KATOLIŠKI IAS MI5IONE5 MISIJONI COTOLICAS i XXX-1 2 -7ANWAR-FEBRUAM95B Japonska -— r,Dežela Vzhajajočega so.i-ca“-.v Ali ji bo res kdaj vzšlo edino resnično Sonce —■ Kristus, Luč sveta? Takoj po drugi svetovni vojni je bilo veliko upanja, da bo šlo pokristjanjenje te se docela poganske dežele hitro naprej A ,poleg ovire z naše strani: pomanjkanje delovnih moči — misijonarjev in misijonark ter sredstev, nastopajo vedno bolj in bolj močno še ovire od strani naroda samega. Časopisi pišejo, Ja se Japonska obrača proti levi, to se pravi od zapadnega krščanskega sveta k rdeči materialistični Rusiji in Kitajski . . Molimo in delajmo, da se ta u-sodna nevarnost še pravočasno prepreči! Slika zgoraj kaže m-aryknollskega"misijonarja v misijonski tiskarni na Japonskem; slika levo pa misijonarja s peščico japonskih vernikov v skupni molitvi, iz misijona slovenskih usmiljenk na Japonskem, ki so: s. Kardinar, s. Jančar, a, Zupančič in s. Jug. Na Japon-” deluje tudi ena slovenska Frar.či-^ Marijina misijonarka, m Luže-lanosijanka s. Anica Miklavčič, ; rodnij “§4stra misijonarja p. Albina. V? pa J.., / Kakor vse druge misijonarke, tudi te slovenske usmiljenke, ki delujejo na treh 1azličnih postojankah na Japonskem, Predvsem žive za otroke in bolnike „Pu-?'te otročiče, naj pridejo k meni...“, Je Vabil in vabi Jezus. In misijonarke eao: po otročičih pridejo v misijon in Potem k Jezusu tudi njih starši. Mnogo Je pa otrok, ki so brez očeta in matere, Slr°t; tu jih vidimo lepo skupinico. Tem m'sijonarke „oče in mati in sestra in rat..— Spodnja slika nam kaže pri-??f' z misijona sester usmiljenk pri To-'JU: otroški praznik z dobro organiziranimi igrami; v ozadju zavod, pred .Mm na dvorišču za to priliko postav-v^Kr °kra*en' šotori z odličnimi po-abljenci (na šotorih japonski napisi, o zna prebrati...?!), spodaj otročad P°d vodstvom sester in učiteljic. Vodstva .,ISlj°nov morajo zelo gledati, da katoli-x, e ustanove: šole, bolnišnice, zavetišča, 0 roški vrtci, ne zaostajajo za podobni-domačimi ustanovami. Japonci, kot marsikateri drugi narodi, cenijo in ,pre-asa j o tujca le, ako ob njem napredu-Jej°. Tudi misijonarjev ne prenašajo, ako jim ne nudijo kaj boljšega kot imajo sami. Temu se je treba prilagoditi in veliko žrtvovati. Sodelujmo tudi mi! Posebno pozornost posvečajo sestre bolnikom. Usmiljenke se naravnost imenujejo „služabnice ubogih bolnikov“. Dela ljubezni so bistvena krščanstvu, zato se Cerkev ne more nikjer pravilno pojaviti in predstaviti, če ne skrbi tudi za bolnike. Tudi če se noben bolnik ne bi spreobrnil, bi misijoni morali vzdrževati bolnišnice in dispanzerje! Vendar, morda nobena stvar tako ne prepričuje poganov o lepoti, moči in resničnosti krščanstva, kakor prav skrb Cerkve in misijonov za bolnike. Slika tu zgoraj nam kaže prizor iz čakalnice dispanzerja v misijonu s. Jožefe Zupančič, v ozadju misijonarka z japonsko uslužbenko. V čakalnici imajo navadno po stenah podobe in napise iz Kristusovega življenja, na mizi pa liste, ki pišejo o katoliški veri in. Cerkvi, da se bolniki ob čakanju že malo seznanijo s krščanstvom. Slika spodaj kaže prizor iz notranjosti tega misijonskega dispanzerja. Na Japonskem, kjer je na razmeroma malem ozemlju neštetih otokov stisnjenih že ok. 80 milijonov prebiva'cev. je vedno več ne le revščine, ampak prave bede. Težko je oznanjati blagovest Pravice in Lju- bezni božje in bratstva človeškega gla-dujočim... Cerkev mora na Japonskem čim bolj socialno in karitativno delovati, če hoče narod prepričati o svoji ljubezni do njega. '^Jska celina je misijonom za,prta. Le P^cica inozemskih misijonarjev še more 2*:I’zati. Tudi domačih duhovnikov in redovnikov je vedno manj, ker za nara-scaJ je težko... težje kot pri nas do-™a- Hongkong:, ta angleška kolonija na Južnem koncu kitajske celine, je vsaj za- silno zatočišče protikomunističnih beguncev ne 'le iz Kitajske, ampak tudi iz rdeče Koreje in Vietnama. Slika zgoraj nam kaže pogled na uničenje cvetočega misijona v eni teh dežel, spodnja pa skupino kitajskih redovnic - begunk v Hongkongu, ki jih vodi g. Geder. Pozdravček kitajskih begunčkov. — Spodaj prizor iz slovesnosti poganskega praz nika v Hongkongu. — Slika na strani 7 kaže skupino kitajskih deklet — Kristu sovih nevest, pred vstopom v samostan v Hongkongu. iifl^feCTrüiiim iaLi3^mnŽsr!IW^3CT c____.'l^ Nekaj slik iz Indije: Risba nove palače apostolskega internuncija v Delhi, ki je pa šele v gradnji. Sliko internuncija prinašamo na naslednji strani (9) zgoraj na obisku enega salezijanskih zavodov v Južni Indiji. — Slika spodaj na tej strani pa kaže lanske novomašnike v jezuitskem kolegiju v Kurseongu pod Himalajo, kjer se vzgajajo za misijonarje v številnih jezuitskih misijonih v Indiji. lia e^'Jal-"Sk' duhovnik - domačin sprem-in .■ .'^dijskega intemuncija skozi vrste .'Js^e mladine, ki jo salezijanci v de-ctlsočih vzgajajo in šolajo. Celo doma- čega škofa je imela salezijanska družba v Indiji. A po kratkotrajnem škofovanju je nenadoma preminul; vidimo ga na mrtvaškem odru; desno njegov brat. Indija je za Kitajsko najštevilnejša država na svetu, saj šteje okrog 300 milijonov duš Ni še sicer pod komunističnim vodstvom, ker njen politični voditelj Pandit Nehru hoče ubirati nekako srednjo pot med Za,padom in Vzhodom, bolje rečeno med protikomunističnimi in komunističnimi silami. A kot lahko vsak predvideva, ki količkaj pozna osvajalno silo rdečega komunizma, Indija ne bo mogla dolgo vztrajati na tej srednji poti, ker bo zapadla ne le diplomaciji, ampak tudi ideologiji svetovnega komunizma. — Obe sliki na tej strani kažeta maršala Tita na obisku v Indiji, zgoraj s predsednikom republike, spodaj pa s predsednikom vlade Nehrujem. Ali ni T to prišel v Indijo „pripravit pot gospodu“, namreč voditeljem ruskega komunizma, ki so leto za njim z velikim pompom preš.i Indijo...? Mi se vprašamo: Ali je maršal Tito v Indiji morda obiskal tudi domala edine svoje državljane, slovenske in hrvaške misijonarje in misijonarke? še na misel mu ni prišlo! Kdaj bo imel slovenski narod vlado, ki se bo zanimala za naše zastopnike med indijskim narodom in jih podpirala?! Nehru je lansko leto vrnil Titov obisk; celo v Ljubljani se je usta-vil. In glej slučaja: Prav tedaj se je mudil v Ljubljani na obisku misijonar Bernik, ki je celo posluša! govor svojega državnega predsednika. Misijonar Bernik je namreč indijski državljan... Severna Afrika, nekdaj dežela cvetočega krščanstva prvih stoletij, je danes pogorišče krvavih borb večinskega islamskega prebivalstva, ki si hoče pridobiti neodvisnost od dolgoletnih „krščanskih“ okupatorjev. „Krščanskih“ — v narekovaju, kajti vsaj za Francijo moremo re-ej, da ni zastopala krščanskih idej med ljudstvom, ki ga je vladala oziroma ga še vlada v Severni Afriki. Berberskim rodovom je vzela svobodo, ni jim pa dala v zameno višje vrednote: krščanske vere • nasprotno, celo ovirala je vsako, še tako indirektno misijonsko delo v deželi. Priznati je treba, da je francoska oblast zelo razvila glavna mesta in jih modernizirala, začela je tudi z gradnjo velikih, v domačinskem slogu zidanih se-lišč, ki naj nadomeste revna, iz slame napravljena naselja, kakor nam kažejo slike na tej in na levi strani. Verjamemo, da je Francozom sedaj težko vse to, kar so ustvarili, prepustiti domačinom in oditi. A treba je ugrizniti v to jabolko. Levo, z biretom na glavi: apostolski delegat za Južno Afriko Celestine Damiano. Na desni strani slike: škof Riegler, v katerega škofiji delujejo slovenski misijonarji p. Bratina in Kladnik in br. Poznič iz Družbe Misijonarjev Sinov Presvetega Srca. — Spodaj: Skupina domačih redovnic, ki v Južni Afriki v vedno večjem številu sodelujejo z inozemskimi misijonarji za pokristjanjenje domovine. Vesele so, saj po sv. pismu „veselega darovalca ljubi Gospod“. Ü Južnoafriška dekleta pri delu na polju. Sliko je poslal misijonar brat Valentin Poznič F.S.C. Spodaj levo: Ustrojena ip. s križem okrašena koža, kakor jo pripravijo črnci Južne Afrike. Spodaj desno: domača umetnost iz Osrednje Afrike; predmeta sta iz ebenovine. Osrednja Afrika je morda najbolj napredni del črne Afrike v celoti; napredna je ne le v biserih domače kulture in v napredku k zapadni civilizaciji, am,pak tudi v verskem pogledu, saj je najbolj cvetoči misijon katoliške Cerkve. Slovenci imamo ilanes v Afriki razmeroma malo misijonarjev, vsega skupaj kakih 12. V osrčju Afrike kljub vsemu r.apredku dežele najdemo še vedno zelo primitivno živeče rodove, ki se živijo še z lovom. Tu desno vidimo zastopnika enepa teh rodov. — Zgoraj pa nam mlada E-skimka predstavlja svojega zvestega tovariša — psa. V polarnih deželah tako-rekoč večnega snega, kjer žive Eskimi, je ,pes še vedno skoraj edina prevozna sila, prevozno sredstvo pa — sani. Toda čudi tamkaj prodira Cerkev s svojimi misijonarji, ki so zadnje čase doživeli-pac prelep sad svojih trudov: prve redovnice - Eskimke. „Od sončnega vzhoda do sončnega zahoda se bo darovala mojemu imenu prečista daritev,“ je napo--vedal prerok Malahija. Sodelujmo pri čim hitrejši in čim popolnejši izpolnitvi te veličastne napovedi! Sodelujmo pri vesoljni misijonski akciji Cerkve z izpolnjevanjem članskih dolžnosti DŠV, pri slovenski misijonski akciji pa z mo- litvijo in pomočjo našim misijonarjem! v TRIDESETI LETNIK ■n. smo že v zadnji številki prejšnjega letnika našega lista bralce spom- so leta 1953 „Katoliški misijoni“ sicer slavili tridesetletnico svojega življenja, a sele letos slave svoj trideseti letnik; v zadnji vojni namreč dve leti list ni mogel izhajati. Trideseti letnik „Katoliških misijonov“ bi se naročnikom in bralcem kajpada raj Podstavil vse lepši in vsebinsko bogatejši. A ker se je tisk v Argentini v zadnjem času podražil in se bo še bolj, naročnine pa zaradi težke zmogljivosti naiočnikov ne moremo dvigniti, bi morali biti „Katoliški misijoni“ veseli, če bi pipgli ostati vsaj na isti višini kot 'lani. Toda z nekaterimi spremembami in zaupa-J0C v hožjo pomoč bodo „Katoliški misijoni“ v svojem tridesetem letniku kljub vsemu vsaj v eni smeri bogatejši: ,po obsegu, saj bodo nudili vsega skupaj kakih 0 strani več kot lani — za enako naročnino. To zboljšanje so si „Katoliški mi-sijoni“ olajšali, kot že omenjeno, s tem, da so svojo zunanjo ureditev in s tem TU ne^0,J’ho poenostavili: Slike in besedilo, to bo skoraj izključno vsako zase; ”, ^adi misijonar“ bo spet vključen v list; ovitek ni na posebnem papirju, ampak j JiPaj na eni in isti poli s slikami; papir je deloma boljši kot lani (pola s slikami), .0 °pia nekoliko slabši (pole z besedilom), itd Tako preobraženi „Katoliški misi-Joni bodo v tiskarni sicer stali istotoldko kot bi staM v dosedanji obliki, a se bodo a ho za 100 strani povečali.. ., kar pač ni majhna obogatitev! Cenjene naročnike ln hralce lepo prosimo, da to prizadevanje „Katoliških misijonov“ za vsaj enosmer-110 °hogatitev pravilno razumejo in lepo sprejmejo ter listu zvesti ostanejo, zvesti n? le kot naročniki, ampak tudi kot plačniki...! O, če bi bili vsi naročniki tudi T S-čniki, kako bogatejši bi bi'ii lahko „Katoliški misijoni“! . Tako imate torej tu pivi zvezek 30. letnika „Katoliških misijonov“. Iz ured-nTskih razlogov smo prvo in drugo številko združili, ne da bi naročnike za eno samo s ran prikrajšali, kajti ta dvojna številka ima točno dvojno število strani posa-™ezne številke; 64 + 04 = 128. Slika na prvi in zadnji strani je lesorez Milana 0 ovška, ki bo vsakokrat drug in v drugih barvah; to pot kaže prihod poganov: leh Kraljev in za njimi drugih k novorojenemu Odrešeniku. Fotografije na 32 s laneh, umetniškega papirja so zbrane spredaj iz svetovnega misijonstva, zadaj Pa iz delokrogov slovenskih misijonarjev. Velik del vsebine je posvečen mis’ii ze-. 'njenja kristjanov, z ozirom na svetovno molitveno osemdnevnico za zedinjenje (v Januarju) Trije odlični sodelavci: ggj. Marolt, Kopač in Jurčec, nato začenjajo . svoj celoletni sestavek. Sredino lista zavzame „Mladi misijonar“, ki ga riše °.*mir Gorazd in ki tudi starejših ne bo dolgočasil. Ves ostali prostor pa zavzemajo drobne vesti iz svetovnega misijonstva, številna pisma slovenskih misijonar-Jnv, ki jih naročniki tako radi bero, pa poročila iz misijonskega zaledja. še to: Ta zvezek, ker prinaša kar dve številki, se je neizogibno zakasnil. V n oče bodo posamezne, vedno, razen za misijonsko nedeljo v oktobru, le enojne številk» izhajale toliko’zgodaj, da jih boste tudi naročniki izven Argentine že v zacetku vsakega meseca v rokah imeli. No, vsaj najboljšo voljo imamo, da to dosežemo. Seveda, če pridejo vmes „višje sile“, kot jih je bilo preteklo leto v Argen-■m čez mero, bomo pač morali vsi nekoliko potrpeti: izdajatelji in naročniki... ■osimo pa prav iskreno vse Vas, dragi naročniki in bralci „Katoliških misijo-nov : Sodelujte s „Katoliškimi misijoni“ s svojimi prispevki in molitvami, zlasti v njih tridesetem letniku! OB SVETOVNI OSEMDNEVNlQ ZA ZEDINJENJE KRISTJANOV Prof. Alojzij Geržinič, Buenos Aires Misel, ki je pripravila molitveno osemdnevnico za edinost, je zrasla iz ponižnosti in je brez dvoma pogodila pravo. Kaj naj človeški um in volja sama zmoreta v vprašanju razkola? že devet stoletij mu ne moreta do živega. Treba je torej prosiiti razsvetljenja in moči, zaupajoč v Jezusa. On je sredi med kristjaini, ki molijo za to veliko stvar. Tu se prične spraševanje vesti za nas katoličane. Kako površna je sodba mnogih: oni so odpadli od nas; naj se vrnejo! Vprašanje pretekle krivde ni tako enostavno in tudi za spremembo sedainjega položaja ni važno. Važno je vprašanje krivde danes im za prihodnost. Koliko katoličanov se vključuje v svetovno osemdnevnico? Koliko jih je, ki jim je Jezusova želja po edinosti šla do srca in jim veleva v edino moliti zanjo, poglabljati se v problem, širiti veliko misel ? A vprašanje krivde je še težje. Z grehi, z opuščanjem dolžnosti, z mlačnostjo podiramo edinost in preprečujemo zedinjenje. Zaradi našega tako malo katoliškega življenja napreduje razkristjanjenje. Zato ker je premalo živih prič krščanstva, ostajajo množice brezbrižne. Ker si ne prizadevamo dovolj, da bi v nas rasel Kristus, ne pride do tiste edinosti, v kateri bi kristjani uspešno nadaljevali Njegovo odrešeniško poslanstvo. Pri vprašanju cerkvene edinosti si je treba biti na jasnem o popolnosti, ki jo Kristusova Cerkev ima po bistvu, pa o pritični popolnosti. Popolnost po bistvu ji daje vse potrebno, vse sestavine njene neskvarljive narave. Pritična popolnost pa je relativna: nanaša se na način: in stopnjo, v kateri je vsaka teh sestavin uresničena. To velja tudi za edinost Cerkve. Kristusova Cerkev to edinost od početka ima in jo bo vedno imela; je ena in edina prav tako, kot je sveta, katoliška m apostolska. V rimski Cerkvi so izpolnjeni pogoji za edinost, namreč enotnost vere, vključenje udov v en edini hierarhični organizem in deležen je istih zakramentov. Po bistvu vse to katoliška Cerkev ima in bo 'vedno imela; po bistvu je tudi v tem vedno popolna. Drugače pa je s pritično popolnostjo edinosti. Kadar molimo za edinost, moramo prositi, da bi vsi udje rasli v enotnosti vere; da bi bila vez med vodstvom Cerkve in verniki, pa tudi med verniki samimi, vedno trdnejša; da bi vsi napredovali v ljubezni, ki se izraža in razvija z deležen jem istih zakramentov. Na teh področjih se odkrivajo naše odgovornosti: duhovni napredek vsakogar iz nas; učvrščenje edinosti v vseh organizmih, ki se družijo v veliki organizem Cerkve: v družinah, po farah, v upravnih eno- v narodih, med narodi. Pariški nadškof Feltin je v pastirskem pis-mu 10. februarja 1951 naglasil nujnost, da se krščanski narodi med seb9j zbližajo in da sodelujejo; to bo pripravilo tudi pravi mir. Za to Pn je potreben trojen napor: molitev za slogo v družbi in med državami; širjenje cerkvenih navodili za dosego miru; pospeševanje zborovanj z udeležbo kristjanov vseh narodnosti. To pismo nas s tem, ko pokaže na zvezo med sodelovanjem kristjanov in mirom, opozori na tole dejstvo: velikanske nevarnosti, ki da-ne.s Prete krščanstvu, so kMc Previdnosti in nas hočejo zbuditi k zave-sh. kakšno bodi življenje kristjanov v Cerkvi, da bo ta mogla bolje odgovarjati božjim načrtom. Protestantski, zlasti pa pravoslavni narodi so na splošno v večjih stiskah kot katoliški. Iz temnic naj se jim oči dvignejo k nebeškim stvarem in skozi solze naj se jim pogled usmeri v Kristusa, živečega v Cerkvi. Tudi nam ni lahko. A vemo, da ne smemo godrnjati; počasi 11 am odpada mrena z oči: toliko dolžnosti smo opuščali; še zdaj jih z zavoljo spoznavamo! Ena naših velikih dolžnosti je delo za edinost. Samo nekaj premišljevanja je bilo treba, pa smo uvideli, da je to delo temeljna naloga katoličanov in z njo je povezan ves sklop vprašanj, ki vtiČejo osebnega zveličanja, sreče naših- bratov im vsega človeštva. Začnimo z edinostjo med nami; naprej je potem pot odprta in gre prav P° stopinjah Jezusove Cerkve do odrešenja vsega človeštva. Edinost med nami, edinost v katoliški Cerkvi — to je plod mnogo močnejšega nadnaravnega življenja, kot smo ga doslej gojili. To nadnaravno živ-■lerije, kipeče v Cerkvi, mora zajeiti druge kristjane, toliko bolj, ker nam del le-teh ponižno pridružuje v molitvah. Tako obogačena Cer-kev mora potem pritegniti še druge in vsi bomo ob vsej raznolikosti eno. TESTAMENT Dr. Branko Rozman, Buenos Aires „Mlad sem še, a betežen,“ je ponavljal bojnik v svojo lepo rdečo brado. „Dolga pot ti je dzpila kri, oče,“ mu ja odgovarjal globok glas mladca, sedečega ob bolnikovilr nogah „Da, dolga pot z vzhoda na zahod, iz Bizanca v Rim.“ „Skozi slovanske dežele,“ je dodal mladec. Mogoče so barvasta okna, ki jih je na kamnita tla sobe risalo poslednje zim-sko sonce, dajala vsej sobi vzdušje kapele. Ali pa je dalo ta izraz bolnikovo belo obličje, zazrto v brezčasje. Mladec je opazil bolnikovo žejo lin mu je dal piti iz prstenega vrča. Bolnik je poskusil mrzlo pijačo in jo odklonil. „Pripoveduj mi o svoji deželi, Vladimir,“ je šepnil betežnik. „O naših nižavah in žitu in vetru, oče? In o gorah s skalami, ki nam obkrožajo življenje, da se ne pomehkužimo? O naših plesih in pesmih domačih, o slovanski noši in službi Bogu v domačem jeziku?“ „In o vaši gostoljubnosti, Via dl mir. S kruhom in soljo ste me sprejeli tujca betežnega.“ „Navada je taka, oče.“ „Rastislav, itnoravski knez, kot iz granita rezljan, me je po cesarsko počastil. In panonski knez Kocelj me je skoro po božje sprejel.“ „Veliko hvalo sta bila dolžna oba, oce. Ti si nas v našem jeziku naučil z Bogom govoriti.“ Potem sta molčala. Bolniku so prihajale pred oči podobe iz severnih pokrajin, lepi, otroški obrazi tamkajšnjih ljudi, težki in v vetru očiščeni. Slišal je zimsko bor j o, ki je pela v vrhove smrek in borov pod pepelno nebo. Videl tudi bele cvetove, ki so na gladinah jezer počivali, kot da so iz srca zemilje pognali. „Ne bom se več vrnil, Vladimir,“ je spet začel s suhim glasom. ,,Bog ve, oče.“ „Nič več. Prinesel sem pozdrav apostoliku Hadrijanu z vzhodnih planjav. Rad bi sy>et prehodil isto pot, da vrnem njegov pozdrav bratom na vzhodu, ker se črni oblaki zbirajo nad Kristusovo stajo.“ „Na Fotija misliš, oče?“ je mladec prestrašeno vprašal. „Ne samo na Fotija. Ort je le izgovoril, kar so drugi že leta in leta nosili v srcu. On je lle dotočil zadnjo kapljo v polno čašo.“ Bolnikov obraz se je skremžil, kot da je izpil kozarec žolča. Težka solza mu je počasi in v vijugi zarisala črto po licu. Desno: Glavni oltar sv. Cirila in Metoda v župni cerkvi slovenskih lazaristov na Čiukarici v Beogradu. Izdelal Ivan Pengov. »To je že davno. Takrat se je začelo. Takrat, ko ni nihče niti slutil. Konstantin Veliki je naredil usodno potezo. Ni imel srečne roke. V Bizanc je prenesel sedež cesarstva, namesto da bi ga pustil v Rimu, Takrat se je Evropa razklala, trenje narašča, nekoč se bo moralo zlomiti. Različen jezik, različna kultura dva različna svetova in tekma med njima. Tu ozkost, tam ponos, tu zakoni, tam divji gon no svobodi, tu razum, tam srce. Seme razdora je že globoko v zemlji in grenka bo zel, ki bo iz njega pognala.“ ’ „Ali niso bili na prve Binkošti v Jeruzalemu Egipčani in Libijci, Arabci in Krecani Rimljani in Azijci, pa so si bili vsi bratje med seboj?“ je ugovarjal mladenič. „Bili, Vladimir, bili. Pa je bil Duh božji nad njimi. In Duh božji je iljubezen.“ m-n MiVt legal 'na.rimSke1 Cefte.> le od dakž je bilo čuti nerazumljivo mrmranje Tibere, kot da množice med seboj govore v neznanem jeziku. Bolnik se je zravnal na ležišču, mladec mu je popravil vzglavnik. Prižgi lojenko, Vladimir sin moj, da vidim tvoj obraz, da vidim ogenj v tvojih očeh. Da vidim, ali je s^la v tebi, da izpolniš, za kar jaz Umiram. Da zgradiš, ti m tvoj rod spet most od tu do tam. Da zaceliš prelomljeno drevo.“ Mladenič je nažgal plamen. po ‘”iih b'"dah’ *•“ie <"> „,Časi bodo prišli, dolgi časi, ko bo most podrt. Ne bo poti od tu do tam, ne od tam do tu. Petrova Cerkev bo izgubila obetajoče rodove in ti bodo ob prevajajočo silo Kristusove neveste.“ „Mogoče pa...“ je skušal ugovarjati mladenič. „Bo prišlo, mora priti do tega, vse vodi nujno v to,“ je zatrjeval bolnik z gotovostjo vidca. „Učenikova najsrčnejša želja bo ostala brez izpolnitve. Njegova največja prošnja, njegova najlepsa sanja, njegov obupni klic nekaj ur pred smrt-jo bo ostal neuresničen zaradi nase pritlikavosti, ozkosti, nerazumevanja, napuha. Preberi, Vladimir, preberi se enkrat tiste besede iz svetih knjig!“ Mladec je dvignil v roke debelo knjigo in poiskal mesto. „Sveti Oče, obrani jih v svojem imenu, ki si mi jih dal, da bodo eno kakor midva... A ne prosim samo zanje, ampak tudi za tiste, ki bodo po njih besedi v me verovali, da bodo vs. eno kakor ti, Oče, v meni in jaz v tebi, da bodo tudi oni v nama eno... jaz v njih in ti v meni, da bodo popolnoma eno.“ „Popolnoma eno,“ je tiho ponavljal bolnik. „Popolnoma eno. Kdo razume divjo bol Kristusovega srca v tistem tesnobnem trenutku, ko je gledal, kako se bo raz- “•proänie k‘k°r nes,isno ' „Oprosti mi Vladimir, te solze,“ je hlipal. „Nisem vajen jokati in ne pomnim, kdaj sem zadnjikrat. Zadnje ure so in bolj razumem Učenikove zadnje ure.“ Dolgo je molčal. Potem se je umiirill. „Ali ne pravijo svete knjige, da mora biti ena čreda te 9 T biti eno telo? Ali ne delajo, sin moj, povej mi, ali ne delajo vina za'sveto daritev iz mnogih jagod m se potem spremeni v eno Kristusovo Kri? In ne pečete svetegl kruha iz mnogih pšeničnih zrn m se tudi v eno Kristusovo Telo spremeni AH enilala enTcSS“8 trt° & ^ sad? Ali "i bil Peter imLvan »Vse je tako, kakor praviš, ože.“ »Bojim se, da milost božja ne bo mogla obroditi sadov zaradi premajhnosti src, zaradi preozkih duš. Ali me niso frankovski in ‘latinski škofje in menihi napadali, ker sem prevedel v vaš jezik svete knjige? Kot da bi Slovenci ne smeli Boga v svojem jeziku častiti... Kristusovo telo bo krvavelo stoletja in stoletja. Bratje v veri se bodo pognali drug proti drugemu polni samoljubja. (Kot da nismo sinovi istega Očeta. In ne vidim dneva, ko se bo ta senca umaknila. »Vse bomo storili, da senco preženemo.“ »Blagor mirotvorcem, Vladimir, blagor mirotvorcem! Blagor tistim, ki bodo spet zgradili most od tu do tam in od tam do tu. Blagor jim, ki bodo pozabili na grožnje in klevete in očitke in bodo živeli v ljubezni, velikodušnosti.“ Plamen lojenke je nemirno utripal. Slikal je na stene celice ogromne sence, kot da ponazarja, kar bolnik napoveduje. Mladec na koncu postelje se je zavedal b°lj in bolj težke naloge, ki jo prinaša čas, in v srcu se je zaklinjal, da nadaljuje stopinje, kjer jih je končal videc. , »Odgovornost, grozno odgovornost si nakopujejo, kateri razdvajajo žetev. Cerkev brez njih ne bo tako vesoljna kot z njimi, ne tako zmagovita. Po božji volji bi morala imeti njihovo mlado silo, njihovo globino duš, toploto njihovega srca, njihovo domačnost z Bogom. In oni bodo brez nje zašle ovce, zunaj staje, rez Z1V® Paše, odrezane mladike, izpadli kamni. Blagoslova božjega ne bo nad tem početjem. »Greh je to, velik greh,“ je šepetal mladenič. »Ba, velik greh, Vladimir. In velik greh bodo imeli tudi tisti, ki bodo prekrižanih rok gledali razdvojeno stajo Kristusovo. Tisti, ki bodo raje imeli mir kor gibanje, raje senco kot ogenj, raje polne želodce kot polno srce. ^ Iz kapele od spodaj nekje je bilo čuti molitev menihov. Molitev k svetemu Duhu »Slišiš, Vladimir?“ je bolnik prisluhnil molitvi. „Čuješ? Za svetega Duha Prosijo. Da, svetega Duha je treba. Da v njem spoznamo spet Kristusovega duha. Eni in drugi. On bo spet moral zbuditi svoje delavce, da bodo ponesli pravo ljubezen preko mostu na vzhod. On bo moral na oni strani vzbuditi ponižnost, da bodo spoznali svojo zmoto in vstopili spet v Kristusovo stajo. Binkoštm ogenj bo moral «eliti, spajati, družiti.“ »In če ta most ne bo več zgrajen?“ je s strahom spraševal mladec. »O, bo, sin moj, bo. Po dolgih stoletjih, a-bo. Tedaj bo pomladni veter zavel Preko ruskih step in razširil srca in jih združil v skupni hvalnici Stvarniku. Tedaj se bo spet zasvetila v svoji opravi nevesta božja in vzhod bo spet s kruhom in soljo sprejel prišleke z zapada v znak bratstva. O, to bo velik dan, težko pričakovana sanja. A povej svojim ljudem, Vladimir, povej jim, da ne smejo držati križem rok, dokler ta dan ne vzide. Oni in njih otroci in otroci njih otrok in kateri pridlejo potom, naj ne počivajo, dokler drevo ne bo spet zraslo. Šele tedaj bom lahko v miru počival v rimski zemlji v zavesti, da moje noge niso zaman krvavele. Vladimir, to je moj testament. S krvjo podpisan, iz srca izšel.“ Bolnik je omahnil na blazino. Težko je hropel. Ogenj ga je razjedal. Vedel je, da ne bo več dolgo. Zato je naredil testament. Konstantin. Ciril. Sveti Ciril, solunski brat, duša apostolska, graditelj mostu med vzhodom in zahodom, prosi za nas! SMRT SVETEGA CIRILA, BLAGOVESTNIKA Enodejanka z epilogom. Spisal dr. Ivan Pregelj Osebe : CirH, črnorizec (menih). Metod, njegov brat, škof Velike Moravije. Klement, Kaum, Gorazd, Sloveni, njiju učenci. Angelar, Sava, Demon žalosti in dvoma Človekoljnbec, Sladki, imenovan Kristus. ) prikazni Dejanje se godi v noči od 13. - 14. februarja im nekaj dni po Cirilovi smrti leta 869 v Rimu v samostanu pri cerkvi sv. Klementa. Pozorišče: Skromna podolgovata celica z oknom na desni in vrati na levi. Ozadje je zastor, ki se razgrinja na sredi. Za tem zastorom nekaj stopnic navzgor v cerkev, dremotno v dremotni simetriji stebrovja. Strop celice je obok. Tri viseče svetilke. Klečalnik, razpelo, miza založena s pergamentnimi svaljki, naslonjač (anaklinter). Noč, okoli treh zjutraj. Proti koncu ob Demonovem posetu mesečina skozi okno. V zadnjem prizoru jutro. 1. Prizor Ciril (sedi v naslonjaču, bled, upadel, pol bedeč, bolan, v tresljajih rimske mrzlice. Vdano, proseče): človekoljubec, Kriste! Spasi, spasi! Zdravnik, pomočnik! Pomözi rabu svojemu, ponižnemu Cirilu! Metod (ob njem z razpelom v roki. Črn, s štolo, prekrižano na prsih. Moli) : Daj milost od zgoraj bolniku, ki se zateka k Tebi! Zdravnik duš in lečnik teles, ki ozdravljaš vsaktero bolezen in strahuješ senco smrti! Doteknil si se Simonove tašče in jo je tresavica popustila. O, podeli služabniku svojemu odženi morečo bolezen od raba Ciril: Gospodi, pomiluj! Gospodi, blag si in človekoljuben! Metod: O Bogorodiea sveta! Nagni svoje uho k meni, o Mati Kristusova, usliši vzdihe in ozdravi bolnega Cirila, črnorizca! Ciril: Pokrij me in obsenči s sladkostjo svojih rok, pokrij me, odeni, kakor s posvečenimi krili golobjimi, o Bogoro-dica! Metod: Pridi mu naproti, da bo vesel, ko se bo ločil od telesa! Ciril (bolestnejše) : Tolaži dušo mojo v smrtni grozi! (Utihne, čez hip plaho. zdravje, svojega! blodno): O, o, o! Vidim sonce, ki je leglo za gore, vidim mesto v temi. Iz teme je dvignila mati oči za soncem! Mati, despojna! Za kom si izplakala oči? Za sinom, ki je daleč, za Konstantinom. Mar ne veš, da je ljubil modrost in je moral Jti za klicem Gospodnjim? O, o, o! Oči si izplakala za menoj! Metod (je pokleknil in mu proži razpelo) o dobri pastir, Kriste! Daj zdravja hlapcu svojemu, daj utehe duši žalostni, Gospodi, človekoljubec... (Vpra-sa) : Ciril moj edini tolažnik! Ali si umrl? Ciril: Tvoj glas slišim, Metod. A oči a° mi kalne od bolezni. Ali je pozno, Metod? Metod: Tretja ura pred dnem, brat Konstantin. Vsi bratje menihi še spe, bt'at Konstantin! Ciril: Ne kliči me Konstantina, Me-tod. Konstantin je odmrl in samo še Ci-r*l, črnorizec, živi. Metod: živiš, da, trpiš! Ciril: Zahvaljen Gospod za trpljenje, . Pa je dal in za vsaktero bolest. Ali Jočeš? Metod: žalostna je noč in dolga, Ci-ril! In ti si govoril o materi daljni. Ciril: O kom sem govoril? Metod: O materi tvoji in moji, brat Konstantin! Ciril (zase) : Eno mater ima človek in Jubi j0 ;n jjmjo je (j0 Smrti, da jo je zalil. Uboga mati! Ciril te ne bo več videl! Metod: Ko sva odhajala, me je poklicala k sebi še enkrat in je vila od bridkosti z rokami. In pred sveto podobo se Je zgrudila in tugovala in potem je s pižami močila mojo roko in prosila: uetod, pripelji mi nazaj Konstantina! k Metod se bo vrnil brez brata. Ciril: Ubogo materino srce! v Me tod: In še je prosila in je rekla: In ce bi umrl daleč in zapuščen, vzemi nje-P°ve kosti in mi jih prinesi, da bo spal kiirno ob meni materi, moj najdražji, najmlajši sin. Ciril: In ti si obljubil, Metod? Metod: Obljubil sem, brat Ciril! Ciril: O mati, veliko si prosila od sina svojega, Metoda! (Molk.) Metod, moj brat! Kalkbrikoli ljubiš najino mater; njene želje ji ne boš izpolnil. Metod (začudeno): Kako govoriš, črnorizec božji, brat Cirile? Ciril (slovesno) : Metod! Eno njivo sva orala skupaj in Gospodu je bilo všeč, in sva prišla v sveto Petrovo mesto in sva našla blagoslov za trud in delo. In Gospodu je bilo všeč, da je obnemogel Ciril in umira... sredi setve, ki je začela gnati. li ti, Metod, si v srcu svojem sklenil in rekel: Vzel bom Cirilov prah in se vrnem k materi in pojdem na goro in v samoto. Metod: V dušo si mi pogledal, brat modri, Ciril. Pojdem na goro in bom molil za blagoslov njivi, kjer sva sejala. Ciril (karajoče): Boš molil! In kdo bo čuval njivo, da ne pridejo in ne pohodijo setve in ne poteptajo oranega? Metod, odgovori! Kdo bo pastir čredi? Metod: O brat Ciril! Vselej sem rad storil, kar si želel, in tudi zdaj v tej žalostni uri bi te ne žalostil. Pa li morem drugače? Kdo sem jaz, kdo si ti? Ti si moder in si mi bil voditelj in steber. S teboj je bila pot sladka in delo lepo. Ti si strahoval Hazare krivoverce, Žide in Saracene, učence prerokove, ti si mi kazal pot, ti si mi bil moč in luč. V tebi ugaša moja moč in luč. Cirile, pusti Metodu, da se vrne, ko ležeš v grob, pusti, da se vrne v samoto na gori! Ciril (tožeče): Gospod, Gospod! Pomiluj ! Zakaj si obiskal z žalostjo hlapca svojega, Cirila? Zakaj si me storil šibkega? O, o, o! Vidim svet od vzhoda v sončni zapad, velika polja, velike lesove, toneče v meglah. Vidim in štejem narode. Ne doštejem. Vidim in sem žalosten. Toliko ljudstva! In vsi so slepi in žalostni in molijo kamen in molijo les in so dobri v plašnih dušah. In jaz bi vstal in šel in jih učil, da bi videli! In sem slab in obnemogel, in moj brat, moj izbrani, je plah in ljubi samoto in goro molitve. Gospod, Gospod, pomiluj! Metod: Molil bom, da te ohrani čredi svoji in bratu Metodu, brat Ciril! Ci'ril (toplo): Metod! Poslušaj mojo besedo in jo razumi! Bogu je ljubo, da bom umrl in da me boš nasledoval v delu. Ali je šel Janez na goro, ko je umrl Gospod? Ali je šel starec slabotni, Simon Barjona? Ti mi praviš, da sem ti bil luč in moč. Ne govoriš prav! Bog je bil v meni, moč in luč, Bog bo v tebi, ko preminem, moč in luč. Metod: Po molitvi koprnim in samoti. Ali grešim, če grem za glasom srca, kakor mi ga je ustvaril Gospod? Ciril: Niso poslali iz Moravije k samodržcu, da moli zanje črnorizec Metod na gori! Poslali so, da pride in uči! In ko sva prišla, ali naju niso sprejeli z ukanjem in pesmijo, ali niso odprli svojih src in nama dali najbolj ljubljenih in najboljših sinov, da jih učiva in posvetiva? Ali ni razvezal Kocelj ob o-bali Blatnega jezera svojim sužnjem vezi, ko sva ga prosila? Ali ni ljudstvo jokalo, ko sva šla na jug, ali niso starci tarnali, da naju ne bodo dočakali več? Dojenčki so stegovali z ročicami za nama! In ti, Metod, jim hočeš vrniti aspi-do (kačo) za grlico, ti hočeš vstran od njih, ki te ljubijo, ti jih hočeš zapustiti, ki te čakajo? Metod: O! Dovoli mi, da se v molitvi posvetujem z Gospodom. Dovoli, da grem in poprosim razsvetljenja! Ciril: Pojdi, Metod, govori z Gospodom ! Metod: Bojim se! Kako naj te samega pustim. Zopet se ti meglijo oči v tresavici. Ciril: Čutim. Ura se je približala. Metod, moj brat! iPojdi in zbudi Slovenc, učence moje in tvoje! Pojdi, ne mudi! Privedi jih, da jih blagoslovim v slovo. iPojdi in ti bo razodeto od Gospoda... človekoljuben, da me mara črnorizca na gori, da hoče Metoda, pastirja Slove-*ov... (Se zamakne.) O, gora samote! Visoko stoji, v soncu, ki tone, ležijo tihe celice, grobovi molitve, in gledajo daleč čez zemljo do morja v zapad, do morja na sever, kjer je mesto veliko in cerkev sv Modrosti. O, gora molitve, črnorizcu Cirilu draga, dražja bratu Metodu, molitev ljubečemu in samoto... (Se zave.) Pojdi, Metod, ne mudi, privedi mi moje Slovenc! Metod: Hitim, brat Ciril! (Se naglo okrene in gre na levo skozi vrata.) 2. prizor Cini (sam. Dvigne roke) : Gospod Kriste! Človekoljubec! Tisočkrat sem Te klical... vselej... si slišal... To uro... ne zapri... ne zapri ušes... ra-bu svojemu... Sredi dela,... blagoslovil si moje,... umiram. Daj rasti... kar sem sejal... daj življenja cerkvi moji in knjigi in daj luči... da bo močna... v Slovenih. Daj mir in edinost! Človekoljubec! Za brata svojega kričim k Tebi... za Metoda... Vzemi mu željo iz srca po gori... po samoti, razsvetli ga... okrepi za delo... pelji ga v deželo nazaj... v Moravo, Panonijo... njivi razorani moji... čredi moji... ljubljeni! Združi vse Slovenc v verski edinosti! Edinost... edinost! (Umolkne. Bleda silhueta njegovega obraza se črta na temnem ozadju zastorja v svitu lune, ki je sinila skozi okno.) 3. prizor Demon (dvoma, žalosti in smrtne groze v odelu Fotijevem ob vratih, kjer je izginil Metod. Sprva prilizljivo, pozneje porogljivo): Konstantine! Ciril: Ali ti kličeš, brat Metod? Demon: Cirile, črnorizec, ali me ne poznaš več? Ciril: Tvoj glas mi je znan in drag, vsemodri učitelj moj, Fotij. Demon: Me še nisi torej popolnoma pozabil? Ciril: Kdo bi te zabil? V molitvah sem se te spominjal, ko sem slišal, da si postal... Fotij, učitelj moj... ne zameri, da si postal nesrečen, da je večja tvoja modrost, nego ponižnost tvojega srca. Demon: Glej, glej! In ti si ponižen, ki sodiš o meni? Si modrejši? Ciril: Nisem, Fotij! Ko sem se besedil z Nemci in se potil, sem govoril, kakor sem se učil pri tebi. In v mestu na vodi sem po tvoji modrosti, ki jo je Gospod blagoslovil meni, nevrednemu ra- u svojemu, zmagal besedo trojezičnikov, P' aPn,'k°v- Fotij, ne govori, da sem ne-Valežen. Fotij, ker te ljubim, sem mo-11 Zate, da ne zaideš. Demon: 0, vidim, kako visiš na odici lu ^rnol'izec Cirile! Vidim in vem: odrejši hočeš biti od mene, učenec nad učitelja. Ciril-, če si to ti, Fotij, moj učitelj, a ova ti je postala glava, da govoriš, Ce^a''. ne moreš dokazati? Ljubil sem te; p ’ uikoli ne bom sodil. Ali svarim te, , 1J • Pri vsem, kar ljubim in sem Iju-> te svarim! Ne hodi predaleč, Fotij. v °arost je močna, ljubezen je močnej-,Sf- Ali ljubiš, Fotij, ljubiš še, kot si Jubil, ko si bil še ves ponižen in še ni-1 bil patriarh? Ali res ne vidiš, kam Pe,Je Modrost brez ljubezni, modrost be-sede brez Boga? z^m‘0n' ^aba! C6*0 karaš me, se mi Ciril: In če karam? Ali ne moram? O, 0 tj! Ali nič ne vidiš? Razklala se bo 'ruzina v dva sveta, ljubezen v dva ta- 01a. Mesto proti mestu. Gorje zemlji, rodu! Vidim prihajati nesrečo. ec M sulico dvignjeno nad množice in Kcnj nad Cerkev Gospodovo. Konjike od . z vidim in njihove konje v veži sve-e Modrosti Fotij, to bo plačilo razkolu, t0 bo sad. ' Demon: O razkolu govoriš in golčiš, a v^iš. Pa tudi jaz vidim in ti povem. 1 ’m Morja ljudstev, ki jih ti ne bi vPoznal za svoja. In vendar so tvoja. 81 jim dal knjigo, tvoje besede ozna-Jevalci so in verniki. In meni očitaš razkol? Ciril: Bojim se te! Tvoj glas je Fo-Jcv, a tvoja beseda je grda in krovočna. Kristu oznanjaš jezo, ti želiš razkol. Pri čl vsetrpinu, pri sladkem imenu ce°|v^el0i kar sem .. Angelar: Zakaj jima ne da jesti in Ijnia je vzel mater? Dojencu mater! 0 ,°PPZ(j> ti si moder, kako je to? Ali ne S G. za vrabčka na strehi, za lilijo na Polju? Gorazd (resno) : Skrbi! Ko sem šel od ondod, glejte, in sem oči povesil in jokal zaradi malih, bil je zlat novec na tleh v prahu in sem vzel in sem se vrnil. Naum (veselo): In si se vrnil? — Angelar: In potem, brat Gorazd? Gorazd: Prišel je človek mimo z jer-basom in kruhom in mlekom. In sem mu dal zlat in ga vedel v hišo, in so jedli, in dojenček je pil. In mati, ki je bila mrtva, ni bila mrtva, in so ji vina vlili v usta, in se je nasmehnila... Angelar: Ne bom več dvomil, ne bom! Gospod, Gospod! Naum: Zaradi otrok in dojencev se bom trudil jih ljubiti, rjave brate pod sončnim nebom, z besedo opolzko kot slina. Gorazd: Premišljam pot, ki sem jo blodil, in vidim: Zato mi je dal bloditi, da so jedli črviči in se nasmehnili. In sem miren in nič več ne tugujem, da je poklical k sebi učitelja, očeta Cirila. Vse je prav storil, vse dobro je od njega, in če je dal bridkost in bolečino, jo je dal v srečo in veselje. Naum: Brata, molimo Ga! Moje srce je polno ljubezni. Angelar: Da, pojdimo v cerkev, kjer je ležal v smrtni sragi naš učitelj in oče Ciril pred Njim in prepeval_ Gorazd: Pojdimo! Da potolaži in razsvetli. (Gredo v cerkev.) 10. prizor (Klement in Sava prideta z leve.) Klement: Vladika je vstal izpod razpela in svetilo se mu je lice in mi je rekel, naj grem in povem vsem, da se bomo vzdignili ob zori in pojdemo na pot. Sava: Domislil je, on pojde z nami! A kam je šel on sam? Klement: Šel je k očetu in kralju Cerkve krščanske. „Klement,“ mi je rekel, „grem k namestniku Gospodovemu, ki je poslal k meni in prosi in prosi ž njim vse mesto, naj ne jemljem seboj prahu svojega brata.“ Sava: Materi daljni ga je obljubil. Klement: In če je obljubil? Mari ni želel oče Ciril, da hoče počivati, kakor vojak, tam, kjer je padel? Mari je mati, ki te je rodila, več od Gospoda, ki je trpel zate. In če želi Njegov namestnik, da v svetem mestu spi pokojni oče naš Ciril, kdo bi protislovil? Sava: Poznam vladiko Metoda! Težka mu bo žrtev. Klement: Ali nisem rekel: obličje se mu je svetilo, ko se je dvignil izpod razpela! (Glas zvonov.) öuj, čuj! To je veselje mesta, da bo počival v njegovem zidovju veliki čudodelnik. (Stopi k oknu.) Glej, glej, in tam doli gre vladika, se vrača. In ljudstvo mu kliče in se klanja. Radujva se, radujva! Sava: Mari sem kakor to ljudstvo i-gravo in vihravo, kakor da ima roke mesto nog? Klement: Ne zato, brat Sava, zato, ker je očitna ,moč Gospodova. Hrepenel je, hrepenel vladika naš od tu, a ne k nam, ne v Moravijo, ne v Panonijo. Domov je želel, daleč na goro samotno, ki šega do zvezd. Sava: A zdaj, kako? Ali je umrlo hrepenenje? Ne izpremeni trta soku, ne mož srca! Klement: On ga je! (Se ozre proti cerkvi v ozadje.) 11. prizor (Gorazd, Angelar, Naum iz cerkve.) Klement: Glej! Zbrani smo. Angelar: Mir vam, bratje! Molili smo. Naum: Srce je pokojno, kakor da mi je v sanjah prišel oče Ciril. Gorazd: Čemu zvonjenje in šum ljudi? Klement: Veselju mesta Rima in našemu. Jutri ob zori gremo na pot. Vsi: Hvaljeno ime Gospodovo! (V njih kretnje je zašla živahnost.) Naum: Veselim se že daljnih logov, da zopet zajmem zraka. Angelar: In jaz se veselim čistih voda, da izmijem oči. Sama (resno) : Ali bosta plesala, kakor to ljudstvo vihravo in igravo? Gorazd: Ne karaj ju, brat Sava! Najmlajša sta. Klement (dobrohotno) : Veseli se ž njima v srcu svojem. A ni mu dano, da bi pokazal srce. Ne izpremeni mož srca! (Se nasmehne Savi.) 12. prizor Metod (pride z leve): Mir vam, tovariši. Sloveni: Mir i tebi, vladika Slovenov. (So se sklonili, da bi mu poljubili roko. On brani. Zadnja, ko kri rdeča zarja polni celico.) Ne klanjajte se meni! Jaz bi moral poklekniti pred vas in obža-lovati_ Klement: Kaj govoriš, vladika, brat svetega Cirila, raba ponižnega v Gospodu? Metod: Resnico govorim, brat Klement! Kriv sem pred vami! Zapustiti sem vas hotel. Do te zadnje ure sem hotel, ljubeč samoto in goro. A Gospod mi je poslal razsvetljenje po rabu svojem, Cirilu ponižnem. Sloveni: Sveti, čudodelni! Metod (ginjen) : Da, bratje! Ko sem ležal pred križem dva dni in dve noči, je trudnost obšla mojo glavo in sem spal. In v sanjah sem videl in je prišel moj brat Ciril in je vodil za roko mater mojo, despojno Dobro. In je rekel: Mati, reci .mu besedo! In se je nagnila k ušesu mojemu in je rekla: Sin moj, odvežem te obljube! Pojdi in hodi pot, ki jo je pokazal Ciril! — (Molk.) In sem spregledal in vstal in sem šel k glavarju Cerkve svete, da' naj pokoplje Cirila, hlapca Gospodovega! In jutri, bratje! Jutri gremo na pot! Sloveni: Blagoslovljen, vladika Metod, blagoslovljen! (Pokleknejo.) Metod: Ne jaz! Ne jaz! On, on, sveti, čudodelni! Ponižni rab Gospodov, črno-rizec Ciril! (Zdrkne sredi med učenci na koleno. Tiho se razgrne zastor v celici. Oblit od nebeške glorije stoji nad stopnicami črnorizec Ciril z razprostrtimi rokami.) Blagoslovljen, brat Ciril, apostol Slovenov, blagoslovljen, češčen! Tvoj duh nas spremljaj, nas krepi; blagoslovljen, blagoslovljen! Ciril (tiho, ko jeka): Blagoslovljeni! (Zastor pade sunkoma.) pater filip de re g i s in NJEGOVO delovanje ZA CERKVENO EDINSTVO Preden sem pred dvema letoma nekoliko napisal o delu za zedinjenje pravo-i2,aJn*^ Cerkva s katoliško, sem šel v 'ulico Güemes 29G2 k patru Regisu (Režisu) no lU?^e Jezusove, papeškemu zastopniku ruske katoliške cerkvene občine v Bue-03 Airesu. Kakor na toliko drugih, je tudi name napravil nepozaben vtis; videl d u*’ gov°rini z duhovnikom širokih obzorij, velike plemenitosti in žrtvujoče se j6- Tudi pozneje sem govoril z njim; dajal mi je na uporabo svoje francoske, fittoske in španske članke, nekatere še kar v rokopisih. Lani 19. februarja je pa (Ar - -N ekolikokrat sem obiskal njegov grob na pokopališču jezuitov v San Miguelu ^ ^gelu, Colegio Mäximo). Dne 27. novembra sem se pridružil Rusom, ki so šli ... Jef?ovim naslednikom p. Konvalenkom opravit m blitve ob njegovem grobu. V senčnem gaju smrti je polglasno odmevalo rusko petje psalmov in obrednih molitev. Nekaterim so stale solze v očeh. Pa napišem tale sestavek o p. Regisu in o njegovem življenjskem delu, sem iskal tri njegove dobre znance. Prvi je Vič. Aleksander Kulik, ruski svetni ka-‘ski duhovnik, pomožni dušni pastir in vodja cerkvenega zbora. P. de Regis ga je 11 Poklical, da sodeluje pri ustanovitvi in uredništvu ruskega tednika „Za nravdu“. ~~ Potem sem šel k dušnemu pastirju katoliških Melhitov, ki živijo na Libanonu, v Siriji, Transjordaniji in Egiptu: k p. Eliji Andraosu na avenidi Canning 1356. P. de Regis si je bil' z njim zelo prijatelj in je bil mnogokrat gost pri njem. Želel je, da bi pater Elija postal škof za vse katoličane vzhodnega obreda v Južni Ameriki. — Nekolikokrat sem obiskal tudi ruskega izobraženca N.N., ki ga je pokojni kot prijatelja redno obiskoval in ki je tudi zadnjo noč bdel pri njem. — Šel sem tudi v hišo jezuitov v ulici Sarandi 65, kjer so .mi dali dva kratka, a tehtna tiskana sestavka o delu in smrti svojega sobrata p. de Regisa. — Podati hočem najprej zunanji potek pokojnikovega življenja. Nato bi rad popisal način njegovega apostolata med Rusi. Pozneje kdaj pa bom, če bo kazalo, povzel smernice, ki se jih je držal pri tem apostolatu. ZUNANJE ŽIVLJENJE P. DE REGISA Rodil1 se je 8. junija 1. 1897 v južni Franciji, blizu zgodovinskega Avignona (Avinjona), kjer so v letih 1309-1376 živeli papeži. Družina je plemiška, so grofje Gatimel; on se pa v svoji skromnosti ni nikoli podpisoval s tem polnim imenom, češ da je predolgo. Premožni so, imajo veleposestvo in več hiš. Oče je bil podpredsednik francoskih monarhistov, ki hočejo obnoviti monarhijo Napoleonove rodbine. Bil je plemenit katoliški mož, a je kmalu umrl. Zapustil je poleg Filipa še enega sina in dve hčeri, ki je ena izmed njih redovnica. Vzgojo otrok in gospodarstvo je prevzela mati. P. de Regis je večkrat zatrjeval, da se mora zlasti njej zahvaliti, da je postal redovnik. V mladosti in v poznejšem življenju ga je zvesto Spremljal tudi spomin na svetnika iz njihovega rod®: na sv. Frančiška Regisa, ki Cerkev obhaja njegov spomin 15. junija. Vstopil je k jezuitom in deloval med zapuščenimi kmeti in gorjani jugovzhodne Francije. Zgrudil se je in umrl 26. decembra 1. 1640, ko je v silnem mrazu, z vnetimi pljuči, brez oddiha pridigal in spovedoval. Po smrti p. de Regisa so poslali iz Francije tukajšnji ruski kapeli .majhno relikvijo tega njegovega sorodnika - svetnika. Filip je bil starejši sin in bi bilo družinsko imetje njegovo. Pa se m® je s 17. letom odpovedal in je po zgledu sorodnika sv. Frančiška vstopil 21. novembra 1. 1914i— torej v začetku prve svetovne vojne — v jezuitski red. Noviciat je opravil v Franciji, modroslovje v Yerseju (Džerseju) v Angliji. Od tam je pisal leta 1920 redovnemu vrhovnemu predstojniku v Rim, naj mu dovoli, da se pripravi za delo med Rusi in prestopi v njihov vzhodni bizantinski (grški) obred. Ko se je spet v Franciji učil bogoslovja, je zahajal med ruske priseljence, zlasti med šolarje v počitniških kolonijah. Dobro se je izvežbal v ruskem jeziku. Proučeval je rusko zgodovino, kulturo in slovstvo. Posebno rad je bral ruske verske knjige, n. pr. Solovjeva. Po.mašniškem posvečenju je odpotoval med Beloruse, ki so tedaj pripadali poljski državi. Nastanil se je v Albertynu in pomagal pri dušnem pastirstvu katoliških Belorusov. Rad je hodil tudi med pravoslavne, oni pa k njemu. Od takrat je pozabil, da je Francoz. Postal je Rus z vsem srcem, z vsem mišljenjem in z vsem delovanjem. Tudi molil že ni več v jeziku svoje ljubljene imatere, ampak v jeziku svojih Rusov. Ni prezrl njih napak; vse pa je storil, da bi jim dušno in telesno pomagal. Vse, kar je pozneje pisal o Belorusih, je prežeto z močno, nadnaravno ljubeznijo. Leta 1931 je postal duhovni voditelj v semenišču vzhodnega obreda. Poljska vlada že od nekdaj ni posebno rada gledala na delo za cerkveno zedinjenje. Vedela je, da katoliški Rusi nikoli ne bodo hoteli postati Poljaki. Zato je tudi p. de Regisu delala ovire. Ko je moral 1. 1933 zaprositi za poljsko državljanstvo, mu je prošnjo zavrnila. Moral se je posloviti od Bele Rusije. Dušni pastir katoliških Melhitov, ki je pripovedoval dr. Jakliču marsikaj iz življenja p. Filipa de Regisa. Katoliški ruski svetni duhovnik Aleksander Kulik, ki je tudi posredoval piscu tega sestavka dragocene podatke o p. de Regisu. Nuncij ga je poslal v Rim, da postane voditelj duhovnega življenja na Pape- ' škem ruskem zavodu (Russicum). V njem je študiralo in bilo .posvečenih po vzhodnem obredu tudi že nekaj Slovencev. Naš rojak p. Koren, jezuit vzhodnega obreda, je zdaj tam duhovni voditelj. Ruski zavod je sveta stolica ustanovila 1. 1929 za ruske bogoslovce, pa tudi za druge, ki se hočejo posvetiti apostolatu med Rusi. Stoji zraven cerkve Marije i Večje (Santa Maria Maggiore), ki je v njej papež Hadrijan II. odobril slovanski prevod bogoslužnih knjig sv. Cirila in Metoda in je po Cirilovi smrti posvetil sv. Metoda za nadškofa. V zavodu se uči do 30 gojencev modroslovja in bogoslovja. Vzgajajo in učijo jezuiti. Že po enem letu je p. de Regis postal vodja zavoda. Nekoliko je tudi učil svete vede in je imel v Rimu in okolici mnogo duhovnih vaj. Ostal je do leta 1940, do izbruha druge svetovne vojne, ko je bil poklican v Francijo. Po končani vojni 1. 1945 se je spet vrnil v Rim, v Papeški ruski zavod. Kadarkoli mu je čas dopustil, je pa šel med ruske begunce, ki so životarili po raznih taboriščih v Italiji. Nosil jim je, kar je zanje dajala Kongregacija za Vzhodno Cerkev. Njen tajnik je bil in je še zdaj francoski kardinal Tisserant (Tiserän). P. de Regis je za ruske izseljence tudi prosil in nabiral po imovitejših trgovinah in hišah. —-Precej ruskih beguncev je bilo označenih za vojne zločince; bili so v nevarnosti, da jih vrnejo Sovjetom. Te je p. Regis reševal iz taborišč, jih skrival in vzdrževal. Mnogim Rusom in Rusinjam je preskrbel potni list, zlasti za Južno Ameriko, kamor so jih še najrajši sprejemali. Ko se je poleti 1. 1947 vkrcala močna skupina Rusov za v Argentino, se je p. de Regis odpeljal z njimi. V Buenos Airesu jim je takoj začel iskati stanovanje in delo. Nikogar pa pri tem ni vprašal1, ali je katoličan ali pravoslaven. Zanj je bilo dovolj, da je vedel: Rus je. Ušel je svoji žalostni preteklosti pod komunizmom in po nemških in italijanskih taboriščih. Brez vsega je, od vseh zapuščen. Po želji svete stolice mu moram jaz pomagati. — In. jim je pomagal, kar je mogel. Spet je poprosil zanje na rimski kongregaciji in je od nje dobival podporo. Nekoliko so mu pomagali tudi premožnejši argentinski Rusi. Bogočastje po rusko-bizantinskem obredu je sprva opravljal v kapeli katoliških Melhitov na Canningu. Tam je dobri in goreči p. Elija Andraos od blizu gledal in zelo občudoval njegovo požrtvovalno ljubezen do bližnjega. Hodil je k ladjam, ki so dovažale Ruse. Prisrčno jih je sprejemal, jim pomagal nositi prtljago v Hotel' za priseljence, v mesto in v predmestja. On, plemiške krvi in vzgoje, je postal njihov sluga in njihov nosač. Hodili so z njiimi in za njim, na pol bosi, zakrpani in raztrgani, ko jih je vodil pred oblasti, v tovarne in k podjetjem. Večina mu jih je bila hvaležna in vdana. Vsi pa ne. To ga pa ni motilo. Njegovo načelo je bilo: bodi dober in pomagaj, zlasti pomagaj takim, ki niso vredni. Po treh mesecih je prestavil bogoslužno središče od Melhitov v kapelo sv. Felicite, v zavodu redovnic ob ulici Montes de Oca. Čez leto dni mu je pa Kongregacija za Vzhodno Cerkev omogočila nakup hiše v ulici Giiemes 2962 blizu Plaza Italia, kjer je zdaj „Ruski katoliški misijon“. V hiši je priredil kapelo, stanovanje za tri ruske duhovnike, za posle in za ruske moške, ki bi bili še brezdomci. Hiša je bila v začetku vse dni polna priseljencev, ki so prihajali z ladij. Kapela je posvečena sv. Petru in Pavlu in ima več ruskih slik ali ikon, izvršenih v Parizu. Na Vzhodu je po starodavnem izročilu točno določeno, kako se naj upodabljajo svete osebe. Dovoljene so samo slike, kipi ne. Naslikane osebe imajo veličastno resen obraz. — Zadaj na steni visi velika podoba Kristusa Kralja Marija z Detetom v papeškem ruskem zavodu „Rusicum“ v Rimu, kjer je bil p. de Regis dolgo vrsto let rektor. & > ogorodico in Janezom Krstnikom, delo tukajšnjega ruskega umetnika. Pod njo ri r’ k' J® na njem sv- Rešnje Telo. Pod vrhnjim prtom je zganjen prtiček z 'kanim Kristusom v grobu in z všitimi svetimi močmi (relikvijami). Oltar loči Kapele ikonostas, lesena stena s tremi vrati in s slikami Kristusa, Matere božje, k- , ov in obeh patronov kapele. Na desni strani ja večja slika Jezusa v grobu, ‘Pr> obredih velikega tedna neso v procesiji. Blizu nje je sličica Kazanske T Pr°£i proti največji južnoameriški božji poti Lujän (Luhan), v kraju Keja (Reba), je p. de Regis s pomočjo duhovnika Kulika odprl zavod za ruske cKe, ki še niso mogli stanovati pri starših. Ko so ti dobili dovolj veliko stano-so se dečki preselili k njim. Zdaj hodijo ruski šolarji v ta zavod samo še na Počitnice. v pa,Pe®k* delegat za Ruse vse Južne Amerike je p. de Regis večkrat potoval: 'le, v Peru, v Uruguay. V Braziliji se je nekoč mudil 9 mesecev in je nedaleč oao Paula ustanovil katoliško rusko središče in zavod za dečke. Tako je za svoje Ruse snoval in delal, ne meneč se aase, za svoj ugled, za svoje zdravje. Vmes je mnogo bral in študiral, predaval o ruski kulturi in ruski zgodovini, imel konference in cele tečaje. Bil je profesor za vzhodno bogoslovje v škofijskem semenišču v Buenos Airesu (Villa Devoto) in v jezuitskem bogoslovju v San Miguelu. Bil je dobrega zdravja. Živce je imel izvrstne, če je bil' kdaj notranje razburjen, je bi’l v govorjenju in v kretnjah še toliko bolj miren. Mojstrsko se je obvladal, vselej in za vsako ceno. Bil je pa francosko živahen. — Starši so ga bili : navadili lepih zunanjih-oblik in lepega nastopanja. Njegova spoštljivost in njegova ljubezen do bližnjega je dajala njegovim lepim, plemenitim zunanjim oblikam nadnaravno vsebino. Zato ga je nehote zacenil in vzljubil, kdor je .prišel v stik z njim. Malo mož si je dobilo toliko ljubezni kakor on. Bolezen se je pa naselila tudi v njegovem telesu. Nikdo pa ni vedel zanjo, tudi on ne. Imel je raka, ki mu je razjedal krvna telesca. V začetku 1. 1955 je pa bolezen zelo začutil. Ker je bil vselej ubog v duhu, je vstopil v javno brezplačno bolnišnico Fernändez. Bolniki so takoj dobili veliko spoštovanje in zaupanje do njega. Po odredbi drugih se je po enem tednu preselil v sanatorij , Lavalle“ (Lava-Ije) v ulici enakega imena, št. 1730. Tam so ga obiskovali njegovi sobratje, zlasti pa Rusi, na stotine, izobraženi in preprosti. Tisti, ki so bili pri njegovi bolniški postelji, so ga občudovali, kako vdano in vedro je prenašal svoje silne bolečine. Videli so, kako pobožno je prejel sv. obhajilo in sv. poslednjo olje po vzhodnem obredu. Poslušali so, kako je polglasno molil, vedno po rusko; samo enkrait je po francosko vzdihnil: „Moj Bog!“ Videli so, kako je pri polni zavesti umrl. Bilo je to tri četrt na eno zjutraj, dne 19. februarja. Oblekli so ga v njegovo črno redovniško hajijo (rizo), ga položili v krsto in mu dali v roke križ. Potem so ga peljali v njegovo rusko kapelo. Tja>so hodili Rusi in Rusinje, otroci, mladina in odrasli, katoličani in pravoslavni, da ga pokropijo, mu še enkrat pogledajo v iztrpljeni obraz, se razjokajo ob njem in mu poslednjič poljubijo roke. — Potem so ga prepeljali k sobratom jezuitom v San Miguel. Vpričo trupla sta se opravili dve sv. maši: po vzhodnem in po latinskem obredu. H grobu so ga nesti jezuitski bogoslovci, slušatelji njegovih predavanj o krščanskem Vzhodu. KAKO JE P. DE REGIS DELOVAL ZA CERKVENO EDINSTVO Vedel je, da bo s hladnimi dokazi, verskimi in zgodovinskimi, le malo opravil. Značilna sta dva zgleda: Razkolni Grki so se na dveh vesoljnih cerkvenih zborih združili z Rimom: 1. 1274 v Lyonu in 1. 143,9 v Florenci. Obakrat jih je k razgovorom gnala stiska njih države. Obakrat so .pritrdili vsem dokazom za potrebnost in korist zedinjenja. V Florenci so s katoličani proučili in uredili vse sporne točke. Ko ,so se pa vrnili domov, je bilo zedinejnja takoj konec; razkol je še globlje zazijal. Do Zapada so imeli velike predsodke in hude očitke iz preteklosti in sodobnosti. Srca so bila odtujena in sovražno ločena in so taka tudi ostala. Rusi so sprejeli krščanstvo večinoma iz Carigrada. Žal, da so ga sprejeli šele potem, ko so se bili Grki pod Fotijem že ločili od katoliške enote. Tako so Rusi skoraj nevede in brez lastne krivde prišli v ločenost od vesoljne Cerkve. S pomočjo Grkov so si organizirali lastno, rusko Cerkev, ki so jo vselej zelo spoštovali in ljubili, saj jih je v Kristusovem duhu vzgajala in vodila, jih branila pred zuna' njimi sovražniki in pred nasiljem carjev, jim blažila, lepšala in posvečevala trdo življenje in jih lepo pripravljala za večnost. Bilo bi torej nemodro in neuspešno, •Sa.m jemati a]; manjšati spoštovanje in ljubezen do njihove cerkvene organiza-In vsiljevati zahodno. Cerkveno zedinjenje se bo torej moralo, če naj bi in 1 ° za2eti in izpeljati na način, ki bo v njem mnogo poznanja, priznanja spoštovanja do ruskega cerkvenega mišljenja in življenja. no r US' S° V vse^ ^as’h imeli — poleg svojih napak — mnogo pobožnosti, poniž-kat l'v t!<)^ro^e^n,osi'i in drugih resničnih, klenih kreposti. Kadar so pa gledali hk ^aPa(i °d bliža, se jim je zdel ohol, željan oblasti in časti, trd in nasilen, na V* 1 neiskren — sploh preveč posveten in premalo naravnan k le jH^^vnemu. Zato bo nam katoličanom treba s spoštljivostjo, potrpežljivostjo in z novm zivljenjem podirati upravičene in neupravičene predsodke vzhodnih kristja-biti ln zbliževati odtujena si srca. šele potem si bodo oni z vso silo zaželeli 1 z nami v isti katoliški skupnosti in jo krepiti na znotraj in na zunaj. Kristus en ^bodom v trpljenje molil, da bi bili njegovi verniki „vsi eno“: najprej 0 .Po ljubezni, potem pa eno po cerkveni organizaciji. Torej najprej zbližati srca in tako pripraviti pot do zedinjenja. P- 'de R(gis si je ves čas svojega apostolskega delovanja med Rusi prizadeval, vs 1 t* srca. Kako je to delal? Tako, da je ljubil Ruse z vso iskrenostjo, z torv!rJaVnOStj0 'n Z VS0 Pozl’l'vovalnostj0' Rog, ki l?a je poklical, da deluje za kali 'k ° Veso'jRost *n da nam je pri tem delu svetel zgled, mu je zanetil v srcu močno u ezen do Vzhoda, do Rusov. Potem si je rajni ta ogenj ljubezni ohranjal in 0cal do svoje prezgodnje smrti. Držal se je gesla: Služi svojemu bližnjemu brez .pridržka, ne gledajoč nase; 1 če treba, se popolnoma žrtvuj zanj! To geslo je nenehoma obračal na vse Ruse, ki | je z njimi prišel v stik, brez razlike vere in mišljenja. Čim slabši je bil kdo, tem j bolj se je zanj potrudil. Za Ruse je vedno imel čas; zanje je bil vedno spočit in veder, pa naj je prišel I s še tako utrudljivega dela ali pota. Ob prostih urah je najrajši šel mednje, zlasti ob nedeljah popoldne. Neštetokrat je bil pri njih n. pr. v Villa Diamante, kjer so zgradili celo rusko - mkrajinsko vas. Skoraj vse je poznal, po imenu, priimku in po družinskih razmerah. Nekoč sem mu enega od njih omenil, ki je umrl v bolnišnici. Takoj je vedel, kdo je in kako je bilo z njim. Bil je osebno hvaležen tistim, ki so pomagali Rusom. Tako se je prišel zahvalit ruskemu izobražencu N.N., ki je o njem slišal, da je več rojakov spravil v službe. Ta mi je pa o njem povedal, da je do dva tisoč Rusom preskrbel delo ali podporo. Da je od prispevkov, ki jih je dobival iz Rima ali od premožnejših Rusov, tem manj porabil zase, je kar najskromneje živel. Sam si je pral, ponoči, tudi rjuhe. Perilo si je tudi zato sam pral, da drugi niso videli, kako je izrabljeno in raztrgano. Ko je hudo zbolela Rusinja, žena Slovenca, in je bilo treba, da ji presadijo živo kožo (injerto), se je p. de Regis z obema drugima duhovnikoma Ruskega katoliškega misijona takoj ponudil za to, čeprav se je že slabo počutil. Vzeli so mu kožo z vsega trebuha; teden dni je potem moral ležati v bolnišnici. Ko je bolnica kljub vsemu umrla, je dal njenemu možu oskrbo v hiši misijona. Nikoli ni pa nobenemu Rusu zato pomagal, da bi postal katoliški. K temu sploh nikomur ni prigovarjal. Vedel je, da vsak posamični prestop vzbuja med ttnugimi pravoslavnimi ne vol j o, češ: kaj mu je bilo treba menjati Cerkev, saj je naša ruska dovolj dobra in za nas Ruse najboljša. Posamični prestopi pa povzročajo zagrenjenost tudi zoper katoliško Cerkev. Seveda, če je kdo sam prosil, ga je sprejel. Tako jih je prišlo nekaj sto, ki zdaj zahajajo h katoliški ruski službi božji. Njegov cilj je bil: z ljubeznijo in dobroto pripravljati teren, da se bodo čez čas cele množice, škofije, nadškofije ali patriarhije, same po sebi vključile v cerkveno, edinost. Za zdaj jih pa pustiti! Zato je bil silno ogorčen zoper tiste katoličane, ki hočejo absorbirati vzhodne kristjane, neopazno jih prepeljati v latinski obred. Imel je polno spoštovanje in ljubezen do vzhodnih Cerkva, ki so bile najstarejše Cerkve in so se z ganljivo zvestobo ohranjale do danes, kljub preganjanju in moritvam .Tudi je vedel, da če se izneverijo svoji Cerkvi, se bodo najbrž izneverili tudi vsemu verskemu življenju. Sam je zelo spoštoval pravoslavne škofe in duhovnike, saj je vedel, da so veljavno posvečeni in da imajo neizbrisno znamenje. Vedel je, da so njih maše in zakramenti veljavni. Pravoslavnim je prigovarjal, naj le hodijo k svoji službi božji, k svojim svetim dejanjem. Skupini pravoslavnih Rusov je v katoliški cerkvi v Buenos. Airesu dobil pravico, da so začasno imeli v njej svoje bogočastje, ker ga drugje še niso mogli imeti. — Nekoč sem ga vprašal, komu izmed tistih, ki hodijo h katoliški ruski maši, deli on tudi sv. zakramente. Dal mi je tak odgovor, da mi je zaprl sapo. Pa je dostavil: „Le mirni bodite. Jaz sem se o tem razgovoril že s to in ono visoko in odločujočo cerkveno osebnostjo, v Rimu in drugod; in noben ni rekel, da ne delam prav.“ Kakor je on imel vzhodne kristjane za „svoje“, tako so ga tudi oni imeli za „svojega“. Rekli so: „O, to je ,pa naš batjuška (duhovni oče)“. — Naj ob tej priliki za šalo in oddih omenim dogodek, ki ga je p. de Regis nekje sam omenil. Mudil se je v spodnji Italiji in je v neki cerkvi maševal, seveda po bizantinskem obredu. e al ga je tU(j; neki duhovnik iz okolice. Po maši je stopil k njemu in ga vprašal, j. ‘n kakšne vere je. „Sem katoliški duhovnik in jezuit.“ — „Kaj, pravi kato- ’,s. ' duhovnik, pravi jezuit?“ — „Pravi.“ — „Pa kakšno pobožnost ste zdaj oprav-Jali pri oltarju?“ — „Maševal sem.“ — „Kaj, da je to bila maša?“ — „Maša, ‘?ra^a’ sveta maša, po vzhodnem obredu, ki je precej starejši kakor vaš latinski ki so ga sestavili cerkveni očetje, zlasti sv. Janez Zlatousti in sv. Bazilij.“ • jPa sveti oče ve, da nekateri tako mašujete?“ — „Seveda ve, odobrava in nam bi tako veleva.“ — „ No, če sveti oče to ve in odobrava, potem bo stvar že v bu. Pomirjen in vesel se je poslovil, sedel na kolo in odbrzel v svojo romansko btoliško vesoljnost. Ko so nekega pravoslavnega škofa vprašali, kako bi jih najprej dobili za cer-veno edinstvo, je odgovoril_ „Ravnajte z nami, kakor je treba!“ To je: ne žalite nas, ne držite se proč od nas, spoznavajte in cenite nas, ljubite nas in nas imejte resnične brate v Kristusu! — P. de Regis je tako ravnal, zato jih je mnogo ooii v katoliško skupnost, v drugih je pa pripravljal pot. Da ni ravnal napačno, dokazuje pismo kardinala Tisseranta jezuitom ob nje-fovi smrtb Hvali ga, da je bil čvrst delavec v težavnem apostolatu med vzhodnimi .Jani. Popolnoma se je posvetil ruskemu narodu in je globoko prodrl v njegovo 'Selnost. Z Rusi je trpel in upal. Pomagal je podirati predsodke zoper katoliško erkev. — Tako je kardinal - tajnik pisal. . Ker je p. de Regis tako zelo ljubil Ruse, je bil tudi nespravljiv sovražnik komu-b‘zma. Predvsem, ker je do dna brezbožen in protikrščanski Potem pa tudi zato, fr Je iz Rusov naredil brezpravne berače. Prav tako je pa bil zoper kapitalizem, 1 Je samo druga oblika brezdušnega materializma. , , In njegovo zasebno življenje? — P. Filip de Regis je privlačil srca vzhodnih y .Janov tudi s svojim plemenito zgrajenim značajem in krepostnim življenjem, njima je pomagal podirati zid predsodkov, ki sovražno loči krščanski Vzhod od ahoda; z njima je tudi klical blagoslov in uspeh nad svoje delo. Da je bil čednosten, svetniški duhovnik, so mi sami od sebe rekli vsi, ki so ga Alu P°znah *n ki sem govoril z njimi. Njegov sodelavec, ruski katoliški duhovnik eksander Kulik, je izjavil: „Videl sem že mnogo duhovnikov. P. de Regis je pa n! zanie največji. Bolj svetega duhovnika še nisem videl“. Melhitski katoliški duš-k Pastir p. Elija Andraos je rekel: „Ko je po prihodu v Argentino mnogo zahajal n*eni in je v naši kapeli imel za Ruse služlbo božjo, sem gledal od blizu, kako je sebno svet in z vso dušo apostolski, vedno pripravlj'en storiti dobro.“ Ruski izo-^azeni laik N.N. mi je dejal: „Bil je svet, saj je vedno izpolnjeval, kar je učil. edem let je skoro vsak teden prišel k meni in se o pomoči Rusom pogovarjal z •ftenoj tudi pozno v noč; pa ves ta čas nisem opazil nobene napake na njem.“ ,... Da je zelo ljubil Boga, moramo sklepati že iz tega, ker je tako zelo ljubil iznjega. Zaradi Boga in zaradi apostolskega dela se je že s 17. letom odpovedal •nikemu imetju, ki je po očetovi smrti imel pravico do njega. Odpovedal se je vsemu posvetnemu in tudi lastni volji; postal je jezuit in začel hoditi po naporni P°ti evangeljskih svetov. Vselej in povsod je skušal izvršiti voljo predstojnikov; Pred vsemi važnejšimi ukrepi jih je vprašal za navodilo in odobren je. Ko je bil "a smrtni postelji, se je pred zastopnikom odsotnega provinciala glasno zahvalil Jezuitskemu redu, da ga je sprejel za svojega člana in mu posredoval toliko no-tonjih in zunanjih milosti. Srečen je bil tudi ob misli, da bo med sobrati jezuiti cakal na vstajenje. Ljubil je uboštvo in ga je izpolnjeval* Ko je kupil hišo za ruski misijon, je zase odbral najslabšo sobo. Bil sem v nji; res je bila slaba. Niti knjižne omare ni imel in bi je tudi ne imel kam postaviti; knjige in rokopise je ime’1 na nekakšnih policah — toda vse lepo urejene. — Omenili smo, kako borno je bilo njegovo perilo. Omenili smo tudi, da je zadnje dmi življenja želel kot siromak preživeti v javni bolnišnici in umreti v njej. Jedel je, da je ostal zdrav in da je mogel delati_ Na jedi pa ni nikoli nič dal; použil je, kar so mu pač dali. Točno je držal vse številne vzhodne postne dni: vsako sredo in petek, potem strogi post pred Veliko nočjo, ko se vzhodni kristjani vzdržijo ne samo mesa, ampak tudi mlečnih in jajčnih jedi, in druge vzhodne poste. Bil je tudi zelo urejen in discipliniran redovnik. Reda so ga gotovo naučili že v domači hiši. Vstajal je točno ob uri, ob pol šestih. Od šestih do sedmih je opravljal jezuitom predpisano premišljevanje, ki si ga je zvečer pripravil. iPotem je maševal. Opoldne ni hodil spat. Zvečer je spet dalj časa molil v kapeli in šel počivali ob pol enajstih. Kadar je imeli napovedan govor, obisk ali kaj drugega, je točno prišel Bil je tako plemenit, da mi o bližnjem nil«|öli slabo mislili, kaj šele slabo govoril, če je moral slišati ostro kritiko o drugih, se je zmedel kot otrok in je po otroško zardel. Kot ravnatelj Ruskega zavoda ni nikoli stikal za bogoslovci, ali izpolnjujejo hišna pravila ali ne. Vsakdo se je zavedal, da nikomur ne bo pustil tožariti. Bogosllovci in vsi, ki so bili v stikih z njim, so dobro vedeli, da se smejo popolnoma zanesti nanj. Do drugih je bil mil. Vsi pravijo, da je bil preveč mil in da se je dal preveč izrabljati. Do sebe je pa bil strog in trd. Neprestano se je popravljal. Njegov prijatelj mi je obzirno povedal, da je neštetokrat hitel k svojemu duhovnemu voditelju. Vprašal sem g. Kulika, kakšen je bil kot pridigar. Rekel mi je, da odličen in da so ga vsi pozorno poslušali, ker je vselej govoril iz srca, iz svojega živega, življenjskega prepričanja. Naj zaključim ta članek o p. de Regisu s tole pripombo: Tisti, ki poznajo sedanji položaj po svetu, pravijo, da zlepa v zgodovini ni bila kakšna doba tako zrela za katoliške poganske misijone, kakor je ta, ki v njej mi živimo. Zato naša „Misijonska zveza“ po svojih „Katoliških misijonih“ tako vabi k sodelovanju za poganske misijone: z denarnimi prispevki, z molitvijo in prostovoljnimi osebnimi žrtvami zanje. Poznavalci svetovnega položaja pa tudi pravijo: Ko katoličani molijo in delajo za poganske misijone, morajo pa mnogo moliti in delati tudi za cerkveno zedinjenje vzhodnih kristjanov. Kako se bo vesoljna Cerkev z njimi pomnožila in se okrepila za spreobračanje poganov in krivovercev, pa tudi za borbo zoper moderno brezboštvo! Koliko pobožnosti, ponižnosti, spokornosti in drugih kreposti bodo prinesli vanjo! Kako bo z njimi prerojeno Krisitusorvo skrivnostno telo! Pričujoči članek je skušal prikazati osebnost in delovanje enega največjih sedanjih apostolov za cerkveno edinstvo, ki je preteklo leto odšel od nas. Naučimo se kaj od njega! Dr. Franc Jaklič ODREŠENIK SVETA, RESI RUSIJO! ŽIVA RELIKVIJA IVAN TURGENJEV Ruska duša je po naravi zelo pobožna in verujemo, da je tudi še sedaj. Pisatelju Dostojevskemu je bil ruski narod naravnost „Bogonosec“, od Boga izbran, da v Bogu prerodi ves svet. še celo taki zapadnjaški liberalni pisatelji, kakor je bil Turgenjev, niso mogli mimo te psihološke osnove ruske .pobožnosti. Turgenjev je napisal lepo, pa malo poznano črtico Živa relikvija. V njej je to mistično potezo naroda izrazil v svoji Lukeriji, v tem kmečkem dekletu, ki naravnost z ljubeznijo trpi vse bolečine, samo da odrešuje sebe, svoje sorodnike in ves narod. In odrešuje naj ga tudi novega brezboštva, ki vlada nad Rusijo, nad to Sveto Rusijp, katere predstavnica je. Zdi se nam, da ne moremo lepše prikazati ruske duše in smisla njenega odrešujočega trpljenja, kakor s to črtico, ki jo prinašamo bralcem Katoliških misijonov v tem, zedinjenju katoličanov in vseh ločenih bratov posvečenem mesecu. „Suh ribič in moker lovec igrata slabo vlogo,“ pravi francoski pregovor Ker jaz nikdar misem bil posebno navdušen za ribolov, ne morem soditi vtisov, j*1 jih napravi na ribiče lep sončen dan, niti ne, do katere mere mu je v tolažbo am in koliko eno in drugo vpliva na njegov lov. Vem pa, da kar se tiče lovca, J® deževen dan zanj prava „polomija“. Taka usoda je mene in mojega tovariša Ermolaja doletela nekega dne, ko sva ‘ a na lov na divje peteline v okraj Belev. Že vse od zore ni prenehalo deževati ‘ti za hip. Kaj naj storiva, da se zavarujeva pred močo? Vrgla sva plašče čez K‘avi in se stisniila tesno k deblom dreves, da bi bila manj pod curkom... Zgodilo Pa s® je, da sta najina nepremočljiva plašča, ki bi ju že zdavnaj morala zavreči l ®taro šaro, začela prepuščati vodo; kar pa se tiče varstva širokih drevesnih ‘ošenj, je bilo tako, da so naju od začetka še nekako ščitile, potem pa se je voda acela zbirati v listih in se z vso rezervo razlivati na naju: vsaka veja je bila ar*al, po katerem je na naju padal mrzel curek in se vlekel čez tilnik za vrat in P° hrbtenici navzdol... To pa je že konec konca!, da uporabim izraz mojega pri-Jatejja Ermolaja. .„ »No, Peter Petrovič,“ je vzkliknil jezno. „Tako ne more dalje). Danes ne bo c 2 lovom. Psi nimajo vetra in puška se me vžge. To je, kakor pravimo, prava smola.“ „In kaj storiva?“ sem vprašal. „Pojva v Aleksejevko! Majhno vasico, ki pripada vaši mami, osem vrst od ukaj. Tam prenočiva in jutri...“ „...se vrneva sem na prežo...“ „Ne, sem ne. Poznam druga mesta onstran Aleksejevke, ki so boljša za lov na divje peteline.“ Nisem hotel spraševati svojega prijatelja, zakaj me že sedaj ni popeljal na tiste .^boljše kraje“. Med tem sva prišla v Aleksejevko, malo vasico, o kateri đdkrito povem, da sploh nisem vedel, da je ma svetu, čeprav pripada pod oblast imoje matere. Ta vasica je imela za „gospode“ majhno hišico, staro in. zapuščeno, in bila je nama na razpolago, kjer sva prenočila eno noč; in celo ne slabo. Drugega dne sem se zbudil zelo zgodaj. Že ob sončnem vzhodu. Nobenega oblačka na nebu, ki se je bleščalo od dvojnega blišča: od jutranje zore in snočnjega dežja, ki je osvežil in počistil zrak. Medtem ko so pripravljali moj voz, sem šel kar tako na vrtič, ki je bil nekoč poln gojenega sadnega drevja, zdaj pa zapuščen; vendar je s svežim rastlinjem in prijetnim rožnim vonjem obdajal staro hišico. Ah! Kako je lepo sprehajati se tako v svežem zraku pod umitim nebom, kjer se zbirajo lastovice, katerih cvrkutanje pada zveneče kot srebrni biser v naša ušesa! Pravijo, da so se dvignile na krilih jutranjih ros in je njihova pesem še vsa prepojena od njih! Dvignil sem klobuk in vdihaval pesem in zrak z vso naslado, s polnimi pljuči. Na bregu potoka, ne zelo globokem, ki je tekel blizu ograje, je bil čebelnjak Do njega je vodila ozka pot med dvema stenama velikih kopriv in praprotja, pomešanim s konopljo, ki se je pomešala sem bokvekako. Stopil sem na to pot in prišel do čebelnjaka. Ob njem je bila postavljena ena tistih zaprtih lesenih šup, pokritih z vejami, kjer čuvajo čebele čez zimo. Ko sam na hitro pogledal skozi polodprta vrata, sem videl v njem le temino in mir, čutil pa sem suh zrak in vonj po meti in medu. V kotni je bil pograd, in na njem je ležalo neko bitje, zavito v plašč... Hotel sem se okreniti in iti, kar zaslišim glas: „Gospod! Gospod 'Peter Petrovič!“ Bil je ta glas zelo slab, bolan in hropeč, zdelo se mi je kot mrmranje trstov v močvirju... ,yPeter Petrovič! Stopite bliže, gospod! Storite mi uslugo!“ je ponovil glas, ki je prihajal iz kota, kjer je bil pograd. Ko sem stopil bliže k pogradu., sem obstal kakor okamenel. Pred mano je ležalo živo bitje, človeško bitje, in kakšen čuden stvor! Obraz, z vpadlimi lici, je imel bronasto polt ter je spominjal na starodavne bizantinske ikone; nos je bil ozek kakor konica noža • ustnice tako tanke, da so se komaj videle; ničesar ni bilo, kar naj bi stopilo nazorneje izven sence temne kože razen beline oči in zob. Le čez čelo je padalo nekaj rumenih kodrov, slabo spetih z ruto. Pod brado in v gubah rokavov sta se kazali dve ročici, popolnoma posušeni kakor pergament in prav tako bronaste barve, katerih prsti se niso mogli premikati drugače kakor le z največjim naporom. Napel sem oči natančneje; ta obraz ni bil niti najmanj grd. Da, bil je ves obsijan kakor z milostjo, tako, tako čuden, skoraj grozen... in še toliko bolj strašen, ker se je ta bronasti obraz skušal na vsak način nasmehniti... „Ne poznate me več, gospod?“ je vnovič zamrmral glas, napol ugasel kakor dih, ki ga izhlapevajo nepremične ustnice. „Toda kako, da me ne poznate več? Jaz sem, Lukerija... se me res ne spominjate? Tista, ki je vodila dekliško petje v vasi Spask na dvorcu vaše matere, se spominjate? Jaz sem tista, ki je najvišje dvignila glas..." „Lukerija!“ sem vzkliknil. „Ti? Je mogoče?“ „Da, gospod. Jaz sama.“ Presunjen in ne vedoč, kaj naj rečem, sem si ogledoval to temno in otrplo obličje kakor mrliča. Je resnica? Da bi bila ta mumija tista Lukerija, najlepše dekle v okolici, tisto visoko, zalito, belo, smehljajoče se dekle, ki je pela in ptesala kakor samo še angeli. Lukerija, bujna Lukerija, kateri so dvorili vsi fantje in po kateri sem še celo jaz sam skrivaj vzdihoval, ko mi je bilo šestnajst' let! „Uboga Lukerija!“ sem nazadnje vzdihnil. „Toda kaj se ti je zgodilo?“ „Zadela me je nesreča. Nikar se ne bojte stopiti bliže k meni. K moji bedi. bedite na to vedro, bliže, sicer me ne boste mogli slišati. Saj ste že spoznali sami, Kako slab glas imam sedaj... Res sem vesela, da vas vidim. Toda, kaj vam je prišlo na misel, da ste se ustavili v Aleksejevki?“ Lukerija je govorila počasi z zelo slabim naglasom, toda vzdržema. „Sem me je pripeljal moj lovski tovariš Ermolaj. Toda pripoveduj mi...“ 4 „Bi radi, da vam opišem svojo nesrečo? Kakor želite. Pred šestimi ali sedmimi ®ti se je zgodilo. Kakor veste, sem se hotela poročiti z Vasiljem Poljakovom... be ga spominjate? Lep fant, postaven, s kodrastimi lasmi in je bil kaščar vaše mame. Toda takrat vas že ni bilo več v mestu, študirali ste v Moskvi. Vasilij in iaz sva se imela rada: nikdar mi ni šel iz spomina. Bilo je pomladi in neke moči... ze proti zori, nisem mogla zapreti oči: slavček je pel v vrtu tako sladko, da je bilo veselje; nisem se mogla vzdržati: vstala sem in šla poslušat na stopnice... Kako J® zgolel! V hipu se mi je zazdelo, da me je poklical glas, seveda glas Vasilijev, in ako nekako sladko: ‘Lučka moja!’ Ukrenila sem obraz — toda morala sem biti še naP0l speča; padla sem po stopnicah in se zakotalila prav na tla_ Zdelo se mi je, da se mi nj n;g Zg0(iji0) ker sem se takoj pobrala in šla nazaj v kamro. Toda ne bi verjeli, če vam rečem, da se mi je vendarle nekaj pretrgalo v prsih... Dovolite, da Zajamem malo sape...“ Lukerija je prenehala. To, kar me je predvsem začudilo, je bil ta skoraj vesel način, s katerim mi je pripovedovala svojo nesrečo: niti najmanj ni tožila, nic vzdihovala ali na kakšen drug način hotela vzbujati sočutje... „Od tega trenutka,“ je nadaljevala Lukerija, „sem začela hujšati in lezti vKup, Počrnela mi je koža in v kratkem mi niso več služile noge: nisem se mogla več držati na njih, tudi ne, če sem sedela: morala sem se vleči... in tako ležim kar Naprej na boku... Nisem čutila več ne lakote ne žeje... In šlo je vedno na slabše... vaša mati je bila tako dobra, da me je poslala k zdravniku in odpeljali so me v mesto. Pa vse ni nič pomagalo. Niti zdravniki mi niso znali povedati, kakšno bolezen imam. Sam Bog ve, koliko sem morala pretrpeti v njihovih rokah: žgali so mi arbet z razbeljenim železom, nato so mi dajali ledene obkladke. Pa vse zaman. Na Koncu sem ostala raztegnjena kakor hlod. Ko so videli, da se stvar nikamor več a® razvija, so me še nekaj časa opazovali, potem pa me poslali sem, kjer imam s® nekaj sorodnikov. In tukaj živim, kakor vidite.“ Obmolknila je Lukerija in se skušala celo nasmehniti. „Toda to stanje je naravnost grozotno!“ sem vzkliknil. In da sem se pokazal s® bolj nevljudnega, sem kar tako vprašal: „In Vasilij Poljakov?“ Lukerija je malo okrenila oči. „Vasilij iPoljakov? Nekaj časa je bil žalosten, potem pa se je oženil z drugo, z nekim dekletom iz Blata... iz Blata, veste... ne daleč od njegove hiše. Ime ji je j^grafena. On me je imel zelo rad, toda zavedati se moramo vsi, da je bil še mlad in da vsak ne more ostati neporočen vse življenje. In kakšna tovarišica naj bi mu bila jaz po vsem tem? Zdaj ima lepo in mlado ženo in že nekaj otrok. Je upravnik nekega tukajšnjega mojega soseda in, hvala Bogu, živi srečno...“ „Ti pa ležiš vedno tukaj, nepretrgoma na boku,...“ „Da, gospod. Vedno Zdaj bo že sedem let. Preko poletja me vržejo sem pod tole streho. Ko pa pridejo mrazovi, me prestavijo v predsobo kopalnice in tam ostanem vso zimo.“ „Kdo pazi nate,“ „Oh, tudi za to je na svetu še nekaj dobrih duš, ki me ne zapuste. Pa tudi jaz nisem mnogo v nadlego. Kar se tiče hrane, lahko rečem, da pojem manj kakor vra- bec. Kar pa se tiče vode... tukajle je, v temle vrču... Vedno sveža voda s studenca... Še vedno lahko premaknem eno roko. Potem pa — k meni prihaja včasih pogledat neko siroče, če kaj potrebujem... Bog naj ji .poplača! Pravkar je bila tu — je niste srečali? Lepa punčka, be!a! Mi prinaša tudi rož. . . Kako rada imam rože! Pa tukaj ni vrtnega cvetja... Pa saj so divje rože z livad tudi lepe... Diše pa še vse bolj kakor vrtne. Na primer — šmaimica! Kaj diši lepše od nje!“ „Uboga Lukerija, povej mi, ali ti ni nič dolgčas in strah?“ „In kaj naj napravim proti njima? Ne bom vam lagala: začetkoma je bilo zelo žalostno, počasi pa sem se navadila. Naučila sem se potrpežljivosti. O, so drugi še bolj nesrečni!“ „Kako.“ „Na primer taki, ki nimajo kam iti pod streho... ali slepi in nemi, med tem ko jaz, hvala Bogu, vidim zelo dobro in tudi slišim. O, pa še kako! Če le kaj zaškriplje pod zemljo, že čutim... In razločim vse vonjave, budi najfinejše... Kadar cvete v polju ajda, ali lipe pred vrtom, ne potrebujem nikogar, da mi pride to oznanit: sama vem že vnaprej, samo zaveje naj od tam prva sapica. . . Prav res, ne smem biti riehva’ežna Bog'U. Je še mnogo drugih ljudi bolj nesrečnih od mene! Že samo, če ne za drugega, iz tega vzroka: zdrava oseba rada pade v greh, dočim jaz nimam več teh skušnjav. Nekoč me je obhajal oče Aleksej — pop — in mi rekel: „Tebi se ni treba izpovedovati v položaju, kakršnem si: kako naj bi se pregrešila?’ ‘Toda oče,’ sem rekla, ‘in grehi, ki jih zagrešimo v mislih in željah?’ ‘Oh,’ mi je odgovoril smeje se, ‘ti pa niso med debelimi.’ Jaz mislim, da nisem napravila m,nogo grehov te narave, kajti odvadila sem se misliti in navadila pozabiti na vse. Tako mineva čas vse bolj hitro...“ Priznam, da me je to začudilo. „Toda Lukerija, ko si vedno tako sama, bi ne bilo nič čudnega, da ti vhajajo v glavo tudi take misli. Gotovo ves čas prespiš.“ »Oh, gospod! Ne, ne morem spati. Čeprav ne čutim več mnogo, me vendarle boli nekaj tu notri in tudi kosti me teže... In tako ne morem spati, kakor bi hotela. Ne... Toda ves čas sem nepremično stegnjena, mirna — in ne mislim na nič. Čutim, da živim, da diham in nič več... Gledam in poslušam. V čebelnjaku brenče čebele... večkrat sede na mojo streho golob in gruli... ali pa pride koklja s svojimi piščeti in zoblje okrog mene vse drobtine, ki padejo na tla... Od časa do časa priplava kak metulj ali vrabec, kar mi pripravi veliko veselja... Lansko leto so tu nad mano napravile gnezdo lastovke in vzgajale vpričo mene svoje mladiče. Kako je bilo lepo! Prileti lastovka, se postavi na rob gnezda, napita svoje mladiče in odleti. Hip na to — jaz sem natanko opazovala vse to — pride že druga, se postavi na drugo stran odprtih vrat, mladički pomole skozi svoje kljunčke, ki jih stara odpira in tlači vanjo hrano... Letos sem jih spet pričakovala. Pa so mi povedali, da jih je neki tukajšnji lovec postrelil s puško. Kakšno korist je dobil od njih? Lastovka ne tehta več kakor čmrlj! Oh, kako hudobni ste vi, gospodje lovci!“ „Jaz še nikdar nisem streljal lastovic,“ sem se hitel opravičevati. „Nekoč,“ je nadaljevala Lukerija, „se mi je zgodilo nekaj zelo veselega. Zatekel se je k meni ubog zajček. Zdi se mi, da so ga preganjali psi. Zagnal se je skozi vrata kakor strelica in obstal blizu mene. Migal je s svojim gobčkom in s svojimi brčicami ter me gledal, kakor kakšen oficir. Navihanec! Hitro je razumel, da se mu mene ni bati. Čakal je še nekaj časa, nato pa se umaknil skozi vrata s par skoki; ustavil se je še na pragu, se obrnil z glavo nazaj k meni kot za slovo, potem pa na desno in levo in — zbogom za vselej! Kako zanimivo in živahno!“ Lukerija me je gledaila: »Ali ni, da bi se človek smejal?“ Posili sem se nasmehnil, da bi jj ustregel. Ona pa se je vgriznila v suhe uaftndce, da bi si jih osvežila. »Ni mi treba praviti, da mi pozimi me gre tako lepo. Tako hitro je mrak. Sveče so drage in pa — zakaj? Jaz znam brati in pisati, toda — nimam knjigi Pa tudi ce bi jih imela, kako bi se pripravili, da bi mogla brati? Po,p Aleksej mi je nekoč Prešel nekakšen koledar, da bi me raztresel. Pa ga je zopet odnesel, ker mi mi Smžil za nobeno rabo: nisem ga mogla vzeti v roke... Edino, česar mi nihče ne More vzeti je — posluh Tudi če je t;ema, slišim vse: slišim peti čričke, glodati podgane... Na ta način uživam, ne da bi mislila na kaj.“ Globoko je vzdihnila in dejala: »Sicer pa —' molim svoje molitvice. Res je, da jih ne znam mnogo, toda na gi strani — zakaj naj bi po nepotrebnem motila Gospoda Boga? Kaj naj ga Prosim? On sam ve bolje, kaj mi manjka, kakor pa jaz... Posla'i mi je ta križ... Jo pomeni, da me ljubi... Tako, pravijo, da je treba razumeti tako stvar... Šepetam očenaš, zdravamarijo in molitev v čast Našega Gospoda in Bogorodnice... .tem molitev bednih in trpečih... Potem, ko zmolim vse to, ležim kot prej steg-njena in ne mislim na nič več... Čas je, ki misli namesto mene...“ 'Pretekli sta dve minuti, v katerih sem sedel na vedru, ne da bi prekinil molk. 0 bitje, v katerem ni še ugasnil plamen življenja in katero sem gledal kot mrtvo Pred seboj, mi je s svojo nepremičnostjo delalo vtis kipa; in tudi jaz sem spričo nJega postal kot kamen. ' v »Poslušaj, Lukerija,“ sem končno rekel. „Poslušaj, kaj ti predlagam: Ali 0ceš, da storim potrebne korake za prenos v bolnišnico? Kdo ve, če te bi še celo ne ozdravili... V slednjem primeru pa bi ne bila sama...“ Lukerija je namrščila obrvi. »Oh ne, gospod!“ je nemirno odgovorila. „Ne spravljajte me v Spitale: tu .mi Jo zelo dobro. Tam pa bi trpela več. To bi bilo vse, kar bi mi tam še bilo dodano. oko naj bi me ozdravili? Poglejte: nekega dne je prišel k meni zdravnik, ki me Je hotel vso preiskati Prosila sem ga v Kristovem imenu, naj me pusti pri miru, aJ me ne muči. Namesto da bi ustregel mojim prošnjam, mi je pretipal celo telo, govoreč: ‘Preiskujem te v znanstvene svrhe... Postal sem slaven zdravnik in me J6 sem poslala vlada. Nima nobenega smisla, da se upiraš. Jaz vem, da bom za to PJeiskavo dobil odlikovanje...’ Jaz sem se obrnila vstran, samo to še vem, da je Z;imrmral tuje ime, s katerim je krstil mojo bolezen... Potem pa je odšel. Mene Pa so še ves teden bolele vse kosti... Vi pravite, da sem sama, vedno le sama... vedno ne. Imam mnogo obiskov. Sem oseba miru in ne vznemirjam nikogar. 'Gade vaščanke prihajajo sem na pomenek, da se nasmejejo in pogovore... Ro-Marji vstopajo, da se odpočijejo in mi pravijo romarske zgodbe iz Jeruzalema, iz i .‘Jeva pri Bogorodnici, iz svetih mest... Drugič pa se jaz niti najmanj ne bojim, blG Sama; nasprotno, celo rada sem sama... Pustite me tu, gospod, in ne vtikajte Me v Spitale! Vi ste dobri, hvaležna sem vam za vašo ponudbo, toda prosim vas, Pustite me tukaj!“ »/Kakor želiš, Lukerija, kakor ti je bolj po godu. Samo mislil sem...“ »L*a, da, da bi mi bilo tam boljše... Toda dragi gospod, kdo more pomagati bližnjemu. Kdo naj stopi, da pride v dušo druge osebe? Sleherni mora najprej Pomagti samemu sebi... Poglejte, gospod, pa verjemite ali ne: ležim tu stegnjena ■Mpremično in čisto sama, pa mi pride na misel, da ni nikogar več na zemlji razen Mene, Kakor da sem samo jaz živa! Tedaj se mi zgodi, kakor da se od zgoraj nekdo sklanja nad menoj, kar me dviga v čudna premišljevanja.“ „En kaj misliš tedaj, Lukerija?“ „Ah, gospod!“ je odgovorila po kratkem premisleku. „To pa je stvar, ki se ne more ne razložiti ne povedati. Niti se je čez hip več ne morem spomniti. Zdi se mi, da je kakor oblak, ki pride in me poroši z dežjem: taka svežost me prevzame in tako zadovoljstvo. Ne vem pa, kaj je to. Če bi bil tedaj kdo z menoj, si mislim, ne bi doživela kaj podobnega, čutila bi samo svojo bedo, nič drugega ne, samo svojo revščino.“ Lukerija je začela težko dihati: pljuča jo prav tako niso več ubogala kakor ostalo telo. „Vidim iz vašega obraza, da se vam zelo smilim,“ je spet začela počasi. „Toda naj se vam nikar preveč! Motite se, vam prisegam! Da vam kar takoj povem: še sedaj... Vi se še spominjate, kako veselo dekle sem bila? No, še sedaj prepevam tako rada pesmice...“ „Pesmi? Ti in v tem položaju?“ „Da, pojem. Stare popevke, kolednice, cerkvene pesmi, skratka, vse, ki mi pridejo na misel. Znala sem jih veliko, to veste. Edine pesmi, ki jih nikoli ne pojem, so poskočne pesmice za ples. Te pa res niso v skladu z mojim položajem.“ ,/Kako poješ? V svoji notranjosti?“ „V svojem srcu, da, pa tudi na glas. Od takrat ne morem več peti tako močno, kakor nekdaj, toda lahko se me sliši. Boste videli Vam sem že rekla, da neka (deklica prihaja vedno k meni. Je sirota in še ni dolgo, kar se ji je začelo odpirati v glavi. Njo učim pesmi, ki jih znam, in ona si jih zapomni na pamet. Ne verjamete? No, vam eno zapojem.“ Lukerija je segla po sapo. Že sama misel, da se pripravlja k pesmi to bitje, ki je ležalo pred menoj kakor mrtvo, me je napolnilo z neko nehoteno grozo: toda preden sem mogel razumeti kakšno besedo, sem slišal trepetati v svojih ušesih zvočno noto, sicer zelo slabo, toda jasno in fino. Nato drugo, tretjo... Lukerija je pela: „Na livadah...“. (Pela je, da so se začele gibati celo okamenele poteze na njenem licu... Le oči so ostale nepremične Kakšen vtis napravi tak pojoči glasek, ki prihaja z naporom vseh sil iz grla in se trese kakor nitka dima! In kako jasno sem občutil', da ubogo dekle izliva vse svoje srce v ta slabotno pojoči glas! In ni bila več groza, ki me je navdajala prej, temveč neskončno usmiljenje. „Ah, ne morem več,“ je hitro rekla. „Nimam moči — iz zadovoljstva da gledam vas...“ Zaprla je oči. Prijal sem jo za ledenomrzle prste. Pogledala me je, nato pa takoj povesila svoje črne trepalnice, okrašene z zlatimi resami, kakor na starodavnih ikonah, čez hip so se zasvetile v poltemi: videl sem, da je bila v njih solza... Obstal sem nepremično. „Ne vem, kaj se godi z menoj!“ je hitro pripomnila Lukerija z nepričakovano energijo. Odprla je na široko oči in z vsem naporom skuša'/a utrniti solzo. „Ali ni to sramota? In od kod je prišla? Že dolgo časa je, kar so mi zadnjič prišle solze v oči... Tisti dan, ko me je prišel zadnjo pomlad obiskat Vasilij Poljakov... Dokler je govoril z menoj, je bilo vse dobro, potem pa, ko je odšel, sem začela jokati... čutila sem se tako samo... Kaj bi z jokanjem! Jasno je, da solze ne pomagajo dosti... Gospod,“ je nadaljevala, „imate robec, ne? Nikar naj se vam ne gabi: prosim vas, obrišite mi solzo...“ Takoj sem ji ugodil in ji potem podaril robec, naj ga obdrži. Pa je darilo odbila: zakaj bi ji služil. Robec je bil malo vreden, ne več, kakor njega belina in čistota. Potem pa ga je le vzela med svoje prste in ni več izpustila zaprte dlani. Ko so se tako imoje oči že navadile temine, ki naju je obdajala, sem mogel “Olj natančno videti obraz ter sem opazil celo nekaj rdečice na bronastih licih; odkril sem v teh licih — tako vsaj se mi je zdelo — nekaj prejšnje lepote. *Gastod,“ jd nadaljevala Lukerija. „Vprašali ste me, če kaj spim? Prav za Prav ne spim mnogo. Toda vedno, kadar spim, sanjam in imam prav lepe sanje. J njih nisem nikdar bolna, temveč vedno polna zdravja in mlada... Hudo je samo, Kadar se zbudim: hotela bi se pretegniti po svojem okusu, kakor sem uživala v Kanjah, pa se v hipu zavem, da sem vsa povezana v verigah Nekoč sem imela Izredne sanje. Hočete, da vam jih povem? Poslušajte! Predstavljala sem si, da sem na polju. Krog in krog mene je polno žitnega klasja, visokega in rumenega Kakor čisto zlato. Spremljal me je rdeč pes, hudoben, zelo hudoben, vedno sem bila v strahu, da me ugrizne. V rokah sem imela srp, toda ne navaden srp, temveč niesec v tisti obliki, ko je najbolj podoben srpu. In s to luno sem morala požeti Vse klasje te široke njive. Slabo je bilo le to, da sem zaradi vročine bila strašno ntrujena in da me je slepila belina lune. Okrog mene so cvetele same plavice, ijh Kako žive! Vse so odprle proti meni svoje oči! In sem si rekla: ‘Nabrala si bom aekaj teh plavic. Vasilij je rekel, da se bo vrnil, jaz pa bom medtem napravila Venček zase. Žito bom že pozneje požela.’ Začela sem nabirati plavice, toda čim bolj sem se trudila, bolj so mi uhajale med prsti. Nisem mogla splesti venca. Tedaj pa sem videla, da prihaja neka oseba. Že blizu mene, me pokliče s sladkim glasom: >>Guča! Luča! Ah, slabo opravljaš svoj posel!’ Pomislila sem: ‘Nisem imela časa!’ Aljub vsemu in čeprav nisem imela dovolj plavic, mi ovije okrog glave ta srp, to liun° kakor obstret, in v hipu sem odsevala žarke po vsem polju, da je bilo vse razsvetljeno. Pogledam in vidim: oni stopa kar počez klasja in vidim, da ni Va-sihj, temveč sam Gospod Jezus Kristus! Ni bil tak, kakor ga slikajo na podobicah, 1)11 Pa je On, to vem za gotovo. Mlad in lep, brez brade, ves v belem oblačilu z z atim prepasom. In mi je ponudil roko: ‘Ne boj se me, ne boj!’ mi je rekel, ‘sestra ^oja zaročena; pojdi z menoj v moje nebeško carstvo: vodila boš moje kore in ^ v!a ^as nebeškim pesmim.’ Stekla sem k Njemu in On mi je dal roko. Pes je skočil name, toda z Jezusom sva se že dvignila s tal. On je plaval pred menoj naprej, njegove bele peruti so pokrivale skoraj celo nebo — jaz sem mu sledila ln Pes se je moral ločiti od mene. Tedaj nisem razumela, zdaj pa vem, da je ta Pes pomenil mojo bolezen in da v nebeškem carstvu ni prostora zanj...“ Prenehala je za hip, nato pa rekla: »Drugič sem sanjala drugačen sen, o katerem bi lahko rekla, da je bilo — Prikazovanje... ali kaj... ne vem Zdelo se mi je, da ležim tako na bobu, kakor z^aJ> J>a da so prišli k meni moji pokojni starši z globokimi pokloni in brez besed. Nagovorila sem jih: ‘Ljuba ata in mama, zakaj me tako spoštljivo pozdravljata?’ ^ato, ker si toliko pretrpela na tem svetu,’ mi odgovorita, ‘da nisi samo rešila svoje duše, ampak tudi najini si odvzela veliko breme — in to nam pride tako prav Pa drugem svetu. Odrešena svoje krivde, rešuješ zdaj druge...’ Ko sta mi to odgovorila, sta se še globlje poklonila pred menoj in izginila. Pred seboj nisem videla Pičesar več, kakor samo steno izbe. Rada bi vedela, kaj so pomenile te sanje in izpovedala sem jih spovedniku, toda on misli, da ne gre tu za prikazovanje, kajti prikazni more imeti samo oseba, K' Pripada duhovščini...“ »Poslušajte zdaj še drugačne sanje, ki sem jih tudi imela,“ je nadaljevala lukerija. „Sedela sem na neki — rekla bi — carski poti pod deblom vrbe. Imela sem palico v roki, bisago na hrbtu in glavo zavito v ruto; prav tako, kakor hodijo romarji. Namenjena sem bila kakor romarica nekam, ki je zelo daleč od tod. ttrugi romarji so hodili pred menoj. Stopala sem počasi, kakor da se mi ne ljubi... Vsi smo hodili v isto smer in vsi smo si bili podobni — z žalostnimi obrazi... Med temi vrstami romarjev sem videla neko visoko in gibljivo žensko, katere glava se je videla iznad vseh drugih. Bila je oblečena v obleko, ki ni bila ruska tudi obraz mi bi'i ruski; obraz suh, koščen in strog. Zdi se mi, da se je vsa množica umikala pred njo... Tedaj se je obrnila in njene oči so obstale na meni. Ustavila se je in me gledala. Ostre oči, kakor sokolje, velike, rumene, v čudnem blesku. Vprašala sem: ‘Kdo si?’ in ona mi je odgovorila: ‘Tvoja smrt!’ Morala bi se ustrašiti, toda zgodilo se je nasprotno: čutila sem se strašno srečno in sem se hitro prekrižala. Toda ona ženska, ki je bila moja smrt, mi je rekla: ‘Zelo mi je žal, draga Lukerija, toda zdaj te še ne morem vzeti s seboj. Zbogom!’ Ah! Kako hudo mi je bilo v tem hipu! ‘Vzemi me!’ sem prosila. ‘Vzemi me s seboj, prijateljica dobra, golobica moja!’ — Moja smrt se je obrnila in mi nekaj čudno razlagala, Razumela sem, da mi je hotela javiti uro moje smrti, toda na tako zmešan način, da nisem dobro razumela. ‘Po postu k svetemu Petru,’ je rekla. V tem sem se zbudila. Tako, zdaj poznate moje sanje...“ Lukerija je zapičila oči v strop in tako obstala nekaj časa nepremično. „Veste, kaj me še muči? Včasih mine ves teden, ne da bi mogla vsaj za hip zapreti oči. Lansko leto je bila pri meni neka gospa, ki je mnogo potovala. Ta mi je poklonila neka zdravila za spanje. Jemala sem jih po kapljicah. In sem res zaspala po njih Zdaj pa so mi že pošle. Ali bi mi vi mogli povedati, kako so se imenovala ta zdravila in če se jih še lahko dobi?“ Nedvomno je popotnica dala ubogi Lukeriji stekleničico opija. Obljubil sem bolnici tudi jaz, da ji preskrbim ista zdravila, ko pridem v mesto; toda tukaj sem ji samo izrazil začudenje, da s tako potrpežljivostjo prenaša grozno bolezen. „Toda, gospod, ne govorite tega!“ je odvrnila. „Kje vidite mojo potrpežljivost? Če bi bila sveti Simeon Stebrenik! Ta je imel potrpljenje: trideset let je stal na enem samem stebru! Vem, da je bil tudi tak svetnik, ki se je dal zakopati v zemljo do vratu in so mu mravlje izgrizle obraz... Še to: poslušajte me, kaj mi je pravila neka oseba, ki bere knjige. V neki deželi so neverniki prinesli vojsko, nadlegovali so domačine in jih mnoge pobili. In prebivalci, kakor tudi so poskušali na vse načine, se niso mogli osvoboditi sovražnikov. Tedaj se je pojavila med njimi neka sveta devica, opasala si meč, nadela na roko ščit, težak osemdeset liber, zakorakala na čelu vojske proti nevernikom in jih zmagovito vrgla na onstran morja. Potem pa, ko jih je že premagala, jim je sama rekla: ‘Zdaj me pa sežgite, kajti obljubila sem umreti na grmadi za svoj narod!’ Neverniki so jo prijeli in sežgali; toda odslej je njena domovina svobodna za vedno. To je dejanje, ki je vredno cene! Toda, kaj sem napravila jaz?“ Začudilo me je, v kakšni obliki je prišla k njej legenda o sveti Ivani Arški. Čez nekaj časa molka sem vprašal Lukerijo, koliko je stara. „Osemindvajset ali devetindvajset — malo več ali manj... trideset jih pa še nimam. Toda, kaj ima to kako važnost?“ Tedaj je Lukerijo napadel kašelj in videl sem, da je vzdihovala od bolečine. „Govoriš preveč,“ sem ji rekel. „To ti lahko škoduje.“ „Da, gospod,“ je zamrmral glasek, kakor nitka... kakor sapica. „Zdi se, da je konec najinega razgovora. Ko boste vi odšli, bom molčala in se pomirila. Vsaj malo sem si olajšala srce...“ Poslovil sem se od nje z obljubo, da ji pošljem čimprej stekleničico z zdravili za spanje in prosil sem jp, naj mi javi takoj, kakor hitro ji bodo pošle, ali pa če pptrebuje kaj drugega „Ne, ne potrebujem ničesar, hvala Bogu! Nimam nobene želje,“ je rekla z naporom in z glasom, ki se je večkrat pretrgal. „Naj Bog da zdravje vam vsem. Vi pa gospod: veste, kaj bi morali storiti? Ljudstvo tega okraja je ubogo: dobro bi bilo, da porečete svoji materi, naj mu oprosti nekaj tlake in desetine. Nimajo bovolj zemlje, žive v pomanjkanju, zlasti drv... Prosila bom Boga za vas... Kar Pa se tiče mene, res nimam nobene želje več...“ Bil sem že blizu vrat, ko me je zopet poklicala. »Se spominjate, gos,pod,“ je rekla in tedaj je preko njenih ustnic in oči bežno Preletel zame nepozabljiv vtis, „se spominjate, kako lepe lase sem imela nekoč? “e spominjate? Dolge do kolen... Mnogo sem premišljevala... Ah, tako lepe *ase! Si naj jih ostrižem? Pa sem jih le ostrigla... Tako... zbogom, gospod... Ne morem govoriti več. . .“ Tega dne, preden sem odšel zopet na lov, sem mnogo govoril o Lukeriji -z duhovnim predstojnikom okraja. Od njega vem, da jo vsa vas imenuje „Živa re-'kvija“, „Nikogar ne nadleguje, od nikogar nič ne zahteva in nihče je še ni čul, Pritoževati se nad čem ali tožiti. Nikdar ne prosi za nič; nasprotno pa se za vsako najnepomembnejšo stvar kaže strašansko hvaležra- Je dobro dekle. Bog ji je poslal ^eliko trpljenje. Nedvomno za njene grehe... Toda o tem ne gre soditi nam... To ni naša stvar...“ Nekaj tednov pozneje sem slišal, da je Lukerija umrla. Prišla jo je smrt 'skat „po postu v čast svetemu Petru“. Pravili so mi, da je na dan svoje smrti neprestano čula zvonjenje zvonov, pa čeprav je Aleksejevka oddaljena pet vrst od cerkve... pa tudi sicer tisti dan ni bila nedelja. Resnično je, da je Lukerija trdila, da tisto zvonjenje ne prihaja od cerkve, temveč „od zgoraj“. Morda se ni drznila 6r> „iz nebes“. Poslovenil T. D. Slika iz ruskih ,,svetih bojev“ s Tatar ji. ZEDINJENJE JAKOBITON N INDIJI Karel Wolbang C.M. Mar Gregorios Mar Ivanios — „indijski kardinal Newman“ Na svojem povratku z evharističnega kongresa v Rio de Janeiro se je mudil v Združenih državah naslednik nadškofa Mar Ivaniosa, Benedikt Mar Gregorios Varghese, nadškof iz Trivandruma v Južni Indiji. Višek njegovega obiska je bilo srečanje indijskega cerkvenega dostojanstvenika z detroitskim kardinalom Edvardom Mooneyem, ki je ,pred 2B leti kot papeški apostolski delegat v Indiji sprejel nazaj v naročje rimske katoliške Cerkve prve ugledne ude razkolniške cerkve Jakobitov. Samo štirje so bili: jakobitski škof Mar Ivanios z enim duhovnikom, dijakonom in laikom. Podredili so se znova rimskemu papežu in sprožili „najbolj uspešno gibanje za zedinjenje v 20. stoletju“, kot ga imenuje newyorški kardinal Francis Spellman. Voditelj gibanja je postal Mar Ivanios, kasneje pogosto imenovan — „kardinal Newman Indije“. „Iz nebes bom nadaljeval z molitvijo in delom za zedinjenje." Ob svoji vrnitvi v naročje prave Cerkve je bil Mar Ivanios škof jakobitske cerkve v Indiji. Izvirala je iz 17. stoletja, ko se je odcepila od stare krščanske skupnosti v Malabarju in zašla v razkol. Katoliško vero je po izročilu na ta del indijske obale prinesel že v prvem stoletju sveti apostol Tomaž. Ob raznih neso-galsjih s Portugalci, ki so hoteli tej indijsik katoliški skupnosti dati cerkvene predstojnike svoje narodnosti, se je v letu 1653 izvršit razkol. Po treh dolgih stojetjih iskanja in hrepenenja se je 13. septembra 1930 z Mar Ivaniosovim povratkom k Rimu pričelo temeljito zdravljenje, ki se očividno iz leta v leto uspešneje nadaljuje. Istega leta je sv. oče Pij XI. potrdil njihov siromalan-karski liturgični obred in mu določil ter vzpostavil lastno hierarhijo. Mar Ivanios se je lotil dela za zedinjenje z vso ljubeznijo in vnemo. Leta 1952 Je močno in resno zbolel. Tedaj imu je bil dodeljen v pomoč novoimenovani škof Mar Gregorios. Ko si je že po prejemu svetih zakramentov za umirajoče Mar Iva-nios začasno malo opomogel, je v januarju 1953 še sam škofa Mar Gregoriosa po-svetil. Isto leto je bil določen za njegovega naslednika kot nadškof v Trivandrumu In voditelj Cerkve siromalankarskega obreda. Umirajoči Mar Ivanios je s svojimi najožjimi sodelavci zbrano opravljal "Molitve za umirajoče ter obljubil: „Iz nebes bom nadaljeval z molitvijo in z delom za zedinjenje.“ Umrl je v juliju 1953 ob 300 letnici žalostnega razkola v presrečni zavesti, da je vrnil katoliški Cerkvi okrog 60.000 svojih bivših jakobitskih ver-■aikov. Zdi se, da je ostal svoji poslednji obljubi na tem svetu zvest. Delo za ze-dmjenje cvetoče uspeva. Preteklih 25 let je dalo katoliški Cerkvi med povrnjenimi kar 6 nadškofov, nad 200 duhovnikov in približno 100.000 vernikov. Skoraj polovica indijskih katoliiandv na istem teritoriju kot jakabitski nadškofiji. Jakobiti, ki se vračajo v katolicizem, spadajo pod jurisdikcijo svojih cerkvenih voditeljev. V bogoslužju imajo siromalankarski obred. Sv. mašo opravljajo v ara-Htejščini, materinem jeziku našega Gospoda. Sv. obhajilo prejemajo pod obema podobama kruha in vina. Vse bogoslužje je polno Marijinih slavospevov. Obred je uradno uzakonjen v dveh nadškofijah jugozapadne Indije: eno v Tiruvalli vodi nadškof Athanasios, drugo v Trivandrumu pa nadškof Mar Gre-Sorios. Njegova obsežna nadškofija krije nad 3000 kvadratnih milj jugozapadne Indije v državi Travancore. v Skoraj polovica vseh indijskih katoličanov, ki jih je sedaj okrog 9 milijonov, z>vi na istem teritoriju v 15 drugih škofijah rimskega obreda. Razni redovi prihajajo iz cele Indije v te cvetoče katoliške škofije iskat novih poklicev med mladimi fanti in dekleti. Odziv je lep. Tudi večina preostalega 1 milijona razkolnik Jako-bitov, ki z Rimom še niso spravljeni, živi na tem ozemlju. domače redovne družbe „Bethany“ Mladi, 39 letni nadškof Mar Gregorios je študiral bogoslovje v semenišču Kandy, na otoku Cejlonu. V mašnika je bil posvečen leta 1944. Na univerzi v Ma-rasu jo prejel svoj ‘Master degree’ iz ekonomije in političnih ved. Bil je sam akobit, dokler se ni vrnil in priključil Rimu. Daši je dovršil teologijo v bogoslovju finskega obreda, je vendar vstopil v redovno družbo „Posnemovalcev Kristusovih“. ,, av'*no Je družba nazvana „Bethany“ in je siromalankarskega obreda. Vsi Člani anizbe imajo dolge brade. Nadškof Mar Gregorios sam nosi na glavi nekako redovno kapuco s 13 všitimi križi, ki pomenijo Kristusa in njegovih 12 apostolov. V ženski veji domačih redovnic istoimenske družbe, ki v glavnem poučujejo v katoliških šolah, delujejo kot vnete katehistinje in skrbijo za revne in bolne, oprav-Ja ravnokar svoj noviciat nadškofova rodna sestra. Obetajoča sedanjost poraja veliko novih skrbi. Val spreobrnitev vedno bolj narašča. Samo v Marijinem letu 1954 je nadškof Mar Gregorios sprejel v katoliško vero 4000 jakobitov na ozemlju svoje nadškofije, stočasno se je v sosednji nadškofiji Tiruvalla priključilo znova Rimu lepo število v®*mh jakobitov. Za vrnitev v Očetovo hišo je v istem letu v nadškofiji Trivandrum Pismeno zaprosilo vsaj 20.000 razkolnik bratov. Nekatere skupine prosilcev so štele ^asih po 100 in več družin naenkrat. Vendar trenutno ni bilo mogoče ugoditi zaradi pomanjkanja duhovnikov, novih cerkva in katoliških šol, pa tudi katehistov ln primernih katoliških učiteljev, ki so v misijonskih deželah na sploh velika dra- gocenost. Samo v pravočasnem reševanju teh problemov bo — po človeški sodbi gledano — moči najti najkrajšo pot do tolikih čakajočih jakobitskih duš. Čim kaka skupina zaprosi za sprejem v Cerkev, se mora ločiti od preostalih razkošnih jakobitov. Za bogoslužje potrebujejo svojo novo cerkev, lastnega duhovnika, pa tudi šolo, kjer naj se o vsem potrebnem otroci in odrasli pouče. 200 duhovnikov — razen enega o. frančiškana ia Evrope, samih domačinov — že sedaj komaj zmaguje najnujnejše delo s svojimi verniki. Čim hitrejše delo za številne nove duhovniške poklice je nujna potreba teh let_ Potreba novih cerkva in novih šol. Nadškof Mar Gregorios je pokazal slike 10 novih cerkva, ki jih je za večje skupine svojih vernikov pozidal v Marijinem letu. Lične, ,po večini iz granita zidane cerkve, so bile postavljene vse skupaj za zmerno ceno 25.000 ameriških dolarjev. Dolar v Indiji precej zaleže. Z enim dolarjem sta dnevno plačana dva delavca. Seveda je tudi en sam dolar tam težko kje stakniti. V dveh mesecih svojega propagandnega dela v Združenih državah je gotovo v tej smeri našel precej razumevanja in opore s strani vodilnih katoliških osebnosti. Tako, da bo marsikatera cerkev kmalu olajšala čakajočim pot v Očetovo hišo. V Putheri Peedika je prestopilo nad 100 družin, ki nimajo še svoje cerkve. Sveto mašo imajo v ozki dvorani tamkajšnje ljudske šole, ki pa ni nikdar na razpolago med delavnimi urami. Kraj je v pomembnejšem središču jakobitov, kjer uresničitev upanja za množični povratek vernikov zavisi v ogromni meri od možnosti, postaviti jim primerne potrebne cerkvene zgradbe. Slične razmere vladajo v šolstvu. Zavedeti katoliški naraščaj je velika nada bodoče rasti katoliškega življenja v obeh nadškofijah. Mar Gregorios ima na svojem nadškofijSikem področju dosllej 50 ljudskih šol, 20 srednjih in višjih ter leta 1949 ustanovljeni kolegij ,,Mar Ivanios College“ v Trivandrumu, katerega prvi rektor je bil on sam. Bodočnost je v božjih rokah in v prizadevanju močnih. Srebrni jubilej Mar Ivaniosovega gibanja za zedinjenje jakobitov z Rimom je razveseljiv. Njegova nagla rast je delo božje Previdnosti, ki se je tokrat poslu-žila rajnega duhovnega velikana za reševanje milijona razkolnih duš. Številne skupine teh naših bratov po srcu resno razmišljajo o vstopu v katoliško Cerkev: edino sveto, vesoljno in apostolsko. Naj Bog nakloni tudi po naši priprošnji voditeljem in vernim v jakobitski cerkvi „veliko poguma in srčnosti, ki jo potrebujejo, da premostijo enkrat za vselej stoletja trajajoče predsodke in sprejmejo žrtev, da zapustijo vse svoje dosedanje cerkve in cerkveno imovino za seboj“ (Examiner Press, Bombay). Dinamični in privlačni nadškof iz Trivandruma je prav gotovo zelo primerno orodje božje Previdnosti pri izpeljavi te velike naloge. Dosedanja rast nadškofije, katero grafično prikazuje naša slika, je bujna. Trenutno je važna za bodoči razvoj na duhovni strani vzgoja duhovnega naraščaja med domačini, nove redovnice in učiteljstvo s katehisti. Vzgoja terja čas. Ob prihodu raznih redovnic, ki prihajajo iskat novih poklicev, se jih včasih kar po več javi za vstop. Včasih pomanjkanje zadostnega prostora in materialne skrbi vstop preprečijo marsikakemu poklicu. Od razvojfi domače duhovščine največ zavisi. Po nadškofovem mnenju se dela misijonskemu delu celotne katoliške Cerkve v Indiji velika škoda, dokler Portugalci ne bodo Goe vrnili Indiji. Zanimivo, da je sv. oče Pij XII. nedavno indijskemu ministrskemu predsedniku Nehruju v avdi- enci jasno dejal: „Vprašanje je političnega, ne verskega značaja.“ Nehru je po njegovi sodbi odločen protikomunist. Praktično pa sam ne veruje v nič, dasiravno •le zadnja leta nekoč izjavil, da bi bil gotovo katoličan, če bi veroval Na vprašanje, kako gleda on na bodoči razvoj katoliške Cerkve v Indiji, je dodal: „Cerkev se povsod lepo razvija in ima veliko novih poklicev. V 30 letih bo mogla prevzeti vse delo samostojno in tuji misijonarji ne bodo sploh več v Indiji potrebni.“ Cerkev, ki vedno dela ze vekove, ne trenutke in dneve, je že pred leti vzpostavila indijsko domačo hierarhijo z mnogimi indijskimi škofi. Indija je dobila v svojem prvem kardinalu Graciasu velikega in vplivnega domačega cerkvenega do-Stojanstven:ka, kar že danes zelo olajšuje delo Cerkve v Indiji. Katoliška Cerkev Je imela že dolgo na vidiku težnjo vseh azijskih narodov po osamosvojitvi. Ni nova, Je pa vedno jasnejša in močnejša. Zanimivo nazorno to podaja pismo nedavno v Honolulu zborujočih protestantskih škofov ameriške episkopalne cerkve, ki pravi: »Usoda Azije bo v veliki meri usoda sveta.“ »Dovolj razlogov imamo, da rečemo: usoda sveta bo zavisela v veliki meri od usode Azije. . . To ljudstvo je v popolnem uporu zoper tujo politično in gospodarsko nadzorstvo, zoper kolonializem in imperializem. Niso več voljni sprejemat, oči-vidno veliko neenakost pri razdelitvi dobrin... Stara verstva, kot islam, budizem, hinduizem, ki smo jih bili vajeni označevati kot propadajoča, kažejo mnoge znake krepke obnove v zvezi z nacionalizmom v Aziji... Samo z zagotovitvijo domačih »j. «.Sl* >»S4 mi mi »»n '«19 '*40 1*41 '»41 '»44 '»4» «»4* '»47 * »4ft '»4» '*50 '»S« '94* '*V| Grafikon, ki kuže, kako nara-0 šča število onih, ki se vrnejo v 21750 katoliško Cerkev v nadškofiji mmm—mm ?9.ioo Mar Gvegorio'sa, Trivandrum. »9.500 mmmmm—mmmm 30.50« S5.008 35.450 ■ 36,000 37.300 1 37,700 44.367 *■■■■"■■» 48.337 51,938 54.93« mtm—mmm—mmm—m—mBmmu 58,300 60.410 62.123 67.008 krščanskih cerkva, da so samoupravne, lahko Amerikanci izpodbijemo azijski očitek, da so ‘misijoni del imperialističnega napada z zapada’. Nagib našega misijonskega dela mora biti očiščen vsake razumljive želje, da bi Azijo napravili za Ameriko varno. Zakoreninjen mora biti ta nagib v naši skrbi za lakoto in potrebe azijskega ljudstva zaradi Boga.“ (Newsweek, 26. IX. 1955, 102). Vedno naraščajoče težave, ki jih imajo tuji misijonarji za odhod v Indijo in želja uradnih indijskih državnih krogov, da bi dovoljevali v bodoče dostop v deželo le onim, ki se bodo posvečali socialnemu apostolatu, bolnišnicam ter šolstvu, in. zavrli vsem, ki bi prihajali zgolj zaradi spreobračanja Indijcev, govori še bolj za potrditev gornjega stališča in o pravilnosti poti, ki jo hodi sodobna misijonska dejavnost katoliške Cerkve. Tudi novejša poročila v Indiji delujočih slovenskih misijonarjev — dvoje zelo poučnih danes na drugem mestu objavljamo — dajo slutiti hitro prebujanje azijskega nacionalizma in rastoče samozavesti tamkajšnjih narodov. MOLITEV ZA ZEDINJENJE VZHODNIH KRISTJANOV S KATOLIŠKO CERKVIJO O GOSPOD, KI SI RAZNOTERE NARODE ZEDINIL V ČEŠČENJU SVOJEGA IMENA, PROSIMO TE ZA KRŠČANSKE VZHODNE NARODE. SPOMINJAMO SE ODLIČNEGA MESTA, KI SO GA IMELI V TVOJI CERKVI, IN TE PROSIMO, NAVDIHNI JIM ŽELJO, DA GA ZOPET ZAVZAMEJO, DA BODO Z NAMI ENA ČREDA POD VODSTVOM ISTEGA PASTIRJA. STORI, DA SE SKUPNO Z NAMI POGLOBIJO V NAUKE SVOJIH SVETIH UČITELJEV, KI SO TUDI NAŠI VERI OČETJE. OBVARUJ NAS VSAKE NAPAKE, KI BI JIH MOGLA OD NAS ODDALJEVATI. DUH SLOGE IN LJUBEZNI, KI JE ZNAK TVOJE NAVZOČNOSTI MED VERNIKI, NAJ POSPEŠI DAN, KO SE ZEDINIJO NAŠE MOLITVE Z NJIH MOLITVAMI, DA BO VSAK NAROD IN VSAK JEZIK SPOZNAVAL IN SLAVIL GOSPODA NAŠEGA JEZUSA KRISTUSA, TVOJEGA SINA, AMEN. ZA ZEDINJENJE VSEH KRISTJANOV NAJ BODO VSI ENO, KAKOR TI, OČE, V MENI IN JAZ V TEBI; DA BODO TUDI ONI V NAMA ENO, DA BO SVET VEROVAL, DA SI ME TI POSLAL. JAZ TEBI PRAVIM: TI SI SKAT.A IN NA TO SKALO BOM SEZIDAL SVOJO CERKEV. MOLIMO. GOSPOD JEZUS KRISTUS, KI SI REKEL SVOJIM APOSTOLOM: „MIR VAM ZAPUSTIM, SVOJ MIR VAM DAM,“ NE GLEJ NA MOJE iPREGREHE, AMPAK NA VERO SVOJE CERKVE, IN UTRDI JO PO SVOJI VOLJI V MIRU IN EDINOSTI. KI ŽIVIŠ IN KRALJUJEŠ BOG OD VEKOMAJ DO VEKOMAJ. AMEN. o maoMH in moimH VHUimriOH 6£Ž.ElftH Marijan Marolt, Buenos Aires Začenjamo z vrsto člankov o raznih narodih in ljudstvih, ki živijo v misijon-skih deželah. Pojm misijonske dežele bo v teh člankih precej širok; me bomo °Pisali Ijiudi samo v tistih krajih sveta, kjer je dandanes misijonstvo v razcvetu ali vsaj razvoju, ampak tudi tiste zemeljske predele, kjer je načrtno misijonstvo šele stvar bodočnosti, in tiste, kjer se je misijonska doba v cerkveni zgodovini določene dežele v zadnjem času že končala. Ne bomo se pa ozirali na ljudstva, pri Katerih je bilo misijonsko delo končano že pred stoletji. Kajti enkrat v zgodovini je bil vsak današnji krščanski narod — misijonski narod. Tudi se ne bomo pečali z rasami in razporejanjem ljudstev pa narodov v rase. Te stvari, ki jih najdete sicer v vsaki zemljepisni knjigi, namreč niso tako en°stavne. Lahko je ločiti evropskega belca od zamorca, težje pravega Mongolca °d Kitajca ali ameriškegln Indijanca od Eskima. Prav tako ne bomo mogli v tej zvezi povsod vrednotiti dobrih sprememb v mišljenju tistih delov posameznega naroda, ki so že sprejeli krščanstvo. Naša naloga Je podati bralcem v poljudni obliki narodopisno sliko o narodih in ljudstvih v misijonskih deželah. Sestavljalcu teh opisov je pri tem služila največ Bernatzikova Knjiga v treh zvezkih „Die grosse Völkerkunde“, ki je izšla 1. 1936 v Leipzigu. Uporabljal je pa tudi druge vire. 1. NEKAJ SPLOŠNIH UVODNIH UGOTOVITEV Mnogi narodi so živeli dolga tisočletja tako oddaljeni od narodov ob Sredozemskem morju v starem veku im od krščanske Evrope v srednjem veku, da so bili tem, recimo jim pismenim, narodom popolnoma neznani. Seveda oni oddaljeni narodi tudi ničesar niso vedeli o kulturnih narodih ob Sredozemlju in v Evropi. Verujemo ^ enkraten nastanek človeštva in te vere raziskavanja o najstarejši zgodovini človeka ne omajejo, nasprotno jo potrjujejo. Toda rodovi so se razplodili in se razšli ,in niso več poznali svojih „malih“ bratrancev tisoče milj daleč na vzhodu a*i na zahodu. Danes učenjaki - etnologi z velikim navdušenjem iščejo skupnih kulturnih zakladov, ki so si jih narodi po tistem razhodu ohranili desettisoč let in več. Nas bo zanimalo, da sta po Grafenauerjev! ugotovitvi živeli med Slovenci bajki o ustvarjenju sveta še sredi prejšnjega stoletja, prav takšmi, kot so ju odnesli s seboj iz Azije čez Beringov preliv tisti Mongolidi, ki so pred 12.000 leti ~~ nekaj prej ali pozneje — naselili vso Ameriko. Ohranila so se med ljudstvi, ki so se razšla, razna skupna kulturna izročila. Nova kultura se je razvijala poleg teh izročil. O nekdanjem morebitnem sosedstvu 86 je izgubil ves spomin. Do Indije na jugovzhodu in do Etiopije v vzhodni Afriki — v zahodni vse bolj plitvo — je prodrl človek staroveške sredozemske kulture; neznane so mu bile skandinavske deže'.e in skoraj vsa Rusija, razen severne črnomorske obale. Srednji vek je odkril vso Evropo z Rusijo vred in proti koncu srednjega veka, ,po vdoru Mongolov, so se podali prvi pionirji v osrčje Azije; Arabci pa so posredovali Evropi že nekaj znanja, a še več skrivnosti o Indiji, ki sicer tudi starim Grkom ni bila popolnoma neznana. Prav proti koncu srednjega veka pa so se pričela velika popotovanja, po večini namenjena odkritju indijskih skrivnosti. Prav ta popotovanja so po velikih ovinkih dovedla do odkritja srednje in južne afriške obale in do odkritja Amerike, pa tudi do tesnejših stikov Evrope s tako zaželeno Indijo. In prav ta odkritja so pozneje dala zgodovinarjem mejnik za novo razdobje svetovne zgo* dovine — novi vek. Razmeroma pozno, v 18. stoletju šele, so Evropejci odkri'ii Avstralijo in otočja Tihega oceana: Melanezijo, Mikronezijo in Polinezijo. Zlasti tam, kjer so nove dežele odkrivali pomorščaki iz katoliških dežel, pi’ed vsem iz Španije in Portugalske, so se pojavile nove misijonske možnosti. Vsaj do neke mere so se jih cerkveni krogi v matičnih deželah tudi zavedali, čeprav jim dostikrat niso bili kos. To so silno zanimiva poglavja iz misijonske zgodovine, ki pa zaenkrat niso predmet teh člar.kov. Ko bi krščanski narodi povsod takoj poprijeli za misijonstvo in če bi bili misijonarji dovolj vešči, bi marsikateri svetovni predel nudil danes drugačno sliko. V usodi narodov, ki so prišli pri teh odkritjih v stik z belci, so se izvršile ogromne spremembe. Deloma v korist teh narodov, še večkrat v njihovo škodo. V večini primerov, kjer se je domačinom obrnilo na slabše, misijonarji niso sokrivci, razen tam, kjer se pred vojaškimi oblastniki niiso znali uveljaviti. Razlikovati moramo najprej narode z višjo kulturo in neomikane narode. Le" tem so do zadnjega radi rekli divjaki. Tudi misijonarji so jih tako imenovali, čeprav niso nič slabega mislili pri tem. Ker pa ima tudi Papuanec ali Indijanec v brazilskih pragozdovih neumrjočo dušo, se bomo tega izraza izogibali. Tudi naj-primitivnejši narodi imajo neko kulturo in neke pojme o duhovnosti in zato izraz ni na mestu tako, kot je za zverine, ki jim pravimo, da so divje. Nazadnje tudi razlikovanje nižje in višje kulture ni vedno točno Če pravijo, da so se narodi z višjo kulturo drugače zadržali pred belci in se obdržali, je to zasluga njihove organizacije, vojaške moči ali družabne ureditve. Seveda je to spet vpliv njihove kulture. So pa tudi visoko kulturni narodi podlegli in celo izumrli. Na splošno pa lahko trdimo: narodi z visoko kulturo, če so bili le številčno močni pa organizirani, so belcem kljubovali; drugi so jim podlegli ali vsaj začasno podlegli. Nekateri so začeli izumirati in so zapisani smrti, če že niso izumrli. Druge je beli človek zasužnjil, proletariziral, im se lahko spet dvignejo. A tudi mnogi zasužnjeni narodi izumirajo a'ii so že izumrli. Oni z visoko kulturo so pa od belcev marsikaj pridobili. Marsikaj pridobili so lahko tudi oni z nizko kulturo, pa vendar izumirajo. Usode nebelih narodov po stiku z belci so torej različne. Na splošno pa velja, da so veliki kulturni in organizirani narodi od belcev pridobili, drugi pa izgubili vsaj svobodo in življenjsko moč. To pa ne po krivdi misijonarjev; nasprotno: misijonar je rešil, kar se je rešiti dalo, in rešil duše. Izumrli so ali še izumirajo po stiku z evropsko kulturo zlasti nekateri narodi v južnem morju in v Ameriki. Do proletarizacije domačinov je prišlo v drugih predelih Amerike, tako v severnejših predelih Južne Amerike in v južni Afriki, pa tudi v kolonijah srednje Afrike. Nasprotno pa so Japonci, Kitajci, Indijci in še drugi od belcev dobili pobude in sredstva za višjo življenjsko raven in večji kulturni pa civilizatorični razmah. V večini primerov belci v njihove države niso mogli vdreti kot osvajalci, ampak so navezali z njimi le trgovske stike, ki so jih S.ika desno kaže notranjost starodavnega egiptovskega templa. znali politično ali tudi vojaško zaščititi. Kulturni stiki so sledili in če so še misijonarji pomagali, je bil dobrodejen vpliv evropske kulture tem večji. Indijo n. pr. so si pa Angleži podvrgli tudi politično, a samo- s sodelovanjem domačih mogotcev. Njihova nadvlada je bila pa le začasna. Kako so izumrli ali izumirajo po stiku z belci prvotni narodi, naj pokažejo nekateri primeri. Na ozemlju današnjih Združenih držav Sev. Amerike je bilo ok. I. 1500 tri milijone Indijancev; danes jih je z mešanci vred komaj še 350.000! Na Haitiju so v 50 letih (1508-1558) izumrli vsi domačini, ki jih je bilo pri prihodu Evropejcev tam kakšnih 60.000. na Havajskih otokih je med 360.000 prebivalci le še ok. 50.000 domačinov z mešanci vred. 'Podoben je bil položaj v Argentini. Vzroki izumiranja so neposredni in posredni. Med neposrednimi sta najprej načrtno iztrebljanje s strani raznih „vojaških“ ekspedicij in pa iztrebljanje po belih pustolovcih, lačnih zemlje in drugih — obstoječih ali neobstoječih — zakladov, kar je vrhovna bela oblast „molče trpela“. Nadalje utesnjevanje domačinov v rezervacije, ki niso nudile dovolj življenjskih pogojev zlasti nomadom (rodovom, ki so se selili iz kraja v kraj) ; odstrel divjačine, ki je bila domačinom glavna hrana in v kožuhovini tudi glavno plačilno pa menjalno sredstvo; dobava strelnega orožja, s katerim so domačini iztrebljali drug drugega; sem bi lahko prišteli še dobavo alkohola. Med posrednimi vzroki je na prvem mestu prehitra akomodacija evropski civilizaciji. To velja zlasti za proletarizirane narode. Prestavi človeka iz bambusove koče v barako, morda pločevinasto, pa 'mora za smrt zboleti. Zaposli domačina, vajenega svežega zraka, v rudniku, mora umreti! Še to naštevajo med posredne vzroke: prepoved medsebojnega vojskovanja, lova na človeške glave, kar je vzelo ljudem veselje do življenja, ker jim je vzelo to, kar je bilo bistvo njihovega življenjskega poklica, nakar so pričeli umirati od dolgočasja. Tako pravijo, da se je neki angleški guverner nekje v tihomorskem otočju domislil, naj bi zaukazal in organiziral v zameno za te stare običaje velike love na živali in športne tekme in da je dotične otočane spet pripravil v dobro voljo do življenja: otočani so potem nlehali umirati in so se spet množili. Prav Bernatzik pa navaja med posrednimi vzroki izumiranja tudi misijonstvo, češ da izpodkopava socialno organizacijo, katere je bil primitivec vajen. Ker slišimo tudi sicer večkrat opazke, naj bi pustili „divjake“ rajši v miru, ker so najbolj srečni v svoji nagoti in svoji nevednosti, se bomo ob tem vprašanju nekoliko ustavili. Če nekdo kar tja v en dan blagruje srečo zamorcev, ki živijo svoje brezskrbno življenje, ga lahko vprašamo, čemu je ne gre med nje uživat. Če nekdo, ki ni veren katoličan, pristavi, naj bo vsak blažen v svoji veri in naj se po njej zveliča, mu lahko odgovorimo z božjo, Kristusovo zapovedjo, da moramo mi učiti vse narode. če pa znanstvenik očita misijonstvu sokrivdo na izumiranju narodov, moramo stvar preiskati, preden odgovorimo. Izpodkopavanje socialne organizacije primitivcev razlaga Bernatzik n tem, da je porušil misijonar rahlo vez domačina z ustaljeno institucijo plemenskega ali vaškega poglavarstva in njegovo zaupanje v vraža. Zrušil mu je misijonar edini avtoriteti, ki ju je po svojih bioloških sposobnostih mogel resnično „spoštovati“-Sprememba vere je za primitivca nekaj drugega kot za kulturnika. Primitivcu je njegova — primitivna — vera vse. Novih abstraktnih krščanskih etičnih naukov pa svet ,prav zaradi svojih bioloških manj vrednih lastnosti ni v stanu razumeti in se jim samo na zunaj prilagodi. Učenje verouka, pisanja in računanja je zanj brez vsake koristi, če se vrne nazaj v svoje šotorišče ail kolibje. Da bi vse to vplivalo na umrljivost, tega se pisec ne loti dokazovati. Pač pa navaja druge „misijonske" vzroke: napačno prehrano in napačne stanovanjske razmere na misijonskih postajah; vzgojo otrok iz planinskih predelov v ravninskih šolah in internatih in narobe; oblačenje nagcev, navajenih golote, zlasti nehigiensko oblačenje domačih, v goloti doraslih redovnic im misijonskih Pomočnikov; omejevanje spolnega življenja (uvedbo enoženstva, kjer je bilo v navadi mnogoženstvo), zlasti celibat domačih duhovnikov im redovnic. Iz vseh teh razlogov bi morale kolonijalne oblasti prepovedati misijonstvo med primitivnimi narodi. Prav bi bilo, da bi se poklicni misionolog ali kateri naših misijonarjev kdaj na tem mestu oglasil in- obravnaval te pa še druge ugovore proti misijonstvu -med »srečnimi divjimi zamorčki in Indijančki“. Saj slišimo tudi med dobrimi kristjani večkrat podobne pomisleke. Samo nekaj pripomb: Da bi misijonarji izpodkopavali avtoriteto domačinskega poglavarja, ne bo splošno veljalo, saj se ga, če le mogoče, Poslužijo. Kot „cerkvena“ avtoriteta je pa izobraženi blagovestnik deležen lahko vse večjega zaupanja kot obrtniški svečenik - vraž. Katoliški misijonar ne krsti Primitivca, ki ni sposoben dojeti verskih resnic. Čeprav smo pred Bogom, vsi ljudje enaki“, so v gotovih kulturnih in družabnih razmerah posamezne skupine, plasti Primitivcev, nedostopne za verski pouk. Mi imamo majlepše zglede za to v Kno-bleharjevem misijonu in v poročilih dr. Branke Sušnik iz Paraguaya. Če Knoble-harjevi Niloti pred sto leti še niso bili zmožni spredbrnitve, pa uspevajo danes med njimi cvetoči misijoni. Gotovo so k temu pripomogli tudi tisti „izkoreninjenci“, ki so se že v Knobleharjevih šolah naučili brati, računati in- nekaj verouka in se vrnili v svoje koče. Ganljiv je primer Agoka Tiera, ki ga pripoveduje Jaklič: kako je slepi starček, nekrščen, kot 12 letni pohajkovalec na misijonsko postajo, dočakal Prihod uspešnejše misijonske dobe. — Morda je kdo ob poročilu dr. Sušnikove obsodil paragvajske misijonarje, ki so nad delom „obupali“. Enkrat bo tudi -tam žetev dozorela. Katoliški misijonarji ne krstijo razumnih (polodraslih in odraslih) oseb, če niso nauka razumele. Pač pa poroča prav dr. Sušnikova, da sprejemajo v svoja verska občestva take osebe razni protestantski misijonarji. To pa ni naša stvar, čevrav mislimo, da življenjski moči rodov niti to ne škoduje. Prehrana, stanovanje, selitev in oblačenje so pač mogle kdaj kvarno vplivati oa zdravje. Spet je bil naš Knoblehar, ki je imel opraviti s temi nevšečnostmi, fo je -bilo pred sto leti. Danes ima vsaka misijonska postaja svoje zdravstvene iz-yedence; če ne zdravnika, pa drugo strokovno moč. Vsa zdravstvena služba v misi jonih je prilagojena klimatskim razmeram. Lahka obleka je tudi v najbolj vročih krajih bolj zdrava kakor golota. Morda so včasih posamezni misijonarji ravnali napačno; danes bi tega nihče ne mogel trditi. — Enoženstvo uvajajo praktično — v nekaterih državah celo po državni zapovedi — še muslimani, čeprav je bil- namen prerokove uredbe, -množitev vernikov. Z odpravo plemenskih in vaških boje-vanj tudi ni več nekdanjega sorazmerja, ko je bilo žensk mnogo več kot moških. — Pfdovništvo je prostovoljno; predstojniki natančno preiščejo, če je redovniški poklic resničen, preden koga sprejmejo. Zamorka, ki ima poklic za redovni stan, bi n'ajbrž tudi izven tega stanu ne bila rada plodovita mati. Seveda pri redovnicah 'n klerikih ne gre več za primitivce, ampak za ljudi z izobrazbo, ki je belcem v enakem stanu enaka. Sedanji papež je itak pričel akcijo za higiensko akomodacijo redovniških oblek; v misijonih so marsikje že prej za domače redovnice uvedli Posebna, primernejša oblačila. Zanimivo je Bernatizkovo mnenje o dmgi vrsti, recimo jim kolonija'nih narodov, o proletariziranih domačinih. Z delom v industriji, v rudnikih, na plantažah, sy se v stikih z belimi delavci in delovodji na polovico kultivirali. Ta polovičarska civilizacija jih je seveda odtujila njihovemu nekdanjemu verovanju in njihovi nek- danji socialni ureditvi. Na njuno mesto sta prišli neurejeno praznoverje in podreditev delodajalcem, prav: njihovim valptom. Praznoverje zavzema strahotne oblike, Tu pa zahteva učenjak, naj poprime misijonar. Misijon pa mora biti pod državnim nadzorstvom: ne sme kupovati slaboumnih otrok, ampak kvečjemu izpostavljene (deklice, dvojčke), ,pa tudi ne sme ščititi domačinov pred delodajalci, ker je to izključno pravica kolonijalne oblasti Ne sme braniti tem polciviliziranim domačinom razveseljevanja, pač pa ji.m mora nuditi poleg verskega pouka tudi zdravstveno pomoč. Vse to je znanstveni nasvet Hitlerju, ki je — kmalu po letu 1936 — zasedel velikanska ko'onijalna območja. Resnica je, da je umrljivost največja med proletariziranimi ljudstvi m da je teh največ izumrlo. Šele tam, kjer so posvetne oblasti — z vso upravičenostjo — pričele kolonialne narode izžemati, sme torej nastopiti Cerkev, da popravi, kar je tuji izkoriščevalec že zagrešil... Za misijonstvo med narodi visoke kulture in z lastno državnostjo ne daje Bernatzik nobenih navodil. — Tako smo pa vendar spoznali približen socia ni položaj misijonskih narodov, ki nas tu zanimajo. V podrobnostih jih bomo spoznavali v naslednjih poglavjih. Ko bomo naštevali njihove narodopisne posebnost:, se moramo zavedati, da te posebnosti marsikje zelo hitro ginevajo, pač pod vplivom evropske ali ameriške civilizacije, in da je marsikatera lepa značilnost že zgodovina ali pa bo postala zgodovina v najkrajšem času. Pod vplivom civilizacije, ki jo širijo kolonialne oblasti in trgovci, ne pod vpVlvom katoliških misijonov, ki imajo strogo zapoved, da vse lepe lastnosti in običaje novih vernikov gojijo in spo-polnjujejo. Zunanjost poganskega svetišča v Burmi VSI DOBRI SLOVENSKI OTROCI SO ČLANI PAPEŠKE MISIJONSKE „DRUŽBE SVETEGA DETINSTVA JEZUSOVEGA". S TEM POMAGAJO POGANSKIM OTROKOM PRITI PO MARIJI K JEZUSU! V P '“'udno podobo je videl Tonček la-ni v oktobru, ko se je od nedeljske Hraše grede kar tako brez posebne-ga zagledal v cerkvena vrata. Ve-plakat, s katerega so pestre barve kar vpile. In na njem v jaslicah božje Dete Jezus, z razprostrti-Hh rokami, kot da vabi vse tiste, k njemu gredo: šli pa so od vseh strani sami otroci. Pa ne takšni, kot jih je bil Tonček vajen gledati vsak dan v šoli, v soseščini, pri i-8Tanju in na cesti. Neznani otroci: Kitajčki, Japončki, Indijančki, A-fabčki, zamorčki in kaj še njih! In vsak od njih je silil k Jezusu, kot da hoče prav k Njemu, prav do NjegoVih razprostrtih rok... In k6!* Tonček že bere, saj že tretje Jfto hodi v šolo, je prebral tudi velik napis spodaj na lepaku: „Otro-C1! Misijonska nedelja kliče: po-magajte svojim poganskim bra-^°ht in sestram k Jezusu!“ Tonček je bil kar navdušen nad lepakom. Le to mu ni šlo v glavo, —* kako naj otroci pomagajo, da njih poganski vrstniki najdejo pot do Jezusa. Tuhtal je in tuhtal, pa ni iztubtal. Doma ni bil posebno zgovoren tisto nedeljo. In mami ni u-šlo, da fant nekaj tuhta. Slednjič ga je le vprašala, kaj je tako zamišljen. „Kaj praviš, mama,“ se je odločil Tonček, „kako naj bi jaz pomagal, da bi poganski otroci prišli do Jezusa?“ Čudno vprašanje; tudi za mamo, ki o tem res ni razmišljala. Ker mu ni vedela drugega odgovoriti, mu je sama zastavila vprašanje: „Kaj pa ti to na misel prihaja?“ In je Tonček brž povedal, kakšen lepak je videl na cerkvenih vratih in kakšen klic je na njem bral. Mama pa si ni vedela pomagati. Iz zadrege jo je rešila Ivanka, Tončkova sestrica: „Saj ni tako težko, mama. Vsak otrok, ki je v Družbi Svetega De-tinstva, lahko pomaga poganskim otrokom k Jezusu...“ „Kaj pa je to, Sveto Detinstvo?“ je bil Tonček brž radoveden. Mai-ma pa si je oddahnila, ker je vedela, da bo zdaj Ivanka namesto nje fantu vse razložila, „To je posebna papeška misijonska družba za otroke...“ „Da so potem otroci misijonarji?“ se je čudil fantič. „Misijonarji že, piai ne takšni, kot so tisti, ki delajo v misijonih.“ „Kakšni pa potem?“ „Tako,“ se je izgovorila Ivanka, kot je najbolje vedela in znala, „misijonarji kar doma.“ „Kar doma? Kako pa naj bo misijonar doma? Saj tu ni nobenih poganov!“ jo je Tonček hotel u-gnati. „Kar doma!“ je pribila Ivanka. „Tudi doma lahko misijcnariš; mi-sijonariš s tem, kar za misijone dobrega storiš.“ „Tisto, kar si dopoldne videl na cerkvenih vratih,“ je nadaljevala Ivanka, „je pomenljivo lepo naslikano: Jezus, ki je za vse ljudi trpel in na križu umrl, tudi za vse pogane, je bil sam nekoč otrok. In ta Otrok Jezus vabi in kliče k sebi otroke vsega sveta; tudi poganske otroke. Ti pa k n j emu ne morejo, če zanj ne vedo.“ „Jaz jim pa tudi ne morem povedati, naj gredo k Njemu. Saj nisem v misijonih...“ je ugovarjal Tonček. „Ti sam seveda ne. Lahko pa veliko moliš in tudi kaj daruješ, p» kakšno majhno žrtev v to nameniš» da bi misijonarji in misijonske sestre, ki so v misijonih, čimveč poganskih otrok pripeljali k Jezusu-In prav to je namen Družbe Svetega Detinstva: da vsi krščanski o-troci z molitvijo in žrtvicami pomagajo vsem poganskim otrokom k Jezusu po misijonarjih in misijonskih sestrah. Ne moreš si misliti, kako veliko otroška molitev pomaga. ..“ Spet je Tonček tuhtal. Zdaj je sicer Ivanko že bolj razumel in tudi stvar sama se mu je zdela naravnost imenitna: takole pomagati poganskim otrokom do prave vere in do zveličanja, ne da bi šel sam v misijone. Saj molil bi že nazadnje za to stvar; ampak tisto zaradi prihrankov, ki naj jih da za misijone, mu ni in ni šlo v račun. „Da moliš... da si kaj pritr-gaš... da kak prihranek za misijone daruješ... da se vpišeš v Družbo Svetega Detinstva Jezusovega ... “ Tonček je spet tuhtal. Saj molil Je tudi do zdaj; prihrankov ni imel Veliko, ampak hranil jih je zase; da bi jih pa kam drugam dajal... 'ae. to mu ni šlo v glavo. . >>Pa da bi jim tisti moji centi, ki jih hranim, kaj pomagali?“ !,Pa še kako!“ ga je zavrnila I-vanka. „če bi šlo samo za tvoje cente, bi verjetno res ne zalegli za drugo kot za dobro voljo. A po-aijsli. da je v Svetem Detinstvu ^članjenih na sto in sto tisoč krščanskih otrok. Zdaj pa računaj: ce Jih je milijon, pa da vsak sa-aio en cent na leto, je 'to deset tisoč dolarjev... Pa jih je mnogo Več. In denarja se tako tudi mno-So več nabere. Ta denar pa potem misijonarjem bogato služi pri vseh mogočih potrebah, ki jih imajo z učenjem poganskih otrok. Tako, vidiš, tudi ti s svojim malim darom lahko veliko, nezaslišano veliko pomagaš poganskim otrokom.“ Zdaj je bil seveda Tonček kar navdušen, da bi se tudi on vpisal v Družbo Svetega Detinstva. In še rajši se je zamislil spet v tisti pestri. barvni lepak, ki ga je gledal na cerkvenih vratih. In kar sam sebe je že skoraj videl, kako bo nekoč tudi on misijonaril med resničnimi poganskimi otroki, da bi jih čim več pripeljal k Jezusu. Ivanka in Tonček sta prav razumela vsem katoličanom namenjen klic svete Cerkve za vsakoletno misijonsko nedeljo: Vsi verniki — za vse nevernike! Otroci! Na tej sliki vidite, kako misijonarji zbirajo 'vaše poganske vrstnike, da jih uče krščanskega nauka, pa tudi da jim ?iapolnijo lačne želodčke... APOSTOLA SLOVANOV Sveta brata Cir 1 'in Metod sta največja misijonarja Kristusove Cerkve med slovanskimi narodi. Delovala sta v 9. stoletju po Kristusovem rojstvu, v časih, ko so bili slovenski rodovi še večinoma pogani in malikovalci. Med Slovani sta zasadila mogočno drevo vere v božje Odrešenje in jih tako za vedno osvojila krščanstvu. Zato jih po pravici nazivi j e jo Apostola Slovanov. Stari Slovani so bili v 9. stoletju že poseljeni po vseh krajih, kjer danes žive Rusi, Ukrajinci, Poljaki, Čehi, Slovak', Srbi, Bolgari, Hrvatje in Slovenci. Bili so pastirji z velikimi čredami pa tudi pölja so že obdelovali, živeli so v zadrugah, sestavljenih iz številnih druži« enega plemena; zadrugi je načeloval starešina. Častili so veliko bogov in polbogov, dobre in zle duhove, vile in volkodlake, škrate in vedomce. živeli so zelo preproste, v manjših naseljih. V tist'h časih so govorili še vsem skupni ježik, ki ga imenujemo staro slovanščino. Na jugu so staroslovanski rodovi mejili na mogočno bizantinsko cesarstvo, ki je bilo takrat na vzhodu naslednik rimskega cesarstva. Ta mogočna država, s prestolico Bizancem (Carigradom), je bila že dolga stoletja krščanska. V Bizancu je vzhodni Cerkvi vladal patriarh, ki pa je takrat še priznaval za vrhovnega cerkvenega pogla" varja rimskega papeža. Tudi na za-padu, kjer so živeli takrat naši slovenski pradedje, so bili slovanski rodovi sosedje dveh velikih že krščanskih narodov: Frankov ia Bavarcev. Eno najvažnejših bizantinskih mest je bil grški Solu«, kjer je v prvem stoletju Kristusov evangelij že oznanjal apostol narodov, sv- Pavel. V mestu je bilo ob Egej-sKem morju veliko pristanišče, ka-j^or so prihajale velike trgovske Ja(lje iz vsega takrat znanega sve-Mesto je bilo zelo bogato in pr-v° za Carigradom. V okolici Soluna, ki je bil tudi sedež namestn' ka bizantinskega cekarja, so se že v 6. stoletju nasedli prvi slovanski rodovi. Velika pokrajina tam okrog se imenuje M'akecionjja Bojeviti Slovani, ki so odi takrat še divji barbar’, so večkrat hoteli mesto zavzeti, a so bili yedn0 odbiti. Mnogo Slovanov pa Je živelo tudi v mestu samem. Od-Icčilen vpliv pri mestni obrambi in opravi te bogate pokrajOne je imel poleg cesarskega vojvode tudi njegov pomočnik, ki se je imenoval drungar j. V 8. stoletju je bil dr urn garij v Solunu plemeniti mož grškega rodu, Leon, ki je oče naših apostolov Cirila in Metoda. Za-to zgodovinarji trde, da sta bila svetniška brata Grka. Mnoga po-r°čUa pa pravijo, da je bila njuna ftiati slovanskega rodu. Metodij je bil najstarejši Leonov otrok. Rojen je bil okrog 813. leta. Bi]. je lepe postave in bistre glave. Oče ga je vzgajal z odličnimi učitelji za vojaško in državno službo. Na očetovo posredovanje ki je bil na dvoru v Carigradu zelo upoštevan, je Metodij že v zgodnjih moških letih dobil odgovorno in visoko službo cesarskega kneza i'n namestnika v neki slovanski pokrajini širnega bizantinskega cesarstva. Najmlajši izmed sedmih Leonovih otrok je bil Konstantin, ki si je pozneje, ko je šel v samostan, prevzel ime Ciril. Rodil se je okrog leta 827. Bil je torej celih štirinajst let mlajši od Metodi ja. že v rani mladosti je bil izredno pobožen in si je za svojega vzornika izbral sv. Gregorija Nazianskega. Po njegovem zgledu se je odločil za deviško čistost. V sanjah se je še kot deček zaročil z božjo nevesto Sofijo, božjo Modrostjo. Ker je bil izredno nadarjen, so ga prijatelji po o-četovi smrti kot petnajstletnega mladeniča poslali na visoko dvorno šolo v Carigrad. Znamenita Konstantinova profesorja na visoki carigrajski šoli sta bila tudi slovita cerkvena učenjaka Leon in Fotij, poznejši carigrajski patriarh in povzročitelj cerkvenega razkola. Cesarski prestol je takrat zasedla pobožna in za vse dobro vneta cesarica Teodora, ki je vladala namesto mladoletnega sina Mihaela III. Konstantinov zaščitnik je bil cesaričin tajnik plemeniti Teoktist. Ves prevzet mladeničeve učenosti in zglednega življenja mu je ponudil svojo bogato hčer za ženo. A Konstantin, ki je obljubil večno devištvo, je ponudbo odklonil. Zato je njegov očetovski pokrovitelj Teoktist pri cesaricli dosegel, da so mladega izobraženca posvetili v duhovnika. Postal je knjižničar pri katedrali Sv. Sofije, ki je bila takrat največja cerkev na svetu. Konstantin pa se je v svoji krščanski ponižnosti ustrašil visoke službe in je na skrivaj zbežal v nek odmaknjeni samostan ob morju. V tihoti je hotel služiti svojemu Bogu. Pozneje pa so ga našli. Po dolgih prošnjah se je vrnil v Carigrad in postal profesor modroslov-ja na dvorni visoki šoli. Od takrat mu pridevajo tudi častni naslov filozof. Takrat pa so se razmere na dvoru spremenile. Zavladal je raz- brzdani Teodorin sin Mihael IIL, ki je imel potuhu v svojem stricu, pokvarjenem cesaričinem bratu Bardasu.Tadva sta dala tudi ubiti bogoljubnega in poštenega Konstantinovega dobrotnika, Teokti-sta. Vse to pa je na Konstantina 'n Metodija, ki je bil takrat že več let cesarski namestnik, tako vplivalo, da sta se oba odločila za samostansko življenje. Odpovedala sta se državnim službam in odšla med menihe na sveto goro Olimp, v Mali Aziji. Tam so živeli mnogi grški in bizantinski cerkveni učenjaki; tudi mnogo svetnikov je bilo med njimi. V molitvi, premišljevanju, strogih postih, službi božji in v najtiš-jGh pogovorih z Bogom so jima tekla leta. Veliko sta študirala svete knjige, posebno sveto pismo. Tu sta se seznanila tudi z menihi drugih narodnosti; verjetno so bili nekateri med njimi tudi slovanskega pokolenja. Ugotovila sta, da imajo mnogi narodi1, ki so se pokristjanili, že tudi svoje krščanske knjige pa tudi bogoslužje v domačem jeziku. Verjetno jima je tu dozorel načrt za prevod sv. pisma in drugih svetih ter bogoslužnih knjig v slovanski jezik. Nič še nista vedela, kaj je Bog z njima namerjal. V vsem sta se prepustila njegovi najsvetejši volji. CIRIL, METOD! VARUJTA SLOVANSKI ROD! Otroci! V lanskem letniku ^Mladega misijonarja“ smo v besedi in sliki spoznali slovenske misijonarja po tehleh deželah: Japonska, Kitajska, Indokima in Siam. Za letos nam ostaneta dve veliki deželi: Indija in Afrika, pa nekaj pokrajin Južne Amerike. IUOIJSK.I OCEAN Slovenski jezuiti v Indiji Med slovenskimi misijonarji v Indiji so najbolj znani! jezuitski misijonarji ,,Bengalslkega misijonu“. Delokrog tega misijona je ta-kozvani 24. parganas (okraj), del velike indijske pokrajine Bengalije, ki se razteza okrog naj večjega indijskega mesta Kalkute. Ta 24. Parganas je že čisto v delti: svete reke Gangesa. („Delto“ naredi kaka reka, kadar se v več „rokavih“ izlije v morje.) Vsa dežela je pre-prežena s takimi rokavi in kanali. Podnebje je mučno: ni pomladi, po-ietja, jeseni in zime, le dve letni dobi sta: suha lin deževna, v obeh Pa morita človeka vročina in vlaga. Prebivalci so zelo gosto naselje-ni, so pa po veri hindujci in moha- medanci; kristjanov je še zelo malo. So dobrega značaja, a veliko trpe, zlasti še revščino, ker nimajo svoje zemlje, ampak so skoraj vsi samo obdelovalci zemlje veleposestnikov, ki jim prepuste tako malo, da ne morejo živeti. Pogosto nastopi lakota, ki pomori na tisoče življenj. Slovenski in hrvaški jezuiti so se pred kakimi tridesetimi leti odločili!, da bodo v tej deželi ustanovili samostojni misijon, ki naj bi ga vodili samo slovenski in hrvaški misijonarji, seveda čim bolj s pomočjo domačih duhovnikov in redovnic, pa z izdatnim sodelovanjem slovenskega zaledja v domovini in Po svetu. Prvi trije slovenski misijonarji, ki so odšli tja, so bili: Stanko Po-deržaj in brata Janez Udovč in France Drobnič. O. Stanko Pcderžaj, po rodu Ljubljančan, tedaj, ko je prišel v Ind.jo, še ni bil duhovnik; manjkala so mu še kaka tri leta študija, ki jih je pa hotel opraviti v misijonih, da se še pred posvečenjem že razgleda po narodu in delokrogu, kateremu se bo kot duhovnik posvetil. V-ta namen je šel prav na sever Indije, visoko pod hima’ajske vršace, v Kurseong, kjer imajo jezuiti velik zavod, v katerem končujejo svoje študije tako misijonarji iz Evrope kakor jezuitski bogoslovci - domačini iz cele Indije. O. Stanko Poderžaj je kljub težkim študijam še našel čas, da je bil v stalnem stiku s pred njim došl mi hrvaškimi misijonarji v Bengaliji in z misijonskim zaledjem v domovini. Veliko je pisal v listič „Z Bengalskih poljan“, ki je b'l priloga „Glasnika Srca Jezusovega“. Med tem je bil posvečen v duhovnika, skupaj s številnimi tovariši. Po še enoletnem študiju se je, poln sposobnosti, božjih milosti in veselja do misijonske borbe podal v Gangesove nižave, osvajat Bengalijo Kristusu. Nadaljevanje opisa misijonskega dela p. Poderžaja — prihodnjič. Zdaj nam preostane še .podati nekaj pripomb k risbam, ki jih vidite na prejšnji in tej strani. Na zemljevidu Indije vidite piko z napisom Kalkuta, zraven pa črtkano polje; to je področje .Bengalskega misijona. — Zgoraj vidite tri može; to so prvi misijonarji tega misijona: br. U-dovč, p. Poderžaj in br. Drobnič. Spodaj je prizor: ladjica v Gangesovi delti. — Na tej strani zgoraj je p. Poderžaj na konju; desno je narisan zavod Kurseong, visoko gori podi Himalajo; spodaj pa je videti prizor iz življenja Bengalcev, med katerimi delajo maši misijonarji. STARA KITAJSKA MODROST Piše Janez Kopač CM, Toronto, Kanada I. Bralci „Katoliških misijonov“ bodo gotovo čudno pogledali, ko bodo prebrali ta naslov. V času vsesplošnega napredka, ko iščemo v vsem načinu javnega in Zasebnega življenja in delovanja nove poti, naj bi se povračali v staro .modrost, ln še v kitajsko, ko je vendar Kitajska „kulturno zaostala“ in po'ieg tega še poganska dežela.. öe bodo pa bralci pazljivo brali članke o stari kitajski modrosti, ki jih bomo 0 leto objavljali v „Katoliških misijonih“, bodo uvideli, da se moremo tudi od stare kitajske modrosti marsikaj naučiti za sodobno obnovo človeka, družin, narodov in človeške družbe. Kajti Kitajska je edini narod, ki je ohranil staro pisano kulturo. Z njo se .more primerjati le judovski narod, ki je po posebnem božjem v°dstvu ohranil najstarejšo pisano knjigo: sveto .pismo Stare Zaveze, ki je Jude Popravljala na Kristusov evangelij. V sv. pismu je božja modrost, zato ostane kljub starosti vedno sodobno in za vse prilike življenja uporabno. Podobno je tudi s staro kitajsko modrostjo. Že apostol Pavel je napisal v Pismu Hebrejcem, da je „mnogokrat in na mnogotere načine nekdaj Bog govoril °četom“ (Hebr. 1,1.). Mislil je pri teh besedah sicer predvsem na judovski narod, vendar veljajo v gotovem smislu te besede tudi za druge narode. Katoliški raziskovalci poganskih kultur so našli v teh starih kulturah poganskih narodov toliko zdrave'naravne modrosti, da so prepričani, da je Bog sam navdihoval te modrijane in jih —. kot preroke pri Judih — uporabil za predhodnike oznanjevalcev Kristu-sovega evangelija med pogani. V posebni meri to velja za kitajske modrijane, zlasti za Konfuceja in njegove učence. Konfucejev nauk, ki ga je že več stoletij Pred Kristusovim prihodom na svet oznanjal Konfuce med kitajskim ljudstvom, ie tako pravilen, da ga je treba le nekoliko izpopolniti in očistiti nekaterih zmot, Pa ga lahko postavimo kot najboljšo podlago za Kristusov evangelij. Zato kitajski izobraženci trdijo, da se jim je zdel prehod iz konfucejizma v krščanstvo čisto naraven in da jih je Konfucejev nauk dobro pripravil na Kristusov nauk. Tudi komunistični brezbožniki se dobro zavedajo velike prednosti Konfucejevega nauka, zato ga poleg krščanstva najbolj zagrizeno preganjajo. Prav je, da tudi Slovenci ta Konfucejev nauk poznamo Zato sem se odločil, da bom iz knjige „Veliki nauk“ prevedel neposredno iz kitajščine — seveda v čimbolj prostem prevodu — glavne in. bolj važne misli in jim dodal nekaj razlage. V tem članku si oglejmo uvodne rnisli Konfucejevega velikega nauka. „Namen velikega nauka je: osvetlitev vzvišene čednosti, obnova ljudi in počitek v najvišji popolnosti.“ Razlaga: Vsi veliki misleci izražajo vsebinsko bogate in globoke misli z tnalo besedami; tako tudi Koinfuce. Uporablja klasični kitajski jezik, ki ima to prednost, da le z nekaj besedami izrazi globoko misel. Cesto se brez opisa sploh ne da prevesti klasično pisana kitajščina. Vendar bom skušal pri prevodu ohraniti klasično jedrnatost, s katero Konfuce razlaga svoj nauk. Takoj iz uvodnih besed vidimo, da ima Konfucejev nauk podobnost z naukom o krščanski popolnosti, Nauk o krščanski popolnosti govori o treh poteh: pot očiščevanja, razsvetljenja in združenja z Bogom, v katerem končno počiva duša. Tudi Konfuce govori o treh stopnjah popolnosti. Najprej je treba vzvišeno pot popolnosti spoznati, nato se morajo ljudje v čednostih nravno obnoviti in končno bodo uživali popolni mir> ko bodo dosegli višek popolnosti. 2. „Spoznanje, kaj vodi k počitku, nam določa cilj, za katerim naj težimo. Določeni cilj nam omogoča spokojno umirjenje; spokorno umirjenje omogoča mirni pokoj; imarni pokoj omogoča razmišljanje; razmišljanje omogoča dosego zaželenega cilja.“ Razlaga : Konfuce pri razlagi svojega nauka prehaja zdaj s splošnega na posamezno, pa spet s posameznega na splošno. Je logično dosleden, vendar se njegova logika in sklepanje nekoliko ločita od načina sklepanja in razmišljanja, kot smo ga vajeni mi, ki nas je umsko bistrila zapadna kultura. Konfuce izhaja iz stališča, da si vsak človek najbolj želi popolne notranje umiritve. Končni cilj človeka je mir in pokoj, torej isto, kar tudi mi katoličani želimo dušam rajnih. Ko smo si cilj in pot do tega cilja izbrali, se umirimo. Ta notranji mir nam omogoča, da vse trezno premislimo in vedno ubiramo pravo pot do našega končnega cilja. Konfuce pravilno spozna, kako pride človek do miru; le njegov končni cilj ostane nekam meglen. Kajti katoličani vemo, da bomo popolni mir lin pokoj uživali v Bogu, združeni z njim osebno, medtem ko Konfucejev nauk nič jasnega ne pove, v čem bo ta mir obstajal. Manjka mu namreč pravi pojem o osebnem Bogu, ki nas je ustvaril in je naš končni cilj. 3. „Stvari imajo svoje korenine in veje. Opravila imajo svoj začetek in konec. Vedeti, kaj je prvo in kaj je zadnje, nas bo približalo temu, česar nas uči veliki nauk.“ Razlaga : čeprav je Konfuce oster mislec in neizprosen logik, vendar ve, da mora Kitajcem razlagati nauk nazorno, v podobah. Zato svoj nauk primerja drevesu, ki ima korenine, deblo in veje. Razvoj drevesa imajo ljudje vedno pred očmi, ne pa razvoja misli in pojmov. Zato jim Konfuce ob razvoju svojih misli pokliče v spomin razvoj drevesa in opravil, ki jih opazujemo v dnevnem ižvljenju. 4. „Stari modreci, ki so hoteli osvetliti vzvišeno čednost na zemlji, so prej dobro uredili svoje države; da bi dobro uredili svoje države, so prej pravilno uredili svoje družine; da bi pravilno uredili svoje družine, so prej izoblikovali svojo osebnost; da bi izoblikovali svojo osebnost, so prej očistili svoja srca; da bi očistili svoja srca, so skušali prej doseči iskrenost (resničnost) svojih misli; da bi bili iskreni v svojih mislih, so prej izpopolnili svoje znanje; izpopolnitev znanja pa se doseže z raziskovanjem stvari.“ Razlaga: V prejšnji točki je Konfuce povedal, da je za pravilno umevanje njegovega nauka važno vedeti, kaj moramo vedeti in storiti najprej in kaj po zapovrstnem redu dalje. V tej točki prihaja iz splošnega na posamezno, da bi nas čimbolj nazorno privedel do temelja — korenine, kjer naj začnemo. Človeška družba, država, družina, osebnost, srce, misli, poznanje stvari, raziskovanje stvari. Tak je njegov prehod iz splošnega na posamezno in končno na začetek .On ima v mislih prdvsem Kitajsko, saj tedaj Kitajci še niso dosti vedeli za druge narode. Izraz „pod nebom“, pomeni v kitajskem načinu mišljenja Kitajsko in obenem ves svet. Jaz sem v prevodu prestavil in bom vedno prestavljal ta izraz kot ves svet, saj so tudi stari kitajski pisatelji tako mislili, le da so bili prepričani, da se s Kitajsko svet konča. 5. „Raziskovanje stvari izpopolni naše znanje; ko je naše znanje popolno, so naše misli resnične; ko so naše misli resnične in iskrene, so naša. srca očišče- na; ko so naša srca očiščena, so izoblikovane osebnosti; ko so osebnosti izoblikovane, so družine pravilno urejene; ko so družine pravilno urejene, so dobro urejene države; ko so dobro urejene države, je na svetu mir.“ Razlaga: Tu pa Konfuce razvija svoje misli iz posameznega na splošno er j2 logično doslednostjo pokaže, kje je Začetek in kje usovršitev osebnega im družabnega življenja. V glavnem tudi s krščanskega stališča njegova izvajanja drže, le da premalo računa s slabostjo človeške narave, ko iz pravilnega spoznanja stvari že kar nujno sklepa tudi na iskrenost misli in očiščenje srca. Kajti marsikdo spozna, kaj je prav, pa ima kljub temu popačene misli in nečisto srce. Člo-vekova volja pač ni hotela slediti spoznanju. »Od Sina nebes do ljudskih množic: vsi morajo imeti izoblikovanje osebnosti za temelj vsemu drugemu.“ Razlaga : Pod besedo „Sin nebes“ misli Konfuce na kitajskega vladarja -cesarja, katerega so tako imenovali dn ga imeli za poslanca nebes. Konfuce je ta izraz ohranil, dasi cesarju ni pripisoval božje moči in časti. Da je za dobro ureditev človeške družbe izoblikovanje dobrih osebnosti temelj, je sodil pravilno. Prav to misel naglašajo vsi zadnji papeži, ki govore o obnovi človeške diužbe. Prvo je obnova p|ravi posameznikov, pravilno vzgojena osebnost. »Če je korenina zanemarjena, je nemogoče, da bo to, kar mora poganjati iz uje, dobro uspevalo.“ Razlaga: Ta stavek le ponazori prejšnjo trditev. Iz človeka izvira družina, narod, država, človeška družba. Če je torej človek slab, če ni pravilno vzgojena osebnost, bodo slabe tudi družine, narodi, države in vsa človeška dtružba. To so torej temeljne misli, na katerih je zgrajen Konfucejev nauk. V naslednjih člankih bomo pogledali, kako je Konfuce te načelne misli razvil glede na razna vprašanja, ki se tičejo človeka kot osebe in uda človeške družbe, II. Da bomo ohranili miselno zvezo s prejšnjim poglavjem, povzemimo iz njega glavne misli. Konfuce, ki je črpal svojo modrost iz knjig starih kitajskih modri-Janov, je v svojem „Velikem nauku“ učil, da nam raziskovanje stvari izpopolni fnanje; po izpopolnjenem znanju postanejo naše misli iskrene in, resnične; po rskrenih mislih se očistijo in pravilno urede naša srca; z očiščenimi srci se izoblikuje naša osebnost; po izoblikovanih osebnostih dobimo dobro urejene družine; Po dobro urejenih družinah dobimo pravilno urejene države; pravilno urejene države prinesejo svetu mir. To so glavne misli Konfucejevega „Velikega nauka“. Sedaj pa preidimo k podrobnejši razlagi teh Konfucejevih misli. 1. „Polnost spoznanja zavisi od raziskavamja stvari.“ Pomen tega stavka razlaga Konfuce takole: »Če hočemo svoje znanje izpopolniti, moramo raziskovati počela vseh stvari. Razum slehernega človeka je ustvarjen, da spoznava, in ni je stvari na svetu, ki 116 bi imela svojega počela. A dokler vsa počela stvari niso raziskana, je človekovo znanje nepopolno. Zato se je treba učiti: pri vseh stvareh spoznati najprej njih Počelo in jih nato nadalje raziskovati, dokler ne dosežemo popolnega spoznanja stvari. Ko smo tako dalj časa raziskovali stvari, bomo enkrat kar nenadno prišli do razvidnosti stvari. Spoznali bomo zunanjost in notranjost stvari, vso njihovo finost in grobost. In naš razum bo z vsemi svojimi odnosi do stvari popolnoma doumel vse stvari. To se imenuje raziskovanje stvari; to se imenuje popolnost spoznanja.“ Razlaga : Kar ,pove v tem odstavku Kotlfuce na kratko, to je v sholastični filozofiji razloženo na dolgo in globoko, ko nam govori o načinu našega spoznava-nja (noetika) in'o bistvu in biti vseh stvari (ontologija). Nedvomno je način učenja, ki ga tu Konfuce priporoča, pravilen. Da se ne motimo in ne varamo, je treba priti prej do vsestranskega spoznanja in razvidnosti vseh stvari. Spoznati jih je treba take, kot so v resnici in ne le na zunaj in na videa, Kitajski k'asični jezik to izrazi z besedami: „Zunanjost, notranjost, finost in grobost“. Pod besedo „finost“ misli Konfuce vse tisto, kar je na stvareh teže zaznatno; pod besedo „grobost“ pa vse tisto, kar človeku takoj ,pade v oči, ko stvari zapazi. Načelno in v teoriji tudi drži, da č ovekov razum more spoznati vse stvari in Vise naravne resnice tako, da so mu razvidne in da se ne more o njih ne varati ne motiti. Dejansko in v praksi pa noben človek do takega vsesplošnega spoznanja ne pride. Ne drži pa, da bi bil človek s takim popolnim spoznanjem že nujno tudi iskrenih misli. Hudobni duh ima popolno spoznanje, pa vendar njegove misli r.iso iskrene ter često vara sebe in nas. Tudi med ljudmi dobimo take, ki so toliko bolj neiskreni iri zviti, kolikor bolj so razumni in izobraženi. Za iskrenost naših misli torej ni dovolj le znanje, ampak tudi dobra volja. V tem se Konfuce moti Res pa je pravilno spoznanje stvari nujni pogoj, da bodo mogle biti naše misli iskrene in resnične. In predvsem na to mislf Konfuce, ko na prvem mestu naglasa učenje in pravilno spoznanje vseh stvari. Tudi krščanska vzgoja se začne pri učenju in oblikovanju naših misli, naše pameti. 2. „Popolnost spoznanja naredi vaše misli iskrene." Konfuce i-az!aga pomen tega stavka takole: „Iskreno misliti se pravi: ne varati samega sebe; misliti tako iskreno in resnično, kakor resnično ljubimo dobro in sovražimo zlo. To se pravi: biti skromen in ponižen do sebe. Zato plemenit človek pazi nase tudi tedaj, kadar je sam. Ni ga zla, katerega hudoben človek ne bi počel, kadar je sam. Ko pa zapazi plemenitega človeka, se takoj ponareja ter prikriva svojo hudobijo in se dela dobrega. Drugi pa g edajo nanj, kot da bi mu videli v srce in v obisti. Kaj mu torej porrmga ponarejanje? Pregovor pravi: ‘Kar je resnično v notranjosti se bo pokazalo todi na zunaj’. Zato mora plemenit človek paziti nase tudi tedaj, ko je sam. Učenec Tseng je dejal: ‘Kar deset oči vidi in deset rok otiplje, to je treba spoštovati’. Bogastvo krasi hišo, čednost krasi osebo. Srce postane široko in telo lahko. Zato mora postati plemenit človek iskrenih misli.“ Razlaga : Že iz opisa tega odstavka spoznamo, da Konfuce sam ni povsem verjel trditvi, da popolno spoznanje že samo po sebi prinese tudi iskrene misli. V iskrenem mišljenju se je treba vaditi, ker je za tako mišljenje potrebna tudi dobra volja. V iskrenem miš jenju se moramo vaditi zlasti takrat, kadar smo sami. Kajti navadimo se delati slabo, kadar smo sami ali pa v družbi s slabim človekom. Tako začnemo varati sebe in druge. Sebe, ker mislimo, da drugi za našo hudobijo ne bodo zvede'd, in druge, ko se jim na zunaj kažemo lepše, kakor smo v resnici. Zato moramo delati dobro in se izogibati zla tudi tedaj, ko smo sami in nas nihče ne vidi. Iskrene misli in resnično prepričanje o odličnosti čednosti in o hudobiji greha nas bodo nagibale k dobremu in k izogibanju slabega tudi tedaj, ko smo sami. Besede starega modrijana Tsenga, da je treba spoštovati to, kar deset oči vidi in deset rok otiplje, je Konfuce navedel kot nagib, zakaj naj se vadimo v iskrenem mišljenju. Vse, kar je resnično, je treba spoštovati, zato tudi iskrene misli. ri Kitajcih je ponarejanje in varanje drug drugega tako zelo v navadi, da je 13 na,paka takorekoč njihov narodni greh; zato je bilo še toliko bolj potrebno, da s° kitajski modrijani neprestano naglašali važnost iskrenosti in zle posledice po-Urejanja in hinavščine. Tudi Janezov evangelij najbolj biča ponarejanje in hinavščino Judov ter jih navaja k iskrenemu mišljenju in resnicoljubnosti^ Iskreno mišljenje je podlaga za čednostno življenje, ki mora temeljiti na res-'ni. Konfuce uči, da je čednost najlepši okras človekove osebnosti. Čednosti pripi-suje celo blagodejen vpliv na telo. Tako naj bi veličina čednosti vplivala na nas, a bi se vadili v njej in v iskrenem mišljenju do nje tudi tedaj, ko smo sami in ^as nihče ne vidi Koliko naj se učimo od te Konfucejeve modrosti, naj presodijo bralci sami. ^nani slovenski ideolog, profesor Ernest Tomec, ki je dajal navodila za vzgojo noyih tipov katoliških izobražencev, je naglašal, da morajo najprej očistiti svoje ^'šljenje vseh zmot, ter je istočasno razkrival razne zmotne 'misli sodobnih izobra-zencev. Neprestano je naglašal, da je za nravni preporod poedincev družin in člo-Veške družbe najprej potrebno očiščeno mišljenje zlasti pri izobražencih, ki so mi-selni voditelji v vsakem narodu; šele potem smemo upati na uspešen nravni pre-)°d družin in narodov. Tako sta si stari modrijan Konfuce in sodobni katoliški ^deo.og Tomec v načelih, po katerih naj se prerode poedinci, družine in narodi, skoraj enaka. Vsi veliki misleci in borci za resnico so si med seboj duhovno sorodni. (Dalje prihodnjič.) slovenske misij miške preteklosti na Kitajskem: P. Veselko Kovač OFM., eden največ jih slovenskih misijonarjev, skupaj z apostolskim prefectam v Yungchowu. Piše Ruda Jurčec, Buenos Ah’es LETA MLADOSTI IN ŠOLANJA Majhna dežela,1 ob koncu 19. stoletja komaj znana v tedanji Evropi — Belgija* je dala svetu in katoliški Cerkvi enega največjih misijonarjev tega stoletja. Belgija se je v 19. stoletju šele uveljavljala v mednarodnem svetu, njena koloniijalna posestva zlasti v sredini Afrike še niso dala deželi sedanjega pomena in slovesa. Po" leg tega je bila to dežela z dvema narodnostima - Flamci in Valonci, oboji dovolj ne-edini o tem, kaj naj prevladuje v deželi. Na zelo izpostavljenem delu Evlrope, se je na tem koščku zemlje število prebivalstva zelo množilo in je bila Belgija v prvi polovici tega stoletja že med najbolj gosto naseljenimi na svetu. In to kr,po zemlje sta si morala deliti flamsko in valonsko ljudstvo, na zunaj pa kazati Belgijo močno in podjetno, kos svojim nalogam. Lebbi so pripadali tistemu delu belgijskega naroda, ki je bil flamski. NjihoV rod poteka iz tistega dela flamskih poljedelcev in industrijakev, ki so živeli n® ozemlju blizu meje s Francijo. Okoliš, kjer so delovali Lebbi, nosi ime Poperinghe, blizu obale rokavskega preliva in leži severozahodno od velikega francoskega industrijskega središča — Lille. Vsi Lebbi so se posvečali pridelovanju in trgovini s hmeljem, le oče misijonarja o. Lebba je bil odvetnik. Poročil se je oče mlad, bil je še slušatelj pravne fakultete v Louvainu, malem vseučiliškem središču blizu Bruslja. Friderik, poznejši misijonar Vincenc, pa se ni rodil tam, ampak v mestu Gandu, 19. avgusta 1877; pozneje je sam večkrat navajal, da se je rodil „po nesreči, slučajno“; mater je presenetili s svojim prihodom, ko je bila na potovanju. Če je po očetu Flamec belgijskega državljanstva, je pa po mateiri angleškega rodu; rodil» se je v fWorcesterju, velikem industrijskem središču v južni Angliji. Bila je krščena v anglikanski cerkvi, postala je katoličanka, ko je bila 18 let stara. Sicer je bila mati rojena v Angliji, toda njen oče je bil Francoz, diplomatski uradnik Barrier po imenu. Umrl je kot uradnik na francoski ambasadi v Teheranu — kakor je tudi njegovega vnuka Friderika Lebba smrt zajela v Aziji. V družini Lebbovih so pogosto navajali, da teče v njihovih žilah trojna kri: flamska, francoska in angleška. Značilnost za misijonarja Lebba, ki je v svojih letih misijonarjenja n» Kitajskem postal pripadnik kitajske narodnosti in spremenil celo svoje ime v — kitajsko. Lebbovi starši so bili zelo verni. Takoj po poroki sta zakonca odšla na romanje v svetišče La Salette, kjer se je Devica 20 let popreje, dne 19. septembra 1846, prikazala vsa v solzah. Pri tem je sporočila, da se solzi zaradi tega, ker je desna roka Njenega Sina tako težka zaradi grehov človeštva, da je ne more več držati. so se nekaj let nato naselili Lebbovi v Ypresu, so v bližnjem ženskem samosta-nu Ogradili kapelico Devici iz La Saletta v čast. Mati misijonarjeva je vedno zelo Spoštovala redovnice; ko je prestopila v katolicizem, je želela najprej postati usmi-Jenka v redu sv. Vincencija, pozneje pa benediiktinka. Sama sicer tega ni izvedla, Pač pa sta dva njena sinova postala redovnika. Friderik je postal misijonar Druž-e sv. Vincencija, mlajši sin pa benediktinec. Mati je svojima sinovoma naložila dediščino, da opravita v vrstah redovništva tisto, kar si je sama želela. Borba za življenjski obstanek — družina je imela devet otrok — je odvetnika ebba privedla do odločitve, da je odšel v Pariz poskušat, da bi se uveljavil s svo-|'Tn iPoklicem. Marsikoga bi v tistih častih tako dejanje preplašilo. V Pariz so prišli ri-z posebnih sredstev in mali Friderik se je v zgodnji mladosti moral seznaniti z dvojim, z revščino in ljubeznijo do bližnjega v stiski in potrebi. . jPariško življenje je zajelo njegovo šolanje od devetega leta stalrosti. V Belgiji Je že začel hoditi v ljudsko šolo v Bnugesu, v francoski prestolnici pa so bile Razmere v šolskih zavodih takšne (zdravstvene pomanjkljivosti, naraščajoča raz-rzdanost), da v Parizu Lebbovi starši otrok niso mogli zaupati redni šolski vzgoji. Tako je hodila posebna učiteljica učit Friderika in njegove brate in sestre ^Sak dan na dom — ob koncu leta pa so molrali potem delati na javni šoli izpite °t privatni učenci. Po štirih letih življenja v Parizu se je pa izkazalo, da se očetu ne bo posrečilo ustaliti se in uveljaviti. Lebbovi so se preselili v Ypres v Belgiji, Piesto z 20.000 prebivalci. Odvetnik Lebbe je tam odprl odvetniško pisarno. Freddy Itako so Friderika klicali doma) je imel srečo, da je iz Pariza šla z njimi tudi Jegova učiteljica. Do vstopa v škofijsko semenišče (malo), je učiteljica nadzoro-Vala 'njegove študije in ko pri Lebbovih niso več imeli otrok, da bi jih poučevala, J® odšla v Anglijo, kjer je v mestu Haywalrd Heath vstopila v samostani; umrla J® kot redovnica v visoki starosti 80 let v 1. 1940. Za to prvo dobo študij je značil-fl®> da se je Lebbe šolal čisto v francoskem duhu in kot ljudskošolski gojenec še 111 znal nobenega drugega jezika kot francosko, še flamsko ne. Ko je prišel v semenišče, je bil kot srednješolec dober dijak, zelo vdan iskrenosti n znan kot dober organizator. V teh letih se je najbolj .zanimal, za književnost, Prav tako pa tudi za risanje ii.n glasbo. Naučil se je zelo dobro igrati na ha'rmo-Ik°. vadil pa se je tudi igranja na klavir in harmonij. V razredu pa ni spadal 'j1®d najbolj vzgledne: rad je pisal šaljive pesmi o svojih profesorjih in večkrat se J® s tovariši stepel. Bil je edini, ki je vrgel ob tla tovariša, ki je bil znan na celem zavodu kot „pravi Turk“ po svoji moči. Bil je zelo pobožen, vendar v njem ni bilo nicesar, kar bi vleklo v skrupuloznost ali bolestno iskanje posebnosti. Ni bil še T Se,nenišou, ko se je že začel zanimati za misijone. Mati je bila naročena na misi-J°nske liste, glasila lazaristov. Iz njih je Freddy že kot otrok izrezaval podobe kltajskih malčkov in jih spravljal v poseben predal. Zgodilo se je , da so opazili, kako je te podobice razpostavil in ‘jim dolgo, dolgo pridigoval v svoji otroško pri-r®jeni „maši“. Že kot otrok pa je čutil strah pred tem, da bi se moral odtrgati od “jtetere in svojih bratov in sestra in oditi tja za „kitajski zid“ misijonarit. Vendar J® začel ta strah že zgodaj zatirati v sebi. Pri birmi si je izbral birmansko ime *n to je moralo hiti Vincencij in to prav v čast sv. Vincenciju, ustanovitelju misijonske družbe lazaristov. Ob koncu gimnazijskih študij se je v njegovo življenje vrinila še mladostna ljubezen do dekleta iz znane družine. Toda o tem po maturi ni dolgo premišljal in se je odločil za vstop v bogoslovje. Postal je v teh letih tudi velik častilec Marije. Zadnja dva razreda gimnazije J® profesor verouka uvedel v „pravo pobožnost Mariji Devici“ in sicer ga je s®znanil s spisi Grignona Montfortskega, ki je bil 1. 1950 proglašen za svetnika. Hotel se je s popolno posvetitvijo prebl. Devici Mariji izročiti v popolno „posest Jezusu Kristusu“, .postati je hotel „po Mairiji suženj Kristusov“. P (jed vstopom v misijonsko hišo lazaristov v Parizu — hiša je na Rue Sev-res 95 — se je podal še v romarsko cerkev La Salette, kjer sta tudi starša poiskala opore in pomoči tik po poroki. V Pariz v glavno hlišo misijonarjev je prišel dne 6. novembra 1895, torej v starosti 18 let. To ni bilo tako lahko, kajti zdravstveno stanje Freddyja je bilo zelo slabo. Tik pred vstopom v zavod, tik pred odhodom v Pariz se ga je polotila bolezen; noben zdravnik mu ni vedel razložiti značaja bolezni in tudi zdravila ni bilo zanjo. Vse, kar so mu lahko nasvetovali, je bilo, da so mu odredili popolno mirovanje io največjo skrbnost pri izbiri hrane. Sleherna nepazljivost ali kršitev je izzvala po' slabšanje bolezni. Ko je bilo treba oditi v Pariz, se bdlezen, ni zboljšala in starši so bili plroti temu, da bi šel na pot. Toda Freddy je vztrajal. Moral je na pot —' pred odhodom je bratu Adrienu rekel: „Vidiš, bolezen mi bo olajšala življenje v zavodu, lažje bom prenašal predpise reda glede prehrane...“ Morali so ga odnesti na vozilo, ki ga je odpeljalo na kolodvor. Potovanje je bilo zelo mučno. Ko pa j® prestopil prag misijonske hiše v Parizu, so izginili znaki bolezni — vsaj začasno. Tako je prišel v Pariz, v tisti del mesta, ki nosi ime Croix Rouge — Rdeči križ, blizu trgovskemu središču levega brega Pariza. Prav tam v bližini, kar takorekoč za oglom, je glavna hiša redovnic - usmiljenk Vincencijevega reda, znamenita hiša v ulici Rue du Bac, kjer se je Marija čudodelne svetinje prikazala sv. Katarini Labouree. In ti čudeži so se dogajali tam točno 60 let poprej. Lazaristi imajo v Parizu veliko domovanje na Rue de Sevres, dobro znano po vsem svetu — pa tudi mnogim Slovencem. Ob cesti je cerkev, ki je bolj skrom' na po obsegu, ima pa nad glavnim oltarjem skrinjo, v kateri je izpostavljeno truplo sv. Vincencija. Do skrinje vodi za glavnim oltarjem posebno stopnišče, svetnik leži na srebrni nosilnici in ob robu skrinje pred stekleno šipo, ki loči trup’o od gledalca, gori noč in dan 21 večnih luči — število provinc, ki jih j® sv. Vincenc ustanovil Na posebnem podstavku je lesen križ, ki ga je nosil „Monsieur Vincent“ vedno s seboj. Za to cerkvico zadaj je veliko obširno poslopje — osrednja hiša ,,duhovnikov - misijonarjev — les pretres de la Mission“, kot s® njeni pripadniki nazivajo. Friderik Vincencij Lebbe — tako se poslej podpisuj®» je pozneje vedno navajal ob svojem imenu, da je „pretre de la Mission — duhovnik Misijonske družbe“. V to hlišo je prišel Friderik Lebbe, mlad in poln navdušenja za delo — akcijo. Ta posvečenost akciji — ta aktivnost je bila poslej njegova glavna in največja odlika. Za pravilno usmerjanje te akcije pa je bilo treba iti skozi študije in izpolniti pogoje, ki jih je hiša terjala od svojih gojencev. Ob času, ko je Friderik Lebbe vstopil med gojence kongregacije, je bilo ta» več sto gojencev raznih natrodnosti. Kongregacija je v .mladih pripravnikih skušala izoblikovati vnete naslednike svojega ustanovitelja sv. Vincencija. Za to pa so bil* časi, ko je prišel Lebbe v Pariz, zelo malo ugodni. V Franciji se je doba pozitivi-' zrna nagibala h kraju, prešle pa so njegove zmote med širše množice. Med ljudstvom se je začela širiti mržnja proti katoliški Cerkvi, na oblast so prihajale stran' ke, ki so potem izvedle ločitev Cerkve od države. Katolicizem se je v javnosti težko boril za ohranitev svojih postojank, v njegovih v*rstah samih pa je tedaj še nastopilo gibanje, ki mu je grozilo biti še bolj nevarno kot pa javno nastopanje njegovih odkritih sovražnikov. Začelo se je gibanje, ki je pozneje dobilo ime gibanj® modernizma. Na univerzah ib v bogoslovnih učilnicah je bilo polno razpravljanj» o tem, — med ljudmi akcije, .miladimi krščanskimi socialnimi delavci pa se je po' Sabljalo delo, ki se je začelo takrat, ko je Ozanam zanesel delovanje v smislu so-cialnega apostolata po navodilih sv. Vincencija med širše množice, zlasti med mlaj-*° katoliško študirajočo mladino, V Franciji se je začelo delovanje za organizacijo Krščanskega delavstva in to v smislu okrožnic in navodil papeža Leona XIII., med mladimi dijaki in bogoslovci so zaslovela imena Leona Karmela, De Muna, Le Pla-in iPaula Lerollea. Hudi v študijske dvorane in'hiše lazaristov na Rue de Sevres so prodrli tokovi, 1 so takrat pretresali ne samo Francijo, am,pak ves katoliški svet. Lebbe je bil Ves zavzet za probleme, ki so se postavljali, in med svojimi sošolci in profesorji je hiogel opazovati dovolj posledic bojev, ki so butali tudi v njegov svet priprav in adločitev. V bogoslovnem učilišču samem so se dogajale velike spiremembe. Več Profesorjev je zapustilo svoja mesta. Nekaj ulic proč je na bogoslovni fakulteti katoliškega instituta v Parizu poučeval Loisy, v začetnih letih tako upoštevan, da le bil nekaj časa celo kandidat za škofa. Med Lebbovimi profesorji v teh letih je bil najbolj znan „Monsieur Pouget — Sos.pod Pouget“, pravi vseznalec, enciklopedist v poznavanju teologije, filozofije, Zgodovine in naravnih znanosti. Na zavodu je poučeval zgodovino sv. pisma; bil Je ^ njem tako podkovan, da je mogel iz Nove ali Stare zaveze dobesedno nada'je-^ati vsak odstavek, brž ko je kdo navedel le nekaj začetnih 'besed, in to v hebrej-Kdtnl, latinščini ali grščini. , Med učenci je imel velik ugled, za Lebba pa je postal pravi vzor. V vsem pa-■skem znanstvenem in verskem svetu je bil znan in upoštevan; med zmedami te-tanjega časa'pa se tudi on ni mogel obdržati izven meteža. Vkljub vsemu svojemu Pauku in več ko vzglednemu življenju je bil osumničen modernizma. V svojih spi-‘h iin pri svojih predavanjih pa je bil pravo nasprotje modernizma. Kakor se to a°gaja pogosto, tako je bilo tudi pri g. Pougetu — osumljen je bil, ker je bil v SVoJi okolici majbolj izobražen in razgledan mož. Tega sicer nikjer ni kazal, do Sv°jih spisov je imel tako malo zaupanja, da jih ni objavljal. Njegovi učenci 'in sodelavci so bili tisti, ki so mu spise skrivaj odvzeli in jih dali natisniti. In noben Po spisov ni bil osumljen idej modernizma. Proti koncu Lebbovih študij je bil Pouget odstavljen kot profesotr. Ostal pa je zvesfhiši in ko je 1. 1909 popolnoma Oslepel, je še 23 det opravljal svoje duhovniške dolžnosti — maševal je vsak dan Postal najbolj znan spovednik v Parizu — in 'to za svoje stanovske tovariše, za 'Zoblnazence in za navadno ljudstvo. Kriza modemizma je v zgledu g. Pougeta zapustila Lebbu močno zavest, kaj Ponieni disciplina v Cerkvi, kaj pa tudi zvestoba spoznani resnici, pa četudi bi bila a še tako osumljena ali preganjana. V poznejših letih se je v mnogih krizah moral Koteči v te spomine liz mladih let — in vedno se je izkazalo, da je skušnje tega easa dobro razumel: ostal je vedno discipliniran in globoko vdan svojim predstojnikom. Delovanje mladih krščanskih delavskih in socialnih Organizacij ga je 'pa še bolj navdušilo. V tistih časih lizraz „catholique de gauche — levičarski katoličan“ ni n1! tako'omadeževan, kakor je bilo to v poznejših desetletjih. V Belgiji in v Fran-ClJi so se pojavljali možje, ki so ustanavljali ljudska gibanja, predhodnice sedanjih Ročnih krščansko demokratskih gibanj v Evropi in drugod po svetu. V teh pokre-•h se je Lebbe navzel duha akcije in podrobnega dela, tako koristnega za poznejšo “■Ktivnost med kitajskim prebujajočim se nacionalističnim gibanjem. Lebbe pa si je v teh letih bojev in preizkušenj izbral za vzornika „našega velikega in neprekosljivega sv. Pavla“, ki je postal njegov prvi učenik in mojster Jezusom Kristusom. Boga je vedno hvalil za milost, „da je posta! ponižen časti-^ «v. Pavla, da je začel med vsemi apostoli najbolj prav njega ljubiti“. Ozračje je v hiši lazaristov za mladega Lebba postalo takšno, da so se morali predstojniki odločiti, da ga odpošljejo izven Pariza, v Dax, kjer je imela kongregacija posebno bogoslovno učilišče. Pa tudi tam se njegova bojevita narava še ni mogla popolnoma umiriti. Vsem je ostal v spominu dogodek, ki dokazuje razbo-nitost in drznost mladega bogoslovca iz tistih let. Med predavanjem je Lehbe motil profesorja v toliki meri, da ga je profesor ves razburjen pozval, naj pride na kateder in tam nadaljnje predavanje, če je že tako „brihten“. Lebbe se je odzval povabilu, šel in'predaval tni četrt ure in to tako, da so bili zadovoljni slušatelji, profesor pa presenečen. Posledica je bila, da je profesor zaprosil za premestitev, med Lebbovimi sošolci pa jih je bilo mnogO) ki so se v poznejših letih nad tem spotikali. Lebba pa se je takrat spet polaščala tista čudna bolezen, ki je grozila pred petimi leti, da bo preprečila njegov vstop v bogoslovje. Vsi obiski pri zdravnikih mu niso mogli bolezni drugače označiti kot da je le težji 'slučaj nevrastenije. Vid mu je začel pešati in branje knjig so spremljale neznosne bolečine. Le s pomočjo tovarišev je mogel dokončati del svojih študij v Daxu in Parizu. Predstojniki so mu resno mislili svetovati, da odide iz družbe; s takim zdravjem pač ne more računati na to, da bi mogel kdaj postati misijonar ali pa delaven Član kongregacije. Izprosil si je dovoljenje, da sme ostati še nekaj časa — predstojniki so se odločili) da mu dovolijo poldrugo leto popolne prekinitve študij in odhod v Rim. Tam bi pod 'drugačnimi klimatičnimii razmerami mogel poskušati, ali se more zdravstveno toliko okrepiti, da lahko postane duhovnik in misijonar. Svoje bivanje v Rimu je Lebbe dobro izkoristil. Bival je v hiši kongtregacije, zbirai/išču vseh članov kongregacije, ki so iz raznih delov sveta prihajali v Rim na poročanje.'Mladi bogoslovec se sicer z vsemi ni mogel shajati, toda pri skupnih kosilih in pri obiskih svetih krajev v Rimu je mogel najti dovolj možnosti, da je nabiral vtise im spomine, ki so 'mu jih mogli pripovedovati lazaristi - misijonarji) v cerkveni hierarhiji in organizaciji mišijonstva raztreseni po vseh delih sveta in na vseh področjih delavnosti katoliške Cerkve. V Rimu je bogoslovne študije v omejeni meri, kolikor mu je dopuščalo zdravje, opravljal na dominikanski univerzi Angelieum, italijanščine pa se je tako dobro naučil, da jo je mogel govoriti tudi na javnih zborovanjih. Prehod iz 19. v 20. stoletje ga je zajel v Rimu. Papež Leon XIII., na pragu svojega devetdesetega leta starosti, je ukazal, naj ves katoliški svet pozdravi novo stoletje s posebnimi polnočnicami. In teh se je'udeležil tudi Lebbe v Rimu. Večkrat je pozneje navajal, s kolikšno tesnobo je zrl v novo stoletje. Bogoslovcu, članu kongregacije sv. Vincencija, je prinašalo to 'stoletje zelo težko nalogo. Zajela ga je takoj v začetku stoletja kriza vojska in uporov v Aziji — misijonsko je začel delati na Kitajskem in je ostal zvest tej drugi domovini v dobi njenih najhujših preizkušenj. V zmedi, raztezajoči se nad največjo deželo sveta, je moral graditi 'temelje za organizacijo katoliške hierarhije na Kitajskem, v trenju nacionalističnih in socialnih pokretov je moral skrbeti za bodočnost katoliških ustanov in njih obstanek. Prva polovica 20. stoletja je prav Kitajsko zajela z največ vojskami in revolucionarnimi pretresi. Božja Previdnost pa je tej deželi poslala misijonarja v osebi šibkega in bolehnega Friderika Vincenca Lebba. Bil je tako šibak in zdravstveno je mudil tako malo pogojev za koristno duhovniško delo v Evropi, 'da si je moral izprositi naklonjenost škofa v Pekingu, da ga je poklical na delo v tej škofiji. V Evropi ni mogel biti posvečen v duhovnika, še v Pekingu se je moral boriti s težavami in pomisleki, ali naj postane tudi duhovnik. (Se bo nadaljevalo.) * !>0 M h I J O IU Kt M 5 V U I) * velikanski uspeh sv. pisma NA JAPONSKEM Čeprav stomilijonska Japonska z otro-vl Vred ne premore čez 200.000 katoličanov, je 100.000 izvodov sv. pisma pošlo v bore petih letih. Prevod te izdaje, ki So jo Japonci s takšnim navdušenjem ■tudi pogani - pokupili, i je oskrbel ita-'Janski salezijanec Federico Barbaro. S 1:0 izdajo je zamenjal prejšnjo, že čez Petdeset let staro, ki je bila pisana v •asični japonščini, ki je pa večina preprostih ljudi ne razume. Nova izdaja, 1 Je dosegla tak velikanski uspeh, je tiskana v latinici. MATEJEV EVANGELIJ V PISAVI ZA SLEPCE ' japonske slepe nesrečnike so zdaj Japonščini izdali Matejev evangelij, se-^vljen v pisavi,,.Braille“, ki jo je izu-Jhil veliki dobrotnik slepcev. Za sklep ega leta pripravljajo zdaj še izdajo j ruffih treh evangelijev v isti pisavi. De-a so je lotila posebna družba, ki poleg sega izdaja še trimesečno revijo kato-■ske vsebine, tudi za slepe Japonce, VELIKODUŠNOST JAPONSKEGA KATOLIČANA Neki japonski katoličan, ki hoče, da Jogovo ime ostane skrito, je iz svojega stnega žepa ustanovil povsem novo žup-2‘J0 v Tokiju. Plačal je vse stroške za Sradbo župnijske cerkve, župnišča in soh drugih zradb, ki so potrebne za razmah katolištva v župniji. ,PRINC TAKAMATSU MECEN KATOLIŠKEGA KLUBA E rat japonskega cesarja, princ Taka-atsu je mecen . podpornik katoliškega j aba „Domingo Savio“, ki ima svoj se-, ez v mestu Miyazaki. Visoki knez ,je ^bu podaril harmonike, žoge in druge Primerne stvari. Klub je zrasel po za-' ugi japonskega salezijanca Ludvika Kawabe, čigar edina želja je bila, da bi v društvu družil mladeniče, naj že bodo katoličani ali ne, samo da bi jim dal zdravo telesno in duševno razvedrilo. Kmalu ko je bil klub ustanovljen, se je vanj vpisalo toliko mladeničev, da so poganski japonski starši danes naravnost srečni, če so njih sinovi člani tega kluba. Ob nekem svojem nedavnem obisku v klubu je princ Takamatsu hotel, da mu predstavijo brata Kawabe. Na dolgo in široko se je razgovarjal z njim o društvu in o salezijanski šoli v Miyazaki. MOLITVENA ZVEZA ZA KITAJSKO Ustanovila se je pred tremi leti z namenom, moliti za preganjano Cerkev na Kitajskem. Do danes je prejela že čez 350.000 prijavnic z vsega sveta. Trije glavni molitveni nameni so ji: da se Kitajska reši nevarnosti ločitve od Rima; da kitajski kristjani vztrajajo v svoji odločnosti, pričati katoliško vero, četudi za ceno mučeništva; da se pospeši ura splošnega spreobrnjenja -Kitajske, kar naj bo sad sedanjega preganjanja... POPLAH MED KOREJSKIMI BONČI Budistične boncerije na Koreji so imele od davnih časov sem velikanske posesti, ki so precej bogato preživljale številne bonce. Pod japonsko zasedbo polotoka so novi gospodarji prisilili bonce, da so se oženili, kot to delajo njihovi japonski tovariši. Precejšnje število jih je bilo, ki so se temu pritisku vdali in se z ženami vred posvetili upravljanju svoje samostanske posesti, povečini rižna polja in gozdovi. Pred nedavnim pa je zdajšnji korejski predsednik dr. Sig-man Rhee izjavil, da so pravi bonci samo tisti, ki žive samsko življenje, pa da samo njiim pripada bončevska posest. Ob takšni izjavi so si seveda spet zadobili svoje stare pravice verni, samski samo-stanci. Naleteli pa so pri tem na strašanski upor že poročenih boncev, ki so se v letih spremenili v trgovce in posest- nike. Ti seveda hočejo na vse sile ohraniti prejšnjo posest, medtem ko resnični bonci ne odstopijo niti za las... Pač posebna odlika korejskega budizma, ki dejansko umira na Koreji. Poročila izkazujejo, kako danes v budistične pagode zahajajo samo še stari ljudje, ki bolj iz navade kakor pa iz resnične verske potrebe prinašajo tja žrtvene dari in molijo, ne da bi vedeli, zakaj. NEMŠKI IN ANGLEŠKI KATOLIČANI ZA VIETNAMSKE BEGUNCE V škofijah Munster, Köln in Padeborn ((Zapadna Nemčija) so katoličani za vietnamske, begunce, ki prihajajo na jug izpod vietminhovske rdeče knute, zbrali do zdaj že 40.000 nemških mark. Oče Ludvik Reinold pa je ustanovil posebno združenje in je ob sodelovanju dveh časopisov, Bildpost in Lesenbogen, zbral do zdaj že 15.000 mark. Za nemškimi pa nič ne zaostajajo angleški katoličani, ki so s posebnimi nabirkami za žrtve komunizma v Indokini nabrali do zdaj že 8.000 funtov šterlingov. VIETMINHOVCI SPLETKARIJO Vietminhovci na rdečem indokinskem severu na vse sile spletkarijo, če hočejo ljudje zapustiti deželo in se izseliti na jug. Tako na dolge prošnje slednjič izdajajo dovoljenja; a odhod dovolijo ali samo staršem, pa ne otrokom, ali samo možu, pa ne ženi in, obratno. Katoličani severno od 17. vzporednika imajo eno samo željo: da bi čimprej zapustili rodno grudo in odšli na jug. To navkljub vsej rdeči propagandi, ki jim z najbolj črnimi barvami slika položaj v svobodnem Vietnamu na jugu in posebej položaj severnih beguncev pri južnih bratih. 16. aprila je bilo beguncev na jugu že 760.000, ki so do takrat ustanovili že 193 begunskih župnij. INDIJSKE KASTE V JAVNEM IN VERSKEM ŽIVLJENJU Današnja indijska vlada si mnogo prizadeva, da bi odpravila „nedotakljivost“ in izenačila vse kaste. Ta enakost je sicer že uzakonjena, a vse izgleda, da je trenutno šele mrtva črka. „Nedotakljivosti“ načelno ni več, tudi ne takozvanib „nižjih kast“. A da bo vse to prešlo tudi v resnično indijsko življenje, bo poteklo še precej debelih 'let. Po mestih se življenje nekako usmerja v odpravo kast; a po indijskih vaseh ni o tem ugodne«1 razvoju ne duha ne sluha. Vasi so še vedno razdeljene na dvoje območij: '' enem žive ljudje iz kaste, v drugem pari jci, to je — najnižji. Ti pa spet smatrajo za „nedotakljive“ nižje od sebe: po-mivače, čevljarje, pometače in druge. ■— Parijci so vedno tudi v moralnem pogledu posebna skupina, ki se tudi po življenju v vsem 'loči od ljudi iz kaste. Ta stvar seže tako daleč, da eni kot drugi ne uporabljajo vodnjakov, ki jih je dala izkopati vlada, marveč vsak svoje, ki so si jih sami izkopali. Seveda je takšno življenje docela nasprotno državnim zakonom; a kaj, ko zakon tukaj zaenkrat prav v pogledu kast nima prav nobene veljave. Poroke se sklepajo izključno med pripadniki iste kaste, več — izključno med pripadniki podkast posameznih kast. Kristjani se v tem pogledu kaj malo ločijo od hindujev. V večini cerkva je en del svetišča namenjen ljudem iz kast, drugi parijcem; če že ne po pravu, pa vsaj po dejanskem stanju. Tu tudi Cerkev kaj malo opravi. V mestnih cerkvah ta krivična ločitev sicer usiha, a po vaseh resnično ni nobenega napredka. Vendar zdaj že povsod vsaj sveto obhajilo dele istočasno vsem vernikom brez lazlike na kasto. Poroke med pripadniki različnih kast so prava redkost: če pa do takšne poroke 'le pride, je nova družina predmet splošnega zaničevanja o-beh kast. Semenišča načelno sprejemajo tudi gojence iz vrst parijcev. A prijavi se jih za vstop zelo malo. Prav težko se iznebe že prirojenega občutja manjvrednosti. Po drugi strani pa je tudi težko pozneje namestiti kje duhovnika iz pa-rijskih vrst, saj bi ga mnoge župnije sploh ne sprejele v svojo sredo, četudi je večina indijskih kristjanov zaenkrat še iz vrst nižjih kast, je skoraj vsa indijska duhovščina iz višjih slojev. Po vseh izkustvih sode, bi bila še najboljša rešitev za počasno odpravo ali Vsaj omiljenje kast, poročanje med pripadniki različnih družbenih slojev. A do-kler bo Indijcem zakon med različnimi kastami nekaj nemogočega, odvratnega, ne pomagajo še tako lepe cerkve, še tako vzorni vodnjaki, še tako moderno ure-Oena naselja za skupno življenje: kaste žive naprej! Vlada se trudi, kar največ P'ore, da bi to strašno družbeno bolezen Natrla. A brez nasilja tukaj skoraj ne bo uspela. Po nasilju pa ne more seči. ®istvo kast je tako zakoreninjeno med Indijci, da ga bo mogla počasi uničiti in Podreti samo načrtna, zavestna in teme-ijito pripravljena vzgoja. INDIJA SPREJME SAMO ŠE IZBRANE MISIJONARJE Misijonarjem je danes vstop v Indijo na splošno prepovedan. Vlada sprejme ®aTOo še tiste res izbrane, ki se posebej izkažejo, da bodo mogli uspešno koristili, indijskemu ljudstvu; to še posebej reševanju takšnih vprašanj, ki jim doma-ca vlada za zdaj ni kos. Ta odlok je ''lada objavila 8. aprila letos. Velja pa bkrati za ustanavljanje novih iustanov kot za nadaljne delovanje obstoječih. Mi-sijonarji, ki delujejo vsaj že 5 let v In-P'ji’ lahko svobodno gredo in se spet vr-hejo. Vsi dosedanji misijonarji v Indiji lahko nadaljujejo svobodno s svojim de-lom, če seveda ne bodo „protinarodno“ delovali... Vendar pa je vlada precej omejila svobodo dosedanjega misijonske-^a delovanja s pripombo, da svojega de-iovanja misijonarji ne smejo razširiti ust var j ati novih ustanov brez predhodnega oblastnega dovoljenja. Vse te določbe pa so samo potrditev svojevrst-r>e Sonje proti misijonarjem, ki traja že 'jokaj let sem,in katere glavni namen je, ,a bi preprečila prihod novih misijonar-lev. Vsa prizadevanja domače indijske cerkvene oblasti, da bi takšne državne odločitve spremenila ali omilila, so bila d° zdaj bob ob steno. Ob vsem tem pa je domači indijski škof msgr. Pothacamu-ty iz Bengalore izjavil, da so vse te od- redbe v popolnem in očitnem* nasprotju z državno ustavo, ki zagotavlja .versko svobodo in možnost razmaha vsem veram. PREDSEDNIK NEHRU OBŽALUJE PROTIKRŠČANSKO GONJO Indijski ministrski predsednik Nehru je obžaloval v slovesni izjavi domačim in tujim časnikarjem protikrščansko gonjo, ki je očitna v prenekaterih indijskih pokrajinah. Dejal je, , da je naravnost užaloščen, ko je ugotovil, kako deluje v Indiji več organizacij, katerih glavni namen je, širiti nezaupanje in sovraštvo do krščanstva, ki je, ,po izjavi ministrskega predsednika, tretja najmočnejša vera v Indiji. Kristjani, je dodal, so segli od severa do juga in so pri večini indijskega ljudstva izredno priljubljen'. Nujno je, da se takšno gibanje, ki sloni na sovraštvu, v kali zatre, je dodal indijski voditelj, saj je v sivojem bistvu docela nasprotno priznani strpnosti indijske državne politike. AZIJSKI AKADEMIKI NA ŠVICARSKIH UNIVERZAH Na švicarskih univerzah in visokih šolah študira danes vsega skupaj B33 neevropskih, večinoma azijskih akademikov. Iz Perzije jih je 178, 78 iz Turčije, 70 iz Egipta, 31 je Afganistancev, 28 Si-rijcev, 24 iz Iraka, 17 iz Libanona, 1 iz Jordanije; zastopan je med njimi tudi Daljni Vzhod: 15 Vietnamcev, 11 Japoncev in 3 z afriške Zlate obale. Znanosti, ki jih študirajo, pa so naslednje: medicina 189 akademikov, itehnične vede 134, industrijske vede 86, pravo 55, filozofija 35, naravoslovje 25, politične vede 7, bogoslovje pa - 2... Večina teh akademikov študira na znanstvenih zavodih v Ženevi, Lusani in Zürichu. Na katoliški univerzi v Friburgu jih je 20. AFRIŠKO KATOLIŠKO ČASOPISJE V zadnjem desetletju je katoliško časopisje v Afriki doseglo precejšen razmah. Na vseh misijonskih področjih se danes tiskajo katoliški tedniki in mesečniki. Tedniki so povečini v evropskih jezikih in so v ,prvi vrsti namenjeni bolj izobraženim ljudem, ki tudi sicer hočejo biti bolj na tekočem z dnevnimi dogodki. Evropski jezik, katerikoli večjih že, pa je važen tudi zato, ker je afriških jezikov preveč in so prerazlični med seboj, saj ima skoraj vsaka pokrajina čisto svojo govorico, medtem ko se kake angleščine ali francoščine lahko priuči tisoče ljudi različnih črnskih rodov. Mesečniki pa so navkljub temu vsi pisani v afriških jezikih. Od 15 najpomembnejših tednikov je samo eden, ki se tiska v več kot deset tisoč izvodih — Southern Cross of Cabo (Kapski južni križ). Ta list ima naklado 11.500 izvodov. Ostalih štirinajst dnevnikov .pa izhaja: 6 v francoščini, skupno okrog 31.500 izvodov; 4 v angleščini z okrog 11.000 izvodi naklade; v Angoli poseben katoliški list v portugalščini, ki se tiska v 4000 izvodih vsak teden; zraven pa še listi v jezikih, kot jih govore v Ugandi, Basutolandiji, med Zuluji in na Madagascarju. Med mesečniki jih je 17, ki skupno obsežejo 120.000 izvodov. V Belg. Kongu list Nkuruse (14.500 izvodov), Hodi (22.000 izvodov), Kinyamateka (22.500), Ndo-gozi (15.000). V angleški Afriki: The Afričan (v 10.000 izvodih, v obeh jezikih Nyassa) in Kiongozi (izhaja v 9000 izvodih v Taganjiki). Na Madagascarju tiskajo list Lacroa za 8000 naročnikov. ILUSTRIRAN ČASOPIS ZA AFRIŠKO MLADINO Na prošnjo škofov iz francoske Črne Afrike so tam ustanovili ilustrirani mladinski list, ki je pisan v francoščini in izhaja v barvah ,po dvakrat vsak mesec, na dvanajstih straneh. List se imenuje „Kisito“. To je ime malega ugandskega mučenca, ki ga danes postavljajo za zgled vsej afriški mladini. Začetna naklada lista je bila 13.000 izvodov, pa so jo že ,po dveh mesecih dvignili kar na 15.00. V list, ki ga urejajo povečini domači izobraženci, v veliki meri dopisuje tudi afriška črna mladina. DANAŠNJE KATOLIŠKE ŠOLE V KNOBLEHARJEVEM MISIJONU Sudanski vzgojni minister je slovesno izjavil, da bo krajevna vlada še naprej podpirala katoliške misijonske šole. Tako je povedal katoliškim škofom, ki so ga na obisku po teh .pokrajinah obiskali in mu razložili svoje težave pri vzgoji domačinov, posebno mladine. Mnogo je danes v tem bivšem Knobleharjevem misijonu bojazni, da bo vlada navkljub dosedanji naklonjenosti katoliškim šolam te vendarle skoraj zamenjala z državnimi. Tega se boje seveda tudi protestantje. Vendar pa vse kaže, da ta namen še dolgo ne bo pognal sadov, ker bi bil tak poseg državnih oblasti v šolstvo ki je zdaj v privatnih - misijonskih rokah, združen le s prevelikimi stroški. KATOLIŠKO ŠOLSTVO V BELGIJSKEM KONGU Po poročilih ob koncu lanskega leta je bilo gojencev na katoliških šolah v Belgijskem Kongu in Ruanda - Urundi 1,221.893. Od teh je po osnovnicah, ki jih je kar 16.553, lepo število 1,192.325 učencev. Večina teh šol ima pouk v domačem jeziku. Srednjih šol je 103 in vzgajajo 29.568 dijakov. Strokovnih šol je 171, 11 jih je kmetiških, 112 ,pa meščanskih. Tem številkam velja dodati še 27 malih semenišč, kjer študira 2338 gojencev, pa 6 bogoslovnih semenišč z 416 gojenci, ki študirajo teologijo in filozofijo. Ta čudoviti misijonski napon v Kongu je danes v veliki nevarnosti prav zaradi laici stične miselnosti belgijske vlade, ki je katoliškim šolam nasprotna in se tmdi, da bi jim onemogočila življenje. CERKEV V KENIJI TRPI ZARADI MAU - MAU Katoliški škofje v Keniji so sklenili ustvariti poseben odbor za katoliško pomoč, ki naj se ukvarja s karitativnim in socialnim delovanjem med domačini. Poglavitni namen te nove ustanove pa je še posebna pomoč rodu Kikuyu, ki je do zdaj največ tr,pel zaradi Mau-Mau partizanstva in zaradi nastopa državah oblasti proti prekucuhom v tej pokrajini. škofovska izjava ugotavlja na-slednje krivice, ki so se temu rodu zgo-zaradi znanega, po vsej verjetnosti Rdečega upora angleškim oblastem: 1) u*ttejitev osebne svobode Kikuyu črncev; 'anogo trgovskih podjetij so zaprli, da bi tako Mau-Mau onemogočili nakup najpotrebnejših stvari, zmanjšali so število trgov in trgovina je dovoljena danes samo čisto določenemu krogu ljudi, ki J1“ oblast smatra za zveste; 2) Davki so strašansko porasli; 3) Ljudi so pribili, da so se selili v večja središča; če °° takšno življenje še kaj dolgo trajalo, bodo Kikuyu, ki tega niso vajeni, v ve-liki nevarnosti; 4) Veliko mladih ljudi s° angleške oblasti. vtaknile v koncen-tracijska taborišča ali v zapor; 5) Mno-Se družine, ki so do zdaj delale na ev-r°pskih farmah, so prisilili, da so se Preselile v kraje, kjer često mimajo niti strehe nad glavo in so skoraj povsem brez najpotrebnejše hrane; 6) Prej rodo-vitna področja je oblast razglasila za Prepovedana ozemlja, ker so v bližini Mau-Mau upornikov; s tem pa se je se-yeda povečala stiska za živež, ki je bila 2e sama po sebi precej zamotana zaradi bPskoletne precej slabe žetve in letoš-bJo suše; 7) Mnogo družin je zaradi Aretacije kakih 45.000 domačinov povsem uničenih; otroci so nezadostno hranjeni; sirot brez staršev je vsak dan več. — Še Preden so škofje izdali svoj odlok o u-stanovitvi omenjenega odbora, se je tu-U! vlada nekako zavzela za rešitev teh °trok, ki so pač žrtve nečesa, česar sa-Mi niso v ničemer zakrivili. Zdaj hoče še tjcrkev doprinesti svoj veliki delež pri rešitvi najbednejših. Ustanovili so Mnogo sirotišnic, ki jih vodijo katoliške redovnice. Omenjeni škofijski odbor si Je zastavil za prvo nalogo, poskrbeti ži-vnž in obleko nesrečnikom, pa tudi zdra-^Ila in zdravniško pomoč v misijonskih dispanzerjih. Poleg tega pripravlja tu-ni načrt za vzgojo odraslih s knjižnica-Mi, učnimi tečaji dn projekcijami poučnih Wmov. SOCIALNA TRENJA NA OTOKU MADAGASCAR Madagaški voditelji delavskih sindikatov groze z veliko, splošno delavsko stavko, če oblasti ne bodo v doglednem času ugodile njih zahtevam po zvišanju delavskih plač. Že ob koncu letošnjega majnika so organizirali kot za zgled splošni štrajk, ki je trajal tri dni in je prav dobro (uspel. Sindikalne zahteve ob-sežejo novo lestvico delavskih ,plač in nove družinske podpore. V ozadju vsega pa je vprašanje rasne razcepljenosti in ločitve, katere žrtve so domačini na Madagascarju. Kakšna je ta rasna razlika, je razvidno iz vladnega predloga, ki ponuja evropskim delavcem 3408 frankov, domačim pa le 720 frankov mesečne družinske doklade, če bi prišlo do stavke, bi ta pomenila nekšen klic na upor proti obstoječemu političnemu redu na otoku, kar vse bi silno učinkovalo pri splošnih volitvah, ki se za 1956. pripravljajo. KATEKIZEM PO DOPISNI ŠOLI... Ameriški misijonar p. Hugo Craig je ob spoznanju strašanskega pomanjkanja katoliške duhovščine prišel na misel, da bi poganom posredoval katoliški verski pouk po dopisovanju. V Janškem oktobru je objavil v seulskem časopisju vabilo. K prvemu vpisu se je takoj priglasilo 400 oseb. Stvar pa se je kaj hitro razširila. Nek gojenec višje narodne šole je bil nad tem načinom misijonarje-nja tako navdušen, da je za to posebne vrste „dopisovanje“ zadobil takoj še 40 svojih sošolcev. Pa tudi sto in sto drugih laikov in korejskih vojakov se je vnelo za misel ameriškega apostola. Danes ima misijonar v svojo „dopisno šolo za katoliški katekizem“ vpisanih že ok. 15.000 gojencev. SOCIALNE RAZMERE V KAPSKI PROVINCI Industrija je tod že precej razvita. Glavni poudarek pa je še vedno na kmetijstvu in živinoreji ter domači obrti. Lastniki podjetij so tujci, domačini so samo delavci. Razmere v industriji so še kar primerne: plače dobre, tako da vsak delavec lahko zmerno živi sebe in družino. Tudi za higieno ,po industrijskih obratih je poskrbljeno. Ne pa tako tudi po delavskih stanovanjih, ki so včasih naravnost obupna. Država skrbi za zdravje med delavstvom in njih družinami. Zanimivo je v obrti: ali dela lastnik sam, ali-pa si najame tudi pomočnike in privzame vajence. Blizu rek goje poljedelstvo, bolj v pustinjah pa živinorejo. Zdravstveno in nravstveno življenje je med kapskimi obrtniki že na precej visoki stopnji. Izredno visoko pa se je vzpelo kmetijstvo. Skoraj povsod uporabljajo kmetje moderne sti'oje in orodje. Žal bog je zemlja povsod last tujcev; tudi tu so domačini samo delavci. Mnogokrat pa se zgodi, da lastnik daje svoje zemljišče v najem evropskim emigrantom, ki prihajajo v Južno Afriko. Na- vaden gospodar poseduje do 2000 oralov zemlje. Delavni pogoji na kmetijah so še pi'ecej ugodni. Težko pa je najti delavce v bliž ni mestnih središč, kamor vse drevi, ker je tam delo ugodnejše. Ve iko dobrega store za izboljšanje socialnega položaja domačinov tudi misijonarji. Komunistični priganjači navkljub še kar ugodnim razmeram med delavstvom ne mirujejo. Vendar jim ljudje bolj malo nasedajo, ker nimajo pravih gesel za svojo propagando: država je z dobro socialno zakonodajo, ki se tudi, v celoti izvaja (prepoved mladoletnega dela, prepoved težkega dela za ženske, vsakovrstna zavarovanja) rdečkarjem precej zavezala jezik. Največje socialno zlo v Kapski provinci je pravzaprav razi ka med belimi in črnimi pa pijančevanje. To rasno razliko pa država samo podpihuje. Seveda je pa prav to precej deroča voda na komunistični mlin, ki oznanja odpravo razredov in ras Indijska dekleta na misijonu s. Melvešček. * IZ mu UOVtNJKUl MHIJONAUJiV * Knnosijanska misijonska sestra Anica MIKLAVČIČ nam v svojem pismu v mesecu avgustu iz Tokija zanimivo popisuje narodne običaje ob dveh japonskih Verskih praznikih. Iz pisma povzemamo: Fotografije, ki jih prilagam, predstavljajo naše Japončke iz otroškega vrtca °b praznovanju enega najlepših japonskih verskih praznikov „Tama bata - hoški Matsuri“, kar bi se po slovensko re-kl°: 7. julija zvečer — zvezdni praznik. Otroci se še posebno vesele te slovesnosti. Japonci verujejo, da se namreč vsako leto 7. julija zvečer v ozvezdju Rimske ceste srečati dve zvezdi; to srečanje je za vse tiste, ki verujejo v boga Kami Suma, velikanskega pomena. Tako hočejo tedaj to srečanje še posebej slovesno proslaviti, da bi si zagotovili božje varstvo. . . že kake tri dni prej si pripravijo kako posebno košato drevesno vejo in jo °krase z vsem mogočim v pestrih bar-vah; na vejo obesijo tudi napise z voščili k temu prazniku. Potem pa vejo namestijo na častno mesto, da je vsem vid-Za sam praznik pa jo spuste v vo-^°, da bi plavala čim dlje... če se le ka, prav v bližino tistih dveh zvezd, ki Uaj se srečata (če seveda nimajo reke kje v bližini, vejo sežgo). S takšnim dejanjem so trdno prepričani, da jim je varstvo božanstva zagotovljeno. — Prav za letošnje praznovanje tega praznika se m* je nudil čudovit prizor na naši bližnje cesti. Skoraj vse hiše in trgovine so °krasili s takšnimi vejami; zvečer so vse kajno razsvetlili. Praznika se pa še po-sebej vesele otroci, ki pridno pripravljajo vse potrebno, izrezavajo zvezdice, ri-kice in podobno, barvajo in vse te drobnarije obešajo na vejo. Seveda so dve takšni praznični veji pripravili tudi v našem otroškem vrtcu; v tem hočejo biti zvesti starodavnim japonskim običa-jem, četudi v njih ne najdejo nobene verske moči in zavesti več; moderni Japon-namreč prav težko še verjamejo v božanstvo zvezd in podobnega. Vse to praz- novanje jim je samo še narodni, ne več verski običaj! —- Naj popišem še drug japonski verski običaj. Pred nekaj dnevi mi je naša japonska (Učiteljica iz otroškega vrtca prinesla nek zavitek, skoraj za smeh, in povedala, da ji ga je dal njen brat, ki je šintoist. Pogledala sem ovitek in prebrala, ka!r je bilo na njem zapisano: „O harai hito kata“, kar po slovensko pomeni „Veliko očiščevanje“. To očiščevanje je vsako leto dvakrat: v decembru in juniju. Izvršujejo pa ga, kot sem videla potem iz ovitka, ki sem ga odprla, takole: V zavitku sta dve različno izrezljani podobi človeka (ena je namenjena moškim, druga pa ženskam). Na podobi napišejo Japonci svoje ime in starostna leta, potem pa dihnejo v podobo. Z dihom preidejo vsi grehi živega človeka na podobo. Takoj nato se z njo zdrgnejo po vsem telesu, da ne ostane na njem noben madež več, kajti vsi grehi so prešli na papir! Temu papirju potem prilože nekaj denarja in vse skupaj do 29. junija pošljejo v bližnjo šintoi-stično pagodo. Ta dan je namreč velika slovesnost, pri kateri so vsi očiščeni in začenjajo spet novo, srečno življenje brez vsakega greha... Po skupni mo’itvi vse te papirne podobe z „grehi“ spuste v reko, v kateri se vsak grešni madež dokončno izbriše. Vse to sem našla z navodili pojasnjeno v omenjenem zavitku. Podobne stvari nosijo šintoistični bonci po vsej deželi in jih dele po hišah, kjer stanujejo njihovi verniki. Iz vsega je očito, kako velika je tudi v poganih želja po olajšanju grešne vesti! — Od 13. do 17. julija pa imajo budisti velike slovesnosti v čast pokojnikom. Takrat praznujejo „O bon Matsuri“, ki ga tudi v Tokiju vsi poznajo. V teh dneh hodijo na pokopališča molit za mrtve. To store tudi katoličani. Pogani pripravljajo za ta praznik umrlim vsakovrstna jedila v prepričanju, da jih bodo mrtvi starši ali sorodniki prišli iskat. Prav v tistih dneh sem videla pred neštetimi trgovinami razstavljene kupčke sadja in zelenjave v ličnih koških. Ko sem vprašala, kaj vse to pomeni, mi je naša učiteljica ponudila knjigo, kjer so vsi običaji lepo razloženi. In tam stoji, da je vse to namenjeno mrtvim, skozi cele tri dni. — Prilagam Vam tudi fotografijo naše japonske učiteljice z njenim soprogam, na dan njegovega krsta v letošnjem maju. Božja milost je že dolgo delala v tej plemeniti duši. Njen mož je profesor na jezuitski šoli v Tokiju in je tudi po molitvah svoje žene slednjič le prišel do luči prave vere. Dobra žena je tisti dan jokala od sreče in veselja, saj se je izkazalo, da njene vroče molitve niso bile zaman. — Sporočiti Vam moram, da sem bila jaz in vse naše sestre z menoj vred izredno vesele, ko nam je prispel denar iz misijonskega sklada. Ne morete si misliti, kaj dobrega ste nam s to pošiljko storili. Za vse tisočkrat Bog plačaj ! (Op. ur.: Slike, ki jih v tem spisu misijonarka omenja, objavimo ob drugi priliki.) Iz misijonarkinega pisma meseca oktobra 1955: iPrav prisrčno se Vam zahvalim za nov dar 10 dolarjev, ki sem ga v septembru prejela po sestri Luževic. Lahko si predstavljate, kako prijetno presenečena sem bila, saj mi sploh na misel ni prišlo, da bi kar nenadoma kaj dobila... Gotovo ste že prejeli, ali pa boste v kratkem, kar so na mojo prošnjo naše č. sestre poslale iz Hongkonga za Vašo misijonsko razstavo in tombolo. Ne vem sicer, kaj so Vam poslale, a upam, da Vam bo vse prav prišlo... — Silno me veseli, da Vam je po daljšem presledku spet pisal moj brat misijonar Albin, ki se zdaj pripravlja za odhod na novo misijonsko postojanko, kjer bo samostojen župnik. Že kar dobro obvlada tamkajšnji jezik, medtem ko se jaz pri govorjenju še vedno držim svoje japonske knjige. Poslala sem mu tudi lanski „Misijonski zbornik“ ker mi je pisal, da ga še ni prejel. Vem, da je zelo zaposlen in da more le malo pisati, vendar sem ga prosila, naj vsaj za Kat. misijone kaj napiše. In kot razberem iz Vašega pis- ma, je to res storil. — Tudi sama redno prejemam Kat. misijone in z veseljem prebiram, kar drugi moji misijonski so-bratje in sosestre poročajo in pišejo o svojem delovanju med pogani. Jaz trenutno nimam drugega misijonskega dela, kot da se po ves dan ubijam s to preljubo japonščino. To žrtev pa darujem ljubemu Bogu za uspeh pri delu vseh naših misijonarjev. Iz Jokohame (Japonska) je spet pisala frančiškanska misijonarka Marijina sestra MACNISE LUŽEVIC. Iz njenega pisma povzemamo naslednje: Za veliko noč smo imeli v naši začasni kapeli 13 krstov: tri cele družine so stopile v katoliško Cerkev. Na velikonočno nedeljo smo pa imeli 12 prvih svetih obhajil. Tako se število vernikov tukaj počasi veča. Z nedeljsko šolo, ki je bila prej v cerkvi, pa zdaj nadaljujemo na prostem. Prihaja okrog 30 otrok, ki radi poslušajo razlago katekizma; to pa je tudi naše upanje, da bo pozneje to seme vzklilo in obrodilo sad. Prav lepa je bila letos tudi procesija sv. Rešnjega Telesa. Ves teden prej je deževalo, na praznik sam pa je sijalo sonce. Procesije so se udeležili tukajšnji verniki in otroci nedeljske šole, četudi so ti še povečini pogani: vsa ta mladina v belih oblekah je trosila cvetje pred Najsve-tejsim. — Začeli smo tudi že z gradnjo novega zavetišča v trdem zaupanju na božjo pomoč. Za gradnjo nove kapele pa bomo morale čakati še kar do prihodnjega leta. — Prav iz srca se vsem misijonskim dobrotnikom zahvaljujem za poslani denarni dar. Naj jim Bog stoterno povrne. Prav tako najlepša hvala za poslani slovenski knjigi, ki sem ju bila res vesela. Meseca oktobra 1955 nam je ista misijonarka pisala sledeče: Ker mi sporočate, da ste misijonsko razstavo in tombolo med Slovenci v Buenos Airesu preložili na praznik Sv. Treh kraljev v letu 1956 in se je zdaj tudi naša mati provinciala vrnila s Fi- Spinov, Vam je ona 12. oktobra poslala Za razstavo tipično japonsko „kake mo-ki je slikana na japonsko svilo in Je delo japonskega umetnika; predstav-Jja Marijo z Jezusom v naročju, pač kot božjo Mater in našega Odrešenika gledajo Japonci. Tudi pokrajina v ozadju Podobe je japonska. Te vrste podob, ki Jm, kot omenjam, Japonci zovejo „ka-Ke mono“, imajo naši domačini v svojih sPrejemnicah — „kyakoma“. Mati pro-vinciala je mnenja, da Vam bo to skrom-no darilo lahko služilo i za razstavo i Za tombolo. — Na pogorišču prejšnjega Zavetišča za naše starke gradimo zdaj n°vo. Vendar ne gre zgradba tako hi-tro od rok, kot nam je bilo sprva obljub-‘Jeno. Blagoslov smo odložili na 6. novembra (pismo je pisano 23. oktobra 1955; op ur.), pa še tedaj ne bo čisto dokončano. Blagoslovit pa bo prišel novo stavbo papeški internuncij iz Tokija, bdsgr. de Furstenberg, ki je naš velik Prijatelj in nam je v naši težki preizkušnji res veliko pomagal. Tako se bodo Paše osirotele starke v novembru že Jahko selile v novo, moderno zavetišče, k kapelo pa ne bomo mogli še kaj kmalu začeti, ker je veliko težav pri gradnji, tedanja soba, kjer imamo kapelo, ne zadostuje niti za samostansko družino, kje še za naše varovanke, kadar se bodo spet k nam preselile. Pa tudi okoliški verniki kapelo silno pogrešajo, saj So Prej tako radi k nam prihajali k službi božji. Zelo bom hvaležna vsem slovenskim misijonskim prijateljem, če Pam bodo mogli kako pomagati, da bi s* tudi kapelo čimprej nanovo pozidali. Naj dodam še zanimivo zgodbico iz dol zidanja novega zavetišča: Pri grad-Pji je neki delavec nesrečno padel, da s° ga morali peljati v bolnišnico. Bil je y. resnični smrtni nevarnosti; silne bole-dlne je trpel V tej stiski je začel mislili na smrt in se je domislil tudi naše katoliške vere, o kateri je že prej mnogokrat slišal in se celo sam večkrat u-deležil pouka katekizma, a brez poseb-Pega resnega hotenja. Zaobljubil se je, da bo, če ozdravi, postal resen človek ln se bo dal krstiti. Zdravje se mu je res zboljšalo. Ko je odšel iz bolnišnice, je prišel v našo govorilnico in nam je svoj sklep tudi razodel. Zdaj se je res docela spremenil in se vneto pripravlja na sveti krst. Z njim pa se še 7 drugih delavcev uči katekizma, ki jim je vsem prišla milost božja prav ob gradnji našega novega zavetišča. V zadnjih mesecih nam je dvakrat spet pisal krajši pismi naš misijonski zdravnik s Formoze, dr. Janez JANEŽ. Pismi objavljamo: Pošiljam vam nekaj slik (str. 118) — spet samo bolnišnica in bolniki. Živimo na otoku omejene svobode in se mi zdi, da neradi, vidijo v pismih, če slike ven pošiljam. Kar pošiljam, so samo posnetki dveh bolnišnic, letos dozidanih. Nekaj slik je iz sob, kjer se zdravijo naši begunci. V juliju sem jih operiral do zdaj okrog 30; a bolnišnica bo skoraj vsa opremljena s posteljami in popolnoma dokončana; tako jih bo še imnogo prišlo... Bodite overjeni, da Vas ne pozabljam in bi rad vse mogoče za Vas storil — a premnogp je bolnikov in to mi čas in moči jemlje. Predstojnik včasih stoji pred našo bolnišnico in pravi: Doktor, lep spomenik!... Ne vem, koliko imam zaslug pri tem, vem samo to, da sem imel tukaj v teh treh letih okrog 8400 povečini velikih operacij, pa da so bolniki v teh hišah moji, oziroma meni zaupani. Zame ni važno vprašanje zaslug in slave, saj se otvoritvene slavnosti niti udeležil nisem; zame je važno samo, da i-mam dovolj dostojnega prostora za bolnike. V poznejšem pismu pa piše naslednje: Spet Vam pisarim in morda boste imeli vtis, da nimam dela pa da se bojim, kako me boste obtožili lenuharjenja. Pa ni tako. Vedno imam obiske, ki vse hočejo fotografirati pa seveda slike tudi meni potem pošljejo. V zadnjem pismu sem Vam poslal slike hiš, danes pa ljudi v teh hišah — bolnike. Med bolniki . begunci jih je veliko, ki imajo izstrelke v telesu. Na fotografiji so tudi moji asi-stentje in vladni odposlanec organizaci- je za pomoč Kitajcem v tujini. Ti vozijo z ameriško pomočjo bolne Kitajce na o-tok in jih potem spravljajo k nam v bolniško oskrbo. Vsak begunec ima številko, na prsih pa napis z imenom, pa kakšna operacija ga je doletela. Pravi cirkus! Amerikanci hočejo namreč v svojih domačih časopisih pokazati, kam mečejo denar; tako naj ljudje v ZDA vidijo, da nekaj njihove pomoči doseže tudi revne begunce. . . No, če Amerikanci z našo robo propagando delajo, zakaj je ne bi še mi? Razmere v Argentini zasledujem. (Pismo je pisano še pred osvoboditvijo. - Op. ur.) Prav gotovo niste preveč zadovoljni. A božji mlini meljejo počasi! Morda bodo sedaj cerkve tam ob nedeljah bolj polne, kot pa so bile pred osmimi leti, ko sem tja prišel. . . Cerkev se tudi Peronov ne bo ustrašila, saj se še večjih ošabnežev ni! Da, meni poteka osmo leto v misijonih in Vam se zdi, da sem idealist. Morda res. Idealist je norec in da sem „norec“ se zavedam, ker dobro vem, da nisem „sodoben“ in „moderen“, vsaj kar se idej tiče. V medicini pa skušam slediti času, da me ne bodo zvali „stara škatlja iz prejšnjega stoletja“. Idej samih se pa „starih“ držim, ker sem predaleč od „novih“, ki jih ne poznam. Nočem biti opičjak, ki pleše, kot mu godejo. Neredko se zdim smešen celo misijonarjem, čeprav po drugi strani neredki trdijo, da sem prvi, ki se jim res zdim zdravnik v misijonih.. . Menda v misijone res le takšni brodolomci zaidejo, kot so doktorji, če se jim je doma barka potopila... A tako sem vsaj svoboden in lahko vsakemu v-obraz povem, kar mi leži na srcu! Pa ni vredno, da bi še kaj več o sebi pisaril. Tudi ni vredno pisanje dnevnikov, razen če se ima kdo za živega svetnika in računa že zdaj na kanonizacijo. Naš salezijanski misijonar, ravnatelj ANDREJ MAJCEN je iz Hongkonga na lanski praznik Kristusa Kralja pisal č. g. Wolbangu C.M. in uredniku Kat. misijonov. Iz zanimivega pisma povzemamo naslednje: Iskreno se zahvalim za poslano lepo in dragoceno denarno pomoč. Razdelil sem vse med nas tri: g. Ceder ja, Pavlina in mojo malenkost. Denar nam je zelo prav prišel. Predstojniki so namreč naše cilje nekoliko predrugačili: zavod, kjer delujem, naj predvsem služi revnim katoliškim in poganskim dijakom. Seveda je bil to precejšen udarec za naše finance, ker so se dohodki takoj znižali za lepo tretjino. V bodoče se bodo še bolj... Računam pa pri tem na božjo Previdnost, ki svojih nikoli ne zapusti. Od denarja, ki sem ga prejel po g. Pivku iz Avstralije, sem dal za šolnino g. Čengu za njegove teološke študije. Naš mladi bogoslovec se je še posebej zahvalil svoji slovenski ameriški dobrotnici. Zdaj je že v Turinu. Prosim, da njegovo prizadevanje spremljate vsi misijonski prijatelji in dobrotniki z vročimi molitvami, d bi skoraj postal duhovnik! V Argentino sem za misijonsko veletombolo, kot sem bil naprošen, poslal zabojček predmetov iz slonove kosti in sicer kitajsko ladjo ter krogljice v krog" Ijici, ki jih je znal naš rezbar napraviti iz enega samega kosa. Zraven pa še ilustrirane katekizme, ki so jih natisnili naši salezijanski gojenci nekaj v Makao, nekaj pa pri nas. Teh katekizmov po svetu precej razpečamo: pisani so v ki' tajšini, . ang’eščini, francoščini in por-tuga'ščini. Zdaj jih pripravljamo še v izdajah za Vietnam in Japonsko, v obeh jezikih. Izdaja jih pa naš katehistični osrednji urad, ki ga vodim tukaj V Hongkongu. Upam, da bom v kratkem za tombolo poslal še kaj, najbrž nekaj predmetov v ebenovini. Prav lepo zahvaljeni tudi za prelepi knjigi č. g. Kopača CM in č. g. Vovka. Sleherni večer pred počitkom preberem vsaj po en psalm v slovenščini. To duhovno branje mi je v veliko veselje in tolažbo. Po eno teh knjig sem izročil tudi gg. Ceder ju in Pavlinu ter sestri Hrastnik in g. Zupanu, ki je tukaj v angleški vojski. Vsi se za dragoceno darilo iz srca zahvalijo. —-Pismu prilagam nekatere slike iz našega izleta v Makao (Slike str. 113, 114). To staro mestece čepi krog in krog obkoljeno °d rdeče Kitajske tik ob robu velikanske rumene dežele. Uredili smo vse potreb-110 s portugalskim konzulom in dobili po dolgem moledovanju slednjič tudi angleško dovoljenje. Tako smo se odpravili s kakimi 300 gojenci. Vožnja po prorju je bila kar mirna in prijetna, "rišli smo v 400 let-staro portugalsko ^rdnjavo. Marsikdo se vprašuje, čigavo Jo pravzaprav to mesto, nad katerim yihra portugalska zastava. Prvi oktober Je bil praznik rdeče Kitajske. Pa smo v mestu našli velikanske slavoloke z Mao-tee Tungovo podobo; gledali smo, kako ®° s prav umetniškimi učinki predstavljali novo rdečo kitajsko industrijo in vrsto teh slepilnih bogatij... Zvečer so Prižgali na tisoče luči, kar je čar samo povečalo. Prireditve in proslave so bile vse v zaprtih prositorih in po komunističnih šolah. Marsikdo bi najbrž dejal, da je Makao komunističen! Deset dui pozneje pa je bil1 praznik narodne ■Kitajske. Slavolokov nič manj kot ob rdečem prazniku! Velike Čankajškove Podobe so pa povsod vzbujale splošno Pozornost. Posebno ubožne hiše so izvedle narodne zastave in jih potegnile kar Cez ozke ulice. Res, ni bilo morda tako foietniško, za pogled učinkovito in iz-Pajdljivo, a očitno je bilo, da so vse ljudje sami pripravili, pa da se je vsak Najbolj potrudil, kot je mogel in znal. /ako bi spet morda kdo dejal, da je Ma-*ao nacionalističen. A zdaj boste začuli Portugalca, ki se bo mirno odrezal, da Je Makao portugalska provinca in da bo Prav v novembru 1955 poteklo 400 let, ^ar tu plapola portugalska zastava... ze so pripravljali mladi in stari slo-yesnosti za dober mesec. Nenadoma pa Je vlada iz Lizbone sporočila, da letos Prav gotovo ni primeren trenutek, da bi razburjali rdeče in narodnjake, pa da naj proslave čimbolj skromno in odmaknjeno izvedejo... Prav v mestu Makao Je živel pred stoletji največji portugalski pesnik Camoes, ki je tukaj v neki y°tlini ustvaril svoje najlepše pesnitve. votlino smo obiskali. Na fotografijah, ki jih prilagam, boste našli med razvalinami tudi pročelje cerkve sv. Pavla, o kateri trdijo, da je prva, največja cerkev na Kitajskem. Sem so prihajali prvi misijonarji, od tu so začenjali svoja prodiranja na Kitajsko samo. Z našimi izletniki gojenci smo si o-g'.’edali tudi naš „Orfanato salesiano“, kjer je prav pred petdesetimi leti tekla zibelka naši salezijanski misijonski provinci. V januarju 1955 bomo praznovali jubilej tega pomembnega dogodka. Od tam je odšel tudi naš bodoči svetnik, mučenec msgr. Versilja, ki je ta zavod ustanovil. Tu so se pripravljali prvi salezijanci, da bi izpolnili od Don Bosca določeno jim nalogo za širjenje božjega kraljestva v rumeni deželi. Sam sem pred dvajsetimi leti nekaj tednov tu preživel, preden sem odšel h g. Kerecu v Kunming. Prišel sem prav na dan sv. Male Terezike in sem pod njenim misi-sijonskim duhovnim varstvom skušal vsa ta leta delovati med rumenci. 24. septembra in 24. oktobra sta bila spet dva zelo vesela dneva za nas. V teh dneh smo še posebej vneti v pobožnosti do Marije Pomočnice kristjanov. In. prav na ta dan je prip’ula ladja iz Vietnama, ki nam je pripeljala naše prve vietnamske aspirante. K sem bil še v Hanoju, so me prosili za vstop v našo redovno družbo. A bilo je neznansko sitnosti, preden so vse uredili: okoliščine, v katerih se je znašlo naše mesto Kristusa Kralja v severnem Vietnamu ko je ta pripadel rdučim, niso bile ravno ugodne za njihove načrte. Potni list za njih izselitev je bilo takrat nemogoče dobiti. Zdaj so pa po dolgem „vandranju“ vendarle prišli. Osem jih je; trije pa še vedno čakajo v vietnamskem iSaigonu na potne liste, čeprav aspirantada tukaj več nimamo, so jih vendar meni poverili, da bi jih vsaj malo priučil angleščini in kitajščini. Nekateri med njimi so sinovi imenitnih staršev, a večini je vojska roditelje pobrala. Zdaj so v resnici prave sirote brez očeta in brez matere. A ljubi Bog jim bo gotovo vse, kar so izgubili, povrnil z bogatijo svojih nebeških milosti! Prav lepo pozdravljam Vas in vse misijonske dobrotnike! PO Begunskemu kitajskemu misijonarju č g. Karlu Wo'lbanku je v ZDA pisal dvoje pisem naš salezijanski misijonar Stanko PAVLIN S.D.B. iz Hongkonga. Sporoča, da uči v zavodu, ki ima čez tisoč gojencev - zunanjih dijakov. Večina od njih so pogani. Poučuje pa na gimnaziji evropsko zgodovino in splošno zem-Ijepisje, vse to v angleščini. Do nedavnega so misijonarji poučevali .v italjan-ščini, zdaj pa so predstojniki odredili, da morata biti šolska jezika kitajščina ali pa angleščina. Med počitnicami je opravil spet nekaj izpitov. Po vrnitvi iz Evrope, kamor je šel obiskat svoje domače v Primorje, se mu je zazdelo sprva misijonsko delo še težje. A zdaj je v Bogu navdušen še bolj kot prej im ves zavzet za delo v bodočnosti. V veliko zadoščenje mu je, ko sporoča, da je osebno pripomogel h krstu nekega poganskega kitajskega dijaka, ki ga je mesece in mesece uvajal v katolištvo. Nekajkrat že se je zdelo, da bo misijonarjev trud povsem nepoplačan, potem pa je nenada prišla sprememba in fant je sam prosil za krst... Ugotavlja, da bo verjetno prestavljen na Filipine v Manilo, a da trenutno še nič točnega ne ve. Vse misijonske prijatelje in sodelavce vneto prosi, da se ga spomnijo v svojih molitvah in pri gmotni pomoči. V kasnejšem pismu nam isti misijonar, ki bi moral na Filipine, piše, da je moral zaradi zdravljenja ostati v Hongkongu. Takole piše: 10. oktobra bi moral odpotovati na Filipine. Vse dokumente sem imel že v redu, edino zdravniško spričevalo mi je manjkalo. Ne morete si misliti, kako me je iznenadila zdravnikova ugotovitev, ko je iz roentgenske fotografije zaznal, da imam rano na pljučih... In mi seveda ni dal dovoljenja za odhod; pač pa je pisal našemu očetu provincia-lu in priporočil, da moram vsaj za mesec dni popolnoma mirovati in se zraven temeljito zdraviti z injekcijami... V kratkem bomo videli, če so te injekcije res kaj pomagale. Filipinov vsaj tri mesece gotovo še ne bom videl', morda sploh nikoli ne. V tem času ,,prisiljenih duhovnih vaj“ imam dovolj priložnosti, da molim za naše slovenske misijonske pri- j jatelje in dobrotnike. Hkrati pa se Vam tudi sam iz srca priporočam za imolitev, da bi čimprej ozdravil. Res je, da v tej ' bolezni z molitvijo tudi marsikaj 'lahko za duše storim, a prejšnje aktivno misijonsko delo me le vsak dan bolj vleče, posebno ker nisem nikoli miroval; zdaj pa mi je božja Previdnost tako čisto slučajno poslala nekaj tednov prisilnega počitka... Z velikim veseljem zdaj prebiram „Katoliške misijone“, ki so imi v resnici v tolažbo. Iz srca se Vam zahvaljujem za mašne intencije, ki nam jih je poslal č. g. Wolbang CM. — Ko so naši fantje izvedeli, da sem že skoraj „pri kraju“, so me prišli takoj obiskat. Zdaj njihovih obiskov ne zmanjka več. To pa mi je v velikansko zadoščenje in v dokaz, da moje delo med njimi ni pozabljeno. Želim, da bi vsi misijonarji doživljali takšne srečne trenutke srčnega zadoščenja Po nekaj mesecih presledka se nam je s svojega delovnega področja, s Filipinov oglasil spet salezijanski misijonski brat, RAFAEL MRZEL. Nekatere zanimivosti iz tega pisma podajamo v naslednjem: Kako mi gre tukaj med Filipinci? Dela je čez glavo, na vseh poljih! Tudi mnogo težje je, kot bi človek na prvi pogled mislil. Kot sem že zadnjič pisal, so ljudje tukaj dobre duše in v marsičem zelo zgledni. So pa zelo, zelo primitivni. V verskem pogledu so kar dovzetni za vsak dober nauk in napotek, samo strašno zapuščeni so bili prav do nedavnega zaradi pomanjkanja dušnih pastirjev. Znano mi je, kako po nekaterih krajih ljudje še vedno čisto brez uspeha naslavljajo prošnje na škofijo, naj jim pošljejo koga, ki bo skrbel za njih duše. Zato pa je toliko ledine vsepovsod in pa neredov in zmed vsake vrste. Kjer pa se jim priložnost ponudi, se verskemu vabilu kaj radi odzovejo in urede tudi do štirideset let stare neporavnane dolgove z Bogom; potem pa vsi navdušeni Poiščejo še svoje znance, ki so se .morda 2našli v podobnem pdložaju kot sami... Posavje zase je tukajšnje šolstvo. Kdor 'e more, se trudi za izpričevalo — na-sl°v, ki mu ga izkaz prizna. Zato radi tudi po več let žrtvujejo v šoli, a ne z namenom, nekaj naučiti se ali pridobiti, niarveč samo zaradi naslova, ki mu ga uo dalo izpričevalo. Izkušeni tukajšnji učitelji zatrjujejo, da jim je v pravo zadoščenje, če morejo pri domačinih dokaži vsaj tretjino tega, kar bi v Evropi imenovali uspeh. Mnogo je šol, katerih Prvi in poglavitni pouk je — šport! — ^a našem zavodu študira trenutno 500 Sojencev; večinoma so iz revnih slo-•jsv. Denarja je malo, zato ga tudi za šolske potrebščine ni. Knjige po večini N-posojujemo. Sam .poučujem španščino še dobrega pol leta kar — brez knjig, čeprav je ta jezik na višji srednji šoli obvezen predmet. Spočetka se mi je zde-0 naravnost nekaj nezaslišanega, ko sem videl, kako so fantje n. pr. k risa-’nju prihajali brez svinčnika, brez papirja. . . Zato pa mora biti učitelj tukaj izredno iznajdljiv: sam sem nakupil ne-k&j najnujnejših šolskih potrebščin za svoje gojence, z denarjem, ki so mi ga pelikodušno poslali naši misijonski prijatelji. V takšnih okoliščinah je seveda Potrebno veliko potrpeti. Pa tudi zdrav pioraš biti na celi črti, meni pa se zdravje zadnje čase nekaj kuja... Iz srca Se Vam zahvalim za prelepo in predragoceno pošiljko Pregljevega zbornika »Moj svet in moj čas“. Knjiga je vse-atransko dragoceno delo in Bog naj bo Plačnik vsem: Preglju, ki jo je napisal, ujemu, ki je napisano zbral, založnici Slov. kult. akciji, pa Vam, ki ste .mi tako dragocenost poslali. Kdor od zunaj Primerja katoliški tisk z brezverskim, bo Pač kmalu uvidel, kakšno velikansko delo ap čaka naše kulturno - verske delavce. Kako lepo je delovanje naših požrtvo-valnih misijonarjev in misijonark, pa tudi neustrašenih in vedno agilnih sodelavcev v prevažnem misijonskem za-ledju! Vsak po svoje doprinaša k re-sitvi sodobnega človeštva! Prav lepo pozdrav'jeni vsi rojaki! Iz Birmanije je v mesecu oktobru pisal salezijanski misijonar JOŠKO KRAMAR. Iz njegovega pisma povzemamo: Za zdaj Vam pošiljam na Vašo prošnjo samo nekaj fotografij z našega dela. Upam., da bom za božič lahko poslal tudi nekaj predmetov za Vašo misijonsko tombolo. Imam jih že pripravljene, pa moram nujno čakati na potrebno dovoljenje za „izvoz“... — Tu delujem v strokovni šoli že petnajst let (od doma pa sem jih že dvajset!). Poučujem mizarstvo. posebno naše krščanske otroke, da si bodo lahko pozneje s poštenim ročnim dolom služili kruh in bodo tako postali očetje zdravih krščanskih družin, ki bodo krščanski kvas v naših vaseh. Veliko fantov poseča našo šolo, posebno številni so iz hribovskih predelov, kjer budizem ni tako močan, kot je med Birmanci samimi. Med Birmanci pa je delo zares utrudljivo; dokler so v šoli, pridno delajo in so povečini zelo dobri in pošteni. Ko pa se spuste v življenje, navadno kaj kmalu pozabijo vse, kar so .se naučili. Pomešajo se z budisti in če nismo več kot pozorni, se poroče pri budistih;. s tem pa je seveda ves naš trud izgubljen, kajti žena budistka zlepa ne bo sprejela krščanstva, pa tudi otroci, naj so celo krščeni, ob vzgoji budistične matere nikoli ne bodo dosti prida. Kdor sam nima, pač ne more drugim dajati! Do zdaj so se naši fantje, ko so šolo zapustili, izvečine še kar dobro držali. Tuja jim je pa precej krepost hvaležnosti: prav po budistično, ki oznanjajo, da se dobrotniku ne zahvaljuj, da ta potem ne bo zaradi tvoje zahvale izgubil za-služenja v nebesih... — V šoli opravijo gojenci vsak dan po pet ur ročnega dela, pol ure verouka, eno uro risanja, tri ure drugih vzgojnih ved; dve uri pa sta jim odmerjeni za igro. Kot razvidite, jih lahko kar precej „obdelujem“. V delavnici pa imamo različnega dela naravnost čez glavo. Odkar sem tu, smo izdelali že čez petindvajset oltarjev in nad petdeset tabernakljev. Tudi pohištvo, ki ga naši gojenci izdelujejo, ima veliko ceno. Vsa najboljša pohištva v mestu (Mandalay) in v okolici v zadnjih petih letih je izdelala naša delavnica. Zavod sam se imenuje Don Bosco Technical School. Je pa to za naše gojence dobro, ker tako ljudje vedo in se na lastne oči prepričajo o njih sposobnosti in vestnosti; kajti ko zapuščajo zavod, skoraj nikoli niso v zadregi za name-ščenje: ponudbe kar dežujejo. Ob koncu svojega šolanja opravijo potrebni izpit, ki jim prinese zrelostno diplomo. Poleg dobrega zgleda je tedaj ta šolska delavnica — moje misijonsko polje. Da se naši gojenoi po odhodu iz šole zares krepko drže, nam je v dokaz dejstvo, da so po različnih vaseh do zdaj sami postavili že štiri cerkve in jih tudi sami opremili. Po daljšem presledku se je iz Bangkoka v Siamu spet oglasila naša uršu-linska misijonarka, č. m. KSAVERIJA PIRC ki se je na svoje misijonsko polje vrnila po večmesečnem obisku v Rimu, kjer je bila na okrevanju. Med drugim piše tudi tole: Zelo sem Vam hvaležna za vse, kar delate za nas, posebno pa še za denarno podporo. Sosestre občudujejo slovensko velikodušnost. — Krščanstvo v Siamu lepo napreduje. Pred nekaj meseci so v Bangkok prišli tudi jezuitje. Zaenkrat so le štirje, izgnanci iz Kitajske. Zavzeli se bodo zlasti za moško akademsko mladino. V Bangkoku je bila lani dozidana cerkev Presv. Odrešenika — v siamskem slogu! Zdaj pa zidajo cerkev v čast Fatimski Mariji, ki bo docela enaka izvirni cerkvi v Cova de Iria na Portugalskem, kjer se je preblažena Devica prikazala pastircem. Ljudje za zgradbo pridno prispevajo, mnogokrat celo budisti! Ker Siam tako vneto časti Mater božjo, upamo, da bo obvarovan grozot sosednjega Vietnama... — če bi se kaka Slovenka tam pri Vas v Argentini odločila za misijone, lahko potrka pri uršulinkah v Rio de Janeiro, v Braziliji. Z veseljem jo bodo naše sosestre sprejele. Iz domovine tako ne moremo pričakovati naraščaja v bližnji bodočnosti. Gospodov vinograd se je zelo skrčil, odkar so odrezali Kitajsko, pa vendar za ostale še svobodne zemlje zelo primanjkuje delavcev na božjih žetvah... Dandanes ne zadošča samo kr-ščevati, treba je tudi krščanskih šol in krščanskega socialnega delovanja. To pa zahteva veliko število misijonarjev in. misijonark Naj nam jih Gospod pošlje čim več! — Iskreno se Vam zahvalim za redno pošiljanje „Katoliških misijonov“, pa tudi s pošiljko obeh knjig: „Na nepremagljivi skali“ in „Cerkvena poezija“. Vse to z užitkom prebiram. — Za Vašo misijonsko tombolo in razstavo sem Vam poslala siamsko ročno torbico (domači izdelek), dvoje vrst blaga, kot ga tukaj rabijo za narodne noše, pa srebrno zapestnico v siamskem slogu; ta nakit slovi zdaj že po vsem svetu. Iz Siama je pisal krajše pismo salezijanski brat JOŽE BEVC. Objavljamo glavne misli: Vaše pismo |z misijonsko okrožnico sem prejel. Žal Vam ne bom mogel u-streči s kakim dobitkom za Vašo misijonsko razstavo in tombolo, ker je težko kaj prida tukaj dohiti in tudi nočem siliti. IFač pa Vam prilagam nekaj slik, če Vam bodo morda v Vaši reviji prav prišle. — Dlje časa sem bil odsoten, zato sem Vaše pismo šele pred nedavnim prejel. Zdravja tudi nisem najboljšega. Rad bi šel prihodnje leto za kak mesec v Evropo, da bi spremenil podnebje, kajti vzhod me krepko izmozgava. Nad delom tukaj ne tožim, saj je res lepo in daje veliko zadoščenja. Zdaj ravno tri leta že v tej župniji delujem. Prej sem deloval v seminarju, zdaj pa v aspiran-datj. Ustanovili smo tukaj pri nas noviciat: v njem je 5 klerikov Italijanov in 2 Siamca; 5 pa je siamskih pomočnikov. Nekaj je že! Č. g. Juliju Slapšaku je v ZDA pisal dvoje pisem naš indijski jezuitski misijonar, p. Stanko PODERŽAJ S.J. Iz obeh pisem posnemamo nekatere zanimivosti o misijonarjevem delovanju, pa tudi o trenutnem, katolištva ne preveč naklonjenem vzdušju, ki je zavladalo v indijski uradni politiki. Misijonar vesel in zadovoljen sporoča, da je prejel da-r°ve in pošiljke slovenskih darovalcev iz in se zanje iz srca zahvaljuje. E-nako se zahvali za poslano pomoč sestri ^nisijor.arki Tereziji Medvešček, ki ji jo ie že odposlal. S posebnim veseljem in zadovoljstvom pa naznanja, da so srečno v Indijo prispeli zvonovi za njegovo niisijonsko župnijsko .postajo in novo cerkev v Khariju. Za zvonove so morali zgraditi zasilen zvonik. Upa, da bodo ti bronasti klicarji božje slave v Khariju 2n veliki Marijin praznik Vnebovzetja, 15. avgusta'že vabili k službi božji (,pis-'no je pisano sredi julija lani). Ta dan bo Posebno pomemben tudi za Indijo, ki takrat praznuje obletnico svoje narodne osvoboditve in državne samostojnosti; hkrati ugotavlja, da je Marija tudi narodna zavetnica vse Indijske zvezne republike. Sam pa bo prav na ta praznik Praznoval 33 letnico svojega vstopa k jezuitom. Potem ,pa sporoča o najnovejši odredbi indijske vlade, ki je katoliškim skofom sporočila, da z velikim nezado-voljstvom ugotavlja, kako misijonarji v Syojih pismih in poročilih v inozemstvo uPorabljajo za, večino Indijcev izraz ,,po-Sa.ni“( pa tudi, kako neljubo je indijskim oblastem, če misijonarji poročajo o revščini in materialnih stiskah današnje In-ujje (torej tudi v demokratski Indiji Pisemska cenzura, - op. ur.). Zdaj se bodo morali misijonarji, da ne otežkočijo Položaja svoji Cerkvi v Indiji, nujno izogibati teh izrazov... — V naslednjem Pismu, ki je iz meseca avgusta lani, ,pisa-h° istemu g. Slapšaku, naš misijonar Se bolj nadrobno poroča o tem najno-v0jšem odloku indijske vlade in ugo-“avlja, da tudi besede ,,izpreobrnjenje“ u® smejo več uporabljati v svojih dopi-šib. .Javlja tudi, kako so jim sporočili, da vsa njihova pisma odpirajo in kako Jo neki minister izjavil, da so indijske oblasti točno poučene, iz katerih katoliških ustanov gredo v inozemstvo pisma, , so,,po svojih poročilih trenutnemu socialnemu stanju vse prej kot ugodna.. . Misijonsko delo bo vedno težje. Iz Pakistana je po daljšem presledku pisal misijonar Albin MIKLAVČIČ. Popisuje v poročilu lanskoletno povodenj, ki je deželi nanesla precej nesreče: Z novim misijonskim letom sem kar čez noč postal samostojen misijonar. Dodeljen mi je del te obsežne župnije Khul-na, na skrajnem vzhodu, tam kjer se stekata veletoka Bramaputra in Ganges. Dvakrat prej sva že šla z našim župnikom gledat tja in sva se oba prepričala, da bo treba najprej mojo „palačo“ popraviti; ko bi bilo konec deževne dobe, ki zdaj traja, bi se pa preselil tja gor z vso svojo ropotijo. Lahko si predstavljate, koliko načrtov se mi je porajalo, pa kakšna lepa misijonska prihodnjost se mi je obetala. A kar čez noč so vsi ti načrti splahneli in prihodnjost se je zatemnila, Vzrok vsemu temu je velikanska poplava, ki se je začela sredi avgusta in bo verjetno še precej dolgo trajala. Silno se mi smilijo ljudje, ki so si komaj življenje rešili in nekaj bornega imetja, kar so pač v zadnji sili mogli skupaj spraviti ter se preseliti v „drugo nadstropje“ svoje bajte. To „drago nadstropje“ iz bambusovih vej in debel je kak poldrag meter nad vodo. Tam zdaj čepe in čakajo, da voda upade. Blagor mu, ki si je rešil še nekaj riža in si ga more skuhati. Veliko jih pa pobere lakota ... Trepečejo sami zase, za kočo, ki morda ne bo več dolgo zdržala vode krog sebe, saj se že zdaj sumljivo maje na ko-'.eh, zabitih v zemljo, ki pa se je v tej povodnji spremenila v blatno brozgo. Nekaj živine so rešili na ozke jezove; živali zdaj mukajo in tulijo tam; nikogar ni, da bi jih nakrmil. Kaj bo po povodnji? Prav verjetno velika lakota. Samo to upamo, da bi voda prehitro ne upadla; če bi se to zgodilo, kar nas Bog varuj, bi polegel tudi riž, ki se vzpenja skupno z rastočo vodo (seveda, če voda prehitro ne raste!) in seže tudi do štiri metre visoko v času vsakoletne deževne dobe in poplave. Zato pa so seveda tudi vasice in posamezne koče primerno visoko zgrajeni. Pozimi, v suhi dobi, je ta nizka ravan kot posuta z majhnimi grički. V de- ževni dobi, v poplavi, pa moreš od koče do koče samo s čolnom. Obsežna riževa polja, kjer voda naraste na 4 metre in več, se zde kot širna trata ali mlado pšenično polje, po katerem se prevažajo tudi velike ladje: res čudovit pogled! A letos že drugič ta pogled ni prav nič tolažilen: voda je daleč presegla svoje meje. Namesto blagostanja nam je prinesla nesrečo. In to je pravzaprav vzrok, da takole v naglici pišem; silno vesel bi bil, če bi mi mogli kako na pomoč priskočiti. Ko bi človek (mogel dobiti vsaj malo pomoči, pa bi rešil pred gotovo smrtjo pre-nekatero življenje. Veliko upanja imam, da bom skoraj kaj prejel iz „Sklada za slovenske misijonarje“, za kar se že vnaprej iz srca zahvalim, posebno tisti osebi iz Gorice, ki mi je tako na široko odprla svoj mošnjiček (njej bo moral tudi sv. Peter na široko nebeška vrata odpreti !). Iskrena hvala tudi za „Kat. misijone“, pa za knjigi gg. Kopača in Vovka. Na potovanju po Jugoslaviji je bil po 21 letih odsotnosti salezijanski misijonar iz Indije, gospod Pavel BERNIK, ki se je ob,povratku v Bombay zahvalil slov. misijonski dobrotnici v ZDA za poslani dar 210 dolarjev za tamkajšnje naše misijonarje. V pismu popisuje, kako je po Evropi in tudi po Jugoslaviji potoval kot indijski državljan, brez vseh zaprek in sitnosti. Izredno hvaležen je za poslane denarne darove, ki bodo vsem zares potrebnim našim misijonarjem tako prav prišli. Ugotavlja, da je misijonska zavest, med slovenskimi izseljenci močna in živa, pa da se naši ljudje v zamejstvu vneto žrtvujejo. Ne moremo si predstavljati, piše, koliko poguma daje misijonarju zavest, da ni sam, tampak da žive v zaledju, goreče duše, ki z vnemo delujejo in se žrtvujejo za misijone. Vsak misijonar ima pred Bogom toliko zaslug, kolikor sam dela. Misijonski prijatelji in sodelavci v zaledju pa iimajo zaslug še mnogo več, ker hkrati delajo in se trudijo za pomoč misijonarjem na vseh področjih, kjer ti apostolsko delujejo. .. Op. ur. Iskreno se veselimo z misijo- narjem, da je mogel obiskati domovino in tamkaj delati za misijone. Isti misijonar nam kasneje piše iz novega delokroga v Assamu, kjer je zdv.j profesor dogmatike v Shillongu, sledeče: Kako je z zanimanjem za misijone v ’ domovini? Je še vedno živo. Ljudje zelo pogrešajo revijo „Katoliške misijone“, j Vsega skupaj sem imel v času svojega šesttedenskega bivanja tam kakih deset konferenc o misijonih; tudi radodarni so bili rojaki, kolikor pač morejo biti. Nekaj sem nabral. Tri tedne sem bil pozneje tudi na Koroškem; tudi tu sem sem in tja kaj predaval. Lepo se je izkazala župnija Sele pod Košuto, zdrže-vala bo na lastne stroške indijskega bogoslovca, ki bo študiral v našem bogoslovju. Tudi na Kamnu pri Tinjah in na Klobasnici so bili zelo radodarni. Na svojem obisku po domovini sem poromal na Rakovnik, Trsat, Sveto Goro, na Brezje, k Gospej Sveti in na Višarje; povsod sem molil za naš narod in za ur spehe našega misijonskega dela. — Na novem misijonskem mestu, kjer sem zdaj, nastopam v kolegiju kot profesor dogmatike, študira pa pri nas kar 48 bogoslovcev, ki so iz Indije in iz Siama. V Assamu je deloval prej naš misijonar MLEKUŠ, študirala pa sta tukaj misijonarja CIGAN IN KUSTEC. — Prisrčna Vam hvala za prelepi delež iz misijonskega sklada za 1. 1954. — Vsem dobrotnikom naj Bog tisočero povrne! Po daljšem presledku je pisal krajše pismo salezijanski misijonar v Indiji (Tirupattur), g. NACE KUSTEC. Skoraj sram me je, ker se po takšnem dolgem molku oglašam. Pošiljam Vam nekaj podobic in nekaj fotografij. Kot lahko s fotografij razberete, je moje delovanje tukaj skoraj docela omejeno na šolo, Le včasih se mi nudi kakšna priložnost, da pohitim za krajši čas v bližnji misijon sv Jožefa, ki je nekaj milj od tu. Za misijonsko tombolo in razstavo Vam pošiljam zavitek večjih slik indijskih bogov in boginj; čez nekaj dni pa Vam bova z našim Ivanom Poslala še nekaj drugih stvari. Želim Veliko uspeha razstavi in tomboli. — Nekateri ameriški misijonski prijatelji so me vprašali, čemu se več ne oglašam v Kat. misijonih, čaš da jih poročila naših misijonarjev od vsega najbolj zani-majo. Morda imajo res prav, če smerni Po sebi soditi: še kot otrok sem najrajši Prebiral v Kat. misijonih posebna poročila in pisma naših slovenskih misijonarjev; morda sem prav pri tistem branju zadobil željo, da bi šel tudi jaz v Afriko ali kam drugam v misijonske dežele. Tem prijateljem sem tedaj ob-ijubil( da bom njih želji skušal ustreči. A sama obljuba ni zamorila težav, ki n>e spremljajo že od nekdaj: namreč Veliko dela, pa še večja malomarnost za sukanje peresa... Vseeno bom ob prvi Priložnosti skušal napisati nekaj vrstic, Posebno za mladino. Morda bom s tem fudi sam vzbudil kak misijonski poklic nied rojaki. Bog daj! Kot je v prejšnjem pismu obljubljal naš misijonar NACE KUSTEC, je obljubo tudi držal in poslal daljše pismo, k* ga zaradi zanimivosti objavljamo v celoti: Pred kakimi 25 leti sem se naučil teh-le vrstic: ,,Poslušam kovača, kladivo o-krača; ko tolče se krega, se daleč razlega: bunkati, bunkati, noč in pa dan...“ Bunkati, bunkati, noč in pa dan... bi se lahko reklo o slehernem misijonarju, posebno o tistem, ki se ukvarja z vzgojo nfladine. Ko sem Vam pred dobrima dvema letoma pisal, da Vam bom po kanih šestih mesecih lahko pogosteje kaj Poročal o svojem misijonskem delovanju, sem se strašansko zmotil; kajti moje delo se je začelo množiti in sem mu danes resnično komaj kos. Po štiri ure Predavanja dan na dan v našem kolegi-in (pri Vas bi to morda bila višja gimnazija) zahtevajo od mene; vsaj toliko; navadno pa še dvakrat in več kot toliko časa za pripravo, za popravke nalog in drugo. Dodajte k temu še naše redovniške dolžnosti, pa ne boste zmajali z klavo, če povem, da se mi dan začenja ob Petih zjutraj, končuje pa takole ob de- setih zvečer! Prostega časa mi skoraj nič ne ostane. Pa bi navkljub temu porabil tistih nekaj prostih minut za pisanje, če bi nn le slovenščina ne delala takšnih preglavic. Tako sem začel odlašati s tem pisanjem iz dneva v dan, iz meseca v mesec, na dve leti in več, pa nisem segel po peresu. Sam Bog vedi, kako dolgo bi še molčal, če bi pred štirinajstimi dnevi ne prejel prelepega čeka za 50 dolarjev iz sklada za slovenske misijonarje... Seveda sem se odločil, da bom koj naslednji dan pisal in da ne bom več odlašal. A tisti naslednji dan je prišel šele zdaj, čez štirinajst dni! Pa spet samo iz zgoraj navedenih razlogov: prenaporno delo v naši šoli. Hvala Vam in našim predragim misijonskim prijateljem za prelepi dar, ki mi bo v dragoceno pomoč. Prejmite pa iskreni Bog plačaj tudi v imenu stosedemdeset In-dijčkov, ki se tukaj pripravljajo na du-hovski in redovniški poklic. Naj Vam bo v zadoščenje zavest, da ste storili velikansko uslugo enemu najbolj revnih misijonov, pa da se Vas dvesto duš vsak dan spominja v molitvi Z Vašo in s pomočjo drugih misijonskih prijateljev in brotnikov gre naš misijon počasi naprej, kajti vsa ta velika naša družina živi samo od miloščine dobrotnikov: sami nimamo prav nobenih dohodkov, že celih 27 let! Potem si lahko mislite, kakšno je veselje, kadar kaj prejmemo. — V začetku oktobra sem obiskal Zabre-tovo „kmetijo“ in še nekatere druge misijonske postojanke. O teh obiskih Vam bom drugič kaj več poročal. Danes naj omenim samo še uspehe, ki smo jih letos poželi v naši gimnaziji. Devetnajst naših fantov je delalo in tudi stoodstotno izdelalo malo maturo. Dvanajst jih je izdelalo z odliko, ostali pa prav dobro. K veliki maturi pa smo jih poslali 65 in so od teh samo trije padli. Nobena „High School“ in noben „College“, v vsej madraški univerzi nista imela tako lepih uspehov. Kot sami razvidite, je Vaša pomoč dobro izrabljena in koristno naložena. Lepe uspehe rodi že zdaj. Večkrat govorimo našim fantom o velikih žrtvah, ki jih zanje doprinašajo naši misijonski prijatelji in dobrotniki, da morejo oni z njih pomočjo študirati. Žaro jih k študiju še bolj vzpodbujamo. Lahko Vas zagotovim, da velikanska večina teh .mladih src resno vzame naše opomine in nasvete. Včasih moramo celo komu odsvetovati preveč štjudijia... Vroč tro,piiČen pozdrav vsem misijonskim prijateljem! Iz Alahabada v Indiji je pisala misijonarka, sestra MIRIJAM ZALAZNIK. Pismo je datirano prav na lansko misijonsko nedeljo: Res sem vesela, da morem pisati prav na letošnjo Misijonsko nedeljo. Iz srca se Vam zahvalim za vse zanimanje in pomoč, ki jo izkazujete našemu misijonskemu delovanju. Morda se boste šele v večnosti preverili, koliko poguma in vzpodbud črpam prav iz misijonske zavzetosti naših slovenskih rojakov po svetu... Pri nas bodo zdaj velike škofovske konference. Zbralo se bo kakih petnajst škofov različnih škofij. Konference bodo trajade skozi celih štirinajst dni ,in bo sleherni dan kaj dragega na programu. Prav zdaj smo odprli veliko razstavo indijske katoliške umetnosti. Ta razstava je v naši šoli. Trajala bo ves teden in jo bomo končali na prihodnjo nedeljo Kristusa Kralja, ko bomo vso to izredno proslavo lepo sklenili s telovsko procesijo. Morda Vas bo zanimalo, da je v letošnjem (1955) februarju naša kongregacija začela s šolo v mesto Katmandu, prestolici sedanje gorske države Nepal. Jezuiti so tam s šolami začeli že pred leti in sicer z moško mladino. No, danes vodijo že dva katoliška kolegija. Prav jezuitje so bili, ki so tudi nam dobili pri tamkajšnji vladi dovoljenje za ustanovitev naše šole za dekleta. To je velik uspeh in velik korak za naprej; prav gotovo sad nenehnih molitev in žrtev, začetek zmage kraljestva božjega v — Nepalu! Ob tej priložnosti mi prihaja v misel tale dogodek: Neka inepaJlska princesa je zelo trpela zaradi hudega očesnega vnetja. Zdravniki so ugotovili, da je operacija nujno potrebna. V Nepalu samem niso imeli zdravnika, ki bi jo mogel operirati. Indijski zdravnik, ki bi to zmogel, pa ni smel v Nepal! Kajti deset 'let nazaj še noben tujec ni smel v to deželo. Tako se je morala kraljična potruditi v Indijo... Zdaj pa si mislite ta nagli preobrat, da smemo v tako kratkem ča-y su poleg dveh že obstoječih jezuitskih kolegijev še me svojega v Katmandu u-stanoviti. — Naša tukajšnja šola pa lepo raste. Le denarja in misijonskih učnih moči nam primanjkuje. To pa je menda sploh eden največjih problemov današnjega misijonstva. Prosim lepo, da naši rojaki in misijonski prijatelji v svoje molitve vpletajo tudi prošnje za širjenje božjega kraljestva na Nepal- j skem! Pota, ki jih moramo opravljati, i so dolga in zamudna, pa silno težavna. Dejansko lahko v Nepal potujemo samo po zraku. Takšni prevozi pa precej stanejo. Pismu prilagam tudi nekaj fotografij, če Vam morda kaj služijo za Vaš list. Iz Gauhattija v Indiji je pisala misijonarka, sestra TEREZIJA MEDVEŠČEK, Takole poroča: Spet Vam pišem iz Gauhatija, kjer sem že prej nekaj let delovala kot e-konoma. Predstojnice so me spet prestavile semkaj, da bi nadaljevala svoje prejšnje delo. Danes Vam o svojem trenutnem delovanju ne morem prav nič napisati, ker sem se komaj dobro preselila. Prilagam pismu nekaj fotografij, če Vam bodo morda kaj prav prišle za Vašo misijonsko revijo. Vsem slovenskim rojakom in misijonskim prijateljem se toplo priporočam v molitev; tudi sama veliko zanje molim. Prav iskrena hvala za Kat. misijone, ki jih v redu prejemam, četudi včasih z zamudo dveh ali celo treh mesecev. Zelo se priporočam tudi za kak denarni dar, ki mi bo pri tukajšnjem poslu zelo prav prišel. Naj Bog vsem dobrotnikom njihove žrtve že vnaprej tisočkrat povrne! Z velikim veseljem smo iz Ujeme (a-friška Uganda) prejeli pismo slovenskega furlanskega misijonarja EMILA ČUKA, ki se, čeprav rojen v furlanski Slovenski Benečiji in vzgojen v italijanskih šolah, še vedno čuti Slovenca in se zdaj skuša odzvati našemu povabilu, da pošlje svoje poročilo za naš list. 1* pisma povzemamo: Študije sem napravil po raznih italijanskih semeniščih. V duhovnika sem bil posvečen 1948. leta. Že naslednje le-lu pa sem v majniku odšel v misijone, najprej v Tosamag-anga, kjer sem dlje ^asa deloval kot tajnik apostolskega vikarja. Potem so me prestavili na samo-stojni misijon, kjer sem se več kot leto dni čisto sam trudil s črnci. Slednjič pa s° me predstojniki poslali na sedanjo Postojanko, kjer delujem zdaj že četrto leto. Veliko naporov in težav sem prestal, večkrat sem bil čudežno obvarovan i'aznih nesreč in žrela divjih zveri... Silno me je mučila žeja, prenočeval sem jnnogokrat po razbitih zamorskih ko-cah brez strehe; bolezen me je nekajkrat vrgla ob tla; tresla me je mrzlica In drugih bolezni tudi ni manjkalo. A 2 božjo pomočjo sem bil kos vsem tem Preskušnjam... Naši zamorci, ki so do-°ri in pobožni, me je imajo zelo radi. ^ekoč sem podelil, da se mi je že roka sibila, čez tisoč obhajil. Naš misijon je zelo obsežen. Od ene postojanke do dru-kc je več sto milj! Če mora misijonar ^nkaj na pot, se pač zamudi po več dni. kla bi mogel čimveč pomagati črncem, Sem si nabavil motorno kolo, ki me je Veljalo štiristo tisoč lir. S pomočjo sorodnikov in misijonskih prijateljev sem •Pb do zdaj izplačal nad polovico; za ostalo pa čakam, da bo dobri Bog ga-Pil še kakega dobrotnika, da mi bo pri-skočil na pomoč. Iz srca se priporočam tudi svojim slovenskim rojakom in misijonskim prijateljem... y lanskem juniju je nova slovenska Misijonarka iz reda (Pomočnic dušam v ^cah, sestra MARIJA ANGELA BRI-UEJ, pomnožila s svojim prihodom v kfaj Gizagara, v Ruandi (Afrika) šte-^ilo tistih naših rojakinj, ki se že vrsto med afriškimi črnci trudijo za širje-Pje božjega kraljestva. Pred nedavnim smo prejeli prvo njeno misijonsko pismo, v katerem nas sama prosi, naj ga po možnosti objavimo, kar z veseljem storimo. Glavne misli iz njenega pisma so naslednje: 16. junija 1955 sem srečno prispela na misijonsko polje. Leta 1933 sem zapustila drago domovino in odšla v Belgijo, v Liege; odtam pa sem slednjič z božjo pomočjo le prišla na zaželeni cilj — v črno Afriko med pogane. Takoj spočetka sem zaznala, da je žetev tukaj velika, a delavcev malo, premalo... Moje misijonsko polje je v kraju Gizagara, v pokrajini Ruandi. Kraj leži med samimi hribi. Življenje tukaj je težko, uboštvo več kot veliko. Silno se mi smilijo množice neumrjočih duš. Težko bi si človek predstavljal večjo revščino, kot jo tukaj gledam dan na dan. Ljudje žive v bambusovih kolibah, ki niti oken ne premorejo; tako skoraj ni zraka v njih... Jedo samo enkrat na dan, ker je hrane silno malo. Borno o-bleko nosijo, dok’er jim ne razpade v cunje. Strašanska muka sta tukaj glad in žeja; posebno žeja, kajti vode skoraj ni; studenca zlepa kje ne najdeš, posebno v poletnih mesecih, ko se nad vso deželo zgrne strašanska suša. Kar je studencev, so zelo daleč; čez več hribov je treba da prideš do njih. Zato pa seveda tudi ljudje žive v skrajni nesnagi, skoraj nič boljše od živine. Hlevi, ki sem jih videOa doma in v Belgiji, so prave palače v primeri s tukajšnjimi bivališči... Prosim vse misijonske prijatelje, da molijo in se žrtvujejo za uspeh našega misijonskega dela, ki ni majhno, pa da tudi gmotno pomagajo, bodisi v denarju ali pa z obleko in drugim. Vse, kar nam boste poslali, bomo z veliko hvaležnostjo sprejeli. Č. g. Karlu Wolbangu CM. je pisal iz Caroline v Južni Afriki misijonar ALBIN KLADNIK. Objavljamo iz tega pisma nekatere misli: Moja najlepša in srčna zahvala za blagodejno prilogo 15 dolarjev Vašemu dragemu pismu. Letos imam skrbi čez glavo. Mnogi mi dopovedujejo, da sem si predrzno naložil preveliko breme na rame. Cerkev je zdaj do strehe zgrajena. Pa imam 300 funtov dolga, kar bi dalo 900 ameriških dolarjev... Kar sapo mi zapira, kadar mi bratje zagotavljajo, kako bo bodoča gradnja veljala vsaj še enkrat toliko! Ko bi to prej vedel, dvomim, da bi se tega podjetja lotil. Osebno sem govoril z našim škofom in ga prosil za pomoč, pa mi je na žalost dejal, da je sam tako zadolžen, da sploh iz dolgov ne vidi... niti obresti letos ne more plačati. Ne malo potrt sem prišel domov. Drugi me pa spet navdušujejo, češ da katoliška Cerkev še nikoli ni prišla na boben... Kakor koli že, cerkev raste in bo res lepa. Zraven sem pa začel še s podružnico kakih 40 milj daleč od tu. Takoj prvi dan se mi je v pouk priglasilo kakih 10 katehume-nov. Za zdaj je šola še pod drevesom... Daljše pismo je poslal v avgustu tudi misijonski brat Valentin POZNIČ, iz Južne Afrike. Objavljamo iz pisma nekaj odlomkov, predvsem pa krajši njegov sestavek o Bapedo črncih. Iz pisma: Gre mi še kar dobro. Imeli smo zelo milo zimo; zdaj je nekaj sadnega drevja že v cvetju. Koruze smo letos precej pridelali; tako bomo lahko prehranili vso našo številno družino: okrog 350 ljudi je na hrani pri nas. Občutna nesreča nas je zadela s smrtjo našega brata vodnika farme, ki ga je pobral tifus. Zraven pa nas žalosti tudi bolezen našega škofa, ki je na eno nogo in roko ohromel. Zdravniki se zelo boje zanj... Politično se zgrinjajo na našem nebu precej črni oblaki. A ker vemo, da ima Cerkev božjo obljubo življenja, se ničesar ne bojimo. O Bapedi črncih pa tole: Bapedi, iz večjega rodu Bantu, so na splošno srednje postave. Kot vsi Bantu ji imajo širok nos in debele ustnice. Ženske so nekoliko manjše od moških in so zelo nagnjene k debelosti, s katero se pa tudi strašansko ponašajo. Barve so ti ljudje svetlorjave. Zaradi precejšnje razlike v letnih časih so zelo utrjeni in z lahkoto prenašajo vremenske spremem- be. Tudi za telesne bolečine niso’preveč občutljivi. V splošnem so dobri po srcu in neznansko gostoljubni. Zelo v časti imajo starše in poglavarje. Do tujcev ,pa so nezaupljivi; a vendar slehernega tujca ljubeznivo sprejmejo in pogoste. Silno so ponosni na svoj rod. Za glavni življenjski cilj imajo — veliko potomstvo pa veliko živine! Zaradi neprestanega bivanja pod milim nebom so dobri poznavalci prirode. Na splošno so zelo skromni in so "Zadovoljni z najmanjšim. Čas j im ničesar ne predstavljaj tako se zgodi, da gredo iz same prijetnosti na obisk tudi po deset in deset milj daleč, ali pa prav tako daleč in še dlje v kako trgovino, če so slučajno izvedeli, da se tam kaka stvar za nekaj krajcarjev ceneje kupi-Njih slaba lastnost je največ v tem, da ne poznajo varčevanja ne v živežu ne v denarju. Imajo pa zelo dober spomin 'in tudi tujim jezikom se kmalu jn prav z lahkoto priuče. Zasluženi kazni se ne upirajo; so pa zelo občutljivi za sleherno krivičnost, posebno še, če «o jiim jo storili belci. Sami med seboj so silno vljudni in si zelo radi drug drugemu pomagajo. Nekaj posebnega je njih družinsko življenje: Ko stopajo v zakon, jih ne vodi misel, da bi si poiskali družico, ki bi jim bila v oporo in bi z njo lažje šli skozi življenje. Glavni cilj zakonskega življenja je pri Bapedih, kot smo že rekli, veliko potomstvo. Z veliko otroki uživa dru-žina velik ugled. Žene brez otrok so med Bapedi splošno zaničevane. Prav zato pa Bapedi ,,bele kuge“ ne poznajo. Veliko otrok smatrajo za blagoslov in za posebno odliko. Ljubezen svoje bodoče žene si pa mora bapedski ženin kupiti z „nevestino ceno“; čim višja je rta cena, ki predstavlja eno ali več glav volov, tem bolj zanesljivo jo bo bodoči mož rad imel. — Ko ženin prižene prvega vola na nevestin dom, pripravijo manjšo gostijo, ki je obenem že tudi poroka. Odslej sta si on in ona — mož in žena. Ženin ostane na nevestinem domu. Pozneje pa pripravijo veliko gostijo za vse sorodstvo. K tej gostiji pa mora mož prignati še ostalo živino, navadno 6 volov. Belci sicer zatrjujejo, da Bapedi svoje hčere pro- Gornja slika na/m kaže p. Kladnika sredi vernikov pred vaško kapelico, spodnja pa novo cerkev Srca Jezusovega (v gradnji), ki jo zida v Carolini isti misijonar dajajo za živino, pa ne bo držalo: ko ženin plača nevesti njeno, „živo doto“, se je nekako zavezal, da bo z njo pošteno in pravično ravnal, pa da žena ne bo imela nobenega povoda, ločiti se od njega, ker bi v tem primeru izgubila podarjeno ji živino. Spet pa mora biti tudi žena zvesta in ljubeča do moža, da bi on ne imel povoda, odpustiti je; v tem primeru bi mu ona morala vrniti vse njegove vole. To bi bilo v velikansko nerodnost za vso ženino družino, ki si je moževo živino takoj po poroki že razdelila med sorodstvo. Kakor se smešno čuje, je pa slednjič vendarle res, da pri teh naših poganih zakon živina skupaj drži! Mlada žena mora po poroki ostati na očetovem do-miu, dokler ne dobi prvorojenca. Ob rojstvu prvega v družini spet napravijo gostijo in šele zdaj sme žena na možev dom. Seveda so vse te šege ohranjene samo še med Bapedi - pogani. Med kristjani je precej drugače: mož plača ženino doto v denarju njenim staršem in nevesto po poroki navadno takoj odvede na svoj dom. Mnogokrat pa se nameri, da fant noče dekleta, ki so mu ga namenili starši. V tem primem si sam -poišče sebi primerno nevesto. Ko je ta rodila prvega otroka, so jo njeni starši prisiljeni izplačati in jo pustiti k možu. Če tega ne store, izgube vsaj enega vola, ki ga morajo plačati za otroka svoje hčere. Misijonska sestra Elizabeta POGORELC se je oglasila z daljšim pismom iz mesta Pella, v Južni Afriki. Zanimivo popisuje tamkajšnje ljudstvo in njih življenje: Kot že veste, delamo misijonarke o-blatinje sv. Frančiška Šaleškega med najrevnejšimi. Naše tukajšnje ljudstvo ni čisto črno pleme. So to mešanci, Ho-tentonti ali Bušmani z belimi; čiste rase tukaj med nami ni več. Tudi nimajo ti ljudje nikake tipične, svoje obrti; nadarjeni še dolgo niso tako kot pravi zamorci domačini. V vsakdanjem življenju silno radi na vseh področjih posnemajo bele. Po svojem bistvu in načinu življenja pa so nomadi; žive večji del od ovčjereje!. Prav zato pa so priomrani hodi- ti iz kraja v kraj, ker vedno znova iščejo pašo svoji čredi. — Jih je pa tudi precej, ki so se tukaj za stalno naselili. Ti se ukvarjajo zdaj s poljedelstvom; obdelujejo eno do dve njivi s pšenico, koruzo in fižolom; kaj več ne zmorejo, ker je tu silno pomanjkanje vode. Neki pošten katoličan - belec je tu pred nekaj leti začel z rudnikom silanamitov. Lepo število naših mešancev je v njem zaposlil. Tile rudarji so pravzaprav najboljši naši katoličani, saj prihajajo redno v cerkev. Pripominjam, da je Pello sam docela katoliško mesto. V kraju ni nobenega pogana več, protestantov pa komaj kakih deset. Seveda pa ni tako v okolici. Tam protestanti silno nasprotujejo našemu delu, zato je tudi apostolat precej težaven. Iz priloženih fotografij lahko spoznate, da je pretežen del naše okolice prava puščava. Samo ob reki ali ob kakem potoku najdeš še nekaj zelenja, drugače le nizko grmičje, skale in pesek vsepovsod. Domačini žive v kočah, ki so si jih napravili iz bambusa ali grmičja; nekateri si stene teh bajt omečejo z blatom in glino; najrevnejši pa bivajo kar pod kako pečino ali večjim grmom, čez vse ljubijo prostost, zato mnogi rajši trpijo pomanjkanje, kot pa da bi se udinjali za pičlo plačo pri kakem burskem kmetu... Misijonarji tukaj živimo od dela lastnih rok, pa od pomoči dobrotnikov. Dokler so naše šole še državne, smo vse, ki v teh šolah učimo, tudi od države plačane; tri od naših šestih sester smo namreč učiteljice. Poleg tega pa se ukvarjamo z ročnimi deli, posebej še, ker se pri tem naša dekliška mladina tudi sama uči koristnega posla, ki ji je zelo všeč. S temi skromnimi dohodki potem preživljamo vso družino s 110 učenci in 50 sirotami. Če pa hočemo kaj graditi, smo odvisni od dobrotnikov. V sadnem in zelenjadnam vrtu delajo dečki. Od sadja dobro uspevajo samo datlji, ki so res okusni in daleč okrog slave kot najboljši. Drugo sadje in zelenjava južne zemlje pa pri nas ne uspeva, ker je voda preveč slana in v zemlji preveč apnenca. — Prilagam nekaj fotografij, ki upam, da Vam bodo prav pri- šle. Obžalujem, da ne morem poslati tudi kakega tipičnega predmeta za vašo ruisijonsko razstavo; tu pri nas, kot sem omenila, ni domače obrti; vse je od drugje zneseno in drugje kupljeno. Iz vsega srca se Vam zahvalim za prelepi dar 40 dolarjev iz „Sklada za slovenske imi-sijonarje“. Ne morete si misliti, kako Prav nam bo 'ta denar prišel. Tisočkrat ®og plačaj! Iz misijona med Indijanci v argentinskem Chacu se je oglasila misijonarka, šolska sestra M. Tobia FIDER-ŠEK s krajšim pismom, iz katerega razberemo nekaj novic iz njenega misijonskega delovanja: Prejela sem „Katoliške misijone“ in »Cerkveno poezijo“; za oboje stotera bvaila! Posebej pa raj Vam Bog povrne trud, ki ste ga imeli s tiskom in izdajo našega čulupskega abecednika. Sestra Serafi na mi je precej izvodov tega učbenika odstopila za našo šolo v misijonu San Jose. Škoda, da niste mogli tudi sami doživeti veselja, ki so ga naši otroci s to knjigo imeli. Kar niso se je mogli nagledati; pa tudi načuditi ne, da je njih govorica v knjigi natiskana. Deklicam so najbolj ugajale podobe, ki prikazujejo indijanska dekleta pri narodnem plesu: to je namreč zanje največje veselje. — Vesela sem, da se je v zadnjem času spet precej novih Indijancev priglasilo h krstu, ki ga bodo po dobri pripravi čez nekaj let, če bodo seveda vztrajali v svoji odločitvi, tudi prejeli. Zdaj je v naš misijon prišel tudi novi misijonar, pričakujemo pa tudi vizitator-ja iz Rima. Tile šolarji — Indijančki v šolah slovenskih mariborskih šolskih sester v Paragvajskem Čaku so tisti, ki so se tako razveselili abecednika w njih Čidupi jeziku. Sestavila ga je s. Serafina Černe, izdala pa Slovenska misijonska zveza. MISIJONSKI KROŽEK V TORONTU Dolgo že nismo poročali v „Kat. misijonih“ o našem delu. Krožek dela sicer precej skromno in tiho; vendar stalno napreduje tako po številu kakor po zunanjih uspehih misijonskega delovanja. Na zadnjem občnem zboru, ki se je vršil 18. novembra 1965, je bil izvoljen nov odbor s predsednikom Otmarjem Mau-serjem, bratom znanega pisatelja Karla Mauserja. Sicer ima tudi Otmar pisateljsko žilico. Več lepih črtic je že priobčil v „Božji besedi“. Upamo, da bo postal tudi sotrudnik „Kat. misijonov“. Na občnem zboru je tajnica gdč. Anica Benko podala poročilo o delovanju misijonskega krožka v poslovni dobi za leto 1954-1966. Krožek je imel redne mesečne setanke, na katerih je bilo poleg duhovne misli in misijonske akcije stalno na programu predavanje, ki je obravnavalo sodobna misijonska vprašanja. Za binkoštno nedeljo je krožek izvedel misijonsko akcijo pri bolnikih. Krožek se je posvetil Marijinemu brezmadežnemu srcu, da, bi vsaj drobec doprinesel k spreobrnjenju Rusije, ki je Prizor iz igre ..Kaplan Klemen“, ki so jo za misijonsko nedeljo igrali v Torontu U- sedaj za Kitajsko gotovo najvažnejše misijonsko področje. Ob priliki štirideset-ur.ie •• pobožnosti pred Najsvetejšim je misijonski krožek opravil molitveno uro za slovenske misijonarje. Krožek je priredil v preteklem poslovnem letu tudi tri prireditve: misijonski praznik Sv. Treh Kraljev, Baragov dan na zadnjo nedeljo v januarju in Mauserjevo igro „Kaplan Klemen“ s srečolovom na misijonsko nedeljo. Rezijo igire, opremo odra in glavno vlogo je imel Otmar Mauser. Dobro se je vživel v vlogo kaplana Klemna. Notranjo borbo za duhovniški poklic v prvem dejanju je skušal prikazati čim bolj prepričljivo. Nekateri prizori so res zagrabili; v nekaterih prizorih pa ta notranja borba ni bila podana dovolj močno ne v besedah ne v mimiki obraza. V drugem dejanju je dobro pokazal dobojevano borbo in. rast v apostola ljubljanskih barakarjev. Le v nekaterih prizorih ni bil dovolj razgiban in dovolj veselo sproščen. V tretjem in četrtem dejanju je skušal prikazti silo ljubezni do ubogih, trpečih in brezbožnih, a istočasno junaško odločnost zoper zlo in greh. Združevati je moral v sebi ljubezen in odločnost, milino in junaški pogum. V nekateri prizorih se mu je to posrečilo, nekaj jih je podal manj učinkovito. Poznala se mu je utrujenost in trema, ki ga je ovirala, da se ni mogel povsem sprostiti. Zelo dobro je rešil vlogo podeželskega župnika znan igralec v naših bivših prosvetnih društvih, g. Valentin Strah. Prav tako Gornika g. Stane Lamovšek. Poleg kaplana Klemna je glavna vloga v igri Trpin, in tudi najtežja. Trpin združuje v sebi vso mešanico čustev: sovraštvo in ljubezen, dobroto in surovost, črnogled-nost in optimizem, vero in nevero. Lojze Rigler, ki je Trpina igral, je bil tej zatevni vlogi kos. V nekaterih prizorih je zagrabil gledalce z vso močjo pristno in doživeto igrane vloge. Le v kakem prizoru se je pokazalo, da se ni dovolj vživel v duševnost Trpina. Tudi Res-rilar!, Košek in Grilc, voditelji proti ka-Planu, so kar dobro rešili svoje vloge; e v obnašanju in govorjenju niso znali ‘i°volj naravno posnemati starejših, zapitih delavcev, ker so pač še zelo mladi •n v igranju začetniki. Manj dobro .pa so ekleta rešila svoje vloge, ker je večina njih prvič nastopila na odru. Govo-51*6 so pretiho in so se premalo sprosti-e- Jih je pač zadrževala trema in sram. f2jemi sta bili Klemenova mati, ki jo ?e kar dobro igrala že stara prosvetna 'Rralka gdč. Tončka Pogorelc, in klepe-Ulja Polona, ki jo je zadnji dan prevze-a namesto svoje obolele sestre gospa . l'untarjeva. Motil pa je gledalce kakor pralce jok in šunder otrok v dvorani. ’ a smo jih vendar radi prenašali, saj So oni up našega naroda in Cerkve. U-Pamo, da bo kdo od njih še kdaj misijonar. — Gmotni uspeh igre in srečo-°va je bil lep. Prireditev je prinesla j? 250.00 čistega dobička, ki smo ga potonili slovenskim misijonarjem na mi-SlJonskih poljih. Daši igra Kaplan Klemen po svoji vsebini ni v pravem smislu misijonska, prikazuje misijonsko neobdelana polja v Sloveniji, kar spada k notranjim misijonom Cerkve, nas je pa vendar spominjala tudi pravih misijonov. Kajti iz istega bogoslovja kakor kaplan Klemen so izšli v zadnjih desetih letih že trije misijonarji, ki so v ljubljanskem bogoslovju vršili isti karitativni apostolat med barakarji ljubljanske „Sibirije“ kakor Klemen. Zlasti je znan p. Jože Cukale, ki sedaj vneto karitativno deluje v Kalkuti med indijskim proletariatom. Vsega skupaj je Baragov misijonski krožek v preteklem letu nabral za slovenske miisijonartje in Baragov sklad $ 559.00. Bog daj, da bi se misijonski krožek pod vodstvom novega odbora lepo razvijal in uspešno pomagal slovenski župniji izvrševati njeno misijonsko dolžnost. Saj bo Marija Pomagaj svojih župljanov najbo'u' vesela, če ji bodo pomagali širiti kraljestvo njenega Sina tudi med pogani. Janez Kopač C.M. „Misijonska nedelja" iz Gorice „Misijonska nedelja“ je naslov priložnostnemu lističu na 16 straneh, ki ga je za lansko praznovanje Misijonske nedelje izdala Slov. misijonska pisarna v Gorici in je namenjen našim rojakom na Primorskem in Goriškem. Občudovati moramo v tej sicer skromni, pa iskreno sestavljeni in z globoko vero v zmago misijonske zavesti med Slovenci prežeti publ kaciji, naše primorske in goriške rojake, ki so se vedno, zlasti pa še zadnje čase zavzemali za širjenje misijonske zavesti med nami, pa nič manj tudi za i datno gmotno pomoč našim slovenskim misijonarjem in misijonarkam v svetu. Listič izhaja za Misijonsko nedeljo že nekaj let in nam iz leta v leto dokazuje večjo prizadevnost in ljubezen do svetovne in še posebej slovenske misijonske akcije. V lanskoletni številki sodelujejo naši misijonarji č. gg. Janez Kopač CM in Karl Wolbang CM ter uršulin-ka, misijonarka v Siamu, mati Ksa-verija Pirc... Ob teh pa še z lepimi sestavki Lojza Kristančič in S.G. Uvodni članek misijonarja Kopača, ki je nekaj let deloval na Kitajskem in zdaj med Slovenci v Kanadi z neutrudnim delom pričakuje skorajšnje vrnitve na svoje nekdanje misijonsko polje v znani Baragov misijon, nas seznanja z nameni svetovnega misijonskega dne — Misijonske nedelje, razgrinja pred nami na kratko podobo današnjega stanja svetovnega misijonstva, ter ob presenetljivo lepem zgledu ameriških katoličanov v njih skrbi za rast svetovne misijonske akcije navdušuje tudi Slovence, naj Zbrani igralci “Kaplana Klemena” v Torontu si ne pomišljamo žrtvovati veliko, več in več za širjenje in zmago Kristusovega kraljestva med pogani. Lojzka Kristančič opozarja v članku „Nova misijonska doba, Bandung“ na prebujenje in živo Prisotnost srednje in južnoazijskih narodov pri urejanju modernega sveta, zraven pa zastavlja težeče in vsak dan važnejše vprašanje, za koga se bodo ti Parodi danes ali jutri odločili: za Kristusa ali za Antikrista... Od katoličanov, tudi od Slovencev, zavisi, ali bo Cerkev med temi narodi, za katere je tudi Kristus svojo kri prelil in jim kot nam v odrešenje in milost namenil svojo Cerkev, uspela in si jih osvojila, ali Pa bodo zapadli brezboštvu. Vrsto iskreno toplih podob iz Siama je napisala niisijonarka m. Ksaverija Pirc. Predvsem popisuje v svojem zanimivem in Prikupnem kramljanju delovanje, napo-re, žrtve in uspehe, ki spremljajo življenje v siamskem uršulinskem ženskem zavodu „Mater Dei“, kjer sama že dve desetletji uspešno deluje. — O kitajskem salezijanskem bogoslovcu Jožetu Čanu, ki je po zaslugi slovenske dobrotnice iz Clevelanda odšel študirat bogoslovje v Turin in bo v prihodnjih letih posvečen v duhovnika, da bo lahko pomagal svojim rojakom v Kristusovo Cerkev, kadar Se bodo rdeči vetrovi na Kitajskem une-'Sli, ganljivo poroča misijonar Karl ^Vblbang, sam bivši misijonar Baragovega misijona na Kitajskem. Isti naš Vneti misijonski apostol nas s širšim Pregledom ob najbolj zanimivih dogod- kih iz svetovne misijonske delavnosti seznanja o prizadevanjih in rasti in uspehih katoliške Cerkve med poganskimi narodi po svetu. O Jakobu Kellerju, ma-^yiknoljlalkam misijonarju in njegovem gibanju „Kristonosci“, na kratko poroča misijonar J. Kopač CM. — S.G. pa je prispeval literarno obdelano misijonsko zgodbo z naslovom „Beli mož“. Zgodba je sestavljena po misijonskih poročilih in se prikupno bere. — Neznani dopisnik poroča o življenju, navadah in delu kitajskega kmeta. — Čez vse zanimivo pa je številčno poročilo o enoletni zbirki za katoliške misijone v goriški nadškofiji. Poročiilo obseže izključno prispevke iz slovenskega žepa in podaja vsote slovenskih župnij na Goriškem. Skupno so naši goriški Slovenci v lanskem letu darovali za misijone (DŠV, SD, Vzgoja dom. duhovščine, odkup sužnjev, itd.) 315.650 italijanskih lir. Pač lepa vsota pri vseh drugih verskih in narodnih potrebah naših tamkajšnjih rojakov! Veseli smo in z velikim zadoščenjem ugotavljamo, da med našimi goriškimi in primorskimi Slovenci misijonska misel vedno bo*j živi, raste in se utrjuje, kar lepo dokazuje listič „Misijonska na-delja“. Takšno vsenarodno prizadevanje ir. žrtve, ki jih težko preizkušeni Slovenci Bogu darujejo za zmago Njegovega kraljestva v svetu, bo nebeški Misijonar nedvomno poplačal z velikim blagoslovom in boljšo bodočnostjo našemu narodu. BARAGA' EVHARISTIČNA MOLITVENA DEVETDNEVNICA ZA BARAGOVO BEATIFIKACIJO I. Spovedenec in spovednik Jezus Dobri pastir v presvetem Rešnjem Telesu, Ti si po priprošnji svoje Matere Marije, Sred-nice vseh milosti, s svojo milostjo privedel mladega vseučiliščnika Barago Friderika v spovednico svetega Klemena Hofbauerja; sveti spovednik je vodil njegovo mlado dušo k Tvoji Materi in k Tebi v presvetem Rešnjem Telesu. Ob spovednikovem vodstvu mu je dozorel duhovniški poklic. Kot duhovnik, misijonar in škof je Friderik Baraga po zgledu Tebe, Dobrega pastirja, ljubil grešnike: ure in ure je presedel v spovednici v Šmartnem pri Kranju in v Metliki, kot misijonar in škof spovedoval v vseh jezikih, da je pomagal preprostim Indijancem in zapuščenim evropskim izseljencem. Dostikrat je moral prestajati junaške napore, da je težko obložen v dežju, snegu in mrazu, lakoti in žeji dospel do zapuščenih rudarjev, jih spovedoval, opravljal najsvetejšo skrivnost ter jim delil Kruh življenja. Ljubi Jezus, hočemo pokazati vso svojo dobro voljo, z Marijino pomočjo in Tvojo milostjo trdno sklenemo, da bomo po Baragovem zgledu radi zelo pogosto opravljali zakrament svete pokore, z živo vero sprejemali navodila svojih spovednikov ter jih zvesto spolnjevali in se pogosto hranili s Kruhom močnih. Tebe, predobrega pastirja v presvetem Rešnjem Telesu in prijatelja grešnikov pa prosimo: Usliši nas, ko Te rotimo za skorajšnje poveličanje božjega služabnika Friderika Barage, ker smo prepričani, da bo njegova proglasitev blaženim in svetnikom mnogo pripomogla k tako potrebni obnovi verskega življenja med slovenskim narodom do- DA GA SPOZNAJO... Objavljamo besedilo šest-stranske podobice, ki jo je v kastiljščini in slovenščini izdala Južnoameriška Baragova zveza s sedežem v Buenos Airesu in ki se sedaj razdeljuje v 10.000 izvodih po deželah s špansko govorico in v 3.000 izvodih med Slovenci po svetu. Besedilo je sestavil dr. Filip Žakelj in je odobreno od .pristojnih cerkvenih oblasti. Kratek življenjepis božjega služabnika škofa Friderika Barage. Rodil se je 29. junija 1. 1797 na graščini Mala vas, župnija Dobrnič, ljubljanska škofija. Smrt mu je kmalu pobrala ljube starše. . Srednjo šolo je obiskoval v Ljubljani, svoje pravne študije pa je odlično dovršil na Dunaju. Pod vplivom svetega Klemena Hofbauerja, svojega spovednika in duhovnega voditelja, se je odločil za duhovniški poklic. Od svojega mašni-škega posvečenja, 21. IX. 1823, je z vso gorečnostjo deloval v ljubljanski škofiji (kaplan v Šmartnem pri- Kranju in v Metliki) ter bil mrkim janzenistom trn v peti. L. 1830 je odšel v misijone v Sev. •Amerike, kjer je postal yeliki misijonar in oče izumirajočih Otavanov in Očipvejcev. V obeh težkih jezikih je tudi pisal. Ker je zna] veliko število evropskih jezikov, je mo-Eel uspešno delovati tudi ^eđ izseljenci, saj je sko-raj vsaki narodnosti mo-Sel pomagati v domačem jeziku. Leta 1853 je bil imenovan za apostolskega vikarja Gornjega Michigana. Kmalu nato ,pa je Postal redni marquettski škof. . z vso dušo je ljubil deviško Mater božjo, Posnemal Jezusa, Dobrega pastirja, se ves žrtvoval za božjo slavo in za Zveličanje duš. Njegovo škofovsko vodilo je bilo: »Eno je potrebno“ (Lk ^0.42), to je: Rešiti dušo. faradi apostolske gorečnosti ga upravičeno primerjajo z apostolom Pav-'.oni, Frančiškom Ksaveri-lem in z velikimi misijonarji najnovejše dobe. U-mrl je 19 janurja 1868, na praznik Jezusovega *niena, v Marquettu, v ®luhu svetosti. Ogromno dobrega je storil Slovenim s svojim svetim zgledom. gorečim apostolskim delom ter s svojimi spisi, rudi v misijonih na svoje Slovence ni pozabil ter Se na samotnih misijon-skih postajah pisal zanje. Slovenci pa so za njegove misijone molili in jih tudi z obilnimi darovi podpirali. Naj bi tudi sedaj Vneto z molitvami in da-vpvi pomagali, da bi ga eirnprej mogli častiti na oltarjih. ma in v tujini. Po istem Kristusu Gospodu našem. Amen. II. Posnemalec velikega duhovnika Jezus. Ti si svet, nedolžen, neomadeževan in od grešnikov ločen veliki duhovnik (pr. Hebr. 7, 26). Svojim apostolom si dal trojno oblast: učeniško, duhovniško in pastirsko. Hotel pa si tudi, naj bi posnemali Tvoje sveto življenje: „Zgled sem vam namreč dal, da bi tudi vi delali, kakor sem vam jaz storil“ (Jn 13,15). Tudi božjemu služabniku Frideriku Baragi si dal trojno oblast. Spolnjeval je z vso gorečnostjo pridigarsko službo tako zvesto kakor malokateri izmed velikih apostolov; bil je pripravljen sam umreti, da bi mogel drugim podeliti svete zakramente: krst, zakrament svete pokore in sveto Popotnico; iskal je dostikrat sam v smrtni nevarnosti ubogih duš, da bi jih privedel na Tvoje Srce. Posnemal je Tvoje kreposti: ponižnost, krotkost, potrpežljivost vdanost v božjo voljo, molitveno življenje, ljubezen do Boga in duš. Dosledno je spolnjeval blagre, ki si jih učil na gori. Ljubi Jezus, slovesno sklenemo, da bomo spoštovali duhovnike, jih poslušali, spolnjevali njihova navodila, radi prejemali svete zakramente, z molitvijo in žrtvami podpirali apostolsko delo slovenskih duhovnikov in misijonarjev, posebej sklenemo, da bomo mnogo žrtvovali, da bi še mnogo slovenskih fantov moglo dospeti do duhovniškega in misijonskega poklica. Tebe, pastirja in varuha svojih duš (pr. 1 Petr 2,25) pa po Mariji, Kraljici duhovnikov, prosimo, da bi nam Friderik Baraga kot blažen in svetnik mogel kmalu z naših oltarjev govoriti: „Bodite posnemalci moji, kakor sem jaz Kristusov“ (1 Kor. 11, 1). Po istem Kristusu Gospodu našem. Amen. III. „Gorečnost za tvojo hišo me razjeda“ (Ps 68,10; Jn 2,17) Gospod Jezus Kristus, ki kot naš božji prijatelj in gost prebivaš v naših cerkvah in kapelicah, spomni se, s koliko gorečnostjo je božji služabnik Friderik Baraga skrbel za lepoto božje hiše. Ti veš, koliko je žrtvoval za kras župnij- skih cerkva v Šmartnem pri Kranju in v Metliki. Ti nisi pozabil, kako je sam kot misijonar in škof skrbel za misijonske kapelice in cerkve, kako jih je sam s svojo roko pomagal še kot škof graditi. Znano ti je kako je skrbel za snago in red v božji hiši. Kako ganljivo je bilo, ko so dva meseca pred smrtjo nesli škofa Friderika Barago čez sneg v štiri ure oddaljeni Negaunee, da je blagoslovil vogelni kamen nove cerkve. Pri tej njegovi ljubezni in gorečnosti do hiše božje Te po Mariji, kateri v čast je v misijonih postavil več cerkvic in kapelic, rotimo in prosimo, da bi povsod, kjer biva slovenski rod, in zlasti po krajih, koder je božji služabnik Friderik pridobival Bogu s Tvojo predragoceno Rešnjo Krvjo odkupljene duše, skoraj mogli njemu v čast postavljati cerkve in oltarje. Po istem Kristusu Gospodu našem: Amen. IV. Mašnik božji Jezus, nedolžno božje Jagnje, ki se za nas daruješ na oltarjih, spomni se, kako se je božji služabnik Friderik Baraga sveto pripravil na maš-niško posvečenje, kako pobožno je prejel mašni-ško posvečenje, kako zbrano je v ljubljanski stolnici pri oltarju presv. Rešnjega Telesa opravil svojo novo mašo, kako je-to skrivnost cenil vse svoje žive dni. kako spodbudno je maševal v misijonskih cerkvah in kapelicah, kako je kot škof rad opravljal slovesne svete maše, kako spodbudno je delil svete redove in posebej maš-niško posvečenje, kako je molil za svoje dobrotnike pri sv. maši, kako je priporočal, naj bi dajali za svete maše, da bi imel več uspeha v misijonih, kako je kot škof v bolezni včasih ostajal kar pri dveh sv. mašah. Zares je svetniško cenil najsvetejše opravilo na zemlji. Jezus, naš veliki duhovnik in čista, sveta in brezmadežna daritev, slovesno sklenemo, da bomo tudi mi po zgledu božjega služabnika Friderika Barage nad vse cenili najsvetejše opravilo na zemlji, da nikoli ne bomo po lastni krivdi ob nedeljah in zapovedanih praznikih opuščali svete maše, marveč se je pobožno udeleževali tudi ob delavnikih, če nam bodo stanovske dolžnosti dopuščale, prosili pa bomo pri sveti maši. da bi Baragova zadeva K troedinemu Bogu: Molimo: Vsemogočni, večni, neskončno sveti in usmiljeni troedini Bog, tvoj služabnik Friderik Baraga se je dolgia desetletja kot duhovnik, misijonar in škof z vsemi močmi trudil, da bi med mnogimi narodi in ljudstvi v raznih jezikih širil tvojo slavo ter rešil čim več neumrjočih duš; z vso ponižnostjo in zaupanjem te .prosim, da bi ga skoraj poveličal s čudeži, ki so potrebni za njegovo proglasitev blaženim, meni pa podelil milost...., ki jo prosim po posredovanju tvojega tako velikega služabnika. Bo Kristusu, Gospodu našem. Amen. Očenaš, zdravamarija, čast bodi. K Jezusu, Dobreimu pastirju: Molimo: Gospod Jezus Kristus, Dobri pastir, ki si se iz neizmerne 'ljubezni popolnoma žrtvoval za uboge izgubljene ovčice in zanje dal celo svoje življenje; božji služabnik Friderik Baraga si je kot dušni pastir, misijonar in škof neprestano prizadeval, kako bi te posnemal kot Dobrega pastirja: po tvojem zgledu in ,po zgledu svetega Pavla, apostola narodov, je hotel biti vsem vse: otrokom, ubogim, grešnikom, bolnikom umirajočim, izseljencem, zlasti pa zapuščenim poganskim Očipvejcem in Otavanom; zelo goreče je častil tvoje presveto Sr- ee; zato tudi tvoje presveto Srce rotim in prosim, da bi uslišalo moje Prošnje ter mi podelilo 'Pilost....j ki jo prosim Po posredovanju tvojega tako zvestega posnemal-Ca, njega pa poplačalo ta-^°. da bi bil čimprej prištet blaženim in svetnikom. Po istem Kristusu Gospodu našem. Amen. Očenaš, zdravamarija, čast bodi. K deviški Materi božji: Molimo: Deviška Mati kozja, Marija, božji služabnik Friderik Baraga Je bil tudi tvoj služabnik: Ijubi'l je pobožnosti tebi v čast; rad je molil in ši-t'l pobožnost angelskega Češčenja, molil in pripo-ročal je molitev svetega rožnega venca; pri srcu JPu je bila pobožnost do žalostne Matere božje; Zaupal je v moč tvojega Presvetega Imena; zelo je častil tvoje brezmadež-Po Srce; tebi v čast je Postavljal misijonske cerkvice; tebi je posvetil mizi jon pri Veliki reki; v zvojih molitvenikih je Priporočal pobožnost, zaupanje in ljubezen do teke ter med tolikerimi narodi in ljudstvi z živo besedo v raznih jezikih oznanjal tvojo čast; še v škofovskem grbu ni pozabil na 'tvoje Ime in tvojo z mečem prebodeno krezmadežno Srce; kot Prednico vseh milosti te Prosim, da bi mi po posredovanju svojega tako vnetega služabnika Fri-^erika Barage, pri Jezusu proglasitve blaženim uspešno napredovala. Tebe, neskončno usmiljeni Veliki duhovnik, pa živo prosimo, usmili se nas in posreduj pri nebeškem Očetu, da bi duhovniki kmalu mogli opravljati sveto mašo v čast tako zglednemu duhovniku in škofu Frideriku Baragi, mi pa se je pobožno u-deleževati. Po istem Kristusu Gospodu našem. Amen. V. Apostol svetega obhajila Ljubi Jezus v presvetem Rešnjem Telesu, božji služabnik Friderik Baraga Te je z neizrekljivo nežnostjo ljubil. Ti veš, kako je v mrzlih janzenističnih časih slovenskim vernikom priporočal vredno 'prejemanje svetega obhajila na prižnici, v spovednici in prav posebno v svojem molitveniku „Dušna paša“. V „Dušni paši ‘ je mnogo več kot sto strani raznih molitev kot priprava na sv. obhajilo in zahvala po svetem obhajilu. Sestavil je celo poseben križev pot v čast presvetemu Rešnjemu Telesu za pripravo na sv. obhajilo ali za zahvalo po svetem obhajilu. Celi rodovi slovenskih vernikov so ta molitvenik uporabljali, ko so se pripravljali na sveto obhajilo in se Ti zahvaljevali. Ti tudi veš, s koliko ljubeznijo je pripravljal svoje ljube Indijance na prvo sveto obhajilo, kako je izseljencem, ki so se po rudnikih trudili za telesni kruh, rad delil nebeški živež presvetega Rešnjega Telesa. Slovesno sklenemo, da Te bomo radi. vredno in pogosto sami prejemali v svetem obhajilu, se dobro pripravljali in vredno zahvaljevali, druge iskreno vabili, naj bolj pogosto hodijo k sv. obhajilu, posebej bomo vse storili, da Te bodo vsi verniki vsaj za veliko noč vredno prejeli. Pri vsakem svetem obhajilu pa Te bomo tudi prosili, da bi velikega apostola presv. Rešnjega Telesa skoraj poveličal s čudeži in tako utrl pot njegovemu poveličanju pred sveto Cerkvijo. Po istem Kristusu Gospodu našem. Amen. VI. Baraga moli Jezusa v presv. Rešnjem Telesu Ljubi Jezus v presv. Rešnjem Telesu, sveti Klemen Hofbauer je napotil mladega vseučilišč-nika Friderika Barago pred Tvoj tabernakelj, že na Dunaju se kar ni mogel ločiti od Tvojega ta- bernaklja. V ljubljanski stolnici je pred oltarjem presvetega Rešnjega Telesa opravil svojo novo mašo. Koliko tihih in sladkih ur je preživel v velikih preizkušnjah v Šmartnem pri Kranju in v Metliki ob Tvojem tabernaklju. V svojih misijonskih cerkvicah je dolge nočne in jutranje ure ob Tebi prečul. Ko se je na škofovsko posvečenje pripravljal, je med duhovnimi vajami skoraj ves čas v Marijini cerkvi v Cincinnatiju preklečal pred 'tabernakljem v Marijini cerkvi. Hočemo posnemati, o preljubeznivi Jezus, njegov svetli zgled: radi bomo prihajali k Tebi na obisk, če bo le mogoče, vsak dan, hodili bomo k svetim uram ter pospeševali bratovščino presvetega Rešnjega Telesa, ki skrbi za češčenje presvetega Rešnjega Telesa in za dostojno opremo božje hiše. Tvojih oltarjev in tabernakljev ter za čedno cerkveno obleko. Pri obiskih presvetega Rešnjega Telesa pa Te bomo z živo vero, trdnim zaupanjem, iskreno ponižnostjo ter gorečo vztrajnostjo prosili, da skoraj poveličaš svojega velikega častilca Friderika Barago. Po istem Kristusu Gospodu našem. Amen. VII. širjenje slave presv. Rešnjega Telesa Spomni se, o preljubi Jezus v najsvetejšem Zakramentu, kako je božji služabnik Baraga Friderik na vso moč pospeševal češčenje presv. Rešnjega Telesa, pospeševal s svojim živim zgledom, širil pa tudi z živo božjo besedo ter v svojih nabožnih knjigah. Ti dobro veš, kako goreče je n. pr. leta 1827 pridigal tri dni o presvetem Rešnjem Telesu v Kranju za pustni dni; Ti tudi veš, da je v misijonih najrajši pridigal, da si Ti Dobri pastir, da bivaš v presvetem Rešnjem Telesu med nami in da Tvoja ljubezen nima mej. Ti nisi pozabil, koliko je storil za češčenje presv. Rešnjega Telesa med Slovenci. „Dušna paša“ je skoraj vsa posvečena naj svetejši skrivnosti svete maše ter presvetemu Rešnjemu Telesu. V Metliki je prevedel za Slovence knjigo sv. Alfonza Ligvorijskega: Obiskovanje Jezusa Kristusa v presv. Rešnjem Telesu in pozdravljanje Marije, prečiste Device. Koliko vernih Slovencev Te je prav ob tej knjigi goreče molilo v najsvetejšem Zakramentu. Saj jih je božji služabnik učil: „V Kristusu, svojem Sinu, izprosila milost..., ki jo prosim, nas vse ,pa mogočno podpirala pri prizadevanju za proglasitev škofa Friderika Barage blaženim. Po istem Kristusu, Gospodu našem. A-men. Očenaš, zdravamarija, čast bodi. VABILO Vabimo vse v špansko govorečih deželah živeče Baragove častilce, zlasti slovenske duhovnike, da razširijo med špansko govorečimi verniki gornje Baragove podobice z Baragovim življenjepisom in moldtvami za njegovo beatifikacijo. Po podobice lahko pišete kar na naslov: Južnoameriška Baragova zveza, Victor Martinez 50, Buenos Aires, Argentina. USLIŠANJA NA BARAGOVO PRIPROŠNJO V težki, z večkratno o-peracijo združeni bolezni naše komaj nekaj mesecev stare hčerkice, ko so resni zdravniki že obupavali nad njeno rešitvijo, smo se v družini z devet-dnevnico obrnili k božjemu služabniku Frideriku Baragi s prošnjo, naj pri Bogu posreduje za zdravje naše ljubljenke. Kjer niso zmogli zdravniki, je pomagal Baraga. Že drugi dan, ko smo začeli z molitvijo za uslišanje k našemu svetniškemu škofu in misijonarju, se je dekletcu obrnilo na bolje. V naslednjih dneh je bila Povsem izven nevarnosti. Zahvaljujemo se Baragi Za uslišanje. Prilagamo zaobljubljeni denarni dar v sklad za beatifikacijo našega svetniškega kandidata s prošnjo, da našo zahvalo objavite v Katoliških misijonih. — Družina A. J., Buenos Aires. O drugem uslišanju na Baragovo priprošnjo poroča naša slovenska misijonarka s. Tobija Fi-deršek, ki deluje med Indijanci v Paragvajskem čaku: Sporočam, da je v našem misijonu San Jose, kot smo vsi prepričani, O a Baragovo priprošnjo ozdravela šestletna indijanska deklica, ki je pr-yorojenka krščenih indijanskih staršev. Oče, ki mu je hčerka posebna ljubljenka, je vse storil, da bi otroka rešil smrti: deklico sta mapadla tifus m huda pljučnica. K nam v misijon je hodil po zdravila. Pa vse skupaj Pi nič pomagalo... Bolezen je ubogega otroka bolj in bolj uničevala. V začetku novembra so ftarši otroka med jokom m vzdihi prinesli na našo misijonsko postajo. Ko sem jo šla gledat, je deklica že skoraj umirala. Domislila sem se tedaj našega Barage in začela z vsemi indijanskimi o-troki na misijonu devet-dnevnico k našemu svet-Piškemu misijonarju s Prošnjo, naj posreduje pri Bogu za zdravje ne- obiskovanju presvetega Rešnjega Telesa najde vsaka duša največjih milosti, največjih pripomočkov za večno zveličanje in največje ovesele-nje.“ — Preljubeznivi Jezus v najsvetejšem Zakramentu, ponovno trdno sklenemo, da bomo posnemali Baragov živ zgled in njegov nauk o presvetem Rešnjem Telesu, Tebe pa v vsej ponižnosti rotiino, da nas skoraj uslišiš, ko že toliko let prosimo za čudeže na Baragovo priprošnjo, za uspešen potek postopka za proglasitev blaženim ter za njegovo proglasitev'blaženim. Po istem Kristusu Gospodu našem. Amen. VIII. Sveta popotnica Preljubi Jezus, ki si nam pri zadnji večerji izkazal ljubezen do konca, ki si ustanovil najsvetejši Zakrament, da bi bil našim dušam hrana in srečna Popotnica v večnost, spomni se, s koliko ljubeznijo Te je božji služabnik Friderik Baraga pritiskal na svoje pobožno srce, ko Te je kot sveto Popotnico prinašal umirajočim vernikom v župniji Šmartno pri Kranju ter v metliški župniji; pa ne pozabi tudi, s koliko ljubeznijo je prevideval umirajoče tudi v Sev. Ameriki kot misijonar, dušni pastir izseljencev in škof. Nobena pot mu ni bila predolga, nobeno vreme preslabo in nobena žrtev prevelika, kadar je bilo bolnika treba previdevati na zadnjo uro. Kolikokrat Te je v hudi bolezni tudi sam prejemal v svoje srce! Jezus, živež naših duš in Popotnica v večnost, mnogo bomo molili za svojo srečno zadnjo uro, da ne bi umrli nagle in neprevidene smrti, vso krščansko ljubezen bomo skazovali bolnikom in umirajočim, da po naši krivdi nobeden ne bo šel nepripravljen in nepreviden v večnost, Tebe pa pri veliki in junaški ljubezni, ki jo je imel božji služabnik Friderik Baraga do bolnikov in umirajočih prosimo, ne zapusti nas, ko Te tako živo prosimo za poveličanje Tvojega tako velikega ljubljenca in ljubitelja neumrjo-čih duš. Po istem Kristusu Gospodu našem. A-men. IX. Naša ljuba Gospa presv. Rešnjega Telesa Naša ljuba Gospa presvetega Rešnjega Telesa, ni mogoče pozabiti velike ljubezni, ki jo je božji služabnik Friderik Baraga imel do Tebe. Ko je Slovencem prevajal knjigo sv. Alfonza Li-gvorijskega o obiskovanju presv. Rešnjega Telesa, ni mogel pozabiti tudi na pozdravljanje Marije, prečiste Device. Tebi je postavljal v mi-• sijonih cerkvice in cerkve ter v njih opravljal najsvetejšo skrivnost. Najlepša in največja cerkev v njegovi škofiji je bila posvečena Tvojemu Imenu, o Marija. V Marijini cerkvi pred tabernakljem se je pripravljal na škofovsko posvečenje, svojo prvo slovesno škofovsko mašo je spet opravil v isti cerkvi. Kako ganljive so njegove molitve kot priprava na sv. obhajilo in kot zahvala po sv. obhajilu, kjer tudi Tebe tako ganljivo prosi dobre priprave in vredne zahvale. Tudi mi z vso pobožnostjo prihajamo k Tebi, naša ljuba Gospa presvetega Rešnjega Telesa, ter Ti slovesno obljubimo, da bomo po Baragovem zgledu gojili prisrčno pobožnost do Tebe, kakor smo Ti že v Marijinem letu slovesno obljubili, Tebe pa z otroškim zaupanjem prosimo: dosezi pri Jezusu, svojem ljubem sinu, skorajšnjo proglasitev Jezusovega prijatelja in Tvojega tako velikega častilca blaženim in svetnikom. Po istem Kristusu Gospodu našem. Amen. Vsak zaveden katoliški Slovenec rad moli za Baragovo beatifikacijo. A treba je tudi sicer sodelovati pri tej stvari. AH si že včlanjen v Baragovo zvezo in ali si že vplačal svoj prispevek za Baragovo beatifikacijo? dolžnemu otroku. Še isti dan se je deklici obrnilo na bolje. Naslednji dan je že jedla, spet po dolgih tednih bolezni, z velikim tekom. Danes pa se že igra med nami in veselo prepeva! Obžalujem, da ni tukaj nobenega zdravnika, ki bi mogel pričati, kot smo mi prepričani, da je ozdravljenje čudežno. Naš pater nas zagotavlja, da je bila naša molitev na Baragovo posredovanje prav gotovo u-slišana! — Prosim, da to objavite v Kat. misijonih vse v večjo čast božjo in v slavo našemu svetniškemu rojaku Baragi! Še eno uslišanje: Podgora, 14. XI. 1956 Južnoameriški Baragovi zvezi. Moja hči Elizabeta biva s svojo družino v državi Connecticut, UlS.A. Tam je letos avgusta hu-rakan grozno pustošil. Ko sem zvedel za katastrofo, sem začel z družino opravljati devet-dnevnico k božjemu služabniku Frideriku Baragi, naj bi posredoval, da bi bila moja hči obvarovana nesreče. Koj v začetku devetdnevnice je pisala, da je bila njena družina popolnoma obvarovana, dočim je bilo mesto Bridgeport, kjer ona prebiva, vse razdejano. Božjemu služabniku Frideriku Baragi se tako zahvaljujem, kakor sem obljubil. Lesjak Janez, Podgora 5, p. Klobas-nica, Koroška, Avstrija NHH Na prejšnji strani: Slovenska misijo- narja Jožef Geder (s slamnikom) in. Andrej Majcen ( v sredi), oba sa1ezi-\ janca, pred lurško votlino v Hongkongu. Misijonar Majcen ima za seboj zelo raznoliko misijonsko pot. Sedaj je ravnatelj velikega salezijanskega zavoda v Hongkongu, kjer deluje tudi Jožef Geder, ki ima na skrbi vzgojo salezijanskih aspirantov. Hrav na tej sliki zgoraj vidimo nekatere od njih, člane družbe sv. Alojzija, z zastavo. Slika levo pa kaže ravnatelja Majcena v družbi z dru-gu skupino salezijanskih aspirantov, tistih, ki jih je iz Vietnama rešil v San gon ter jih tam pustil, da bi nadaljevali študije, pa so zdaj prišli za njim. Misijonar Majcen je napisal na sliko, da še ni čisto pozabil vietnamščine... Gospod Geder je tako kot Majcen prej deloval na Kitajskem, že kakih 25 let. Zadnja leta pred komunističnim prihodom je vodil celo misijonsko škofijo, ko je škof umrl in zaradi vojnih razmer niso mogli dobiti novega; naš g. Geder je bil določen za škofovega namestnika. Salezijanska družba si upravičeno obeta prelepe sadove dela teh naših misijonarjev za salezijanske poklice med kitajsko in vietnamsko mladino. Podpirajmo nju: no delo tudi mi, da bomo z njima deležni božjega plačila! G°spod Majcen pred razvalinami stare tudi salezijanski brat Rafael Mrzel, ki cerkve sv. Pavla v tej portugalski kolo- je sedaj na Filipinih. Tu spodaj ga vi- niji Macao. Tam je deloval dolgo časa dimo v krogu mladine pri prireditvi. V Hongkongu deluje sedaj tud' frančiškanska Manjina misijonarka m. Geb- hardina Hrastnik, ki je nad 20 let delo-va'a v veliki šanghajski bolnišnici na Kitajskem, pa je tudi morala s krvavečim srcem zapustiti to ljubljeno deželo. V Hongkongu ima njena misijonska družba zelo lepe ustanove, v katerih se zavzemajo zlasti za sirote, žrtve rdeče revolucije v sosednjih krajih. Tu zgoraj vidimo skupino takih sirot; slika spodaj pa predstavlja našo misijon, s. Hrastnik. Zelo je vesela, da je mogla še ostati na misijonskem polju, dočim je večina drugih z izgubo Kitajske izgubila misijone nasploh. . . Tako tudi m. Kalista Langerholz F.F.M., ki je bila dolgo let voditeljica raznih šol te družbe na Kitajskem in so jo rdeči zelo šikanirali; a je ona vztrajala, dokler je niso s silo izgnali. — Veliko je misijonarjev in misijonark našega rodu, ki s hrepenenjem čakajo, da se povrnejo na Kitajsko, pa tudi novih moči, ki bi se jim rade pridružile, da bi tako skupaj ponovno zavzeli s tolikšnimi žrtvami pridobljene misijonske postojanke in nadaljevali z i-dealnimi prizadevanji: ta največji narod sveta osvojiti Kristusu! Vsi katoličani sveta, tudi slovenski katoličani, bi morali veliko imoliti in se še na druge načine prizadevati, da se čim prej vrne svoboda Cerkvi na Kitajskem. otoku nacionalistične Kitajske, For-n>°si, je veliko kitajskih katoličanov — ^Kuncev, že zaradi njih je moralo iti tjakaj delovat tudi veliko misijonarjev, Med misijonarji družbe Maryknoll je tudi Slovenec Franc Rebol. Ta slika nam ga kaže na njegovem misijonu, kjer je sam, brez pomoči drugega misijonarja. Na Formozi deluje izredno uspešno slovenski misijonski zdravnik dr. Janez Janež, ki so g-a Kerečevi misijonarji kami-lijanci spoznali že v slovenski misijonski bolnišnici v Čaotungu, ki jo je vodil, in so ga pb izgnanju iz Kitajske nu'no hoteli imeti v novo sprejeti mali bolnišnici, ki so jo prevzeli na Formozi Po nekaj letih je pred vsem po zas’ugi naravnost čudovitih dr. Janeževih operacij in zdravljenj bolnišnica tako zaslovela, da so ji vsi hoteli pr ti na pomoč pri povečavi. Tako so pred nekaj meseci zgradili in. blagoslovi"i novo stavbo, vrhu katere stoji marmornat kip Brezmadežne. Grade pa že nov, velik paviljon... Ta zgoraj UT ' ' desno vidimo dr. Janeža pri preiskova; nju zlomljene noge, spodaj levo pa pj u.par.ra .ju. Zlasti mnogo posla mu daj0 begunci; pravi, da je „begunec med be' u.icl“... Mnogi mu pridejo s prošnjo’ da jim izbeza iz telesa izstrelke, ki s0 jih zadek v bojih. Spodnja slika desn5 kaže enega od tovrstnih bolnikov: dlani ima iz kosti pobrane izstrelke, & prsih mu visi tablica s popisom opera' cije. na levi za njim pa je videti rent' genski posnetek kosti in izstrelkov v njih; Desno vidimo našega dr. Janeža (tret)1 od desni) sredi skupine sodelavcev v m1' sijor.ski bolnišnici na Formozi, pred nO' vo stavbo bolnišnice, v kateri dr. Jane' zu zvesto s':uži od slovenskih rojakov darovani mu rentgenski aparat. Ne bo odveč, ako kratko ponovimo zanimivo in slavno zgodbo tistega prvega „sklada“ 1000 dolarjev, ki smo ga zlasti z nad vse lepo uspelim srečelovom v Buenos Airesu pred šestimi leti spravili skupaj. Samo na podlagi našega sporočila, da denar za rentgenski parat imamo, je dr. Janež najel v škofiji Čaotung posojilo in kupil aparat ter delal z njim, celo še Pod komunisti. Ti so sicer rentgen kot vso drugo misijonsko imovino, premično in nepremično, zasegli in misijonarje izgnali, denarja, ki smo ga mi zbrali, a ■M zaradi komunistične zasedbe ne poslali, pa niso mogli zaseči... Ko pa je dr. Janež prišel na Formozo in tam organiziral najprej majhno misijonsko bolnišnico ter bil1 spet brez rentgenskega aparata, so mu tistih 1000 dolarjev res poslali in je z njimi aparat kupil ter še zdaj z njim dela. Tako je Bog blagoslovil plemenito akcijo slovenskih rojakov, da je mogel dr. Janež na podlagi skromne vsote, ki niti za en aparat ni zadostovala, kupiti kar dva in da z njima že šesto leta dela čudeže moderne medicine, še bo j pa čudeže božje in svoje Jjubezni med trpečimi kitajskimi brati v Kristu. Na Kitajskem je kakih 20 let — nekaj let celo pod komunisti — deloval misijonar, ki je sicer duhovnik in redovnik, a tudi zdravnik, čeprav brez diplome: o. Albin. Miklavčič S.X. Ta je ,po velikem trpljenju v rdeči internaciji prišel nazaj v domovino, v Trst kjer pa je zdržal le nekaj mesecev. Odšel je na novo misijonsko polje, čisto blizu področja slovenskih jezuitskih misijonarjev v Bengaliji, v kraj Satkiro, kjer so oni pred delitvijo dežele med Indijo in Pakistanom že delovali, po delitvi ,pa je parmska misijonska družba prevzela ta del. Na desni nam kaže fotografija prihod tega našega misijonarja v Satkiro (januarja 1955). Slike tu so posnete ob priliki velike povodnji, ki je zadela ta njegov misijon kmalu po njegovem prihodu. Tam je sicer običajno in potrebno, da voda vso zemljo zalije zaradi riž-nih polj, ki uspevajo samo v vodi. A letos je prišla voda le previsoko. Pokra- I * ••‘f’-a okrog misijona je sicer ravnina, a Pasejana z malimi griči, kakor vidimo enega na sliki spodaj in indijsko otro-cad vrh njega Na enem takih gričev, šest metrov visokem, je o. Miklavčič za* čel zidati kapelico, pa tudi do tje je letos segla voda, kakor vidimo na sliki str. 120, levo spodaj. Pomagajmo mu! V Davjeelir.gu, nad 2000 metrov visoko, dovč. Tu ga vidimo sredi skupine cer-ob vznožju himalajskih vršacev, imajo kvenih pevcev. — Spodaj pa sedi z belo jezuiti velik zavod za indijsko mladino, čepico na glavi sllovenski salezijanski kjer deluje zelo uspešno brat Janez U- misijonar Nace Kustec, Južna Indija. Tudi ta s ika zgoraj in slika spodaj des- daj levo pa kaže drugega salezijanskega no kažeta Naceta Kusteca, na izletu s misijonarja brata Ivana Kešpreta. Oba svojimi indijskimi prijatelji. Slika spo- delujeta v Tirupatturju. Ivanu Kešpre- tu se imamo predvsem zahvaliti, če Kat. misijoni prinesejo toliko lepih slik iz Indije, kajti so predvsem njegovo delo. I k M. Miriam Zalaznik I.B.M.V po 26 letih dela v indijskih misijonih. Spodaj jo vidimo s skupino študentov, ki že pomagajo v nižjih razredih pri poučevanju Tu zgoraj vidimo novo poslopje njih u-čiteljišča v gradnji. — Spodaj s. Tere-zja Medvešček, misijonarka v Asamu. Komaj pred letom dni je odšla v indonezijske misijone s. Jožefa Brilej, ki jo vidimo na tej fotografiji s tremi fantiči, desno pa pred za tiste kraje značilno hišo. — Spodaj: Misijonarka s. Elizabeta Pogorelc, ki vodi misijonsko šolstvo v misijonu Pelle v Južni Afriki. Tu jo vidimo sredi ostalega učnega osebja. Iz uprave „Katoliških misijonov 7 Cenjene naročnike „Katoliških misijonov“, ki še niso poravnali naročnine za prejšnja leta, uprava ponovno prav lepo prost, da to store čim preje! Vse tiste, ki prejemajo „Katoliške misijone“, a jih ne nameravajo plačevati, pa enako lepo prosimo, naj nam narede vsaj to uslugo, da nam sporoče, pismeno ali pa po poverjenikih, da ne žele več prejemati lista. Kdor namreč lista potem, ko ga je enkrat naročil, ni odpovedal, tega smatramo za naročnika in po pravici pričakujemo odgovarjajočo maročnino! Pričujoča dvojna številka je zadnja, ki jo pošljemo tistim naroč' nikom, bi ne bodo do 1. januarja 1956 ali pa vsaj neposredno po prejemu te številke poravnali naročnine vsaj za leto 1954. Vse prijatelje in dosedanje zveste naročnike „Katoliških misijonov“ prosimo, da ostanejo listu zvesti tudi vnaprej in da nam pomagajo list ohranjati na dosedanji višini s tem. da darujejo v tiskovni sklad in pridobivajo nove naročnike. PROSIMO, PORAVNAJTE NAROČNINO! Naročnino za „Katoliške misijone“, Knobleharja in vse ostale misijonske tiskovine, pošiljajte, prosimo, samo poverjenikom posameznih dežel, katerih imena in naslovi so objavljeni v vsaki številki „Katoliških misijonov“. Vse naročnike, zlasti one v USA in Kanadi, ponovno prosimo, naj ne pošiljajo denarja niti v pismih niti po poštni nakaznici, ampak samo preko poverjenikov! Naročnina „Katoliških misijonov“ za leto 1956 je ista kot lansko leto, in sicer: V Argentini 35 pesov, v U.S.A. in Kanadi 2.50 dolarja, v Italiji 1.400 lir, v Avtriji 30 šilingov, v Angliji in Avstraliji 1 funt, v Franciji 800 frankov. Drugod 2.50 dolarja. V SKLAD ZA SLOVENSKE MISIJONARJE SO DAROVALI: Kanada (vsi iz Toronta); Neimenovani, 100 dolarjev; Neimenovani, 17 dol.; Rudolf Šircelj, 13 dol.; Stane LamoVšek, 5 dol.; Miss Ivanka Strle, 2 dol.; Miss Rozi Smodiš, 1.69 dol.; Misijonski krožek od .prireditve na misijonsko nedeljo, 250 dol (od tega 50 dol. za misijonarja Bernika, 50 dol. za misij. Majcena ter 50 dol. za .misij. Demšarja). RAZNO ZA MISIJONE SO DAROVALI: Argentina-. Prostovoljni prispevki na Misijonsko nedeljo ob misijonskih prireditvah: v San Justo 150 pesov; v Ramos Mejia 122 pesov, v Lanusu 55 pesov; v San Martinu 50 pesov. — g. Milharčič 5 pesov; č. g. Grilc 52 pesov; N.N. 20 pesov; ga. Ivanka Kušar, za misijone v zahvalo Baragi, 100 pesov; Neimenovani, Bs. Aires, za misij. Kladnika, 361 pes. — Avstrija: Po č, g. Miklavčiču, zbirka na misijonsko nedeljo v taborišču, 2118,40 šil. KNJIGA JE NAPETO BRANJE, KNJIGA JE VZPODBUDNO BRANJE, KNJIGA JE LEPO BRANJE. Tako trdi Marijan Marolt — o kateri knjigi? O nedavno izišlem dr. Jakličevem življenjepisu: KNOBLEHAR Dodamo še, da je knjiga tudi ceneno branje, kajti obsega skoraj 500 strani s številnimi slikami na umetniškem pa,pirjiuj a stane v karton vezana samo 35 pesov, 3 dolarje, 1000 lir, 35 avstrijskih šilingov, 2 funta, v platno vezana pa 45 pesov, 4 dolarje, 1200 lir, 45 avtrijskih šilingov, 2,5 funta. Dobi se pri vseh poverjenikih „Katoliških misijonov“ in se naroča pri upravi: „Katoliški .misijoni“, Cochabamba 1467, Buenos Aires, Argentina. Vsem naročnikom in misijonskim sodelavcem sploh sporočamo, da ima Misijonska pisarna in s tem tudi uprava , Katoliških misijonov“ odslej le naslov: Cochabamba 1467, Buenos Aires, Argentina. — Vse denarne pošiljke naj se pošiljajo na ta naslov iw na ime Petek Janez C.M. Iz inozemstva ne pošiljati denarja naravnost, ampak samo potom poverjenikov, ki so v vseh deželah, kjer je kaj več naročnikov. Drugod je način pošiljanja v vsakem primeru posebej dogovorjen. MISIJON. TISKOVINE SE PLAčUJEJ(\ NA SLEDEČIH NASLOVIH: Argentina: Petek Janez CM, Misijonska pisarna, Cochabamba 1467, Buenos Aires ‘U.S.A.: Rev. Charles Walbang CM, St. Vincent’s Sem., 500 East Chelten Ave, Philadelphia 44, Pa. — Rudi Knez, 15011 Cardinal Ave, Cleveland 10, Ohio. Mary Vavpotič, 1923 W. 22nd Pl., Chicago 8, 111. — Anica Tushar, Box 731, Gilbert, Minn. Kanada: Rev. John Kopao , CM, 594 Manning Ave, Toronto 4, Ont. — John Marentič, 362 Wellesley St. E., Toronto Ont. — Rev. Martin Turk, 545 Ma-hon Ave, North Vancouver, B. C. — Antonija Čuden, 3958 Laval Ave, Montreal, Que. Italija: Dr. Kazimir Humar, Corte s. Ilario 7, Gorizia. Trst; Oddajati na naslov: Marijina družba, Via Risorta 3. Avstrija: Rev. Miklavčič Anton, Spittal a/Drau, D.P. Camp, Karaten, Austria. V ostalih deželah sprejemajo iz prijaznosti naročnino slovenski dušni pastirji. ».Katoliški misijoni“ so splošen misijonski mesečnik, glasilo papeških misijonskih družb, slovenskih misijonarjev, „Slovenske misijonske zveze“ in „Južnoameriške Baragove zveze“. Izdajajo ga slovenski lazaristi. Urejuje Lenček Ladislav C.M. ® sodelovanjem dr. Maksimilijana Jezernika v Rimu, Karla Wolbanka C.M. v Philadelphiji, U.S.A., prof. Lojzeta Geržiniča in Nikolaja Jeločnika v Buenos Airesu. Upravlja Petek Janez C.M. — Naslov uredništva in uprave: Calle Cochabamba 1467, Buenos Aires, Argentina. —Tiska „Federico Grote“, Montes de Oca 320 (Lenček .Ladislav C.M.). — S cerkvenim dovoljenjem 0225523«cEi.51 s DED