Hribernik Karol
              Anžek - štrbunk!
koli svetega Martina smo imeli navadno čevljarje v hiši, Dobili smo vsak po par novihčevljev za zimo, povrhu pa še zakrpano          sfcaro obutev.
Tudi tisto leto so se bili oglasili čevljarji prav na Martinov dan. Še predcn so jeli peti petelini, so se že pojavili, Poropotali so na hišna vrata.  Dekla jim je hitela odpret, mati so pa medtem prižgali svetilko.
»Dobro jutro, zaspanci!« je vzkliknil pomočnik, ko je vstopil težko obložen v izbo.
»Kaj, zaspanci? Enkrat v letu vstanete čevljarčki pred solnčnim vzhodom, kdo je potem zaspanec? Mi ne, drugi pa!« ga je hitro zavrnila dekla.
Mojster se je isamo namuznil in odložil trinogate stolčkc. Pomočnik je pa odvil vreco in razložil: kladveca, klešče, pile, krivce, šila, krtače in še več drugcga orodja. Vajenec je pa postavil nizko mizico, ki jo je prinesel na glavi, v kot k široki peči. Oče so potem razprostrli velik urbas za obutev in podplate na hišno mizo. Preudarjala sta z mojstrom, delila in merila.   Končno sta se. domenila.
Mati so kmalu prinesli veliko skledo zabeljenih žgancev in postavili pisker sladkega mleka poleg njih.
Nenavadno zgodnji ropot je vzbudil tudi Anžka. Pomežikoval je izpod tople odeje. Čudil se je, da so kar trije tujci v hiši. Razodel je mami, ko je stopila blizu, da želi vstati. Mati ga je prekrižala, oblekla, umila in posadila v kot med zbrane domačine. Ker Anžek ni mogel zajemati iz skupne sklede, mu je naložila mati žgancev in mlekca v skledico.
Anžek je zajemal danes nekako plaho. Niti besedice ni zinil. Obra-čal jc poglede na brusastega (bradatega) mojstra, ki je spretno sukal žlico in globoko zajemal. Samo včasih je pogledal tudi na pomočnika in na vajenca. Priv.adil bi se ju bil kmalu, Nasprotno pa se mu je zdel mojster hudoben, kajti nikdar se ni nasmejal in pod barusi (brki) so se mu skrivali dolgi, ostri zobje. Mati je morala celo Anžka opomniti, naj ne pozabi na jed. Anžek je hitro ubogal, a mislil je, da je mojster vendarle nevaren mož. Zato ni mogel razumeti, kako da se starši samo z njim menijo. Oprezno se ga je ogibal.
Po zajtrku je mojster pomerjal čevlje. Vsi so prišli na vrsto. Tudi Anžek. Ko je videl, kako mirno drži vsak domačin nogo, da jo izmeri mojster s trakom in zabeleži številke, se je tudi on ojunačil. Mojster pa mu je izmeril nogo na dolgo in široko, po višini in počez. To si je Anžek dobro zapomnil. Zdaj sc mu je posebno prikupil mojstcr, kcr mu ni od-griznil prstka na nogi.
Poslej se Anžek ni vcč bal resastega moža.
Posnemal je celo mojstra, ko je risal in rezal usnje. Čez vse pa je Anžka zanimal šivalni stroj. Mojster je prisedel in zasukal kolo, da ie skakala igla, prebadala in ropotala. Anžck se ni mogcl zadosti nagledati stroja. Občudoval je mojstra, kako ga uboga stroj. V pravem času ga požene, v pravem času ga zadrži. Anžek si misli: to -je nekaj, da ima vrednost; drugo, kar delata pomočnik in vajenec, je samo igrača. Po-pravljata starc škrpete in zbijata podplate na kamnu. Kaj je to? To zna on tudi s svojim kladvecem; a stroj goniti kakor mojster, to — to ni šala!
Prikupil se je Anžku tiidi zato, ker ga je pogladil po laseh.
Ko je zaropotal šivalni stroj, je Anžek vselej popustil svoje igrače in pritekel v izbo. Žal mu je le bilo, da je mojster zapustil stroj in prtsedel k čevljarski mizi, A tudi tedaj jc bilo videti dosti zanimivega. Veselo se je Anžku zdelo, ko je nabijal vajenec medene obročke v usnje. Mojster in pomočnik sta pa s šilom ubadala jamice, udevala dreto in zategovala. Anžku ni dalo miru, da je sam taisto poizkusil s konopcem.
Mati in oče sta bila zadovoljna z Anžkom, malim čevljarčkom. Ob-ljubila sta mu, da postane kdaj tudi on čevljarski mojster. Oče mu je pa še rekel, da se bo že zdaj nekaj naučil; drugo pa, ko doraste.
Anžek je bil srečen, Mati se je smejala, in vsi domači so se radovali, ko je oponašal Anžek čevljarje.
Delali so čevljarji urno: Vlagali kopita, s krivcem porezovali pod-plate in pete, z lesenimi žeblji pribijali in z žebeljčki zabijali; pilili, črnili in še drugo delo vsepovprek. Anžku so zaostajale oči; pri svojem čevljar-skem igračkanju je pozabil na svet. Ni se brigal ne za kokoši na dvoru, ne za živino v hlevu, ne za mucko in kužka tisti dan.
Popoldne je pa vzel mojster prejo, jo ovil na železni kaveljček in s čevljarsko smolo potegoval od zgoraj navzdol, To je bilo Anžku še novo. Drete vlačiti ni znal, tudi v spanju še ne. A vcselil se je, kako da bo to kazal sosedovemu Francetu. Zato si je posebno prizadejal, da se nauči tudi »dreto vleči«. Pri tem pa je zašel mojstru za hrbet. Mojster je potegnil — in Anžek — ovbe! — štrbunk v škaf, napolnjen z vodo, da so se v njem namakali podplati.
Kar obsedel je v škafu. Kar zaprlo mu je sapo... Čez par trenutkcrv šele je zakričal. Mojster se je zavedel in ga je dvignil iz škafa. Drugi so pa prasnili v smeh. Mati jc pritekla, huda na razposajene čevljarjc, ter sprejela malega ponesrečenca v naročje. Nato ga je slekla, pomirila m preoblekla.
Ko je povedal mojster materi, kako je to šlo, tudi ona ni mogla zadr-ževati smeha. »Premlad si še, Anžek, pnemlad za čevljarja,« mu je rekla. »Le čakaj, ko dorasteš, potem boš pa že vlekel dreto.«
Drugi dan je stal sosedov Francek pri ograji in je klical na vcs glas: »Anzek trbunk, Anzek trbunk!« Anžek je bil pa zelo hud na Francka in je rekel čevljarjem, da ga bo nabil
                  Mati je čula o Anžkovih namerah. »Anžek, Anžek!« mu je zapretila
         s prstom, »če boš ti Francka, bom pa jaz tebe! Že veš, kako — štrbunk
         v škaf!«
                  Anžek se je zbal štrbunkanja in je pustil Francka pri miru.  In materi
         ni bilo treba Anžka kaznovati.
                  Dogodek iz mladih let je ostal Anžku v živem spominu.  Jaz, ki sem
         njegov prijatelj, ga še zdaj pozdravljam z »Anžek — štrbunk!« A on mi
         tega ne zameri.
                  Še popravlja mi izvrstno čevlje in po ceni, kar v sedanjih ča&ih tudi
         ni malenkost.