Letnik VIII. DRUŽINSKI LIST S PODOBAMI. 1927, štev. 6. Živa voda. Povest. — Spisal Matija Malešič. Šesto poglavje, » % 'T'idiš ga? Ali ga vidiš, našega Janka?« Trdan % j skoro nehote govori in odriva ženo od % / okna. Boji se, da bi preočito pokazala Y pred gospodo, kako ji ugaja avtomobil in kako nestrpno so ga pričakovali. Pa je res lep in čudovit tak voz. Sam teče, hitro, mirno. In ko se ustavi, ne pretrese potnikov ko vlak. Klanja se Janko gospodi, pozdravlja jih, stiska roke, vzbuja priznanje očeta in matere. »Oho,« hipoma vzklikne Trdan ko v bliskovitem spoznanju. Uslužno je Janko podal roko gospodični, ko je prožno ko srna skočila z avtomobila. In ko je odvila z obraza bele kopreno, se je zasvitalo Trdanu. »Tako? Tak tiček si mi ti, Janko? Oglej si jo, stara!« »Kako je lepa! Rdeča roža in belo mleko! In kako je oblečena!« »Reci, Meta, ali ni naš Janko tiha voda, ne tiha, živa voda? Glej, tudi tistega debelušastega gospoda s kratkimi, sivimi lasmi sem že videl. Oče je naše neveste!« »Stari, kaj se ti blede? Taka gospodična, pa v naš mlin in žago?!« »Kaj si slepa? O ta naš potuhnjenec! Ni črhnil besedice, kdo ima največjo besedo pri nakupu graščinskega gozda, še namignil ni nanj! Glej, še se držita za roke. Ali misliš, da zato, ker se boji, da ji na suhi zemlji spodrsne?« »Janko ve, kaj se spodobi med gospodo!« »O, ve, ve! Da si ga videla, kako ji je mahal na postaji z robcem in klobukom! Kaj ga ne vidiš, kako Mladika 1927. se topi v nežnosti in sreči?« Trdanu zapre besedo in sapo. »Kje ste, oče?« kliče Janko in se ozira po oknih. »Ali sem za mednje?« zdvomi Trdan in išče pri ženi sveta in pomoči. »Snedejo te! Če so z Jankom tako prijazni in te kličejo!« Zmeden je Trdan, ko drži drobno, mehko ročico v svoji žuljavi žagarski desnici in gleda v mile oči, iz katerih poje veselje in gleda zvedavost. In v zadregi stisne, krepko stisne mehko ročico. Pa se hipoma zave. Ko da drži plaho, drobno siničico v svoji močni pesti — pa jo stisne, da bi jo zadušil! In naglo razklene pest. Zvonko se mu nasmeje gospodična, nič mu ne zameri. Zato Trdan krepko stisne desnice gospodom, vsem trem po vrsti, da pokajo sklepi v prstih. Še šoferju jo stisne, dasi mu miga Janko, da tega ni treba. Gospodje niso čisto nič visoki ne ošabni. Čisto nič naduta ni gospodična. Posedejo kar po domače okoli kamenite mize po kamenitih klopeh. Čisto nič ne pregovarjajo domačemu prigrizku. Še vino jim ni prekislo in ga hvalijo. Pa se jim na obrazih pozna, da so ga vajeni! In da taki gospodje ne pijejo najslabšega, pove že to, da se pripeljejo v tako razkošnem avtomobilu. Prijazni so vsi, zlasti oče gospodične je nad vse prijazen in odlikuje Trdana pred tistim grajskim in tistim drugim. Ponudi mu podolgovato, žolt-kasto cigaro, prepasano z rdečim obročkom. Čisto taka je, ko je bila tista, ki mu jo je dal Janko takrat na poti s postaje. Grajskemu in tistemu drugemu ne 16 da cigare, le Trdanu. Trdana prijetno ščegeta ta pozornost. V naglici že nese cigaro k ustom, da ji z zobmi odgrizne konico. Pa se pravočasno zave. In tiplje po žepih za nožem. Gospcd opazi njegovo namero, vzame mu cigaro, jo vtakne v nekak srebrn ustnik, pritisne nanj in mu jo vrne. Luknjico je zabodel tisti srebrni ustnik v konico. In gospod vtakne še svojo cigaro v ustnik, prižge vžigalico in nažge najprej Trdanu, nato pa še sebi. »No, no, no! Tako? Tako?« ščegeta Trdana. Ko da mu lezejo mravljinci po hrbtu, mu je, ko ga prosi oče gospodične, naj bi se popeljal z njimi in šel v graščinske gozdove. Ker se razume na les, ko morda nihče daleč naokoli ne; ker pozna gozdove; ker ve za pravo ceno lesa, ker jim je za njegovo sodbo in svet. In mu burno bije srce, ko stopa v avtomobil. In se brani, in ga morajo prisiliti, da sede na najčast-nejši sedež: na zadnji desni sedež, prav na mesto, kjer je cb prihodu sedela gospodična. In potegne iz cigare, da ga mori kašelj, ko golta dim. In mu silijo solze v oči, ko zabrni v avtomobilu in zdrče ko veter izpred mlina. Tam s praga, tam izza oken, tam z žage gledajo začudeni in ponosni pogledi za njim. Brni avtomobil po vasi in žvižga, žvižga. Nagrnili so ljudje na hišne pragove in na okna, stekla je deca na cesto, ponižno snema zet župan klobuk, pozdravlja in se klanja. Zijajo ljudje, ne morejo v hipu do besede, gleda, gleda in se čudi župan. Brni avtomobil po gladki cesti, ko veter hiti. Udobno je Trdanu na mehkem sedežu. Napihuje se srce ob zavidljivih pogledih. O, kako je dobra cigara z rdečim obročkom! Ko veter hiti avtomobil. Ko prijeten vetrič, ko pihlja okoli obraza, so Trdanove misli. ¥ ¥ ¥ Vse zanima gospodično Olgo, vse in vsako malenkost ji morajo natanko razložiti. Še Janko je v zadregi, ker ne ve natanko, odkod so rimski kamni v jezu, kdaj so jih vzidali, zakaj so vzidali take imenitne in stare spomenike v jez. Kako bi ne bil v zadregi Tone, ki še z domačimi dekleti nerad govori, ko mora taki gospodični razlagati na žagi stvari, ki jih vsak šolarček ve in razume. Kako bi ne bila v zadregi Trdanka, ki še vsake njene besede ne razume, pa ji mora dopovedovati, kako meljejo beli kamni, kako črni, in. zakaj so poseje vredne mlinarjeve ljubezni. Katica je bila v samostanski šoli, ali pred gospodično Olgo ji te šole ne pomagajo. Ob stopah je nerodna in redkobesedna ko stope same. Na srečo ni v Olgi ošabnosti in nadutosti. Prijazna, ljubezniva in vesela je ko razposajen otrok. Niti z besedico niti s pogledom ne pokaže, da misli na svoj gosposki rod in na svoje bogastvo in na svojo židano obleko. Katici stisne roko in ji ponudi iskreno prijateljstvo. Janko ves žari v sreči. Mati pogleduje Janka, steplje moko z obleke, kadar ji pogleda Olga v oči. Na skrivaj opazuje in ocenjuje in presoja to živo gosposko dete, ki blešči v svili in lepoti in bogastvu. Razvajeno mora biti in nobenega dela vajeno. Naduto pa ni videti. Le kako pogleduje Janka! Ali ni vsa njena veselost in razigranost radi Jankove bližine? Ali ne sije iz njenih oči sama dobrota, ljubezen in vdanost? In kjer je ljubezen in je dobrota in je denar, pa če tudi je razvajenost ... Ali ne premaga ljubezen vse razvajenosti? Ali je ne preobrazi Janko, ki ga ima rada, po svoje? Ali je ne ovije v ljubezni okoli svojega prsta? Nima kedaj Trdanka premisliti in preudariti misli do konca. Čeblja in čeblja, povprašuje in povprašuje in si hoče vse ogledati gosposko dete. V svinjake sili in v hlev. Ali ni škoda njene Židane obleke? Ne vzdrži Cilka primere z Olgo — to čuti Trdanka. »Reci ji, Janko, naj vsaj plašč ogrne, ki ga je imela na avtomobilu!« Janko raztolmači materino skrb. Zvonek smeh je odgovor. In Olga kar poskoči in ne manjka dosti, da ne plane Trdanki okoli vratu. Kdaj je še kdo videl tako gospodično? Pribrni avtomobil pred mlin. Vpričo samega šoferja in Olge si upata Trdanka in Katica bliže in si ogledujeta čudoviti voz, ki teče brez vprege ko lastovica. Tleskne Olga z rokami in je vsa v ognju za svojo misel. Ne, tega pa ne napravi Trdanka! Že zaradi ljudskih jezikov in sramote ne! In ker se ne spodobi! In ker ni taka vožnja za stare žene! In ker sploh ne gre kaj takega! Katica se preveč ne upira. Le v tej obleki ne more v razkošno, gosposko vozilo. Brni avtomobil mimo Kržanovega mlina. Ko polet hitre ptice lastovice. Zgane se Kržan na žagi, široko odpre oči in usta, zagozda in kladivo mu padeta iz rok. Ko da je stopila na grdega gada skoči Cilka s praga v vežo in se skrije za vrata. Z visoko vzravnano glavo sedi Katica ob desni strani Olge na zadnjem sedežu. Že doma je Olga ovila svojo desnico okoli njenega levega komolca. Vse topleje se ga oklepa in ji govori o prijateljstvu. Janko se sklone ko v zadregi k šoferju in ga nekaj vpraša. * * * »Kaj pa mislite?« V Trdanu se budi ponos. Na kameniti mizi leži denar. »Vsako delo je vredno plačila in vsak delavec svojega plačila! Saj Vam ne darujem! Plačam Vaše delo!« »Kaj tako delo!« Naglo premisli Trdan: Da bi hujšega dela ne bilo, ko voziti se z avtomobilom; kaditi prijetno dišeče, z rdečimi obročki opasane cigare; jesti v graščinskih gozdovih po petkrat na dan predobre jedi, ki jim ne veš imen; piti vino, ki je zorelo Bog ve kje na jugu. In to naj bi bilo delo: ogledovati košate hraste, visoke bukve, vitke smreke, ponosne macesne, gladke kostanje, kakršnih ni zlepa najti? O, to je bila bogata paša za oči, lepa pesem za srce, prekipevajoča radost možganom. To ni bilo delo! Denar leži na kameniti mizi. Mesec poštenega, trdega dela v mlinu in na žagi, mesec dela vseh »Ne razumem Vas, čemu se branite denarja, ki ga boste krvavo potrebovali, če mislite stopiti z nami v poslovne zveze ...« Trenutno pozabi Trdan na denar, sede tesno h gospodu in govori šepetaje: »Govorila sva oni dan v gozdu, pa nisva dokončala. Ali mislite zares? Zares?« »Z Vami se ne bi hotel ni v sanjah šaliti. Računali smo, preudarjali, računamo, preudarjamo, kalkuliramo, kakor pravimo. Saj ne rečem, da bi se nam pri teh množinah lesa ne izplačale lastne žage. Mislimo pa Rembrandt. Trdanov, mesec dela podnevi in ponoči, pa bi ne nanosili ljudje v mlin toliko denarja, ko ga leži na kameniti mizi. »Zamudili ste šest dni, ko ste hodili z nami. Vaša presoja in mnenja so nam bila dragocena! Plačamo vsako zamudo časa in vsak svet odvetnikom in ve-ščakom! Čemu se torej branite poštenega plačila?« »Preveč je!« »Da smo pripeljali drugega izvedenca in sveto-vavca s seboj, bi mu bilo premalo.« »Ali jaz vendar ... Hočem reči: Tako domači ste bili z menoj... In vozil sem se z Vami... In jedel in pil z Vami.. .« (Muzej v Haagu.) trenutno tudi na to: čemu bi vlagali kapital v nekaj, kar bi bilo že pri roki? Pametna pogodba — dobiček bi imeli i mi i Vi i Vaši i vaš kraj. Vodno moč imate, inženirja imate, ki hoče koristiti rodni hiši in domačemu kraju, lokomobilo bi kupili, da bi zmagali vse delo ...« »Povejte, gospod, lepo prosim, povejte: ali verjamete, da zmore Janko vse, kar mu roji po glavi? Načrte poznate, njega in njegovo znanje poznate.« »Dobro premislimo, komu zaupamo, prej ko tvegamo; drugače bi se že zdavna smejali nam in naši družbi. Vemo, kako mislijo Jankovi profesorji o njem. Ali Vam ni pokazal ponudeb? Vem, da so ga vabili Anatomija. na več strani. Da nima soli v glavi, bi se ne trgali zanj in mu ne bi ponujali služb, za katere se trgajo starejši in izkušeni inženirji.« Ko da ga boža tisti prijetni vetrič, ki je vel na avtomobilu, ko je brnel v pekoči vročini po gladki cesti, žari zadovoljstvo iz Trdanovega obraza. »Saj bi, saj bi začeli. Ali stalo bo, stalo! Strahovite vsote bo požrlo vse to.« »Požrlo bi jih res! Pa bi jih tudi vrnilo! In še več bi moralo dati nego je požrlo! Stalen, dolgotrajen dobiček bi moralo nositi.« »Pa bi res sklenili z nami, samo z nami pogodbo? In bi... — tako je pravil Janko — sprejeli nas v družbo ...« »Rekel sem! Besed ne snemo! Jih tudi ne smemo, sicer nam nihče ne bi zaupal. Zaupanje je pa pri našem obsežnem poslovanju poglavitni pogoj uspeha.« »Dobri ste, dovolj sem Vas te dneve spoznal, tudi razumeva se že čisto dobro, zaupam Vam. Vi rečete in obljubite — kaj pa drugi delničarji?« Gospod se nasmehne in zamahne z roko. >-Ne skrbite, gospod Trdan! Računamo! In smo izračunali, da nam tako prav kaže.« »Ne zamerite, da vprašam: ali ni imel naš Janko nobenega svojega prsta vmes, da ste tako izračunali?« »Da nam ne kaže, bi ne pograbili njegove zamisli! Ne bojte se!« »Da hočete nam in našemu kraju pomagati! Pravzaprav tujci, ki vas prej še nikdar ni bilo pri nas...« »Nismo nikjer tujci! Gremo povsod, kamor nam kaže. Pridemo, pretehtamo in premislimo in zgrabimo, kar je za nas. Naložimo kapital tam, kjer se bolje obrestuje. Državnih mej ne poznamo, jezikov, narodov ne preziramo. Privoščimo vsakemu, da pobere, kar pade z naših miz. Privoščimo tudi, da poberejo, kar ostane na mizi po kosilu. Miz ne nosimo s seboj...« Trdana zazebe odkrita beseda. »Bogato gostijo priredite pri nas. Drobtine, ki padejo z Vaših miz, nam milostno privoščite.« »Nikar tako črnogledo, gospod Trdan. Povedal sem vse samo v primerah. Sicer pa prisedete Vi k naši mizi in boste jedli z nami. Kjer ni gostije, ni niti drobtinic! In drobtinice z bogate mize — mislite, da niso dobre?« »Ni Vam do tega, da bi nam pomagali!« »V tem primeru — kdo ve?« Gospod udari Trdana po rami in pomigne z glavo na travnik ob vodi. Tam razlaga Janko Olgi svoje načrte. Stojita drug ob drugem, glavi nad načrtom se skoro dotikata. Trdana spreleti vroče po vsem telesu, kri mu sili v glavo. »Mislite ..., mislite resno?« In nehote iztegne roko proti gospodovi desnici. »Silila je sem. Kraj ji zelo ugaja. Vsa navdušena je zanj.« »In za Janka?« Gospod se nasmeje in ničesar ne reče. »Pa bi ji ne branili?« »Edinka mi je! Prerad jo imam, da bi se mogel ustavljati njeni želji.« »Bi nam pomogli, če bi z lastnimi sredstvi ne zmogli vsega? Veste, mislim, da bi sami... Nekaj imamo... Le če bi sami nikakor ne mogli. . .« »Jasno! Samemu sebi, ne ..., no, sorodstvu in tudi naši družbi bi pomagal s tem!« »Gospod!« Trdan mu proži desnico. »Tisto, vse to, kar ste rekli, drži?« »Rekel sem!« Udarita v roke. Gospod skoro pobledi v obraz, tako mu stiska Trdan desnico. ¥ ¥ ¥ »Mna, mna, mna ...« Trdan pohrkuje in mlaska z jezikom. »Takega pri nas nismo vajeni.« Avtomobil brni izpred mlina. Olga maha z robcem in začne pred cestnim ovinkom hipoma pošiljati z obema rokama poljube pred mlin. In Janko, ta potuhnjenec in poniglavec, jih vrača. »Mari bi se pobrigal, da bi že narisal načrte!« V očetovem glasu ni ne jeze ne nejevolje ne očitanja. Nekak čuden ponos in nekaka mehka ljubezen je v njem. Janko mu naglo pogleda v oči. Je ponos in je ljubezen in je občudovaneje tudi v očetovih očeh. »Ali sta se menila kaj o našem načrtu in pogodbi z njimi? In o vsem tem, o čemer dvomite?« »Sva. Pa ne vem, kaj bo iz vsega. Zakesnimo. Ves teden nisi sedel k načrtom.« »Jutri odnesite načrte na glavarstvo in prosite za komisijo. Gotovi so.« »Ti!« Še večje občudovanje, še večji ponos in še večja ljubezen žari v očetovih pogledih in trepeče v njegovem glasu. »Zakaj nisi tega poprej povedal? Potegnila bi se z avtomobilom in načrte še danes izročila na glavarstvu.« »In capljala peš nazaj!« meni Trdanka. »Čeprav! Pa kaj stojim in po nepotrebnem klepečem in izgubljam dragoceni čas! Tone, zaprezi! Samo preoblečem se še! Takoj se odpeljeva in še danes predloživa načrte ter prosiva za ogled in razpravo!« »Bog se usmili! Kam se ti tako mudi? Saj ne gori voda!« »Ne gori! Ali živia je! Živa, živa, živa!« Kdo naj razume očeta? Čemu tolikokrat govori o živi vodi? In kaj misli s tem?« (Dalje prihodnjič.) Planinstvo. Janko Prekladali smo prijatelja Lojza, ki se je bil ponesrečil na Triglavu, z vlaka na rešilni voz. Blizu je stala gruča delavcev ter nas gledala. »Kaj si je pa naredil?« vpraša nekdo. »Na Triglavu si je nogo zlomil.« »Prav mu je, kaj pa leze gor! Doma bi bil ostal. Gora ni nora, tisti je nor, ki gre gor'!« Za zdravje telesa in duše. Kakor je obsodil ta mož planinstvo, tako ga presoja še dandanes mnogo ljudi.* Človek, ki se veliko giblje in dela na polju ali v gozdu, ne more razumeti planincev, ki se trudijo po gorah in se izpostavljajo vremenskim nezgodam in pogosto tudi resnim nevarnostim. Ne razume jih pa zato ne, ker ne ve, da iščejo v planinah tega, česar ima on v izobilju, namreč gibanja v dobrem čistem zraku. Imel sem prijatelja, ki je umrl v najlepših letih. »Premalo se je gibal,« mi je rekel njegov zdravnik. »Ko bi bil šel vsako leto časih z Vami v gore, bi bil še danes lahko zdrav!« In res, mestni človek, ki preživi večino svojega življenja med štirimi stenami in se ukvarja z duševnim delom, mora ven v prirodo, se mora gibati na prostem, če hoče ostati zdrav. Za take ljudi so gore najboljše in tudi najcenejše zdravilišče. Pri hoji po hribih deluje vse telo. Krepe se pljuča, srce in vse mišice. Z obilnim potem, ki ga planinec izloča zlasti pod težkim nahrbtnikom, pa gre iz njegovega telesa vse, kar ne spada vanj. In ta čisti gorski zrak! S kakšno slastjo ga vsrkava vase, kdor se je moral dolgo zadovoljevati z zatohlim mestnim zrakom! Nekaj dni pridne hoje po gorah, in človek si nabere zalogo zdravja, s katero more med mestnimi zidovi izhajati dolgo časa. Seveda ne hodijo planinci po gorah samo zaradi zdravja, marveč tudi in celo v prvi vrsti zaradi veselja, ki je doma v »planinskem raju«. Kakšen užitek imaš od razgleda z visoke gore! To ve samo tisti, ki ga je že užival. Kaj vidiš, moreš Popisati; kaj pa pri tem pogledu občutiš, tega pa ne moreš izraziti z besedami. Izraz, da si »očaran od lepega pogleda«, je tu prav na mestu. Res je, da najdeš tudi v dolini podobno veselje. Kdor ima le količkaj smisla za lepoto prirode, občuti krasoto zasneženega gozda, ki se koplje v žarkih zimskega solnca. Pa če * Ker pomenijo »planine« splošno gore, alpe, rabim za besedo »alpinizem« »planinstvo«. Tisti, ki hodijo po gorah za razvedrilo, iz ljubezni do gora, so planinci in planinke. Mlakar. bi primerjal krasoto solnčnega zimskega dne v gozdu z lepo pesmijo, potem so snežene poljane in v ledene oklepe vkovani velikani, ki jih gledaš s Triglava, kakor veličastna pesnitev, simfonija! Poleg lepega razgleda pa vleče planince v gore tudi veselje, ki ga uživajo na poti. Zato jih hodi veliko še vedno peš tudi na take gore, na katere je izpeljana železnica. Človek ljubi namreč izpremembo, in te je na potih v gorah veliko. Strma pota po zelenih pobočjih se menjavajo s položnimi stezami ob bistrih potokih, vroči prisojni bregovi s temnimi hladnimi gozdovi, ožje in širše police nad omotičnimi prepadi s pragovi in žlebovi, sivi meli z bleščečimi se snežišči; vedno je kaj novega. In ti razgledi s pota! Nad vsakim pragom, za vsakim ovinkom se ti odpre nov pogled. Prav zato je pot skozi Vrata na Triglav tako priljubljena, a ona skozi Krmo je popolnoma zapuščena, dasi je najzložnejša. Je pač preveč enolična. Malo jih je tudi, ki se vračajo po isti poti s Triglava, po kateri so prišli. Večina planincev, ki priroma od severne strani, se vrača čez Sedmera jezera, čeprav je ta pot zelo dolga in za marsikoga tudi naporna. Radovedni so namreč, kakšen je svet tam za Hribercami in Kanjavcem. Človeška radovednost, ki želi vedeti, kaj je za deveto goro in devetim morjem, si je poiskala in deloma tudi zgradila več potov na isto goro. In veselje, ki ga ima planinec, da je spoznal ali celo prvi zasledil in izvršil nov dostop na kak vrh, je istega izvora, kakor veselje potovavca, ki je odkril novo deželo, ali učenjaka, ki je zasledil nov zakon v naravi. Planinec pa se veseli tudi prirodnih lepot v gorah, ki jih v dolini ne najdeš. Kdor še ni bil nikdar v planinah, ne pozna veselja, ki ga vzbuja pogled v globoko zarezane soteske, na nebotične vrhove, na gladke navpične stene, na širna snežišča in razpokane ledenike! Morda pozna vse to iz knjig, toda najboljši posnetek ne nadomesti resničnosti. In koliko je mestnih ljudi, ki ne poznajo ne jasne zvezdnate noči ne lepega solnčnega vzhoda! Noč sicer pozna, toda le tisto v mestnih ulicah, ko se vrača iz zakajene kavarne ali gostilne domov. Solnčni vzhod pa, kako ga bo videl, če pa vstaja vedno tedaj, ko stoji solnce že visoko! Res je, da mora prenesti planinec mnogo hudega na turah in je tudi v marsikateri nevarnosti, preden pride do vrha. Teda v težavah in naporu si krepi telo in voljo, v nevarnostih se pa uči ceniti življenje. In čim teže pride do smotra, tem bolj ga je vesel. Generalni vikar grof Hohenwarth je bil izmed prvih, ki so prišli na Veliki Klek. V svoj dnevnik je zapisal takrat: »Moje veselje, da sem dosegel, po če- mer sem tako hrepenel, in da sem premagal vse težave, je bilo nepopisno. In tega veselja, da sem prišel na najvišji vrh Kleka, bi ne prodal za vse na svetu.« Takega veselja je deležen vsak planinec. Ne gre namreč za to, ali je tura težka ali lahka; vir veselja je v prvi vrsti v osebnosti onega, ki jo naredi. Marsikdo, ki prileze na Triglav po navadni poti, toda z velikim trudom in naporom, je prav tako vesel, da se mu je izpolnila želja, kakor tisti, ki prepleza severno steno. Planinca veseli tudi marsikaj, kar nam je v dolini, oziroma doma, zelo neprijetno. Prav lepo bi se zahvalil, če bi mi doma zaprli in bi moral prenočiti zunaj namesto v postelji. Nasprotno pa prištevam svoje prenočevanje pod Škrlatico med najlepše doživljaje v planinah. Na skalah, z mehkim mahom obraslih, sva sedela s prijateljem Lojzom in gledala, kako so se gore polagoma potapljale v temo. Smrtno tišino krog naju je motilo edinole žuborenje vode, ki se je odtekala izpod bližnjega snežišča, a polagoma je tudi to utihnilo. Nisem dosti spal tisto noč, a svojega kamenitega ležišča ne bi bil zamenjal z mehko posteljo v Aljaževem domu. V Olpererjevi koči v Zillertalskih Alpah sva bila z Lojzom čisto sama ter sva opravljala vsa dela oskrbnika in turistov. Kurila sva, kuhala, jedla in pomivala. Bilo nama je pa pri tem bolje kakor v kakem hotelu. Kdor je kdaj kaj takega skusil, mi bo pritrdil. Planine pa ne nudijo človeku le veliko lepega duševnega užitka, marveč vplivajo tudi blagodejno na njegov značaj. Gore s svojo veličino uče planinca ponižnosti, s svojim vročim solncem in mrzlim dežjem, z napornimi poti, ostrimi skalami in nevarnostmi pa potrpežljivosti in previdnosti. Človek mora v planinah marsikaj prenesti in si veliko odreči. Tako se nauči skromnosti in samozataje. Sicer priznam, da sleče marsikdo s planinsko opravo tudi potrpežljivega in skromnega planinca, da godrnja, če ga kliče dolžnost le uro daleč po gladki cesti, čeprav je potrpežljivo hodil v gorah po deset in več ur na dan, in da je doma silno izbirčen v jedi, dasi se v gorah zadovolji s suhim kruhom. Vendar je pa v dolini laže ravnati s planincem, kakor s človekom, ki misli, da mu ni mogoče spati drugače kakor na pernici, in jesti drugače kakor s srebrno žlico. Čisto resnično pa je, da je ona mladina, ki hodi po planinah, boljša, nravnejša in značajnejša kakor tista, ki išče užitka po gostilnah, barih in drugih zabaviščih. Oprema in hoja. Toda, utegne kdo nasprotovati, planine so pa le zahtevale že marsikako žrtev, marsikdo je že pustil v njih svoje mlado življenje. Pa to ni res. Planine ne potrebujejo žrtev, pač pa je postal v gorah že marsi- kdo žrtev svoje lastne neprevidnosti. »Gora ni nora«, zato pa ne sme biti nor, kdor gre gor! Nedostatnost planinske oprave, neveščnost in neprevidnost so že marsikomu zagrenile planinstvo ali ga celo spravile v grob. Kakor potrebuje rokodelec za svoje delo dobrega orodja, tako je treba tudi planincu pripravne opreme. Predvsem moraš biti dobro obut. Gorski čevlji morajo biti prostorni, iz močnega usnja in dobro podkovani. Kadar si nabaviš nove čevlje, jih nosi nekaj časa nepodkovane, da se ti uležejo po nogi. Da ostanejo voljni in so nepremočljivi, jih namaži pred hojo in po turi z mastjo. Imej tudi volnene, debele nogavice. V gorskih čevljih mora biti nogi tako, kakor da bi hodil bos po mehki preprogi. Spodnja obleka ne bodi predebela, vendar pa topla, ker je v gorah večkrat prav zelo mrzlo. Perilo mora biti tudi tako, da pije pot, ki ga planinec obilno preliva. Kratke hlače imajo sicer več vrlin ko dolge, vendar tudi z dolgimi opraviš. Kaj pa ženski svet? Dandanes so tudi planinke kaj rade po moško oblečene in imajo vrhnje hlače. Na navadnih turah pa tudi krilo zadostuje, saj je mademoiselle dAngeville prišla na M. Blanc celo v krinolini! Kjer je pa dosti plezanja, tam krilo res zelo ovira. Znani planinski pisatelj Meurer piše v svoji knjigi »Bergsteiger«: »Veleturistinje se morajo odločiti za ohlapne hlače, čez katere oblečejo krilo, ki ga šele takrat odlože, ko pridejo do ledenika ali vstopa v skale, a ga zopet oblečejo, ko pridejo na položna tla ali se bližajo obljudenim krajem.« Razkazovanje zlaganega »fantovstva« po kolodvorih in kočah ni dokaz baš dobrega okusa. Hlače naj imajo za naramnice povsod po dva gumba. Ako se eden odtrga, ostane še vedno drugi. Suknjič mora imeti mnogo žepov, ki se zapenjajo tako, da ne pade nič iz njih, čeprav bi jih narobe obrnil. Klobuk je tem imenitnejši, čim grši je. V novejšem času hodijo planinci radi razoglavi, kar ima to prednost, da jim klobuka ne more vzeti veter. Saj v dežju in snegu varujejo glavo tako lasje; še bolje pa kapuca, ki se naj drži plašča. Nepremočljiv plašč je za planinca ideal, žal, da nedosegljiv; kajti najboljši »nepremočljivi« plašči so premočljivi, če ure in ure lije in lije. Ako te napleta dež ali če gaziš sneg, si zavaruj noge noter do kolena z ovijačami. Za navadna planinska pota zadostuje dolga gorska palica, pa tudi kratka, če nisi vajen dolge. Mora pa biti primerna tvoji teži in dobro okovana. V novejšem času je cepin zelo priljubljen, naravnost potreben pa je v ledu in snegu. Kadar ni pri nas v gorah več snega, izhajaš tudi brez njega. Je pa veliko boljši ko palica. Pri plezanju ga laže obesiš na roko kakor palico. Če so tla mokra, ga moreš uporabiti za stol; za zaprte senike in pastirske bajte je cepin v sili najboljši ključ; popadljivi psi se ga zelo bojijo, celo za bike na planinah je dobro orožje, tudi se njegovi konici še nobena konservna škatla ni uprla. Vendar je navzlic tem dobrim lastnostim cepin v rokah nerodnega človeka to, kar nabita puška v otrokovih: njemu in njegovemu sosedu zelo nevaren. Dereze rabimo na snegu in ledu; koristijo pa tudi na strmih, s travo ali mahom poraslih pobočjih. Zoper prehudo solnčno svetlobo na snegu se zavarujemo s črnimi naočniki, zoper neprostovoljno in prenaglo vožnjo v kak prepad ali kako razpoko pa Koristno je, če vtakneš v nahrbtnik prav lahke hlače. Ob dežju si kolen ne boš obvaroval pred močo. Pariti in sušiti mokre hlače na sebi, pa ni ne zdravo ne prijetno. Ne pozabi tudi na malenkosti, ki zavzamejo malo prostora, a so zelo potrebne. Tako n. pr. vžigalice, svečo, nož, svinčnik, varnostne igle, šivalno »orodje« itd. Tudi brez obvez ne bodi. Kaj pa jed in pijača? Kdor namerava prenočevati po oskrbovanih kočah, naj kolikor mogoče malo vzame s seboj. Vode dobi kolikor toliko med potjo; kogar pa žeja rada nadleguje, naj si preskrbi čutaro Kneippove kave ali čaja brez sladkorja (sladkor po- Pogled z Jalovca na Triglav. Nad slapom v stenah Jalovca. Pogled v Planico s severne stene Jalovca. Fot. dr. Stanko Tominšek. z vrvjo. Za zimsko turistiko so uporabljali časih krplje, ki jih pa sed&j nadomeščajo smučke. Splošno se pa ravna oprema po turi. Čim lažja in navadnejša je pot, tem bolj se približuje oprava vsakdanji obleki. Velika pokora za planinca je pa težak nahrbtnik. Prijatelj Lojze vedno globoko zavzdihne, kadar se z njim otovori, mene je pa pri plezanju parkrat že spravil v veliko nevarnost. Zato skrbno izbiraj, kaj boš s seboj vzel, in se omeji le na najpotrebnejše! V nahrbtniku imej toliko perila, da se moreš enkrat preobleči. To ti v navadnih razmerah zadostuje tudi za ves teden. Ko prideš zvečer v kočo, se takoj preobleci, če si se med potjo spotil, ker je veliko bolj zdravo sušiti srajco pri peči kakor na sebi; glede na sosede pa tudi ne smeš pozabiti, da pot ni — dišava. Drugo jutro pa zopet obleci posušeno srajco. Tako moreš imeti dve srajci tudi teden dni, eno za na pot, drugo pa za »parado«. vzroča žejo). Majhna steklenica konjaka bodi le za bolezni in pa za očiščenje kake praske. Sicer pa bodi planinec zlasti na težavnih turah abstinent. Prav tako se ni treba preveč zakladati z jedili. Po kočah tako dobiš vse potrebno in za tistih nekaj par, ki bi si jih prihranil, če bi živel »ob svojem«, se pač ni vredno potiti pod težkim nahrbtnikom. Popotnica, sestoječa iz koščka prekajene slanine, kosa kruha, perišča suhega sadja in zavitka kislih sladkorčkov, ti popolnoma zadošča. Primerno opremljen in z lahkim nahrbtnikom in srcem (skrbi pusti doma!) pojdi vesel v planine, in veselje te bo spremljalo povsod! Hodi počasi, kajti, če je le kje pregovor »počasi prideš daleč« na mestu, je gotovo v planinah. Pojdi, če je le mogoče, zgodaj na pot, da boš ti razpolagal s časom, ne pa čas s teboj. Spotoma večkrat postoj in poglej, pa ne na uro, ampak krog sebe. Kaj ti pomaga, če pridreviš iz Mojstrane na Kredarico v petih urah, pa nisi nič videl med potjo! Često se ti spravi tak »Alpinus furiosus« potem naravnost v posteljo in ga ni več na izpregled, dasi je najlepše solnčno vreme in je nebo brez najmanjšega oblačka. Planine so za takega »planinca« še zaprta knjiga. Turistu pa, ki ima odprte oči in sprejemljivo srce za prircdne lepote, je najnavadnejša pot, kakor n. pr. ona čez Uskovnico na Kredarico, bogat vir veselja in radosti. Kadar pridem po strmini na Blatce, se vselej ozrem doli na Bohinjsko jezero. Videl sem ga že velikokrat, a vselej se težko odtrgam od te prelepe slike. Pri žuborečem studencu na Čiprjah vselej počivam, kar tako iz navade, četudi nisem utrujen. Veliko tu ni videti. A kar je, je lepo. Na Toscu bi najrajši ure in ure ležal v sočni travi na solncu in gledal v ljubko Bohinjsko dolino. S Tosca je na Velo polje le dober skok, vendar se na njem, če mi je le mogoče, dolgo mudim. Od nikoder se mi ne zdi Triglav tako lep kakor od tu, nobena planina se mi ne dozdeva tako prijazna kakor velopoljska, ki leži kakor mično zeleno jezerce v naročju strmih, skalnatih robov, in nikjer ne pozvanja čreda tako lepo kakor na Velem polju. Mislim, da ni bil še noben slovenski pesnik v tem kraju; če je pa bil, je šel kakor slep mimo; sicer bi gotovo imeli kako pesem z naslovom »Velo polje«. Tudi na Konjski planini vselej malo poležim na tisti lepi zeleni zaplati, ki jo je Bog vrgel tja čez ka-menito sedlo. Sicer pogled v dolgočasno Krmo ni poseben, zato so pa toliko lepši vrhovi, ki jo obdajajo. Nato pa na dolgi vijugasti stezi, ki se vije na Kredarico, še večkrat postojim in se oziram na lepo Savsko dolino, ki se mi odgrinja bolj in bolj. In tako pridem počasi, a popolnoma spočit, v gostoljubni Triglavski dom. Sicer sem tudi jaz včasih »divjal« gor in dol, ker me je poganjal čas ali podila nevihta, toda tistih tur ne prištevam k prijetnim dogodkom v planinah. Lepo je hoditi po gorah v družbi, če je — prava. Prepirljivec, sitnež, nergač in sebičnež je pa slab tovariš. Izberi si tovariša, ki ga dobro poznaš, ki zna o pravem času molčati in spoštovati tvoja čustva. Politični prepiri in pogrevanje starih in novih škandalov ne spadajo v planine. Pravi planinec pusti vso umazanost v dolini in ne žali nikogar, bodi že tega ali onega prepričanja, naj govori domač ali tuj jezik. Vse prave planince tostran in onstran meja veže skupna ljubezen do gora. S prijateljem Lojzom sva obredla mnogo laških, nemških in tudi švicarskih koč, pa nikjer naju ni nihče žalil, dasi nisva tajila ne stanu ne narodnosti. Pečatnike odnašati, tuje knjige mazati in trgati, tuje turiste nadlegovati, to je pobalinstvo, katerega pravi planinec ni zmožen. Marsikdo hodi po gorah najrajši sam in trdi, da se sam najbolje počuti. Je veliko resnice v tem. Jaz sem hodil veliko let sam in mi je bilo prav dobro; nikdar nisem pogrešal družbe. Ako si sam, ši popolnoma neodvisen. Greš, kamor hočeš, iti hodiš, kakor hočeš. Dolgčas ti ne more biti, ker je priroda lepa in kratkočasna družabnica. Seveda moraš biti veliko bolj oprezen, ker imaš sam le — eno nogo! Če si jo spah-neš ali zlomiš, si izgubljen. Marsikak ponesrečen planinec bi bil rešen, če bi bil imel tovariša, ki bi mu bil pomagal ali vsaj šel po pomoč. V turistovski sezoni, ko so zaznamovana pota zelo obiskana, je za »pla-ninca-samca« nevarnost komaj taka, kakor na Šmarni gori. Ko so pa koče še zaprte in leži po višjih krajih še sneg, so razmere vse drugačne. Kdor se takrat napoti v gore sam, mora biti silno previden in se mora znati tudi o pravem času vrniti, če postaja tura pre-težavna. Mimo tega mora biti tudi izvežban planinec, trden v snegu in ledu. Seveda ravna pri vsem tem pametneje, če si vzame s seboj veščega tovariša. Za naša zaznamovana in zavarovana pota ni treba posebne planinske spretnosti. Če si le zdrav in nisi vrtoglav ter znaš paziti na stopinjo in se oprijemati klinov in žic, pa se ni treba prav nič bati, da bi se ponesrečil. Kadar je pa gora še odeta v sneg in so nadelane steze, klini in žice zametene, takrat naj goro nevajen turist občuduje rajši pod prvim snežiščem. Ture po ledu in snegu in nezavarovane stene niso za vsakega. Planinec se ravnaj po geslu: »Kar morem, smem.« Paziti pa mora, da ne precenjuje svojih moči in ne podcenjuje ture, ki jo namerava napraviti. Težavnih tur naj tudi najizurjenejši planinec ne dela sam. V skalah zadostuje en tovariš, na ledenikih je pa najbolje, če so na eni vrvi trije. V stenah je često dvema primeroma lahko, kar je enemu nemogoče. Treba je premagati prag, na katerem je pa prvi prijem tako visoko, da ga sam ne dosežeš. Ako imaš tovariša, mu stopiš na rame, in morda te še malo porine kvišku, pa si zgoraj. Z vrvjo pride potem tudi tovariš varno za tabo. Vrv je za plezalne ture prevažna in potrebna. Marsikatera tura bi bila brez nje jako nevarna in morda celo neizvedljiva. Z vrvjo se pa zmanjšuje nevarnost in olajšuje plezanje. Najboljši plezavec mora biti gor grede prvi, pri povratku pa zadnji. Pri plezanju mora biti oprt vedno na treh točkah. Če se mu namreč en stop izpcdmakne, se more še obdržati z roko in eno nogo. Ko pripleza do dobrega stojišča (stališča), pomaga z vrvjo tovarišu, da pride za njim. Ako je prostor, na katerem stoji, tako tesen, da bi ga vsak sunek spravil iz ravnotežja, mora oviti vrv okrog kake skale, in če te ni, zabiti v steno klin ali kavelj, ki služi za opirališče za vrv. Tako je tovariš popolnoma zavarovan. Teže je seveda zavarovati prvega plezavca. Vendar ima tudi ta zavest, da bo v najhujšem primeru padel samo za dvojno razdaljo vrvi, ki ga veže s tovarišem; in ta zavest mu kolikor toliko pomaga, da varneje pleza. Vrv daje namreč veliko moralno pomoč. Resnica je, da bojazen povečuje nevarnost in jo nareja celo tam, kjer je pravzaprav ni. Na vrvi ima pa planinec občutek, kakor da je na varnem, in obvlada zato tudi težavna mesta, katerih bi se sam ne upal lotiti. In tako je stena, ki je za poedinca smrtno nevarna, vendarle varna za dva ali tri plezavce, ki imajo zadosti dolge vrvi in potrebne kline, Na ledenikih, zlasti tistih, ki so s snegom pokriti, pa preti planincu drugačna nevarnost. Pod snegom se skrivajo namreč globoke razpoke, ki so že marsikatero žrtev pogoltnile. Najbolje je, če so na ledu trije navezani na eno vrv. Ker razpoke niso široke, more izginiti v njih samo eden. Tovariša pa potem že po- skrbita, da ne pade pregloboko in da ga izvlečeta ven. En sam bi ga pač težko spravil na dan, zlasti če je globoko padel. Zato so na dolgih ledeniških turah, ki vodijo čez zelo razpokane, s snegom pokrite ledenike, trije najpripravnejše število. Tudi na strmih snežiščih in ledenikih, ki vise nad prepadi, je vrv potrebna. Utegne se namreč zgoditi, da ti spodrsne na gladkih tleh in se s cepinom ne moreš ustaviti. Ako si sam, se popelješ po najkrajši bližnici v večnost; če si pa na vrvi, ti tovariši takoj ustavijo veselo vožnjo. Seveda velja na opasnih mestih tudi tu kakor v stenah pravilo, da se samo eden premika, drugi, s cepini v sneg zasidrani, ga pa varujejo. Predrzni planinci. Izkušeni planinci so torej tudi na težavnih turah, bodisi v skali bodisi v ledu, brez posebne nevarnosti. To nam kaže tudi statistika nezgod v planinah. Primeri, v katerih bi se vsa družba ponesrečila, so redki. Kjer se je pa to zgodilo, so povzročili nesrečo plazovi ali pa slabo vreme. Nasprotno je pa število ponesrečenih planincev . samcev« veliko. O takih planincih, ki se lotijo težke ture sami, pa velja res pregovor, ki ga v ta namen nekoliko popravim! »Gora ni nora, nor je, kdor gre sam gor!« Sami češto priznavajo, da se morajo zahvaliti večkrat samo srečnemu slučaju, da se niso ponesrečili. Nespameten je pa, kdor misli, da mu bo vselej taka sreča mila; dosti verjetneje je, da nekoč te sreče ne bo, Planinec, ki pleza več ur po zelo strmi steni, mora pač s tem računati, da more zdrsniti ali da se mu kak prijem izmuzne ali utrga, Ako je sam, je ne- sreča neizogibna. Morda, morda mu le srečen slučaj prepreči nagel povratek v dolino. Toda planine so kaj skope s takimi dobrotami za predrznežo, ki se igrajo z življenjem. Da se planinec, ki se loti težavne ture na lastno pest, podaja v smrtno nevarnost, je gotovo dejstvo, ki ga potrjuje, žal, precejšnje število žrtev. Vprašanje je pa, ali je dobrina, ki jo doseže planinec s tem, da prepleza kako težavno steno, tako velika, da je vredno zastaviti življenje? Jasno je, da ni. Za splošni blagor ne stori nič, in če bi bila stena tudi gladka kakor dlan. Kaj pa pridobi zase? Prijetno zadoščenje, da je vse težave premagal z lastno močjo. A za tako zadoščenje ne sme tvegati življenja; cena je vendarle previsoka! Planinci trdimo — in po pravici —, da si v planinah krepimo voljo. Pogosto je pa treba močnejše volje, da se človek odreče turi, kakor da se je loti. Prepoveduje jo namreč razum, narekuje pa trma, večkrat tudi objestnost in napuh, Na severni triglavski steni. Na grebenu Visoke Ponče. Na prisovniški steni. Fot. dr. Stanko Tominšek. Ni dolgo tega, kar sem bral popis ture na Hoch-tenn. Dotični turist je bil sam. Med vrhom in njim je bil samo še oster zasnežen greben, na katerem je silen vihar pobiral in trosil sneg, dasi je bilo popolnoma jasno. »Za malo se mi je zdelo,« piše, »da bi bil premagan tako blizu svojemu tolikanj zaželenemu cilju. Toda razum je govoril glasneje kot trdna volja, ki bi rada zmagala. Moral sem se mu pokoriti; in misel na ženo, ki me je čakala spodaj v koči, je odločila: Nazaj!« Misel na ženo! Ali naši mladi fantje, ki tako lahkomiselno plezajo sami po steni, na katero so si upali najboljši plezavci v Vzhodnih Alpah le s klini in vrvmi, nič ne pomislijo na starše, brate in sestre? Koliko prečutih noči, koliko ljubezni, skrbi in žrtev je bilo treba, da je fant dorastel! In sedaj, ko začno gledati starši v svojem morda že doraslem sinu svojo preteklost in upapolno bodočnost, ti pa gre fant in lahkomiselno zaigra svoje mlado življenje! Vse žrtve očeta in matere so zaman, vsi lepi upi izgubljeni, ostane jim edinole nepopisna žalost in čaka jih morda le še osamela, prazna starost. Besedičenje 01 »neizmerni ljubezni do planin«, »neizprosni usodi« in še druge take podobne visokoleteče, a prazne puhlice ne morejo tega opravičiti. Težavne ture, pri katerih je nesreča kolikor toliko dozdevna, niso znak trdnega značaja, močne volje, moškega poguma in ljubezni do planin, marveč skrajna lahkomiselnost, kršitev dolžnosti do sebe in znak velike brezsrčnosti do svojcev. Kadar se zgodi nesreča, dolže neizprosno usodo, ki je popolnoma nedolžna. Kriv je tisti, ki se je v nevarnost lahkomiselno podal in se v njej'pogubil, in pa tisti, ki so ga na tako turo zavedli. Take nesreče pa planinskemu pokretu le škodujejo, ker ga mnogi obsojajo zaradi nesreč in ker skrbni starši branijo otrokom celo na lahke ture. Koliko skrbi, in navadno nepotrebnih, povzroča radi tega oče planinec svoji družini ali otroci planinci staršem! Ugotavljam torej: kdor se loti sam, brez primerne opreme zanj pretežke in nevarne ture iz lahkomiselnosti, iz prazne ničemurnosti ali iz predrznosti, ta krši kot kristjan božjo zapoved: Ne ubijaj! Kot zgolj človek pa greši zoper socialno zapoved do sebe, do svojcev in do naroda. Zato je veličanje takih, ki so šli samopašno v smrt, škodljivo v socialnem oziru, ker je taka nepotrebna podjetnost nalezljiva — zlasti pri mladini. Zato je treba poudariti, da ni pravo planinstvo v nikaki zvezi z lahkomiselno povzročenimi nesrečami v naših planinah, zlasti pa, da nima Slovensko planinsko društvo v tem oziru nikake odgovornosti. SPD res vabi v planine, goji in razširja ljubezen do naših gora in omogoča s svojimi napravami, da si tudi širši sloji poiščejo v njih zdravja in razvedrila. To pa more storiti vsak brez nevarnosti za življenje in zdravje. Celo tisti, ki se strašijo napora in se boje za — žep, se morejo brez težav in brez večjih stroškov okoristiti z dobrotami planinstva. Ako so ti Velika planina, Grintovec, Krvavec, Begunjščica, Stol, Golica, Triglav in sploh višji vrhovi naših planin deloma predaleč, deloma prenaporni, imaš na izbor druge ture, ki te ne stanejo niti dosti truda ne denarja. Tam ob morju. Tam ob morju dva sta se ljubila v mirnem gaju tihih oljk: zdaj beseda sladka, očarljiva, zdaj skrivnosti polni molk — A na morju, tam na daljnem morju vstajal je kot noč vihar, vstajalo z viharjem je življenje bojev polno in prevar. Janez Pucelj. Dozoreli klasi. Žito ziblje se in zlati klasi trudno klonijo, _ starci sključeni in sivi hodijo po poljani s težko mislijo: • »Klasi zlati žetve čakajo in klonijo .. .« Starci trudno hodijo po polju s težko mislijo ... Venceslav Sejavec. Nerazrešljiva polnoč. Pošastno planila med nas je noč, utihnil v naših srcih je utrip pojoč in zbegane zro v mrak oči. Počasi dvigamo glave, oči osteklenele, trudne v nerazrušljivo polnoč nam strme. Ledena mesečina nas je neslišno poljubila in je umrla v noč. Polugašen nam dih srca v globinah mrzlih bolno trepeta. Venceslav Sejavec, Moj mali Hlaček. Napisal Andre Lichtenberger. (Nagrajeno od Francoske akademije.) S pisateljevim in založnikovim dovoljenjem prevel Jožef Ovca. IX. Polž. Mame ne bo doma ves dan. Odšla je davi s kupom gospodov in gospe v velikem vozu: gospod de Veler je kočijažil in gospod de Thilanges je trobil na veliko trobento. To je bilo prav lepo. Hlaček je seveda ostal doma. Premajhen je še. Miss so naprosili, naj bo ta dan pri njem, da bi mu ne bilo dolgčas. Hlaček bi bil rajši ostal sam z Jano, pa njega ni nihče vprašal, kako misli. Miss sedi na klopi zadaj na vrtu in bere angleško knjigo. Na mogočnem nosu ji počivajo naočniki. Nobena mišica njenega obličja ne vztrepeče. Liste obrača redovito kakor stroj. Hlaček je poskusil to in ono, a nič ga ne zabava prav. Slednjič gre v svoj mali kot vrta, da ga pregleda. Precej v neredu je ta vrtiček. Različni kamenčki so tam, ostanki zelenjave, malo suhe trate, kosi raztresenega lesa in vse to ne dela vrta prikupljivega. A vendar je zelo lep, zaradi vrtnice, ki raste v sredini. Te vrtnice ni Hlaček zasadil; imenitna je; včasi poganjajo na njej rože. In prav danes se je ena popolnoma razcvetela. Hlaček jo ogleduje od vseh krajev in koncev s ponosom in občudovanjem. Prav prijazno lepa je, ta roža . .. Naenkrat pa se Hlačku oči izbuljijo in ostrme. Obstane z odprtimi usti in ves zardi. Kaj pa je to? Glej no to grdobijo! Po roži se sprehaja polž, grd polž, ki pušča za seboj slinasto sled. Glavo obrača na levo, na desno, kaže roge in jih zopet skriva . .. Resnično, prav nič ni v zadregi. Hlaček ga opazuje nekaj časa, potem zakliče s presunljivim glasom: »O Miss, pridite, da boste nekaj videli!« Miss dvigne svoj veliki nos iznad knjige. Knjigo dene pod pazduho in je v štirih korakih pri Hlačku. »Kaj pa je?« Hlaček ji z gnusom pokaže s prstom. Te živali se mu studijo. Miss povesi pogled in opazuje polža. »To je polž.« Hlaček si je sam tako mislil. »Ta žival je škodljiva rastlinstvu, smete jo uničiti.« Hlačka je to dovoljenje genilo, a upira se mu, da bi polža prijel. »Miss, ali bi ga ne hoteli Vi prijeti?« Miss ga ostro pogleda: »Zakaj bi ga jaz prijela in ne Vi? Žival je na Vaši posesti. Vaša stvar je, da branite svojo posest.« Hlaček vzdihne. Dobro ve, da se je zastonj upirati, kadar je Miss govorila. Iztegne roko, jo zopet umakne ... Slednjič se dotakne polževe hiše s prstom. Kakšna sreča! Polž se ga je ustrašil. Ves se je skril, kar ga je, v svojo hišo. Nič ga ne moli iz nje. Hlaček se olajšan oddahne. Pa vendar, on ne mara teh živali, prav nič jih ne mara. Kaj naj sedaj stori? O, kako imenitna misel! Vrgel bo polža čez zid v vrt gospe Ducrieux. Hlaček zamahne z roko ... Toda Miss jo zgrabi v zamahu. S strogim glasom mu pravi: »Prepovedano je, skrbeti za lastno korist na škodo drugega. Ta žival bi požrla rastlinstvo pri sosedi. Krivično bi bilo, če bi jo vrgli k njej.« »Kaj naj potem storim z njo?« Miss pravi: »Pohodite jo.« Hlaček zbegan ogleduje polža. Da bi ga pohodil? Fuj, če si le misli, da bi slišal, kako hiša hresti pod nogo, da bi čutil pod podplatom mehko meso živali, mu je hudo pri srcu. Drugače bi ga mogel ubiti; na primer, da ga vrže v vodnjak. Da, to bi bilo mnogo boljše. Hlaček se pripravlja, da svojo namero izvrši. A vendar ni zadovoljen. Prav za prav ni ubogi polž nič zelo hudega storil. Ali bi ne bilo grdo, če bi ga kar tako ubil? Čisto mirno se je sprehajal in je bil morda zelo vesel, da bo opravil svojo malo pot in svoje malo kosilo na lepi vrtnici, v jasnem solncu. Da, toda uničeval jo je. Jedel jo je. Kaznovan mora biti. A zakaj bi ga kaznoval? Saj mora tudi on jesti! J6, kar more. Saj ni zato plezal po roži, da bi jo uničil, iz hudobije; marveč zato, ker je bil lačen, ker jo je potreboval, da se nasiti. Ali bi ga res zato smel ubiti? Toda ali ne ubijajo volov in ovac in telet in ubogih malih jagnjet, ki tako žalostno bleketajo, in prijaznih ptičkov v gozdu, ki žvižgajo tako vesele pesmice? Vsi ti so bolj imenitni kakor polž in niso bolj hudobni od njega. In vendar jih ubijajo. Torej!... Hlaček dvigne roko, da vrže polža noter. A jo zopet počasi povesi. Prsti mu še vedno držijo hišo. Res je, da ubijajo vse te živali. Toda zato, da jih jedo, ker jih potrebujejo. Če bi jih drugače ubijali, bi bilo zelo grdo. Hlaček se spominja, da je njegov očka nekoč hudobnemu dečku uro navil, ker je s kamenjem ptička pobil. Takrat je bil očka zelo jezen! In vendar ptički kljujejo sadje; govedo in ovce mulijo travo in lepe rože. Hlaček je videl pred kratkim, kako je krava naenkrat zagrabila vsaj petdeset marjetic z zobmi. Pa kljub temu bi bilo zelo grdo, če bi jo ubili, in polž ni bolj kriv od nje. Ko Hlaček razmotriva ta vprašanja, se prav nič dobro ne počuti. Hoče mu iti na jok. Zdi se mu, da bi storil zelo velik greh, če bi polža žrtvoval svoji jezi. In vendar, ne, tega zares tudi ne sme dovoliti, da bi ta grda žival rože uničevala in razjedala. Kaj naj stori? Hlaček si beli glavo. Nejasni načrti se mu snujejo v možganih. Slabo je, če kdo ubije ovco. A če jo poje, potem ni slabo. Slabo je, če kdo ubije polža, a ... Ogleduje žival s preplašenimi očmi. Ne, zares, to je nemogoče. Miss ga od daleč posmehljivo opazuje. Knjigo si je položila na kolena in njene razprte ustnice odkrivajo razvaline starih domin. Smehlja se Hlačkovim zadregam. Naenkrat Miss plane, kakor da ji je kdo kam zabodel šivanko. Pretresljivo vzkrikne, vrže po tleh dragoceno knjigo in pridirja. Kaj se je zgodilo? Z odločno, naglo in nepričakovano kretnjo si je Hlaček zatlačil polža globoko v grlo, je zaprl oči in ga pogoltnil. »O! Hlaček! For shame! (Sram Vas bodi!) Kako ste mogli? To ni zdravo! Naughty boy! (Grdi otrok!) Taka gnusoba!« Raztrgane besede se ji v raznih jezikih gnetejo med ustnicami. Hlaček ploho mirno prenaša. Bolj ga zanima to, kar se godi v njegovi notranjosti. V skrbeh je malo za svoj želodec. Čudno mu kruli v njem; prav gotovo se polž sprehaja. Ob tej misli se mu srce nekoliko zdrzne. Pa ne. Končano je. Sedaj je že prebavljen. Hlaček se nato vrne v svoj vrt in ogleduje vrtnico s podvojeno nežnostjo in je ponosen, da je obranil njeno lepoto, da pa vendar ni brez koristi žrtvoval življenja njenega pohlevnega napadavca. (Dalje prihodnjič.) Žalostna povest za veselje. Ciril Jeglič. Imam ženo, pa je ni pri meni. Imam otroka, majceno, radovedno klepetavko, pa je predaleč in ne morem do nje, da bi se mi v razboleno srce kot angel smejala: »Atek, daj, še daj Zdenkici pomarančo!« In ne morem več, da ne bi jokal. Moja mati, tako sem sam, — k nogam bi se Ti zgrudil, da umrem pri Tebi, ki veruješ v Boga! Ne spim in kakor da sanjam v teh usmiljeno lepih majniških ncčeh, pa ne sanjam. Šiloma se razliva po sobi vonj spomladnega vzdušja. Do polnoči se na vrtu pod oknom pogovarjajo ptičke in sprašujejo in pojo, kot je pela moja Zdenkica, kadar je šla spat: »Barčica po morju plava . . ., lahko noč lučka, lahko noč kruhek, lahko noč pomarančka!« Ko ptičke zaspe, je vse tako tiho, kakor da se moram pripraviti na smrt... Užgem svetiljko in spet ugasim. Znova prižgem. In kličem: »Gospod, reci le z besedo in ozdravljena bo moja duša!« Pa strepetajo in dihnejo vame: moje cvetlice, moje prijateljice! Tako so tihe in zveste in čakajo kot dobri angeli, da se spomnim nanje. Nič niso zadremale, pokojno in vedro zro v mojo samoto ter vprašujejo: »Kaj nas nisi videl, da si luč prižgal?« Gledam jih, prečudna pomlad sije z njih obrazov. Vse po vrsti so mi dobre in prijazne: aravkarija in tradeskancija, cinerarija in fajgelj, asparagus, primula in nagelj. »Ne obupuj!« pravi primula. »Zdenka sedaj prav sladko spi. In lepo sanja.« »Pa kdaj bo spet moja? Kaj naj storim, da bo moja, da bo spet pri meni! Čuješ, ali me vidiš, cvetoča primula?« »Ne vprašuj tako! To pomisli: otrok je nedolžen. Svojega otroka moraš vedno ljubiti. Veš, ko je bila Zdenka še tu, je ondan stala sama pred menoj, komaj me je dosegla s prstom, ter mi je povedala: ,Zdenka rada rožice, Zdenka rada ateka!'« Trpim in mi plane iz srca: »Povejte, cvetlice moje, zakaj je zbežala ona? Moja žena! Kdo ji je zastrupil vero vame? Ali na svetu nič več ne velja poštenje?« Pa mi odgovarjajo kot navdihnjene od Vsevidnega: »Velja in bo obveljalo, četudi bi bilo skrito v srcu samo enega človeka! Gledale smo jo nekoč, ko je skrivaj brala grdo pismo. .Ogoljufana boš,‘ smo >o opomnile. Pa je strahoma zbežala še pred nami...« »Kam?« obupujem. »Ne premišljuj, česar ne smeš vedeti, preden se dopolni čas! Glej nas: ko zelenimo in cvetemo, nikoli ne mislimo na hudo usodo. In brez tožbe umremo, ker naše življenje je posvečeno lepoti.« Strmim in ni več solze v mojih očeh: aravkarija zeleni kot večna mladost in primula cvete kot ne-usehljiv smehljaj iz dobrega srca. Milo kot uspavanka drhti v pomladnem vzdušju, ki me objema: »Barčica po morju plava ...« Sveti Peter na Slovenskem. Jože Pogačnik. Bilo je v naših časih, tam v poletnih dneh nekoč, ko se je sveti Peter v Komendi odločil zopet enkrat iti na pot po Slovenskem. — Saj bi bil slab pastir, če ne bi tupatam pogledal k ovcam! Zgoden in oblačen dopoldan je bil, ko je Peter odhajal iz svoje fare. Oblekel je po noši naših župnikov široke črne hlače, ki so se jim krepko poznala svetla kolena, dolgo, nerodno suknjo s kratkimi in mehasto nagubanimi rokavi, izza katerih so štrlele široke, bele zapestnice, in oguljen, čudno zverižen klobuk. Na poljski stezi pred gozdom ga je srečala ženica, ki je nesla suhljad. »Hvaljen Jezus!« se je verno in mirno ozrla vanj, pa takoj spet povesila oči in zrla v pot, da ne bi zgrešila z nogo. Petra je sladko zavzel ta pozdrav. Vedel je, da za tem suhim obrazom in za temi vdanimi potezami živi sreča in vera, ki je vsa blažena. »Zato je tudi njen pozdrav kot čaša mrzle vode potniku, ki hodi kakor jaz po Poljanskem,« je mislil in srce se mu je razgibalo, da je tiho vzklikal: »O blažena vera naših koč! O sreča naše revščine! Ni denarja — ni skušnjave, ni blaga — ni greha. Vaš pozdrav je ljubezen, vera in sveti blagoslov. Dajete, neizmerno dajete, kraljevska miloščina je vaš pozdrav, več je vreden kot najboljša kmetija v Komendi. Žegnaj vas Bog, koče slovenske, domovi našega zdravja in šotori naše visokosti! — Bom videl, kako drugi pozdravljajo!« Prišel je v gozd za Nasovčami. Križ je stal ob cesti, tam, kjer sta se steza in cesta srečali. Zazdelo se mu je, da je Kristus tako visoko od tal, kakor da ni več med nami. »Kaj se ga boje?« je zatožil in dvignil glavo, da se zazre v Njegov obraz. »Ali čudni so križi po Poljanskem, visok križ, pa droben Kristus! Ali se jim premajhen zdi? Ali premalo naš? Ali se ga boje? So grešni? Kdo ne bi bil? Boje? Saj ni mogoče, ko jim pa še razgalja prebodeno srce!« Pred njim se je spet odprlo polje. Kmet je dooral do ceste. Kepe sprijete prsti so se luščile s parkljev zmučenih in slinastih volov in umazane ležale na cesti. — »Bog daj srečo, oče!« je pozdravil Peter. Kmet je malomarno prikimal, pogledal, kot bi hotel nekaj reči, pa zopet obrnil obraz in pognal živino. »Dobra duša je,« je mislil Peter, »le vajen ni. Pa ne upa si, saj vem. Mehek je, poznam mu na obrazu, vem, da bo mislil name, dokler ne bo dooral. Le ta slovenska neodločnost! Dedci so nežni kakor dekleta. Sladke duše, drage Bogu! A drugi vas bo obsodil, da ste nezaupni in grobi, ko ste le celo življenje otroci, mehki in ubogljivi, a plašljivi.« Pod Lahovčami pri Marijinem znamenju je srečal dekle, ki je šla žet. ^Koliko je do Brnika?« je vprašal in se ustavil. Dekle se je nežno nasmehnila, s srpom v roki pokazala smer in mu razložila. Ko je stegnila roko, je opazil Peter, da je zdrknil obesek na njenem vratu: izpod vrata je zablestela podobica Matere božje z Brezij. Videl je cerkev na Spodnjem Brniku, ki mu jo je dekle kazala, in istočasno je videl njen srečni obraz, ljubek in dober kot Matere pod vratom. Šel je dalje, pa se mu je srce spet unelo, ker lepo je bilo to srečanje. »O srečne naše samotne vasi!« je kipelo v njem, »o blažena lepota vaših božjih obrazov, o sladka moč vaših zagorelih lic, z nevidnim žarom podplutih! O da vzide iz vas naš novi zarod! Saj vzide, tiho, tiho, a gotovo! O naše samotne vasi, ve, naš up, ve — naš Nazaret. Na Brniku je srečal voznike. Zaspal je prvi na vozu, pa je butil z glavo v ročico naloženega voza, ki se mu konj ni ognil. Z divjo kletvijo je zarjul nad tovarišem, divje zamahnil z bičem čez naloženi voz, da bi ga dosegel. Kri mu je polila obraz in zamakala vrat. Porinil je glavo pod curek nad koritom, klel in se umival; drugi voznik je ustavil in gledal. Peter je videl, da je bila le nesreča. Ljudje so stali med durmi in gledali. Peter je vedel, da čakajo, kaj poreče; videli so njegov kolar in pričakovali. Pa je samo zmajal z glavo, žalostno pogledal onega, ki je klel ob vodi, dasi je videl duhovnega potnika, in ni mogel ustaviti krvi, ki je lila nekje od temena in se mešala z vodo. Peter je vedel, da bo njegov molčeči pogled več izdal kot beseda, saj je njega samega nekoč spreobrnil Gospodov pogled. Vedel je, kako jih bo njegovo zmajevanje in njegov sočutno žalostni pogled žgal, kako bo ležal na duši, se jim spovračal v najbolj samotnih mislih in priganjal, priganjal.. . Izza ogla zadnje hiše je zijal fantek v prizor na cesti. Ko je prišel Peter mimo, se je lahno priklonil, vzel prste od ust in pozdravil: »Hvaljen Jezus!« Potem pa je zginil na vrt, kakor da je delal nekaj nepoštenega, ko je gledal voznike. »Dušica,« se je razveselil Peter, »zlata naravica! Glej, zaveda se, da ni prav, kar delajo onile, pa misli, da tudi nanj kane madež, če pogleda. Ve, da se ga prime nekaj temnega, če oprezuje. Kako čuti, da se vse zapiše v dušo. Pa se ni učil, dano mu je, ker je še detinski. Saj pa drugi, ko so se šolali, drugače trdijo; seveda zato, da se opravičijo, dasi jim nekaj kljuje v duši: lažeš, samemu sebi lažeš, dobro veš, da ni tako! Sirote, ptičke zamrežene! Pa se je še spomnil fantkovega pozdrava. »Kar vidim, da so ga tako naučili v šoli, kaplanova vzgoja je to. Malo preveč po šolsko je povedal. Vem, da se je takoj spomnil kaplana, ko me je ugledal, kaplana in njegove besede: Pozdraviti moraš! Moraš! Koliko ljubkejši bi bil, če bi ljubil ta pozdrav, kako bi bil prisrčno prijeten, če bi ne mislil na kaplana, ampak na Onega, ki ga pozdravlja v vseh: Karkoli najmanjšemu — to meni.« Ko je prišel mimo cerkve, je postal razigran; padla mu je v glavo beseda Kračmanovega Joža, nečaka Matijevega, ki jo je povedal sodnikom. Rekli so namreč, da je kriv in nedolžen in da je njegov tožitelj vprav tak. Pa se je Jože zasmejal pred sodniki, ker je vedel, da mu nič ne morejo, ko nič nima, in dejal: Fr. Zupan: Iz Kranja. »Veste, gospod sodnik, v celi fari ni drug pošten kot Janez Krstnik v oltarju.« Pa so se še sodniki smejali. »Janez,« je s ceste govoril Peter Krstniku v cerkvi na polju spodnjih Brničanov, »kako te je spoštoval! Saj je vedel, da je rekel preveč, ali glej, tudi sebe ni izvzel! Kaj misliš, da so ga farani tožili za razžaljenje časti? Kaj še! Kruha so mu dali, revežu. Potem je pa hodil, če je bil dobre volje, po vaških cestah in jim vse grehe naštel. Vaški Elija je bil, veš!« Spet je hodil skozi gozd, skoro celo uro, da je prišel pred Šenčur. Razigranost je prešla, ker pot se je vlekla, noge so postajale trudne, in so težile. Srečala ga je ženska in pozdravila. Peter pa je bral na njenem obrazu, da ga pravzaprav le skuša, če bo odzdravil. »Saj moraš,« je bral v njenih očeh. »Žena, čemu si nezaupna,« bi ji najrajši dejal, »čemu predrzno sodiš? Saj vem, obrekovanje si slišala, oprav- ljanje zvedela, pa ne moreš verovati čisto, pa le trpiš. O, Bog se usmili naših slabosti!« V Šenčurju je stopil v cerkev obiskat sv. Jurija. Pa sta se pogovorila o ljudeh in je sv. Jurij potožil: »Saj so dobri ti čevljarji, vendar jim le ni povsem všeč, da zmaja samo zakoljem. Radi bi, da bi ga še odrl, kožo ustrojil in jim zastonj rezal usnje, da ga ne bi morali drago plačevati v Kranju. Dal bi, če bi mogel, ker jih imam rad, pa, veš, bogatija je skušnjava. Revež se pa ne spozabi.« Peter je stopal počasi. Na kranjskem polju je začel srečavati kmete, ki so se vračali s sejma v Kranju; bil je namreč prvi ponedeljek v mesecu. Pomenkovali so se živinski kupci in konjski prekupci, še medpotoma so barantali lesni trgovci med seboj. Vsi pa so gledali v blatna tla, še po polju niso pogledali. »Kupčije jim še vedno gredo po glavi,« si je razložil Peter, »cene žita, lesa in prascev so jih vse prevzele in jih more. Saj niso berači, ali vendar so borno oblečeni. Dobro jim je, pa jih po nepotrebnem skrbi, ker ni in ne bo tako kot bi radi. Še doma za mizo štejejo v mislih denar. Pozabili so gledati pod nebo. Njih zvezde so le še na mizi. Sirote! Ne bo sreče, ki je nevidna in cvete v srcu kot zaklad. Hudič dobro lovi. O zvezde na mizi, zvezde na mizi! Prišel je po cesti kmet, ki je prodal vola in nesel uzdo okoli vratu. Gledal je v tla in, ko ga je Peter pozdravil, komaj odgovoril. Petru je postalo bridko. Pod Hujami pri mostu je prosil berač v imenu usmiljenega Jezusa in Matere z Brezij vbogajme. Poznal jih je Peter: molijo, da bi se nuna pri njih zgledovala, prosijo pri ranah Križanega; ko bodo pa sami, bodo rekli: Vraga, še črna suknja nič ne da! »Pa saj ne dam temu,« je čustvoval apostolski Peter, »Njemu dam, Njemu samemu, saj je rekel!« Dal je in se podvizal, da ne bi slišal ne hvale ne še kaj drugega iz beračevih ust. V Kranju so se isti dan sobratje shajali. Na cesti jih je srečaval, župnike-polkmete in fantovske kaplane. »Prav je, da so taki,« si je razlagal Peter, »taki morajo biti kot njihovi ljudje, da so jim zares blizu. Glej, vsi so njihovi, berači med berači, trpini med trpini in vendar srečni med srečnimi!« Peter je pogledal po sebi, bil vesel svoje polkmečke suknje in šel za sobrati na zbor. Ko je tolkel po ulici, je hipoma opazil, da se Kranjčani vse drugače pozdravljajo med seboj kot so njega pozdravljali poljanski ljudje. Gospoda sta se srečala. »Sluga,« je pozdravil prvi in enako je odzdravil drugi. »Ba,« se je začudil Peter, »kaj smo še v suženjskih poganskih časih? Ali pa je poganstvo moderno? Klečeplazijo drug pred drugim, pa verujejo v svojo svobodo.« Ko je stopil na trg, je slišal žensko: »Klanjam se« — je stresla kuštrave, pristrižene lase. »Ali ga res spoštuje?« je mislil Peter. »Morda pa si misli zraven: .vražji dedec', no, tedaj naj bi bila odkrita in molčala, ne, ognila naj bi se mu!« Peter je stopil med zborujoče tovariše, ki so ga zvedavo pogledali; bil jim je znan, ker je nosil črno suknjo, pa je bil vendar tujec, ker ni bil prihajal v Kranj na zbor. Kaj bi pa hodil, če ne spada tja! Zbor se je bližal koncu, besedniki so se redčili. Tedaj je vstal Peter in povedal, kako so ga pozdravljali med potjo in kaj je slišal v Kranju. Potem se je gorko razvnel: »Kaj ni lep naš pozdrav? Kaj ne govore globine iz njega, celo božj'e globine? Ste že pomislili? Kaj bi se klanjal, kaj bi bil podpetni sluga, to še naše ni! Slovencu Bog da dober dan, dobro jutro in večer in lahko noč. Kaj bi voščil sladek tek; živali bi se tako pozdravljale, če bi mogle; kaj ti ne diši brez tega, če si zdrav? Blagoslova pa z zdravjem samim še nimaš. Tega ti bom voščil, da te hudič ne ujame, da bi žrl. Gospodje, kaj ni to naš pozdrav, ves naš in globok. Mističen je. Da, dragi moji, naš pozdrav je božji! Ves je z Bogom prepojen.« Peter se je za hip umiril in tiho zaključil prvo točko. »Drugič,« je povzel Peter nanovo, »kako pa mi pozdravljamo? Kaj so naši pozdravi res dobrohotni? So naše duše odprte ljudem na stežaj? Seveda, svetlo, čisto mora biti naše srce, da more sijati. Kam misliš, kadar odzdravljaš »Bog daj«? Ali lažeš ali blebetaš ali pa moliš? Kličeš blagoslov ali jezo za greh. Kaj niso že često rekli, da imaš hud pogled in da si neprijazen? Kaj ni pisano v Efez, da naj vaša beseda rodi blagoslov?« Peter je končal. Videl je, da ga župniki debelo gledajo, v kotu pa je zagledal kaplana, ki se je igral z verižico. Petru se je zdelo, da se trka na prsi kot bi molil »Confiteor«; ko je še opazil njegove strmeče oči, je vedel, da se ne moti, »Seme v dobri njivi,« je z radostjo mislil Peter, Še je čutil razgretost v licih, ko je stopil spet na cesto in se namenil proti Naklemu. Hotelo se je že večeriti, ko je na polju, kjer se cesta nenadoma zavije in se po kratkem klančku spusti proti Polici, prišel mimo cestarja. Ta je prenehal, se ozrl na svojo drzuljo, prezračil zrak pod klobukom in se mirno oglasil: »Pozdravljeni!« Peter ga je bil vesel, tega preprostega in možatega pozdrava, ustavil se je, da malo počije, in se razgovoril s cestnim možem. Pa mu je cestar pravil o poljanskih ljudeh, o težkih časih, o nesrečah pri žitu, pri kupčiji in v hlevu, o ženitvah in gospodarjih, o cestah in ljudeh, ki potujejo in govore ... Pa o župnikih, o njih delu in krepki pridigi, ki bi jo poslušal celo uro, pa tudi o njih trmi, ki ne popusti in si ne da dopovedati, kot je dejal mož. »Ta mož že pozna ljudi,« je mislil Peter, ko je bil spet sam, »ko je vedno na cesti in hodi od vasi do vasi. Ali glej! Kako prežema še vedno Bog vse njih življenje! Kako je pristen njih pozdrav! Skorja je trda, pa se boš motil, če porečeš, da je Gorenjec grob. Mehak je, tako mehak, da ga je sram tolike nežnosti. Pa kako je miren in resno vdan v svojem trpljenju!« In hipoma je vedel Peter, da poljanci zato dvignejo drobnega Kristusa na visoki križ, ker se boje, da bi jim ga kdo vzel, ko je njim vse in živi z njimi v vsem, in zato, ker jih je sram svoje otroške mehkobe z Njim. Pred Naklom, kjer se cepi cesta na Kokro, se je Peter ugledal v znamenju in se začudil: »Kaj sem res že tako star? Mogoče. Ali truden sem zares. Ostanem kar tu v Naklem, saj je noč. In saj je to moja fara in radi me imajo Naklanci.« Peter je zavil mimo studenca, se odkril lurški Mariji sredi vasi, potem pa je stopil v cerkev. Kadar oznani mi solnce poldan, skrijem med klasje se vitko ženjica in tamkaj, kjer rž je najbolj visoka, moja je žalost najbolj globoka. Oj žalost, roža purpala! Noč Noč srebrno prede svilo v plašč krasan; vanj odet kraljujem. Kralj sem sanj ... Tožba. Da mi je vedeti, kje si, ti moj, pismo bi rdeče začela: tiha ljubezen je, lepa je vera, grenko otožni so moji večeri. Oj žalost, roža purpala! srebrno prede svilo .. Vse srebrne tajne misli so noči, njen obraz kot zlat odsvit je mojih dni. Da mi je vedeti, kje si, ti moj, pismo bi rdeče skončala: tuje življenje me vabi in suje, tvoja pa duša pri drugih vasuje. Oj žalost, roža purpala! — Anton žužek. Noč srebrno prede svilo ... Prosta spon jaz in svet sva. Nad obema čuva — On. Danilo Gorinšek, Dobri znanci s ceste. Dr. J. Plečnik. Glava je človeškega telesa vzvišeni del. Tudi v prenesenem pomenu je glava vzvišena : iz tebe napravlja tebe; v glavi ždi tvoja zavest; brez svoje glave ne misliš, ne čutiš. Glavi pravi latinec caput (r. kaput); leta ima prednika v davni indijski besedi »kapalam«. — Nemec pravi glavi »Kopf« in je ta beseda morda potemek latinske besede c u p a (kupa). »Cupa« pomeni bačvo, sod, ponočno posodo; leta »cupa« ima prednika v davni indijski besedi »kupa-s« in leta pomeni jamo, greznico. Bačva (sod) je v srbohrvaščini bure. Slovenci poznamo le b u r i c o. Leta burica je »majhna ka(d!)lica s kratkima uhoma in pokrovcem«. V Pleteršniku beremo še k e b e 1, -la ( škaf); n. pr. vina ni maral piti iz kupice, morali so mu prinesti kebel;« — »vodni kebli« — »pravi kebel in mera«. Keblača pomeni glavo; namesto »keblača« pravijo tudi »keblanja«. »Keblar« dela škafe. Na »keble-nik« postavljajo škafe. V Pleteršniku bereš tudi »kibla«; »kibli« pravi Nemec »Kiibel«, Čeh ji pa reče »kbel« ali »kbelik«. V davni visoki nemščini so rekali glavi »gebal«. Varro (Marcus Terentius), gramatik (slovničar) in starinar v Ciceronovi dobi (106—43 pr. Kr.) piše Ciceronu, da je nastala latinska beseda »caput«: »quod nervi et sensus hinc (r. hink) initium c a p i a n t« (= ker živci in čuteži od ondi [od glave] početek jemljejo). Morda pa ima nemška beseda »Kopf« prednika v anglosaškem c o p ali c o p p e (r. koup, koupe) in ta pomenita vrh, višino, sleme. Nemec pravi gorskim vrhom »Kuppe« (n. pr. Schneekoppe = snežnik). Slovenci vidimo kop gore ( Bergkuppe); poznamo kopo (= Berggupf); kopasto in kopato se nabirajo oblaki. — Kopast pa pomeni tudi čopast; kopaš je čopasta žival; obče znano je tudi: čop las, čopa in čopka (= čopasta kokoš). Čopa pa pomeni tudi (kot čoln uporabljano) votlo drevo; po Pleteršniku je ta čopa sorodna z be-s e d o copa (r. kopa) v latinščini srednjega veka. Latinska beseda cupa ima v grščini sestre, n. pr. xmti/ (r. kipe — votlina) in ximt).Xov (r. kipelon =: kupa, čaša). Uho prisodi sorodstvo tudi besedama »Kopf« in »gopha«. G o p h a je hebrejska beseda in pomeni altitudo = višino. Grki so rekali glavi xtifafo\ (r. kefale) glava, višina, početek; leta grška beseda je sorodna s (preje že omenjeno) davno visoko nemško gebal ( glava). Kefale, gebal in naša glava so očividno bližnji sorodniki. Glava napravlja iz tebe tebe; glava zaznamuje torej tudi osebo (individuum): kolikor glav, toliko misli; človeka ob glavo denejo, mu glavo vzamejo, mu glavo snamejo — s tem mu vzamejo individualnost. Glava je značilna: stvar mora imeti poleg repa tudi glavo. Na svet prideš z bistro, dobro, trdo, slabo glavo; po svetu hodiš s prazno, s pusto glavo; najlaže živiš, če opravljaš posle brez (svoje) glave. Tudi nežive stvari imajo glavo; nas zanima to, da ima zob glavo (ne krone, Cigale). Albrecht Diirer (sloviti nemški slikar in grebnik, 1471—1528) je mnenja, da ima lepo zgrajena glava šestino vse telesne dolžine. —- H y r 11 trdi, da tehta glava nekam 9'/2 dunajskih funtov. Dunajski funt je odtehtal 560 gramov; glava tehta torej po H y r 11 u 560><9 V, = 532 kilograma. H y r 11 o v a številka je prava; to vem j a z iz lastnih poskusov. Grebnik je narejenka in pove toliko kot »graver«; leta zadnja beseda je francoskega pokolenja: »graveur« (r. graver) pravijo Francozi. »Graveur« ima prednika v »graben« — deblu iz davne visoke nemščine. Grebnik vgreba z grebilom v kovinaste, kamenite ali voščene plošče podobe. V davnem Rimu so vladali iz početka — od leta 754 pr. Kr. — kralji; lete so pa Rimljani odpravili. Od 1.510 pr. Kr. dalje sta bila v Rimu dva konzula (consul) za najvišja mogočnika; leta ljudovladna oblastnika so volili. Izpočetka so le izmed plemičev volili konzule; pozneje so volili iz ljudstva (plebs) enega konzulov — plebejskega konzula. Plebejski konzuli so se radi vdajali plemičem in so ravnali, kakor je želelo plemstvo (=patricii, nobiles, optimates so rekali plemstvu). Končno so bili ljudski tribuni (tribuni plebis), ki so res zastopali ljudsko dobrobit. Med konzuli in tribuni, oziroma med plemiči in ljudstvom, je bilo zdržema nasprotje in so bili neprestani boji. V drugem stoletju pred Kristusom sta bila brata Gaius Gracchus in Tiberius Gracchus (r. Grakhus) ljudska ljubljenca in tudi ljudska tribuna; slovita govornika sta bila oba; oba sta bila uspešna protivnika plemstva, lakomnečega po zemlji, in prav Gaj in Tiberij sta bila tačas v Rimu hude boje za agrarno reformo. Po zmagovitih vojnah je Rimu pripadavala nova zemlja: zemlja brez lastnika. Tej zemlji so rekali ager publicus (r. publikus) = državna, obča zemlja. Občo zemljo so si plemiči porazdeljevali kar med seboj. Posestva optimatov (plemičev) so se širila in jih radi obsežnosti niso mogli več obdelovati; ljudstvo pa (in kmeti) niso dobivali obče zemlje in so stradali. Brata G r a k h a sta skušala doseči postavo, ki bi po njej obča zemlja postala tudi ljudstvu (in kmetu) dosegljiva. Njuno uspešno delovanje je postajalo patricijem (= plemičem) neprijetno in sc Tiberija — ubili (1. 133 pr. Kr.). Gaja ta usoda ni preplašila: ostal je nevaren in ponosen nasprotnik plemstva. Nobiles (= plemiči) so Gaja previdno izrivali iz ljudskih src; končno pa so uporabili tudi proti Gaju silo. Pridobili so plebejskega (= ljudskega) konzula O p i m i j a (Opimius Lucius). O p i m i j je napadel z orožjem G a j a in njegove pristaše, jih je potisnil na enega Rimskih gričev — na A v e n t i n — in jih je tam zajel. Pri G a j u je bil tačas njegov prijatelj F u 1 -vius Flaccus (r. Flakus) in pa njegov suženj Philokrates (r. Filokrates). O p i m i j in plemstvo je bilo močno in je pobilo nasprotnika (1. 121 pr. Kr.). O letem boju na Aventinu, torej o dnevu, ko so se iztekale in so se tudi iztekle Gajeve ure, pripoveduje zgodovinar Plutarh (krog 100 po Kr. r.) tole: Gaj je bežal; spremljal ga je le Filokrat. Drugi so jima vikali, naj hitita — pri tekmah vikajo tako — v pomoč pa ni šel Gaju nihče in nihče mu ni nudil konja, ki je Gaj zanj prosil; sovražnik namreč je Gaja že dosegal. Gaju se je posrečilo uteči v Erinijam (boginjam maščevavkam) posvečen gozdiček in v letem je poginil: suženj Filokrat je zaklal najprej njega, nato pa še sebe. Oba sta bila — tako pripovedujejo — še živa, ko ju je sovražnik dosegel: suženj je ležal na gospodarju in ga je z objemom kril; morali so najprej sužnja pobiti in so torej vsi vanj z meči suvali, potem šele so s sunki zadeli gospodarja. Gaju so odsekali glavo in so jo odnesli. Septimulej (Sep-timuleus) se je polastil odsekane glave: ob početku boja namreč je bilo razglašeno, da bodo glavi Gaja in Fulvija tistemu, ki ju bo prinesel, odvagali z zlatom. Septimulej je glavo — nataknjena je bila na kol — oddal Opimiju. Pripravili so tehtnico, stehtali so glavo in je leta tehtala 17Va rimskih funtov. Rimski funt je tehtal 327-5 grama. Gajeva glava je torej tehtala 5-73 kilograma. Septimulej je bil ničvrednež in se je tudi v tej zadevi obnesel kot lopov. Iztrebil je namreč Gajevo glavo, izpraskal mozeg (možgane) in je vlil vanjo svinca. Prinesli so tudi Fulvijevo glavo; tisti, ki so jo prinesli, so bili pa nizkega rodu in obljubljene nagrade torej — niso dobili. Trupla leteh dveh mož in trupla vseh ubitih so zmetali v vodo: 3000 jih je bilo. Njihova premoženja so zasegli, njihovim vdovam so prepovedali žalovanje. Gajevi ženi Liciniji so celo doto vzeli. Tako Plutarh. Septimulej je torej kake 3 rimske funte (= 1 kg) svinca vlil v Gajevo glavo. Obeljeno glavo (= glavo brez meče ali skeleti-rano glavo) imenujemo črepinjo. Črepinjo sestavlja 22 kosti: leteh je 21 med seboj nepremično spah-njenih, ena pa — spodnja čeljustnica — je sklepovno (po sklepu) pritaknjena in je premična. Robovi črepinjskih kosti so zobčasti, črte v spahih se torej nekam na gosto vijejo, in govore — prav po nepotrebnem — o š i v i h med kostmi. Črepinja ima dosti bližnje in daljne žlahte. Č r e p , črepa, pomeni počen lonec; počen lonec črepeta oziroma č r e p e č e. Zdravniki preiskujejo koš (oziroma organe v košu: srce in pljuča) s sluškovanjem in trkanjem. Pri trkanju slišiš časih kot da trkaš po počenem loncu (po č r e p u). Francozi slišijo »bruit de pot fele« (r. bri-i' d po fele) Mladika 1927. šum počenega lonca. Spomni se na (v naših krajih) obče znano besedo: pofel (= ostanki, počeno, malo vredno blago). Slovenski zdravnik naj torej sliši, da v bolniku črepeta ali črepeče. Ta oznaka je točna, je domača, pa ni učena, ni »znanstvena« in se ne bo udomačila. — Črepinja ima sorodnika tudi v črepahi (= želva, Srhild-krote). S hrbta je želva pokrita po večji č r e p i ali čre-pini (= Scherbe). Ta črepa (črepina) je plitva posoda in je tudi rabna kot črepalo, ki moreš z njim zajemati. Latinsko ime za črepaho je t e s t u d o. Testudo pomeni tudi plitvo posodo. Misli si zgornji del črepinje odžagan, pa dobiš slično plitvo posodo. Latinska beseda »testudo« — pravijo — je rodila italijansko besedo t e s c h i o (r. teskijo = glava) oziroma testa (= glava). I 3— Cr n a m Podoba ti kaže troje črepinj. Prva (I) je od psa, druga (II) je od, opice, tretja (III) je od človeka; vse tri črepinje so ob središ-nici podolž prežagane. Kosti lobanje (Lo) so kar enakomerno črne (razen slike 5); črevne kosti (Čr) so prekaste. — Pes in opica imata močnejše črevne kosti pa majhno lobanjo; človek ima obsežnejšo lobanjo, črevne kosti pa so mu manj mogočne.’ — 1 = čelnica; 2 = stranica (temenica); 3 = zaglavnica; 4 = zagojzdnica; 5 = sitka. — Spahe med kostmi vidiš kot svetle vrzeli. Med 3 in 4 je velika zaglavnična zijavka; skozi njo prestopa mozeg iz hrbtenice v lobanjo. Pazi: pes hodi po štirih; hrbtenica mu leži vodoravno, zijavka drži na vzad; opica hodi časih zravnana, pa drži zijavka na zadašnjo plat in navzdol. Človek je vedno zravnan, pa drži zaglavnična zijavka naravnost navzdol. — Vidiš: lobanja je res kotliček, je lonec. — Misli si zgornji del lobanje (nad 3) odžagan, pa imaš črepo = svod. Hyrtl pripoveduje o francoskem sholastiku (sholastike so imenovali modrovavce v srednjem veku) s prav veliko glavo; leta mož je dobil pridevek »Grosse teste« (= velika glava, glavač); od tod menda francoska beseda grotesque (r. grotesk = zveriženo). Zgornjemu delu črepinje pravimo lobanja; v lobanji je lobanjski mozeg (možgani). Kosti, sklenjene v lobanjo, so ploščate, tabličaste in pognjene. Razbij 17 lonec, pa imaš v koscih porabne primere za lobanjske kosti. Lobanja je res lonec; sestavljajo jo tele kosti: zaglavnica, senčnica, zagojzdnica, temenica (ali stranica; te so dve: leva in desna), čelnica in sitka. V zaglavnici zija velika lobanjska zijavka; skozi le-to prehaja hrbtni mozeg v lobanjskega; tu leži torej vezni del mozga. Podoba ti kaže glavo mlajšega človeka. — Koža in kosti desne lobanjske plati so odrezane oziroma odžagane; gledaš torej kar na lobanjski mozeg (možgane). 1, 2, 3, 4 označujejo, kako so ležali na desni strani spahi med lobanjskimi kostmi. 1 in 2 kažeta zobčasti spah; 3 in 4 sta pa spaha med precej ravnimi robovi. — 1 je spah med čelnico in stranico (temenico); 4 je spah med zagojzdnico in čelnico oziroma med zagojzdnico in temenico. — 5 označa cev, ki odteka po njej kri iz lobanje; leta krvni c a leži — to vidiš blizu ušesa. Sedaj ti bo umevno, da prehajajo gnojitve v ušesu rade v leto krvnico in po njej (po krvi) v ostalo telo, pa tudi na lobanjski mozeg — potem pravijo: kri se mu je zastrupila. — 6 je prerezana koža; 7 je prežagana kost. — 8 je pokostnica (kostna mrena), opeta ob notranjo plat lobanjskih kosti. Tej opeti kostni mreni pravijo — čisto po nepotrebnem — trdna mozgova mrena ali opna. 10, 10, 10 je lobanjski mozeg (možgani); leta kaže gube pa brazde. Zgornji del lobanje je posebno gladek — to je vidno tudi pri plešastih starcih. Temu zgornjemu delu lobanje pravimo lobanjski svod; latinec mu pravi c a 1 v a r i a (r. kalvarija) ali pa c r a n i u m (r. kranijum). Spodnji del lobanje je lobanjski s p o -d e k (= basis). Svod je otipen, spodek pa ne: k spodku so namreč pripahnjene črevne kosti. T h e c a (r. teka) je shramba, škatla; od tod tudi ime »apoteka«. Stari anatomi so govorili o »theca cerebri«; torej o posodi, o shrambi, o škatli za lobanjski mozeg (možgane). Lobanja je bila tudi znana kot »olla capitis« (r. kapitis) = glavin lonec = Hirntopf. Cranium ni latinska beseda; to pakodro so skovali anatomi srednjega veka iz grške besede (r. kare) = xnfab'j (r. kefale) = glava; višina; izvor. — Calvaria je nastala iz calva (r. kalva) in area = gol, gladek, prazen prostor. Gol, gladek je le (lobanjski) svod, torej le »zgornji« del lobanje. — Grška beseda jltcoi; (r. basis) pomeni oporo, podstavek, temelj, to kar nosi — torej to, kar je spodaj — torej spodek. — Grška beseda *«p« ali (r. kara, kare) je sorodna z latinsko cerebrum (= možgani, lobanjski mozeg) in je sorodna z gotsko »hvair-nei« in z davno visoko nemško »hirni«. — Čelo imenuje Rus lob; loban ali lobasti mu je tisti, ki ima široko čelo; lobanja je pa ženska s širokim in mogočnim čelom; 1 o b a n i t i pomeni — v ruščini — udariti na čelo. — Češka beseda 1 e b k a pomeni mozgovni del črepinje ( ; Hirnschale). Lobanja spominja na grško besedo Xo Nerazumljiva kolobocija! Ti verzi, ki so gotovo prvi, so ne-zmisel. Morda je kaj v tebi, a po teh pesmih se ne da nič soditi. Podhribski: Epigonsko blago, ki more biti zgolj odmev šolskega čtiva, le v »Tempora mutantur« poskušaš biti bolj samosvoj. Rabljivega nič. Tudi o tebi še ni mogoče soditi. Tone Sajovic: To je odmev narodne pesmi in poljudnega čtiva, toda pesniško oblikovanje to ni, nedostaja enotnosti in doslednosti. Zvonka P-: To pot nič rabljivega. V okusu nisi preko Gregorčičeve dobe in nerodna si v izrazu. Pesniškega jezika ne obvladaš, neestetično je napisati kot: »že dolgo tega, podal (!) se je od doma ... vrača praznih rok (!) se in ves potrt« ali: »zver od sebe daje glas« ali: »večer pomladili mimo šine«. »Cerkvico belo« pošlji kakemu nabožnemu listu! Ako hočeš peti, se moraš še mnogo šolati. L, Vare: Preveč nezmisla. Govoriš, pa bi morda še sam ne vedel razložiti, kaj si hotel reči. Primer: Trobojnici dve v zraku nemirno plapolata, kot ptič, sin okovov (!), k svojim ga vleče srce, nad njim pa tiče oči žare. Želja neizpolnjenih, duh sanjav, to up je črnih zastav. Le presodi to! Morda boš zardel. O pesniškem celo ne govorim. G. Kirbisch: Svoje nežne verze »rožicam« lahko prepevaš, kadar jim zalivaš, in ostani prisrčna, a slovenskega pesništva s takimi pesmimi ne boš bogatila. Veš, za javnost so pesmi, ki imajo socialno vrednost in so povrh še dobre pesmi. Naše slike. Rembrandtova »Anatomija«, V monografiji o velikem holandskem slikarju piše K. Neumann med drugim tole: »Zdravnik dr. Tulp, ki ga je Rembrandt hotel ovekovečiti, je imel največjo prakso v Amsterdamu, tako da se je vozil v enovprežni kočiji, kar je bila v tistih časih redkost. Bil je zelo bogat. Leta 1654 so ga izvolili za župana, toda zdi se, da se ni prevzel, temveč ohranil je svoje meščansko prijazne navade in še naprej je pustil, da so ga klicali po domače Claes Piertersz (z njegovim lastnim in z očetovim krstnim imenom). To je torej glavna oseba .Anatomije1, ki izvaja medicinsko demonstracijo na mrliču, kjer je pravkar odkril upogibnice in kite na podlahteh; profesor razlaga, tovariši (to niso dijaki) poslušajo in opazujejo. Dvoje so predvsem poudarjali na tej zanimivi sliki. Prvič, da se Rembrandt pri podajanju prizora iz znanstvenega pouka ni po-služil običajnega alegoričnega poosebljenja znanosti in da se je izognil tisti mešanici resničnih in alegoričnih bitij, brez katerih se je ob istem času Rubensu zdelo nemogoče, da bi naslikal svoje kolo podob, proslavljajočih kraljico Marijo Medičejsko. Vendar je bila v tem primeru želja naročnikov, ki so želeli svoje portrete, pač odlo-čilnejša od slikarjevih nazorov. Kot posebno znamenitost je pa poudariti poskus, ki ga mora opaziti vsak gle-davec, da napravi iz vsote osmih portretov prizor z dejanjem, eno samo podobo z enotnim učinkom. — Kot je bilo sicer enostavno, da kot skupino razmesti okoli danega središča (t. j. predmeta, ki ga razlaga) vse postave, vendar so se prejšnji slikarji zadovoljevali s podajanjem otrplih portretnih likov. Rembrandt pa je iznašel motiv pažnje, ki veže poslušavce s predavateljem. Ta motiv je bil takrat prav posebno dobro izbran, kajti sekcija je namreč bila nekaj povsem nevsakdanjega. V vseučiliškem mestu Leydenu n. pr. je predstojnik za anatomijo v 22 letih seciral samo šestdeset človeških trupel (živalska niso všteta). Če se je torej vršila sekcija, je bilo povoda dovolj, da so navzočni pošteno pazili. Malo je sicer pretiravanja v tem, kako se slikar trudi, da izrazi napeto zanimanje slušateljev. Nenaraven je okret moža, ki drži v roki list s seznamom; telo je podano v profilu, glava pa skoro s pogledom proti gle-davcu. Tudi eden poslušavce v v prvi vrsti le malce premočno izteza glavo. Glavno sredstvo, ki je uporabljeno pri kompoziciji .Anatomije*, pa vendar ni skupina, niti linija, temveč dovajanje in razdelitev svetlobe. Mrličev trup je osrednje zbirališče za glavno luč; posamezne glave so pc oddaljenosti sorazmerno osvetljene; koti na sliki so temni; v enem je kot mašilo postavljena odprta velika 18 knjiga. Interes na opazovanju luči na golem telesu, ki Rembrandta pri njegovih ?tudijah aktov skoro izključno obvladuje, tako da rad prezre lepoto potez in telesnih razmerij, je tu prenesen na mrtvo truplo. Zanj ni v tem razlike, pa naj slika Diano v kopeli ali pa truplo usmrčenca; Rembrandt vidi samo, kako pada luč na ploskve svetlega mesa in kako se odbija. Zdi se, kakor da je hladnost in duševna neobčutljivost učenjaka, kateremu je v tem trenutku človeško telo samo predmet opazovanja in spoznavanja, prešla na slikarja. Poleg lučne porazdelitve je pa še barvna obdelava eden poglavitnih slikarjevih pripomočkov za sijajno kompozicijo slike. V tem pogledu pomeni to delo velikanski korak nad časovno povprečnost. Naj-sijajneje so slikane vsekakor glave, ki kažejo, kaj je 26 letni umetnik že znal.« — Tega barvnega razkošja naša enobarvna reprodukcija žal niti približno ne more podati. — Slika sc nahaja danes v muzeju v Haagu. Naslikal jo je Rembrandt (1606 do 1660) v Amsterdamu 1. 1632. Newyorški »nebotičniki«. V I. knjigi Mojzesovi, 11, 4, beremo: »Fn rekli so: Dajte, zgradimo si mesto in stolp, ki mu vrh bodi do neba, in naredimo si ime .. .« Kot da so se ljudstva, ki jih je Bog razkropil od zidanja Babilonskega stolpa, spet znašla onstran velike luže, se nam zdi, če gledamo našo sliko. Saj ni čuda! V New-Yorku sedaj grade takozvano hišo Larkin, ki bo imela 110 nadstropij in bo visoka 400 metrov. Lahko si vsaj približno predstavimo tega velikana, če pomislimo, da je ljubljanski Grad vprav šestkrat nižji (ker nima niti 70 metrov) in da bo ta neznanska zgradba precej višja od Šmarne gore, ki se nad Tacnom ob Savi dviguje komaj 365 metrov visoko. Bo to najvišja in največja stavba, katero so zgradile človeške roke. V Šmartnem ob Paki so odkrili dne 25. julija 1926 spomenik 63 v vojni padlim vojakom, ki so bili doma iz te občine. Spomenik je delo kamnoseškega mojstra g. Vinka Čamernika iz Celja in stane 25.000 Din. Slavnosti odkritja se je udeležilo krog 4000 ljudi. Ob tej priliki so prvikrat peli pesem: »Padlim vojakom-junakom«, ki jo je zložil Fr. Ks. Meško, uglasbil pa Karlo Adamič. Pesem se glasi: Mir vam bodi, kjer telesa spe, bodi v zemlji, bodi v vodi, v dolih, vrh gore! Saj trpeli, saj nosili v vojni ste dovolj, zdaj si boste odpočili, pozabili bol. A med narodom vam časten, časten bo ostal spomin: ta pomnik znanilec glasen vaših bo vrlin! Znani naj, kako ljubili dom ste naš krasan, zanj trpeli, se borili, slavno padli zanj! (Note za to pesem je dobiti po zelo nizki ceni pri Zvezi slov. vojakov iz svetovne vojne v Šmartnem ob Paki.) O naših priimkih. I. K o š t i a 1. 3. Po rokodelstvu, službi ali stanu. Če pomislimo, da so za večino obrti med ljudstvom v rabi nemški izrazi, se ne bomo čudili, da so tudi priimki slovanskega izvora v tej skupini mnogo redkejši od priimkov tujega izvora. Poleg Kovača, Lončarja, Pečarja, Zidarja, Tkalca (Kalca, Hkavca, Tekav- čiča), Mesarja, Kopitarja, Sitarja, Re-šetarja, Igrca in Godca, Zvonarja, Klobučarja, Kolarja, Brivca, Brodarja in Brodnika, Merčuna (= merosodnika) stoji večja množica priimkov tujega izvora: Birt, Bintar in Pintar, Bognar, Borštnar in Fošnar (štaj.), Cimperman, Čolnar, Drakslar, Drukar, Furman, Glažar, Jagar, Fakin, Knap, Likeb in Ličof (n. Leitgeb krčmar), Malnar in Mlinar, Mežnar, Oštir, Padar, Pajtlar. Fajfar, Šuštar, Tišlar, Žnidar, Šribar in Šlibar, Šloser, Tašner, Zalar ( vrvar), Zotlar, Piltaver ( podobar), Gortnar, Frbežar, Kramar, Štamcar ( kamnosek), Veber-ič, Brgant (= ropar), Do-micelj (= mlad plemič). K tem je še treba prišteti številne izvedenke (Kovač-ec, -ič; Žnidar-ko, -ič, -čič itd.). V priimkih se zrcali tudi agrarna hierarhija, t. j. vse stopnje kmetskega prebivavstva od najbogatejšega posestnika do zadnjega pastirčka: Gruntar, Kmet, Zemljak, Zemljan, Zemljar-ič; Osebek, Osebčič, Košan (= četrtnjak), Žalar, Kajžar, Kočar, Gostič; Kotar, Zakotnik ( preužit-kar); Hlapčon, Hlapše; Rataj, Težak; Gmajnar, Kozar, Ovčar, Gosar; Čeh (na Murskem polju = govedar, kravar), Trtinek (= pomagač občinskega črednika), Poljak (poljski čuvaj); nadalje: Župan, Župane, -čič, -ič, -ek; Dežman (kdor je dajal desetino), Čiž-man in Zhishman (kdor je plačeval »činž« v gotovini); Sodja, Sodec, Sodnik, Rihtar (= občinski načelnik, obenem razsodnik med občani), Rihtarič, Rihtaršič; Šultes, Šulc in Šuntajs ( župan, občinski predstojnik); Valpotič in Vavpetič (valpot je bil nadzornik tlačanov, ponekod prvi hlapec), Pristav (-ov) in Majer (ki oskrbuje pristavo ali marof), Ketiš (na vzh. Štaj. = kdor stanuje v viničarski koči). Posebno skupino tvorijo priimki, ki značijo posvetno ali duhovno (cerkveno) dostojanstvo: Cesar, Kralj, Knez, Vojvoda in Vivod, Papež, Škof, Glavar, Prošt i. dr. Le v redkih primerih bomo smeli domnevati, da so nosivci takih priimkov potomci oseb, katere so imele tako dostojanstvo. Pač pa so nastali nekateri taki priimki iz hišnih imen (znamenj), drugi so vzdevki, ki jih je izumilo šegavo ljudstvo za posamezne osebe zaradi njihovih posebnosti (n. pr. čudnega vedenja), zopet drugi pa so sc dali osebam, ki so igrale razne vloge (cesarja, papeža i. dr.) pri ljudskih veselicah ali pri posvetnih in duhovnih igrah, ki so sc prirejale v poznejšem srednjem veku malone povsod, (Dalje prihodnjič.) mi i • \{ Spomenik padlim vojakom v Šmartnem ob Paki. Sadjarski paberki. Pinciranje pritličnega drevja. Pritlično sadno drevje ima nekatere prednosti pred visokodebelnim. Ono ne potrebuje mnogo prostora, ima lepo okrasno obliko, kmalu zarodi in rodi lepše in okusnejše plodove nego visokodebelno. Na majhnem domačem zelenjadnem vrtu in ob stene poslopij pa sploh sodi samo pritlično drevje. Zato ima tako drevje tudi pri nas že mnogo ljubiteljev. Lepo pritlično sadno drevo pa ne zraste samo. Treba ga je vzgojiti. To pa dosežemo edino na ta način, da v dobi rasti — maja, junija in julija meseca — uravnavamo njegovo rast s primernim pinciranjem (prišči-pavanjem, skrajševanjem) mladik, ki naraščajo iz brstja po vejah in vejicah. V kakršnikoli pravilni obliki vzgojeno pritlično sadno drevo ima kratko deblo, iz katerega raste določeno število vej, somerno razpeljanih v krogu ali v navpični ravnini. Te veje so od debla pa do konca enojne in obrasle s kratkim rodnim lesom. Na koncu vej priraste vsako leto podaljšek— voditeljica. Ta končni poganjek pustimo rasti po mili volji. Pincirati (priščipavati, v rasti krotiti, bi tudi lahko rekli) pa moramo stranske poganjke po veji, kajti sicer bi se rodni les zgostil v neprodirno goščavo in veja bi se razrastla v več panog. Pincirati začnemo, ko so poganjki po vejah po 15—20 cm dolgi. Najprej izrežemo ali izkrhnemo vse nepotrebne, pregoste poganjke. Poganjkom pa, ki imajo dovolj prostora, pa se je bati, da bi preveč narastli, odščip-nemo z nohti palca in kazalca samo vršiček. S tem zabranimo, da poganjek ne more več rasti v daljavo, in prisilimo, da se lesno popje na spodnjem delu ojači in sčasoma izpremeni v cvetno brstje. Najbolj na kratko pinciramo poganjke v zgornjem delu veje, ki so blizu voditeljice in jo nekako zajedajo. Niže po veji pa ošči-pavamo posebno vse tiste poganjke, ki rasto navpično in že na zunaj kažejo, da bi se radi razvili v veje. Poganjkov, ki še niso dolgi 15 cm, in pa onih, ki so sami od sebe zaključili rast, ne pinciramo. Pincirati moramo večkrat, kakor pač poganjki po veji naraščajo. Pravi ljubitelj vsaj enkrat na teden pregleda vse pritlično drevje ter priščipne, kar je zopet narastlo od zadnjega pinciranja. Najlaže pogreša pinciranje jablana. Hruške pa brez pinciranja ni mogoče vzgojiti v lepi obliki. Tudi pri marelici je pinciranje skoro neogibno potrebno. V splošnem pa je pinciranje pri vzgoji lepih drevesnih oblik najvažnejše opravilo. Minulo pomlad precepljeno sadno drevje ni da bi sedaj čez poletje pustili v nemar. Na vsaki precepljeni veji pustimo samo en, in sicer najmočnejši poganjek, da raste neovirano. Vse druge pa pinci-rajmo, ko so prilično 20—25 cm dolgi. Prav tako moramo priščipniti vse poganjke, ki so pognali iz starega lesa po vejah, sicer bi se vse preveč razrastli in dušili žlahtne poganjke iz cepiča. Glavni žlahtni poganjek, ki je namenjen za podaljšek veje, privežimo na paličico, da ga ne odlomi vihar. Mladim, bujno rastočim jablanam in hruškam, ki imajo gladko, napeto kožo, jako koristi, ako na dveh, treh straneh z ostrim nožem prerežemo kožo po deblu od vrha do tal. S takim puščanjem dosežemo, da se deblo krepi in debeli in obvaruje pred zimsko pozebo. Seveda moramo biti previdni, da ne pritisnemo preveč in ne zarežemo v les. Tako ravnanje bi drevesu več škodovalo nego koristilo. Mati. Vzgojne lučce. Kako se osovražiš pri otrocih. 1. Karolinca je šla na očetov vrt. Tam je bilo polno vijolic. »Oj,« vzklikne Karolinca, »koliko je tukaj lepih rožic! Natrgam si jih poln predpasnik in povijem materi šopek.« Urno poklekne in si jih nabere poln predpašček, potem sede pod jablano in napravi šopek. »Je že!« pravi in hoče brž teči k ljubi materi in ji ga prinesti. »Ali bo mama vesela! In par poljubčkov si bom zaslužila!« Da bi veselje povečala, se splazi v kuhinjo, vzame porcelanast krožnik in teče v skokih po stopnicah do matere. Tu pa se Karolinca spotakne, pade in — tresk! — porcelanasti krožnik se razbije na tisoč kosov, šopek pa odleti daleč proč. Mali, za-slišavši v sobi padec, skoči skozi vrata, teče nazaj po debelo šibo in gre, ne da bi količkaj vprašala, kaj je otrok nameraval s krožnikom, z jezo nadenj. Otroče je bilo od strahu, ker je padlo, radi razbitega krožnika in pred šibo napol mrtvo in ni moglo drugega izpregovoriti nego : »Mama, ljuba mama!« Pa ni vse skup nič pomagalo. »Ti nemarnost grda, ti!« pravi mali in jo neusmiljeno pretepe. Karolinco pograbi nekaka jeza, ko vidi, da se ji godi tako očitna krivica. Dolgo ni mogla tega potem pohabiti in nikoli več ji ni na mar prišlo, da bi materi šopek povila. 2. Lojzka je dobila za božič od botre lep plošček s cinasto posodo. Večjega veselja ji ni bilo moči napraviti. Še tisti dan, ko je igračo dobila, je spravila vse v red. Kadar so jo drugi otroci obiskali, tedaj jim je napravila malo pojedino, za kar je zmeraj vzela skledice, krožnike in svečnike, ki so bili na ploščku. Brž ko so odšli, je vse pomila in postavila- na pravo mesto. Botra se je tega silno veselila, ker je videla, da se bo s tem otrok zgodaj navadil na red. Veselje pa ni trajalo dolgo. Nekoč je iztegnil njen mlajši brat Vilko roko po cinasti posodi in brž mu je dal oče skledico. Potem je segel še enkrat in je dobil krožnik. Oboje je mahoma zvil in zmečkal. Lojzka se je zasolzila, ko se je vrnila in videla škodo, ki jo ji je bratec napravil. Ko je pa slišala, da mu je oče dal, je žalost pogoltnila. Drugi dan pa je bilo spet tako in dva svečnika sta bila zmečkana. Zdaj se pa Lojzka ni mogla dalje vzdržati. Vsa žalostna teče k očetu. »Ata, ali veš, da mi Vilček moje igrače kvari?« »Neumnica,« odgovori oče, »kaj pa tebi to mar? Jaz lahko napravim s tvojimi rečmi, kar hočem.« Lojzka je molčala. Prej ko v štirih tednih je bilo vse njeno veselje v smeteh. Svojo tugo je potlačila, ampak od tistihmal je postala na očeta nejevoljna in ga dolgo ni mogla prav prijazno pogledati. 3. »Povej mi, kaj naj s svojo Kristinco počnem? Tako trdovratnega, zakrknjenega dekleta ni pod solncem! Če jo kaj pokaram, precej bevska. Kadar ji pa kaj ukažem — takrat bi jo moral videti, kako me pogleda, kakor bi me hotela zabosti. 0, da bi te negodnice nikoli več ne videla!« Tako je govorila mati svojemu bratu. Brat, ki je zapazil prej v Kristinci najnedolžnejšo in najboljšo dušo, se je nemalo začudil ob tej trdi obtožbi. Rekel je sestri, naj potrpi, in obljubil, da bo v kratkem poiskal vzrok, zakaj se je hči izprevrgla. Priložnost je kmalu prišla. Gospa Samčeva, tako se je pisala Kristinčina mati, je gostila družbo, med katero je bil tudi njen brat. Ko so prinesli kavo na mizo, so morali priti tudi otroci gospe Samčeve. Bili so trije, tri deklice. Dve sta bili izredno lepi in njuni postavici sta imeli tako nekaj prijetnega, da sta morali, kdor ju je videl, takoj ugajati. Bili sta pogumni in polni domislekov, ki so se jim zmerom smejali, dasi niso bili vedno dosti prida. Kristinca tudi ni bila grda. Neznatna pa je postala, kadar je stala med svojima lepima sestrama. Imela je prav čedne domisleke, a je bila tako boječa, da je, posebno v veliki družbi, prav malo govorila. Onidve sta bili prežalo opravljeni, in poznalo se je, da se je mati prav potrudila, da bi njune dra-žesti z obleko še povečala. Kristinca je bila skrajno zanikrno napravljena in prav natanko se je zapazilo, da je vsa njena obleka sešita iz oblek, ki jih je mati že ponosila. »Kako srčkani otroci!« je vzklikala družba, ko so stopili v sobo, in vse je poljubovalo sestri Kristince. Ta pa je dobila samo par mrzlih oblizkov, potem so jo pa pustili. Pri onih dveh pa se niso mogli napoljubovati. Jemali so ju v naročje, hvalili njun lišp, trakce in petljice. Z njima so se pogovarjali, uboge Kristince pa ni nihče opazil. Mati, ki je z največjo všečnostjo gledala to burko, je zdaj sama začela ti dve deklici hvaliti in slaviti. »Kako sta ta dva otroka zabavna, vam ne morem povedati. Pomislite, kakšno je Karolinca včeraj naigrala! Skoraj bi se bila razpočila od smeha. In Lojzka, kako je ta pretkana!« Tako je žlobudrala mati gotovo pol ure. Na Kristinco pa ni nihče mislil. Stala je v kotu, kakor bi ne bila iz te hiše. Osramočena je povešala oči, ogledovala nohte na prstih, odveza-vala predpasnik in spet zavezavala — nazadnje pa \i nabrala obrazek, ker ni mogla več vzdržati. Skočila je iz sobe in zaloputnila vrata za sabo. »Ali vidiš, brat,« pravi mati, »kakšen oduren otrok je to?« Brat pa je bil ves iz sebe. Roke in noge so se mu tresle. Moral je oditi v sosedno sobo, kjer se je vrgel v naslanjač. »No?« pravi mati, ko ga je videla takega. »Kaj naj pa to pomeni?« Brat: »O, pusti me, ti kruta mati!« Mati: »Jaz? Kruta?« Brat: »Da, kruta si.« Mati: »S kom sem kruta?« Brat: »S svojimi otroki si kruta in posebno še z ubogo Kristinco.« Mati: »Ne vem, kaj hočeš s tein čvekanjem. Govori jasneje! Ali je morda to krutost, ker jih ji nisem precej naštela, ko je zaloputnila vrata?« Brat: »Fuj! Da more ženska, ki hoče biti pametna, tako nepremišljeno govoriti. Kristinca ni tako lepa kakor njeni sestri; zato pač nič ne more! Namesto da bi na to mislila in ji izbrala tako obleko, da se vsaj nekoliko nadomesti, kar ji je narava odrekla, ji vržeš cunje, ki si jih ti ponosila, in obvesiš druga dva otroka s stoternim lišpom, samo da bi ves svet na nji gledal, Kristince pa ne opazil. Vse, kar onidve zineta, občudujete in se mu smejete, če je še tako neokusno. Namesto, da bi tujce, ki nc poznajo Kristinčinih dobrih lastnosti, poučila in jih opozorila na njene prednosti, greš in se še sama zavzemaš za oni dve. Ali je morda Kristinca klada? Mar je to ne boli? Ali je ne delaš sama hudobne? Mar ne delaš sama, da ti zameri in da je svojim sestram nevoščljiva? Sestra! Kratko in malo — jaz vzamem Kristinco k sebi.« In to je tudi res storil. Ko se je poslovil, je vzel Kristinco domov in v malo tednih je postala pod njegovim modrim nadzorstvom najboljše in naj-prikupnejše dekletce. 4. Poznal sem čudnega očeta, ki nikdar ni bil zmožen, da bi svoje otroke mirno pokaral ali kaznoval. Sicer so smeli otroci razsajati, se prepirati in pretepati, ne da bi ga to kaj posebno motilo; toda kadar mu pri delu ni šlo kaj po volji, ali pa ga je žena ali kdo drugi razžalil, ga je prijela divja jeza. Ko še ni bil oženjen, je razbil v jezi posodo ali pretepel psa. Odkar pa je imel otroke, je vsako jezo nad njimi iztresel. Zaradi najmanjše malenkosti je ravnal z njimi tako po barbarsko, da jim je dostikrat kri tekla iz ust in iz nosa. Ali so mogli otroci takega grozo-vitneža radi imeti? ¥ ¥ ¥ Te prilike, ki jih bomo še nekaj priobčili, so iz knjižice: »Krebsbiichlcin oder Anvveisung zu einer unverniinftigen Er-ziehung der Kinder. Von Christian Gott-hilf Salzmann. (Rakova knjižica ali navodilo za nespametno vzgojo otrok.) Ch. G. Salzmann (1744—1784) je bil sodobnik slovitega vzgojeslovca J. H. Pesta-lozzija (1746—1827) ter znan pedagog in ljudski ter mladinski pisatelj. Njegovih vzgojeslovnih in mladinskih spisov je dvanajst zvezkov. Gospodarstvo. Produkcija soli v Jugoslaviji, V naši državi porabimo 120 tisoč ton soli na leto. Doma jo pridobimo pa le 70 tisoč ton na leto; zato je vsako leto uvozimo 50 tisoč ton, in sicer iz Tunisa (v Afriki). Monopol soli donaša državi 360 milijonov dinarjev čistega dobička na leto. Trdijo, če bi država le del tega čistega dobička porabila za lastne solne rudnike Simin Han in za soline na otoku Pagu, bi imeli dovolj lastne, domače soli. O naši živinoreji. Leta 1925 je bilo v naši državi: konj . 1,106.142, na 1000 preb. 85 govedi 3,768.135, » 1000 » 290 svinj . 2,517.955, » 1000 » 193 ovac . 7,906.808, » 1000 » 608 koz . 1,810.669, » 1000 » 193 Izvoz cementa iz naše države. Leta 1922 182,582.561 kg, leta 1923 245,642.531 kg, 1. 1924 431,627.765 kg, v prvi polovici 1. 1926 380,732.799 kg. Največ cementa izvažamo v Egipet in na Grško. Izvoz jajec iz naše države. Leta 1921 smo jih izvozili 12,341.503, 1. 1922 14,515.265, 1. 1923 17,242.196, 1.1924 20,129.216, 1.1925 pa 27,224.844. Kosmetika. Piše Lea Fatur. Ozebel nos postane rdeč, kadar stopiš iz toplega v mrzel zrak in narobe. Tak nos je vedno v nevarnosti, da se kaj ne prisadi, zato potrebuje posebne pažnje. Slaba navada je, če si zavijaš v mrazu nos, ko gre od spodaj sopara vanj in prihaja od zunaj mraz. Tako ozebe nos še bolj. Škodljive so tudi vse vrste tenčice. Ozebel nos je treba zdraviti poleti, ne pa ko pritisne mraz. Umivaj ga z arniko, s toplo otrobovo izkuho ali kamiličnim čajem. Ce zateče pozimi nos in te ščemi, ne hodi v bližino peči in odprtega ognja ali na prepih. Namaži ga večkrat z medom. Stari ljudje hvalijo nastržek krede v lanenem olju. Mazilo iz repe (»črna žavba«) je tudi pozdravilo že marsikateri ozebel nos. Nos, ki se maščobno sveti, je povzročil že marsikateri gospodinji skrbi. Največkrat ga dobiš od ognja in kuhinjskega vzduha. Umivanje z gorkim kamiličnim čajem, kopanje vsega telesa in dosti svežega zraka pomaga. Neka gospodinja priporoča tole: Zmešaj del peruvanskega balzama, 100 delov lavendljevega špirita in 5 desetink dela kafre. Umij nos večkrat na dan z gorko vodo in gli-cerinovim milom, pa ga namaži s to tekočino. ■Nos je uvel in vpadel. To je znak tudi telesne oslabelosti. Domače zdravilo za tak nos je, če se mažeš z gabezovim mazilom, ki utrdi nos. Umetna kosmetika ima pa vbrizgavanje parafina in raznovrstna druga sredstva. Nos njuhačev. Med ljudmi je še vedno razširjeno mnenje, da je potegovanje zmletega tobaka nekaj, kar koristi nosu in glavi. Pravijo, da od-maši njuhanje nos in izčisti glavo itd. Pred sto leti je bilo njuhanje tobaka pri moških tako v navadi kakor dandanes kajenje. Vladarji so kazali svojo naklonjenost z darilom dragocenih tobačnic. Zlate posodice in z dragulji posejan pokrovec niso bile nič redkega, tudi slike so prišle na pokrovec. Pred francosko revolucijo je imei mar-sikak francoski kavalir na tobačnici sliko Pompadurke, pozneje sliko boginje svobode. Tobak je bil sredstvo za vse mogoče bolezni; ščepec iz iste tobačnice je zbližal diplomata, bil je znak vljudnosti in naklonjenosti, če je ponudil imenitni starejši gospod mlajšemu ščepec tobaka. Ženski svet se ni javno udeleževal njuhanja, posebno mlade gospe ne, ker so opazile takoj, da ne prija tobak lepoti nosu, le kaka stara mamka si ga je smela privoščiti brez skrbi in graje. Takrat so bili prepričani, da vpliva njuhanje prav ugodno na delovanje duha, zdaj je njuhanje znak nazadnjaštva, saj je dr. Krek ocenil ljudi počasnega mišljenja tako: »Treba jim še tobačnico v roke, pa moder robec.« Pred petdesetimi leti je bilo po naših krajih več udov te njuharske bratovščine. Še kot otrok sem opazovala z začudenjem, da tlačijo ljudje vsi blaženi rjav prah v nos, na kar so izvlekli iz žepa velik, pisan robec in se je začelo kihanje in usekovanje. Slišala sem namigovanje o tej ali oni, da »ga baše v nos«, in včasih me je kaka ženska na skrivaj poslala po tisti prah, ki so ga tehtali na majhni, medeni tehtnici in ga je bilo nekaj malega za tri stare »solde«. Vse seveda za zdravje oči, nosa, glave, ušes.. . O nosu njuhačev pa pravi dr. Klenke, da je tak nos nekaj nad vse zoprnega. On ne bi zameril, ako bi ta ali oni za silo v nahodu ali drugi otrebi potegnil malo tobaka v nos. Navada pa, da si natlačijo ljudje brez vsakršne po- trebe nos s tobakom, je že naravnost ostudna, kajti njuhačev nos ne čuti več, da se mu nabira rjava mokrota v nosnicah, da sili iz nosa in tako dalje . . . Prsti njuhača so rjavi od tobaka, duh njegovega telesa je ki-selast, nos ima podobo vedno nahod-nega nosu, je ves izpremenjen, nosnice so posebno razširjene, konec nosu odebelel. Njuhanje draži sluznice, povzroča umetno narejen nahod, otopi živce za vonj, pokvari glas in želodec, ker otopel požiravnik ne čuti več, kako zdrči tobak v želodec. Več vrst tobaka je prekvašenih s strupenimi snovmi, kar škoduje v splošno zdravju ne glede na to, da uide tobak skozi nosno sitce in utegnejo še možgani močno zboleti. Na podoben način je tudi kajenje škodljivo za nos; če mora prevajati toliko ostrega dima, ni mogoče, da bi ga to ne spravilo iz tira. Le da se pri njuhanju nos širi, a pri kajenju bi mislil človek, da se mora sušiti. Res se zamaši sitce pri strastnih kadivcih, ki imajo bolj ozko kost-načelnico in rešijo se samo z mučno operacijo. Gotovo je, da izgubi nos radi kajenja tenki čut za razločevanje dišav, kakor ga izgube usta glede poznavanja okusa. Za ženske v gospodinjstvu pa je zelo važno, da delujeta oba ta čuta pravilno. Nos nam pove, če se kaj prismodi, če je perilo čisto, če je stanovanje prezračeno, kaj se kuha, kaj se dela, vse razločujemo z njim. Gospodinja, ki nima dobrega nosu, se ne more zanesti nanj pri kupovanju. Kupila bo meso in slanino, ki že diši, in se bo prepirala z možem, ko bo grajal meso in mast. Pri nakupovanju kave, čaja, olja, masla in mnogih drugih jestvin razsoja dober nos, in kdor ga nima, tudi okusa jedil ne razloči. Res ljudje navadno nimajo radi »tenkega človeka«, ki »ovoha vse«; a če se ozremo po svojih znancih, bomo spoznali, da imajo osebe »tenkega nosu« zelo razvit čut za snago in red in prenesejo ta čut tudi v svoje življenje. Dr. Klenke priporoča zato staršem, naj bi že zgodaj skrbeli, da bi otroci spoznali različne duhove in jih razločevali od drugih, ker je to tako važno za zdravje in gospodarstvo. Saj spoznavamo strupene rastline in pokvarjene, torej strupene, jedi najprej z nosom, pri nakupovanju vina, žganja, hmelja, tobaka si pa trgovci tudi pamagajo z nosom. Bodi torej nos kljukast ali raven, le da je zdrav in nas opozarja in vodi. (O važnosti vonja pa več v poglavju o dišavah.) Moda. Moderne obleke vsepovsod. Dandanašnji ni ženska moda nič več »davek, ki tlači reveža, da ugodi ničemurnosti bogatašev«, marveč je stopila z odra sijaja in razkošja med vse in najširše plasti ljudstva. Le poglejmo: dekla, navadna služkinja, delavka, bogata gospa, gospodinja — vse nosijo svilene nogavice. Vse imajo kratka krila. Vse imajo obleke iz crepe de Chine-a, vse žempre, vse plašče iz blaga kasha, vse kožuhe. Nobena revolucija ni ljudi tako zena-čila kakor sedanja ženska moda. Svila, ki je bila časih le last bogatašev, je zdaj splošna last. S tem pa nočemo reči, da smo vsi tudi bogati! Zal, se bogastvo le še ni potrudilo »z odra sijaja in razkošja med vse in najširše plasti ljudstva ...« A svila si je opomogla z umetno svilo; ta se je zares ponižala in stopila z visokega, gosposkega podstavka med ženstvo vseh slojev. Obratno pa se je povišalo blago iz trikota, ki je bilo prej za gospodo le v zdravstvene namene, zdaj se pa oblači tudi najbolj gosposki svet vanje. Tako se je vse izpre vrglo. Najubožnejše dekletce se more prav tako lepo in lično obleči kot kaka dolarska princeza. In se tudi zares obleče tako, ker je dandanašnja moda taka, da je dostopna vsemu ženstvu. Žemper in žemprska jopica in pleteni kostim ne zahtevajo drugega kot lepo razvito telo, katerega pa ni moči dobiti za denar. Na fanta ostrižena ženska glava, angleški kostim, svilene nogavice in solni — taka je obleka za promenado za vsako žensko. Pisana obleka iz foularda, plisirano krilo z bluzo iz crepe de Chine-a — v to se oblačijo vse ženske; vprašanje je le, kako znajo nositi ta oblačila. Zunanja oblika je torej za vse ženstvo enaka, tudi telesa so (posebno radi športa) enaka, važen je torej samo še o k u s. Vendar skrbi dandanašnja moda tudi za okus — iz enostavnega razloga, ker ni že skoraj.v sedanji modi nobene neokusnosti več in so neokusne le poedine osebe, ki nočejo, da bi se znale lepo in dostojno obleči. Višek sedanje ženske mode in najvažnejše njeno geslo je preprostost, preprostost v obliki in okraskih. Le poglejte te naše sedanje oblekce! Ali niso bile take naše dekliške oblekce tedaj, ko smo hodile še v šolo? Moderne obleke so čisto otroške obleke. Pred dvajsetimi, tridesetimi leti so bile take oblekce komaj za služkinje; zdaj jih nosi ves ženski svet — gospe in deklice, ubožni in bogati sloji. — Če je dandanašnja moda kaj neokusna, je morda le v tem, ker ne poudarja telesnih oblik, ne pozna ne prsi ne zažetega pasu. Moderno telo mora biti vitko; če ni, si mora pač samo pomagati, obleke ne morejo nič za to. Nič več ni dovtipov o ponarejenih laseh, ponarejenih prsih in mečah! Zdaj je zares vse naravno. Kar je pa pretiranega (prekratka krila, neokusno razgaljanje itd.), ni stvar dobrega okusa, marveč izrodek neokusnosti. M. K. Kuharica. Drobnjakovi štrukeljci za v juho. Napravi vlečeno testo iz četrt litra moke, nekoliko mlačne vode, polovice jajca in nekoliko soli ter pusti pokrito, da počiva vsaj pol ure. Medtem mešaj v skledi dve polni žlici kisle smetane, rumenjak in sneg enega beljaka. Razvleci testo, odreži, kar je ob robu debelega, in namaži s pripravljenim nadevom, potresi po njem za pest pšeničnega zdroba in za polno žlico na drobno zrezanega drobnjaka, potem zvij štrukelj od široke strani, da je bolj podolgovat, ga razdeli s kuhalničnim držajem na dva prsta široke kose in jih razreži, kjer si pritisnila, na majhne štrukeljčke. Te štrukeljčke zakuhaj v vreli juhi in naj vro 10—12 minut. Stresi jih v skledo in postavi takoj na mizo (za šest oseb). Florentinski zrezek. Košček telečjega mesa (10—12 dkg) od stegna ali pleča, potolči in nekoliko osoli. Razgrej v plitvi ponvi pol žlice masti, prideni košček čebule ter ga rumenkasto zapeci po obeh straneh, pečenemu prilij žlico juhe in položi zrezek z mastjo vred na krožnik, na katerega si dejala dve žlici praženega riža; nato obloži zrezek s špinačo (kakor jo navadno pripravljamo za prikuho) tako, da je zrezek in riž popolnoma pokrit. Vrhu špinače pa položi eno posajeno jajce. Pražen grah. Razgrej v kozi za pol jajca sirovega masla in deni v razgreto žličico na drobno zrezanega zelenega peteršilja. Ko se nekoliko preevre, prideni dva prgišča izluščenega in opranega graha, prilij 1—2 žlici vode, osoli in pokrij ter tako počasi praži; večkrat ga pre-polji, da je povsod enako mehak. Ko se posuši in zmehča, ga potresi z moko (malo žličico), premešaj in zalij z eno ali dvema žlicama juhe. Prideni, če hočeš, ščep popra in žlico kisle smetane. Jajčni kolač z grahom. Razmotaj v loncu četrt litra mrzlega mleka, dve žlici moke, nekoliko soli in dve jajci. Deni v plitvo okroglo ponev — ponev za palačinke — za oreh masti; ko se segreje, prilij četrtino jajčne zmesi in postavi na ognjišče (na žerjavico), da se zarumeni; ko se je kolač zarumenel na eni strani, ga obrni in ga zarumeni še na drugi strani. Iz tega testa napraviš lahko štiri kolače in nadevaj vsakega s praženim grahom ter ga dvakrat narahlo zavij. Kolač postavi kot samostojno jed na mizo. Jagodna sirova mezga. Stresi 1 kg rdečih jagod v lončeno ali porcelanasto skledo, prideni 1 kg sladkorja in mešaj dve do tri ure. S to mezgo napolni kozarce z ozkim vratom; po vrhu potresi s salicilom in shrani na suhem. Namesto s salicilom moreš politi mezgo z gosto kuhanim sladkorjem. Ta mezga ima okus kakor sveže jagode, vendar se ohrani samo dva do tri mesece. Kozarce zaveži s pergamentnim papirjem. Jagodna torta.. Mešaj 20 minut 10 dkg sladkorja, 10 dkg sirovega masla, eno jajce in na drobno zrezane lupine četrti limone; prilij šestnajstinko (5 žlic) mrzlega mleka ter pridaj 3 dkg kakava, osminko moke in četrtino pecivnega praška. Vse skupaj narahlo premešaj in stresi v dobro namazan, bolj majhen tortni model; testo razravnaj in postavi v srednje vročo pečico ter jo peci tri četrti ure. Nekoliko ohlajeno torto dobro namaži z zgoraj opisano mezgo in po mezgi jo nadevaj enakomerno z beljakovo peno ter postavi še za nekaj minut v pečico, da se prav malo zarumeni. Beljakova pena. Napravi sneg dveh beljakov, prideni 6 dkg sladkorja ter narahlo premešaj. Ali pa napravi torto, kakor je opisana, pečeno in ohlajeno pa namaži po vrhu s temle nadevom: Napravi sneg dveh beljakov, prideni 6 dkg sladkorne moke (stolčenega sladkorja) in osminko litra jagod; vse to rahlo mešaj. Postavi torto za 10 minut v srednje vročo pečico, da se pena nekoliko zarumeni. Ko je torta pečena, postaviš lahko gorko ali mrzlo na mizo; preden jo zrežeš, zaznamenuj kose skozi peno z belo, tenko nitko (sukancem) in šele potem jo razreži z nožem. M. R. Za smeh. Čistota. Neki gospod bi se bil rad prepričal, ali je pek, pri katerem je kupoval kruh, čeden možak ali je umazan grdavš. Nekega jutra je vprašal pekovskega vajenčka: »Povej mi, ti poba, ali je v vaši pekarni čisto. Nič prahu, nič nesnage?« »Kje neki — saj vse to poberemo in zamesimo v žemlje in kifeljce.« Saj ni njegova. Tik in Tok sta se peljala po morju. Nastal je silen vihar. Tik je rjul in vpil kot neurje. Tok ga je vprašal, čemu se joče, »Joj, če sc ladja potopi.« »Naj se, saj ni ne moja ne tvoja,« je odgovoril mirno. Nemogoče. Zdravnik: »Mislim, da ni tako nevarno. Le eno Vam toplo priporočam: bulo v za-tilniku morate imeti vedno pred očmi.« Nevaren snubač. Vstopi na policijo mlad mož: »Go - go - go - spo -spo-spod ko-ko-mi-mi-sar, za - za - pri - pri - pri - te me. Jaz sem ...« »No, no, čemu naj Vas zaprem? Ali ste koga ubili?« »Ne, u-bi-bil ni-ni-sem ni-ko-ko-ko-gar, to-d-da ne - k - k - ki gos - p- p-od-ič-n-ni sem raz - raz - od -od - el s - s - svo - jo 1 ju - lju - be - be - be - be - z - zen in se je od s - sme - h - ha za - za - za - du - ši - ši - la.« Zelo prijazno. Neki gospod je na obisku. Gospa ima dojenčka v naročju in ga teši. Gospod se hoče prikupiti in pravi: »Krasno dete! Koliko je staro?« »Osem mesecev.« »Je to Vaš najmlajši?« je vprašal z zanimanjem dalje. Nov sluga. Neki bogataš je objavil v časopisih tale oglas: »Iščem slugo, ki mora znati francoščino in ravnati s konji.« Nekaj dni zatem se je javil v hiši čudak, ki so ga služabniki šele čez dolgo spustili pred gospoda. Nastal je tale razgovor: »Vaš oglas sem čital v časopisih, gospod!« »Ste bili že sluga?« »Še nikoli.« »Ali znate ravnati s konji?« »Niti najmanj!« »Pa znate francosko?« »Toliko kot turško — to se pravi — nič!« »Za vraga — kaj pa hočete potem?« »Hotel sem Vam samo povedati, da službe ne morem sprejeti.« »Skozi rožice« povedano. Sluga neke gospe je nesel znanemu raztresencu krasno darilo; ko mu pa ta ni dal napitnine, ga je opomnil: »Blagorodni gospod, lepo prosim, bodite tako prijazni in dajte mi potrdilo, da mi niste dali nič napitnine, sicer bo moja gospa, ki je zelo natančna, lahko mislila, da sčm napitnino zapil.« Mlad bahač. Mama: »Kakšen pa si? Sta se pa že spet tepla s tistim Bedračevim Tinetom. Mar ti bom zmerom novo obleko kupovala?« Sinko: »Oh, mama, to ni nič. Pri Bedračevih bodo pa morali vsega Tineta novega kupiti, tako sem ga.« Pedagoško stališče. Ljudsko šolo obišče nadzornik. Med poukom zapazi, da učiteljica vsakega pokliče, kdor se z roko oglasi, da ve odgovoriti, samo enega ne. Nadzornik je radoveden, zakaj to. Učiteljica mu pojasni, da je tisti učenec malo »tako« in da hoče včasih čudne stvari vedeti. Nadzornik pokara učiteljico; »Pedagoško stališče zahteva, da se posebno skrbno zavzamete in zanimate za take zaostale reveže. Prosim, vprašajte ga takoj, kaj hoče!« »No, mali, kaj boš pa ti povedal?« se obrne učiteljica na fanta. Deček vstane počasi in se odreže: »Tale zraven mene me je vprašal, koliko časa bo tistile osel še tu ostal.« Uganke. ■* Urednik: Peter Butkovič-Domen, Zgonik, p. Prosek, Italia 1. Trdnjava. (Mirko Škerl, Mostar.) Šteje 9 točk. V trdnjavi je 408 vojakov obleganih od sovražnika. Da bi bile vse strani trdnjave enako zastražene, postavi poveljnik na vsako stran enako število mož, namreč 204. Trdnjava ima obliko trikota: “ 204 Kako je poveljnik razvrstil vojake na stranicah in kotih? 2. Segnerjevo kolo. (Boris Hrovatin, Ljubljana.) A E I I K K s [S T T 8 točk. A A C E 7 L M O R R R S S V S Z H «-. 3; = del tedna 1 21 7 10 4 5 2 >7 8 3 6 10 3 9 3] 5 6 3 11 5 2 2, 3, 4', 5 5 — gozdno prometno sredstvo; |i i. 4. Krogi. (Miroljub, Vi2marje.) Šteje 12 točk. 8. Konjiček. (Miha Kamplet, Sladka gora.) Šteje 9 točk. 1 ležišče, 11 zapreka, 111 lažizdravnik, IV šolska priprava, V del otroške glave, VI podoba, VII del ladje, Vlil žila, IX država v Evropi. 5. Krajec. (Miroljub, Vižmarje.) Šteje 10 točk-l 1 1 :m j e 1 1 s ] i e i I C 1 i g 1 1 |r 1 ! o 1 Z 1 Id 1 lj ■ 1 a 1 . In | 1 el 1 z 1 1 0 [ 1 i ! r 1 1 01 1 lil Razvrsti črke, da dobiš te besede: 1—2 domača žival, 2—3 del sveta, 3—4 grški junak, 5—6’ del telesa*<>—7 moško ime, 7—8 niesto vjltaliji. !3. Čarobni lik.; - (Miroljub,(Vižmarje.) Štcje™7 točk.| raj- lu- sko- ga- Gre- soln- na V ve za či: vi- 0- ca svet- Je Ca! či- gor- ce — sve- le- 2ar vzgor tič. vir le! sto- toln- no ča. sr- Zla- kom sre- 1 1 vzgor Na- bi- tam tam ca ob- ča več- Na- plam- Vstavi v lik (prvi krajec) manjkajoče črke tako, da dobiš 3 rokodelce, 2 nebni telesi, 2 sadova, 2 dela glave, 2 strani neba, 2 geometrični telesi, 2 oblačili, 1 matematični izraz, 1 del dneva in 1 gozdno drevo. 6. Podobnica. (Št. Jerko, Črnuče.) Šteje 0 točk. tim! Rešitev ugank v 5. številki. 1. Zemljepisna uganka. Vzemi iz vsake besede črko, ki jo označuje 2. številka v številu metrov. (Ključ: „V 2. številki Planinskega vestnika .. .“). Dobiš ime gore: Triglav. 2.|Č r k o v n i c a: Br 0» Gi z: Asi pr R' e: E, n; ai Bog zapre ena vrata in odpre sto drugih. 3. Sestavnica. Besede so: Darilo, vlada, kamen;! enačba, mesar, polom; enota, lonec, cigani ;i javor, sluga, kredit; rodbina, ličinka, milost; edinost, svoboda, mati. Pri prvi vzemi prvo, pri drugi srednjo, pri tretji zadnjo črko... Dobiš: Danes meni, jutri tebi. 4. Mreža med krogi. Začni zgoraj v sredi pri črki „n“, zasleduj nato črte od črke do črke ter vzemi vsako drugo črko (kar pove rimska številka II v sredi), tako da dobiš: Na praznem skednju je še mišim dolgčas. 5. Zlogovnica:krokodil,reklama, pa-robrod, Angela, gospodar, razpelo, Absa-lom, dremavka, dromedar, rebula, Zupančič, Inomost. Pregovora: Krpa grad drži. — Sila kola lomi. 6. Gosi. Šest gosi je in šest skupin črk; vsaka gos kaže z glavo zapovrstni red. Prvo vzameš črko „k“, kamor je obrnjena prva gos. Kjer so gosi, tam je tudi potok. 7. Besedna uganka. (France, Središče.) Šteje 5 točk. Glina — pas — reka — ropar —selo slava — trava — val — voda. Razvrsti te besede prav in črtaj v njih po eno črko ter eno prideni, da dobiš nove besede. Nove črke dajo naslov slovenske revije. 7. Prekot n i ca:] M a r i b 0 r i 1 :o v i c a D j a k 0 v 0 b r a d; 1 j a e s n i k a M e t i i k a 0 P 0 r 0 k a Vf prekotnici čitaš Mladika.^ 8. Znamke. Države uredi po abecednem redu; številke značijo črke iz abecede. Dobiš: Filatelist.