107865 Kratko navodilo za pridelovanje želenjadi s po¬ sebnim ozirom na domače raz¬ mere in potrebe sedanjega časa. Po letaku c. kr. vrtnarske družbe na Dunaju priredil M. Humek. 1918 . Zadružna‘‘tiskarna v Ljubljani. Uporaba zelenjadi se je v vojnem času silno povečala. Pomajkanje drugih živil, zlasti moke in mesa, je prisililo, da se je začela zelenjad uporabljati kot važno samostojno živilo, dasi je veljala v mirnem času bolj za prikuho in pridatek k mesnim in drugim jedilom. Pokazalo se je, da je zelenjad važen pripo¬ moček v prehrani civilnega prebivalstva in vojaštva. Posebno velja to za večje obrtne kraje in za mesta. Kdor je izkusil minola leta pomanjkanje zelenjadi v Ljubljani in drugih večjih mestih, se ne bo čudil, da so okoličani prodajali za prikuho ogromne množine navadnih buč, pesne cime, korenja in drugega zelenja, ki v mirnih časih v ta namen sploh ni prišlo v poštev. Kakšno povpraševanje pa je bilo po grahu, fižolu v stročju, po paradižnikih, zgodnjem zelju i. t. d. in kakšne cene so plačevali za zelenjad sploh, ne poza¬ bimo kmalu. Pa tudi po kmetih je pridelovanje zelenjadi v sedanjih razmerah vse drugačnega pomena nego v mirnih časih. Saj vemo, kako je primanjkovalo zelja, korenja, fižola, zgodnjega krompirja,- kumar, čebule in kar je še druge zelenjadi, ki jo kmetovalec prideluje na polju na debelo. In če končno še pomislimo, kako primanjkuje zelenjadnega semena in kakšne cene ima l 2 to blago, moramo priznali, da je pospeševanje in šir¬ jenje zelenjadarstva prav tako nujno potrebno in važno kakor pospeševanje kmetijstva sploh. Pospeševati in širiti pa moramo zelenjadarstvo na dve strani, in sicer predvsem v malem po raznih vrtovih in primernih manjših prostorih, ki dosedaj niso služili temu namenu (vrtno zelenjadarstvo), in pa na debelo na polju (poljsko zelenjadarstvo). S pridelo¬ vanjem zelenjadi na vrtu ali na primernem manjšem prostoru skrbimo navadno za domačo potrebo, poljsko zelenjadarstvo zalaga pa trg, ki skrbi za tiste sloje, ki sami nič ne pridelajo in žive zgolj ob kupičku. Podnebje in talne razmere so pri nas tako ugodne, da lahko s prav dobrim uspehom gojimo zelenjad, ako le količkaj poznamo in upoštevamo lastnosti in zahteve posameznih zelenjadnih plemen in vrst in skrbimo za primerno gnojenje in obdelovanje. Na udelanih zelenjadnih vrtovih se da pridelovati pri nas povsod vsa običajna in najpotrebnejša zelenjad, na slabejših, bolj pustih, neudelanih prostorih se je treba pa omejiti na gotova skromnejša plemena; prav tisto velja za poljsko zelenjadarstvo. Sledeča navodila, v glavnem posneta po nemški brošurici „Anleitungen zum Gemiisebau", ki jo je izdala leta 1917 c. kr. vrtnarska družba na Dunaju, se bodo nanašala najbolj na vrtno zelenjadarstvo; v splošnem veljajo pa tudi za pridelovanje zelenjadi na polju. Začetnik, ki nima še nikakih izkušenj, naj se pri vsaki priliki posvetuje z izkušenim sosedom in naj si večkrat ogleda bližnje dobro urejene zelenjadne vrtove. Vrhutega mu bo kaj prav hodilo, ako vpo- rablja kako dobro strokovno knjigo. Za prvo potrebo zadostuje »Domači vrtnar 11 , ki ga je izdala Družba 3 sv. Mohorja leta 1903. Nemških knjig je na izbero. Priporočamo: „Der Gemusebau", spisal Otto Briiders, Maribori; „Anleitung zum Gemusebau", spisal Fr. Lucas- Ulmer, Stuttgart. Temeljna načela o pridelovanju zelenjadi. 1. Zemljišče: V senci in na prav plitvih, prodnatih tleh se zelenjad ne da s pridom pridelovati. Škoda dela in semena. Takisto tudi ni za takojšnjo rabo preilovnat in pa zelo zapleveljen svet. Taka zemljišča pripravimo za zelenjad še le tekom več let, s temeljitim in skrbnim obdelovanjem. Močviren svet se mora najprej osušiti. 2. Voda. Voda je v bližini zelenjadnih nasadov neizogibno potrebna, ker brez namakanja skoro ni misliti na uspešno pridelovanje zelenjadi. Le poljsko zelenja- darstvo more uspevati brez umetnega namakanja, zato pa je treba izbrati primeren svet v gorkih, vlažnih legah. 3. Velikost nasada. Obseje in obsadi naj se le toliko sveta, kolikor ga je moči obdelati. Več pridelamo na manjšem, dobro obdelanem prostoru, nego na večjem, ki je zanemarjen. Deset arov zadostuje, da pridelamo za pet oseb za celo leto dovolj zelenjadi. Seveda je treba teh deset arov prav pridno in temeljito izrabiti. V obče se bo pa velikost zelenjadnega vrta ravnala po številu dru¬ žinskih članov in po delavnih močeh. 1 4 4. Priprava zemlje. Zemljo za zelenjadni vrt, posebno če je novina in težka zemlja, je treba pripraviti že jeseni. Globoko prekopan svet pustimo čez zimo v kepah, da dobro premrzne. Tudi vdelan svet močno izboljšamo, ako ga na debelo prekopljemo že jeseni. Za lahko zemljo zadostuje, ako jo 30 cm na globoko obrnemo (prešti- hamo). Težko, močno zemljo pa moramo prerigolati, na 50 do 60 cm globoko, toda tako, da plasti ne obračamo, nego da ostane zgornja rodna plast na vrhu. Pri tem prekopavanju moramo odpraviti vse korenike trajnih plevelnih rastlin, to so: pirnica (pirika), kozje tačke, osat, mleček, plazeča zlatica, slak, preslica, hren i. t. d. Vsak košček, ki ostane v zemlji pozneje na novo požene. Neprecenljive vrednosti je, ako pri jesenskem prekopavanju podkopljemo tudi gnoj. 5. Ureditev gredic. V jeseni dobro pripravljenega in pregnojenega sveta spomladi ni treba na novo prekopavati, ampak ga samo poravnamo in takoj razdelimo v gredice, ki naj bodo po 1 m 20 cm široke. Ločijo naj jih po 25 do 30 cm široke stezice, ki jih prehodimo ob vrvici. Širših potov za vožnjo s samokolnico naredimo ko¬ likor mogoče malo, da hranimo dragoceni svet. Kdor je pustil zemljo čez zimo v pušči, jo mora prekopati in pognojiti pač spomladi, to pa nikdar ni tako uspešno, kakor jesensko obdelovanje, zlasti ne, ako gnojimo s svežim hlevskim gnojem. 6. Gnojenje. Najpridneje izkoristimo gnoj, ako ga podkoplje¬ mo jeseni, da se čez zimo razkroji in ga rastline spomladi takoj lahko izrabljajo. Gnoj podkopavamo 5 plitvo, da more do njega zrak. Pokrijemo ga le toliko z zemljo, da ne more uhajati amonijak. Ako bi pod- kopali gnoj pregloboko, se ne razkroji in ostane brez učinka. V zelenjadarstvu se najbolj sponaša živalski gonj, ker rastlinam ne daje samo rednih snovi, temveč zemljo tudi fizikalno izboljšuje (rahlja, greje, zadržuje vlago itd). Brez pomiselka tudi lahko uporabljamo hlevsko gnojnico po zimi na ta način, da jo razvo¬ zimo in razlijemo po gredah. Ni pa dobro z njo za¬ livati zelenjad, ko se razvija, ker dobi vsled tega slab okus, tudi če gnojnico še tako razredčimo. Straniščnik najbolje uporabimo, ako ga zvozimo na kompost in pomešamo s pepelom, raznimi odpadki iz kuhinje, z listjem, slamo, zemljo itd. Čez dva do tri leta dobimo na ta načim izvrstno gnojilo, ako kompost vsako leto parkrat premečemo. Kompostni kup naj bo na planem, ne pa v kaki globoki jami, da more delovati nanj zrak in pozimi zmrzal. Umetna gnojila imejmo v zelenjadarstvu le za pripomoček in v izpolnitev živalskim gnojilom. Kdor jih misli rabiti, mora vedeti, katera in v koliki mno¬ žini so potrebna, kedaj naj jih vporablja in kako z njimi ravna. Dušičnatih umetnih gnojil sedaj itak ni v trgovini, manjka pa tudi fosfatnih gnojil. Najlažje je dobiti kalijevih gnojil (kajnit in kalijeva sol). Ta pa lahko nadomestimo s pepelom. Glede gnojenja delimo zelenjad v tri skupine: listnata zelenjad, t. j. tista, ki ima velike liste, kakor kapusnice pa tudi kumare, solata itd., hoče obilo hlevskega gnoja in rabi zlasti veliko dušika. Korenasta zelenjad t. j. korenje, petršilj, pesa itd., pa ni okusna niti trpežna, ako dobi preveč dušika. Zato spada na tak prostor, ki je bil prejšnje leto 6 močno pregnojen, ali pa ji pognojimo s kompostom ali predelanim starim gnojem. Brez gnojenja pa uspeva stročna ali sočivna zelenjad (grah, fižol, bob) zlasti v dobri udelani zemlji. Na pušči in novini ji pognojimi s pepelom. Dušika ne sme dobiti veliko, ker potem sila bohotno raste v slamo, pa naredi malo zrnja. Pravilno urejeno gnojenje zelenjadnega vrta je najboljši porok za dober uspeh. 7. Kolobarjenje. Iz sprednjega odstavka o gnojenju lahko posna¬ memo, da ne kaže saditi posameznih zelenjadnih ple¬ men vedno na isto mesto, ampak da je treba razna plemena z ozirom na njih lastnosti in potrebe po zemljišču premikati, kakor nanese gnojenje. To vsa¬ koletno premikanje imenujemo kolobarjenje. Ako pra¬ vilno in dosledno kolobarimo, dosežemo že prav lepe uspehe, če vsako leto pognojimo le eno tretjino vsega zemljišča, ki je namenjeno za zelenjad. V obče razdelimo zelenjadni vrt v tri približno enake kose (parcele). En kos odločimo za kapusnice, solato in kar je še takih rastlin, ki jim je treba močno gnojiti, drugi kos zavzema zgodnji krompir, tretji kos pa korenasta zelenjad in sočivje (stročnice). Tisti kos, kamor nameravamo saditi kapusnice, solato itd., prav močno pognojimo s hlevskim gnojem. Drugo leto pri¬ de na ta kos krompir, zato ga pognojimo le s kom¬ postom ali pa tudi nič. Tretje leto sejemo na tisto mesto sočivje in korenasto zelenjad in gnojimo s pe¬ pelom, kompostom, superfosfatom ali pa tudi nič, ako je zemlja prav dobra. Dovolj natančno je razvidno kolobarjenje iz sle¬ deče razpredelnice, ki je sestavljena za osemletno dobo. — 7 — Razpredelnica k kolobarjenju. 8 8. Gnojne (gorke) grede so pri zelenjadar- stvu zelo potrebne za vzgojo zgodnjih sadik in pri¬ delovanje kumar. Kdor le količkaj more, naj si oskrbi nekaj oken, zlasti ako ni v bližini kakega vrtnarja, da bi kupoval pri njem sadike. V gorkih solnčnih legah izhajamo pa tudi brez gnojnih gred. Za oskrbovanje in uspešno izkoriščanje gorkih gred je pa vsekakor treba nekaj spretnosti in izkušnje. Kdor ni vedno doma in nima nikogar, ki bi mu prepustil skrb za setev na gnojnih gredah, naj se nikari ne ukvarja z njimi, ker bo imel samo stroške in jezo. 9. Sadike. Najzgodnejše sadike gojimo na gnojnih gredah. Ako pa nimamo te naprave, počakamo ugodnejšega vremena (marca) in posejemo seme na prosto na do¬ bro pripravljene solnčne gredice, najbolje ob kakem zavetnem zidu, ki ima južno ali jugozahodno lego. Ob mrzlih nočeh in slabem vremenu zavarujemo se¬ tev z deskami ali vejami. Vsaka setev naj bo razme¬ roma redka, ker se pregoste sadike vsled pomanjkanja zraka in svetlobe ne morejo razviti. Ako opazimo, da je setev pregosta, jo prepulimo in sadike presadimo na drugo gredico ali pa jih zavržemo. Prav tisto pra¬ vilo velja za setev na stalno mesto. Pregoste setve ne dado nikdar tistega pridelka kakor razmeroma redke. Sejalne gredice morajo biti vedno dovolj vlažne a ne mokre. Najbolj nevarno je, ako se gredice izsuše, ko seme kali. Vsled majhne zamude se lahko uniči vsa setev. Semena ne smemo spraviti pregloboko v zemljo. Čim drobnejše je, tembolj natanko ga pokrijemo s prstjo. Vsekakor pa mora biti toliko pokrito, da ga močan dež ne izpere. Kdor tega dela prav nič ne raz¬ ume, naj sadike naroči pri kakem vrtnarju. 9 Sadike presajamo z najboljšim uspehom po ka¬ kem dežju. Ako pa to ni mogoče, moramo presušeno zemljo, predno sadimo, dobro premočiti in potem še vsako posamezno rastlino zaliti s cevjo (ne z razper- šilnikom). Pri presajanju moramo paziti, da pride vsaka rastlinica do kalilnih lističev v tla. Zemljo čvrsto pri¬ tisnemo h koreninam, da ne ostanejo okrog votline. Sploh je treba paziti, da ne sadimo ne preplitvo, ne pregloboko, ker pridelek lahko zelo trpi vsled tega. 10. Zalivanje. Zalivamo tako, da se zemlja dobro premoči. Setve in mlade nasade zalivamo večkrat razmeroma po ma¬ lem, ker se ne sme zemlja tudi na vrhu nikoli pre- sušiti. Ko pa rastline dorastejo, zalivamo pa redkeje, a zato izdatneje. Da more voda zalesti dovolj globoko v zemljo, prilivamo večkrat zapored, kajti če izlijemo kar naenkrat večjo množino vode k rastlini, voda po vrhu odteče, ne da bi se zalezla globje v zemljo h koreninam. Mrzla studenčnica je strup mladi setvi in nekate¬ rim zelenjadnim rastlinam, tudi če so že odrasle (n. pr. kumare). Taka voda mora stati čez dan na solncu, da se ogreje. Spmladi zalivamo zjutraj, da se zemlja pre¬ več ne shladi. Po leti, ob vročini je pa bolje, da za¬ livamo zvečer po solnčnem zahodu. 11. Oskrbovanje zelenjadnih nasadov je jako preprosto. Razen zalivanja je najvažnejše delo pl e t e v in okopavanje. Nekatere rastline tudi osipavamo. Neumorno in večkratno okopavanje, zlasti po dežju je najizdatnejše sredstvo, da se zelenjadne rastline hitro in bujno razvijajo. S plitvim rahlanjem pri¬ držujemo tudi vlago v zemlji. K oskrbovanju ze- lenjadi spada tudi skrbno zatiranje raznih škodljiv- 10 — cev, kakor so bramorji, ogrci, strune, gosenice, polži, bolhe itd. 12. Seme zelenjadnih rastlin je treba preskrbeti pravočasno. Kdor ga išče šele takrat, ko ga je treba rabiti, je slab gospodar. Vobče ne kaže, da bi sami pridelovali zelenjadno seme, ker je treba za to po¬ sebnih izkušenj in večjih nasadov. Vendar pa ob se danjih razmerah, ko je seme tako drago in ga povsod primanjkuje, ni napačno, ako tudi v tem oziru nekaj storimo. Seme od solate, čebule, kumar, buč, fižola, graha, korenja, rdeče pese in paradižnikov povsod lahko pridelujemo vsaj za domačo potrebo. Za seme je vedno odbrati najlepše in najpopolnejše rastline. Opombe o vrstah in vzgoji posameznih zelenjadnih plemen. I. Kapusnice. Kapusnice uspevajo v globoki, rodovitni, dobro zagnojeni in primerno vlažni zemljh Karfijola je izmed vseh najbolj izbirčna. Kjer nimamo prav dobre¬ ga sveta in pa v mrzlih legah naj pridelovanje sploh opustimo, ker se delo ne izplača. Vsa druga plemena se pa razmeroma lahko goje povsod. Koliko sadik in semen gre na gredico, ki meri 10 kvadratnih metrov, ako sadimo v trikotu. — 11 — Skoro pri vseh kapusnicah razlikujemo zgodnje vrste za poletno porabo in pozne vrste za jesen in zimo ter za konserviranje. Poletnih vrst ne kaže pri¬ delovati preveč, ker takrat je dovolj razne druge zele- njadi in ker poletne vrste niso trpežne. Toliko več pa pridelujmo raznih poznih kapusnic. Poletne vrste se¬ jemo navadno na gnojne grede konec februarja in v začetku marca. V mrzlejših krajih odložimo setev do srede marca. Ako ostanejo sadike predolgo v sejalnici, se preveč razvijejo in potem na stalnem mestu nič kaj ne uspevajo Pozne jesenske in zimske vrste se¬ jemo povprečno od srede aprila do srede maja na zavetne gredice ob zidu na prostem. Posebno moramo paziti, da se zemlja v sejalnici nikoli ne presuši. Pri t 12 vseh kapusnicah gre na 10 gramov 2500 zrn. Za poljsko zelenjadarstvo so vse kapusnice (razen karfijole) kaj pripravne. V dobri zemlji in ob ugodnem vremenu se tudi na njivi tako razvijejo, kakor na vrtu. Za več¬ kratno okopavanje so posebno hvaležne. Ko nekoliko odrastejo, jih osipamo. Pridelovanje semena od kapusnic je precej te¬ žavno, ker se posamezna plemena in vrste med seboj kaj rade opraše in na ta način dobimo nič vredne križanke. Zato moramo semenske rastline raznih plemen in vrst saditi precej daleč narazen. Zelje zgodnjih vrst: V dobrih, gorkih legah uspeva dunajsko zgodnje, za gorske bolj hladne kraje pa je pripravno erfurtsko zgodnje in kresno zelje. Sadimo ga 40 do 50 cm vsaksebi. Za jesensko in zimsko vporabo se najboljše sponaša domače zelje (n. pr. kašeljsko); poleg tega tudi druge v trgovini vpeljane vrste, kakor brunšviško, magdeburško, za mrzle kraje pa tudi kop en - hagensko, holandsko i. t. d. Zelje je najvažnejša kapusnica za pridelovanje na debelo na polju. Ohrovt za zgodnjo porabo: Dunajski, mo- nakovski, železno-glavi, za jesen pa erfurtski, veliki zimski in Vertus. V milem podnebju (na Goriškem) ostane ohrovt lahko vso zimo v zemlji. V mrzlejših krajih ga moramo pa pozno na jesen (no¬ vembra) spraviti v zračne kleti ali na gnojne grede. Sadimo ga 30 do 35 cm narazen, pozne vrste celo 40 do 45 cm vsaksebi. Kolerabe za zgodnjo vporabo: Dunajske bele, praške in „D r ei b r u n n e n“. Zgodnje pride¬ lovanje se sponaša pa le tam, kjer imamo prav dobro ■fc 13 udelan svet. V slabi zemlji ali celo na novini se zgodnje kolerabe razvijajo prepočasi in so lesene, neokusne. Kolerabe se morajo namreč razviti prav hitro, da so nežne in okusne. Kjer imamo torej slabejši svet, odlo¬ žimo setev do sredi ali do konca aprila, in sejmo potem dunajsko zgodnjo modro ali angleško- modro. Te se potem hitro razvijajo, ako jih sadimo maja meseca, ko je že dovolj gorko vreme in ako jih pridno zalivamo. Kolerabe potrebujejo za razvoj okroglo dva meseca (od dneva saditve) Zato jih sejemo lahko na vsake tri do štiri tedne do sredi junija ali še dalje. Take pozne setve presajamo na izpraznjene gredice, kjer je rasla solata, grah i. dr. Za poletno vporabo ne sejmo preveč na enkrat. Le pri zadnji setvi je treba misliti na večji pridelek za zimo. Kolerabe sadimo 25 do 30 cm narazen. Za zimsko porabo so posebno dobre vrste: Goli j at, bela ter modra orjaška. Te potrebujejo pa tri mesece predno dorastejo. Sadimo jih 35 do 40 cm narazen. Podzemeljske kolerabe so važna zelenjad posebno za pridelovanje po njivah. Pa tudi po vrtovih je ne smemo pogrešati, zlasti ne ob sedanjih razmerah. Najbolje uspevajo v mrzlejšem podnebju in na močni rodovitni zemlji. Seme sejemo sredi maja do začetka junija, sadimo pa do konca junija na gredice za gra- hom, solato ali tudi med drugo zelenjad, ki jo pora¬ bimo, predno se kolerabe razvijejo. Sadimo jih 40 do 50 cm narazen. Najboljše vrste za vrtove: Rumena mastna ta in Hoffmanova orjaška. Razne druge kapusnice, kakor: rožni kapus, listni kapus, brokoli i. t. d. nimajo za prehrano tolike vrednosti in se nam vsled tega ni treba dalje ozirati nanje. 14 II. Korenasta zelenjad. Semkaj spadajo vse tiste zelenjadne rastline, od katerih vporabljamo podzemeljske dele. Najvažnejše so sledeče: Korenček (vrtno korenje). Najboljše vrste so: Amsterdamski, nanteški in izboljšani Du- wicker. Seme sejemo na stalno mesto kolikor mo¬ goče zgodaj spomladi (februarja do marca), in sicer kar na vprek ali še bolje v vrste, ki so 15 do 20 cm narazen. Seme kali tri do štiri tedne. Na 10 g gre 5500 zrn, ki pa ne kalijo vsa, in se tudi vse rastline ne razvijejo popolnoma. Zato ne smemo sejati pre¬ redko. Da malo semena enakomerno posejemo po' večjem prostoru, ga zmešamo s suho prstjo, sipo, pe¬ pelom ali zdrobljeno kredo. Setev je treba pohoditi ali kako drugače zemljo potolči, da seme tesno leži v njej. Ko korenje ozeleni in malce odraste, ga mo¬ ramo prepuliti, da stoje posamezne rastline v vrsti po kakih 5 cm vsaksebi. Uporabljati začnemo korenček že konec maja m v to svrho pulimo vedno najbolj razvite rastline. Ostanek spravimo za zimo v klet ali ga pustimo na gredi, ki jo pokrijemo s slamo. Na polju pridelujemo navadno korenjje, ki je tudi izvrstna prikuha. Korenovo seme je prav lahko pride¬ lati. Najlepše zdrave korene posadimo spomladi na solnčno mesto, kjer poženejo vrh in narede velike kobule. Korenovo seme se je med vojno silno podra¬ žilo. Spomladi leta 1918. so plačevali 100 do 200 K za kg. Petršilj pridelujemo prav tako kakor korenje. Za navadne potrebe vzamemo vrste s kratkim korenom. Na 10 g semena gre 7000 do 8000 zrn 15 — Zelena se pa presaja. Zato jo moramo sejati marca prav na redko na gnojne grede; od tam pre¬ sadimo močne sadike na stalno mesto po 45 cm na¬ razen. Gredica za zeleno mora imeti prav dobro zemljo, pognojeno s kompostom. Svež gnoj silno slabo vpliva na okus in trpežnost. Zeleno moramo zelo zamakati. Ker potrebujemo razmeroma le malo rastlin, je naj¬ bolje, da jih kupimo pri vrtnarju. Na 10 gramov se¬ mena gre 11.000 zrn. Za zimo jo vzamemo iz zemlje, obtrgamo cimo, obrežemo tanjše koreninice in jo na pol zakopljemo v vlažno prst v hladni kleti. Dobre vrste so: dunajska zgodnja orjaška, praška orjaška in „Delickatess“. Rdeča pesa (pesa za salato). Najboljše vrste: Erfurtska dolga črnordeča in egiptovska ploska temnordeča. Rdečo peso lahko sejemo na stalno mesto ali jo pa presajamo. Najpreprostejši je prvi način. Aprila potaknemo po 2 do 3 zrna v vrste po 30 cm vsaksebi, v vrstah pa po 20 cm narazen, kake 2 do 3 cm globoko na dobro pripravljeno zemljo. Ako skali več zrn, vrste pozneje prepulimo in izru¬ vane rastline presadimo drugam. Ako ne presajamo med dežjem ali pa takoj po dežju, moramo sadike prav dobro zaliti. Za zimo spravimo peso, ko ji potr¬ gamo cino, v vlažno zemljo v kleti ali pa na kupu pokrito s slamo in zemljo prav tako kakor repo. Repa (zgodnja) je kaj priljubljena zelenjad, ki jo lahko pridelamo v času, ko je največja stiska za prikuhe. V ta namen je pripravna posebna vrsta, ki se imenuje maj na repa. Seme sejemo marca na jako dobro pripravljeno in s kompostom pregnojeno zemljo. Sejati moramo prav na redko in pozneje rast¬ line prepuliti, da ima vsaka dovolj prostora. Okusno 16 repo pridelamo le tedaj, ako zraste hitro. To pa do¬ sežemo z zalivanjem in pa okopavanjem. Jesenske (strniščne) repe navadno ne pridelujemo na vrtih, ker je to navaden poljski pridelek. Kdor ima pa dovolj prostora, ne bo napačno, ako potrebno repo pridela doma. Sejemo jo julija, najkasneje začetkom avgusta. Druga korenasta zelenjad, kakor redkev, redkvica, črne korenine itd. ni tolikega pomena za prehrano, zato se pridelovanje lahko opusti, oziroma prideluje prav v malem. III. Krompir. Krompir pravzaprav ni zelenjadna, ampak kme¬ tijska rastlina, ki se prideluje na debelo na polju. Vendar pa pridelujemo zgodnji krompir tudi na zelenjadnih vrtovih, kar je posebno važno v sedanjih razmerah. Uspeva povsod in skoro v vsaki zemlji, razen v prav težki, mokri glini. Najbolj mu ugajajo gorka peščena pa dobro ugnojena tla. Čas saditve se ravna po podnebju, legi in vremenu. Na Goriškem ga sadijo včasih že februarja, po Dolenjskem večkrat konec marca, po bolj mrzlih krajih pa komaj aprila. Navadno trdijo, da so za seme najboljši srednje de¬ beli celi gomolji. Nekateri izkušeni kmetovalci pa so nasprotnega mnenja, da se namreč doseže z razme¬ roma majhnimi kosci, ki imajo samo po eno oko, veliko obilnejši pridelek nego s celimi gomolji. Pomniti je treba, da moramo saditi krompir tem plit- veje, čim bolj močna je zemlja. V rahli puhlici ga denemo lahko 15 cm globoko, v težki zemlji pa naj¬ več do 10 cm. Krompir moramo okopavati in osipati v lepem vremenu. Kdor hoče pridelati zgodnji krompir kakih 14 dni prej kakor navadno, naj ga n a kali, V 17 to svrho denemo krompir meseca januarja gomolj po¬ leg gomolja v kak svitel prostor, kjer je 10—12° C gorkote. Gomolje obrnemo tako, da moli tisti konec, ki ima največ očes (glava), navzgor. V nekaj tednih se razvijajo kratke čokate zelene kali. Tako pripravljeni krompir posadimo prav previdno začetkom do srede aprila na dobro pregnojeno gredo in ga varujemo po¬ zebe na ta način, da s prstjo zasujemo cimo, ki je prezgodaj prodrla iz zemlje. Dobre vrste zgodnjega krompirja so: rožnik, delikates, kifelčar, (rogljičar). IV. Solate. Ta jako priljubljena zelenjad uspeva samo v prav dobri vrtni zemlji, ki je že dolgo obdelavana in prav močno pregnojena. Poleg tega pa potrebujejo vse sa- late veliko vode. Ako sadeže primerno razdelimo, imamo lahko vse leto dovolj solate. — Vse solatne rastline rastejo prav hitro in jih gojimo navadno vmes med drugo počasnejšo zelenjadjo, ali pa za raznimi sadeži, ki dozorijo že poleti. Glavnata solata je mehka ali trda. Mehke vrste so zgodnejše nego trde. Najbolj znana mehka solata je majna kraljica. Najboljša trda solata je ljubljanska ledena. Razen teh imamo pa še brez¬ številno drugih vrst. Povoljen uspeh v pridelovanju solate pa ni toliko zavisen od vrste nego od zemlje, od obdelovanja in precej tudi od vremena, letnega časa in na vsezadnje tudi od podnebja. Velike čvrste glave naredi samo dovolj narazen presajena solata, ki raste v zelo gnojni (dušik) rodovitni zemlji, ki je več¬ krat okopana, nikdar presušena, in sicer najraje spo¬ mladi in zgodaj poleti. Vroči kraji, huda poletna vro- 18 čina in suša ji ne ugajajo in povzročajo, da je usnjata, neokusna in da gre prezgodaj v cvet. Prvo solato se¬ jemo konec februarja na gnojne grede. Presajamo jo aprila. Kdor hoče imeti celo leto glavnato solato, jo mora sejati vsaka dva ali tri tedne. Zadnjo sejemo konec julija in imamo potem do pozne jeseni lepe glave. Začetkom septembra sejemo zimsko solato, ki jo oktobra presadimo. Najboljše vrste zimskih solat so: Nansen, dunajska debela rumena in trajnoglavka. Konec julija sejemo tudi endivijo za jesensko, pa tudi za zimsko rabo. Najboljše vrste so rumena in zelena „Eskariol“. Pri nas je po nekod zelo priljubljena berivka, ki daje spomladi prvo zelenjad. Manj znana je po¬ letna endivija ali štrucarica, ki se prideluje tako kakor glavnata solata. Najboljše so vrste, ki se same završe (samostočnice), ker jih ni treba vezati. Take so: dunajska samostočnica in „universal“. Solatnega semena potrebujemo veliko in ga ni težko pridelati. Najlepše glave odberemo in zaznamu¬ jemo s količi, ter jih pustimo, da gredo v cvet. Ko seme zori, ga je treba varovati ptičev. Kumare so glede zemlje in podnebja najbolj izbirčna in občutljiva zelenjad. Uspevajo samo v naj¬ boljši, zelo pognojeni gorki zemlji, v zavetnih, gorkih legah. Kjer jim tega ne moremo dati, je boljše, da se ne pečamo z njimi. Za kumare odločimo vedno naj¬ bolj solnčno gredo, ki naj bo tudi kolikor moči za¬ varovana proti vetru. Sredi maja potaknemo po sredi 1 m 20 cm široke grede po kaka štiri zrna po 25 cm narazen največ 2 cm globoko. Ko rastlinice pridejo iz zemlje, potrgamo šibkejše, ter pustimo na 25 cm samo po eno. Ko se razvije šesti list, odščipnemo 19 vršiček. Kdor ima dovolj dobrega komposta, naj na¬ redi po sredi grede jarek, ga izpolni s kompostom ip po njem posadi kumare. Pridno oskrbovanje in zali¬ vanje jako pospešuje rast in rodovitnost. Gnojne grede so izvrsten prostor za pridelovanje kumar. Ko odstra¬ nimo z njih zelenjadne sadike, posadimo vanje na vsako okno po par kumar, ki smo jih vzgojili v lončkih ali pa posebni gnojni gredi. Do konca maja gojimo take kumare pod okni. Šele potem, ko se svet po¬ polnoma ogreje, okna odstranimo in pustimo, da se kumare razraščajo tudi čez robove gnojnih gred. Ku- marno seme ostane kaljivo do 6 let. Pravijo, da je starejše seme boljše nego mlado. Dobre vrste: Mo¬ ravska poldolga, dunajska zgodnja, danska in „Unikum“. Za pridelovanje na polju so kumare kaj pripravne, ako imamo le primeren svet. Tudi po zelnikih med zeljem obrode prav dobro. Grede, kjer pridelujemo kumare, obsadimo spomladi s solato, ko¬ lerabo, špinačo ali s kako drugo prav zgodnjo zele- njadjo, ki jo počasi odstranjujemo, ko se kumare raz* raščajo po gredi. Za seme izberemo vedno najlepše* prve plodove, ki jih pustimo na rastlini, da popol¬ noma dozorijo. Potem jih potrgamo, na vsakem koncu malo odrežemo in denemo na kak solnčen prostor, da pozorijo. Nato šele seme izperemo in posušimo. Buče (jedilne) so prav dobra prikuha. Pridelu¬ jejo se tako kakor kumare. Ker pa zaležejo veliko prostora, jih navadno sadimo na kompostne kupe ali na kak drug prostor, kjer se lahko brez škode razra¬ ščajo na vse strani. Špinača zahteva tudi dobro pregnojeno zemljo, zlasti veliko dušika. Sejemo jo spomladi ali pa jeseni. Poletna setev gre prerada v seme. Jeseni posejana 20 špinača večkrat po zimi pognije. Dobro je, ako setev pokrijemo s smrekovimi vejami, ki jih moramo pa takoj odstraniti, ko mraz odneha. Sejemo jo v vrste po 15 cm narazen. Najboljše so vrste z voglatim se¬ menom. Kot nadomestilo za navadno špinačo goje po nekod novozelandsko špinačo, ki daje pridelek skozi celo leto. V. Sočivje (grah in fižol) je posebno važna zelenjad, ki naj se prideluje na vsakem vrtu. Sveže pognojenega sveta ne mara, pa tudi prevroča zemlja mu ne ugaja. Predvsem moramo pa skrbeti, da je zemlja brez plevela. Na majhnih vr¬ tovih gojimo bolj nizke vrste, zlasti po mestih, kjer težko dobimo vejevje in kole. Graha imamo troje vrst. Najnavadnejši je okroglozrnati grah, njemu podoben jevoglato- zrnati. Od obeh se uživa samo zrnje; luščine niso užitne, ker so usnjate in žilaste. Sladkorni grah pa se uživa, dokler je mlad, v stročju. Nizke vrste, ki ne potrebujejo vej, so: okroglo- zrnate: „De grace“, zgodnji maj ni, „pozni Viktorija", voglatozrnati: amerikanski čudež „Tr i u m p f“; sladkorni: „B i s m a r k", zgodnji, nizki polni. Grah začnemo saditi marca, v prav gorkem podnebju že februarja, ker prenese nekaj stopinj mraza. Vrste naredimo po 25 cm narazen, v vrstah pa polo¬ žimo 3 do 4 zrna na vsakih 10 do 12 cm kakih 5 do 7 cm globoko. Visoki grah, ki se spenja po vejah, sadimo pa samo v dve vrsti, ki naj bodo 40 do 50 cm narazen. Grah se dobro sponaša samo spomladi. Po¬ letna vročina mu ne prija in vsled tega slabo obrodi 21 in je podvržen boleznim. Na 100 gramov gre po¬ vprečno 400 zrn. Pritlični fižol. Vrste za uživanje v stročju: Heinrichov orjaški, zgodnji dolgostroki za¬ morec. Flageolet in razne druge vrste z rumenim in zelenim krhkim, mesnatim stročjem brez niti. Ta¬ kisto je tudi veliko vrst, ki zelene niso užitne, zato dado pa obilnejši pridelek zrelega zrnja. Za pridelo¬ vanje na vrtu so posebno pripravne vrste z belim zrnjem, kakor zgodnji beli, biserni beli, ledvi- časti beli itd. Nizki fižol sadimo navadno v začetku maja, v prav toplih legah že konec aprila v vrste po 30 cm narazen, v vrstah pa po 15 cm vsaksebi po 3 do 4 zrna, največ 5 cm globoko. Ko sadimo, zemljo nekoliko pritisnemo na zrnje. Nizki fižol sadimo lahko do konca junija. Fižol preklar (ovijač ali nakoljenec) je bolj občutljiv nego pritlični, zato ga navadno sadimo proti sredi maja. V mrzlejšem podnebju sploh ne uspeva razen plodnika ali račjeka (debeli fižol z rdečim cvetjem). Na P20 m široki gredi zastavimo 2 vrsti močnih, ravnih, neobeljenih kolov na obe strani po 50 cm vsaksebi in sicer tako, da se zgoraj po dva in dva nasproti stoječa kola križata. Križišča trdno zvežemo. K vsakemu kolu posadimo 5 do 6 zrn kakih 5 cm globoko. Rast pospešimo, ako rastline pridno okopavamo. Priporočajo tudi, vsaki rastlini odščipniti vršiček, ko zraste do vrha kola in začne cveteti. Na vrtovih bodemo pridelovali večinoma samo take vrste, ki jih uživamo zelene v stročju. Kdor sadi domače seme, lahko dobi takih vrst, ker jih ljudstvo povsod pozna in goji. Ako kupujemo pa seme v semenskih trgovinah, si izberemo sledeče priznane vrste: „Phae- 22 nomen“, Mont d’ or voščeni, Viktorija vo¬ ščeni, Flageolet voščeni. Na 100 gramov gre povprečno 140 do 170 zrn. Iz tega lahko izračunimo koliko semena potrebujemo. Priporočamo pa skrajno Varčnost s semenom, ker je silno drago (do 30 K 1 kg). VI. Dišavna zelenja d. Čebula mora imeti dobro zemljo, ki pa ne sme biti pognojena s svežim gnojem. Najbolje ji ugaja dobro udelan ilovnat svet, ki ga moramo na vsak način pripraviti že jeseni, da čez zimo dobro pre- mrzne. Če je svet pregnojen, zraste sicer debelejša čebula, ki pa ni tako trpežna. Najboljši prostor za če¬ bulo je poleg korenaste zelenjadi. Čebulo pridelujemo lahko na dva načina, in sicer iz semena ali iz čebulka. Seme sejemo marca na gnojno gredo ali solnčno gre¬ dico na planem in rastlinice posadimo maja v vrste po 25 cm narazen. Ali pa sadimo čebulek, kakor je pri nas splošna navada. Čebula iz semena zori šele proti jeseni (septembra), iz čebulka pa že poleti (julija, avgusta). Razloček je tudi v tem, da je iz semena vzgojena bolj trpežna nego iz čebulka. V sedanjih razmerah, ko je čebulek tako drag, se posebno pripo¬ roča pridelovanje iz semena. Glede vrst je priznana citavska orjaška, rdeča okrogla, dunajska debela in še več drugih. Čebula je posebno pripravna za pridelovanje na polju. Tudi semena ni težko pri¬ delati. V ta namen posadimo spomladi (aprila) naj¬ lepše, zdrave, trde čebule na primeren prostor, kjer šinejo v cvet in obrode obilo semena. Stebla semenske čebule se rada polomijo, zato jih je treba nakoliti. Š a 1 o t e pridelujemo tako kakor čebulo iz semena. Ko jih jeseni vzamemo iz zemlje, jih razberemo in 23 odločimo debelejše za porabo, drobnejše pa shranimo za seme. Česen se tudi prav lahko pridela. Glavice se spomladi (marec) raztrgajo in posamezni stroki posade kakor čebulek. Paradižnike pri nas povsod lahko pridelujemo, ako jim preskrbimo zavetno, toplo, solnčno lego in pa prav dobro s kompostom zagnojeno zemljo. Čim več moremo dati zemlji komposta, temboljši bo pride¬ lek. Seme sejemo marca na gnojne grede. Rastline se morejo večkrat presaditi (pikirati), da se močno uko- reničijo in utrdijo. Proti koncu maja (25. maja) jih pre¬ sadimo na piano po 60 cm vsaksebi. Ako sadimo paradižnike ob kaki ograji ali latah pustimo po 3 do 4 vrhove na vsaki rastlini, vse druge pa odrežemo sproti, ko se pokažejo. Na planem moramo pa k vsaki sadiki postaviti do poldrugi meter visoko palico. Taki rastlini pustimo k večjemu 2 do 3 vrhove, ki jih mo¬ remo skrbno privezovati k količu, vse druge poganjke pa odstranjujemo. Sredi avgusta odščipnemo vršičke za zadnjim cvetom na vseh vrhovih. Na jesen, predno pomori slana rastline, poberemo še zadnje količkaj dozorele plodove ter jih razpoložimo na kakem gorkem kraju, da pozorijo. Kdor nima gnojne grede, si lahko vzgoji rastline v sobi. Najbolje pa je, da že vzgojene kupi pri kakem vrtnarju. Za seme odločimo najdebelejše, popolnoma zrele plodove, od tistih rastlin in vrst, ki so najmanj občutljive in najbolj rodovitne. Drugih dišavnih rastlin, kakor so paprika, šatraj, majaron, drobnjak, žajbelj (kadulja), janež, peh¬ tran i. dr. ne gojimo na posebnih gredah, ampak na raznih rabatah in drugih prostorih na vrtu, ki so ravno prazni in prilični za te rastline. NARODNA IN UNIVERZITETNA KNJIŽNICA 00000509362