava med posameznimi avtorji presega okvir tega prispevka.
8	S tem so bili stavki z osebkom ženskega spola tudi odprtejši za vdor množine, medtem ko naj bi izenačitev glagolskih končnic v vseh treh osebah moškega spola v -a nasprotno pripomogla k večji stabilnosti dvojine pri zaimkih (Derganc 1993: 213).
9	Posebne težave pri takšnem uvrščanju predstavljajo posamezni primeri iz TPo 1595, kjer prihaja do neenotnosti v glagolskem številu ob istih referentih v neposrednem sobesedilu: »aku bi ona nas mogla v'ufe greihe inu framoto perpraviti, tu bi bil nyu lufht inu vefselje. Ampak tu nyh gane inu draflbi supar nas inu fo nam nervezh fovrafh, inu fhkodo obudita ker ona moreta« (TPo 1595: I, 274). Zaradi prevladovanja dvojine v odlomku je bil navedeni zgled kljub enkratnemu množinskemu ujemanju uvrščen med dvojinske.
Alenka Jelovšek: »My sva teh svetnikou otroci«; Dvojina osebnih zaimkov
99
2.2 Za ilustracijo rabe obeh meril sta navedena Dalmatinova prevoda odlomka Sir 17,10-18 iz DJ 1575 in DB 1584, ki izkazujeta različni stopnji pluralizacije dvojine.
Inu ie obadua ftuaril, vfakiga po nyu naturi, inu ie nyu ftuaril, po fuoij podobi. On je nima byl dal, de fe je nyu vfe mefsu moralu bati, inu de fo imeili Gofpodouati zhes vfo suirino, inu zhes ptice. On ie tudi nima byl dal pamet, gouori-ene, ozhy, vushefsa, inu saftop inu fposnaine, inu ie nima obeduuie pokasal, dobru inu hudu. On ie na niu vezh kakor na druge suirine pogledal, debi ijm fuoia preuelika zheftita della pokasal. On ie niu vuzhil, inu nima dal eno poftauo tiga lebna (DJ 1575: 67).
Inu je obadva ftvaril, vfakiga po nyu naturi, inu je nyu ftvaril, po fvoji podobi. On je nym bil dal, de fe je nyh vfe meffu moralu bati, inu de fo imeli gofpodovati zhes vfo svirino, inu zhes ptice. On je tudi nym bil dal pamet, govorjenje, ozhy, ufheffa, inu saftop inu fposnanje, inu je nym obadvuje pokasal, dobru inu hudu. On je na nyh vezh kakor na druge Svirine pogledal, de bi jim fvoje preveli-ku velizhaftvu pokasal. On je nyh vuzhil, inu je nym dal eno poftavo tiga lebna (DB 1584: II, 159b).
Medtem ko je pri DJ 1575 zaradi številnih koreferenčnih dvojinskih zaimkov v neposrednem sobesedilu (kljub enkratni rabi množinskega povedka ob neizraženem osebku v odlomku, a ne v neposrednem sobesedilu) med dvojinske oblike prišteta tudi oblika jim, so v DB 1584 vse navedene oblike razen izvirnih dvojinskih na začetku odlomka zaradi dosledne rabe množine tako pri zaimkih kot pri glagolih uvrščene med množinske.
2.3 Pregled celotnega gradiva je pokazal, da je dvojinske paradigme osebnih zaimkov v tem obdobju zaznamovala velika dvojničnost: dvojnice najdemo pri vseh osebah v vseh sklonih.
1. OSEBA	2. OSEBA	3. OSEBA		
		m.	s.	ž.
midva/mi/mi	vidva/vi	ona/onadva/	ona	one
dvej(dvuja)	(vi dvej/dvuja)	oni	(dvuja)	(dvej)
naju/najh	vaju/vas/vajh	njiju/njih/njijo,10 jih		
nama/nam	vama/vam/vom	njima/njim/njema, jim/jima		
naju/nas/najh	vaju/vas	njiju/nje/njih/ona(s), je/jih		
pnaju/nama/nas/ nami11	pvaju/vas	pnjiju/njima/njih		
pnama/nami	■Vama/vami	pnjima/njimi		
Tabela 2: Paradigma osebnih zaimkov v slovenskem knjižnem jeziku 16. stoletja.
10	S poševnicami so ločene dvojnice istih oblik. Vejica ločuje naglasne in naslonske oblike, ki niso obravnavane kot dvojnice, saj naslonske oblike predstavljajo posebno paradigmo. Zaradi posebnosti v dvojini bodo obravnavane posebej (prim. 3).
11	Oznaka p označuje obvezno predložno rabo v navedenem sklonu.
100
Slavistična revija, letnik 64/2016, št. 2, april-junij
2.3.1 V primerjavi s praslovansko paradigmo opazimo precejšnje spremembe zlasti v imenovalniku. Do tega obdobja sta se namreč tako pri prvo- kot pri drugoosebnem zaimku obliki izenačili z množinskima, kar je ponujalo možnost za uporabo glagolske množine in popolno pluralizacijo teh stavkov; kot nasprotna težnja sta se pojavila nova dvojinska zaimka, sestavljena iz množinske oblike zaimka in števnika dva, ki sta izpolnila nastalo vrzel v dvojinski paradigmi (Jakop 2008: 77). »Množinskima zaimkoma dodan element dvojinskosti je nekako potegnil množinska zaimka nazaj v dvojinsko paradigmo tako pomensko kot oblikovno, saj taki obliki sledi glagol v dvojini« (Derganc 1993: 214). Pod njunim vplivom se je s števnikom okrepljena oblika razvila tudi pri tretjeosebnem zaimku, čeprav je ta ohranil dvojinsko končnico.
S števnikom podaljšane oblike za vse tri osebe so izpričane že v Trubarjevih najzgodnejših delih.
Tedai prido knemu, Iacop inu Ioannes Zebedeoua fynuua, inu prauita, Moifter, midua hozhua, de ti tu nama fturish, kar boua tebe proffila (TT 1557: 130)
Iefus praui knima, Veruita vidua, de ieft vama morem tu fturiti (TE 1555: D8a)
Vtim pag kadar onadua vun grefta, Pole, tukai perpelaio knemu eniga zhloueka (TE 1555: D8a)
Pri prvo- in drugoosebnem zaimku podaljšani obliki midva in vidva v splošnem prevladujeta pri vseh avtorjih, pri katerih se pojavljata, vendar sta izključno rabljeni le pri Krelju. V Trubarjevih, Dalmatinovih in Juričičevih delih pa najdemo tudi nepodaljšani obliki mi in vi. Zlasti prva je v 16. stoletju še zelo pogosta12 in v petdesetletnem obdobju kontinuiranega razvoja knjižnega jezika ne kaže upada, temveč proti koncu obdobja celo porast rabe v primerjavi s podaljšano obliko midva.
TT 1557 TA 1566 Dpa JPol578 DB 1578 TT 1581- DB 1584 TPo 1595 1576	82
Slika 1: Razmerje med podaljšano in nepodaljšano imenovalniško obliko zaimka za 1. os. dv.
12 Kot edino jo najdemo v TAr 1562 in DM 1584; nasprotno je v TL 1561 in TC 1575 rabljena samo oblika midva. V vseh primerih gre za posamične pojavitve.
Alenka Jelovšek: »My sva teh svetnikou otroci«; Dvojina osebnih zaimkov
101
Podobno lahko ugotovimo tudi za obliko vi, katere raba se je v drugi polovici obdobja prav tako okrepila: medtem ko pri Trubarju ob močno prevladujoči rabi oblike vidva najdemo le en primer oblike brez podaljšave v TC 1575,13 pri Juričiču, Dalmatinu (DB
1578, DB 1584) in v TPo 1595 predstavlja okoli polovico pojavitev.
TT1557 TC 15 75 JPo 157S DB 1578 D61584 TPo 1595
Slika 2: Razmerje med podaljšano in nepodaljšano imenovalniško obliko zaimka za 2. os. dv.
Pri Dalmatinu najdemo nepodaljšano obliko tudi na mestih, kjer je Trubar v svoji izdaji evangelijev uporabil obliko vidva.
Iefus pag praui knima, Vidua ne ueifta kai proffita. Moreta li vidua pyti ta kelih, kir ieft pyem, inu fteim kerftom fe kerftiti, skaterim ieft bom kerszhen? (TT 1557: 131)
Iesus pak je k'nyma rekal: Vy nevefta, kaj profsita: Moretali ta Kelih pyti, kateri jeft pyem, inu fe puftiti kerftiti s'tem Karftom, s'katerim jeft bom karfzhen? (DB 1584: III, 25a)
Živost nepodaljšanih oblik v 16. stoletju kaže tudi opis osebnih zaimkov v Zimskih uricah prostih. Bohorič je v paradigmi za imenovalnik prvoosebnega zaimka navedel »mi nos duo duae duo, addita voce numerali dva duej dvuja« (BH 1584: 79), medtem ko je pri drugi osebi uporabil samo obliko vi brez podaljšave. Oblike brez podaljšave je uporabljal tudi ob navajanju glagolskih oblik:
mi bova, ve, va fekala, le, la. Nos duo, ae, o fecabimus. Vi bota, e, a fekala, ae, a. Vos duo, ae, o, fecabitis (BH 1584: 109)
Sinhrona dvojničnost podaljšanih in nepodaljšanih oblik je razvidna tudi iz opombe h glagolskim oblikam:
V dvojini se k zaimkom - zaradi večje preglednosti in poudarjanja - včasih dodajajo dva dve dva, takole: mi dva nos duo mi dve nos duae mi dvuja nos duo v srednjem spolu. Enako: Vi dva vos duo vi dvae vos duae, vi dvuja, s. spol. Enako Onadva onedve onadvuja itd. (Bohorič 1987: 133)
13 »[V]ti ifti fo bile duei dekli, te fo vkupe gouorile [...] Natu fem nima odgouuril, O Vi Curbe, koku vi fmeite neframnu lagati, Inu fem nima Ito tranzho pritil, Inu onu ie she fdai meni shol, de nyu ne fem fatoshil« (TC 1575: 189).
102
Slavistična revija, letnik 64/2016, št. 2, april-junij
Kot je razvidno iz Bohoričevega opisa, sta bila v 16. stoletju nepodaljšana dvojinska osebna zaimka za prvo in drugo osebo enaka za vse tri spole, pri podaljšanih pa števnik omogoča razlikovanje po spolu. Zgleda za srednji spol - s števnikom ali brez njega - zunaj slovnice ne najdemo in tudi zgledi za ženski spol so redki; kljub nerazlikovalnosti sta prevladujoče rabljeni nepodaljšani obliki mi in v/',14 poleg že navedene Trubarjeve vi še nekaj primerov pri Dalmatinu.
V'jutru je rekla ta ftarifha h'tej mlajfhi [...] my zheve njemu tudi leto nuzh Vina pyti dati, de ti noter grefh, inu knjemu leshefh, de od naju Ozheta feme ohranive (DB 1584: I,12b)
My hozheve ftabo h'tvojmu folku pojti (DB 1584: I, 147) vy vefte, de fim jeft is vfe moje mozhy vajmu15 Ozhetu flushil (DB 1584: I,20b) Le v enem primeru je v DB 1584 rabljena s števnikom podaljšana oblika mi dvej, ki jo najdemo v isti povedi kot nepodaljšano obliko mi.
Inu zhes try dny, kadar fim jeft bila rodila, je ona tudi rodila, inu my fve bile vkup, de oben ptuji nej bil s'nama v'hifhi, kakor le my dvej16 (DB 1584: I, 185a)
Tudi podaljšani obliki za moški spol midva in vidva sta večkrat rabljeni izmenično z nepodaljšanima mi in vi, kar kaže na zavestno slogovno variiranje različic.
Inu mi fua tukai guishnu po prauici, sakai mi dua priemleua tu, kar fo nayu dela vreidna (TT 1557: 249)
Ona fta pak diala: Midua negreua tia gori [...] Hozheshli tudi Ludem Ozhy isdreiti? My negreua tia gori (DB 1578: 128b)
Ti Moses inu Aaron, sakai hozheta vidua ta Folk od nega dela proftiga fturiti [...] Pole, tiga Folka ie vshe preueliku vdesheli, inu vy bi ishe nim hotela rezhi prasnouati od nih slushbe (DB 1578: 52a)
Vy nevefta, kaj profsita: Moretali ta Kelih pyti [...] Vydva bota rejs ta Kelih pyla (DB 1584: III, 25a)
14	V pregledanem gradivu dvojinskih oblik me in ve s podaljšavo ali brez nje nisem našla, čeprav Rigler (1968: 65) navaja kot paralelni besedi z refleksoma jata in etimološkega e vei : ve (osebni zaimek), pri čemer pa ne navaja primera.
15	Škrabec (1994: 106) vajmu razlaga kot dajalniško obliko svojilnega zaimka po analogiji z mojmu.
16	Pri Luthru na tem mestu ni rabljen števnik, ampak zaimek obe: wir beide (LB 1545: 1 Kr 3,18).
Alenka Jelovšek: »My sva teh svetnikou otroci«; Dvojina osebnih zaimkov
103
2.3.2 Osebni zaimek za tretjo osebo je v moškem spolu v večini primerov ohranil staro dvojinsko končnico -a, ki je bila po zgledu zaimkov za prvo in drugo osebo dvojine lahko podaljšana s števnikom dva, vendar je povprečno delež podaljšanih oblik v primerjavi z njima bistveno manjši.
Slika 3: Razmerje med podaljšanimi in nepodaljšanimi imenovalniškimi oblikami dvojinskih osebnih zaimkov.
Trubar je v splošnem približno enakomerno uporabljal tako nepodaljšano kot podaljšano obliko. Nasprotno pri Dalmatinu v večini besedil prevladuje oblika brez števnika, ki jo je kot edino uporabljal tudi Juričič (pri Krelju imenovalniška oblika ni izpričana). Tudi Bohorič je v dvojinski paradigmi in spregatvenih vzorcih uporabljal obliko ona, podaljšano je navedel le v že omenjeni opombi o dvojinskih oblikah zaimkov (BH 1584: 109). Tudi v TPo 1595 ona močno prevladuje, onadva se pojavi le dvakrat, ob tem pa ob dvojinskem glagolu najdemo še dve pojavitvi množinske oblike oni, verjetno pod vplivom prvo- in drugoosebnega zaimka.
Kadar ga ony pak per teh priateleh inu snanzih nenajdeta, Te ona flu preftrafhita (TPo
1595: I, 91)
ony nejmata tudi cilu obeniga saftopa (TPo 1595: III, 117)
Enaka oblika je enkrat uporabljena tudi že v TT 1557.
Oni fe ne fta nikogar bala, obena ftuar nei bila nima fourash (TT 1557: l3b)
2.3.3 Za ženski in srednji spol sta pri tretjeosebnem zaimku v 16. stoletju v dvojini že prevladali množinski končnici: Bohorič je v slovnici navedel obliki one (ž.) in ona (s.) oziroma s podaljšavo onedve in onadvuja (BH 1584: 109). V ostalih besedilih je izpričana samo množinski enaka nepodaljšana oblika za ženski spol one, oblika z dvojinsko končnico -i ni izpričana. V TT 1557 in TT 1581-82 sicer najdemo tudi zvezo one dvej, vendar primerjava s prevodnimi predlogami pokaže, da ne gre za razširjeni zaimek, ampak za prevod posamostaljenega števnika dve:
104
Slavistična revija, letnik 64/2016, št. 2, april-junij
one duei bote ukupe mleile, ta ena bode vfeta inu ta druga fapuszhena (TT 1557: 225)
Zwo werden malen mit einander / Eine wird angenomen / Die ander wird verlassen werden (LB 1545: Lk 17,35)
Dvej bote vkup mlejle ena bo gori vseta, ta druga bo pufzhena (DB 1584: III, 42a)
Podobno velja za zvezo zaimka s števnikom njima dvema v istih delih:
Potemtoga fe ie on prikafal nima dueima, ueni drugi shtalti, kir fta hodila, inu fta shla ueno uafs (TT 1557: 153)
Darnach / da Zween aus jnen wandelten / offenbart er sich vnter einer andern gestalt / da sie auffs Feld giengen (LB 1545: Mr 16,12)
Potle, kadar fta dva is mej nyh hodila, fe je on v'eni drugi fhtalti perkasal, kadar fta na pule fhla (DB 1584: III, 29)
2.4 Tudi odvisne sklone zaimkov za vse tri osebe zaznamuje dvojničnost - redkeje glasovna, pogosteje pa oblikovna.
2.4.1	Kot glasovno dvojnico lahko opredelimo Trubarjevo zaokroženo pluralizirano dajalniško obliko vom, narečno posebnost, ki so jo poznejši avtorji načeloma odpravljali. Med končnicami pa glasovno dvojničnost najdemo samo pri Juričiču, ki je v rodilniku tretjeosebnega zaimka poleg izvorne oblike njiju uporabljal tudi obliko z reducirano končnico njijo:
Inu on ie sginil fpred nyo (JPo 1578: II, 11b)
2.4.2	Od dvojnic, ki niso nastale kot rezultat pluralizacije, so rezultat splošnejših jezikovnih sprememb v 16. stoletju še dvojne oblike v mestniku, ki je bil v zaimenski paradigmi najbolj nestabilen sklon. Že Trubarje - zlasti ob predlogu pri - najverjetneje pod vplivom samostalniških sklanjatev prevladujoče uporabljal dajalniške oblike, čeprav pri njem še najdemo tudi izvorne dvojinske oblike:
Oftani per nama, fakai ushe na uezher gre (TT 1557: 252)
Ve tebi Corazin, Ve tebi Betfaida, fakai de bi taka fylna dela vtim Tyru inu Sydonu bila fturiena, koker fo per uaiu fturiena, One bi bile nekadai vtim shaklu inu vpepelu pokuro giale (TE 1555: E5a)
Inu fta tiga S. Duha, kateri ie vnyu prebiual fdobro volo is febe iffegnala (TT 1560: d4a) Sakai vnima fe glih tu [...] vuzhi inu pishe (TT 1577: 218)
Pri Dalmatinu so dajalniške oblike že popolnoma prevladale, izvornih mestniških oblik, ki so bile enake rodilniškim in tožilniškim, ne najdemo več.
My bi bily dobru s'nafhim vbufhtvom sa dobru vseli, tu bi bilu enu veliku blagu, de bi naju Syn per nama bil (DB 1584: II, 149b)
Nejli naju ferze v'nama gorelu, ker je on s'nama na poti govuril (DB 1584: III, 46b)
Pri ostalih avtorjih mestnik ni izpričan.
Alenka Jelovšek: »My sva teh svetnikou otroci«; Dvojina osebnih zaimkov
105
2.4.3	Pri Dalmatinu se v Bibliji v rodilniku in tožilniku dvojine tretjeosebnega zaimka pojavlja tudi oblika nju. Če domnevamo, da ne gre zgolj za zapis običajne oblike njiju,11 jo lahko po Ramovšu (1952: 91) razlagamo iz naslonske oblike ju z dodajanjem vzglasnega n- po vzorcu jih - njih.
nju Synuve inu Hzhere podavio (DB 1584: II, 71b)
ona je nju puftila, inu ona fta fhla (DB 1584: I, 120b)
Tovrstno razlago otežuje dejstvo, da naslonska oblika ju v 16. stoletju ni izpričana (prim. 3).
2.4.4	Med dvomljivimi dvojnicami je tudi Trubarjeva enkratna raba dajalniške oblike tretjeosebnega zaimka njema v TT 1557, kjer bi lahko šlo za prehod e-jevskega elementa iz edninskih oblik njega, njemu.
Kadar ie pag enu shturmane od tih Aydou inu Iudou inu od tih nih Vifshih bilu gori vftalu, de bi nema fylo bili fturili, inu nyu skamenem poffuli (TT 1557: 378)
Da je šlo za napako in ne pravo dvojnico, bi kazalo dejstvo, da je v ponovni izdaji evangelijev leta 1581-82 Trubar obliko popravil v običajno njima.
Kadar ie pag enu shturmane od tih Aydou inu od tih nih viBhih bilu gori vftalu, de bi nima fylo bili fturili, inu nyu skamenem poffuli (TT 1581-82: I, 537)
2.4.5	Na meji med dvojino in množino je tudi rodilniška (in pri prvoosebnem zaimku tudi tožilniška) oblika zaimkov za prvo in drugo osebo dvojine najh in vajh18, ki ju je Bohorič navedel v zaimenski paradigmi v svoji slovnici, sicer pa v protestantskih delih 16. stoletja nista izpričani.
Ramovš (1952: 84) ju razlaga kot staro dvojinsko obliko z množinsko končnico,19 pri čemer naj bi do križanja prišlo po redukciji in opuščanju dvojine. Obliki poznajo tudi nekateri govori v Savinjski dolini in Zasavskem kotu.
2.5 Množinske oblike v dvojinskih kontekstih20 tudi v primerih, ko ni šlo za popolno pluralizacijo, najdemo v vseh odvisnih sklonih zaimkov za vse tri osebe z izjemo rodilnika prvoosebnega zaimka. Vendar pa je njihova raba po posameznih sklonih in delež v primerjavi z izvornimi dvojinskimi oblikami pri vseh treh osebah različna, razlikuje pa se tudi pri posameznih avtorjih.
11 V slovenskem knjižnem jeziku 16. stoletja se je sklop nj + ij zapisoval z <ni>, <ny> in v nekaterih
primerih tudi z <nj>. Pri Dalmatinu je zapis <nj> zelo redek, zato je mogoče domnevati, da bi šlo za
posebno obliko. Nasprotno so bili primeri zapisa nju v TPo 1595 interpretirani kot običajna oblika njiju,
saj je tam zapis <nj> za nj + ij relativno pogost. Prim. Jelovšek 2014: 59-76 in tam navedeno literaturo.
18	Oblika vajh je navedena samo v rodilniku, v tožilniku najdemo samo obliko vaju (BH 1584: 79).
19	Najh in vajh najdemo tudi v Bohoričevi množinski zaimenski paradigmi kot dvojnici ob izvirnih rodilniških oblikah nas, vas (ti sta v paradigmi navedeni pri ločilniku s predlogom od); slednji sta pri obeh izvornih zaimkih edini obliki tudi v tožilniku.
20	Izraz množinske oblike v dvojinskem kontekstu se v tem prispevku uporablja za pojavitve, kjer je dvojinskost tudi oblikovno razvidna prek glagolskega ujemanja ali koreferenčnih izvorno dvojinskih zaimkov. Oblike, kjer je dvojinski pomen mogoče razbrati iz konteksta, a njihova dvojinskost ni potrjena, se obravnavajo kot primeri popolne pluralizacije in niso bile vključene v dvojinsko paradigmo.
106
Slavistična revija, letnik 64/2016, št. 2, april-junij
2.5.1 Tako so pri Trubarju v splošnem množinske odvisne oblike pogostejše pri drugoosebnem zaimku, pri Dalmatinu pa pri prvoosebnem. Pri obeh imajo najmanjši delež pri tretjeosebnem zaimku,21 pri vseh treh zaimkih pa ne presegajo 25 odstotkov pojavitev. Nasprotno najdemo pri Juričiču množinske oblike najpogosteje pri tretjeosebnem zaimku, kjer predstavljajo kar 45 odstotkov pojavitev, medtem ko pri prvoosebnem zaimku v dvojinskem kontekstu najdemo le eno množinsko obliko, pri drugoosebnem pa je v le dveh pojavitvah v odvisnem sklonu obakrat rabljena dvojinska oblika. V Trubarjevi Postili (enako kot v ostalih Trubarjevih delih) množinske oblike najpogosteje najdemo pri drugoosebnem zaimku, najredkeje pa pri tretjeosebnem, vendar je zaradi majhnega števila pojavitev njihov delež precej višji -tako pri drugoosebnem predstavljajo skoraj polovico pojavitev.
2.5.2 Razlikuje se tudi raba množinskih oblik po sklonih (prim. Tabelo 2).
	1. OSEBA	2. OSEBA	3. OSEBA
TRUBAR	posamične pojavitve v tožilniku in orodniku, v mestniku oblika nami iz orodnika mn.?	več pojavitev v dajalniku, ena v tožilniku, ki je v naslednji izdaji spremenjena v dvojinsko	pogosta raba (TT 158182 okoli 15 % pojavitev) v rodilniku (svojine), manjše število pojavitev v dajalniku, tožilniku in orodniku
KRELJ	samo dvojinske oblike	samo dvojinske oblike	samo dvojinske oblike
DALMATIN	posamične pojavitve v vseh sklonih razen rodilniku	posamične pojavitve v dajalniku, tožilniku in orodniku, edina oblika v mestniku	posamične pojavitve v vseh sklonih, najpogostejše v tožilniku in mestniku
JURIČIČ	prevladujejo podedovane dvojinske oblike, le en primer množinske v dajalniku	samo dvojinske oblike	v rodilniku in tožilniku prevladuje množinska oblika njih, v dajalniku je precej pogostejša izvorna oblika njima, pojavlja pa se tudi množinska njim; mestnik ni izpričan
TPo 1595	množinska dvojnica v dajalniku kot edinem izpričanem odvisnem sklonu	posamične pojavitve v rodilniku in dajalniku; mestnik ni izpričan	posamične množinske oblike v rodilniku in tožilniku, v dajalniku in orodniku samo izvorne dvojinske; mestnik ni izpričan
Tabela 2: Raba množinskih oblik po sklonih pri posameznih avtorjih.
21 Vendar je pri tretjeosebnem zaimku skupno število pojavitev tako pri Trubarju kot pri Dalmatinu bistveno višje (okoli 500) kot pri prvo- (Trubar 35, Dalmatin 71) in drugoosebnem zaimku (Trubar 46, Dalmatin 99), zato je absolutno število tretjeosebnih množinskih oblik najvišje.
Alenka Jelovšek: »My sva teh svetnikou otroci«; Dvojina osebnih zaimkov
107
Ker je v tem obdobju v samostalniški a-sklanjatvi, ki je imela razvojno velik vpliv na osebne zaimke,22 v rodilniku in mestniku že prevladala množinska končnica,23 bi pričakovali, da bo največ pojavitev množinskih oblik v teh dveh sklonih, a celotno gradivo tega ne potrjuje. Tako je rodilnik prvoosebnega zaimka edini sklon, kjer množinska oblika v dvojinski rabi v obravnavanih besedilih ni izpričana, in tudi pri drugoosebnem zaimku pri Trubarju ne najdemo množinskih oblik, pri Dalmatinu pa je njihov delež manjši kot v drugih sklonih, medtem ko pri TPo 1595 ne odstopa od povprečja.
Le pri tretjeosebnem zaimku pri Trubarju in Juričiču opažamo nekoliko pogostejšo rabo množinskih rodilniških oblik v primerjavi s splošnim stanjem. V večini primerov zaimek izraža svojino,24 čeprav tudi v tem pomenu prevladuje izvorna dvojinska oblika vsaj pri Trubarju, pri katerem sta izvorna in množinska oblika v besedilu pogosto sopostavljeni.
Ioshef, Maria, vlaku leitu ob Veliki Nozhi grefta knih Fari Vierufalem, Inu Criftusa nyu Synu [...] tudi tiakai pelata (TR 1558: C3a)
ta hozhta tukai ozhitu nih Sakonsko oblubo fpofnati, inu fe vkupe porozhiti [...] de nima knyu Sakonu Gofpud Bug fuio Gnado inu shegen da (TO 1564: 134b = TC 1575: 463)
Inu ny u teleffa bodo eni od tih shlaht [...] gledali, Inu nih teleffa ne bodo puftili vgrobe poloshiti, Inu ty, kateri na femli prebiuaio, fe bodo zhes nyu veffelili (TT 1577: 342)
Sočasna raba obeh oblik v isti povedi kaže na slogovno izrabo dvojničnosti, ki je nedvoumno izpričana tudi v nekaterih pesmih, kjer je bil zaradi njune raznozložnosti pri izboru odločilen zlogovni verz.25 Tako najdemo v TC 1574 množinsko rodilniško obliko, ki izraža svojino, v TP 1575 pa se v istem sklonu in v enakem pomenu zaradi potreb verza pojavljajo samo izvorne dvojinske oblike.
Smert, Vrag fta Leben vmuri-	Stem fta Vrag, Smert praudo
la, v'tim fta nih praudo sgubila	nyu, Zhes vfe Verne fgubila (TP
(TC 1574: 117)	1575: A4a)
Zaradi potreb zlogovnega verza najdemo izvorno dvojinsko obliko rabljeno tudi v kontekstu, kjer je sicer sindetična dvojina26 popolnoma pluralizirana.
Aku POLIDOR MERZHENIK Tebe slu oblagaio, Steim niju Bogu Sludiu, Nih zoll, zhinsh fueiftu daio (TPs 1579: A3b)
Tudi v mestniku, ki je po Tesnieiju najbolj podvržen pluralizaciji, pri Trubarju iz množine prevzete oblike niso pogostejše kot v drugih sklonih, nasprotno, pri drugo- in tretjeosebnem zaimku je v redkih izpričanih primerih rabil samo izvorne
22	Po Nahtigalu (1952: 57) na a-jevsko sklanjatev spominja več kot tretjina sklonskih oblik osebnih zaimkov.
23	Ramovš 1952: 71.
24	Izjemoma množinsko obliko najdemo tudi ob predlogu od: »Inu ona fta tudi nim prauila, kai fe ie bilu fgudilu na tim potu, inu koku ie bil od nih fpofnan, is tiga kruha lomlenia« (TT 1557: 253).
25	Tovrstna raba ni omejena le na rodilnik tretjeosebnega zaimka, najdemo tudi primere v drugih sklonih, npr. dajalniku: »Shnim ye ftuarill femllo, nebu [...] Molha potle to Iheno Inu ye vkupe porozhill, Vfo ftuar ye nima ifrozhil, de ima nim flufhiti« (TC 1550: 146).
26	Sindetična dvojina se nanaša na dve osebi ali predmeta, povezana z veznikom in (Derganc 1993: 210).
108
Slavistična revija, letnik 64/2016, št. 2, april-junij
dvojinske oblike; le pri prvoosebnem zaimku najdemo ob predlogu v obliko nami, enako orodniku množine.
oni tudi unami enu bodo, De ta fueit veruie, de Ti ti mene poslal (TT 1557: 315)
Čeprav se pri protestantih v poznejših delih v množini pojavlja tudi raba orodniške oblike v mestniku,27 gre na tem mestu verjetneje za tiskarsko napako, saj je v TT 1581-82 uporabljena dvojinska oblika nama.
oni tudi vnama enu bodo (TT 1581-82: I, 447)
Pri Dalmatinu je iz množine prevzeta oblika v mestniku pogostejša: pri prvo-in tretjeosebnem zaimku predstavlja približno polovico pojavitev in tudi pri drugoosebnem zaimku je edina pojavitev množinska.
VE tebi Chorazin, ve tebi Betfaida: Sakaj kadar bi takova della v'Tyri inu v'Sidoni fe bila godila, katera fo per vas fturjena, one bi bile nekadaj v'shakli inu v'pepeli fedele, inu pokuro fturile. Ali vfaj bo Tyru inu Sidoni lashej v'fodbi, kakor vama28 (DB 1584: III, 37a)
Pri ostalih protestantskih avtorjih mestnik dvojinskih osebnih zaimkov ni izpričan.
Zlasti pri tretjeosebnem zaimku je bila množinska oblika pogosto rabljena tudi v tožilniku, posebej pri Juričiču, v manjši meri pri Dalmatinu. Pri tem je Juričič izključno, Dalmatin pa občasno uporabljal iz rodilnika prevzeto obliko njih, ki kaže na postopno napredovanje rodilniško-tožilniškega sinkretizma tudi v tožilnik množine tretjeosebnega zaimka, kjer je bila v 16. stoletju prevladujoče še ohranjena izvirna oblika nje.
3 Naslonske oblike
V nasprotju z naglasnimi oblikami so bile v 16. stoletju v dvojinskih kontekstih rabljene skoraj izključno iz množine prevzete naslonske oblike tretjeosebnega zaimka. Pri Trubarju, ki je na splošno redko uporabljal naslonske oblike (prim. Jelovšek 2014: 193-208), najdemo le Tmn. je v TC 1550, ki jo je uporabljal tudi Dalmatin.
Tu Ime/ Adam/ pomeni zhlouik/Eua/ pomeni fhina/ nima Bug fturi fukne/ inu ye is paradyfha pahne (TC 1550: (9b))
Tudi Krelj je v tožilniku in tudi rodilniku uporabljal iz množine prevzeto naslonsko obliko, in sicer izvorno rodilniško jih
Poprei ni otel ijh sa fvoie ftarifhe fposnati, kaku da pak fada shnijma tako pokoran gre (KPo 1567: LXIIIb)
Inu fo ijma [...] pomagali, trofhtali ijh inu blagoflovili (KPo 1567: XL)
27	Gre za nekaj pojavitev v TPo 1595, kjer je prav tako ob predlogu v pri prvoosebnem zaimku rabljena orodniška oblika nami, npr. »Tukaj vnami ta nafha pamet, mefsu inu kry ne pozhiva« (TPo 1595: II, 62). Po Ramovšu (1971: 51) gre za Savinčevo ljubljansko narečno posebnost, ki popolnoma ustreza današnji ljubljanski oblikipr nam, le da končni i še ni reduciran.
28	Mestniško obliko vas najdemo tudi v vzporednem odlomku Mt 11,21-22, vendar je tam tudi dajalniška oblika množinska, zato sta obe v skladu s sprejetimi načeli uvrščeni v množino. Pri Trubarju je na istih mestih v obeh primerih rabljena izvorna dvojinska mestniška oblika: per uaiu (TE 1555: E5a), uuaiu (TT 1557: 198), pri dajalniških oblikah pa je stanje enako kot pri Dalmatinu: vom (TE 1555: E5a), uama (TT 1557: 198).
Alenka Jelovšek: »My sva teh svetnikou otroci«; Dvojina osebnih zaimkov
109
Dvojinska naslonska oblika ju v rodilniku in tožilniku v 16. stoletju ni izpričana, najdemo pa dajalniško obliko jima, kot je razvidno iz zadnjega Kreljevega zgleda. Enako obliko najdemo še pri Juričiču, in sicer ne na enakem mestu kot pri Krelju (na istih mestih je uporabil naglasno obliko njima), ampak v tretjem delu postile, kjer ni imel Kreljeve predloge.
ktemu ijma bo tudi zhaftno plazheno ali lonano (JPo 1578, III: 127b)
Nasprotno je Dalmatin v dajalniku uporabljal samo naglasne oblike.
4 Sklep
V slovenskem knjižnem jeziku 16. stoletja je dvojinske paradigme osebnih zaimkov zaznamovala dvojničnost tako v imenovalniku kot v odvisnih sklonih. V imenovalniku bi glede na nadaljnji razvoj in stanje v sodobni slovenščini, kjer so prevladale podaljšane oblike, pričakovali, da bo že v obravnavanem gradivu opazen postopen porast v njihovi rabi v primerjavi z nepodaljšanimi oblikami, vendar je bil razvoj vsaj deloma obraten oziroma avtorsko pogojen. Kljub temu so bile opazne razlike med prvo- in drugoosebnim zaimkom, kjer je bila nepodaljšana oblika enaka množinski, in tretjeosebnim, ki je v moškem spolu tudi v nepodaljšani obliki ohranjal razlikovanje med dvojino in množino - pri slednjem je bila podaljšana imenovalniška oblika rabljena redkeje. Nasprotno je bila pri vseh treh zaimkih, kadar so izražali ženski spol, kjer bi podaljšava s števnikom omogočala razlikovanje po spolu (pri 3. osebi pa tudi ločitev od homonimne množinske oblike), skoraj vedno rabljena nepodaljšana oblika.
Pri odvisnih sklonih bi pričakovali močnejšo pluralizacijo v rodilniku in mestniku, kjer so pri samostalnikih pretežno že prevladale množinske oblike, a celotno gradivo tega ne potrjuje. Pri večini avtorjev so množinske oblike v vseh sklonih predstavljale redkejše dvojnice. Izjema so sicer redko rabljene naslonske oblike, kjer so v rodilniku in tožilniku rabljene samo iz množine prevzete oblike, pri dajalniku pa najdemo dvojinsko naslonsko obliko pri Krelju in Juričiču.
Sklenemo lahko, da je bila pluralizacija osebnih zaimkov v slovenskem knjižnem jeziku 16. stoletja izredno neregularen proces večinoma brez jasno prepoznavnih tendenc, je pa ob drugih splošnih procesih (izenačevanje mestniške in dajalniške oblike, napredovanje kategorije živosti itd., deloma redukcija) vplivala na nastanek številnih dvojnic v dvojinski paradigmi osebnih zaimkov, ki pa jih očitno avtorji v 16. stoletju niso občutili kot moteče, saj so jim v posamičnih primerih omogočale tudi stilistično variiranje oblik.
Viri in literatura
BH 1584 = Adam Bohorič, 1584: Arcticae horulae fuccijivae. Wittenberg.
DB 1578 = Jurij Dalmatin, 1578: BIBLIE, TV IE, VSIGA SVETIGA PISMA PERVI
DEIL. Ljubljana.
DB 1584 = Jurij Dalmatin, 1584: BIBLIA. Wittenberg.
110
Slavistična revija, letnik 64/2016, št. 2, april-junij
DJ 1575 = Jurij Dalmatin, 1575: JESVS SIRAH. Ljubljana.
DM 1584 = Jurij Dalmatin, 1584: KARSZANSKE LEPE MOLITVE. Wittenberg.
JPo 1578 = Jurij Juricic, 1578: POSTILLA. Ljubljana.
KPo 1567 = Sebastijan Krelj, 1567: POSTILLA SLOVENSKA. Regensburg.
LB 1545 = Martin Luther, 1545: Biblia, das ist die gantze Heilige Schrifft/ Deudsch auffs new zugerichtMartin Luther. Wittenberg. Dostopno na: www.biblija.net.
TA 1550 = Primož Trubar, 1550: Abecedarium vnd der klein Catechiimus. Tübingen.
TAr 1562 = Primož Trubar, ARTICVLI OLIDEILI, TE PRAVE STARE VERE KER-SZHANSKE, Tübingen.
TC 1550 = Primož Trubar, Catechißmus, Tübingen.
TC 1574 = Primož Trubar, TA CELI CA TEHISMVS, Tübingen.
TC 1575 = Primož Trubar, 1575: CATEHISMVS SDVEIMA ISLAGAMA. Tübingen.
TE 1555 = Primož Trubar, 1555: TA EVANGELISVETIGA MATEVSHA. Tübingen.
TL 1561 = Primož Trubar, 1561: SVETIGA PAVLA TA DVA LISTY. Tübingen.
TO 1564 = Primož Trubar, 1564: CERKOVNA ORDNINGA. Tübingen.
TP 1575 = Primož Trubar, 1575: Try Duhouske peißsni. Tübingen.
TPo 1595 = Primož Trubar, 1595: HISHNA POSTILLA. Tübingen.
TPs 1579 = Primož Trubar, 1579: TA PERVI PSALMSHNEGA TRIIEMIISLAGAMI. Tübingen.
TT 1557 = Primož Trubar, 1557: TA PERVI DEIL TIGA NOVIGA TESTAMENTA. Tübingen.
TT 1560 = Primož Trubar, 1560: TA DRVGI DEIL TIGA NOVIGA TESTAMENTA. Tübingen.
TT 1581-82 = Primož Trubar, 1581-82: TA CELI NOVI TESTAMENT. Tübingen. Vlg = Vulgata. Dostopno na: www.biblija.net.
Peeter Arumaa, 1985: Urslavische Grammatik 3: Formenlehre. Heidelberg: C. Winter.
Robert S. P. Beekes, 1995: Comparative Indo-European linguistics: An introduction. Amsterdam, Filadelfija: J. Benjamins Publishing Company.
Adam Bohorič, 1987: Arcticae horulae succisivae = Zimske urice proste. Prev. in spr. študijo napisal J. Toporišič. Maribor: Obzorja.
Aleksandra Derganc, 1993: Spremembe nekaterih dvojinskih oblik in zvez v slovenščini in ruščini. Slavistična revija 41/1. 209-18.
Aleksandra Derganc, 1994: Some specific features in the development of the dual in Slovene as compared to other Slavic languages. Linguistica 34/1. 71-80.
Alenka Jelovšek: »My sva teh svetnikou otroci«; Dvojina osebnih zaimkov
111
--, 1996: Nekatere paralele v zgodovini dvojine v slovanskih jezikih. 32. seminar slovenskega jezika, literature in kulture: Zbornik predavanj. Ur. A. Derganc. Ljubljana: FF. 7-16.
Stjepan ivšič, 1970: Slavenskaporedbena gramatika. Zagreb: Školska knjiga.
Tjaša Jakop, 2008: Dvojina v slovenskih narečjih. Ljubljana: Založba ZRC, ZRC SAZU.
--, 2010: Dvojinske oblike v delih protestantskih piscev. Reformacija na Slovenskem. Ur. A. Bjelčevič. Ljubljana: FF (Obdobja, 27). 357-69.
Alenka Jelovšek, 2014: Osebni zaimki v jeziku slovenskih protestantskih piscev 16. stoletja: Doktorska disertacija. Ljubljana.
Ranko Matasovič, 2008: Poredbenopovijesna gramatika hrvatskoga jezika. Zagreb: Matica hrvatska.
Majda Merše, 2001: Popolni izpisi del slovenskih protestantskih piscev 16. stoletja in zamisel slovarske predstavitve besedja. 450-letnica slovenske knjige in slovenski protestantizem. Ur. M. Kerševan. Ljubljana: Slovensko protestantsko društvo Primož Trubar, Znanstveni inštitut Filozofske fakultete. 128-50.
Rajko Nahtigal, 1952: Slovanski jeziki. Ljubljana: DZS.
Johanna Nichols, 2006: Diversity and Stability in Language. The Handbook of Historical Linguistics. Ur. B. D. Joseph, R. D. Janda. Oxford: Blackwell Publishing Ltd.
Fran Ramovš, 1952: Morfologija slovenskega jezika: Skripta, prirejena po predavanjih prof. dr. Fr. Ramovša v l. 1947/48, 48/49. Ljubljana: Univerzitetna študijska komisija, DZS.
--, 1971: Zbrano delo 1. Ur. T. Logar, J. Rigler. Ljubljana: SAZU.
Jakob Rigler, 1968: Začetki slovenskega knjižnega jezika. Ljubljana: SAZU.
Marko Snoj, 2003: Slovenski etimološki slovar. Ljubljana: Modrijan.
Alenka šivic Dular, 2006: Slovensko va v kontekstu slovenskih in slovanskih osebnih zaimkov za dvojino. Jezikoslovni zapiski 12/1. 7-27.
Stanislav škrabec, 1994: Jezikoslovna dela I. Ur. J. Toporišič. Nova Gorica: Frančiškanski samostan Kostanjevica.
Lucien Tesnière, 1925: Les formes du duel en slovène. Pariz: Librairie ancienne Honoré Champion.
Summary
The distinguishing feature of the paradigms of dual personal pronouns in Slovene literary language is variation. In the first- and second-person nominative, the new forms midva and vidva, reinforced with the numeral dva, were predominantly used besides the older mi and vi, which are identical to the plural pronouns. In the 16th century the newer, reinforced, forms were used more frequently, but the older forms
112
Slavistična revija, letnik 64/2016, št. 2, april-junij
were preserved as unmarked variants and their frequency even increased towards the end of the century. The third-person pronoun—where the old Slavic form ona, distinctive from the plural, was preserved—was also reinforced with the numeral, but the form onadva was less frequent. The feminine nominative forms of all three persons were identical to the plural forms and were rarely reinforced with the numeral, although that would enable gender and number distinction.
In oblique cases—except for rare phonologically reduced variants, e.g., vom, njijo—the majority of variants arose from the gradual pluralization of the dual. Their use in specific cases and their frequency, compared to the original dual forms, however, are different for first-, second-, and third-person pronouns and also vary by authors. As plural endings had already been in use in the genitive and locative of the nominal a-stem declension—which had historically greatly influenced the pronominal declension—more frequent use of plural forms in those cases would have been expected for the personal pronouns as well, but the analysis did not confirm that thesis. Among variants that did not arise through pluralization, dative forms in the locative (which proved to be the least stable case among personal pronoun paradigms) are most frequent. The variants of personal pronoun forms were also used for stylistic purposes.