OPRTOV PRRPORSCRK ZGODOVINSKA POVEST / SPISAL Fr. Remec v LJUBLJANA V NARODNA TISKARNA v %\1 • ; • 0360 klf I. T opla pomladanska roč je leta 1404. objemala Zatičino in njeno okolico. Božji mir je ležal na zemlji, na katero je mesec razlival svojo nežno svetlobo in noben glas ni motil vladajoče tihote. Bila je noč, kakor ustvarjena za vasovanje. Po poti, ki je tekla od grajščine Smreka — ležeče skoro tik Višnje gore — je počasnih korakov stopal vitek, kakih 20 let star mladenič, Andrej Rovan, praporščak zatiškega opata, mogočnega gospoda Albertusa plemenitega Lindeka. Rovanov oče je bil oskrbnik grajščine Smreka in sin se je bil prišel ta dan poslovit od, njega, ker ga je mislil opat v važni zadevi pdslati do celjskega grofa Hermana, takratnega deželnega glavarja kranj¬ skega. Sedaj se je Andrej vračal v samostan. Ni pa šel naravnost. Sredi pota je krenil v stran in je 3 1 * po poljskih stezah korakal proti griču, na katerem je stala majhna kmetska koča. Požuril je svoje korake in kmalu je stal pri samotni hišici, kjer se je stisnil v senco in krepko držeč svoj kratki meč v roki pazno premotril vso okolico, če je pač sam in če ga nihče ne vidi. — Nikogar ni — vse spi, je dejal sam sebi. Spravil je ostri meč v nožnico in se pritisnil k oknu na koncu hiše. Le trenotek je prisluškoval, potem pa rahlo potrkal na desko, ki je nadomestovala šipo. Kmalu se je deska odmaknila in dvoje temnih oči je pogledalo, kdo da je pozni klicatelj. — Ah — Andrej, je vzkliknilo dekle pri oknu. Takoj odprem. Andrej Rovan je stopil k vratom, ki so se hitro nato odprla in za njim ravno tako hitro zaprla. — Moja ljuba Polonica — je šepnil Andrej, ko je stopil v temno vežo in naglo pritisnil k sebi tre¬ petajoče dekle, ki se je pa hitro izvilo iz njegovega objema in ga potegnilo za seboj v sobo. Tu je bila med tem siva stara žena vžgala tresko in jo vtak¬ nila med dva tramova. — Hvaljen Jezus — je pozdravil Rovan, sto- pivši v sobo. — Na vekomaj — arnen, je odvrnila starka zlovoljno. Zakaj pa prihajate tako pozno po noči? 4 Kaj bi rekli ljudje, če bi vedeli za vaše obiske? Še sežgati bi me dal vaš premilostni gospod opat kot čarovnico, češ, da sem vas zagovorila ... — Bežite, mati, se je smejal Rovan. Ko bi premilostni gospod opat vedeli za moje obiske v vaši koči, bi koj uganili, da niste vi čarovnica, marveč to-le drobno dekle in da me ni zagovorilo, nego začaralo s svojimi temnimi očmi. Rovan je sedel k ognjišču in potegnil Polonico poleg sebe na klop, starka pa je sedla na nasprotno stran in čemerno opazovala zaljubljeno dvojico. — Ta ljubezen ne prinese sreče, je kakor sama sebi mrmrala starka. — Zakaj ne? je drhteče vprašalo dekle in se tesneje privilo k zalemu mladeniču, ki ji je s toliko ljubeznijo položil roko okrog vratu. — Iz samostana sta doslej prišli samo žalost in nesreča med ljudi. •—• Ali saj jaz vendar nisem menih, je zaklical Andrej, jaz sem navaden služabnik gospoda opata. — Pustite to službo! Kdor služi krivici in nasilstvu, je sam krivičnik in nasilnik. Če bi vi imeli poštene namene s Polonico, bi ostali pri očetu in morda postali oskrbnik — tako pa ste samo¬ stanski vojak, iz katerega ne bo nikdar nič. Nevolja Poloničine babice ni spravila Andreja ob dobro voljo. Glasno se je zasmejal in je veselo rekel: 5 — Mati, kar ste povedali, so samo prazne besede. Če bi ostal pri očetu na Smreki, bi pač postal kdo ve kdaj njegov naslednik, kot praporščak zatiškega opata pa je le treba prilike, da se kako odlikujem in hitro postanem oskrbnik ali pa še kaj več. Ravno sedaj pojdem do grofa celjskega z važnimi poročili, in če dobro opravim, dobim lepo nagrado. Ali mi zaupaš, Polonica, se je obrnil Andrej do svoje izvoljenke in ji globoko pogledal v oči? — Zaupam ti, Andrej, je odgovorilo dekle. Bog ti daj srečo, da kmalu dosežeš svoj namen. — Le nikar ne zidajte na opatove obljube, se je zdaj zopet oglasila starka. Samostanski gospodje so že veliko obljubovali, pa so še vselej svojo besedo snedli. Samostanci samo grabijo in izsesa¬ vajo nas siromake, ki v revščini umiramo. Sami žive v izobilju in v razkošju, potratno in razu¬ zdano ... — Babica, ne govorite tako. Samostanski gospodje so vendar božji namestniki - — Pa hudičevi zavezniki, je trdo in sovražno dejala starka. Krivice, ki so jih storili našemu ljudstvu, kriče do neba in pride dan, ko se bodo strašno maščevale. Nekajkrat je božja kazen že zadela te hudobneže. — Kdaj neki? je porogljivo vprašal Andrej. 6 — Vi tega seveda ne veste, je odgovorila starka. Mladi ste še in v samostanu takih reči ne slišite. Toda jaz sem mnogo slišala in tudi mnogo doživela. — Če kaj veste, pa povejte, je dejal Andrej, da bom tudi jaz vedel in se znal ravnati. Starka je prižgala novo tresko in primaknila svoj sedež k Rovanovemu, potem pa skoro šepetaje jela pripovedovati: — Svoj čas je bil v samostanu neki Konrad za opata. Moj stari oče ga je dobro poznal. Kon¬ rad II. je bil krut in neusmiljen človek, ki je storil veliko strašnih krivic. Več ko sto let je tega, ko je divjal po teh krajih. A zadela ga je božja kazen. Njegov zavetnik Albertus Goriški ga je napadel in premagal. Zvezal ga je z vrvmi in ga bosonogega, napol golega gnal iz Zatičine v Ljubljano in od tam na Goriško. In ko ga je gnal od tod, so ljudje drveli iz vseh koč, so pljuvali na opata, ga suvali in tolkli po njem s palicami in kosami in ubili bi ga bili kakor psa, da ga niso zavetnikovi hlapci branili z orožjem. — Strašno, je drhtela Polonica, Rovan pa je pristavil: Prav se mu je zgodilo. — Da, prav se mu je zgodilo, je pritrdila starka. 7 — In kdaj je prst božji še zadel samostan? je vprašal Rovan. Saj ste rekli, da se je to večkrat zgodilo. — O, da, večkrat. Moj stari oče je vedel dosti takih stvari, a jaz si nisem vsega zapomnila. Ali sem pa tudi že pozabila. Zadnji kmetski punt pa mi je ostal v spominu. Kakih štirideset let je tega, kar so se kmetje spuntali. Opat in menihi so jih strašno trpinčili in zatirali in izsesavali. To so bili hudi dnovi. Nekaj menihov so kmetje ubili in vžgali nekaj samostanskih hiš, a prisiljeni so bili, da so se vdali. Opat jim je obljubil, da bo konec vsem krivicam in da ne bo nihče kaznovan zaradi punta. Komaj pa so se kmetje razšli, začelo se je mašče¬ vanje. Grozovito so ravnali z nami in — tu je starka povzdignila svoj glas —-tvoj oče, Polonica, je bil pred 18 leti žrtev opatove maščevalnosti. — Moj oče, je vzkliknilo dekle vse prepla¬ šeno. Kako to? — Vrgli so ga v ječo — ti si bila ravnokar na svet prišla —• in imeli ga zaprtega dolgo mesecev. V ječi si je nakopal strašno bolezen. Komaj so ga izpustili, ga je že pobrala smrt. Jaz ti tega doslej nisem povedala iz usmiljenja. Sedaj pa, ko imaš znanje s samostanskim človekom, nisem mogla več molčati. Če nečeš slušati mojega svarila — se boš še bridko kesala. 8 V sobi je zavladala tišina. Slišalo se je samo zadušeno Poloničino ihtenje. Starka je čelo vprla ob dlan svoje koščene roke in gledala srepo predse v tla, Rovan pa se je zamišljeno igral s svojim širokim klobukom. Končno je vstal in se ljubeznjivo poslovil od Polonice. In tudi starki je dal dobro besedo. — Mati, je rekel, če je tudi vse res, kar ste rekli, kaj to meni očitate? Božja zapoved je, da naj vsakdo zvesto služi svojemu gospodarju. To zapoved izpolnjujem. Krivice nisem storil še nikomur in je ne bom in zato imam mirno vest in lahko srce. Če je božja volja, pride kmalu ura, ko pojdemo vsi trije od tod v miren kraj, kjer bomo živeli v sreči in v zadovoljnosti. — Naj se zgodi volja božja, je dejala starka — a meni se zdi, da vidva ne bosta nikdar mož in žena, in da vaju spravi ta ljubezen samo v nesrečo. Rovan je odšel v jasno pomladansko noč. Besede Poloničine babice so mu nčkaj časa prav močno težile srce, a pregnal je naposled vse črne misli in obšla ga je zopet mladeniška brezskrbnost in zaupnost. In ko je prišel do ovinka, od koder je v mesečini še enkrat zazrl samotno kočo na griču, je zaukal tako, da se je razlegalo daleč na okoli, potem pa prepevaje veselo fantovsko pesem hitel proti samostanu. 9 II. Zatiški samostan je bil v začetku 15. stoletja najimenitnejši vseh samostanov na Kranjskem. Samostan je bil podoben malemu mestu. Kroginkrog je bil ograjen z visokim zidom, v katerem so bili v primerni razdalji napravljeni trdni stolpi, služeči za obrambo v nemirnih časih in za bivališče samo¬ stanskih vojščakov v časih miru.. Razen cerkve in glavnega samostanskega poslopja je bilo na dvo¬ rišču zgrajenih še več deloma pritličnih, deloma enonadstropnih hiš, za katerimi se je razprostiral obsežen in skrbno negovan vrt. Zatiški opat je bil eden prvih, najuglednejših in najvplivnejših velikašev v deželi in pravi kralj svojih podanikov. Leta 1398. izvoljeni opat Albertus pl. Lindek je tudi vladal svoje podanike, kakor kak kralj, čigar oblast nima nobene meje. Bil je nad vse ošaben in smel človek, trdega srca in neupog¬ ljive volje, a tudi lahkoživ in radodaren tako, da je v nekaterih letih zapravil ogromne vsote samo¬ stanskega premoženja, obremenil samostanska posestva z znatnimi dolgovi in iz kmetov iztisnil zadnje prihranke. Tlačani so opata sovražili iz vsega srca in so mu večkrat stregli po življenju, a do živega mu niso mogli priti, kajti opat je bil osebno hraber in 10 neustrašen človek in ni očitno zapustil samostana nikdar, če ga ni spremljal njegov praporščak Andrej Rovan s šestimi vojščaki. Na samostanskem dvorišču sta čakala dva vojščaka na konjih, da spremita Andreja Rovana v Celje. Andrej je bil pri opatu, da sprejme njegova naročila. — To pismo izročiš osebno celjskemu grofu Hermanu. Pazi, da ga nihče ne dobi v roke. Morda bodo poskušali to pismo šiloma vzeti, saj pater Markvard, naš častivredni prijor, se silno zanima, čemu da greš do deželnega glavarja. — Dokler sem živ — ne pride to pismo v druge roke, je samozavestno odgovoril Andrej. — Tako je prav! Če dobro opraviš, dobiš lepo nagrado. Da boš vedel, zakaj se gre, ti povem, da so nekateri meni podložni menihi napravili proti meni zaroto in me hočejo izpodriniti. Ha-ha! Zakro- hotal se je hudobno in iz njegovih oči je švignil pravi plamen sovraštva. Radi bi se vsedli na moje mesto. A še sem jaz gospodar in zapovednik in kdor mi kljubuje, tega pohodim in poteptam kakor črva. Ta človek je strašen-; je mislil Andrej sam pri sebi, rekel pa ni ničesar. — V tem zavoju sta dve pismi, je nadaljeval opat. Eno sem poslal jaz, drugo je pisala premi¬ li lostna pokroviteljica našega samostana, vojvodinja Virida. Pazi, da pismi srečno oddaš. — Zanesite se na me, premilostni gospod opat, je odgovoril Andrej. — Torej idi, zvesti moj praporščak, in opravi dobro svoj posel. Andrej je pokleknil in poljubil opatu roko. Nekaj trenotkuv pozneje je peketanje konjskih kopit naznanjalo opatu, da je Andrej s svojima spremljevalcema odjahal. Andrej je s svojima vojščakoma nameraval iti čez Šmartno pri Litiji v Celje. Pot je bila tod bližja in varnejša, kakor preko Ljubljane, odločil se je pa za to pot tudi iz ozira na svoja spremljevalca, ki sta bila tukaj doma. V hitrem diru so prispeli do grajščine Šent Lambert, ki je ležala blizu Zatičine. Dandanes ni več niti razvalin tega gradu, v katerem je v tistih časih celih trideset let prebivala vdova vojvode Leopolda, vojvodinja Virida, hči milanskega voj¬ vode Viscontija in vneta zaščitnica zatiškega opata Albertusa. Jahaje mimo šentlamberškega gradu je Andrej na obširnem vrtu zagledal lepo plavolaso damo gosposkega stanu, ki se je veselo kakor kako dekletce podila po vrtu z velikim rjavim psom. 12 — Kdo je neki to? je Andrej dejal svojima spremljevalcema. To je očitno, da je plemenitega stanu, a dolgo še ni tukaj, ker je še nikdar nisem videl. — Morda je to sestra gospoda opata, je odgo¬ voril eden spremljevalcev. Vsaj slišalo se je, da pride sem, ker so ji sorodniki pomrli razen opata in Friderika, ki pa sam ničesar več nima in bi nemara že moral svoj grad prodati, če bi ga naš opat ne podpiral. — Za druge ima vedno dosti denarja. Če se oglasi kak velikaš, mu vrže deset cekinov, kakor da bi to ne bilo nič, nam pa, ki mu služimo, je zdaj še zmanjšal plače — se je jezil drugi spremljevalec, stari Matija, o katerem se je govorilo, da bi zmagal celega teleta, če bi mu ga spekli. Rovan je molče poslušal ta pogovor. Prišedši mimo cvetoče jablane je kakor slučajno utrgal vejico, potem pa pognal svojega konja proti tistemu kraju vrta, kjer se je igrala tuja gospodična. -— Bog Vas blagoslovi, gospodična, ki ste lepa kakor pomladanski dan, je zaklical Rovan in vrgel tujki vtrgano cvetje pred noge. Presenečena je tujka'pobrala cvet in zaklicala: Potujte srečno, zali vitez! Rovan se je ozrl še potem, ko je bil že precej daleč od vrta in je videl, da stoji tuja gospodična 13 ob ograji, da drži jablano v cvet v rokah in gleda za njim. Zasmejal se je veselo in zadovoljno in pozdravil s klobukom, potem pa pognal konja in zdirjal kakor blisk po prašni cesti. III. Mračilo se je že, ko so Rovan in njegova spremljevalca prišli do Save. Počasi so jahali po obrežju proti brodu, ki naj bi jih prepeljal na šta¬ jersko stran. Mislili so še ta dan jezditi naprej do Celja. Naenkrat so slišali za seboj peketanje konj¬ skih kopit in rožljanje orožja. Radovedni so se ozirali in Rovan je rekel svojima spremljevalcema: — Tovariše dobimo za vožnjo čez Savo. V diru se jim je bližalo pet vojščakov. Ze ko so skoraj došli zatiške odposlance, so ti opazili, da se jim bližajo tujci s sovražnim namenom. — Pozor pa meč v roke, je zaklical stari Matija in v tistem hipu je skočil s svojim konjem v stran, ker je bil proti njemu drveči tujec zamahnil z mečem. Ce bi ga bil zadel, bi mu bil na mestu glavo razklal. Matija je v tistem trenotku tudi vsekal po napadalcu, a zadel je le konja, tega pa s tako močjo, da je koj padel in potegnil s seboj jez¬ deca. Matija je priskočil in sunil napadalcu svoj 14 * meč s tako silo v prsi, da je kri brizgnila v zrak in poškropila Matijev usnjeni jopič. — Matija — pomagaj, se je zdaj slišal Rovanov glas. Matija je takoj priskočil in videl, da se imata Rovan in drugi njegov spremljevalec boriti vsak z dvema sovražnikoma. Meči so zade¬ vali drug ob drugega, da so kar iskre švigale. Matija je planil najprej k Rovanu, a ni se lotil napa¬ dalcev, marveč njihovih konj. Zabodel je konja od strani, tako da sta napadalca v hipu ležala na tleh. Rovan je skočil s konja in šel nad svoja sovražnika, Matija pa je hitel drugemu tovarišu na pomoč. Prišel je prepozno. Prav ko je Matija pritekel na bojišče, se je njegov tovariš s preklano glavo zgrudil na tla, njegov konj pa je zdirjal čez polja v noč. Tuja vojščaka sta se zdaj lotila Matije, ki pa se ni hotel bojevati ž njima, nego se je umikal, kar je mogel hitro tja, kjer je bil Rovan. Tam so se zopet spoprijeli in razvil se je ljut boj. Že je začel Matija obupavati, ko je videl, da je Rovan zadel v vrat enega napadalca, ki se je peš boril ž njim, in ga prebodel. Mož, ki je bil očividno vodja napa¬ dalcev, je razprostrl roke, meč je žvenketaje padel na tla in mož se je zgrudil mrtev. Boj se je nadaljeval, a ko je Rovan presekal nogo konju svojega nasprotnika, da je ta padel z 15 živaljo vred, se je drugi jahač obrnil v stran in je pobegnil. Njegovemu izgledu je sledil tudi njegov pajdaš, ki je bil že prej konja izgubil. Rovan in Matija sta ostala kot zmagovalca na bojišču. — Prokleto je bila huda, se je zdaj oglasil Matija in ves vpehan sedel na stegno ubitega konja. — Kaj ne vidiš, da ta-le še živi, je zaklical Rovan in skočil h konju, ki je zadnji padel in z vso težo ležal na svojem milo ječečem jezdecu. —• Ce živi — mu pa vpihni luč življenja, saj jo je on tudi hotel tebi, je Matija ravnodušno odgo¬ voril, rie da bi se premaknil s svojega sedeža. Rovan je skočil k ranjencu, odmaknil na njem ležečega ubitega konja in vprašal sočutno: — Si li težko ranjen, da se ne umakneš? — Mislim, da sta mi zlomljeni roka in noga in glava razbita, je ječal ranjenec. Če ste krščanski človek, naredite hiter konec. — Kdo si? —- Hlapec na graščini Svibno. — In zakaj si me napadel? — Ne vem. Reklo se mi je, naj grem z gospo¬ dom in naj storim, kar mi ukaže. — Kdo ti je to rekel? — Grajščinski valpet. — In kdo vas je vodil pri napadu? 16 — Ne vem. Reklo se mi je, naj grem z gospo¬ dom in naj storim, kar mi ukaže. — Kdo je ta gospod? — Ne vem, kako se piše. Tujec je, ki pa več¬ krat prihaja k valptu. Pravil nam je, da ste vi trije ukradli važna pisma v zatiškem samostanu in da ga je opat poslal, naj vas vjame, žive ali mrtve. Mož ni mogel dalje govoriti. Dihal je čedalje težje. Rovan mu je v klobuku prinesel vode, a pred- no je mož mogel piti, bruhnil je kri iz sebe, globoko zastokal in potem nagnil glavo. Bil je mrtev. —• Štiri duše so šle v pekel zaradi teh prekli¬ canih opatovih pisem, je godrnjal Matija in na en požirek izpraznil malo bučo žganja, ki jo je imel pri sebi. V peklu bodo danes hudiči prav veseli. — Kaj storiva z mrliči, je vprašal Rovan ne¬ jevoljen radi Matijevih besed. -Ce imajo denarja kaj pri sebi, ga poberiva, je odgovoril Matija in brez odlašanja začel preisko¬ vati mrliče. Kar je našel pri njih, je vse spravil v svoje žepe. —• Najbolje bo, če poveva brodniku, kaj se je zgodilo, sicer zamudiva preveč časa. Matija je ravno poskušal klobuk enega mrt¬ vih napadalcev, če bi ga mogel rabiti in zaradi tega ni ničesar odgovoril. 17 2 — Idiva, se je zopet oglasil Rovan in zajahal svojega konja, ki se je mirno pasel tik bojišča. — Dokler zadnjega mrliča ne preiščem, se ne premaknem od tod, je kratko odvrnil Matija in urno preobračal žepe mrličev, med tem ko je Ro¬ van počasi jahal proti brodu. Cez nekaj časa ga je dohitel Matija in zado¬ voljno poročal: — No, to pot pa ni bil boj zastonj. Tisti pleša¬ sti zlodej, ki ste mu vi prebodli vrat, je imel pri sebi dva cekina in zlato svetinjico okrog vratu. — Vsaj svetinjico bi mu bil pustil — morda bi bila s tem rešena njegova duša. Matija pa nikakor ni bil mnenja, da ima krščansko dolžnost skrbeti za dušo svojih sovraž¬ nikov. Prav ravnodušno je rekel: — Bog ne gleda na svetinje, marveč na dobro srce. Tudi škornje sem mu vzel; skoro novi so in kakor meni umerjeni. Rovan je bil ranjen in kri mu je curljala čez obraz. Matija ga je nagovarjal, naj si privošči po¬ čitka, a Rovan ni hotel o tem nič slišati. Izpral si je rane in jih površno obvezal, potem pa poklical brodnika. Z Matijo sta se prepeljala čez Savo in še tisti večer prispela v Celje. 18 IV. Bled in vidno utrujen je stopil Andrej Rovan pred celjskega grofa Hermana in mu z globokim poklonom vročil precej obširen zavoj — pismo za- tiškega opata. V tem, ko je grof Herman pregledoval obšir¬ no pisanje, se je Rovan naenkrat zazibal in se brez zavesti zgrudil na tla. Strmeč je grof priskočil in videvši, da leži Ro¬ van kakor mrtev na tleh, je-poklical svoje ljudi. Prihiteli so z vseh strani, hlapci in dekle, ter močili Rovana z vodo in mu drgnili sence z octom. Tudi v Matija, Rovanov spremljevalec, je prištorkljal v sobo in dal s krepkimi besedami duška svojim ču¬ tilom. — Kaj pa je s tem mladeničem? je vprašal grof. Kar naenkrat je padel na tla, kakor bi ga bila strela zadela. —• Težko je ranjen, je odgovoril Matija. Na¬ padeni smo bili. Pet jih je prišlo na tri, a zmagali smo. Dva sta odnesla pete', trem sva pa pomagala s tega sveta. V nebeškem kraljestvu jih ne bodeva srečala. — Kdo vas je napadel in zakaj? je izpraševal grof. 2 * 19 — E, ko bi to vedel. Temnilo se je že, ko so v diru prihajali za nami in kakor volkovi planili na nas. Huda nam je predla in eden naših tovarišev je tudi moral odriniti v krtovo deželo. Bil je dober dečko in škoda je, da je moral tako mlad v pekel. — A kdo so bili napadalci — ali mar razboj¬ niki?. je nestrpno vprašal grof. — Kdo so bili? Razbojniki že ne! Eden je bil hlapec grajščine Svibno. Zdi se mi, da so nas na¬ padli, ker so vedeli, da ima Rovan važna pisma pri sebi. Posebno Rovana so se lotili, a dečko se je branil kakor medved. Veste, svetli gospod grof, jaz mislim, da so tolovaje poslali na nas tisti, ki bi radi našega premilostnega gospoda opata izpodri¬ nili. Teh sovražnikov ima gospod opat prav veliko — tudi med zatiškimi menihi. — Tako — tako, je mrmral celjski grof. In v tem boju je bil ta-le dečko ranjen? — Še prav hudo. Nagovarjal sem ga, naj se odpočije, a obljubil je opatu, da vam pismo osebno izroči, in zato se ni zmenil za moja svarila. Rovan je prišel v tem nekoliko k sebi. Odprl je oči in se ozrl okrog sebe. Ko je zagledal Matijo, je ustne ubral v rahel usmev. — Ali si še živ? je veselo vprašal Matija. Oh, ko bi bil zdrav — kar pod rebra bi te sunil, da si 20 mi napravil tak strah. In robati mož je kar mogoče nežno pogladil Rovanu goste dolge lase s čela. Na grofov ukaz so pripravili Rovanu posebno sobo in poklicali ranocelnika, ki je bolnika obvezal in ga potolažil z zagotovilom, da bo čez dober teden že toliko zdrav, da pojde lahko domu. Zatiški opat je naslednje dni nestrpno čakal, kdaj da pridejo Rovan in njegova spremljevalca in ker jih le ni bilo, obšla ga je slutnja, da se jim je na potu primerila kaka nesreča in da sta važni pismi, ki jih je Rovan nesel celjskemu grofu, prišli v roke njegovim nasprotnikom. Opat je bil vsled tega vedno jako slabe volje, tako da se mu je vse Strahoma umikalo. Opat je sploh le redko kdaj zapustil svoje sijajno stanovanje, ker je vedel, da ima med samo¬ stanskimi prebivalci polno sovražnikov, ki vsi pod¬ pirajo one plemiče, kateri bi ga radi izpodrinili, da bi enega svojih ljudi spravili na njegovo mesto. Kranjsko plemstvo je bilo takorekoč razdeljeno na dva tabora. V enem so bili opatovi prijatelji, na čelu jim celjski grof Herman, v drugem pa opatovi na¬ sprotniki, ki jih je vodil Viljem pl. Kozjak, podpiral pa mogočni grof Ortenburški. Zatiški menihi so bili večinoma na strani opatovih nasprotnikov. __ Zvesti so bili opatu pravzaprav samo samostanski vojaki in pa vojvodinja Virida, ki je opata vedno z' 21 vsem svojim vplivom podpirala in mu tudi dosti¬ krat pomagala iz denarnih stisk, v katere je raz¬ sipni opat, ki je včasih imel kar po petdeset gostov v samostanu, prav pogostoma zašel. Ker Rovana in njegovih spremljevalcev le ni bilo nazaj, je opat sestavil novo pismo na celj¬ skega grofa in se v spremstvu nekaterih zvestih vojakov odpravil v šentlamberški grad, prosit voj¬ vodinjo Vidiro, naj tudi ona sestavi novo pismo. Ko je vojvodinja pisala pismo, se je opat s svojo sestro šetal po vrtu in ji razlagal svoje skrbi. — Ce Rovan ni prišel pravočasno v Celje — je pripovedoval opat — se mi zna slabo goditi. Moji nasprotniki so napravili grozno obtožbo proti meni. Samo če celjski grof opata v Reinu in vojvodo Vi¬ ljema pravočasno na .to tožbo pripravi, smem upati, da zmagam v tern boju, zato me tako skrbi, kaj da je z Rovanom. Zatopljena sta bila tako v svoje pogovore, da nista zapazila dveh jezdecev, ki sta se približe¬ vala grajščini in spoznavši opata in njegovo sestro obstala ob ograji. — Hvaljen Jezus, premilostni gospod opat, je zadonel z globokim glasom izročen pozdrav. Opat se je ozrl in radostno iznenaden zaklical: — Rovan! Matija! Hvaljen Jezus, da sta prišla. 22 v. V zatiškem samostanu je zavladalo veliko ve¬ selje. Celjski grof je bil sporočil opatu, da so ga pri vizitatorju, opatu Angelusu iz Reina, tožili različni velikaši, da pa sta vizitatorju in pa vojvodi Viljemu pisala tudi dva zatiska meniha, vsled česar pride opat Arffeelus v kratkem v Zatično, da izvrši tam uradno revizijo. To poročilo ni bilo veselo, kajti opat si vizita- cije nikakor ni želel, a zadovoljen je bil že, da vsaj ni bil sklican kapitelj, nego da se prej vrši vizitacija. Za to se je imel zahvaliti vojvodinji Viridi in celj¬ skemu grofu Hermanu. Opatova prva skrb je sedaj bila, da si pridobi med samostanci in med samostanskimi kmeti nekaj prijaznosti. V ta namen je postopal jako zvijačno in premeteno. Razglasil je, da bode v nedeljo oznanjeno nekaj prav posebnega, vsled česar so kmetje od vseh strani hiteli v cerkev. In res je dal opat ozna¬ niti nekaj posebnega. Dal je razglasiti, da je papež Bonifacij IX. iz posebne milosti za zatiški samo¬ stan in iz posebne milosti za"zatiškega opata, dovo¬ lil, da se proščenje od dneva sv. Nikolaja premesti na nedeljo v oktavo Kristusovega vnebohoda. To so si kmetje že davno želeli. Do leta 1277., so pro- 23 ščenje vedno obhajali v poletnem času. A kmetje so bili v tistih časih le po imenu kristjani, v resnici pa pravi pagani. Vpeljali so pri obhajanju proščenja vsakovrstne paganske navade in uganjali na dan te cerkvene slovesnosti največje nemarnosti in razuz¬ danosti, katerih so se z veliko vnemo udeleževali tudi menihi. Te nemarnosti in razuzdanosti so bili vzrok, da se je proščenje preneslo iz poleffiega na zimski čas, s čimur se kmetje niso mogli nikdar sprijazniti. Opat Albertus plem. Lindek je dobro vedel, da se kmetskemu ljudstvu močno prikupi, če do¬ seže, da bo proščenje zopet v poletnem času. Za - raditega se je tudi zavzel za to pri »agentu«, ki ga je imel zatiški samostan v Rimu. Kardinal Krištof de St. Cyriacus je bil neke vrste diplomatični za¬ stopnik zatiškega samostana pri sv. stolici. Dobival je za to 65 cekinov na leto in seveda rad ustregel vsaki želji zatiškega opata. Izposloval je preme¬ stitev proščenja in dosegel, da je bilo rečeno v do- tični odredbi, da se je to zgodilo iz posebne milosti papeža Bonifacija do zatiškega opata. In ljudje so res strmeli, da je zatiški opat tako zelo v milosti pri Kristusovem nasledniku v Rimu, da ni samo dosegel premestitve proščenja, nego da mu je papež pri ti priliki še na tako poseben način izrazil svojo naklonjenost. 24 Opat pa se je na tihem smejal, in ko je bil sam v svojih sobanih, je porogljivo dejal: — To ljudstvo je neumno! Stavil bi glavo, da nobeden ne sluti, da je vsa ta stvar veljala samo nekaj cekinov in da je vsa ta papeževa milost kupljena. Odredil je, da se ta dokaz papeževe blago- naklonjenosti slovesno praznuje. Kmetom je odpu¬ stil desetino od ajde, v samostanu pa se je noč in dan popivalo in prepevalo, kakor v kaki gostilni na semanji dan. Popivali so gostje, popivali menihi, popivali hlapci in vojščaki. Časih so se pivci kar trkljali in ruvali po samostanskem dvorišču in opat jih je gledal z okna in se zlobno smejal. — Lej jih, te živine, je pri neki taki priliki dejal menihu Mihaelu, ki mu je bil posebno vdan. Ko bi pustil, bi zapili ves samostan in še Najsve¬ tejše. Sam pri sebi se je jezil, da gre samostansko imetje tako v nič, to imetje, katero je smatral za nekako svojo last, to imetje, s katerim je hotel uresničiti svoje smele načrte, svoje visokoleteče misli, a za zdaj je moral molčati in mirno dopu¬ ščati, da delajo menihi in hlapci kar hočejo, saj je bila napovedana vizitacija. Ko je dobil naznanilo iz Reina,' da pride v svrho vizitacije koncem meseca julija opat Angelus 25 v Zatično, je sklical'svoje najvdanejše pristaše med menihi na posvetovanje in se ž njimi natančno do¬ govoril, kaj je pripraviti za vizitacijo in kako je skrbeti, da se vizitator odpravi, ne da bi dosegel kaj uspeha. Šlo mu je vse po volji in zato je pa brez posebnih skrbi pričakoval nevšečni obisk. V samostanu pa je bil človek, ki je z bistrim očesom vse zasledoval, kar se godi in natančno pazil na vsako najnovejšo stvarico. To je bil menih Hugon Alba. V zatiškem samostanu je bil šele malo časa, a bil je ves drugačen človek, nego ostali me¬ nihi. Predno je prišel v Zatično, je bil v samostanu v Cvetlju na Dolenjem Avstrijskem, a odstranili so ga od tam, ker je imel o veri in o cerkvi precej drugačne pojme, kakor drugi menihi, ker je imel nazore, kakor jih je v tistem času v Pragi razvijal in učil Jan Hus. V samostanu je imel Hugon Alba samo enega prijatelja, s katerim je rad občeval, in to je bil opatov praporščak Andrej Rovan. Ta veseli mla¬ denič se je oklenil temnogledega Hugona z vsem srcem, ker je tuji menih bil ves drugačen, nego ostali samostanski prebivalci, ker je rad in ljubez- njivo občeval s kmeti, ki so jih drugi samostanci zaničevali. Tudi je vedno govoril domači jezik in odkritosrčno‘priznaval slabosti in nerodnosti v sa¬ mostanu. 26 Odkar je bilo naznanjeno, da pride vizitator, je bil Hugon Alba vedno razburjen, prav kakor bi se pripravljal na kaj posebnega. Celo Rovan, ki sicer ni poznal ljudi in ni znal gledati v njih duše, je opazil to premembo in vprašal Hugona, kaj jo je provzročilo. — Ne izprašuj me, ljubi mladenič, je odgovoril Hugon Alba. Pripravlja se velika stvar. A povej: si li voljan, zame kaj storiti v slučaju nevarnosti? — Da, častiti oče, je preprosto odgovoril Andrej Rovan. — Zanašam se nate! Ti si edini, kateremu verjamem, edini, na katerega se zanašam. Ne po¬ zabi svoje obljube. VI. Zatiški samostan je bil 30. julija 1404. praz¬ nično okrašen. Pričakovali so vizitatorja, opata Angelusa iz Reina, ki se je proti poldnevu pripeljal iz Ljubljane in bil pri samostanskih vratih slovesno sprejet. Menihi so opata Angelusa najprej spremili v cerkev, kjer ga je z vso ljubeznivostjo sprejel zati¬ ški opat Albertus. Opat Angelus je najprej v cerkvi opravil kratko molitev, potem pa so se vsi samo- stanci zbrali v velikem refektoriju na skupen obed. Sele ko je bil obed končan, se je začela vizitacija. 27 Najpoprej je vizitator pregledal samostansko go¬ spodarstvo. Opata Angelusa sta pri tem podpirala dva njegova spremljevalca, opat Albertus pa je imel na svoji strani senijorja Andreja in prijorja Markvarda. Uspeh tega dolgotrajnega pregledovanja je bil dokaz, da je gospodarstvo v velikem neredu. Opat Albertus je samostanska posestva znatno zadolžil in je moral samostan plačevati upnikom nerazmerno visoke obresti. Ves denar je opat lah¬ komiselno potrošil. Opat Albertus ni mogel dati zadostnega pojasnila, a vendar je bil silno prese¬ nečen, ko je vizitator ta del svoje preiskave končal z zatrdilom: — Konštatirati moram na svoje obžalovanje, da burzarij ni v redu. Ta nastop vizitatorja Angelusa je pokazal za- tiškemu opatu, da vizitacija ni samo formalnost, nego da je resno mišljena in da je od njenega izida odvisno, če sploh še ostane na svojem mestu, ali pa bo primoran se umakniti. In polastila se ga je ljuta jeza na vse one, ki so mu nakopali to nepriliko, in v svoji duši je prisegel, da se vsem svojim nasprot¬ nikom strašno osveti, naj ima vizitacija že kakršen¬ koli konec. Menihi so imeli naročilo, da ostanejo zbrani v refektoriju, dokler se opata ne vrneta med nje. 28 čakali so dolge ure in mračilo se je že, ko so napo¬ sled prišli vizitator, opat in spremljevalci. Opat Angelus je sedel na častno mesto pod velikim križem, kraj njega se je vsedel opat Alber- tus, na vsaki strani od njiju pa je sedel eden pisar¬ jev vizitatorjevih. »jjK. Zavladala je tišina ko je vstal prijor Markvard in zbranim menihom povedal, da naj vsak, kdor ima kako pritožbo, stopi pred vizitatorja in pove, kar mu je na srcu, svobodno in neustrašeno, ker nobeden ne sme biti kaznovan, če pove resnico. Vizitator Angelus je z rahlim prikimanjem potrdil to naznanilo, iz oči opata Albertusa pa je švignil po zbranih menihih tako grozeč pogled, da so imeli občutek kakor bi jim kdo zagrozil z mečem. In nihče- se ni ganil. Vse je molčalo in vsi so se umikali pogledu opata-vizitatorja, ki je vprašaje krožil od meniha do meniha. — Iz vašega molka posnemam, da nima nihče nobene pritožbe — se je končno oglasil vizitator Angelus. To se mi zdi jako čudno, zakaj pisali so mi različni gospodje visokega stanu, da vlada v samostanu velika nezadovoljnost proti premilost- nemu gospodu opatu. Kdor ima kaj povedati, naj se torej oglasi. 29 In zopet je vladal v dvorani molk, na usta opata Albertusa pa je legel usmev tihega ponosa in veselega zadoščenja. Zdaj je vstal opat-vizitator v znamenje, da je zborovanje končano. — Z veseljem vidim, da so vse pritožbe, kar sem jih dobil, neosnovane in da vlada v samostanu krščansko bratstvo in evangeljska vzajemnost. Bratje, molimo, da bi vedno tako ostalo, na čast božjo in v slavo naše svete cerkve. Opatu Angelusu te besede niso prišle od srca, kajti gojil je proti opatu Albertusu neko temno ne¬ prijaznost in slutil je, da menihi niso molčali, ker nimajo nikakih pritožb, nego iz drugih nagibov. Navada je bila, da se je z zaslišanjem samo- stancev končala vizitacija. Zato so menihi, čim je bila molitev končana, začeli odmikati mize in delati priprave za večerjo. Nenadoma pa se je oglasil opat-vizitator novic rekši: — Prosim premilostnega gospoda opata, da mi izvoli pokazati samostanske prostore in celice. Te besede so naredile na samostance tak vtisk, kakor da bi bila strela med nje zadela. Še nikdar ni noben vizitator pregledal samostana, saj še opat sam ni nikdar hodil v stanovanja menihov, sedaj pa je hotel vizitator videti celice. Nekateri menihi so bili vsled tega naznanila tako zbegani, 30 da jih je opat-vizitator strme ogledoval in začel slutiti, da ga pri obisku meniških celic čaka posebno presenečenje. Zato je hitro stopil k vratom in ener¬ gično ukazal: — Vsi ostanete tukaj, dokler se ne vrnem. Kdor prestopi v tem času prag refektorija, tistega zadene najstrožja kazen. Spremijo me premilostni gospod opat, senijor Andrej, prijor Markvard in moja pisarja. Oba opata in njiju spremljevalci so odšli iz refektorija naravnost v oni del samostana, koder so imeli menihi svoja stanovanja. Opat Albertus je s tihim zadovoljstvom opazoval senijorja Andreja in prijorja Markvarda, ki sta bila silno zbegana, prav kakor da se imata v samostanu bati kdo ve kakih razkritij. Videlo se je obema na obrazih, da bi se najraje pogreznila v zemljo. Komaj je opat-vizitator stopil na hodnik, je strme obstal. Na hodniku so se vriskaje podili trije otročiči in se niso prav nič zmenili za došlece, kakor da jih že davno poznajo, kakor da se čutijo v samostanu popolnoma domače. — Čigavi so ti otroci? je vprašal vizitator opata Albertusa. In kako so prišli sem v samostan? Opat Albertus se je zlobno nasmehnil in sko¬ mignil z rameni, češ, da tega ne ve. 31 Vizitator je krenil naravnost proti vratom, pred katerimi so se otroci igrali in jih ravno hotel ogovoriti, ko je začul nekake čudne glasove. Bil je hripav, globok glas, ki je skušal zamolklo peti staro narodno pesem. Slišal se je ta glas, kakor da bi kak ranjen medved ječal, a vendar se je razločil napev. — »Nekdo poje,« je opomnil vizitator in obr- nivši se k svojim spremljevalcem, ki so bili ravno tako presenečeni, kakor on, je dejal: Kaj niso bili vsi samostanci zbrani v refektoriju? — »Vsi,« je odgovoril opat Albertus, in jaz se sam čudim vsemu temu, kar tu vidim in slišim. Neznani pevec v meniški celici je ravno bren¬ čal: »Le jokaj, jokaj, al’ pa ne, saj nisi več moje dekle . . .« ko je vizitator naglo odprl vrata in vstopil v celico. Obstal je pri vratih, kakor bi ga bila strela zadela, opat Albertus pa se je tiho zasmejal, tiho in veselo, kakor da vidi kaj posebno prijetnega. V celici so bile tri ženske, mlade kmetske ženske. Dve sta sedeli za mizo, ena pa je vlekla za škorenj široko klado, ki je ležala na postelji in se braneč ženske, renčala: »Le jokaj, jokaj, al' pa ne, — saj nisi več moje dekle.« — Kaj se godi tukaj? je z grmečim glasom ves iz sebe ogorčenja zaklical vizitator in stopil 32 sredi celice, med tem ko so navzočne ženske stra¬ homa planile pokonci, ne da bi zinile besedice. — Sodoma in Gomora! je srdito dejal vizi- tator. Vstopite bratje in poglejte, kaj se tu godi v samostanu. Sramota za Vas, sramota za ves vaš red! Senijor Andrej, in prijor Markvard sta se bo¬ ječe stisnila k vratom, opat Albertus pa je s porog¬ ljivim usmevom dejal: — Tukaj, premilostni opat, lahko spoznate, kakšni so tisti, ki me tožarijo. Kar vidite tu, sem z vso svojo avtoriteto skušal odpraviti 'in si s tem lakopal sovraštvo gotovih ljudi v taki meri, da so me zlobno obrekovali in sumničili ter se trudili na vso moč, da bi me izpodrinili. — Kdo so te ženske? — Ljubimke naših menihov — mojih tožite- ljev. Časih jih je bilo še veliko več v samostanu, a jaz sem jih pregnal. Te ženske so iz bližnjih vasi. Menihi so jih vtihotapili v samostan in žive ž njimi — ni da bi govoril — — In ti otroci? je vprašal vizitator. — Ti so sad tega grešnega in gnusnega obče¬ vanja samostancev s temi ženskami. Vizitator je stopil k ženskam, ki so strahu trepetale in se stiskale druga k drugi. — Čigavi so ti otroci? je vprašal ženske. 33 3 Tista, ki je stala najbližje vizitatorja, je tresoč se na vsem životu dejala: »Dva sta moja, eden pa Ančkin.« — In kdo je oče? Kateri teh nevrednih meni¬ hov se je s teboj pečal? Zenske so v silni zadregi molčale in upirale poglede v tla. — Kdo je oče tvojih otrok? je ponavljal vizi- tator in položil svojo roko težko na ramo pred njim stoječe ženske. Zopet ni bilo odgovora. — Govori! je ukazal vizitator z ostrim po¬ udarkom, sicer — — Oh, Vaša milost, nikar ne vprašujte, saj reva tega sama ne ve — tako se je zdaj začul glo¬ bok glas in s postelje se je dvignil širokopleč posta- ren mož — samostanski vojščak Matija. Vizitator se je zdaj obrnil k Matiji, ga s stro¬ gim pogledom premeril od nog do glave in dejal: — Kaj praviš? Sv. Duh teh žensk ni obsenčil! Otroci morajo imeti očeta. — I, seveda, seveda, Vaša milost, je dejal Matija. A kako naj revici vesta, kdo da je oče. Moj bog, v samostanu je toliko ljudi, noč je temna in kuta je, podobna kuti, tako da se ne more razločiti. Sicer je pa že naš ljubi Odrešenik — hvaljeno nje¬ govo ime — rekel: »Ljubite se in množite se —« 34 — Molči! Nesramnež! je zagrmel razjarjeni opat. Kako se drzneš tako govoriti. Kdo pa si? Matija, ki je bil med tem pogovorom počasi spravil na nogo na pol sezuti škorenj, je zdaj vstal, se široko postavil pred vizitatorja in dejal: — Vaša milost, jaz sem Matija Jazbec, samo¬ stanski vojščak. Bil sem v 46 bojih in trinajstkrat ranjen — pa še vselej srečno ušel peklu. — Kaj delaš tu? Kako prideš ti, hlapec, v me¬ niško celico? Matija je bil zdaj v veliki zadregi in se oziral na vse strani, kakor bi iskal pomoči. — E — kako? Kaj pravi Vaša milost — — Kaj tu delaš? je zagrmel vizitator. — Oh, nič, Vaša milost, prav nič. Veste, slabo mi je postalo. Ščipalo me je v trebuhu. Verjemite, Vaša milost, hudo je, če človeka ščiplje in če nima malo rakije. No, in ko me je tako ščipalo, sem de¬ jal: pojdi ženske vprašat, kaj bi pomagalo. Prav na smrt sem že mislil, Vaša milost, in hudo se mi je storilo, da bom moral že zdaj umreti. —• Tepec! se je jezil vizitator. In od samih bolečin si prepeval nesramne pesmi in se valjal po postelji ter uganjal bog zna kaj. — Oh, Vaša milost! Kako morete tako govo¬ riti! Bog naj me kaznuje, če sem jaz pel. Od samih bolečin sem ječal, ker me je tako ščipalo. 35 3* — Molči, je končal vizitator razgovor z Ma¬ tijo in se obrnil k prijorju Makvardu ter mu ukazal: — Vse te ljudi je odpraviti iz samostana — takoj. — Sedaj pa pojdimo dalje. VII. Vizitacija opata Angelusa je pač spravila na dan, da so se v zatiškem samostanu godile neču- vene nečednosti, da se je tam živelo razuzdano in nemoralno, ali proti opatu Albertusu se ni dalo s tem ničesar opraviti. Albertus je bil stvar spretno zasukal in je vse nerednosti izkoristil v svoj prid, češ, prav zato so ga tožili, ker je hotel v samostanu napraviti red in menihe prisiliti, da žive primerno svojemu zvanju. Vizitator Angelus je bil sicer prepričan, da zatiški opat ni tako nedolžen, nego da ima obilo grehov na svoji vesti, ali sprevidel je, da sedaj proti njemu ničesar ne opravi in zato se je zado¬ voljil s svečanostno obljubo, da spravi Albertus samostansko gospodarstvo v red, da bo odslej skrbno in vestno upravljal samostansko premo¬ ženje in strogo pazil na red v samostanu. Opat Al¬ bertus je vse to rad obljubil. Vizitacija se je končala s tem, da je opat An¬ gelus novič sklical vse menihe v refektorij. Očital 36 jim je ostro vse njihove grehe in grdobije in jim končno vsem skupaj naložil primerno pokoro. — Ali ima kdo še kaj pripomniti? je naposled vprašal vizitator, med tem, ko je njegov tajnik že spravljal svoje zapiske. Sedaj je stopil izmed menihov mlad bled mož, Hugon Alba, in mirno in skromno dejal: —• Jaz prosim nekoliko posluha. — Govori! — Milostni gospod opat ste se zanimali za samostansko premoženje in za samostansko gospo¬ darstvo in zanimali ste se tudi za nas nevredne služabnike Gospodove. Naloženo pokoro opravim tudi jaz, dasi sem nedolžen na vsem tem, kar ste nam očitali. Prosil bi pa, milostni gospod opat, da bi se poučili tudi o željah in potrebah in o more¬ bitnih pritožbah kmetskega naroda, ki spada pod samostan. Vsi navzočniki so bili vidno iznenadeni, tudi vizitator, kajti nikomur ni prišlo na misel, da bi se le v sanjah zmenil za želje kmetskega ljudstva, kaj še za njegove pritožbe. — Ali se Vam zdi to tako potrebno, da me morate opominjati? je porogljivo in zbadljivo vpra¬ šal vizitator. Kolikor sem videl, so kmetje lahko prav zadovoljni. 37 1 — Zunanjost moti, premilostni gospod opat, je pripomnil Hugon Alba skromno, a odoločno: Kmetje niso zadovoljni, posebno ne s samostanom. — Ne? Lejte si! No, če niso zadovoljni, se jih lahko pripravi do zadovoljnosti! Saj v gozdu še rasejo leskovke in te so izvrstno zdravilo za kmet¬ sko nezadovoljnost. Sicer pa so v samostanu tudi «* prav obširne ječe, kjer bi te ljudi kmalu obšla po¬ trebna zadovoljnost. Tako se je rogal opat Albertus in s temnimi pogledi motril neutrašeno pred seboj stoječega Hugona. Tudi opat-vizitator ni bil prijatelj kmeta. Bil je velikaš, ki je kmeta zaničeval in ž njim delal kakor z živino. Bil je v tem oziru enih misli z opatom zatiškim. Grajščaki in samostani so v tistih časih kmeta strahovito tlačili in izsesavali in zatiški samostan se je med njimi posebno odlikoval. — Morda nam pa ti lahko poveš, kaj kmetje pravzaprav hočejo? se je vizitator obrnil do Hugona. Tako vsaj spoznam, če je res potrebno tudi kmete zaslišati. — Potrebno bi bilo, Vaša milost, jako po¬ trebno, je dejal Hugon Alba. Naš slavni red je prišel kot posredovalec kulture v te kraje in pridobil si je velikih zaslug. Naši predniki so prej divje ljudstvo teh krajev seznanili z nauki Zveličarjevimi in jih pri¬ pravili do kristjanskega življenja. Naši predniki so 38 delali pota, so obdelovali polja, so učili ljudstvo gospodariti. Toda čim bolj se je množilo samo¬ stansko premoženje, toliko bolj se je naš red odtu¬ jeval svojemu poklicu. Danes ni naš red več učitelj in dobrotnik ljudstva, danes smo podobni mrčesu, ki razjeda sadno drevje. — Ti nesramnež, je zakričal opat zatiški in ves razjarjen planil izza mize. Kako se drzneš kaj takega ziniti? •— Pustite ga govoriti, je dejal vizitator. — Kako se drznem kaj takega govoriti? je dejal Hugon Alba. Zapisano je: Ljubite resnico, hčerko božjo. Naj se zgodi z menoj karkoli, resnica mora na dan. In če me zadene za moje besede naj¬ večja nesreča na zemlji, to vendar vem, da bom pred Bogom zanjo povišan. — Torej povej, kar imaš povedati, se je neje¬ voljno oglasil vizitator. — Naš samostan je največja nesreča za ljud¬ stvo. Kmet dela kakor živina, žanjemo pa mi, ki ničesar ne delamo. Samostansko premoženje je veliko. Ko bi mi živeli kristjanski, bi lahko več kakor polovico razdelili med ubožce. A tu živimo potratno in razuzdano — •— Prej si pa rekel, da nisi kriv tistih grehov, ki sem vam jih očital, ga je prekinil vizitator. 39 — Storil nisem nobenega takega greha, a kriv sem vendar, ker sem molčal in gledal, kar se je pred mojimi očmi godilo. Resnica pa je, da v samo¬ stanu živimo potratno in razuzdano, med tem ko kmet včasih še za sol nima. In samostan terja od svojih kmetov več dela in večje desetine, povrh pa še izsiljuje iz njega denar za odpustke, za maše in očenaše in gorje umirajočemu človeku, ki ima kak zlat pri hiši — na smrtni postelji ga straše s hudi¬ čem in s peklom toliko časa, da mu vzamejo, kar ima. Ljudstvo nas kolne in mi smo to zaslužili. Med zbranimi menihi je nastala velika nevolja. Gnetli so se okrog Hugona, mu ugovarjali, dvigali pesti, in ko bi jih ne bila oba opata brzdala s po¬ gledi, bi bili Hugona gotovo pobili. Ta je stal mirno in samozavestno sredi raz- Ijučene množice in ji z mogočnim glasom zaklical: — Bog mi je priča, da sem še premalo po¬ vedal! Samostan izkorišča kmeta, menihi zapelju¬ jejo kmetske žene in hčere v nečistost, in ko bi Bog poslal ogenj in žveplo na ta samotan, bi bila to zaslužena kazen. Zato pa Vas prosim, premi- lostni gospod opat, poskrbite, da se menihi zopet posvetijo svojemu zvanju in da nastanejo druge razmere. — To se zgodi, moj zgovorni sinko, je dejal vizitator in obrnivši se do zatiškega opata je pri- stavil: Za sedaj pa blagovolite poskrbeti, da se tega vročekrvnega mladeniča spravi v trdno in varno ječo. Ob kruhu in vodi ga bo že minila sedanja objestnost in potem se pomenimo dalje. VIII. V globoki, v zemljo kopani ječi na severni strani ležečega stolpa, v katerem je bilo bivališče samostankih vojščakov, je ležal Hugon Alba. Ključ do njegove ječe je hranil prijor Markvard, vojščaki pa so imeli naročilo, da strogo pazijo na jetnika, kajti sumilo se je, da ima med menihi nekaj zavez¬ nikov. Poveljnik straže je bil Matija Jazbec in voj¬ ščaki so vestno izpolnjevali svojo dolžnost. Koj prvo noč se je nekdo priplazil k stolpu, očitno z namenom, da bi govoril z zaprtim menihom, ali straža ga je prepodila. Hugon Alba ni videl nikogar razen opoldne, ko mu je samostanski hlapec pri¬ nesel kruha in vode, a pozabljen ni bil. Pri tesni lini, skozi katero ni posvetil nikdar solnčni žarek, je vsako jutro neznana roka vrgla nekaj mesa ali nekaj klobas, tako da jetnik ni stradal. Vizitator je bil med tem odpotoval v Rein in opat Albertus je bil zopet svobodni gospodar v zatiškem samostanu. Menihi so se več ali manj 41 bali, kaj da bo zdaj, a prvi dnevi so minili mirno. Opat je menihe pustil, da so delali, kar so hoteli, in skoraj bi bili mislili,- da ostane to lepo razmerje ohranjeno, če bi opat ne bil poslal več vojščakov s pismi do raznih velikašev in če bi njegov pra¬ porščak Andrej Rovan ne bil odpotoval v Oglej k patrijarhu. To se je zdelo menihom sumljivo in sklepali so iz tega, da pripravlja opat nekaj po¬ sebnega. Nekaj dni po Rovanovem odhodu v Oglej so bili vojščaki, ki so stražili Hugona Albo, zbrani v stolpu in so praznili velike vrče vina. Zunaj je dež lil tako, da se straža ni upala stopiti izpod strehe. Kakor večkrat, je prišel tudi ta večer Markvard pogledat, če vojščaki izpolnjujejo svojo dolžnost. — Kaj že zopet pijančujete, klade pijane? je zavpil nad vojščaki. Nikdar niste siti in če bi Vam nalil hudičevega olja, bi ga tudi izpili. Da Vas le ni sram! Prijor Markvard je bil sam velik častilec vin¬ ske kapljice in zato ni nihče njegovih besed za resne smatral. Vojščaki so se njegovi kapucinadi samo smejali in prijor se je sam smejal ter s hitrim po¬ žirkom izpraznil majoliko, ki mu jo je ponudil Matija. — E, Matija, se je šalil prijor, zate bi bilo tudi že čas, da se poboljšaš. Zadnji čas je! 42 — Kaj pravite, gospod prijor? Poboljšam naj se? Strela božja, čemu naj se pa poboljšam! Kdor se poboljša, mora vendar kaj imeti od tega. Ali naj se zastonj poboljšam? Če bi se poboljšal, bi se mi še slabše godilo, kakor sedaj. Vsi so se smejali Matijevi filozofiji, pa ta se ni dal premotiti, nego je prepričevalno nadaljeval: ■— Vidite, gospod prijor, jaz sem sedaj popol¬ noma zadovoljen. Vsi ne moremo biti grajščaki in bogataši. Sicer pa imam kar je potrebno za živ¬ ljenje. Če bi se poboljšal, bi moral manj piti in jesti in se zabavati kakor sedaj. — To je resnica, je dejal prijor Markvard, ti si pijanec, požeruh, igralec in babjek — -- Tako je natančno tako,' gospod prijor, je resno pritrjeval Matija, a ravno to je veselje mojega življenja. Ko bi tega ne bilo, kaj bi potem imel od življenja? In jaz naj se poboljšam? Nikoli! Za noben denar! — Kaj bo pa po smrti, Matija? Misli na dušo! Če se ne poboljšaš, ne boš videl nebeškega kra¬ ljestva. Matija je sklonil glavo in premišljeval, kakor da mu je zmanjkalo misli." — Sedaj služiš s svojim življenjem hudiču in kdor hudiču služi, ne bo videl nebeškega kraljestva, je pridigoval prijor. V pekel pojdeš, Matija. 43 — Eh, kaj, je rekel Matija, hudič bo z menoj že nekoliko usmiljenja imel. Zakaj bi me pa trpinčil, če mu vse življenje služim. Vsak gospodar ima rad hlapca, ki mu zvesto služi, zakaj bi hudič ne imel rad svojih služabnikov? Jaz mislim, da v peklu ne bo tako hudo, kakor se govori, saj bi sicer Bog ne dopustil, da bi toliko ljudi umrlo brez zadnje popotnice. — O, Matija, tvoje misli so grešne. Cas bi bil, da se spametuješ. Pomisli, kake radosti čakajo ljudi v nebeškem kraljestvu. — Sile menda ne bo, je odgovoril Matija. Veste, gospod prijor, meni se zdi, da tudi v nebesih ni kdo ne ve kako lepo. Ves dan po oblakih hoditi in alelujo peti, to tudi ni Bog zna kaj. Prijor Markvard je bil pravzaprav istih misli, kakor Matija, samo priznati ni tega hotel, in zato je Matijo najprej primerno zavrnil, potem pa za¬ sukal pogovor na druge stvari. Pomagal je pa zopet prazniti vrče in tako se je razvil živahen in vesel pogovor, ki je trajal do pozne noči. Končno se je prijor odpravil v samostan, vojščaki pa so legli spat. Ko je prijor prišel do hiše za goste, ki je stala na samostanskem dvorišču, so ga nakrat napadli štirje možje počrnjenih obrazov. Zamašili so mu usta in ga naglo odnesli na vrt. Vse to se je zgodilo tako hitro, da prijor Markvard ni mogel ziniti bese- 44 dice. Na vrtu so ga napadalci zvezali in ga pre¬ iskali. Vzeli so mu vse, kar je imel pri sebi, potem pa ga položili za neki grm in odšli. Ko se je prijor Markvard zavedel svojega položaja, je bil že sam. Ležal je z zvezanimi rokami in nogami na zemlji in komaj dihal, ker so mu bili napadalci zamašili usta. Nekaj časa pozneje je slišal v daljavi peketanje konjskih kopit... Ko se je začelo daniti, je Matija zlezel iz stolpa in koj zagnal velikanski krik. Straža pri ječi Hugona Albe je ležala zvezana in z zamašenimi ustmi na tleh — ječa pa je bila prazna. Hugon Alba je bil ušel. V samostanu je nastal vsled tega velik hrup, ki je postal še večji, ko so našli prijorja Mark- varda in je ta povedal, kaj se je ž njim zgodilo. Zdaj je bilo Markvardu jasno, da je bil napaden zato, da so počrnjeni napadalci dobili ključ do Hugonove ječe. Seveda se 'je stvar takoj sporočila tudi opatu Albertusu. Ta je z zaničljivim usmevom poslušal prijorja in Matijo ter druge vojščake, potem pa dejal ravnodušno: — Naj bo! Ce je ušel, je ušel. To pa Vam po¬ vem, da Hugona niso oprostil tujci, nego samo¬ stanski ljudje, in kdo ve, če tudi ti, prijor Markvard, nisi bil ž njimi domenjen. 45 Markvard, ki je bil nedolžen pri celem do¬ godku, se je rotil in je prisegal, da mu dela opat vnebovpijočo krivico, ali opat mu ni verjel. Matija se je zadovoljno vrnil v svoj stolp, in ko se je Andrej Rovan čez nekaj dni vrnil iz Ogleja, mu je potrkal na ramo in mu rekel: — Dobro si jo izpeljal Andrejce, tako dobro, da boljše ni mogoče. Noben zlodej ne sluti, da si ti oprostil Hugona. Pa veš, brez mene bi ne bil nič opravil, zakaj ko bi jaz ne bil prijorja z vinom in s svojimi šalami zadrževal toliko časa, da so v samostanu vsi legli spat, bi ne bil dobil ključa. — Dobro delo si storil, Matija, je rekel Andrej, in Bog ti je povrne. Poštenega moža rešiti iz ne¬ sreče, je zasluga pri Bogu, ki ne ostane brez plačila, če ne na tem svetu, pa na onem. Tedaj se je Matiji zjasnil obraz in veselo je vskliknil: — Tedaj bom pa tudi jaz po oblakih hodil in alelujo pel, ne da bi se bil na svetu kaj poboljšal. IX. Zatiški samostan je bil poln gostov. Z raznih strani so prihajali velikaši z večjim in manjšim premstvom in delali v samostanu tako, kakor bi m sploh ne hoteli več zapustiti. Opat je svojim 46 gostom na čast prirejal bogata gostovanja, velike love in viteške igre ter sploh izborno skrbel za njih zabavo. Tudi opatov brat, Friderik pl. Lindek, je prišel z desetimi hlapci v samostan in delal je tako, kakor zmagovalec v podvrženi deželi. Menihov se je polastila velika nevolja, ne le, ker so jih gostje prezirali, nego tudi zato, ker je vzdrževanje opatovih prijateljev snedlo velik del samostanovih dohodkov. V tem ko je opat rado¬ darno skrbel za tuje velikaše, je menihe prikraj- ševal celo pri jedi in pri pijači. Končno sta se šla prijor Makvard in senijor Andrej pritožit k opatu. A naletela sta slabo. Opat ju je oštel in ju končno z bičem pognal iz sobe, obenem pa odredil, da menihi tri mesece ne dobe več vina. To posto¬ panje je menihe do skrajnosti razkačilo. Ko bi bil opat Najsvetejše prodal, bi mu tega ne bili tako zamerili, kakor da jim je vzel vino. Poskušali so pač pritožiti se pri vizitatorju v Reinu, a spoznali so, da to ne pojde. Opatovi gostje in njihovi hlapci so menihe tako strogo nadzorovali, da se nobeden ni mogel ganiti. Iz samostana pa brez opatovega dovoljenja ni nihče smel. Tudi na šentlambertskem gradu, kjer je go¬ spodovala vojvodinja-vdova Virjda, je bilo zdaj jako živahno, kajti opatovi gostje so prihajali često¬ krat v grad in imeli tamkaj svoje zabave. 47 Posebno pozornost je posvečeval opat mla¬ demu Pavlu plem. Glogvicu, jako premožnemu grajščaku, pri katerem je najel večje posojilo. Po¬ sebno ga je pogostoma vodil seboj k vojvodinji Viridi in kmalu se je raznesla med prebivalci zatiš- kega gradu govorica, da je Pavel Glogvic ženin opatove sestre, pri vojvodinji Viridi bivajoče. — Boš videl, je Matija pripovedoval Rovanu, ta dva se vzameta še letos. — Naj se, je ravnodušno odgovoril Andrej, dasi ga je pri ti novici obšlo neko nenavadno čustvo, nekaj, kar mu ni bilo jasno, a je bilo po¬ dobno ljubosumnosti. — Naj se! Naj se! je rentačil Matija. Seveda naj se! Saj je meni tudi vse eno, ali vesel bi bil, če bi bila kmalu poroka. Ali bi ga pili! Jaz bi bil šti¬ rinajst dni pijan, pa če bi moral živ v pekel. A nikar ne misli, da bi se napil domačega vina. Tiste laške kapljice bi se napil, ki jo ima vojvodinja v kleti in ki gre tako v kri, da bi se še premilostni gospod opat na glavo postavljal, če bi se je malo nalezel. In Matija se je smejal na vse grlo, ko si je predstavljal, kako bi strogi, resni in slovesni opat v pijanosti poskakoval in se na glavo postavljal. Tako se je smejal, da niti zapazil ni, kako se je Andrej primaknil oknu in z gorečimi očmi opazoval 48 po vrtu sprehajajočo se dvojico Pavla Glogvica in opatovo sestro, plavolaso gospodično Margareto. Opat Albertus je imel res namen, poročiti svojo sestro s Pavlom Glogvicem, a ko je to Marga¬ reti razložil, se je ta odločno uprla. — Glogvica ne vzamem, je izjavila. Na noben način ga ne vzamem. Saj to ni vitez, ni mož, nego le človek, ki zbira denar. — Ljuba sestra, je dejal opat, nikar ne govori tako zaničljivo o denarju. Za denar dobiš moč, za denar dobiš ljubezen, denar je vse. Pavel Glogvic bo svoje premoženje, če bo tako gospodaril kakor sedaj, še silno pomnožil, tako da bodo njegovi otroci med prvimi velikaši v deželi. Že sedaj ima pet gradov in velike kupčije. Ali te nič ne mika, da bi imela tako veljavo kakor jo ima grofica Celjska ali grofica Ortenburška? — Ne, je kratko a zopet z vso odločnostjo odgovorila Margareta. — Otročja si in nerazumna, je začel- iznova opat prigovarjati svoji sestri. Pavel te ljubi in ker je mož, ki nima svoje volje, razen če se gre za denar, ga boš vladala, kakor boš hotela. Verjemi rneni, bogastvo je pogoj sreče. In zakaj se jaz tru¬ dim? Lahko bi kot opat mirno in v zadovoljstvu in v izobilju živel, če bi mi ne bilo za naš stari in plemeniti rod. Friderik nima premoženja. Ali naj 49 4 njegovi sinovi, potomci nekdaj tako mogočnih in bogatih Lindekov, postanejo služabniki kakega graj- ščaka, ali naj gredo v samostane? Naš rod, rod Lindekov, ne sme izumreti, nego mora priti do nove veljave. Zato pa je treba denarja in vse moje delo je posvečeno temu namenu. — Kako pa misliš to doseči? je radovedno vprašala Margareta. — To je moja stvar! Cernu bi ti razkladal take reči, ki jih itak ne razumeš. Le to verjemi, treba je bilo velikih žrtev, da sem postal opat. Pride čas, ko ti že povem, kake so bile te žrtve. Če vzameš Pavla Glogvica, pomagaš s tem na¬ šemu rodu. — Pavla ne vzamem, je kratko odgovorila Margareta. Bila je v vsem močno podobna svo¬ jemu bratu, kar je ta šele sedaj spoznal, ko je tako odločno odklanjala priporočnega ji ženina. Opat pa ni odnehal, nego istotako trdovratno ■nadaljeval s svojim dokazovanjem. — Lej, Margareta, je dejal, vojvodinja Virida je že stara. Dokler živi in dokler živim jaz, smeš od nje marsikaj pričakovati. Virida ima velik vpliv in veliko premoženje. Če vzameš Pavla, dobiš od nje lepo doto in lahko ti izposluje, da bo Pavel povzdig¬ njen v grofovski stan. Pomisli, v kakem sijaju in kako srečno bi živela. 50 — Pavla ne vzamem — to je bil ves odgovor opatove sestre. Ta malobesednost in trdovratnost je končno pretrgala nit opatove potrpežljivosti. — In jaz pravim, da ga moraš vzeti, je rekel osorno in zapovedujoče ter jezno udaril z nogo ob tla. Jaz vem, kaj je potrebno za tvojo srečo in čas je. da ti jo zagotovim, kajti kdo ve, kako dolgo bo še trajalo moje opatovanje. — Kaj nisi dosmrtni opat? — Da, ali mogoče je, da me odstavijo. Dosti je velikašev, ki bi radi svoje sorodnike spravili na moje mesto in menihi bi me tudi radi odstranili. — Kako to? — Kaj ne uvidevaš, da za svoje nečake ne morem drugače skrbeti, kakor če izkoristim samo¬ stan? Tudi doto za te sem le na ta način preskrbel, da spravim kolikor se da samostanskega denarja na stran. Zato me menihi sovražijo in preganjajo, in zato me kušajo velikaši odstraniti. Če bi se ti omožila s Pavlom, bi mi odvzela veliko skrb. Ti bi mi pa tudi omogočila, da bi za Friderika in nje¬ gove otroke izdatno preskrbel, predno pride do poloma. Ta razkritja so Mafgareto silno presenetila, ker ni imela niti pojma o bratovem položaju. Predno je mogla še kaj odgovoriti, je dejal opat: — Premisli si torej še enkrat in bodi pametna. 4* 51 A komaj je opat izgovoril te besede, je dvig¬ nila Margareta glavico in rekla z vsem poudarkom: — Premisliti si nimam ničesar. Kar sem rekla, pri tem ostanem. Pavla Glogvica ne vzamem in ga ne vzamem — pa naj se zgodi karkoli. X. Po zatiških gozdih so se veselo razlegali gla¬ sovi lovskih rogov. Opat je bil svojim gostom na čast priredil velik lov, katerega se je tudi sam ude¬ ležil, kajti bil je strasten lovec in sploh prijatelj vseh viteških iger. Po samostanskem vrtu so se med tem šetali menihi in, čuvši glasove lovskih rogov, se togotili na vso moč. Njihova jeza je bila toliko večja, ker jim je bilo še vednov strogo prepovedano, zapustiti zidovje zatiškega samostana. — Kaj hoče neki opat s tem doseči, da nas drži kakor jetnike, nam krati pijačo in nam brani vsak dotikljaj z zunanjim svetom, se je jezil na opata menih Mihael Zedlitz, voditelj tiste stranke v samostanu, ki je bila poskusila opata izpodriniti. — To je kazen, ker smo ga tožili, je menil menih Ivan Pock. — To že, je dejal Konrad de Francoma, in sicer prav občutna kazen, ali nek poseben namen 52 mora vendar za tem tičati, Čemu je opat privabil toliko gostov v samostan? V tem grmu mora tičati kak poseben zajec, a kolikor si tudi belim glavo, ne morem uganiti, kaj naj to pomeni. — Goste je poklical za svoje varstvo, se je oglasil zopet Ivan Pock. Oni dan je bila neka ženska pri spovedi in mi je pravila, kako med kmeti vre, ker jim je opat naložil nov davek. Kadar se gre za denar, je opat ves zlodjev. Kmetom je povedal, da se je oglejskemu patrijarhu pokazala Mati božja in mu velela, da mora njej na čast sezidati novo cerkev na Sveti Gori pri Gorici. Kmetje morajo zdaj plačevati za to cerkev. Kolnejo sicer kakor pagani, plačujejo pa vendar. Zbrani menihi so udarili v smeh. Kmet se jim ni smilil, nasprotno, še dobro se jim je zdelo, da zna njihov opat kmetsko ljudstvo tako spretno iz¬ koriščati. — Gostje, je nadaljeval Ivan Pock, so bili zato poklicani, da bi opatu pomagali, če bi se kmetje spuntali. — In da bi ga» varovali, če bi se nam posre¬ čilo, kmete nahujskati, ali če bi se sami uprli opatu, je dodal Mihael Zedlitz. •• — Preklicano dosti denarja se mora zbirati v opatovi blagajni, se je oglasil Albert Freyberg, ki je doslej molče poslušal ugibanje svojih tovarišev. 53 Po tem sodeč, kar se izve pri spovedi, mora opat ljudi grozno odirati. Oni dan sem nekega kmeta na vse načine pestil, da mi mora prinesti vsaj pet sre- bernikov, pa je bilo vse zastonj. Še hudiča in pekla se ta mrcina ni ustrašil. Venomer mi je pripove¬ doval, da je opat kmetom vse pobral, kar so imeli. — Veliko ima ta opat na vesti, ali — tako je govoril Konrad de Francoma — meni se zdi, da poleg tega, kar ste navedli, ima opat še vendar kake posebne namene. O, ko bi le imel kakega zanesljivega človeka, ki bi ga mogel poslati do vice- doma v Ljubljani, do grofa Ortenburškega in do vizitatorja, potem bi mu že prišli na sled. — Proti opatu ne opravimo ničesar, je pri¬ pomnil Ivan Pock, ker ga držita celjski grof in pa vojvodinja Virida. — Kaj ima neki vojvodinja, da tako gori za opata, je vprašal eden najmlajših menihov, Ulrik, ki je bil šele pred kratkim prišel v Zatičino. ■— Kaj ima! Cernu tako vprašuješ? Prejšnji opat Peter je bil svoj čas kaplan na dvoru vojvode Leopolda. Virida je dosegla, da je postal opat v Zatičini, in ko je umrl vojvoda, se je Virida semkaj preselila. Kaj praviš — čemu neki? In kaj praviš, ali je to posebno čudno, če je lepi, viteški opat postal Petrov naslednik? Zato nikar ne vprašuj tako nerodno in zato tudi' pravim, da se opata ne 54 odkrižamo, dokler ga bo podpirala vojvodinja Virida. Tako je govoril Konrad in ostali menihi so mu pritrjevali. Lov se je med tem veselo nadaljeval. Opat je bil preskrbel, da je ostal Pavel Glogvic sam pri njegovi sestri tam, kjer so ostali konji, in ko je videl, da ju ne bo nihče motil, je krenil po stranski poti v gozd. . Od daleč je skozi drevje zagledal tik gozdnega roba stoječo malo revno kočico in proti nji je obrnil svoje korake, ker je videl, da stoji pred kočo, kar je opata vedno mikalo, namreč mlado, zalo dekle. Tega dekleta opat ni poznal, dasi je imel sicer dobro oko za vse lepotice v zatiški oko¬ lici. Previdno se je približal koči in se ob gozdnem robu skril za grmovje tako, da je mogel vse opazo¬ vati, kar se je zgodilo pred hišo. Dekle je svoje delo končalo in se ravno od¬ pravljalo, da bi okolu hiše pospravilo, ko se je na pragu prikazala stara ženska. — Pojdi v hišo, Polonica, je rekla starka. Po gozdu se pode hudobni duhovi. Pred temi samo¬ stanskimi ljudmi nisi nikdar varna. Še napadli bi te pri belem dnevu, če bi te videli. Ovca se ne sme volkovom nastavljati. — Nikari tako ne govorite, mati, je ugovar¬ jala Polonica. Saj so tudi dobri in pošteni gospodje vmes. 55 -— O, kaj pak, se je rogala starka, kaj pak, dobri in pošteni gospodje. Pa še kako. Ali si že kdaj slišala, da se volkovi dele v hudobne in nevarne pa na dobre in poštene? He! Polonica ni odgovorila, nego je šla v hišo in opat je slišal, kako so bila vrata zapahnjena in okna zadelana. — Stara čarovnica je pametno govorila, se je smejal opat in se zadovoljno stegnil za grmovjem. To dekle je zalo, jako zalo, pri moji veri. In če bi jo viteški lovci zagledali, bi se morda res spreme¬ nili v tolovaje in Polonico napadli. Novega bi to pač nič ne bilo? Tu daleč naokrog ga ni človeka, v čigar žilah bi se ne pretakalo nekaj kapelj viteške ali duhovniške krvi! Zato pa ostanem tu na straži, kajti te cvetke ne bo trgal noben vitez in noben menih — to cvetko utrgam jaz sam. Punica je pre¬ žala, da bi jo privoščil komu drugemu. In zopet je ostal več ur na straži, dokler ni spoznal po glasovih rogov, da se nahajajo lovci daleč od koče, kjer je prebivala Polonica. Šele sedaj je počasi krenil za njimi, a jih šele došel, ko so bili že zopet na konjih in se vračali deloma v samostan, deloma v šentlambertski grad. Ko je zajezdil svo¬ jega konja, ozrl se je po gostih, in videvši, da jezdi Margareta poleg viteza Kozjaka, je začel iskati Pavla Glogvica. Ker ga ni našel, je poiskal svojega 56 brata Friderika pleni. Lindeka in ga vprašal, kje da je Pavel Glogvic. — Primerilo se je nekaj neprijetnega, je dejal Friderik. Glogvic se je vsled tega vrnil v samostan in morda celo že sploh odšel. ■— Kaj pa se je zgodilo? je ves presenečen vprašal opat. — Natančnega ne vem nič. Slišal sem, da je Pavel Margareto nekaj nadlegoval — bila sta sama tam blizu, kjer smo pustili konje — in Margareta je poklicala na pomoč. Slučajno je bil tvoj praporščak Rovan v bližini. Priskočil je in zgrabil Pavla ter ga tako treščil ob tla, da se je skoraj zem'ja zazibala. — Ni mogoče! je vzkliknil opat. — Tako mi je pravil tisti tvoj norčavi Matija, ki je vse to videl. Glogvic je nato zasedel svojega konja in odjezdil. Sijeva!' Namesto da bi bil tega Rovana posekal, pa je odnesel pete! Teman oblak je legel opatu na čelo, vzpod- bodel je konja, da se je visoko povzpel in pojezdil k svoji sestri. — Kaj je bilo z Glogvicem? jo je vprašal z zadušeno jezo. — Nesramen je postal! Napadel me je in me poljubil. — Kaj govoriš o napadu! Pavel je tvoj ženin in ima pravico te poljubiti. 57 Margareta se je na svojem konju ponosno vzravnala in upiraje svoje poglede srepo v bratove oči, je odločno dejala: — Glogvic ni moj ženin in to tudi nikdar ne bo. Povedala sem ti to že včeraj iri pri tem ostanem. Rajši grem v samostan, kakor da bi postala žena tega strahopetnika, ki se pusti metati ob tla, pa se ne upa prijeti za meč. Opat je zamišljeno povesil glavo, Margareta pa je po kratkem molku brezskrbno pripovedovala: — Ti bi se bil smejal, ko bi bil videl, kako je Rovan dvignil Glogvica in ga vrgel ob tla, in kako je potem mirno in samozavestno, kakor pravi junak, stal pred Glogvicem ter čakal, kaj se zgodi. Res, bala sem se, da ga Glogvic na mestu prebode, a Glogvic je trepetaje pobral svoj klobuk in je po¬ begnil, res, pobegnil pred Rovanom. Menda se je Rovanovega pogleda ustrašil. Iz Rovanovih oči so kar strele švigale. Opat je bil jako presenečen. Ogledoval je svojo sestro od strani, kakor da je zasledil na njej nekaj izrednega, govoril pa ni več o tej stvari... Zvečer, ko je bil sam v svojem stanovanju, je dolgo razmišljal o tem dogodku, končno pa rekel sam sebi: — Ta Rovan je postal nevaren. Če ga kaz¬ nujem ali odslovim, se morda pridruži mojim na- 58 sprotnikom in to bi bilo zame jako slabo, če ga pustim, zna Margareti nevaren postati. Najbolje bo, da ga za nekaj časa pošljem proč. Naj gre v Rim! Kardinal bo vesel, če mu že zdaj pošljem tistih petinšestdeset cekinov, ki mu gredo na leto, med tem pa bo časa dovol!, da pomirim Glogvica in pre¬ govorim Margareto. Kadar bosta poročena, ne bo ta ubogi praporščak več nevaren, četudi je zal, pogumen in vrl dečko. Namesto da bi bil opravil večerno molitev, je opat izpraznil steklenico rujnega laškega vina. Zadeva z Glogvicem ga ni več skrbela in zato so, se njegove misli bavile samo s — Polonico. XI. »Moj ljubi fant, ne hodi z doma. Ostani tu! Prosi gospoda opata, naj pošlje koga drugega v Rim!« Tako je ihtela Polonica, ko je Rovan jemal od nje slovo, da nese samostanski dar petinšest¬ deset cekinov kardinalu Krištofu de St. Cyriacus v Rim. Rovan je z vso ljubeznjivostjo tolažil svojo ljubico, ali umiriti je vendar ni mogel, dasi ga je rada in vdano poslušala. — Lej, Polonica, ji je govoril, saj sama veš, da moram iti. Opat nima nikogar v samostanu, na 59 katerega bi se mogel zanesti. Da pošlje mene, to je dokaz posebnega zaupanja. — Vem, Andrejce, da te ima opat rad. Ali vender te ne morem pustiti. Tako tesno mi je pri srcu, prav kakor bi te nikdar več ne videla. —• Takih skrbi se le otresi, se je smehljal Rovan. Tudi Rim ni na koncu sveta in jaz sem mlad in krepak ... — Tako temne slutnje me navdajajo, je šepe¬ tala Polonica. — Opat mi je poveril važne posle, je pripove¬ doval Rovan. Tudi do patriarha moram iti v Oglej in do opata Castida v Brondolo, ki je vicarius gene- ralis zatiškega samostana. In opat mi je za trdno obljubil, da dobim plemstvo, ko se vrnem. Pomisli —■ plemstvo! Ves svet mi bo odprt! Vojvodinja Virida je že pisala vojvodi Viljemu ... * Polonica pa se ni dala utolažiti. T-udi Rova- nova slovesna obljuba, da na vsak način zapusti samostansko službo, čim se vrne iz Rima, j4_ni potolažila. Slovo je biloj žalostno,