21. številka.
v Murski Soboti, dne 19. decembra 1920.
I. leto.
UREDNIŠTVO IN UPRAVNIŠTVO
v MURSKI SOBOTI, Lendavska ulica št. 61.
OGLASI STANEJO ZA 1 mm VIŠINE in 80 mm ŠIRINE 1 K 50 v.
Neodvisen političen tednik.
IZHAJA VSAKO NEDELJO
VELJA PO POŠTI 5 K ZA ČAS DO KONCA LETA 1920. — VSE ŠTEVILKE OD PRVE ŠTEV. PA DO KONCA LETA STANEJO 25 K.
Posamezna številka velja 1 krono.
In saecula saeculorum.
Vendonia, kak se zdaj právi Prekmurje, je tista krajina, štera se je ločila odvsej prešnyi ogrski krajin i se loči tüj vezdaj vérstveno. Tá krajina je tista, štera je brez vsej industrij i je na fundamenti pávrov, to je poljedelstva. Pávrov právim záto, ka zvün štiri grofov, ednoga hercega i ednoga velkoga kmeta, smo mi vsi ménši grüntni vértovje. Ménši smo záto, ka od 70 plügov više ni eden nema grünta, tou pa se računa páverski grünt — páver, máli vért. Šteri pa kakši šeft ali meštrijo má, tisti tüj má grünt, pa bole sliši k pavrom, kak inam záto, ka podrügom kráji pávra živé. Po takšem morem povedati, ka je Vendonia zemlodelska krajina, jes sam pa páver, té pa mo od naši špeciálni stvári pisao, pa dnes samo od pávra.
Páver je tisti človik, šteri sakšemi vonya, nepoštüje ga nišče. Pardon, poštüje ga té, da za svoj hasek ga ščé gorponücati. Zmislimo si samo nazáj, ali smo nej „büdös paraszt“ bilij vsigdár i smo nej ešče dnes „vonyéči páver“, či pod svoj kvár neščemo notri skočiti? Kak smo pa naednok „gospon N. Jánoš“, či idemo fiškáliši edno tožbo nyemi prekdávat.
Nej zadosta tou, ka od tej gospodov dobimo takše imé, ali da zatemi pridejo ešče drügi nenayčeni elementi. Poglednimo
samo, ali špenglar, kelnar, šujster, -šteri 3 leta inaš, več zná, kak pá eden páver, šteri či ščé znati vérstvo pelati, ka na vérstvi dela i se včij od 10 do 20 let po tistom, ka z šole vöostáne. Vidite pa li té tüj za ovimi právi „vonyéči páver“. Zakaj tou ? Záto ka vidijo, ka nás ovi šolani gospodje nepoštüjejo, te so si pa po takšem tej moč zéli i tak od nájvékšega gospoda do meštra, od meštra do Kr. Tončeka smo sakšemi „vonyéči páver“. Tá rejč nyèmi že tak neodovedoč vözleti, či ščé ali nej, či rávno ‘bi si mogo zmisliti vsaki od nájpozadnejšega do nájprednejšega, ka vsi od „vonyéčega pávra živéjo. Té dá krüj, té dá mesou, té dá peneze direktno pa indirektno, pa tou vse s svojimi krvávimi trüdi.
Pošteni vsi gospodje — vövzemši té razmeti i pošteni — premislite si odszegamao, ka vöpovejte, nej trbej vse vöpovedati, ka sline Vam na jezik prineséjo. Jes vsigdár nezamerim, záto ka vsakomi k pámeti zmerim nyagov guč, ali da žé vidim, ka nej človӧka, ali páverski stan doligiédate, te se morem gorvzéti vu iméni pávrov. Na vékše si gledate na tou, da ešče naši grünti se med vás naj raztálajo, gyej pa te té vij grofi, pa nej pávri ? Ali de se Vam té tüj vidla tá lejpa rejč: „vonyéči páver“?
Tej nam ešče zdaj tak gučijo, da so samij v sakšoj nevoli, kak mij. Tak more
drágo srakico, lače, kaput küpiti, kak jes, ali Vij, falej žive, kak mij pávri. Samo da tej lejko gučijo, ár vidijo, ka mi ednotno se nemremo proti nyim postaviti, da oni se znájo vöspoznati v organizáciji, mij pa ešče izda spimo, te stári, nebrigajoči sen.
Začetek je vsigdár božen, slab, ali da se ga nesmimo zbojati. Glávo visiko, oči odprimo i mo vidli našo bodočnost, našo prišestnost v železnom vküpdržányi v organizáciji. Samo nesmimo poslüšati tiste, šteri so odnás pa nej krenás. Mij samij sebé ravnajmo, záto ka samo mij známo ka nás bolij. Tou je stára rejč : „či se ti vöra pokvarij, nesi jo k vörari napopráv, pa nej šujstri“. Záto či falinge máš, boriti se sam moreš za nyé Fiškáliš, pop, velki grüntni vládarje do samo za svoj hasek delali, Tij pa boš géčao pod žmetnim porcijskim težilom.
Mámo zvün toga v vezdašnyem vrejmeni drüge brige, za šteri volo bi mogli vsi v Vendoniji rojenáki močno vküp držati i se na nogé postaviti, stokrátno bole pa mij pávri. Ali nevzemete v pamet, ka mámo granice ogrsko, austrijsko pa Benkovo ? Tak smo, da bi v žákli bilij zvézani ! Ali nej za toga volo, proti mirovnoj ceni' odámo bika samo 14—15 - krát, küpimo pa železo, gvant 400-krát dragše? Ali je nej popi, fiškališi tak bogše? Zakaj bi pa on za nás gučao? Pop gučij za šolo, za
LISTEK.
Juri Kozjak, slovenski janičar.
—- Povest iz petnajstega stoletja domače zgodovine.— 
Spisal Josip Jurčič.
(Dalje.)
Na turski meji proda cigan dečka Turka, ki, je krščanske otroke nabiral za janičarska vzrejališča.
Turki, za prvega doma v Aziji, so bili premagani konci 8. stoletja po Arabljanih in so ravno po leteh sprejeli vero Mohamedovo, Kmalu pa so Turki svojim zmagalcem nekoliko oblasti izvili iz rok in naposled so si znali osvojili popolno prostost. Osman, prvak in praded zdanjih sultanov turških, vzame krščanskemu cesarju v Carigradu 
nekaj maloazijskih zemljišč in postane samostojen vladar. Sin njegov, Orhan, pridobi z orožjem vso Malo Azijo in prvi ustanovi tistv turško vojsko, ki je najbolj pripomogla, da je dolgo časa turško ime razprostiralo strah in trepet po vsej Evropi, posebno pa še pri nas južnih Slovanih namreč janičarje. Pod vladarjem Orhonom je namreč svetoval veliki vezir Alredin, naj se ujeti krščanski otroci vzrejajo in odgajajo za turške
vojake, in take vojake so imenovali janičarje.
Iz prvega je bilo komaj tisoč janičarjev. Ali že za sultana Murada I. (leta 1360.) katemu nekateri pripisujejo prvo ustan-ovljenje te nove vojske se je pomnočilo število janičarjev na dvanajst tisoč. Ko so Turki čimdalje bolj utrjali svoje gospodarstvo po Evropi na jugu, osvojivši si Carigrad l. 1453.; ko so čimdalje bolj podjarmovali kristjane, so nalovili tudi vedno več krščanskih dečkov, in janičarska vojska se je narastla do 40.000 mož tistih strahovitih vojščakov, ki so sami is krščanskih rodovin, nevede neusmiljeno divjali zoper svoje roditelje in brate in zoper svojo vero.
Med janičarje torej je prišel tudi mali Juri Kozjak. Iz malega dečka zraste Čez leta krepak mladenk, na telesu junak, kakor mu je bil v mladih letih oče v daljni domovini. Ali kaka izprememba ! To ni bil več tisti otročje-popožni Kozjakov sin, ampak poturčen sanjarski vojak.
Privadil se je bil novim tovarišem, novim navadam, novim poukom. Rahlo seme krščanske omikanosti, kolikor so ga bili dobri ljudje vcepili njegovemu sreu, so izrvali neverni Mohamedani, ko je komaj vsajalo korenine. Namesto vere, ki nas uči bližnjega ljubiti, se je naučil mohamedanstva, čigar uk je : sovraštvo in poboj kričanju in njegovi veri. Bojni duh, ki je navdajal očeta, se
tudi ni zatajil pri sinu. Ali krščanski oče se je bojeval le za pravico in brambo nezmožne nedolžnosti ; potutčenemu, ubogemu sinu so bile vsajene brez reda želje po coju in krvi. Leta begoča izbrišejo mladeniču spomin na otročje čase. Divji mladi janičar se ni več spominjal, da je bil pri dobrih ljudeh, ki so ga ljubili in ljubili učili. Popolnoma vendar ni bil pozabil očeta in lepega domačega gradu, svojega hudega striča, in da so ga ljudje nekdaj radi imeli ; pa mu je büo vse to le kakor lepe sanje, na katere se samo počasi in zdaj nekoliko, zdaj zopet nekoliko domišlia. Dobro ni vedel nobene reči. Tudi iména svojega očeta se ni več domišljal, niti kraja in dežele. Med tujci se je bil navado tujega jezika ; svojega prvega, slovenskega, se ni spominal več.
Ako pomislimo, da celo mi pozabimo let otročjih in zgodeb, ki smo jih v njih doživeli, čeravno smo ter ostanemo v enih ter istih razmerah, ki nam spomin oživljajo in ponavljajo : verjamemo toliko laže, da je človek, ki je v prvi nežni mladosti prišel med tujce, pozabil na jezik in očeta.
Hrabri janičar, Marko Kozjakov sin, je postal v kratkem polkovnik v svoji orti (kakor se je imenovala večja ali manjša četa janičarska), in ni ga bilo mimo njega hrabrejšega in strašnej-
Stran 2.
PREKMURSKI GLASNIK
19. decembra 1920.
congruo, za pokojnino, fiškáliš za vékšo škálo, itd.
Zdaj že nam je prekesno gučati od váiastášov, tá kocka je ednok zašpilana. Zahválimo vsém našim somišlenikom, da smo v kratki dnévaj tak daleč prišli z votumi. Ker bi nej bilo, šteri bi nás mešali vu naši mišlenjaj, glij kak pri štemplanji penez, bi več doségnoli, zdaj pa mámo ednoga követa, šteri je za nás kak chamaeleon.
Nemamo drügo odzajaj, začnimo se močno organizirati i naše težáve, bolečine tü domá naprejdávati pa želeti, nej prositi. Či mij mámo dužnosti, moremo meti tüj pravice. Tečás se bránimo, dokeč nam nedo koužo lüpali.
Pavri, bratje! začnite se prebüditi i mislite naprej, nemejte tak dugoga sna. Či mo ešče duže spáli, na pope poslüšali i nemo samij sebé bránili, té mo potepeni in secula seculorum.
Što bi kaj proti möo, naj pošle proti dávanje pod podpisanom iméni na reditelstvo „Prekmurskoga Glasnika“.
Ištván gazda.
(Opomba uredništva: Priobčimo ta članek, akoravno smo ne čisto tistega mišlenja. Želejmo, da so o tem razvije debata.)
NOVICE.
Narodna čitalnica v Murski Soboti priredi v soboto, dne 18 t. m. v svojih prostorih javno predavanje: »O razlikah med Slovenskim in madžarskim pravom«. Predavatelj : not. nam. Anton Koder. Začetek točno ob 20 uri. Vstop vsakemu dovoljen,
Opozárjamo na pogučávanje »Domače vérstvene stranke«, štero se obdrži v nedelo, dne 19. t. m. ob 11. vöri predpoldne v krčmi Turka v Murski Soboti. Pogučavanje de odločalo od naših zahtevah, štere se naj izpunijo eti v našoj krajini.
Narodna čitalnica v Murski Soboti priredila je preminočo nedelo zabavo s petjem in godbo ter šaljivo pošto. Dvorana v hotelu Dobrai bila je polna uradnikov
in njihovih družin. V velikem številu prišli so tudi domačini, Sobočanci, ki so se prav dobro zabavali. Razume se, da je izostala vsa sobočka inteligenca, ki mrzi vse, kar je jugoslovanskega, zato pa uživa vso naklonjenost naših oblastij, dočim se gleda na prste le revnim slojem .... Prireditev je otvoril društveni predsednik g. dr. Irgolič s pozdravnim govorom ter izražal željo, da bi ravno potom prireditev premostili nezaupanja, ki vlada med domačimi do našega uradništva. Zapel je moški zbor in dokazal, da bi ne bilo težko imeti krepak zbor, ki bi že dostikrat lehko nastopil. A manjka volje. Nekaj solo točk je zapel g. M. in nas očaral s svojim zvonkim, mehkim glasom. Škoda le, da je bil pevec prehlajen in nekoliko indisponiran posledica oblakov tobačnega dima, ki so se valili po dvorani. G. dr. Škerlak je zasviral na gosli dva komada. Burni aplavzi, ki jih je žel, so mu bili dokaz, da je poslušalce očaral. Želimo ga še večkrat čuti. Upamo, da se bode vršilo še več takih prireditev, napovedana je že na Silvestrovo.
Fárne šole. Zádnje »Novine« pišejo o tom, kelko dobroga so včinile fárne šole za lüdstvo, držávne šole ščejo vero in Bogá iz šole vzéli. Hválijo, kak dobro se v teh šolaj včij.  Prijáteli, što ščé znati, kelko človek napredo v teh fárnih šolaj, štere lüdstvo samo peneze koštajo, nej čte zadnje »Novine«. Bolj neumnih novin smo v Jugosláviji ešče nej čteli. »Novine« mislijo, ka so se Prekmürci nej više navčili kak v fárnih šolaj, ka tak bedasto pišejo. Sram nás je, ka bi svet sodo nás Prekmürce po »Novinaj«, mislo bi, ka smo vsi tak bedasti in lažnjivi, kak »Novine«, štere slišijo kvečjemu ešče v Afriko medzamorčke.
,,Domáči kőveti“. Bedák »Novine« pišejo z velkim pompom, ka so bili kandidáti pri »Domáčoj vérstvenoj stranki« tüdi »doktorje«. S tem ščéjo sveti naednok razkriti veliko reč »követi D. V. S. so nej bili domáči lüdjé, ampak doktorje«. Računamo, ka zádnji pastir v Črenšovcih zná za volilno právdo, ka je vsakša partája mogla gorpostaviti 16 kandidátov, šterim je nej bilo potrebno meti visokih šol in ti so prvi odebráni, izven toga pa ešče 10 kandidátov, šteri májo visoke šole. D. V. S. je gorpostavila vseh 16 domáčih kandidátov, »Kmečka zvéza« pa samo enoga, to
je Klekl, na 10. mesti ešče Severja, šteri je lüdski človek. Kandidáti »Kmečke zvéze« so bili v istini lüdski lüdjé, D. V. S. pa sami Prekmürci. Izven toga je D.V. S. tüdi med navčenimi lüdmi za kandidáte gorpostávila gospode, šteri eti med nami bivajo, a »Kmečka zveza« ni ednoga Prekmürca, same lüdske gospode. Vüpamo, ka do to právdo zdaj poznali tüdi gospodje okoli »Novin«, Prekmürci jo sploj poznamo, Prekmürci smo bole razmeti lüdjé, kak mislijo »Novine«.
Bantüvanje na poštiji j. m. 11. je Petroski Mikola eden vos zrnje, in 4 projnikov v M. Soboto pripelo za štero je eti veliko šumo dobo. Večér okolik 9. vöre se je z M. Sobote z hlápcom in z očom domo pelo. Pri Nemčeskoj vési med Horváthovoj gostilni in Zrinskoj čárdi na poštiji sta v soldački gvant oblečeniva 2 človeka s pükšami, na štere so špice gor potégnjene bilé, pred Mikolove kola prišla in sta kola stem zrokom gor stávila, ka na kolaj orožjé jesto, štere poglédnoti ščéta, na kolaj bivajoče sta pa doj skol zapovedla. Mikola so to mislili ka z istinski orožnikami májo delo, pa so skol doj stopili, na štero je eden v Mikolovi žepkaj revolvo začno iskati. Na to so Mikola žepke bugeláriš vö zéli in so ga vrokaj držali, na štero je eden tolvaj z oböma rokomá za bugeláriš zgrabo in ga je Mikoli zrok šteo potégnoti. V tom cukanji so Mikola spadnoli, tak se tolvaji posrečilo, zrok zéti bugeláriš in žnjim bežati. Mikola pa kočiš sta za tolvajami bežala, na štero sta tolvaja dvakrat nazáj strelila ; na srečo sta nikoga nej zavadila. Po dugon nagánjani, ovkraj Zrinjske čárde, v tom málom logi je kočiš ednoga za köpenjek zgrabo, na štero je tolvaj hátižák in köpen ek doj sebé vrgo in s kočišovi rok se je vöpotégno. Po tom sta tolvaja porti Seböborci odbežala. V bugeláriši je 22.000 Jugoslovenski kron bilo in 1500 drügi zmešani penez. Na drügi den so orožniške tan ge so tolvaje v noči naganjali, dvá Avstro-Ogrski soldački köpenjega najšli in hátižák všterom sta dve soldačkivi obi, eden civilski krščák, in edne splátna kapuče bilé, štero je tem tovajom znankar te trbelo, da so gder kradnoli.
„Kalendár najsvetejšega srca Jezušovoga“ se je potekno bolševikov. Namejno je zgodovine pisati, pa je tak velkoga baka namálo, da mo njemi mogli roglé dojpiliti, ovak se kakše babe zoságajo.
šega v boju. Ločil ka se je od svojih tovarišev, da ni hlepel po ropanju in moritvi slabih, neoboroženih ljudi ; in tako je nekako njegovo pošteno srce ludi pod tujim odelom v tuji divji druščini ostalo neomadeževano. Sicer ni prášèval, zakaj se bojuje ; šel je vsekam, kamor so ljuti Turki nesli zastave svojega preroka Mohameda, ali bojeval se je z vojaki, ne z otroki in ženami.
Grozovita telesna moč, ki jo je ta janičar razkazoval v boju je storila, da so se celo Turki nekako bali zamišljenega svojega vojaka, ker so vedeli, koliko jim takšen glavar v boju koristi, ki sam hracer kot lev, svojim tovarišem nareja pot v bojne vrste, zato je janičar Juri Kozjak — ki, seve, tega imena ni poznal — dosegel čast, da je vodil sam svoje precej veliko kredelo, dasi to sicer pri tako mladih ljudeh ni bila navada.
DESETO POGLAVJE.
Opat in menihi, modri možje, Nobeden srca ozdravit‘ ne ve.
Fr. Prešeren.
Bilo je leta 1475. Peter Kozjak se je bil svoje prostote že skoraj naveličal, zakaj sreče ni imel. Hotel se je ženiti, ali izpodletelo mu je : nevesta, ki si jo je izbral, ni ga marala. Peter pa ni mogel še v drugo poizkušati, ostal je torej sam zase na gradu Kozjaku.
Zvesti stari služabniki so bili popustili grad, ko je nastopil Peter gospodarstvo. Stari Ožbe, ki je služil v gradu šesdeset let, je šel osebenkovat na stare dni, toda le za malo časa, zakaj kmalu se je preselil s tega sveta za Maro, staro hišno, ki je bila umrla precej za očetom Bernardom se v gradu.
Marku so bili tudi že lasje osiveli ; postava, nekdaj moška in močna, se je bila sključila in zgrbančila. Največ je pripomogla žalost in skrb sa sina, da mu je starost prezgodaj jela lomiti kosti. Zastonj so upaji in pravili menihi, da se mu bode rana zabelila, kadar nekoliko pozabi svoje izgube. Menih Marko je živel sam zase v svoji bolečini.
V prijaznem kotiču, v zatišju med dvema vrstama lepih gričev, je stal slavni klošter zatiški. Ze leta 1135. je kupil patriarh Peregrin iz Ogleja tukaj nekaj zemlje, postavil klošter in poklical iz Rima brate cistercienze. Ustanovitelj pa bratom ni samo preskrbel strehe in stanovanja, temveč prikupil jim je za živež tudi primerne lastnije v okolici. Precej od kraja so imeli menihi tri vasi podložne za raboto in desetino. Pomnožili so to prvo lastnijo sosednji in daljni plemenitaši ; med poslednjimi nahajamo v zapisnikih najvišje osebe vseh stanov : papeže, cesarje, kralje, vojvode, grofe in druge imenitnike imenujejo med darovalci.
Tako je bil klošter zatiški v nekdanjih časih eden najbogatejših v slovenskih deželah.
Poslopje je bilo zavarovano s visokim obzidjem in štrlečimi stolpi, zakaj tačas je bilo le varno, kar je bilo sovražnikovi roki nedosegljivo, kar je branil zid in ostri meč. Ne samo, da so Türki bili hudi sosedje, bilo je tudi v deželi mnogo nemirnežev. Gospodar je imel dolžnost, varovati svoje podložnike. Zato je moral imeti tudi klošter zmerom oboroženo krdelo hlapcev na nogah, ako se je hotel varovati domačim in vnanjim sovražnikom.
Bilo je nekega jutra. Opat Urlik je sedel v svoji izbi in v roki je imel veliko odprto knjigo z zlatim zaklepom, v kateri je bral. Bil je opat že prileten ; v okolici med ljudstvom in med gospode je veljala njegova beseda mnogo. Njemu nasproti pri durih je stal velik mož širokih pleč, na prvi pogled bi bil uganil, da je vojak.
»Kaj boš povedal Til ?« izpregovori opat iz zapre bukve. »Kako ste opravili? Ali si dobil one, ki so pisarja ubili ?«
 »Nismo jih dobili, častitljivi gospod opat !« odgovori Til. »Zasačili smo jih bili nekoliko v razvalini in obstopili, ali imeli so cepce okovane, eni celo meče ; ušli so sam, trije izmed naših se močno ranjeni.»	(Dalje prih.)
19. decembra 1920.
PREKMURSKI GLASNIK
Stran 3.
„Novine“ nikšega špajsa nerazmijo. Nisiko, kisilo, britko, zamázano, čarno grdo i hüdo strüne brnekaje proti lüdém drügoga mišlenja. Tou pa imenoma, peršonsko cvilijo, tak da bi njim štoj zobé skübo. Bršejo kak strela. Čemerne so kak sam Zeléni zlodi ! Tou je fájn, li tak naprej z láži živéte, istina pride kesnej.
„Stráža“ v Maribori izhajajoči list štajarski popov pozávla vse tiste Prekmurce, ki bi kaj znali od toga, da je Domáča vérstvena stranka pri volitvaj za Madžarsko' agitirati dála, naj to naznanijo. Té čaren striček bi si že tüdi rad dao od Prekmӧrcov poplate lizati. Vendar njemi je nej znáno, da je prinas »Sever« zimo naredo i so se že dávno vsi strički v lüknje potégnoli, štere sneg i léd pokriva. Kapa ešče on ščé ? Brščas nekaj mrzle vodé na svoje prevroče mozgé !
Agenti odposláni od Kleklnove kmétske zvéze špionirajo na tou, či je g. Šerüga ali šteri drügi čestnik med slüžbénim cajtom v kancalaji agitiro za Domáčo vérstveno stranko. Bedáki ! Pa nevejte, da je tou. rávno tak kak gda ste k spovidi prišli, gda ste pri predgi bilij, gda ste pri sprévodi bilij ali gda ste v farov hodili, gde so vás tak poleg oprávlanja verski dužnosti tém bole političnimi lážmi düševno nakrmili. Pa nej tou. Nevoščénost vás mantrá ! Nevoščeni ste domáčemi človeki za faláček krüja ! Farizeuške ste, ki lüdstvi lažete, da se trüdite domáče lüdij v slüžbe spraviti, v istini pa more više 100 naši za kancalaje sposobni lüjdi brezi slüžbe, brezi krüja i brezi obleke domá pri mrzloj péči na vaše obečane mene čakati ! Tou je vaše delo dozdaj ; odali ste vse nás za judaški poposki groš ! S toga plačüjete zdaj špijone, da bi nam kakše ležij nábrali proti ništernim domáčim pisáčam, štere bi vij ráj gnes kak vütro od slüžbe spravili. Tou delo je sáma šatanska zdüja ! Sram vás naj bode ! Záto, pazite da si prstov ne želgéte.
Razglas. Vse one kmečke družine, katere se želijo naseliti (kolonizirati) na Esterhazyevem veleposestvu v Dolnjelendavskem okraju na zemljišču, katero je imel v zakupu Hertelendy naj se zglasijo do 31. januarja 1921. pri okrajnem agrarnem uradu v Murski Soboti.
Što je naš Jugoslovenski držávljan (honpolgár)? Tozadevno naredbo, štero je té dni podpisao regent, določa sledeče ; Jugoslovanski držávljani postánejo vsi, ki so do januarja t. l. že 10 let na bivšem avstrijskem zemli vtistem kráji živeli štera je k Jugogsláviji spadnolo, pa šteri so obdržali to pravico do dne 16 julija t. l. Kdor si je pridobil pristojnost še-le po 16 jülija more prositi za sprejem pri pokrajinski vládi. Osebe, ki imajo pristojnost na ozemlju, ki je pripadlo Čehoslovanki, Polski, Italiji ali Rumunski, morejo prositi za naše državljanstvo do dne 16, julija 1921, iz drugih držav n. pr. Avstrije, pa do dne 16 januarja 1921. Osebe, ki žive na našem ozemlju a so pristojne v štero drügo držávo, morejo do dne 16, julija 1921. spisati za našo držávo.
Zaplenajni tisočaki s ponarejeni znamkami od koga je vkraj zéto, sáki dobi nazáj, ia lejko žnjimi včini ka hoče. Držáva je nede vö menjávala.
V Puževci pri Temlin Ivani so ednoga tovaja pri hleváj zgrabili, rávno té, da je svinjo ščöo vö z hleva vlečti. Samo ka te tovaj gyálen bio, da so dománji coj k njemi prišli, se je pijen napravo in se kobácati začno pri hleváj. Tá gyálnest nyemi je na hasek bila, ár so ga püstili, kak pijanca.
Brezovci. Pred pár kédni so od Janža Stefana plük in kolica vkradnoli, rávno tisto noč od Trokšar Ivana tüdi plük in kolica so odnesli, od Fajs Ivana pa z gümle železne rasoja i železne grable. Pri Temlin Štefani so tüdi probali srečo, samo ka se je odtéc odegaali. Lüdjé si gučijo,
ka to so tisti mogli včiniti, šteri so trebiš oráli i tam so svoje plüge spotrli.
Odgovor. Velika je jeza gotovih ljudi, da so jim pri volitvah nekateri njihovi dosedajni »sužnji« pokazali rožičke. In to še samo možje, ki znajo še malo samostojno misliti. Otepljejo in brcajo sedaj okrog sebe, kakor striglov konj. Meni celo očitajo, da so me spravili k kruhu. Kako so smešni ! Meni je k temu kruhu menda le- pripomogel moj pokojni oče. O ta sladki kruh ! (ga po cele tedne ne vidim). V nasprotnem slučaju bi mi ga pa res ne bilo treba stradati, ga namreč na mojem domu nikdar ne primanjkuje. Pišete, da me v s i ljudje črtijo ! Hm ! Vi trije, ki »Novine« pišete in izdajate ste ti vsi ljudje. Kakšna domišljija ! Ko bi bili vsaj »polbogovi«, potem bi si še morebiti lahko prilastili del tega števnika. Pa ste samo tako navadni smrtniki. Še ene same družine ne predstavljate, ker jih nimate, kaj še le celo vas ali vse ljudi. Le vprašajte moje učenčke, pa tudi njih starše tu, ali ljubijo ali črtijo svojo — učiteljico. Pa boste boste malo rdeči postali, če ste namreč še sposobni postati. Radi vere pa je naša stara resnica, da jo tisti sam najmanje ima, ki jo vedno ponuja okrog, kakor žid svojo slabo robo. Posebno če jo še izrablja v svoje »privatne umazane namene« capito. Le kričite, le lažite ! Imajo saj naši kmetje malo zabave v teh dolgočasnih zimskih dneh. Le iščite pezdirjev pri drugih, sami imate pa pred sabo taka b r u n a, da prek njih sploh ne vidite več. Vaš namen je prozoren ! Pa boste morali že najti kaj bolj konkretnega, kajti take »snežinke« še moje kože, ki je drugači zelo občutljiva, ne ranijo. S takimi nestvarnimi ljudmi, ki lovijo »mušice« po zraku, se res ne splača polemizirati. Kaj pa bi tudi zahtevali. Saj njihovo obzorje zega samo do reke — Mure in še za ped prek. Nekaterim pa še tako daleč ne.	Marica Vranjek.
Prosimo pojasnila !! Neka stranka je težko pričakovala poslano pismo iz znane zagrebške banke. Pismo res priroma nasezadnje v roke naslovnika ; hodila je pošiljka iz daljnje prestolice Hrvaške- Zagreba- samo 15 dni, zakar gre vsekakor zasluga tudi »politični cenzuri za Prekmurje«, kar spričuje odtisnjeni pečat od istotam Kaj je bila gospoda pri politični cenzuri tako radovedna nad enim navadnim pismom, ki je prišlo iz sosednje Hrvaške? Zasleduje mogoče kaj ? Se s tem pospešuje točnost odprava pošte ? Ali že nimamo davno prost promet med tuzemstvom ? V prašamo tozadevne faktorje, če prégledujejo tudi z isto natančnostjo pisma, prihajajoča iz Ogrske z hujskajočo, proti državni naperjeno vsebino ?	K—k.
POLITIČNI PREGLÉD.
KONSTITUANTA. — KLEKL — S KOMUNISTI. Preminočo nedelo je bila obdržána prva seja konstituante v Beográdi. Odebrali sa tanáč, šteri de pregledno, či so követi v rédi, po právdi odebráni. Pri tom je prišlo med pártájami, štere májo követe v konstituanti, do prepirov. Prvi so začnoli proti gučati komunisti, le njim so se pridrüžili követi »Kmečke Zvéze«, k šteroj partáji pripáda tüdi Klekl. Tak smo vidli, ka Klekl ide vküper s komunisti. Drügoga posla do zdaj konstituanta ešče je nej včinila. Glávno delo ide za tom, ka se pregledne, či so követi v rédi odebráni.
Vláda v Beográdi je odstopila. Nove vláde ešče nemamo. Po vsej prilikaj de predsednik vláde Pašič, šteri je kotriga srbske radikálne stranke. Okoli te párte do se sklopili s'ovenski klerikálci in muslimáni, párte, štere so vse proti tomi, ka se grofovska zemla po pravici reztála. Na drügi stráni pa sé piše, ka do se z radikálci zdrüžili demokráti in samostojni kmetovje. Oboje te párte
so napredne in delajo za tom, ka se more agrárna reforma pošteno in v rédi izpelati, kak lüdstvo Želej. Nájkrepša partája je v parlamenti demokráčka, záto zagvüšno lejko vüpamo, ka de tüdi siromaško lüdstvo prišlo do svojih pravic. — tüdi vláda v Ljubljani je krajstopila, odstopili so vsi poverjeniki, šteri so pripadali klerikalni párti. Za predsednika ljubljanske vláde je namesto dr. Brejca imenüvani dr. Pitamič, šteri je do zdaj ravno notranje posle. Na svojih mestih sta ostala Ribnikar, kak poverjenik za socijálno skrbstvo in dr. Ravnihar, kak Poverjenik za socijalno skrbstvo.
MADŽARSKA je ponüdila našoj držávi Baranjo in banjski trikot. Sáma jih nemre ravnati, záto bi jih rada nam odstopila za peneze. — U Madžarski imajo ešče velike prepire (sváje), što de njuv králj. Ništerni so za prvejšega krála Károla, a on more prvlej krajsjopiti od krone Austrijske, drügi pa so pálik za enoga domáčega krála.
AVSTRIJA. Avstrija ima pšenice in žita samo še do novoga leta, po novem letu jé nikaj. Vrednosti nemajo, ka bi si silje küpili, záto ščéjo zdaj oddati vrednosti štere je imel casarski dvor, kak namizno posodo in drügo. Za predsednika avstrijske republika jeste odebrán jedan demokrat dr. Mihael Hainisch.
ČEHOSLOVAŠKA. Na Slováškem so dáli v vozo dvá vučitela, šteriva sta štela s pomočjo madžárske vláde napelati v S1ovačkoj revolucijo, ka bi ta krajna spádnola nazáj pod Madžársko. Više oficirjev je bilo pri tom delu zaposlenih in v árest odpelani. Na Čehoslovaškem je došlo do revolucije komunistov, Socijalni demokrátje imajo v Prági svojo štanparijo, v toj vödávajo svoje novine. Komunisti so šteli s silov priti do té štanparije, pa so udrli v njo in začnoli vödávati svoje novine, socijalisti so proti komuništom tožbo notri dáli na biroviji, štera je osodila, ka morejo komunisti prekdati tiskarno socialistom. Komunisti so nej šteli to včiniti, tak je došla policija, štera je komuniste iztirala. Došlo je do bitja med komuništi in policijov, bilo je dosta ranjenih. Komuništi so za to po deželi s silov vzéli fabrike in kmete od tirali iz grunta. Sklenoli so strájk po celoj držávi, a strájk je nej imel uspeha. Čehoslovaška vláda je kmalu naprávila réd. Kak se čüje, so to revolucijo vodili komuništi iz Rusije.
ANGLEŠKA. Angleška je proglasila bojnsko stanje na Irskom, ár je bila tam velika revolucija. Irci pa so napovedali Angleški vojsko. Irci se borijo proti Angleški za svojo samostálnost.
AMERIKA. U parlamenti v Ameriki so predložili zakon, ka se za cajt dveh leti ne sme nišče naseliti iz Evrope in Azije v Ameriko. V Evropi čáka skoron en miljon lüdi, šteri ščéjo iti v »novi svet«. Po tej novi právdi de smel iti v Ameriko samo oni, šteri ima svojce v Ameriki, kak lena za možem, deca za stariši.
RUSKA. Komuništi so postáli — roparji. U svojoj držávi so kmetovjem kraj vzéli grünte, silje, máro, a sami odávajo zemljo lüdskim lüdem. Tak so prišli u velikom številu Amerikanci in Angleži, kapitalisti, šterim so komunisti oddáli velke grünte, ka na njih povajo rude in drüge vrednosti. Na dobrih mestih, kak pišejo novine, sedijo na Rusken skorom sami židovje.
JAPANSKA zbira na svojih otokih, šteri leže poleg ameriške granice, vojaštvo. Kak se vidi de, prišlo do bojske med Ameriko in Japansko. Japanska má previše lüdi kak jih more sama hraniti, zato gleda, kak njeni državljani mogli se naseliti v tujih držav, najbole v Ameriki.
ITALIJA je napovedala D’Annunziju, šteri se drži na Reki, vojno a do vojske je nej prišlo. Imajo gibanje. Ništerne bojne ládje so od italjanske vojske prek prišle k D’Annunziji. Mornari so napadnoli svoje Oficirje na ládjah, jih dáli v vozo in odili na Reko. — V tistih krajnah, štere ja Italija od Avstrije v bojni dobila, je izbruhnil strajk vseh častnikov pa kancelijah, ár iinaje premale pláče.
Stran 4.
PREKMURSKI GLASNIK
19. decembra 1920.
OGLAS
Po nasedjenju gosp. Ministra Vojnog i Mornarice sa E. br. 53066 od 4. novembra 1920. god. i komandanta IV. Arm. oblasti sa E. br. 10558 od 5. novembra 1920. god. održati če se pismena ofertna licitacija dne 21. decembra ov. godine u 9 časa pre podne u štabu ove komande za liferovanje mesa za vojnike ovdašnjeg garnizona.
Pozivaju se licitanti, da do odredjenoga dana pošalju svoje pismene ponude.
Uslovi mogu se videti u štabu ove komande svakoga dana od 8—12 i od 14. do 18. časova.
Iz kancelarije štaba komande mesta M. Sobota, br. 66.
RAZGLAŠÜJTE v „PREKM. GLASNIKI“ !

Štampilje
KATALOG FRANKO
ANTON ČERNE
graver
LJUBLJANA, Dvorni trg 1.
 eklič Števan
trgovina z železnim blágom v MURSKI SOBOTI, Lendavska vilica.
PRIPOROČA Z NOVIČ DOBLENO ŽELEZJE, ŠPARHERDE, OBROČE, RORE (csöveket), ŠTRIGLE, CVEKE, POSODO, ŠKÉRI (szerszámok) itd.
Čtite naš domáči list
„PREKMURSKI GLASNIK“
iszteletíel értesitem a n. é. közönséget, hogy a Ooszpodárszka zadrugából kiléptem és Mura-szombátban, az izraelita templom átellenében levő vegyeskereskedésben FRANC ČEH és GÁSPÁR cég alatt mint társ müködöm. A t. vásárló közönség szives támo gatását kérem Gášpár József.
Večjo množino ljutomerskega vina in okrog 200 hl dobrega jabolčnika po 5 kron liter ima na razpolago 	tvrdka
JOSIP KOSI
Križevci pri Ljutomeru.
Jugoslovanski kreditni zavod v Ljubljani,
podružnica v MURSKI SOBOTI.
Brzojavni naslov: JOGOSLOVANSKI KREDIT.
TELEFONSKA ŠTEVILKA 16. Število poštno-ček. urada štev. 11323.
Sprejma
VLOGE NA KNJIŽICE in TEKOČI RAČUN
In jih obrestuje po 4% čistih brez odbitka rentnega davka.
Posojila na osebni kredit, na hipoteke, trgovske in druge vsakovrstne kredite. Kupuje in prodaja vse vrste vrednostnih-papirjev in valut po dnevnem kurzu.
MARIBORSKA ESKOMPTNA BANKA
Podružnica Murska Sobota.
Centraia v Mariboru. Ekspozitura v Rogaški Slatini.
Podružnica v Velikovcu.
Sprejema vloge na knjižice ter jih obrestu je po 3½%. Vloge na tekoči
račun obrestuje najugodneje. Daje posojila na menice, vrednostne papirje i.t.d. Kupuje valute in devize po najvišjem dnevnem kurzu ter izvršuje vse, v banćno stroko spadajoče transakcije pod najugodnejšimi pogoji.
Odgovorni urednik: Vekoslav Filipič. Tisk: „Prekmurska Tiskarna“ vM. Soboti. Lastnik in izdajatelj : Konzorcij „Prekm. Glasnika.“