KAT0L1SK CKRKVEN LIST. „Daniča" izhaja vsak petek na celi poli, in velja po pošti za celo leto 4 gld. 00 kr., za pol leta 2 gl. 40 kr.. za ¿etert leta 1 gl 30 kr. v liikarnici sprejemana za celo leto 4 gl., za pol leta 2 gl., za čertert leta 1 gl.; ako zadene na ta dan praznik, izide ..Danica" dan poprej. Tečaj XIXVII. V Ljubljani, 30. vel. travna. 1884. List 22. Pervo sv. obhajilo. (Nagovor.) Preljubi otroci! Z velikim veseljem vas danes pozdravim tukaj pred oltarjem Gospodovim; blagrovati vas moram zarad tolike sreče, kterc boste danes deležni. Imeniten je za vas današnji dan, tako imeniten, da v nekem oziru ni bilo takega za vas in ga ne bo ves čas vašega življenja: pač velik praznik smete imenovati tako veličastni dan. — Časti vreden se mi zdi že sicer vsak navaden človek, kadar pristopi lepo pripravljen k mizi Gospodovi; veličasten se mi zdi, ko ga vidim pobožno odhajati z Jezusom v srečnem posvečenem sercu. Kako, da bi ne bilo danes oveseljeno moje serce. ko vidim pred seboj zbrano tako veliko število samih takih, ki bodo pervikrat tako srečni, da prejmejo Jezusa v svoje mladostno serce! Saj je Zveličar sam v življenji z besedo in djanjem pokazal, kako zelo mu je pri sercu sreča nedolžuih otročičev, kako zelo jih ljubi! Kaj menite, da je do vas menj ljubeznjiv, kakor je bil do tistih otročičev, ki so mu jih prinesle dobre judovske matere, naj jih blagoslovi? Ali mislite, da bo to manje veselje danes za Jezusa, ko so vas poslali vaši dobri starši, vaši skerbni učeniki lesem, da vas — ne le blagoslovi in objema, kakor one srečne judovske otroke, ampak da se vam da sebe samega zavžiti z dušo in s telesom, s kervjo in z mesom, kakor Bog in človek skupaj? O kdo bi bil zmožen popisati to vašo današnjo srečo! — In tukaj pri sv. obhajilu je Jezusu tisti naj ljubši, kteri je bolje in lepše pripravljen. Tudi od te strani imam popolno prepričanje, da vas bo Jezus z veseljem sprejel. Ni mi bilo sicer dano gledati v vaše serce, kakor vam je videl Jezus, ko ste se pripravljali za njegov prihod. On vas je videl, ko ste se tako veselo in radi učili in poslušali nauk o najsvetejšem zakramentu, ki je njemu tolikanj bil pri sercu, da ga je že eno leto pred obljubil, preden ga je postavil; slišal vas je, ko ste večkrat v sercu želje in hrepenenje obudili po njem; vedel je, kako zelo ste se že naprej veselili današnjega dneva in kako skerbno ste se zlasti za čisto spoved prizadevali kakor je nekdaj rekel aposteljnom: „Serčno sem želel z vami jesti to velikonočno jagnje." tako tudi vas danes z veseljem pričakuje. Na kfero koli stran se obračam, moram reči. da danes je za vas častitljiv, vesel, veličasten dan! Večkrat sem vam že v šoli napovedal srečo današnjega dueva, kaj vam pa hočem danes še reči. ko je res že prišel presrečni dan V kaj vam hočem pa zdaj le. zadnji treuutek še posebno uaročiti in na serce položiti? — Pred vsem vam rečem: Veselite se, kolikor morete iu z radostnim sercem pojdite svojemu Jezusu naproti; kakor so oni dobri otroci v Jeruzalemu, ko so že drugi utihnili, le še veselo klicali: „Hosana Sinu Davidovemu. češčen bodi, kteri pride v imenu Gospodovem!41 tako tudi vi zdaj veselo in pobožno molite iu počastite Jezusa ter ua vse drugo pozabite iu mislite le nanj. S tako živo vero ga molite, kakor nekdaj sv. Tomaž, ki je poklekuil predeuj in zdihuil: Moj Bog! moj Gospod! S toliko ponižnostjo se mu bližajte, kakor oni ajdovski stotuik. ki je pokleknil predenj ter klical: „Gospod, nisem vredeu. da greš pod mojo streho!" Tako naj bo danes vaše kesanje, kakor se je kesala Marija Magdalena iu pri nogah Jezusovih milo objokovala svoje grehe! Tako priserčua naj bo vaša ljubezen, kakor je bila ljubezen sv. Janeza, ki mu je pri zadnji večerji slonel na božjih persih! — Prav posebno pa naj bo veliko in terdno vaše zaupanje. Le prav veliko ga danes prosite; prosite ga za svoje starše, za svoje dobrotnike, botre, sorodnike, za svoje skerbne učenike, molite tudi za me, za vse duhovne, za sv. očeta papeža, in za vso sveto katoliško cerkev! Naj bolj pa ga prosite sami za-se, da bi mogli potem pervein sv. obhajilu stanovitni ostati. Pa ravno to — vaša stauovitnost — se mi tako imenitno zdi, da vam hočem še posebej zdaj v tem svetem trenutku uekoliko besedi spregovoriti. In da me boste lože umeli iu si bolj v spomin vtisnili, vam bom to v priliki ali v podobi pojasnil. Kakor je nekdaj sv. Pavel verne, ki jih je v veri podučeval. nagovoril s prelepimi besedami: „Ali ue veste, da ste tempelj Božji, vaše mlado serce, — serce vsakega izmed vas — je tempelj Božji — lepa. krasna cerkvica, v kteri hoče Jezus danes pervikrat stauovati! a) Cerkev je posvečeni kraj, svet prostor, odločen ediuo le v čast božjo. Na tem svetem kraji se ne sme nobeno posvetno delo opravljati; temuč. vsi kteri pridejo v cerkev, si morajo prizadevati, da pozabijo na posvetne skerbi iu da si le svete in pobožne misli iu želje vueinajo v sercu. V cerkvi mora biti vse tiho. vse mirno; če so kdaj kaj sliši, sliši se le sveto petje, sveta-jodba. sliši se molitev iu beseda božja! — Predragi otroci! tudi cerkvica vašega serca bode danes posvečena po prihodu Jezusovem; o skerbite, da tudi zmeraj tako posvečena ostane; skerbno jo zapirajte pred vsem, kar se greh imenuje; nič nizkotnega in zlobnega naj nikoli ne uajde prostora v tem vašem svetišču, marveč vedno naj ga napolnujejo svete misli in želje, veselje do molitve in božje besede naj vedno v njem odmeva! (Konec nasl.j Premišljevanja in molitve za vse stanove. 15. Delaj dobro! S teiu, da smo se grehu odpovedali iu grešnih priložnost ogibati se sklenili, še k poboljšanju in opra-vičeuju ni zadosteno. Popolna pravičnost namreč je v tem, da se ne le hudega varujmo temuč da tudi zanaproj, kolikor naj več mogoče, dobrega storimo, iu se v ker-šanskih čednostih vadimo. K temu nas Jezus opominja, ki pravi, da si zakladov nabirajmo za večno življenje, kjer jih ruja iu molj ne sne in kjer jih tatje ne izkopljejo in ne ukradejo; ko nam naroča, da si prijatlov delajmo s krivičnim inamonom, da naj si z dobrimi deli svoj poklic zagotovljajmo! In to tudi ne bo več težavno, ako smo se grehu zares in za vselej odpovedali. Kakor človek popred, (iokler je v grehih, nič veselja nima do čednost in dobrih del: tako ga potlej po resničnem spreoberujeuji serce žene k čednostim in dobrim delom! Le opazujmo grešnika. dokler je v grešnem stanu, ali pomislimo sami na svoje življenje, ako smo greh ljubili: kako je vender grešniku vse zoperno. kar količkaj dahne po čednosti in kar se količkaj dobro delo imenuje! — Grešnik ne mara za molitev. Božja služba mu je odveč, Božja beseda mu je zoperna, od ss. zakramentov kar slišati, posta kar poznati noče, zatajevanje mu še na misel ne pride in čednosti so mu neznana reč. Če pa tudi ktc-rikrat kaj navidezno dobrega stori, se to navadno zgodi bolj po sili, po verhu, brez svetega namena iu brez zasluženja. Berž pa ko jo grešnika milost Božja obsijala, berž ko se je grehu in grešnim priložnostim odpovedal, že čuti nekaj v serci, kar ga naganja k čednostim in dobrim deloiu. In tako se pravo spreobernjenje kaže tudi na to stran, da spokornik potlej dobra dela, ki jih je pred opuščal, zvesto opravlja, in za čednosti, kterih popred ni maral, se stanovitno prizadeva. Pravi spokornik po svojem spreobernjenji rad in pobožno moli. z veseljem v cerkev hodi. Božjo besedo zvesto posluša, ss. zakramente skerbno pripravljen iu pogosto prejema; po svojem stanu miloščino deli, poste natanko spolnuje in se sploh v vsili rečeh zatajuje, kolikor moč. — Če je bil popred uapuhujen, se zdaj prizadeva za ponižnost; če je bil popred lakomen, zdaj rad vbogaimc deli; če je bil pred nesramen, je zdaj čisto iu pošteno njegovo življenje; če je bil pred ue-vošljiv. je zdaj poln ljubezni do bližnjega; če je bil pred nezmeren v jedi in pijači, si zdaj tudi dovoljenega priterguje; če je pred v jezi, sovraštvu in prepiru živel, je zdaj krotak iu spravljiv z bližnjim; če je bil popred lažujiv, jo zdaj resničen in odkritoserčeu; popred ne-vboglj iv. zdaj pokoren; popred terd, zdaj usmiljen; popred len. zdaj goreč. Z eno besedo: Če se je res spreobernil, je zdaj ves drug človek, je zares nov človek, ki živi v pravičnosti iu svetosti, po podobi Njega, ki ga je stvaril in s svojo gnado predelal. Molitev. O moj Bog! Če v Tvoji pričujočnosti svoja pre-tečena leta premišljujem, ka j vidim V Oh jest revež spoznam, da sem le to ljubil, kar Ti sovražiš, to pa sovražil, kar Ti ljubiš! Nakladal sem greh na greh in hudobije sem, kakor vodo pil; za čednosti iu dobra dela mi pa ni bilo mar! — Zdaj mi je pa to iz serca žal, kakor Ti veš, in v grenkosti svoje duše zdaj zmoto obžalujem! Ti. o Bog mojega serca, si mi brezštevilne moje grehe tudi že odpustil, kakor terdno zaupam! — Ker si mi pa, o Bog! to milost dal, da sem svoje grehe spoznal in se jim odpovedal, daj mi še milost, da za-naprej tudi dobro delam, kar sem pred opuščal, in da si za lepe čednosti prizadevam, za ktere popred nisem maral. S Tvojo milostjo iu pomočjo, o Bog! hočem za-naprej biti zmeren v jedi iu pijači, čist in sramožljiv v mislih, besedah iu djanji, poterpežljiv v nadlogah, krotak in ljubeznjiv do bližnjega, usmiljen do rcvežev, stanoviten v pobožuosti. goreč v prejemanji ss. zakramentov, neutrujen v zatajevanji, nepremakljiv v dobrih sklepih. Kar sem popred dobrega zamudil, hočem zdaj s Tvojo pomočjo prihiteti in z dvojnato gorečnostjo nadomestiti. Daj, da se nikoli ne utrudim v dobrih delih, temuč da si s čednostimi iu dobrimi deli zagotovim večno zveli-čanje! Amen. Alfons Ratisbon. (Dalje.) Na omenjeni ugovor Alfonsov prešine barona Bus-sieres-a posebna misel, ki pravi, da mu je z neba prišla. ; zakaj ,.posvetni modri" bi jo bili neumnost imenovali, — žc celo pa gotovo v taki okolišiui. kakor se je to godilo. Reče mu: „Ko ste tako močen duh in si tako svesti za samega sebe, obljubite mi, da bote pri sebi nosili, kar bom Vam dal." — ,.Se bo vidilo, kaj je," odgovori Ratisbon. ,.Ta-le svetinja, reče Bussieres. in mu pokaže svetinjico neomadežanega spočetja. Nejevoljen in v zadregi se je Alfons na vso moč brani. Bussieres pa ga podraži, da pri njegovi močnodušnosti je pač vuemarno, kaj da krog vratu nosi; njemu pa vender s tem posebno piijaznost skaže. Med glasnim smehom iu bistroumkami. ki so se Bussieres-u bogokletja zdele, sprejme Ratisbon svetinjo in žuga mu. kako se bodo v svojem potopisu maševal nad to dogodbo. Bussieres mu dene okoli vratu motozek. na kterega ste bili med pogovorom njegovi hčerki svetinjico navezali, iše pa tudi še besedo od Alfonsa, da bode molil lepo molitvico sv. Bernarda: Memorare, o piissima Virgo. (Spomui se. o prcdobrotljiva Devica). To pa mu je bilo že vse preveč, — še celo to. da bi mogel molitev sam prepisovati, ker povedal je Bussieres. da ima le eno samo. Tudi v to se poslednjič vda med smehom in zasme-hom ter odhajajo godernja sam seboj: „Taccga nadlež-nika pa še nisem naletci! Hotel bi voditi, kaj bi on rekel, ako bi ga jaz tako terpinčil, da naj on moli ktero mojih judovskih molitev!" Po njegovem odhodu sta Bussieres in njegova žena en čas kar molče sterinela zavoljo bogoskruustva. ki sta ga mogla slišati, in vsa deržina je od tega' due molila za njegovo spreobernjenje. Bussieres pa si sam ni vcdil prav razlagati, kako se je godilo, da mu je svetinjo iu molitev tako vsiloval. Ratisbon je potem molitev prepisoval iu jo večkrat bral. da bi vidil, kaj prav ima v sebi in zakaj ima za Bussieres-a toliko ceno. Z večkratnim branjem mu je bila na zadnje kakor kaka zuaua posmica iu ziuiraj mu je v mislih iu v ušesih šumelo: „Spomni se, o prcdobrotljiva Devica!" — Na baronovo prigovarjanje je Ratisbon, ki je drugi dan k njemu prišel, odložil tudi svoje popotvauje in ogledal cerkvi ,.al Džesu" in avguštiusko. Zvečer je Bussieres pripovedoval dogodbo z Ratisbouom grofu la Ferronnay-u, ministerkemu predsedniku pod Karolom X. po njegovem pregnanji pa v Rimu bivajočemu. Ta pošteni in pobožni mož mu je na to za terdno rekel: „Zaupajte; ako „Memorare" moli. boste njega pridobili in še veliko druzih." Umeri je pa ta mož že drugi dan, 17. pros.. skoraj neprevidoma, potem ko je tudi on goreče molil za Ratisbonovo spre-obernjenje. Bussieres pa je med tem Alfonsu večkrat skazoval cerkve in druge znamenitosti po rimskem mestu. Tudi ga je o vsaki lepi priliki zavračeval na resnico keršanstva; toda z bolečim serceiu je vidil. kako je Alfons zmiraj enako terdovraten ter vse sprejema le s šalo in grenkim zasmehovanjem. Rekel je, da zdaj je bolj jud kot kdaj v življenji; Bussieres pa mu je odgovoril, da terdno upa v Božje usmiljenje, da bo Ratisbon še enkrat katolišk, ko bi imel Bog tudi angelja z nebes poslati, da ga razsvetli. Med tem ima Bussieres svoje opravila, Alfons pa se kratkočasi s prijatli v posvetnih drušinah, nekako vesel in dobre volje kakor malokdaj. V četertek, 20. pros., se pelje Bussieres v cerkev sv. Andreja (St. Audrea della Fratte^ nektere reči za pokop svojega prijatla oskerbet. Na poti sreča Ratisbona in ga precej nagovori, da naj se k njemu v.sede ter pojdeta na ogled, ko on svoje reči opravi. Pred cerkvijo voz obstoji in tudi Ratisbon v cerkev stopi ter jo vnemarno in mlačno ogleduje, kakor bi hotel reči: „Ta cerkev je slaba in gerda." Bussieres ga pusti ondi in gre v samostan; komaj 10—12 minut je terpel ujegov pogovor z mnihom. Ko pa se poverne, Ratisbona nikjer ne vidi; iše in najde ga poslednjič — klečečega pred kapelo vikšega angelja — ne vem prav, ali Mihaela ali Rafaela. V tem trenutku namreč ga je bila moč Božje milosti premagala in bil je spreobernjen. — Kako pa se je to godilo? Bussieres pravi: „Približam se mu in ga suuem tri-štirikrat preden me je spazil in me pogledal s sklenjenimi rokami .... Merzlo me je spreletelo in občutil sem. kar menda človek čuti, kadar je vštric kacemu Čudežu." Vzdigne in pelje ga iz cerkve vprašaje, kaj se mu je dogodilo in kam da se želi? „Peljite me, kamor hočete," je sklical, „ko sem to vidil. sem pokoren!" Preveč je pa pretresen in osupnjen, da bi bil pripovedoval; le svetinjo vzame v roko ter jo s solzami moči in poljubuje. Pelje ga domu, ali pri vsem vpraševanji ne sliši druzega kakor premolkljive zdihljeje: „O, kako sem srečen: — Kako je Bog vender dobrot-Ijiv! — Kakošna obilnost, milost in zveličanja!" Potem se začne solziti čez krivoverce in uejevernike itd. Ko se silnega ginjenja nekoliko oddahne, se kakor s presvitljenimi očmi oberne k Bussieres-u, kterega terdo objame in prosi, naj ga pelje k kakemu duhovnu, ker želi vediti, kdaj bi mogel keršen biti. „Za vse na svetu bi ne mogel več brez sv. kersta živeti. Kristjan sem. Kako srečen bi bil, ako bi me za vero v tisoč kosov raztergali kakor mučence, ki sem jih včeraj za-sramoval. ... le kerst, kerst!" Tako je govoril in pristavil, da tega, kar je vidil, ne more pripovedovati, dokler od ktereiia duhovnov privoljenja ne dobi. Pelje ga torej k P. Villefort-u pri cerkvi „al Džesii," kteri ga nagovori, da naj bi dopovedal, kaj se mu je dogodilo. Ratisbon pritisne svetinjo na sercc m skliče: „Vidil sem Jo. vidil sem Jo!*4 — Ko se nekoliko vmiri, začne pripovedovati, kako ga je v malo trenutkih, ko je prišel v cerkev, prešinil nedopovedljiv uepokoj; — vsa cerkev mu zgine spred oči, vsa svitloba se zediui v eni sami kapeli, in v sredi teh žarkov se mu prikaže na altarji presveta Devica Marija v častitljivi leskeči podobi, polna veličastva in dobrote in nepremagljiva moč ga je k u ji v kapelo vlekla. Usmiljena Mati mu da znamuje, da naj poklekne, kar je bilo menda znamuje podveržeuosti v veri, kdor hoče njen otrok biti. In berž ko poklekue, mu je bilo jasno vse keršanstvo. zginili ho mu vsi dvomi. „Ne besedice ni govorila, pa v8o sem razumel/ pravi Ratisbon. In to seje tudi v govorjenji pokazalo. „V sredi katoliške vere stoji," pravi Bussieres od tiste prilike. O pravi priču-jočnosti Jezusa Kristusa v sv. zakramentu govori, kakor kteri, ki vanj z vso dušo veruje, še več, kakor kdo, ki ga čuti. Dobro pomnim, kako nas je pričujoči oddelek te dogodbe ginil. ki jo je raujki giiunazijalni katehet g. Jož. G1 obočni k, Bog mu daj dobro! nekterim akademi-karjern pripovedoval o tistem času. ko se je bila ravno dogodila in smo bili nekako ob koncu modroslovskih šol. Steklo se je že od tistih dob veliko Save po Do-novi v Cerno morje, večkrat iu vselej z veseljem sem bral Ratisbonovo spreobernjenje. pa nobenkrat tako obširno ne, kakor kosem popisoval popotvanje v Jeruzalem. Da bom pa samega Ratisbona kdaj vidil. z njim govoril, in — ako ni prederzno reči — se z njim še nekako soz-nanil, pa da bom kdaj tudi sam v cerkvi, kjer je imel Alfons prikazen Marije Device — tega nisem mislil. Sla sta potem v cerkev Marije Snežnice zahvalit se v tej slavni baziliki za razsvitljenje. iu potem v Šeu-peter. Kakor je bil poprej Ratisbou merzel iu nemaren po cerkvah, tako je bil zdaj nezmerno goreč, razveseljeu in nedopovedljivo srečeu. „Oh,- je rekel, rzdaj mi je jasua ljubezen katoličanov do njih cerkev iu bogoljubm» serce, da jih tako zal i saj o in bogato opravljajo . . . Kako dobro je človeku v njih. da jih kar ne more zapustiti: Tukaj se čuti predčut nebeški! Drugi dau, 21. pros.. začne po Rimu šumeti, kaj se je dogodilo. Tu je shajanja, opraševauja. pripovedovanja dokaj, pa tudi svetovauja. da se je varovati lahkovernosti. Vsak je hotel mladega osrečeuega človeka videti iu z njim govoriti, zavoljo kterega je Mati milosti Božje z nebes stopila. Nastopil je pa čas, da je Alfons mogel pokazati, če je res prepričan, če mu je resuica. čc ni le minljivo prešiujenjc ali celo kaka slepija. Treba je bilo premisliti, da s svojim prestopom v katoliško Cerkev se odpove vsirn lepim nadam, vsi sreči na zemlji, ki mu je bila tako prijazna iu mičuo nastavljena. Zuačajui. čversti, 28letui bogati mladeueč! zdaj se ima pokazati, hodeš-le poslušal časni ozir in telesne čutila, ali pa glas svoje vesti? Ne dvomite! Alfons že piše stricu, piše svoji zaročeui nevesti, piše vsim udom svoje deržiue, kaj se je z njim godilo, česa se je prepričal, kaj je postal. „Pred osemnajst mesci," je pravil Ratisbon. „je umeri eden mojih sestričuikov. Moj brat, mašuik, ga je hotel kerstiti; ko jaz to slišim, sem bil kakor obdivjau . .. Upam, da mi bo Bog poslal terdih poskušeuj. da mu morem čast dati in svetu skazati, da je moje prepričanje resnično." Sam je vedil, da kristijau biti se pravi križ sprejeti; pa tudi drugi so mu napovedovali poskušuje. ki ga čakajo, in dolžnosti, kakoršue naklada vera. h kteri prestopiti tolikanj koperui. Med tem takim pa se je Alfons že na sv. kerst pripravljal. Da po tacih dogodbah ni veliko časa za pripravljanje potreboval, je očitno. Ccz s dni. to je 31. pros.. je bila cerkev ..al Džesii4* (pri Jezusu) polna ljudstva. Proti poli devetih pripeljeta Ratisbona v katehumeuskem oblačilu dva moža v cerkev, namreč P. Villefort. ki ga je pripravljal, in Teodor Bussieres, njegov boter. Proti devetem pride veliki uamestnik sv. Očeta, svetli karuinai l'atri//i. i ;c-gov kerstuik. Alfons si prevzame ime ..Marij;«." p».ni/nc vklone glavo iu tekla je na njo voda v imenu Očeta Sina in sv. Duha. Marija Ratisbon vstane kristijau. čist * in neomadežau kakor augelji, ki stojé pred sedežem Božjim. Po ker8tnih opravilih je takratni duhoven (abbé), naslednji tolikanj sloveči škof Dupanloup, v prezalem govoru opisoval doveršeno dogodbo. Nato je bila sv. maša. Vse ljudstvo je bilo silno ginjeno. Velika množica vernikov je pristopila z Alfonsom vred k Božji mizi, on sam pa je bil tako ginjen in presunjen od pri-čujočnosti Božje, da so ga mogli podpirati, ko se je bližal mizi Gospodovi. Goste solze so mu lica oblile, ko je augeljski Kruh prejel. „Te Deum* je opravilo sklenil. Srečnega, presrečnega se je čutil zdaj Marija Ratisbon. Vernivši se v celico, kjer se je poprej na sv. kerst pripravljal, pade pred bridko-martro na kolena zahvalit svojega Zveličarja za nezmerne milosti, ktere je prejel. Skazali so novega keršenca tudi takratnemu sv. Očetu Gregoriju XVI, kteri so se ga močno obve-selili in so mu blagoslovljeu križ v dar podali. Ratisbon je bil odmenjen s svojo zaročnico poročiti se v keršanski zakon, ako bi se hotla pokristjuniti, in ji je to sporočil ter molil za njeno razsvitljenje. Ker pa judovska nevesta te pogodbe ni sprejela, je bila s tem tudi zaveza raztergana; kristjan namreč se z ju-dinjo ne sme poročiti, naj ogerski framasoni in novo-šegni judovski neverni še tako tišc na to brezbožnost. Marija Alfons je s tem velik dar Gospodu na altar položil. Okolišine spreobernjenja Alfonsovega so bile pozneje od Cerkve natanko preiskane in 3. rožnika 1. 1842 je bilo to naglo in popolno spreobernjenje za pravi čudež poterjeno in razglašeno. Kapela v cerkvi sv. Andreja, kjer se je Ratisbon spre')bernil. se imenuje od tistega časa čudežna kapela, in malaua podoba v nji skazuje to milostno dogodbo. Ko je bil Alfons Ratisbon na Laškem vse vravnal, je hitel k svojemu bratu, mašniku Teodoru, v Pariz. Kako sta se ta dva sprejela, si je pač lahko misliti. Ondi je spisal kratek načert svojega spreobernjenja. Potem je zidal majhno cerkev na čast Marijnega presv. Serca v prid osirotenim deklicam. Ker morebiti še zmeraj ni vsakemu znana molitev „Memorare* sv. Bernarda, naj jo tukaj pristavimo; zakaj marsikomu utegne dobro služiti. Taka-le je: S i »o umi se, o predohrotljira Dedca Marija! da še nikoli ni hilo disano, da bi kdo bil zapušen, kteri je pod trojo hrambo pribežal, trojo pomoči prosil, se troji prošnji priporočal. S tem zaupanjem pozivi jen y k tebi o devic Devint, I, tebi Mati! jt ribezi m, k tebi pridem, pred teboj se grešnik znajdem. O Mati Besede! ne za verzi mojih besed, temar milostno jih sliši in nsliši. Amen. Zastran omenjene svetinje čistega spočetja pa je že 1. lsJS pariški vikši škot vernikom to-le priporočal: Opominjamo vernike, da naj v čast preblažene Device kovano svetinjo pri sebi nosijo in prav velikrat molijo molitev, ki je na podobi : ,.0 Marija brez madeža spočeta, prosi za nas, ki k tebi pri beži m o." (Dobivajo se te svetinje po prodajalnicah, pa se morajo dati blagosloviti). (Dalje prih.) MOŽ BREZ VERE. (Dalje.) 4) To >e ni vse. Ti so tudi neumerjoča stvar, nesmertno bitje, ljubi moj! To ti daje novo čast in dostojanstvo, ono te visoko povzdiguje nad vse neživo stvarstvo, nad vesoijno časnost. — Ti imaš biti večen, tebi je večno živeti, bivati ko umno djavno bitje. Velikanska prednost, velikansko dostojanstvo! Kako bi moral pač skerbeti, da dostojanstvo to ohraniš! Da pa moreš dostojanstvo to si ohraniti, ne smeš nikdar pozabiti, da si neumerljiv. To misel moraš imeti zmeraj pred očmi, bodi v šumeči družbi, bodi v tihi samoti, pri vseh zabavah, pri vseh opravilih. — Da ohraniš to dostojanstvo, ne smeš s svojim sercem navezan viseti na stvareh, ki jih boš gotovo zgubil in pa kmalu, ne smeš malo ceniti stvari, ki odločujejo za tvojo prihodnjo srečo ali nesrečo. — Da ohraniš dostojanstvo svoje neumerjočnosti, ne berzdaj svojih želja, svojega hotenja, svojega upanja leta ali uni trenotek, temuč vedno, ker imaš gledati na večnost. Pri opravkih in raztresenostih kratkega in negotovega tega življenja ne zamujaj važnejših opravkov svojega duha, kteremu je večno živeti. Terpeti moraš in prenašati, pa tako, kakor bi te ne moglo nič oddaliti od tvojega namena. Kader vživaš prijetnost, veselje, vživaj to, pa kakor taki, ki upa še čistejših sladkosti, plemenitejšega veselja. Z eno besedo: izvoli vselej to, stori vselej ono, česar se ti ne bo nikdar kesati, kar te bo večno veselilo. — Tako, ljubi moj brat, tako se kaže plemenitost, visokost, dostojanstvo neumerjočega moža že zdaj v vsem njegovem terpljenju in veseljenju. To daje njegovemu življenju vrednost, kakoršne mu nobena druga stvar dati ne more. Boš pa li storil tako, boš li ohranil dostojanstvo svoje neumerjočnosti, ako nisi ljubitelj vere, pač pa njen neprijatelj in sovražnik? — Gotovo ne. Gledal boš le na to, kar je zdaj, skerbel boš le za trenotek pozemeljskega življenja, serce boš terdno privezaval na perstenc in mi ulji ve stvari, vso srečo boš v tem iskal, kar ti more smert vzeti, kar ti je tu na zemlji posojeno, dano za nekoliko dni iz trenotkov. — Mislil in živel boš, kakor bi te bilo zgolj meso, kakor bi bil ves pod-veržen razpadu, kakor bi onkraj groba ne imel ničesar več upati, ničesar se ne bati, kakor bi te ne čakala ne sodba, ne povračilo, ne plačilo, no kazen, kakor bi tvoja sedanjost ničesar ne imela opraviti s tvojo prihodujostjo: to pa je? kaj je to? kolika nespamet! koliko zameta-vanje samega sebe! — Neumerjočemu biti, večno bistvo-vati, vekomaj živeti, večno srečo pričakovati: pa za večnost nič ne storiti, goljufivo veselje sedanje trenotke več ceniti ko stalno veselje nebeško; vse zamujati, kar nas za večnost pripravlja, od vsake nezgode, od vsake zgube se dati pobiti, potlačiti, kakor bi ne bilo upati nobenih drugih in boljših dobrot; trepetati pred smertjo, ki nas popelje v posestvo lepših radosti in boljših dobrin; tresti se o pogledu odpertega groba, kakor bi nas in našo srečo vekomaj pokril in uničil: še enkrat, kolika nedoslednost in nasprotje! kolika nespamet in lastno zaničevanje! Je-li to: misliti in ravnati po dostojanstvu stvari, vzvišene nad prah in umerjoče stvari? To se pravi: dostojanstvo svoje grozno pozabiti, zatajiti, osramotiti, ponižati! To se pravi: samega sebe postavljati v versto z najzaničljivejšimi in najzaverženejšimi ljudmi. (Dalje nasl.) Kupica žganja. Nekega dne sem šel nekoliko dalje peš pod mili nebes. Utrujen vsled hoje sem se vsedel k nekemu selu na voz, ki je vozil vse križem robo in ljudi. Vožnja ni bila prav prijetna, en sam konj je vlekel voz. in pot je bila gručasta, sedež terd ter na ozki deski. Oilme-nim se toraj z voza stopiti ter zraven voznika peš korakati. Voznik je bil še mlad. zdrav in vesel, v oč£h mu je bilo brati, da ima dobro vest. V vsaki vasi, kjer sva se ustavila, so mu naročevali, kaj naj jim v mestu nakupi, in nobeden teh, ki so imeli z njim opraviti, se ni čez njega pritoževal. Ko mu je bilo pri menjanji kaj nazaj dati, ni nobeden štel, če mu je prav dal. Greva tako dobro četert ure, kar naji sreča človek, ki je šel prihuljen, bil revno napravljen in osiveli lasje bo mu zmešani viseli čez pomenljivi obraz. Ko je šel memo naji, sem vidil, da se opoteka. Pozdravil je voznika z glasom pijanega človeka, in ta mu je odzdravil tako prijazno, da sem se zelo čudil. Pijanec je odšel dalje in jaz vprašam voznika: „Je-li ta vaš prijatelj?" Odgovori mi: „Ta mož je moj učenik in dobrotnik." Začuden pogledam voznika. „Vi se čudite?" odgovori voznik smehljaje, vender je res tako. Ime mu je: Janez Marks. Se majhna — sva skupaj v šolo hodila. Najni starši so blizu skupaj stanovali. Obadva sva v enem letu pervo sv. Obhajilo opravila. Toda Marks je bil že v tiatih letih nekoliko razposajen, in ko je bil nekoliko starejši, se je kmali navadil samopašnega življenja. S početka sem se le malo z njim pečal; pozneje pa seje namerilo, da sva bila pri ravno tistem kmetu delavca. Koj pervi dan so šli Marks in drugi delavci pred delom v pivnico posrebat kupico žganja za zajutrek. Jaz sem ostal pri vratih, ne vedoč prav, kaj mi je storiti, vsi pa so me noter klicali. Marks me začne zaničevati: „Glejte no, boji se, da ne bi obožal. Če si pet soldov v žepu ohrani, bode zato milijonar postal?" Drugi se mi nato posinehujejo. Sramoval sem se torej in grem v pivnico. Ko pa pridem potlej na polje, so mi Marksove besede med delom po glavi rojile. Grošič za Kupico žganja, to samo na sebi ni veliko; toda vsak dan grošič — to je ob koncu leta vender 18 gld. in še nekaj soldov več. Pošteval sem, kaj vse bi se s tem denarom dalo kupiti. Osemuajst goldinarjev in petindvajset soldov! mislil sem si, s tem si morem derva za zimo kupiti in imam gorko solnce v hiši, ko zunaj zemljo sneg pokriva. Za-more se s tem kak par koz oskerbeti, kar daje hiši mleko. S tem denarjem se lahko za otroke šoluina plača, da se nauče brati in pisati. Za 18 gld. 25 kr. se pa lahko tudi kaj druzega dobi. Tako u. pr. ima moj sosed Peter nekoliko njiv v zakupu, za ktere daje 18 gld. 25 kr., da more svojo družino preživiti. Namesto, da bi denar v pivnici zapijal, zamorem družino preživiti ter si nekoliko za starost prihraniti. Ti poštevi so bili mojo prihodnost odločili. Premagal sem lažnjivo bojazljivost, zarad ktere sem bil enkrat šel v pivnico; prihranil sem si pri plači, kar bi bil sicer pri „frakeljnu* zapil, in kmali sem imel toliko, da sem se pogodil z voznikom, kterega sem zdaj naslednik, sem od njega konja kupil in dobro oskerbel. Od tistega časa sem vsak strošek prešteval in nobeue prihranitve nisem malo cenil. Vidite, kam sva obadva prišla. Kerpine ubogega moža. njegova prehitra starost, graja in zamerza od poštenih, pa moje zdravje in dobro ime, vse to so nasledki navade. Njegova nesreča je kozarček žganja, kterega vsako jutro pije; moja sreča pa groš, kterega vsak dan prihranim in lahko v vsaktere dobre in pametne namene obračam. Iz te dogodbice, ki jo je prinesel Diilmenski misijonski listič, se učite, mladi Slovenci, kako dobro je za človeka, ako se uavadi samega sebe premagovati in ne se vdati žganjopivstvu, ktero zdaj našo deželo v dušno in telesno nesrečo tira. Ogled po Slovenskem in dopisi. Iz Ljnbljane. Novo delavsko društvo se zbira in napravlja. Ali bi ne bilo bolj primerno, da naj bi dotični raji pristopali k sedanjemu rokodelskemu društvu, ki ima po nepozabljivem Kolpingu že davno veljavo po vsem svetu in je poterjeno kakor tako, ki svoje ude v resnici oblažuje, jim v potrebah pomoč deli, ima zraven mnogoterih naj koristniših podukov in po-močkov za napredvauje tudi poštene vedrila in veselice Zraven tega se vneto peča tudi za raznotere mlade rokodelske učence, da se v vsi poštenosti vadijo za prihodnji spoštovani rokodelski sten. Oddelek te družbe v Ljubljani si je ravnokar na naj pripravnišem kraju kupil zemljiše in ima rudi že lep zalogljej za svoje lastno domovje, za svojo lastno hišo, ki smo pred kratkim omenili, kako dobro bi bilo, naj bi blagi Ljubljančani temu početju krepko pod roke segli, da se brez dolzega odlaganja začne zidati. Kdor bi tu kaj storil, da se delo pospeši, bi kapital neizrečeno dobro naložil, on bi pomagal hišo zidati ne na pesek, ampak na terdno skalo, ktere memopihajoči vetrovi zgoli svetnega veselja ne morejo podreti. Se mar boje imena „katoliška rokodelska družba .•' Menda do tega v Ljubljani še ni prišlo, in to bi bilo slabo znamnje. Moder mož ravno, kakor pravi sv pismo, svojo hišo zida na skalo, družbo na podlaeo modrih katoliških pravil, da je družba temelj prave in stanovitne sreče za družnike. V novejših časih se vsi-luje povsod razpor. Zakaj?.. Zato, ker mnogi mislijo, da so sami dosti modri in zidajo na svojo lastno podlago, namesto na nepremakljivi katoliški temelj; zato se tako malo doseže in vse žuga iti v šibre; kolikor je po novem kopitu modrih glav. skoro toliko strank ki se m cd seboj kavsajo. ne da bi se v edinosti zidalo za občni blagor. Ko so bili ljudje Boga zapustili iu se k malikom oberuili, pa začeli zidati: kaj so bili pozidali> Odgovor: Babilonski stolp! Sadaj posamezni brez Boga zidajo svoje „čardake," in ako jim jih drugi ne marajo hvaliti, si sami do smešnosti hvalo dromljajo ter si domišljujejo, da z njimi vred jim himne poje ve-soljui svet! Kdor me iše, pred ujim bežim; Kdor me ne iše, za njim hitim. Kaj je to? S Pivke, 24. maja. (f M.