98 E. Gangl: Soror Alma. Soror Alma. i. svetišču božjem na visokem koru pobožne nune so se zbrale danes. Z molitveniki, vezanimi v usnje, z obrezo rdečo, z listi žoltimi in z venci rožnimi za drugo druga v pobožnost zatopljena je prišla . . . Obrazi resni, ki po njih je starost častitljivost razlila svojo vso; tu mlada, drobna lica pobledela, tam nežnost še cvetočega obličja . . . A zadnja je vstopila — soror Alma. O, soror Alma — kakor solnčna roža, ki nagne cvet, ko solnce gre za gore! O, soror Alma — kakor rdeči mak, ki pade mlad pod srpom brušenim! Za orgle sede mater Teodora, odpre registre, staro partituro . . . Za pulte stopijo pa nune pevke — med njimi Alma je s sopranom čistim. Po gotiških klopeh posedejo ostale uršulinke, sklenejo v molitev najčistejšo bele roke. In v svetem, tajnostnem trenotku tem vse duše zakipe tja pod oblake. Le soror Alma — ta moliti danes ne more, ah, ne more . . . 2. Po cerkvi pozlačeni pa šumi neštete množice tam doli morje. In po lestencih sveč gori nebrojno, plameni drobni pa pojemajo v sopari težki, ki se dviga k stropu. S cipresami in z oleandri je in z lilijami, rožami, akati in s težkimi je venci okrašen E. Gangl: Soror Alma. qq tam spredaj veliki oltar. Na njem dvanajst trepeče belih sveč, da zdi se, kot bi bil mrtvaški oder, ki nanj trpina polože k pokoju . . . Zvonovi zapojo, in ljudstvo se po sredi razdeli, in v cerkev stopi v svečanostnem sprevodu — novomašnik. In orgle zabuče v trenotku tem v akordih polnih, vmes odmeva spev: »Pozdravljen bodi, novomašnik naš!« Začul je on tresoči Almin glas; sklonila se mu glava je na prsi, srce mu je hotelo skoprneti . . . A soror Alma pobledela je kot beli sneg, kot mrzla, sladka smrt. Zastal je glas ji, sestram je v naročje izmučena in solzna omahnila . . . 3. Nekoč pa bilo je drugače vse! Ta soror Alma — grajska hčerka Ana, ta novomašnik — lep, krepak mladenič, sin velikega hlapca grajskega, ki ga je šolal z žulji svojih rok . . . Kako sta pač ljubila se brezmejno! In ljubita se vroče še sedaj, čeprav na tihem in brez svetle nade. Ni srd očetov, ni njegova kletev, ni samostan in ni oltar . . . nič moglo ni vgasiti te ljubezni. A zdaj umirata ti duši dve . .. In skozi okna v cerkev sije solnce — O, da bi posušilo solze vroče, o, da izžgalo bi iz globočin nesrečnih src ljubezen to brezupno! 4. In soror Alma je na smrt zbolela . . . Na postelji je beli v celici ležala v zadnjih hipih mirno, tiho . . . 100 I. N. Resraan: Kot srna si plaha . . . Z zaprtimi, udrtimi očmi čakala je, da pride ponj o smrt. In blede so i i ustnice v molitvi globoki trepetale brez prestanka. In sni so padli ji na trudno dušo: Cvetoča deklica je žila z njim na grajskem vrtu v srečnih, zlatih hipih. In v krilu svilnatem stopila je z njim pred oltar... Duhovnik ju je zvezal... Prikaže se ji sveta Uršula in ji zažuga večno pogubljenje . , . Odpre se zemlja, in začuti Alma, kako pogreza se v brezdanjo noč . . . »O, Bog moj sveti, oh, prečista Mati, usmilita se me, rešita me! — — Pošljite ponj, ki bral je novo mašo, da izpove me, da me z Bogom spravi! . . .« In prišel je, in nagnil se je k nji. »Jaz nisem kriva, tudi ti si čist . . .« In sklonil se nad posteljo je smrtno in vroče je poljubil Almi ustne, kot bi izpiti hotel dušo njeno. »O, moli zame, oh, za dušo moli! . . .« In glavo njeno dvignil je v naročje, na mrtvem srcu je njegovem sladko zaspala in umrla soror Alma! E. Gangl. % Kot srna si plaha . ot srna si plaha, Zamaknjen te slušam, če kdo je doma; ti gledam v oko, kot grlica krotka, na srce pritiskam kedar sva sama ... in božam lepo .. . Nikar pa ne upaj preveč mi, dekle . .. nedolžnost, nedolžnost le enkrat cvete ... I. N. Resman.