74
Rastlinsko življenje.
1.   Razvoj in razplod rastlin.
Ni večjega veselja za kmetovalca, kakor pogled v spomladanskem jutru na polje in livade, katere je pomočil ponoči topli spomladanski dež. Kako vse klije in zeleni! To pa je tudi vreme, kakor si ga kmetovalec li želeti zamore: lepi svetli in topli dnevi ter temne noči. In če celo pogleda na s cvetjem obloženo jablan ali pa na dobro letino obetajoči vinograd, kako veselo mu je pri srci. Vsa narava je taka, da človek misli čutiti delovanje nevidljive božje moči.
Kmetovalec! Ali si se uže katerikrat poprašal, od kod pride, da vse tako lepo raste? — To pride od tod, ker je sedaj toplo in vlažno vreme in ker dobi vsaka rastlina več kot dovelj živeža. — Pa, kaj rastline tudi jedo? — Gotovo da, a ne tako kot živali, one poišejo s koreninami svoje hrane v zemlji in gnoju in kako to one storijo, to najdeš tukaj popisano.
Oglejmo si kak semenski zrn, na pr. fižol. V preklanemu fižolu najdemo na dnu kal, na kateri se uže da spoznati korenina, štiblja in listi prihodnje rastline. Prvo svojo hrano najde kal v semenskem zrnu samem. Redilne snovi zrna pretvorijo se vsled vlažnosti in toplote, kelar jih pa kal vse porabi, prične pa mlada rastlinica jemati svoj živež iz zemlje.
Na mladi fižolovi rastlini zapazimo tri dele: korenino, deblo ali štibljo in listje, kateri vsi deli se vdeležujejo hranitbe in rasti.
Korenina je rastlini stajalo v zemlji ter ji služi v hranjenje. Nekatere rastline, na pr. fižol imajo dolgo srčno korenino, ki globoko v zemljo sega, druge rastline zopet, na pr. žito imajo pa le stranske korenine, ki se bolj plitvo in na široko pod zemljo raztezavajo. Korenine same za-se ne morejo živeti in tudi ne se razplodovati, zato tudi krompirjeve gomolje, čebulje itd. ne prištevamo koreninam, ampak podzemeljskim delom štibelj ali debel, ker ti deli zamorejo se v zemlji sami zase razvijati in nove rastline stvarjati.
Deblo je rastlinina os, na katero so priredjem drugi njeni deli. Deblo stoji na korenini ter nosi veje, listje, cvetje in sadje. Deblo je včasih mehko in zelš-nato, včasih zopet lesnato ter vse z lubadjo krito. O delovanji debla hočemo še govoriti.
Listje je tudi važno za hranitbo rastlin. Listje je pritrjeno k rastlini s peceljnom ali pa se ovije okolo debla, kakor na pr. pri trstji itd.
Na vrheh debla in njegovih delov, kakor tudi tam, kjer se listja vej ali debla drži, sd popi, brst ali očesa. Vrlino oko, katero s svojim razvijanjem deblo podaljšuje, je močneji kakor stranka očesa. Oče<a razvijajo se še le v prihodnji spomladi ter nam uže naprej pokažejo, koliko cvetja imamo prihodnje leto pričakovati. Zunaj tega je pa na mnogih vejah še spečih očes, katere se ne razvijajo, a se vsled okoliščin in razmer v svojem času vendar ožive.
Delovanje rastline je končano s stvarjenjem cvetja in sadu. Cvet, ki se stvori le na dovršeni rastlini, ima na sebi vse potrebne dele za stvorjenje sadu in semena. Ako ogledamo natančneje kak cvet, videli bodemo, da je lepo barvano cvetno listje, katero nas tolikokrat razveseli,   za  rastlinino  vplodenje le malo
vredno, vsaj je naša žita niti nimajo. A one drobne isiti, katere cvetno Ustje obdaja, katere imajo na svojih vršičkih; majhne bunfciee in ki jih imenujemo prašnike in [totem oni $el, ki stoji v dnu cvetja in katerega imenujemo pestio, to s*j cvetni deli, ki imajo stvorjati gad in seme.                                             (Dalje prih.)
75
82
Rastlinsko življenje.
1.   Razvoj in razplod rastlin.
(Dalje.)
V določenem času, to je, kedar prašnice dozorijo, razprezajo se podolgoma ali pa na posameznih mestih in izsujejo svoj cvetni prah kakor majhen oblačič iz sebe; nekatera zrna tega cvetnega prahu pridejo potem na mesto svojega namena, to je, na pestič. V tistem času je pestič prevlečen z nekako smolo, katera prileplja cvetni prah na pestič. Navadno stoje prazniki tako proti pestiču, da more ta lahko prah v sebe sprejemati.    Časih pa temu  vendar ni  tako,  ker so
prašnične niti ali prekratke ali pa sede prašniki v drugih cvetih, ali pa še celo na drugih rastlinah. V tem slučaji prevzamejo veter in žuželke, posebno bčele,. ta opravek, da prenašajo cvetni prah na pestič. Če potrgamo prašnice iz cveta poprej, kakor so se raz-prezale, ne razvije se nikakoršen plod ali sad. Umetno se opraše cveti tako, da se jim vzamo lastni prašniki, in da se njihov pestič opraši s cvetnim prahom iz kake druge rastline. Na ta način skušajo vrtnarji na-rejati mešane vrste, tako imenovane nove odrode, sprevržke ali sorte rastlin.
Z oprašenjem ali vplodenjem je namen cvetja dosežen: lepo cvetno listje odpade, prašne niti zvenejo in sedaj prične se debeliti pestič in stvorjati plod ali sad (seme). Po tem, kako se poprejšnji cvetovni deli med dozorevanjem ploiovem spremene, postanejo razne vrsti po zunanje različnih plodov. Plodovi so ali li-stasti ali usnjasti ali trdi kakor kamen, ali strženasti, mesnati itd., zato jim pa dajemo različna imena, kakor storž, strok, mehurek, glavica, lusk, goleč, rožka, oreh, jagoda, koščičasti plod, jabelko itd. Mnogokrat je v zunanjih plodovih delih nakopičeno staničje, ki ima v sebi škrob, slador, sluz, tolščo ali kisline itd., zavolj česar so ti nebitni plodovi deli za naše potrebe, se ve da, mnogokrat imenitneji, kakor njegovo seme.
Mnogo rastlin je mogoče pomnožiti tudi na drug način, ne le samo s semenom, Tako imajo na pr. še nerazviti popki ali očesa nekaterih rastlin lastnost narediti korenine in debla, na pr. krompir, čebula itd. Mnogo naših travniških rastlin razplodi in pomnoži s pomočjo podzemeljskih izrastkov, kar je za kmetovalc zelo koristno. V drugem slučaji dela pa ta lastnost zopet kmetovalcu veliko škodo, ker one plevelne rastline, ki se na ta način pomnožujejo, so najhujša nadloga kmetovalčeva na njivi. Kdo ne pozna nadležnega plevela pirnice? V tej lastnosti rastlin ima pa kmetovalec tudi sredstvo, rastline pomnoževati, kakor s po-tikovalci hmela, s kolčmi trte, beke, topoli itd. Pa ne le pod zemljo pustimo razvijati posamezne popke in očesa, ampak tudi na rastlinah zunaj zemlje. Ako pride oko drevesa ali celi pogank z večimi očesi na drugo drevo v enake razmere, prično se te popi ali očesa tudi razvijati. To delo imenujemo okulovanje ali cepljenje (požlahtnjevanje).
2.   Notranja sostava rastlin.
Ako naš slovenski kmetovalec enkrat nekoliko spozna skrivnostno delovanje narave, rad bi vedno več o tem poizvedel. Sedaj poznamo uže jednotere redilne snovi rastlinine, vemo, kaj rastlina iz njih zna narediti, preostaja nam toraj še vedeti, kako je delovanje v rastlini. Tudi o tem, dragi kmetovalec, hočem te v naslednjem na kratko podučiti.
Ako vzamemo, na pr. zeleno bilko ene ali druge rastline ter jo pretrgamo, ne najdemo druzega v njej, kakor enakomerno zeleno, sočno tvarino. Ako pa to tvarino natančneje ogledamo pod povečevalnim steklom ali mikroskopom, najdemo, da obstoji iz tisuč in tisuč neizmerno majhnih mehurčkov. Tak mehurček imenujemo stanico. Staniča je prvotna snov vsacega rastlinskega organizma, ki je nastala iz protoplasme. Pro-toplasma je toraj prvotno tvorilo stanic. in je obstoječe iz neke krčljive beljakovnate snovi. Stanico odeva stanična mrenica, v sebi ima pa stanično jedro. Iz ene stanice razmnoži se mnogo družili. Razmnožitev pri stanicah je dvojna, notranja in po delitvi. Pri notranji razmnožitvi nastanejo v stanici matici iz protoplasme mlade stanice. Kedar se pa Staniča pomnoži po  delitvi,   razdrobi  se navadno naprej
jedro na dva kosa in potem se Staniča preščipne v dve novi stanici. Takisto se zopet razdelita novi Staniči in tako se delitev vrši brez konca in kraja ter naraste velika stanična gromada rastlinsko telo. Nove stanice so pa na različnih mestih tudi različne in raznovrstno vsporedene. Skupino enoličnih stanic imenujemo tkanino. Med stanicami, zvezanimi v tkanino, nahaja se neka posebna tvarina , medsta nični na imenovana, ki veže posamične stanice. Od tkanin so zloženi sostavljeni organi. Rastlina raste zgolj vsled stanične množitve, in to, kar imenujemo življenje, je skupno delo vseh stanic.
Ako se rastoče stanice lehko širijo na vse strani, ostanejo, kakoršne so bile s prva, namreč okrogle ali pa jajčaste. Večinoma premeni stanica, čim je starejša, svojo prvotno obliko, bodi si, da po mejsebojnem dotikanji in pritiskanji postane oglata, bodi si, da se razteza samo na dolgost in na širokost ter bode plo-časta. Premnogokrat raste zgolj v dolgost ter dobiva jajasto. vretinčasto ali nitkasto obliko. Časi celo požene posamezne odrastleke ter je s prva rogljata, pozneje zvezdasta i. t. d.
V raznih telesnih delih se stanice tudi različno preobrazujejo, kakeršno je namreč opravilo, katero je stanicam opravljati v posamičnih organih. Kjer kakor organ kaže vlakmast zlog, onde so stanice iztegnene nitkaste. Drugod so zopet stanice peterovoglate ali šesterovoglate ter so zložene kakor kameni v tlaku, ali pa so sploščene in poredane v tenko plast.
Stanice vsprejemajo na-se razne tvarine, vzpre-menajo jih v sebi in oddajejo vse one snovi, ki so telesu kakorkoli potrebne.
Stanična mrenica je iz staničnine ali celuloze, ki obstoji iz ogljika, vodika in kislika. Tudi lesovina (les) je neka baza celuloze. Protoplasma je dušičnata slizava snov, ki spada v red beljakovin.
Stanice imajo razun tega v sebi brezbarven (prozoren) sok, staničn i sok imenovan. Ta je večidel le voda, v kterej je vendar raztopljenih več ali manj raztopljiščin rastlinskih snovi, kakor n. pr. sladorja, gumija, beljaka, sluza, kislin, soli i. t. d.
Ravno tako mnogokrat imajo stanice v sebi trdna telesca, n. pr. male pravilne kristale ki so se iz tekočine odločili, ali pa okrogla zrnca, v kterej podobi se škrob (štirka) in listno zelenilo (klorofil) največkrat nahajata. Tudi se vidijo okrogle kapljice mastnega ali hlapnega olja plavati v staničnem soku mnogih rastlinskih delov in mnogokrat je sok pobarvan z nekakim barvilom, v njem razpuščenim.
Rekli smo da imenujemo skupino jednoličnih stanic staničn o tkanino ali staničje.
Tkanina, ki je sostavljena iz strženovih stanic, imenuje se p ar en h i m, tudi polnilna ali živilna tkanina, ker njene stanice so tiste, ki sosebno prevajajo sok po rastlini in v katerih se odločuje one snovi, katere smo v poprejšnem popisali kakor vsebino stanic.
Iz prav tenkostenastih, pri tem drobnih in okrog-lastih stanic sestavljena tkanina se imenuje prvotna tkanina, ker se iz nje narejajo vse prvotne stanične podobe. Ako so njene stanice bolj podolgaste, se imenuje tvoril na t k an in a ali kambij; ta tkanina je zlasti tista, ki pospeševa rast rastline s tem, da se v njej stvarjajo nove stanice.
Iz vretenastih, večidel debelostenastih in zlese« nelih stenic se naredi lesna tkanina ali prosen-him, iz ličjih stanic pa ličje staničje.
Povrhna koža tistih rastlinskih delov, katere zrak obdaja,  se imenuje epidermis.  Ona je  sostavljena
iz prav ploščnatih stanic, katere se ali povsod tesno druga druge dotikajo, ali so pa med njimi sem ter tje male luknjice, reze ali p rodu hi imenovani.
Pod vsako režo je votel prostor, produ sna votlina imenovan, ki je v zvezi z medstaničnimi prohodi. S temi malimi organi je notrina rastline mnogoterno v dotiki se zunajnim zrakom.
Mnogokrat so posamne stanice povrhne kože vse drugačne podobe, namreč, razvlečene so jako na dolgost, tako da so podobne lasem. Ti lasje so mnogokrat vejnati, tudi imajo nekateri na konci bunčico, napolnjeno s posebnim sokom. Taki lasje se imenujejo železn i 1 a s je. Pe koči 1 asj e so tisti, ki imajo žgev sok v sebi, kakoršne imajo koprive.
(Dalje prihodnjič.)
83
90
Rastlinsko življenje.
(Dalje.)
3.  Stvorjenje snovi v rastlinskem telesi.
Eastlina s svojo življensko močjo ni v stanu stvo-riti ne prvine vode, ne prvine gorljivih snovi ia ravno tako ne sostavine pepela. Vse te prvine dobi rastlina od zunaj kot rastlinski živež. Dobiva jih iz zraka in iz zemlje. S pomočjo življenske rastlinine moči, s pomočjo živeža, svitlobe in toplote napravlja rastlina iz povžitih prvin one obstojne dele, katere sostavljajo rastlinsko telo.
Pot, po kateri hodi redilna snov v rastlini od časa zavžitka do konečne porabe, gre vedno skozi zaprto stanično mrenico, na kateri ni viditi pri naj-močnejim povečanji s povečevalnim steklom niti najmanjše luknjice. To prikazen imenujemo pronicanje (difuzija) in goditi se zamore le vsled stanici in njeni vsebini lastni sostavi.
Prvo rastlinino delovanje izvira iz semenskega zrna in je k al en je. To delovanje je omejeno na pre-tvorenje v semenu shranjenih snovi v kalovo rastlinico. Še le rastoča rastlina poveča svoje telo z vsprijemanjem hrane od zunaj. Rastlina pa, ki dozoreva, shranjuje v svoje seme snovi, koje je za časa svoje rasti stvorila.
Pretvorjenje rastlinskih snovi v rastlini sami, na pr. v kaleči ali zoreči rastlini imenujemo presnova. Novo stvorjenje snovi iz zavžite hrane v rastoči rastlini imenujemo upodoba (asimilacija).
Oglejmo si dogodke presnove in upodobe bolj natančno.
a)  Rastlina med kalenjem.
H kalenje je Deobhodno potrebna gotova množina toplote, vode in zraka; svitloba ni potrebna.
Kalenji začne se z vsprijemanjem vode odstrani semena. Semensko zrne se napne. V semenu speči kal začne kliti in konečno prodre s svojo korenino odejo ali kožo, ki ga obdaja. Kolikor bolj se kal razvija, toliko hitreje se presnovljejo v zrnu shranjene snovi. Kaleča rastlina ne vzame iz zemlje prav nič živeža.
b)  Eastlina ob času rasti.
Ko enkrat kaleča rastlina porabi v semenu shranjene snovi, bi jenjala rast, ako bi s prvim zelenim listom ne postala sposobna živež jemati iz zemlje. Živež, katerega rastlina s svojimi koreninami iz zemlje vzame, gre po deblu v zeleno listje, koder se snide s živežem , ki ga je listje iz zraka vzelo. V listji se stvorjajo iz tega živeža nove rastlinske snovi, ki se porabijo pri rasti rastline. Rastlina naredi svoje organe: korenine, deblo in listje.
Viri rastlinskega živeža so zemlja in zrak. Iz zemlje vzame rastlina one snovi, katere sostavljajo pepel, zrak ji pa da potrebni kisik, vodo, ogljikovo kislino, amonijak in soliterjevo kislino. Iz zraka vzeti rastlinski živež naredi izgorljive obstojne dele rastline.
Zemljine rastlinske redilne snovi rastlina s korenino iz zemlje vzame. Kolikor močneje je korenina razvita, toliko bolje se bode hranila rastlina. Živež iz zemlje srkajo le one kot las drobne koreninice, lasne korenine s svojimi vršički. Redilne snovi se pa ne pritakajo koreninicam, ampak korenine morajo slediti :nvež.
Naše kmetijske rastline imajo to svojstvo, da ene zaganjajo svoje korenine plitvo, druge pa zopet globoko v zemljo, ene iščejo živež v zgornji zemljini plasti, druge pa v spodnji.
Rastlina jemlje iz zraka plinasti živež, iz zemlje pa izključljivo v vodi raztopljeni živež
Rastlina vzame iz zemlje le toliko vsakovrstnih redilnih snovi in v takem razmerji, kakor jih potrebuje.
Neobhodno potrebni rudninski živež v zemlji je kalij, apno, magnezija, železni okis, fosforova in žvep-lena kislina. Od kod rastlina dobi dušikovo hrano, smo uže omenili.
Neizmerne velike in deloma poznate važnosti je za hranitbo rastlin voda. Vodo dovažvajo korenine rastlini, listje jo pa izhlapeva. Ker korenine zamorejo sprejemati le raztopljeno hrano, je nje neizmerna važnost uže s tem označena.
Na površji rastline se nahajajoči preduhi, ki so v zvezi z notrino rastline, oddajajo za rastlino nepotrebne pline ter vsprijemajo potrebno plinasto hrano.
V sprejemanje kisika iz zraka in oddajanje ogljikove kisline s pomočjo teh preduhov imenujemo r a s t-
91
linino dihanje. Rastlina diha le po noči, to je, kedar ustavi svojo upodobovalno (asimilacijsko) delovanje.
Vsled vpliva solnčne svitlobe, to je, po dnevu, pa rastlina s pomočjo stanic, ki imajo v sebi rastlinsko zelenilo, upodoblja (asimiluje) nove organske snovi. To vse se godi v listji, h kateremu privodijo korenine in deblo hrano iz zemlje, listje samo pa vzame iz zraka^ skozi preduhe ogljikovo kislino ter oddaje kisik.
V listji na novo stvorjene snovi pa se potem razširijo po vseh delih rastline. S tem zamore vsak spre-videti važnost zelenega listja.
c) Rastlina ob času cvetja in stvorjenja sadu.
Po dovršeni stvorbi korenine, debla (tudi vejevja) in zelenega listja prične rastlina delati s pomočjo upodobljene hrane cvetje in sad. Pri tem opravilu presnovi prihranjene snovi v druge, koje nakopiči v sadu ali semenu Pri zoreči rastlini vdiha cvetno listje veliko več kisika in izdiha veliko več ogljikove kisline Za presnovo zoreče rastline treba je mnogo toplote' Vsled toplotinega vpliva godi se presnova v zoreči rastlini pod tistimi pogoji, in v tistih tkaninah, kakor v kalječi rastlini, samo po nasprotnem potu.
Z stvorjenjem semena je rastlina začasno svoje delovanje končala.
(Dalje prihodnjič.)
98
Rastlinsko življenje.
(Dalje.)                                                 
4.   O rastlinskem živežu.
Kmetovalec je v službi rastlinske presnove. On zbira naravine snovi ter jih pretvorja pomočjo na-ravinih sil v svoje pridelke in izdelke. On zbira dušik in ogljikovo kislino zraka in gnoja, on poiše v zemlji rudninske snovi ter vse to prinese na prodaj v obliki žita, sadja, vina, živine itd. Kmetovalec mora si staviti pri svojem pridelovanji dve važni vprašanji:
1.   Kako si pridobim rastlinske redilne snovi najceneje, na kakošni način si jih popolnem izkoristim in kako jih pretvorim v svoje pridelke ?
2.   V kakošni obliki naj prinesem te redilne snovi na prodaj? Kajti enkrat splača se nam, pridelovati žito ali druge rastline, drugikrat zopet bolje rediti živino. Na vse to pa vplivajo različne krajevne in kupčijske razmere.
Ni kmalo za kmetovalca važnejšega vprašanja, kakor je ono o gnoju. Vsa politična vprašanja niso toliko pomenljiva, kakor priprosto vprašanje: ali damo zemlji vse to nazaj, kar jej odvzamemo? Ali ne postaja naša zemlja od leta do leta revneja, ali pa smo mi li v stanu pri vedno rastočih potrebah vedno več in več gnoja napravljati, množico naših pridelkov povečati in našo zemljo zboljšavati?
Verjemi mi kmetovalec: priprosti kmetic, ki je v stanu pridelati tam dve bilki trave, kjer je rastla poprej le ena, je za človečanstvo koristneji kakor naj-veči zmagovalec v vojskah. Svetovne države razpršile so se, kakor pleve v veter, zmagovalca, kojega milijone ljudi preklinja, spominja se le še zgodovina; ponižno delovanje kmetovalčevo je pa blagoslovljeno s koristnimi in dobrimi deli. katera bogatijo svet.
Naši očetje menili so, da uže vse storijo za dobro vspevanje rastlin, ako dajo zemlji gnoj svoje živine. Oni so bili zadovoljni s pičlim pridelkom, kojega so dobivali s' pičlim gnojenjem.
Odkar so pa železnice pričele vplivati tudi na kmetijstvo, odkar so cene za posestva, dnino in davke tako močno  poskočile  in kmetijski  pridelki dvakrat.
trikrat več stanejo kot poprej, odkar kmet v enem letu več proda kot prej v petih — od tega časa je pa gnoj vso drugo važnost dobil. Mi nismo več zadovoljni s tem; kar nam njiva prostovoljno da, mi hočemo pridelovanje na njivi povečati: mi redimo več živine, katero bolje krmimo, delamo več boljšega,gnoja, da, mi porabljujemo celo umetna gnojila, kakor guano, koščeno moko, razne soli, pepel, mavec, apno itd, kar vse zamoremo storiti le z večjo glavnico (kapitalom), kojo vložimo v zemljo, zato se pa moramo vsihmal vprašati: Ali je glavnica gotovo in dobro naložena in kako se obrestuje?
Vprašamo: Katere redilne snovi da gnoj rastlini, zahtevajo vse rastline eno in isto in enako množino redilne snovi? ali ima gnoj vse redilne snovi v zadostni množici v sebi in katera mu primanjkuje ? je li hlevni gnoj najbolji gnoj in iz česa obstoje umetna gnojila? kedaj in koliko naj rabimo umetnih gnojil f* — Odgovor na vsa ta in enaka vprašanja so naši očetje uganjevali in z dragimi poskušnjami veliko denarja izdali, ne da bi izvedeli pravi odgovor. Sinovi hodijo pa krajšo pot — oni preiskujejo, to je, oni vejo poiz-vedeti, od česar se rastlina živi in na podlagi teh po-izvedeb tudi vejo, kaj imajo rastlini v živež dati.
Ta pot, po katerem je treba hoditi, je sicer v kmetijskih knjigah popisan, a kako malo kmetovalcev jih bere. Najboljši poduk nič ne hasne. če leži le zapisan mrtev v knjigi. Ni pa dovelj tak poduk le prebirati ali slušati, njega resnico spoznati in ga dejansko izvrševati.
A ko naj rastlina dobro vspeva, mora dobiti v zemlji vse one obstojne dele, iz katerih sama obstoji. Je na pr. v zemlji veliko dušika, pa malo fosfora in kalija, ostane rastlina vendar majhna, ker je v zemlji redilnih snovi le za majhno rastlino in ona pri vsi dušikovi obilnosti le toliko te snovi porabi, kolikor je sploh mogoče vsled pomanjkanja fosfora in kalija oslabljeni rastlini.
Različne rastline zahtevajo različne množice redilnih snovi. Nekatere zahtevajo največ dušika, druge zopet več fosforove kisline in tretje le dobro vspevajo, če imajo dovelj kalija.. Prve imenujemo dušikove rastline, na pr. žito, repica, grah, fižol, bob, kromr pir, sladkorna pesa, detelja, lucerna in različne trave. Veliko fosforove kisline porabijo turšica, fižol, detelja, krompir, pesa in žito. Največ kalija iz zemlje izvle-čejo sladkorna pesa, krmenska pesa, krompir, repica. Uvaževati je, da nekatere teh rastlin zemlji več redilnih snovi odvzamejo, kot druge, da ene veliko hrane iz zraka dobe, druge pa zopet iz spodnje zemljine plasti. Tako na pr. žitne korenine v zgornji plasti v svojem okrožji vse redilne snovi porabijo, med tem, ko globoko ukoreninjena detelja s svojimi koreninami in drugimi ostanki zgornjo plast celo zboljša, se ve da na škodo spodnji, plasti.
Rastlina zamore le ono hrano po vži t i, katera je v vodi raztopljiva, zato ne vpliva na rodovitnost njive toliko mn o žica vsih redilnih snovi skupaj kakor ona množica hrane, ki je uže v vodi raztopljena.
(Dalje prihodnjič.)
99
Rastlinsko življenje.
4.   O rastlinskem živežu.
(Dalje.)
Kmetovalcu ni treba skrbeti za vse posamezne redilne snovi, kajti večino od njih dobi rastlina vedno v zadostni množici iz zraka in zemlje, on ji toraj mora z gnojem le one preskrbeti, katerih je le malo ali ne v zadostni množici v zemlji. Katere so pa te redilne snovi? Rekli smo, da mora rastlina dobiti one redilne snovi, iz katerih sama obstoji. O štirih zračnih ali plinastih redilnih snoveh: o ogljikovi kislini, dušiku, kisiku in vodiku smo uže poprej pisali.
Kisika in vodika je v naravi toliko, da se ni treba kmetovalcem za-nj brigati.
Ogljik je glavni obstojni del rastlinskega kakor živalskega telesa. Ogljik dobi rastlina v ogljikovi kislini vode in iz zraka, kamor pride vsled gorenja lesa, premoga itd., vsled trhlenobe in vsled dihanja ljudi m živali, in sicer v toliki meri, da zadostuje rastlininim potrebam. Zelo listnate rastline, kakor so-čivje, detelja, katere s svojim listjem veliko ogljikove kisline vdihajo, obogatijo celo zemljo s svojimi koreninami.
Več skrbi naredi kmetovalcu dušik. On pride sicer v obliki amonijaka z deževno vodo v zemljo, pa ta množica nikakor ne zadostuje, z gnojem moramo ga zemlji še dovaževati. Dušik razvija se pri razkroju gnoja kot amonijak, kateri se spremeni v zemlji v so-litarjevo kislino, ki je za rastlino najvažnejša dušikova hrana.
Dolgo časa imeli so dušik za najvažnejšo rastlinsko redilno snov, za katero edino je treba kmetovalcu skrbeti in imeli so tudi toliko časa prav, dokler je bilo v zemlji dovolj rudninskih redilnih snovi. Pozneje pa je zadnjih zmanjkalo in spoznali so tudi preveliko važnost teh. Pri vsem tem ostane dušik še vedno zelo važen in kmetovalec ga ne sme nikdar zanemarjati, ampak z dobrim in zadostnim gnojem ga na njivo dovažvati. Ako v našem poljedelstvu pridelovanja krme ne zanemarjamo, imamo zadostno število živine, katero dobro gleštamo in krmimo in ako skušamo vedno več in več gnoja narediti, ne bode nam manjkalo dušika in ob enem zagotovimo si do^re letine. Drugače je pa tam, kjer kmetovalec misli delati dobiček s pridelovanjem žita in prideluje tako malo, kot le mogoče krme, ali pa kjer kmetovalec leto za letom prodaja vso svoje seno. Iz tacih posestev gre veliko več dušika na trg, kakor zamorejo njive zmagavati in nasledki so slabotna živina v hlevu, slab gnoj na gnojišču in redko žito z lahkim klasjem po njivi; to vse spričuje kmetovalčevo revo v žepu in v glavi.
Iz predstoječega zamoremo posneti, da v splošnem zadostno skrbimo za dušikovo hrano, ako le umno gospodarimo z gnojem, drugače je pa z onimi redilnimi snovmi, katere ostanejo v pepelu, ako rastline požgemo. Vsaka rastlina potrebuje v hrano tudi rudninske snov'i. Te snovi ona rabi za sostavo svojega telesa, kakor tudi za stvarjenje njenih zrn in plodov (sadja). Ker rastlina potrebuje za sostavo svojega telesa določene množice rudninskih snovi in rastlina le slabo vspeva, če jih dovolj ne dobi, za to mora imeti kmetovalec posebno skrb za nje, in to tem bolje, ker je najvažnejših rudninskih snovi najmanj v zemlji in ker jih gre največ iz gospodarstva s prodanim žitom, mesom, mlekom  i. t. d., ne   da bi jih bilo mogoče nazaj
107
dobiti se zrakom ali deževno vodo, kakor se godi z ogljikom in dušikom.
Rudninske redilne snovi so sicer vse enako važne za vspevanje rastlin, a ozirati se je nam le na one, katerih je v zemlji primerno le malo in katere ne zadostujejo, če hočemo rodovitnost zemlje izboljšati. Tu nam je v prvi vrsti omenjati kalija iu fosforjeve kisline, v drugi vrsti apna, magnezije in žveplene kisline, in v tretji vrsti natr ona, klorca, železa in mangana.
Naslednja tabela kaže nam, kako različne sostave so naše rastline in kako važna je fosforna kislina posebno za žito. Kalija je posebno veliko v okopavinah, v deteljnem senu in v sočivji.
Za navadno zadostovala bi v zemlji rudninska hrana, ker pa mi hočemo boljše kot srednje letine, damo zato zemlji vsako leto več gnoja in tako njeno moč povečujemo. Pri tacem ravnanji moramo pa zemlji dodati tako rekoč nek nameček obstoječ iz rudninskih snovi, kajti rastlina rudninske snovi ne more v tej meri iz zemlje izvleči, kakor mi zahtevamo in tudi ne v tej množici, kakor jih mi iz našega gospodarstva proč prodajamo. Ako živinski gnoj na njivi pomnožimo, moramo ob enem tudi fosforovo kislino pomnožiti, ker drugače pride z gnojem v zemljo prevelika množica drazega dušika, ki se vsled pomanjkanja rudninskih snovi popolnem ne izrabi.
Množica redilnih snovi, katero moramo zemlji dodati, je pa odvisna od zemlje in njenih obstojnih delov, od gnoja, ki ga naredimo in od pridelkov, katere prodamo.
(Dalje prihodnjič.)
		Od 100 kilog			r. teh rud-	
	vi	ninskih snovi			odpade na	
			jo	0	s-	n-
	0		d	n	• i	.0 a
	sn<	on	ne;	sli	k	lin M
	kih	natr«	mag	ro ki	kovo ao	kis ezo, itd.
	s			\	i •	žvepleno klor, žel gon
	Rudnin	kali in	apno in	fosforje	kremen 1	
V sebi ima 100 kilgr.	kil.	kil.	kil.	kil	kil.	kil.
pšenice ....	l7io	32	5	49	2	2
v * rzi.....	i7,o	36	14	48	1%	!'/¦
ječmena     .   .    .	2	20	11	36	28	5
ovsa.....	2	16	11	21	51	1
graha    ....	i7,o	46	13	37	'/¦	3 V*
krompirja  .   .    .	6/ /10	65	8	16	3	8
navadnega sena .	5	20	23	9	35	13
esparzetnega sena	i7.o	28	40	26	1	15
114
Rastlinsko življenje.
4.   O rastlinskem živežu.
(Konec.)
Ni nam treba, na Bog vedi kake imetne načine preiskavati, katere redilne snovi niso v zadostni množini v naši zemlji, pravemu opazovalcu to narava uže sama pove. Bolezen na krompirji, žito z majhnim klasjem, rujava detelja, ki na njivi hitro pojema, vse to je znamenje, da v zemlji manjka pepela, to je, rudninskih redilnih snovi.
Ilovnata zemlja ima v sebi navadno dosto redilnih snovi; taki zemlji jih navadno ne bodemo pridevali, delali bodemo pa na to, da jih kolikor mogoče pretvorimo in raztopljine naredimo. Peščena zemlja je uže od narave revna, zraven tega pa še slabo redilne snovi drži. Zato moramo peščeno zemljo previdno gnojiti, da ne zametava redilnih snovi ter jih poprej v spodnjo plast spusti, predno se rastline nasitijo.
Gnoj naredi guojenje z rudninskimi snovmi manj ali bolj potrebno, koliko več je tacih snovi uže v gnoju samem. Sostava gnoja je pa odvisna od tega, kaj živina je in kako prebava.
Kar se pa tiče pridelkov, katere iz gospodarstva prodamo ali izvozimo, je pa ravno tako merodajna njih sostava.
Ako izvažamo veliko žita pa malo mleka in živine nadomestiti zamoremo fosfor, kateri gre iz gospodarstva v žitu in v kosteh pri živalih, prav dobro z malimi množicami kostene moke. Ako imajo pa njive uže tako dosti dušika, zadostuje nam v tem slučaji apneni su-perfosfat, kateri sicer nima v sebi nič duška pa mnogo lahko raztopljive fosforove kisline.
Pri pridelovanji žita v veliki meri, brez zadostnega pridelovanja krme, brez zadostnih senožet in brez dokupa krme pokaže se kmalu pomanjkanje dušika in fosforove kisline, ker gre teh snovi veliko iz gospodarstva ne da bi jih pridelana krma nadomestila. Tu je treba dosti dušikovega gnoja, kakor gnoja iz stranišč, čilenskega solitarja ali gvana. Izvažamo zraven žita in živalskih izdelkov tudi kupčijske rastline, kakor repico, lan, sladkorno peso itd., in vprašati se moramo, kakošne obstojne dele imajo te rastline. Tudi za kupčijske rastline ne zadostuje vedno živalski gnoj, treba je vedno še nekaj dušika, zraven tega pa potrebuje repica kalija in fosforove kisline, sladkorna pesa velika in tudi nekoliko fosforove kisline.
Apno je na neapnenih zemljah važno gnojilo. Ono vpliva na razkroj sprstenine, kar rodovitnost izdatno izboljša. S svojo razjedavo silo pospešuje presnovo tvarin, zato je neobhodno potrebno, kedar gnojimo z apnom, tudi z živalskim gnojem gnojiti, drugače zemljo izsesamo. Apno na močvirnih tleh zapreči škodljivo kisanje. Lapor (soldan) z apnom, ki ga ima v sebi, tudi zemljo gnoji na enak način kot apno, samo zra-
ven tega pa še zemljo fizikalno zboljšuje. Mavec (gips) gnoji z apnom in žvepleno kislino, ki je v njem, posebno dober je za grah, grahoro, fižol in deteljo.
115