------   2   -----
O tatvini sadja,
Gosence in kebri pokončavajo drevje; zajec ga gloda, da vsahne; slana popari cvetje, toča oklesti polne sadu-nosnice.    Al to še niso vsi sovražniki njegovi.
Kar gospodarju veselje pri sadjoreji pa še ^posebno greni, je to, da mu tat sadje obere. Pri tem je pa naj bolj žalostno to, da ljudje take tatvine večidel še za nobeno pregreho ne derže in se sadjorejcu še celo posmehujejo, ako se grozi', kakor da bi bilo sadje krasti slehernemu pripuščeno.
Sosedje dostikrat k temu ne čerhnejo ne bele ne černe; temveč se še posmehujejo, čeravno vedo, kdo mu je sadje pokradel. Navadno hodijo fantalini, hlapčoni in delavci, ki ponoči marsikaj nerodnega počno, poleti po vertih sadja krast; če le vedo, da ima kak sadjorejec kaj boljega na svojem vertu, kar posebno obrajta, varuje in s posebnim veseljem pričakuje, da bi dozorelo, bo gotovo v tatinske parklje prišlo.
Marsikdo   bi k   vsemu  temu,   da   mu je sadje pokradeno, še molčal, da bi mu o tem le ne bilo toliko dreves
pokončanih ali poškodovanih. Al ker tatje najbolj ponoči po ptujem sadji segajo, tudi ne more drugače biti, da sadje z vejami vred polomijo in dostikrat še na take drevesa zadenejo, kterih sadje še zrelo ni; zato se ga drugo jutro vse polno pod drevjem nahaja.
Od kod pa najbolj izhaja to gerdo tatvinstvo? Največ od tod, ker se mladost že v otročjih letih ne vadi, kako se mora p tuj a lastnina spoštevati. Vsak človek ve, kako otroci po sadji preže, zato pa tudi radi na ptuje verte lazijo in sadje poberajo, in če ga pod drevjem ne dobe, ga jamejo z drevja tergati ali klatiti. Tega tatinski otročaji ne zamolče in veseli domii pridši pripovedujejo od nabranih jabelk ali hrušk. Večkrat sem pri taki priliki stariše vidil, kako so se jim posmehovali in rekli: „Kaj pa, če bi te bil sosed na vertu dobil; našeškal bi te bil, da bi bilo joj!" Ce otročaji pa vendar le preveč po-gostoma po sadje v sosedov vert zahajajo, jim stariši le zastran jeze in sovražtva s sosedom to prepovejo, ne pa zastran greha, ki se ga zoper sedmo zapoved božjo udeležijo. Otrok si pri tem pa le misli: „Ne bo me dobil, ne." In tako dela od otročjih let do pozne starosti, zakaj česar se Janezek privadi, to tudi Janez dela. —
Otrok se mora učiti cvetlico, jabelko ali hruško na sosedovem vertu ravno tako spoštovati kakor vsako drugo tuje blago; po tem še le se bo v serce njegovo zasadila prava poštenost.
To je važna naloga otroške izreje v cerkvi, šoli in doma pri stariših!