Dušan Bud vik    Oda vetru
.-,    '¦ *-'¦ ¦¦ ;     a. t-                             '.,-' ¦" r
IVa ostrih grebenih naših gora in daljnjih pogori j> na valih našega morja in daljnjih morij, trgaš svoj plašč, razpet od obzorij do obzorij!
Iz davnine v trudno sedanjost veješ,
v začudenih otroških očeh povesti gre ješ —
o, še enkrat rad sanjal bi z vami,
vi neomadeževani, o lepi kraljični v zakletem gradu,
poslušal s pritajenim dihom povest o zlatem zakladu,
o palčkih, ki zvesto ga čuvajo pod gorami!
Polna prgišča odpiraš: kakor žanjica razvezane snope
razsipavaš iskreče se, zvoneče sinkope
večne Simfonije zapravljivo.
Ob zvezdnih večerih lovimo jih. Kot mehko predivo
tkemo v dolgo, sanjavo melodijo zvok za zvokom,
prebirajoč jih z željnimi prsti kot z goselnim lokom.
O, pesem vetra iz daljine — kaj poje tvoje srce iz zvonovine?
513