196
Na grobu verliga kmetovavca.
JVovice oznanujejo bravcam, kadar kak imeniten gospod, kak učen in sloveč mož umerja, — zakaj bi tudi ne oznanile smerti verlig"a kmetovavca, ki je bil priden in umen gospodar, dober oče svoji rodovini, pomočnik revnim, pobožen kristjan! In tak mož — spoštovan in čislan od cele soseske — je umeri 34. listopada v Samarii v Ipavi, Jožef Vertovc po imenu. JVagla smert ga je — v 34. Ie'ta njegove starosti — pridni ženici in 4 hčerkam vzela, kterih nar starejši je še le 6 let stara. Silna žalost je zapušeno udovo skorej na emertno posteljo vergla; Bog daj, de bi otročiči tudi matere ne zgubili! — Ranjki je bil posebno brihtniga uma in si je sam iz svoje glave marsikako reč zmislil in se je sam iz sebe naučil. Novice je od njih začetka noter do svoje zadnje ure pridno bral in tudi svoje sosede k njih branju vnemal. Bog mu je pa tudi za njegovo pridno in umno kmetovanje in za njegovo pobožno življenje svoj posebni blagoslov dodelil in mu lepo premoženje podaril. — Kako močno de so ga njegovi sosedje ljubili in spoštovali, se očitno iz tega vidi, de tisti dan, ko so ranjciga pokopali, je cela soseska praznovala in ga z veliko žalostjo na pokopa-liše spremila. Srečen mož, ki tako ljubljen se iz tega sveta loči! Pa čast in hvala tudi soseski, ki svoje tako spoštuje!
Naš visoko častitljivi gosp. fajmošter Vertovc BO bili rajncimu stric in so ga enmalo pred njegovo smertjo obiskat prišli, de bi bili pri njem novo mašino za repo rezati vidili, ki jo je njegov žlahtnik Šuc iz-najdel; — pač niso mislili, de bi to obiskanje poslednje bilo! V njih naročji je rajnki sklenil, s kteriga smertjo zgubi Vertovcov rojstni dom svoje ime, kteriga je veliko veliko let spoštovaniga ohranilo; Vertovc o va hiša je bila tudi skorej skozi 100 let — zavoljo pomanjkanja pripravnih gostivnic — popotnikam gosposkiga stanu vedno prijazno odperta; — zdaj bo to vse drugači.
v
Žalost nas obide, ko vidimo take spremembe na svetu!                                                               Dr. B.