R. Muruik: Signor Giannino. 603 Signor Giannino. Humoreska. Spisal R. Murnik. »Hočeš li ga ljubit I i danju i nočju ? Tvoja ljuba plače, ali kaže : „H o č u !" Stanko Vraz. am gori visoko na strehi Prikopčeve hiše je sedel oblastno in gledal modro doli na prostorno dvorišče, on, vseh mačkov maček, »signor Giannino«. Čast, komur čast! Giannino ni bil navaden muc, temveč povzdignil se je bil v teku dogodkov na nekovo stopinjo mačje kulture, o kateri se niti sanjalo ni njega menj srečnim tovarišem. Naklonjeni so mu bili bogovi od prvih dnij njega rojstva. Plemenitega mačka sin, ostal ni dolgo v prebrižni oskrbi svoje mamice, katere ljubeznipolnega negovanja in izvrstnega vodstva ni pozabil nikdar. V nežni mladosti je prišel v hišo stare, toda bogate gospodičine Veronike Prikopčeve. Dobrosrčna dama je skrbela za mlado stvarco tako, kakor le skrbi ne-izprijeno deviško srce. Da bi ne hodil nje varovanec brez imena po svetu, krstila ga je »teta« Veronika: Giannino. Gospodičina je bila namreč pred toliko in toliko leti bogato svoje srce posvetila črno-okemu Italijanu, ki se je pisal Gianni Venuto. Iskreni ljubimec pa je imel kratek spomin — za mladega moža res prav žalosten pojav. Ko je bilo treba, spomnil se ni južnih svojih priseg in zaveze svoje, temveč pozabil je ljubice tako popolnoma, da si je izbral celo drugo za življenja boljšo polovico. Navzlic temu ga je ohranila gospodičina Veronika v dnu čutečega srca, dejanski pa izkazovala svojo ljubezen drugim primernim stvarem, zlasti našemu mačku. Mladi mišji strah je bil lepo bel, brez vseh madežev, prava podoba nedolžnosti in čistosti. Vrhu te prikupne zunanjosti je mijavkal tako milo, tako proseče in genljivo, da se mu blago srce postarne device ni moglo delje zapirati. Kakor je trdila, niti ni mijavkal, nikakor ne, ampak popeval je tako rekoč žalostinke, prav tako, kakor nekdaj ljubljeni Venuto s tožno svojo kitaro. Facit vsega tega: Prikopčevi gospodičini je ugajal Gianni II. tako zelo, da ga je stalno vzprejela v svojo hišo in skrbela zanj, kakor skrbi mati za rodno dete. Ko se je mladeniški muc zavedal svojih močij in ko se mu je vzbujalo hvalno hrepenenje po slavnih činih v boji z mišimi in podganami, poučila ga je njega zaščitnica, naj se nikar ne muči in ne 604 R. Murnik; Signor Giannino. postavlja lahkomiselno v nevarnost. Saj je za to drugih dosti. Pokla-dala mu je toliko dobrega, da se Giannino od tedaj niti ni menil za zanimljivi lov, ki okrepčuje telo in razvedruje misli. Sit maček ne lovi misij. Delal ni od tedaj ničesar, umeknivši se v zasebno življenje. In vender je bil tako lepo okrogel in rej en! Boril se ni za svojo vsakdanjo miš kakor njega sorodniki tu doli. Kakor svetopisemske lilije na polji in ptice pod nebom, ki niti ne sejejo niti ne žanjejo in jim je venderle prav dobro, rasel je, seveda menj na duhu nego na telesi, in užival dolce far niente božjih dnij. Navzlic duševnemu svojemu uboštvu je čutil in preudaril izvrstnost svojega razmerja — in obšla ga je visoka prevzetnost. V svesti si svojega višjega mačjega stališča, zaveduje se velikokapitalistiške sile svoje gospodarice, izgubil je ponižnost srca, in prevzela ga je ne-kova noblesa, strože rečeno, nekov napuh. Prezirno je gledal doli na »plebejce« in njih malouspešni umazani trud. Njemu ga ni bilo treba. Točno mu je bil pripravljen krožnik trikrat na dan, nalit s sladkim mlekom ali obložen s pikantno dišečo klobasico. »Eto svega, što ti srce prosil« Svojih kavzalistiških potreb mu ni bilo treba zadovoljevati s praznimi flkcijami, kar se je tolikokrat pripetilo njega dru-govom nižjih slojev. Tako je živel presrečni Giannino. Le kadar ga je spomnil glas prirodni, počastil je mačjo družbo s svojim posetom. »Srce k srcu sili«; nenavadno odločno je ogrizel in opraskal vse tekmece, koketujoče z gospodičino ali vdovo, katero si je izbral zase. Izvrševal je nečuvene čine baladske hrabrosti s krempljem in zobom in se potem »po dobljeni slavni zmagi* uljudno ponudil dotični lepotici za »cavaliere servente«. Celo dobro teto Veroniko je ostavljal take čase; kaj se hoče: »L'amour, le grand mo-teur!« Odhajal je z izvoljenko na divna ponočna potovanja po bližnjih strehah in dvoriščih in si naslajal estetiško srce v pristni romantiki. Izvirna čustva silne svoje ljubezni je izlival pri bajnem luninem svitu v mile melodije, spominjajoče indijanskih mrtvaških davorij . . . Skesan se je vračal grešnik domov, ko mu je dozoril sad spoznanja. Ko »mežnar odzvonil je dan«, in ko »Strast občutkov divjih mine, Jasen mir se v prsi vsede«. Gospodičina ga je vzprejela vselej brez pokore, vsa srečna, da se nje »ubožcu* ni zgodilo ničesar zlega. — R. Murnik: Signor Giannino. 605 Kakor druge dni, tako se je naš muc tudi danes grel na visokem svojem mestu. Toplo pomladansko solnce mu je kaj ugajalo. V tem trenutku je bil malone popolnoma zadovoljen s seboj in s svetom. Hvalil se je, da ni takov kakor njega žlahtniki in sploh živali doli na dvorišči. Leno je opazoval gizdavega petelina, požrešne kokoši, nerodne race in budalaste gosi, njih kretanje in gibanje, iz kratka, vse socijalno življenje v ozkem okviru ljubljanskega predmestnega dvo rišča. Pomežikaval je in mislil težke misli. Mogoče, da je imel v ki-pečih prsih kaj živega politiškega čustva, morda mu je živela v njih velika narodnostna ideja, ideja mačje vzajemnosti, misel o rešitvi narodne kosmate eksistencije, misel o konci stare raztrganosti in zavidne nezloge, mogoče! Odločno tega ne moremo trditi, gotovo pa je to, da je več kritikoval nego pozitivno snoval. V globokih modroslovnih mislih in udobnih zasebnih čustvih je zadremal. Kar ga vzbudi neprijetno in glasno lajanje. V olimpskem miru pogleda doli in uzre najhujšega svojega sovražnika, velikega, črnega psa. Karo laja, cvili, tuli, skače, miga z repom in grozi mačku z zobmi, toda zaman! Giannino se niti ne gane, na varnem je, na svojem je. »My house is my castle!« Moja hiša, moj grad! Le re-penči se, nisem ti v strahu! Psa to do žolča ujezi, da je ves njegov trud le prazna želja. Sedaj se pa maček venderle gane, toda po individuvalni inicijativi, iztegne se v epiško širino in pokaže Karotu fino - ironično hrbet ter počasno odkoraka po opeki navzgor. To je superlativ za plemenito jezo Karotovo; ne ve, kaj bi počel! Vse zaman, ne dobi ga! Bvronovo breznadje se mu vseli v srce. Končno zamahne z repom in steče za gospodom, ki mu je zažvižgal. Ta prizor se je dogajal malone vsak dan. Jekleno vztrajno je pričakoval Karo, da se njega dušmanin vender kdaj spozabi in da pride doli na dvorišče. Toda maček mu ni privoščil take prilike. Hodil je sicer cesto na Prikopčev vrt na sveži zrak, nikdar pa se ni pozabil vrniti o pravem času proti poldne na svojo streho in dražiti psa z nedosežnim svojim bitjem. Giannino je v tem izginil skozi podstrešno okno in pristopical k teti Veroniki v kuhinjo. Gospodičina Prikopčeva pa ni bila sama na tem imenitnem mestu; imela je mlado in kaj urno pomočnico, deklico kakih devetnajst let, lepo kakor »jutranja zarja«. »Zopet je lajal oni grdi črni pes na našega ubogega Giannina«, tožila je stara. »Kaj ne, Minka, bolje bi bilo, da bi te živali nikdar ne bilo pri hiši?« »Saj mu ne stori ničesar, teta; gospod Gvozdan ga vselej pokliče k sebi. In naš muc je tudi tolikanj pameten, da ne gre doli.« 6o6 R. Murnik: Signor Giannino. Ko je mlada deklica imenovala »njegovo« ime, zažarilo se ji je lice nekamo sumnjivo. Ako bi kdo trdil, da se ji je cvetoči obraz zardel zaradi tega, ker je položila na ogenj novo poleno, razodeli bi mu skrivaj vse kaj drugega. Gospod Vladimir Gvozdan, uradnik južne železnice, stanoval je nekoliko mesecev v Prikopčevi hiši, sestavljeni od štirih poslopij. Vračujoč se s kolodvora, moral je Vladimir, ako ni hotel iti po daljšem poti, vselej skozi vežo, tik stanovanja Prikopčevih, po stopnicah čez dvorišče v oddelek, ki je stal oddelku hišne gospodarice nasproti. Avtentiške priče poročajo, da je mladi uradnik obično rabil ta krajši pot. Slučajno, seveda, videvala sta se dan na dan Vladimir in Minka, ker je slučajno morala Minka vedno iz kuhinje v sobo, kadar je prišel »on« skozi vežo; slučajno sta se pozdravljala, slučajno zaljubila, vse slučajno! Ti slučaj ti, kaj vse napraviš! Vladimir Gvozdan je bil pa tudi res prav prikupen človek. Oprosti torej Minki, ljubi čitatelj, da je tako slučajno hodila čakat Vladimirjevih poklonov! Toda gospod Gvozdan ni bil samo prijeten mož, temveč tudi odločen mož. Ko je videl, da se trdnjava maje, porabil je ugodno priliko in poskusil drzen naskok, katerega je zahvaljal za končno kapitulacijo. Kako in kaj, to vprašaj porednega Amorčka, ki je zasadil tisti sladki dan rdečo zastavo ljubezni na vrh Prikopčeve hiše! Od tistega časa pa je Minka solila juho popolnoma po drugih metodah, kar ni prijalo niti konservativni teti, niti naprednemu bratcu Bogdanu. »Veš, Minka, ko bi bila vedela, da ima gospod Gvozdan tisto črno zver, prepovedala bi bila Zajčevim, da mu oddado stransko sobo. Meni se vse tako zdi, da Karo danes ali jutri stori kaj zalega Gian-ninu. Čemu neki ima psa?« Minka ni odgovorila ničesar. Le fino vzvite ustnice so nejevoljno pomigale, češ, čemu pa imamo mi mačka? Izrekla pa tega ni, Bog ne daj! Grozno bi užalila teto, katero je ljubila, kakor svojo drugo mater. Minka in bratec Bogdan sta bila siroti; pri bogati teti sta našla najboljše zavetje. Starica jih je imela rada, vse tri z mačkom vred. Skrbela je za izvrstno vzgojo netjakinji in netjaku. Zlasti za Minko je mnogo žrtvovala, in vse je kazalo, da bode dekle kdaj vzgledna žena. Teta Veronika je imela svoje este-tiške potrebe, kar je ni motilo, da bi dobro kuhala in gospodinjila. Nje Simona Jenka je okapljala marsikatera odkritosrčna solza, posvečena speminu nevrednega Italijana. Glasbo je visoko cenila : Minka se je učila klavirju, Bogdan pa goslim, dasi bi se bil rajši v prostih urah R. Murnik: Signor Giannino. 607 igral — »Indijance«. Osrečeval je namreč drugi razred gimnazijski z nemirno svojo osebico, baš v onih letih, ko so slavni divjaki, po be-lokožcih krivično zatirani, učeči se mladini jedini in prvi idejal. II. ,,Da ne smem, si ukazala." Prešeren. Vsakdo mi pritrdi, da kratki trenutki v veži ne zadoščajo zaljubljencem, kakeršna sta naša Minka in Vladimir. Ljubezen je sicer slepa, toda skoro najde priliko. Marsikak skriven sestanek, marsikak nepozaben tete-a-tete je zabeležiti nepristranskemu poročevalcu. Moj Bog, čemu so vender glasbene ure odraslim deklicam ? In celo v mraku, da ta in ona radovedna babnica ničesar ne vidi, kar bi besnilo nje zavist! Kaj je to strašnega, ako spremlja mlad mož mlado deklico ? Samemu ni dobro biti! Družbinsko čustvo 1 Vender tudi ti skrivni sestanki so bili vroči ljubezni Vladimirovi premalo. Kar se tiče nas, odobravamo njega trud. Vzel je glavno trdnjavo, ključ do zemeljskega raja, vender ne popolnoma: nevaren stolp se je še branil. Tudi tega mu je premagati. Nekega lepega poldne poseti nekoliko pred kosilom blagorodno gospodičino Veroniko Prikopčevo in jo ponižno naprosi, naj mu milosti vo dovoli, da bi spravil pod streho nekaj praznih zabojev, katere mu je poslal prijatelj. Seveda ni privedel s sabo nikakeršnega Karota, zakaj Minka mu je že iz davna odkrila, kak6 slabo misli teta o pasjem rodu. Stara gospodičina pa v njem ni videla drugega nego posestnika »grde, črne prikazni.« Zal ji je bilo, da nima prostora, da je že ves oddan, da pa tudi ne more biti porok za varnost — summa sumiti arum, da ne more, kakor bi rada, ustreči želji gospoda Gvozdana. Resnici na ljubo moramo povedati, da je bilo pod streho dovolj prostora. Ali kaj ji je bilo do prostora, odreči je hotela kar naprej želji uradnikovi! Zakaj pa je bil tudi tako neroden in se je predrznil imeti tako ostudno pošast! Kratko, toda uljudno ga je odslovila. Ubogi Gvozdan sam ni vedel, kdaj in kako je našel izhod. Žalostno! Vse drugače si je bil slikal uspeh svojega poseta! Tudi njemu ni bilo dosti do zabojev. S teto je hotel govoriti! Domišljal si je celo, da ga povabi, naj pride večkrat gori. Ali — vrgel je raka v vodo ! Naučil se je bil o mačkih več mičnih pripovedek, v katerih so se njih kreposti, nečuveno poveličavane, svetile v naj-sijajnejšem koloritu. Z njimi bi jo bil pridobil, toda — odbila ga je. Nesrečna iluzija! Ostali so mu le kratki sestanki in up v boljšo bodočnost. 6o8 R. Murnik: Signur Giannino. III. ,,To bil je vihar, to bil je vihaV'. S. Gregorčič. Pod prostorno skladanico konci dvorišča so imeli svoj »vigvam«. Bilo je popoldne, sobota. V svetem miru so počivale preparacije in gramatike . . . Resno, nepremično so čepeli na tleh bojeviti Indijanci, na čelu jim »Tuleči volk«, imenovan v navadnem življenji Bogdan Prikopec, stud. gimn. II. b. »Tuleči volk« je bil jeden prvih »divjakov« vse spodnje gimnazije. Mnogo bolje nego sprezati in sklanjati je umel delati loke in pušice, tomahake, bodalca, kopja in drugo bojno orožje, noseče neizogibno smrt vsem »belokožcem« v podobi predmestnih mačkov in psov. V tivolskih in golavskih goščah je tudi lovil prave, žive realce. Kar je bilo živalij v hiši, bil je jedini Karo varen njegovih pušic, ker je imel toliko »pristno indijanskega« na sebi. Nekoliko pa tudi zato, ker je gospod Gvozdan slavnim »sinovom prerij« dobrovoljno pomagal v njih bojevitih težnjah. Da, ta Gvozdan, to je bil njih mož! Ko bi šlo, izvolili bi ga za vodjo, ali vsaj za »moža medicinca«. Veselo je prepustil imenitnemu rodu siuškemu svojo sobico, da so spravljali divjaki vanjo ali svoje orožje ali bogato zbirko ljubljenih indijanskih knjižic. V skladanici so torej sedeli in pušili »pipo miru«. Počasi in častito se vzdigne »Tuleči volk«, prvak vseh Siu, pogleda svojih pet, šest tovarišev in pravi : »Ljubljeni bratje! Manitu nas je udaril z mogočno roko svojo. Zadnjo sredo so nas zvito premagali belokožci, ki imajo veliki vigvam realski blizu zelene ,Zvezde'. In zakaj so nas premagali, vprašam brate svoje? Samo zato, ker se premalo vadimo!« Polglasno brenčanje žalostnega pritrjevanja prihaja iz ust premaganega naroda. »Tuleči volk« pa tuli dalje s povzdignjenim glasom : »Ali so morda belokožci močnejši nego sin prirode? Ali imajo ostrejše oči in tanjši sluh nego mi ? Ne, pravim vam! Kadar zopet izkop-ljemo bojno sekiro, moramo jih poraziti do cela. Vaš bratje govoril!« Glasno odobravanje se začuje po teh besedah. Oglasili so se še »Kosmati medved«, »Zeleni martinček«, »Brzi jelen« in »Skakljajoča pastiričica«. Jedino »Debeli jazbec«, pekov sin, ki je zalagal siuški narod iz bogate zaloge svojega očeta, jedino on je molčal. Govorili so vsi v duhu predgovornikovem in poudarjali, da jim je treba več »vaje«. Poglejmo v tem nekoliko na vrt in na dvorišče. Gospodičina Veronika je zahajala vsak lep dan na vrt tik hiše in sedevala pod staro hruško. Tu je sama ali z netjakinjo brala in pletla. R. Murnik: Signor Giannino. 609 Danes Minke ni bilo, pač pa je sedel »signor Giannino« ob nje nogah in zadovoljno predel. Njega mir pa je bil kratek, kakor raz-vidiš iz nastopnega dogodka. Gospod Gvozdan se je ta dan nenavadno kmalu vračal iz pisarne. Žalosten ni bil. Da je tako hitro prost, to ni žalilo niti njega, niti Karota, ki je svoje veselje očitno kazal vsemu ljubljanskemu svetu, sedaj besno dirjajoč za vozovi, sedaj podeč svoje drugove. Gospodarju daleč naprej švrkne pes v hišo Prikopčevo in hiti pogledat, kaj dela njega prvi in nedosežni sovrag Giannino. — Nič! Danes ga ni niti na strehi, niti na dvorišči 1 Pač pa zapazi Karo grešno vesel, da so vrata na vrt — odprta! Mal-a-propos! Neusmiljeni bogovi, kaj vam je ugajalo v neumevnem vašem sklepu ? Odvrnite psa od vrat, sicer ločite dva nedolžna človeka morda na veke! Vi nečete ? Trikrat gorje! — Cesto že je stal črni Karo pred zaklenjenim rajem; nikdar ni mogel vanj. Prav zaradi tega pa si je slikal v pasji svoji domišljiji ta kraj sosebno imeniten in zanimljiv. Kdo vrže torej prvi kamen nanj, da se je udal zavednemu hudobnemu glasu ? In zgodilo se je, da so stopile po mnogih, mnogih letih, kar je gospodarila teta Prikopčeva, prvič zopet pasje noge na posvečeni kraj. Najprej se obrne Karo nekoliko pogledat med visoke fižolove preklje. Ko najde tu vse v najlepšem redu, objame ga zadovoljstvo, in počasno krene zopet po mehkem pesku okolo na levo. Toliko da se obrne, že glasno zalaja. Maček, maček tam pod hruško! Vender jedenkrat! Bliskovito se zažene proti drevesu. Vladimiru, pogrešajočemu Karota, vzbujale so se takoj počet-koma črne slutnje, katere so se mu zdele čimdaije upravičenejše, čim glasneje je lajal in tulil pes. Brzo steče za njim — toda vse žvižganje, vse klicanje zaman! Karo se je popolnoma spozabil, vso omiko in uglajenost je vrgel raz sebe in se pokazal v vsi prvotni pasji surovosti. Urno in urneje je švigal za mucem, ki se je tolikanj prestrašil, da ni skočil na bližnje rešilno drevo, temveč udaril po sredi vrta, lahkomiselno tol-mačeč si pojem o časti. Tako sta se drevila, bela nedolžnost in črna pregreha, zlobni demon Ahriman za dobrim Ormuzdom, luč za temo brez usmiljenja do nežnih cvetic in mladih nasadov, rezala jo po gredicah, po solati, vedno dalje, dalje . . .! 6io R. Murnik: Signor Giannino. v Čudni vrišč doseže tudi indijansko tanka ušesa zborovalcev siuških pod skladanico. Seveda priteko takoj in obogate prizorišče z bojevitimi svojimi osebami. Ko dospe Vladimir na lice mesta, to je sredi vrta, prihruje divji lov prav mimo njega. Naprej zbegani maček, za njim črna pasja pošast in v kratki razdalji nekoliko korakov suha oseba tete Veronike. V desni je vihtela dolgo fižolovo prekljo in visoko vzdigovala abstraktne noge v transcendentalno zelenih copatah. Na desni in levi strani divji Indijanci, od nog do glave oboroženi, vsi z divjim bojnim krikom. In vsa ta drhal se je drevila v prečudnih skokih per fas et nefas, ultra citraque po repi, pesi, korenji, želji, karfijolah, mendrala raznobojne georgine, pelargonije, pisane turške klinčke, nežne medvedje gobčke! »Der Casus macht mich lachen!« Gvozdan se ni mogel delj siliti, prasnil je v presrčen smeh in sam stekel za smešnimi lovci. Tik pred hruško ugrabi Karo sovražnika rodu srditega. »Proz poljanu mrka krvca teknul« Vsa na jok ju doteče Veronika in dreza po psu, dokler ne izpusti mačka, ki srečno spleza na hruško. Gospodičini se iskre oči v sveti jezici! »Ljutit aga mrko gleda.« Ta predrznost! Tuj pes na domačega mačka! »Gospod Gvozdan, tega vam ne pozabim nikdar,« izreče težko sopeč s hripavim glasom. »Mili Bože, što je raja kriva?« Nesrečni Vladimir zadene breme pasjih pregreh na nedolžno svoje rame in odide, rekši psu: »Das war kein Heldenstuck, Octavio!« Potuhnjen, privitega repa se obrne Karo od kraja svoje slave, čuteč, da je razžalil gospodarja. »Krvave te slave srce" se kesa.« (Konec prihodnjič.) 668 R. Murnik; Signor Giannino. lepota (torej tudi duševna lepota očesa) je nap6sled le svojstvo pristnega ali navideznega gibanja.« Pri konci smo. Toda ne moremo dostojneje završiti razprave svoje, nego da postavimo semkaj one krasne besede iz visoke pesmi ljubezni, ki jih govori Romeo na oči svoje Julije: »Dvojica zvezd, najlepših na vsem nebu V opravkih svojih prosi Julijnih Očij, da zduji v krogu tem bliščč, Dokler bi posla ne oprdvile. Da tam oči bleste", bi zvezdi vaju Ta lica kras sramotil prav tako, Kot svečo dneva svit; saj nje oči bi Iz zračnih visočin tako sijale, Da pel bi ptič, meneč, da je že dan.« *) Ta prevod mi je blagovolil na mojo prošnjo doposlati g. prof. dr. K. G laser, za kar mu ua tem mestu izrekam iskreno zahvalo. Signor Giannino. Humoreska. Spisal R. Murnik. (Konec.) IV. ,,On ni mogel in ni smel drugače". Gorazd. rijetno poletno jutro. Na južnem kolodvoru stoji gorenjski vlak pripravljen za odhod. Množica veselih izletnikov je že posedla kupeje, med njimi gospodičina Veronika in Minka in nemirni duh gimnazijski, gospodič Bogdan Pri-kopčev. Mladi učenjak, v prostih urah navdušen Indijanec, ločil se je težko, težko od svojih bratov v Manitu. Trda usoda v podobi latinskega profesorja je hotela, da se je ustavila njega gimnazijska ka-rijera za dva meseca. Dobil je — horribile dictu — premesten izpit v jeziku Ciceronovem. Zato je moral danes prah domačega kraja stresti raz svoje »mokasine« in zapustiti zatirani svoj siuški narod. To ga je bolelo. Višje povelje je oddal »Skakljajoči pastiričici«, resnega obraza, z žalostnim glasom. Tožno je mislil na divne napade in boje, katerih se smejo sedaj udeleževati »Brzi jelen« in »Kosmati medved«, »Debeli jazbec« in »Zeleni martinček«. Bog ve, kako bode vodil »Skakljajoča pastiričica«, namestnik njegov, hrabri narod . . . R. Murnik: Signor Giannino. 669 Tako je mislil Bogdan in tiho čepel na klopi nasproti sestri in teti. V naročaji je držal jerbašček. Ako že to sam6 ob sebi ni prijalo njega velikoindijanskemu duhu, jezila ga je še bolj vsebina jerbaščkova. V njem ni bilo namreč nič drugega, nego latinska gramatika in — signor Giannino. Knjiga, ki mu je »pokvarila vse počitke«, nasprotna vsem plemenitim težnjam po indijanski popolnosti, ta knjiga in maček, ki je vzpričo zadnje dogodbe na vrtu provzročil malone neizogibno pogubo slavnih sinov prerije, to držati v jerbasu, katerega rabijo belokožne skva pri gospodarskih opravilih — sramota 1 »Tuleči volk« torej ni bil dobre volje, niti sestrica ne. Minka bi bila namreč tolikanj rada sedela ob oknu. Zakaj ? Ej, rada bi bila videla, kako pristoja rdeča službena čepica nekemu mlademu uradniku, rada bi videla, kako se suče v strogi službi, drugega nič. Pa je moral ta debeli široki dedec z vijoličastim nosom oblastno zasesti prostor s tovarišem, ki je bil suh in dolg, pravo kontradiktoriško nasprotje debeluhu! Le teta Veronika je bila dobre volje. Veselila se je, da ima ljubljeno trojico zdravo pri sebi in doma vse v redu, veselila se je počitka. Gospodičina Veronika je bila post tot discrimina rerum spoznala, da je svet večinoma hudoben. Nikdar bi ne bila pustila Gian-nina samega doma. Tega ne! »Naj gre" uboga živalca z nami in naj uživa čisti gorenjski zrak.« Se menj bi bila dopustila, da bi vteknili mucka v voz, odločen živalim. Vzela je jerbašček in dejala belega »ubožca« vanj. Tako stvar imaš lahko vedno s seboj; kdo bi vtikal nos v torbo in preiskaval, kaj je v nji ? Signor Giannino je sicer konstatiral, da ni bil v taki kletki še nikdar in je bil zaradi novosti svojega položaja tudi nekoliko vznemirjen. Vender je bil v obče tih in miren, kakor se to spodobi više stoječemu mačku. V tem trenutku tretjič pozvoni, izprevodnik zatrobi, in lokomotiva zapiska, da kar leti skoz ušesa. Vlak se premika. Strme opazuje Giannino te neznane pojave. Zvonjenje, pisek, drdranje, nevarnosti Tu se godi nekaj strašnega! »Sauve qui peut!« Otml se, kdor se more! In Giannino napne vse svoje moči, prasne v elegantnem liriškem vznosu iz torbe in skozi odprto okno v zlato prostost! »Moj maček, Giannino moj!« zastoče prestrašena teta. »Oh, povozi, pobije se, konec ga bode! Da sem morala res v petek na pot!« Te njene ekspektoracije pa niso trajale dolgo. Potniki so se spustili v glasen smeh, videč podjetnega muca, kako uhaja s smelim 670 R. Murnik: Signor Giannino. skokom. Še bolj so se smijali jeremijadi stare gospodičine. Minka je mislila, da ji je umreti od srami, nadejebudni Bogdan pa si je želel najostrejše svoje pušice in tomahake, da bi postreljal in skalpiral gro-hotajoče se belokožce. »Gotovo ni imel voznega listka«, oglasi se debeli rdečenosi dedec poleg gospodičine Veronike in iz nova zahahlja v naj prijetnejšem basu. Njega sosed, suhi komar, pogodi v nekoliko hipih, da je bil to izvrsten dovtip, raztegne usta malone do ušes in nasmeje nekoliko skal v visokem tenoru. »Samomor, samomor!* povzame zopet debeluh in zadovoljno gleda na smijoči se zbor v kupčji. »No, lepe dni smo učakali! Nikdo že ni zadovoljen na svetu, še mački ne. Kaj bode!« »Lahko mu!« dovtipari dolgi tenor, »prebil je vse težave, nas pa še čakajo!« »Kaj težave!« povzame besedo trd gorenjski kmet. »Saj mu Še davka ni bilo treba plačevati!« Homeričen smeh! — Mnogo veselosti je še provzročil ponesrečeni Giannino, in naši trije znanci so bili prav zadovoljni, ko je zaklical izprevodnik ime njih postaje. V. »In ne pekl2 ognjena sila Vezi ne bode razrušila!" S. J enk o. Teta Veronika bi bila najrajši izstopila takoj pri bližnji postaji, Oh, ko bi ji bilo mogoče stopiti v kupej za dame, kar je želela že takoj početkoma! Ali vse je bilo prenapolnjeno. Do letovanja na Gorenjskem je izgubila skoro vse veselje. Naposled pa se je le nekoliko utolažila. Dospevši v M.*, šla je takoj k možu, kateremu ne imponira nobena dalja. Ali glej! Čakal jo je tam že telegram: »Velečastita gospodičina 1 Giannino zdrav in vesel. Pride v nedeljo za vami. Zvest prijatelj.« Gospodičina je bila ginjena. Giannino živi! Se je dobrih ljudij na svetu! Toda kdo je ta zvesti prijatelj ? Plemenito srce se je usmililo nedolžnega bitja in privede nazaj izgubljenega ljubljenca. Hvala ti iskrena, blagi mož! Z vso krepostjo ženske radovednosti sta ugibali stara in mlada kdo bi utegnil biti zmožen takega nenavadnega prijateljstva. Minki je šinilo v glavo, da »on«, ali samo za trenutek; ne, to je nemogoče. »Veš kaj, Minka, bodisi že, kdor hoče; žlahtno srce ima, pa je ! Dobri človek! Ko bi mu bilo kaj do denarja, poslal bi nam muca R. Murnik: Signor Giannino. 671 po pošti. Ali da pride sam, to mu daje izvrstno izpričevalo! Venderle se mi zdi čudno, da ve za naš naslov. Sama ne vem, kako bi mu pokazala svojo hvaležnost.« — Prišla je toli zaželena nedelja. »Kaj meniš, Minka, ali pride neznani naš prijatelj ? Oh, da bi bilo res,« povzame teta Prikopčeva, ko sedita z Minko po maši v svoji sobi. »Seveda, teta, brzojav . . .« »No, ljuba moja, brzojav nam sicer obeta — ali morda se je kdo pošalil z nama.« V tem nekdo potrka. Radovedni zakličeta obe zajedno: »Prosto!« In kdo vstopi? Gospod Vladimir Gvozdan, najlepši uradnik južnega kolodvora, kakor je bila našla Minka, in najhujši sovražnik nedolžnih mačkov, kakor se je bila uverila gospodičina Veronika. Prinesel je s sabo ličen zaboj ček. »Klanjam se damama«, pokloni se Vladimir, „in prosim, da mi oprostita, ker vaju motim tako zgodaj. Ali Giannino ne da miru v svoji leseni ječi, saj vidita . . .« Gvozdan odkrije pokrov, in ljubljeni muc poskoči v geometriško najkrajšem poti »teti« v naročaj. Radost in ginjenost Prikopčeve gospodičine je bila — recimo kratko — nepopisna. »Ti ubogi moj mucek ti, kako je to lepo, da te zopet vidim! Kaj ne, da si se prestrašil, ko si ušel ? In če bi te bili povozili, mojega Gianninčka? Ti mucek ti! Ti ubožec, no, no, ti siromaček, no, no!« Tako je šlo v jedno mer. Giannino je bil zaradi mehkih in ža-lobnih glasov zaščitnice svoje sam ginjen in je sočutno mijavkal. Kar se tiče mladih dveh, nista bila prav nič zoper to, da se je teta bavila zgolj z najdenčkom. Pošteno sta porabila kratke trenutke in si povedala s pogledi več, nego pove deset pisem. Vsaka reč pa traja le svoj čas, tudi veselje starih gospodičin, ki ljubijo mačke. Veronika se prijazno obrne k Vladimiru in mu ponudi stol. »Zelo sem v zadregi, cenjeni gospod Gvozdan, kako bi vas uverila, da sem vam neizrecno hvaležna. Prosim vas, pozabite blagovoljno, kar je bilo neprijetnega, in povejte nama, kako se vam je posrečilo oteti mojega mucka.« »Drage volje, milostiva gospodičina! Giannino je prihitel po svojem skoku naravnost v skladišče k delavcem. Delavec mi ga je prinesel pokazat. Vzel sem ga domov, in sedaj je tu. Kakor vidite, 672 Gr. Jereb: Pavel Knobelj. pri tem nimam nikakeršnih zaslug. Rad bi bil storil kaj več za tako lepo živalco, če bi bilo treba.« Seveda je moral Vladimir ostati pri kosilu in obetati, da skoro zopet pride. Teta ga je povabila za vselej. Od Gvozdana izvestno ni bilo pričakovati, da bi zamujal lepih prilik. Vzroka temu nam ni treba utemeljevati širše. Stari teti se je prikupil mladi mož čimdalje bolj. In ko je naprosil nekega lepega dne Minko za ženo, blagoslovila je radostno lepo dvojico. Giannino pa je živel še več let zadovoljno pri svoji gospodarici. Ko se je postaral in so mu opešale moči, da mu niti mlajši muci v v hiši niso kazali več dolžnega spoštovanja, morila ga je velika žalost. V takem razmerji mu njega strogi pojmi o časti niso dopuščali, da bi živel še delj. Legel je torej in ostavil vse posvetno. Žalostna Veronika pa je dala njega zemeljske ostanke prirediti za veden spomin. Z žaganjem napažen, s steklenimi očmi in lepo zavitim repom stoji na jedni tetinih omar in dela, kar je prej delal — počiva, on, vseh mucev muc, »signor Giannino!« Pavel Knobelj, slovenski pisatelj in skladatelj. Predavanje v slovanski čitalnici v Trstu dne" 23. malega travna 1892. leta. Spisal Gr. Jereb. (Dalje.) II. Knobljeve posvetne pesmi. aslovKnobljevim posvetnim pesmim je: »Shtiri pare | kratko-zhafnih | Novih Pesmi | od Paula Knobelna fkovane, | Inu Krainzam sa fpomin dane. (Nato so navedeni naslovi vseh osem pesmij, katere obseza ta zbirka.) | Pervizh vun dane. | V Kraini, [ per Ignaz Kremshari 1801.« | [8. 40 stranij]. Po tem naslovu sodeč, utegnili bi misliti, da so bile te pesmi natisnjene v Kranji, kar je pa nemožno, že zaradi tega, ker ni bilo v Kranji nikdar tiskarne. Vemo, da je Knobelj trinajst let učiteljeval v Kranji