Z izrazom corona italijanska literarna veda v najširšem smislu označu- je “seri jo sonetov, ki so medsebojno tematsko povezani” (Sandro Orlando: “Techniche di poesia” – La metrica italiana, Bompiani, 1994). Prvi primeri datirajo že iz daljnega 13. stoletja. Vodja toskanske pesniške šole Guittone d’Arezzo (ok. 1235–1294), ki mu dolgujemo tudi izum tako imenovanega dvojnega soneta (sonetto doppio), je napisal venec sonetov o sedmih smrtnih grehih, to temo pa je pozneje z vencem upesnil tudi Fazio degli Uberti (ok. 1305–ok. 1367). Član toskanske pesniške šole Folgore di San Gimignano, ki je živel v zadnji tretjini 13. in prvi tretjini 14. stoletja, je napisal dva venca sonetov: prvi upesnjuje dneve v tednu, zato je naslovljen Sonetti della sema- na, sedmim sonetom pa je dodano posvetilo, tako da ta venec obsega osem sonetov; drugi, ki je verjetno nastal med letoma 1309 in 1317, obravnava mesece v letu, zato je naslovljen Sonetti de’ mesi, dvanajstim sonetom pa sta dodana uvodni in zaključni sonet, skupaj gre torej za štirinajst sonetov. Italijanska literarna zgodovina in verzologija z izrazom corona označujeta tudi epistolarne verzificirane dialoge med različnimi pesniki, ki so se po- gosto izražali v sonetni obliki. H coronam sodi tudi ambiciozno in obsežno delo, naslovljeno Il Fiore (Cvet), ki ga sestavlja nič manj kot 232 sonetov in ki ga je po interpretaciji znamenitega literarnega zgodovinarja Gianfranca Continija mogoče pripisati celo Danteju; za nas je zanimivo, da vse sone- Foto: Tihomir Pinter Boris A. Novak Corona – venec sonetov, obupa in upanja 259 Sodobnost 2022 Sodobna slovenska poezija te poleg tematskih vezi združuje tudi enotna razporeditev rim – ABBA, ABBA, CDC, DCD, to pa je prav tisti najbolj kanonični način rimanja, ki ga je Prešeren v svoji sonetistiki najrajši uporabljal in na katerem v celoti temelji tudi njegov Sonetni venec. Venec sonetov se izkaže tudi kot forma, primerna za polemične in sa- tirične namene: tako Annibal Caro sredi 16. stoletja napiše cikel repatih sonetov Mattacini zoper Lodovica Castelvetra, osrednji pesnik italijanske- ga baroka Giambattista Marino pa na začetku 17. stoletja venec Murtoleide zoper Gaspara Murtola. Kljub temu da pesniški jezik od zadnje tretjine 19. stoletja naprej ni bil več naklonjen strogim tradicionalnim pesniškim oblikam, je venec sonetov proti vsem pričakovanjem še vedno vznemirjal najambicioznejše ustvar- jalce. Tako je znameniti pesnik Giosuè Carducci leta 1883 pod francoskim naslovom Ça ira objavil venec dvanajstih sonetov v zbirki Rime nuove. Raz- vpiti dekadent Gabrielle D’Annunzio pa je venec sonetov realiziral večkrat: najprej cikel dvanajstih sonetov, naslovljen Le adultere (Prešuštnice) v zbirki Intermezzo iz leta 1894, leta 1904 pa je v knjigi Elektra objavil obsežen venec Le città del silenzio (Mesta tišine), ki ga sestavlja 56 sonetov; istega leta je v zbirki Alcyone izdal venec devetih sonetov s pomenljivim naslovom La corona di Glauco (Glavkov venec). Enega najpomembnejših vencev sonetov v angleški in svetovni poeziji je napisal John Donne leta 1633: gre za venec sedmih sonetov, ki upesnjuje ključne dogodke v življenju Jezusa Kristusa in ki predstavlja uvod v eno njegovih najpomembnejših del, cikel Holy Sonnets (Sveti soneti). Veliki angleški pesnik in mistik je ta sonetni prolog naslovil z italijanskim zvrst- nim izrazom La Corona, ta naslov pa je v kontekstu njegovega pesniško- religioznega videnja karseda pomenljiv, saj lovorjev venec, krono pesnikov, sooča s Kristusovo trnovo krono. John Donne okrepi in poglobi simbolični pomen zvrstnega izraza venec – corona, ki so ga poudarjali že prvi italijanski sonetisti, ki so uvajali to ciklično formo: da so soneti v tovrstnem ciklu razpostavljeni kakor cvetni listi v venčni čaši oziroma kakor rože v vencu. Na ta način posamezni soneti tvorijo krožno celoto (pomen starogrškega izraza kyklos oziroma latinskega izraza cyclus je prav to – krog, kolobar). Tudi pri drugih srednjeveških in renesančnih pesniških oblikah (npr. pri sekstini, rondelu, rondoju, trioletu, različnih oblikah francoske balade, vilaneli itd.) nenehno ponavljajoče se besede ali verzi v funkciji refrenov vzpostavljajo krog kot temeljno podobo sveta in bivanja. V tem obdobju so ljudje očitno doživljali vesoljni svet kot celoto, kot kozmos (starogrška beseda kosmos ne pomeni le vesolja, temveč tudi red, urejenost, obenem pa 260 Sodobnost 2022 Boris A. Novak Corona – venec sonetov, obupa in upanja je tudi v etimološki zvezi z besedo kozmetika). Krog je idealna, popolna umetniška (pris)podoba celovitosti in urejenosti kozmosa, kjer se isti ele- menti nenehno ponavljajo in vračajo, “večno vračanje istega” pa zagotavlja človeku varnost vnaprej danega smisla bivanja. Če upoštevamo ta metafizični pomen krožnih pesniških oblik, pridemo do sklepa, da je venec sonetov, še bolj pa sonetni venec – “mikrokozmos”, ki odseva “makrokozmos”. Pri tem je bistvenega pomena tudi dejstvo, da cvetni listi v venčni čaši tvorijo krog, enako kakor tudi posamezne rože v vencu. Ta sklep potrjuje tudi natančna analiza Christopherja Kleinhenza v delu The Early Italian Sonnet: The First Century (1220–1321). John Donne je za definiranje narave ciklične forme venca sonetov po- memben tudi zato, ker je z globoko zmožnostjo avtorefleksije začutil in izrazil, da ta krožna oblika izenačuje začetek in konec pesmi, ki jima je v kontekstu svojega mističnega videnja dal metafizično veljavo Začetka in Konca: The ends crowne our workes, but Thou crown’st our ends, For, at our end begins our endless rest The first last end, now zealously possest With a strong sober thirst, my soule attends. V približnem prevodu: Kot konec krona naša dela, Ti Kronaš naš konec, ko začne se večni Mir, zadnji bodo prvi in si srečni Konec mi žejna duša zaželi. Paradoksalni retorični obrati, značilni za baročno poetiko, z religiozno dialektiko upesnjujejo razmerje med človekom-pesnikom in Bogom, kjer je konec človekovega življenja izenačen z novim začetkom v krožni večnosti božje resnice in resničnega življenja onstran človeške smrtnosti. V isti sapi pesnik definira samo formo – prepletanje verzov in pesmi v krožni formi venca sonetov, kjer se konec vsake pesmi ponovi kot začetek naslednje. Kot poudarja C. A. Patrides v komentarju k izdaji The Complete English Poems of John Donne (1985) in za njim ruski literarni zgodovinar A. B. Šiškin v svoji študiji o ruskem sonetnem vencu, naj bi donnovska corona bila pesniška podoba katoliškega “rozarija” oziroma “venca” Device Marije. Ši- škin pravilno ugotavlja, da Donnova formulacija “The first last” predstavlja 261 Sodobnost 2022 Corona – venec sonetov, obupa in upanja Boris A. Novak odmev impresivnega stavka iz Apokalipse oziroma Janezovega Razodetja: “Jaz sem Alfa in Omega, govori Gospod Bog, on, ki je, ki je bil in ki pride, vladar vsega.” K temu dodajamo, da temeljni princip sonetnega venca, po katerem se zadnji verz vsakega soneta ponovi kot prvi verz naslednjega soneta, na ravni pesniškega jezika in kompozicije realizira preroško sve- topisemsko napoved: “In poslednji bodo prvi.” V sodobni slovenski poeziji sva corone doslej pisala le dva pesnika: Ciril Zlobec (Ljubezen dvoedina iz istoimenske zbirke ter cikel Zaliv iz zbirke Samo ta dan imam, 2000) in podpisani (Zemljevid odsotnosti v zbirki Žare- nje, 2003). Corona je torej cikel, venec sonetov. Iz corone se razvije corona di sonet- ti – sonetni venec. To formo so izumili in ji pravila definirali člani tako imenovane Sienske akademije, ki je bila formirana leta 1460. Literarna zgodovina žal ne razpolaga z viri o sonetnem vencu iz prve roke. Zapis teh pravil dolgujemo dvema poznejšima viroma: Giovanni Maria Crescimbeni, kanonik neke cerkve v Rimu ter obenem sonetist in član Arkadije, ene iz- med rimskih literarnih akademij, je pravila sonetnega venca zapisal v delu L’Istoria della volgar poesia, ki je izšlo v Benetkah leta 1731. Na enak način je ta pravila zapisal P . G. Bisso v knjigi Introduzione alla volgar poesia (Benetke, 1794). Po Crescimbeniju je corona di sonetti “sestavljena iz petnajstih sone- tov, med katerimi se zadnji imenuje ‘magistralni’. Iz njega izvirajo uvodne in sklepne vrstice vseh preostalih štirinajstih: tako da se prvi sonet začne s prvo vrstico magistrala in se konča z njegovo drugo vrstico, drugi sonet se začne z drugo vrstico magistrala in se konča z njegovo tretjo vrstico, in tako vse do štirinajstega soneta, ki se začne s štirinajsto vrstico magistra- la in se konča na novo, tako da se vrne k prvi vrstici magistrala ter na ta način potem vstopi v magistrale in s seboj sklene krožno sestavo v podobi venca.” Prvi-in-zadnji verzi vseh sonetov se torej oglasijo trikrat: tretjič v magistralnem sonetu. Zato Prešeren v prvem sonetu Sonetnega venca na jedrnat in duhovit način definira Magistrale kot “pesem trikrat peto”. Vse kaže, da ni ohranjen niti en sam primer sonetnega venca, ki bi ga napisali člani Sienske akademije. Decembra 2000 sem podpisani v referatu ob dvestoletnici Prešernovega rojstva na simpoziju, ki ga je organizirala rimska univerza La Sapienza, izrekel drzno hipotezo, da je Prešeren prvi mojster sonetnega venca in torej v zgodovini te ciklične forme neprimer- no pomembnejši, kot mu je to mednarodna slavistika dotlej priznavala (viri objave te hipoteze so navedeni na koncu prispevka). Pričakoval sem ogorčene reakcije italijanskih literarnih zgodovinarjev, vendar se to ni zgo- dilo. Do te hipoteze sem se prebil na podlagi pregleda obsežne italijanske 262 Sodobnost 2022 Boris A. Novak Corona – venec sonetov, obupa in upanja verzološke literature, v kateri ni citiran ali omenjen niti en sam konkretni sonetni venec članov Sienske akademije. Svetozar Petrović, srbski verzo- log mednarodnega formata, mi je povedal, da kljub iskanju po italijanskih arhivih ni nikjer našel nobenega primera realizacije sonetnega venca v času nastanka samih pravil, se pravi v obdobju italijanske renesanse oziroma v poznejših obdobjih do romantike in Prešernovega Sonetnega venca. Izumitelji sonetnega venca so torej zapustili le pravila tvorjenja te ciklič ne forme, zato ne vemo natančno, ali so to zahtevno pesniško obli- ko sploh realizirali. Sonetni venec je seveda težavna pesniška naloga, ni pa nemogoča; zato lahko upravičeno domnevamo, da so člani Sienske akademije to formo realizirali. Po znanih podatkih in ohranjenih sonetih in drugih pesniških besedilih pa je očitno, da so pripadniki te akademije sonetni venec razumeli kot verzifikatorsko nalogo, vrhunsko vajo v spret- nosti kovanja verzov in rim, družabno igro izobraženih dvorskih krogov. Sama Sienska akademija pripada širokemu gibanju petrarkizma, ki se je čedalje bolj izgubljalo v formalnih igrah in etudah ter je na koncu povsem pozabilo, da njihov veliki vzor – Petrarka – ni bil samo mojster jezika in forme, temveč tudi pesnik čustveno pristne, globoke, boleče in radostne ljubezenske poezije. Tudi če je bil sonetni venec s strani Sienske akademije realiziran, kot je verjetno, na podlagi siceršnje pesniške produkcije njenih članov lahko sklepamo, da je šlo zgolj za zahtevno manieristično igro. Posledice te ugotovitve za literarnozgodovinski status Prešernovega Sonetnega venca so velike. Tudi če upoštevamo možnost ali celo verjetnost, da je kakšen izmed članov renesančne Sienske akademije ali poznejših pesnikov v drugih nacionalnih književnostih kdaj sestavil sonetni venec po teh pravilih, pa je slovenski pesnik France Prešeren prvi, ki je tej zaple- teni obliki vdihnil resničen umetniški naboj. Pravila igrive verzifikatorske oblike je torej dvignil na raven visoke poezije, tej formi pa je podelil mitični pomen, tako da je vse odtlej tako v slovenski kakor tudi v drugih književno- stih rezervirana za najpomembnejša pesniška sporočila. Prešeren je stroga pravila sienskega sonetnega venca še dodatno “zakompliciral” z uvedbo akrostiha – posvetila, ki se glasi Primicovi Jul’ji. Prvi pravi sonetni venec v zgodovini svetovne književnosti na formalno, čustveno in sporočilno popoln način kombinira teme ljubezni, naroda in samopremisleka pesni- ške poklicanosti. Sonetni venec Franceta Prešerna je opravil inicialno vlogo pri uveljavitvi te forme v ruski poeziji in drugih slovanskih književnostih. Ključno vlogo v tem procesu diseminacije Prešernove umetnine je odigral ruski prevod Sonetnega venca, objavljen leta 1889 v časopisu Ruskaja misl (Ruska misel), 263 Sodobnost 2022 Corona – venec sonetov, obupa in upanja Boris A. Novak delo Fjodorja E. Korša, nadarjenega pesnika in prevajalca, učenega filolo- ga in akademika. Ta prevod je doživel izjemno intenzivno recepcijo med ruskimi pesniki, saj je sprožil pravcati val sonetnih vencev v tej književ- nosti. Korš je kot profesor na Moskovski univerzi s svojim navdušenjem za pesniške oblike “okužil” tudi svojega študenta Valerija Brjusova, enega izmed osrednjih pesnikov ruskega simbolizma in pomembnega razisko- valca pesniških oblik. Najbrž je prav pod vplivom Koršovega prevoda Prešernove umetnine Brjusov napisal dva sonetna venca. Že omenjeni Šiškin ter Maja Ryžova (“Soneti nesčastja” Franceta Prešerna v ruskih pere- vodah Fedora Korša i Aleksandra Giteviča, zbornik mednarodnega simpozija Sonet in sonetni venec, Obdobja 16, Ljubljana, 1997) navajata, da so Brjusovu s pisanjem sonetnih vencev sledili mnogi pomembni ruski pesniki, med drugim znameniti simbolist Vjačeslav Ivanov, M. Vološin, S. Kirsanov, M. Dudin itd. Od konca 19. stoletja naprej sonetni venec figurira kot mitična forma ruske poezije, rezervirana za najpomembnejša pesniška in bivanjska sporočila – ta emfatični pomen pa ruska recepcija te forme nedvomno dolguje Prešernu. Čeprav se Slovenci zaradi svoje majhnosti in nenaklonjenih zgodovin- skih okoliščin radi pohvalimo s svojimi prispevki evropski civilizaciji in kulturi, smo v zvezi s Prešernovim Sonetnim vencem nenavadno in preti- rano skromni: zgodovinsko dejstvo je, da je šele Prešeren iz komplicirane verzifikatorske družabne igre naredil pesniško obliko z umetniškim nabo- jem in z najvišjimi sporočilnimi ambicijami. Mednarodni razcvet te forme v 19. in 20. stoletju torej precej dolguje vélikemu pesniku maloštevilčnega naroda – Francetu Prešernu. Slovensko prešernoslovje, ki se ponaša z iz- vrstnimi analizami in interpretacijami, se v mednarodnem prostoru torej obnaša nenavadno skromno in ponižno, saj bi se moralo glasneje zavzema- ti za priznanje pionirske vloge Francetu Prešernu pri formiranju sonetnega venca kot pesniške oblike emfatičnega pomena. Po Prešernovem zgledu je sonetni venec postal mitična pesniška obli- ka, rezervirana za najgloblja in najbolj vzvišena eksistencialna spoznanja. Matjaž Kmecl je že v Mali literarni teoriji (1977) navedel, da slovenska slovstvena zgodovina po Prešernu beleži več kot 50 sonetnih vencev. Po- leg mnogih epigonskih izdelkov so nekateri avtorji uspeli tej Prešernovi obliki vdihniti oseben pečat in umetniško moč: tako v vrh slovenske lirike sodita sonetna venca Franceta Balantiča (drugi žal nedokončan). Po drugi svetovni vojni je po tej zahtevni formi poseglo več pesnikov, od k tradiciji naravnanega Janeza Menarta (Ovenela krizantema v zbirki Prva jesen, 1955) prek avantgardista Vladimirja Gajška (Amfionova plunka, 1975) do pesnika 264 Sodobnost 2022 Boris A. Novak Corona – venec sonetov, obupa in upanja uglasbene poezije Mateja Krajnca, ki je v zbirki Vsakdanjost (2003) zbral štiri sonetne vence. Podpisani sem v obdobju postmodernizma napisal štiri sonetne vence in jih objavil v zbirki Kronanje (1984). Z izjemo naslovnega venca Kronanje, posvečenega čudežu rojstva (z akrostihom Srečno pot, otrok!), sem pre ostale tri – Malo morsko deklico, Harlekina in Faetona – pozneje tako temeljito pre- delal, da gre pravzaprav za nove sonetne vence: pod naslovi Velika morska deklica, Harlekin, predzadnja ponovitev in Faetonova senca sem jih vključil v Bivališča duš, tretjo in zadnjo knjigo svojega epa Vrata nepovrata (2017). Slovenska poezija je v zakladnico svetovnih pesniških oblik prispe- vala celo sonetni venec sonetnih vencev ali véliki sonetni venec, se pravi sonetni venec na kvadrat. Ideja za to skrajno zapleteno artistično kompozicijo se je porodila davčnemu uradniku Jožefu Zazuli v prvi polovici 20. stoletja; dokončna varianta je ohranjena v rokopisu, ki je nastal med drugo svetov- no vojno, ko je Zazula kot izgnanec bival na Hrvaškem. Milan Batista, eden izmed pionirjev te forme, je nerodno ponavljanje v imenu skrajšal v Véliki sonetni venec, kar je tudi naslov njegovega poskusa, nastalega v italijan- skem koncentracijskem taborišču Gonars med vojno. Takoj po koncu vojne je sonetni venec sonetnih vencev z naslovom Sla spomina uresničil tudi Janko Moder, sicer bolj znan kot prevajalec: nastal je v zaporu, zaradi poli- tičnih okoliščin nastanka pa je izšel šele leta 1994. Za avtorja forme je nekaj časa veljal Mitja Šarabon, ki ga je prvi objavil leta 1971. Največji mojster te gigantske forme pa je nedvomno Valentin Cundrič, ki jo je realiziral kar osemkrat, saj ustreza njegovemu mističnemu doživljanja kozmosa, zgodo- vine in človekove usode. Medtem ko so pri Šarabonu in Modru vsi sonetni venci medsebojno povezani s ponavljajočimi se verzi in rimami, tako da vsi magistralni soneti tvorijo magistrale magistralov (skupaj 211 sonetov), se je Cundrič odvečnemu ponavljanju elegantno izognil s tem, da je sprostil pretirano strogost rimanja in ritma ter se odpovedal magistralnim sone- tom (zato je pri njem skupno število sonetov nižje – 196). Ob tem velja še posebej poudariti, da je Cundrič pesnik velikega ustvarjalnega zamaha, mojstrskega jezika ter avtentične in sveže izrazne moči, kar je v našem ozkem prostoru premalo priznano. Literarnozgodovinsko in verzološko se je s Cundričem in problematiko velikega sonetnega venca najbolj na- tančno ukvarjal žal veliko prezgodaj umrli Mihael Bregant (Sonetni prelom: samozaložništvo in cikličnost kot osrednji determinanti Cundričeve lirike, 1994). Leta 2018 me je kontaktiral brazilski pesnik Joedson Adriano da Sil- va Santos z vprašanji o zgodovini sonetnega venca in sonetnega venca 265 Sodobnost 2022 Corona – venec sonetov, obupa in upanja Boris A. Novak sonet nih vencev. Poslal sem mu potrebne razlage in podatke, ki jih je s pridom inkorporiral v svoje fascinantno pesniško delo in iskanje. V portugalščino je prevedel pesem iz mojega prvenca Stihožitje (1977), kjer se zad nji verz glasi “vsemirje, ta vse, ta mir in ta je, neizrekljiva rima rim, vserimje”, kar sem sam – v obliki “brisanega soneta”, mojega izuma, kjer število verzov pojema iz kitice v kitico: 5, 4, 3, 2, 1 – prevedel v angleščino kot “universe, a unison of unheard star chimes, / universe, an unspeakable rhyme of rhymes, / uni-verse”. To mojo sklepno besedno igro, ki zrcali verz in uni- -verz-um, je povzel tudi brazilski pesnik v portugalskem prevodu (uni-verso). Predvsem pa je napisal sonetni venec o zgodovini sonetnega venca in so- netnega venca sonetnih vencev, kjer nastopajo slovenski pesniki na čelu s Prešernom, s hvalnico Zazuli, s posebnim poudarkom na Balantiču in z velikim hrvaškim pesnikom Lukom Paljetkom kot prevajalcem Prešerna in avtorjem sonetnih vencev. Pravkar pa mi je poslal svoje delo Erröes, ki je prvi venec vencev sonetnih vencev, kar je nova potenca sonetne oblike: če je sonetni venec sonet na kvadrat in veliki sonetni venec sonet na tretjo potenco, potem je venec vencev sonetnih vencev – sonet na četrto poten- co. Po njegovi razlagi je razdeljen na pet knjig iz samih sonetov, ki so pa vse medsebojno povezane: kratke zgodbe, venci; novele, venci vencev; romani pa sestavljajo ep, vse iz samih sonetov. Ker po njegovi razlagi v pismu niti Amazon ni mogel vseh petih del stlačiti v eno samo knjigo, so objavljene v petih knjigah, v katerih pripelje največje Zevsove sinove (Seu Zé) v Bra- zilijo našega časa: Alcides (Heracles), Dinis (Dionysus), Silvano (Pan), Iran (Perseus) in Minos (Monis). Tudi število sonetov pri tej gigantski gradnji izjemno naraste. Naj to številko ponazorim v računalniškem jeziku: trije naslovi, ki sem jih doslej pregledal, imajo 20 megabajtov! A vrnimo se h coroni. Pri slovenskem poimenovanju sonetnih cikličnih oblik pa je treba paziti: če smo italijanski izraz corona di sonetti poslovenili kot sonetni venec, bi v  izogib nesporazumom in zamenjavam morali sámo izvorno corono ime no vati venec sonetov. Nemara pa bi bilo najbolje, da v tem primeru prevzamemo kar italijanski izraz corona, čeprav je pomensko polje te besede v zadnjih dveh letih skoraj popolnoma zasedel pomen epidemije. Moja corona Corona, ki v magistralnem sonetu izkaže akrostih Corona o coroni in upu, obsega osemnajst sonetov, skupaj s sklepnim, magistral- nim, pa devetnajst. Magistrale razgrinja kompozicijo repatega soneta (so- netto caudato), regularne forme srednjeveškega italijanskega soneta, kjer je osnovni sestavi dveh tercin in dveh tercin dodan še rep – verz ali dva, včasih – kot v mojem primeru – tudi dve dvostišji. V primeru moje corone je osnovna sonetna forma, ki oblikuje klasični sonetni venec, izrazito 266 Sodobnost 2022 Boris A. Novak Corona – venec sonetov, obupa in upanja elegično uglašena, “rep” pa naj bi zvenel kot vedri finale, hvalnica utopiji in domišljiji, upanju in človeški skupnosti. Verzni ritmični impulz je jambski trinajsterec. Nesrečna številka. Peklen- ska je zgodovina besed: potem ko je corona označevala kraljevsko krono in sonetni cikel kot krono lepote, zdaj označuje najbolj zavratno nevarnost našega časa. Moja corona upesnjuje tudi najnižjo točko korodiranja nacionalne ideje, ki je svoj inicialni, svetli, emancipatorni vzgon doživela s Sonetnim vencem Franceta Prešerna, v mračno perverzijo nacionalistične ideologije. Da se pri svojem primitivnem in provincialnem rasizmu ti Sloveneti sklicujejo na narodnozavednega, a kozmopolitskega romantika Prešerna, je analfa- betsko, manipulantsko ponarejanje zgodovine. Gre za cikel najbolj obupanih pesmi, kar sem jih kdaj napisal. V veliko olajšanje mi je – čeprav ni bilo niti najmanj lahko – da sem to corono obupa kronal z vedrim tonom in sporočilom upanja. V sklepnih sonetih pišem celo nov slovar in slovnico upanja. Utopijo. Naj ta verzološki in literarnozgodovinski komentar sklenem z osebno zgodbo, ki pa dokazuje, da so vezi med utopijo in poezijo utemeljene globoko v zgodovini filozofije in umetnosti. Med njimi je tudi za nas čas nenavadna vez – verz. V flamskem mestu Mechelen je angleški renesančni humanist Thomas More napisal velik del svoje Utopije. Iz krvavega kaosa tudorske angleške stvarnosti se je zatekel v lepo prestolnico tedanjih Nizozemskih dežel (Nederlanden), k prijatelju Busleidenu, da bi v miru dokončal svoje pre- lomno delo. Poleti leta 2015 sem si v palači Busleiden ogledal razstavo ob petstoletnici Utopije. Iz razstavljenih izvirnih izvodov sem razbral Morov vzgib, ki ga današnje izdaje Utopije s svojimi neodgovornimi okrajšavami do nespoznavnosti zabrišejo: začetek izvorne Utopije je – dobesedno – nova pisava, kajti stara abeceda je bila preveč potopljena v krvavo blato stare- ga sveta, da bi zmogla nositi vizijo novega sveta, kraja, ki ga ni, u-toposa. Prvo poglavje vsebuje pravila novega jezika, slovar ključnih besed in ne- kaj pesmi, ki jih je Thomas More spesnil v novem jeziku in zapisal v novi pisavi, med drugim hvalnico prijateljstvu. Utopija je torej tudi in v prvi vrsti pesniški projekt. Kolikor lahko presodim, je Morov izum novega jezika, ki bi povzel vse obstoječe jezike in njihovo različnost presegel z utopijo medsebojnega razumevanja vseh narodov in ljudi, pravzaprav projekt esperanta – avant la lettre. Nekaj stoletij pred rojstvom esperanta. V tem kontekstu je pomenlji- vo ime jezika esperanto – jezik upanja. 267 Sodobnost 2022 Corona – venec sonetov, obupa in upanja Boris A. Novak Tudi sam sem poskušal ustvariti nov(akovski) slovar upanja in nov(akovsk)o slovnico utopije. Pomenljiv je v Coroni verz: Pridi sèm! Pesen je sen, jezik utopije. Bistveno zakonitost slovnice mojega pesniškega jezika pa povzema naslov prve med protestnimi kolesarskimi pesmimi iz maja 2020, ki je vključen tudi med sklepna sporočila corone o coroni in upu – Svoboda je glagol. Viri za radovedne: NOVAK, Boris A.: Le forme poetiche romanze in Prešeren [predavanje na mednaro- dnem simpoziju]. Roma, 13. dec. 2000. [COBISS.SI-ID 14767202] NOVAK, Boris A.: Prešernova vloga pri formiranju sonetnega venca kot umetniške oblike. Primerjalna književnost, ISSN 0351-1189. [Tiskana izd.], dec. 2001, letn. 24, posebna številka, str. 41–60. [COBISS.SI-ID 17047394] NOVAK, Boris A.: La corona di sonetti di Prešeren: per la storia di una forma po- etica. V: JERKOV, Janja (ur.), KOŠUTA, Miran (ur.). Prešerniana: atti del convegno internazionale: dalla lira di France Prešeren: armonie letterarie e culturali tra Slovenia, Italia ed Europa, (Ricerche Slavistiche, n. s., vol. 1 (47)). Roma: Il calamo. 2003, str. [47]–69. [COBISS.SI-ID 21635426] NOVAK, Boris A.: Prešernova vloga pri formiranju sonetnega venca kot pesniške oblike. Slavistična revija: časopis za jezikoslovje in literarne vede, ISSN 0350-6894. [Ti- skana izd.], okt.–dec. 2003, letn. 51, št. 4, str. [443]–453. [COBISS.SI-ID 23766882] NOVAK, Boris A. (urednik, avtor dodatnega besedila, prevajalec): Sonet, (Zbirka Klasje). 1. izd. Ljubljana: DZS, 2004. 414 str., ilustr. ISBN 86-341-3651-5. ISBN 86- 341-0623-3. [COBISS.SI-ID 128523776] NOVAK, Boris A.: Zven in pomen: študije o slovenskem pesniškem jeziku, (Razprave Filozofske fakultete). Ljubljana: Znanstvenoraziskovalni inštitut Filozofske fakul- tete, 2005. 300 str. ISBN 86-7207-173-5. [COBISS.SI-ID 225799936] 268 Sodobnost 2022 Boris A. Novak Corona – venec sonetov, obupa in upanja