-----    186    -----
Kdaj naj se kobile rabijo za pleme?
V desetem poročilu saksonskim konjerejcem daje deželai konjar Graf Miuster saksonskim konjerejcem sledeča navodila, katera sporočamo čitateljem svojim, ker jim utegnejo koristiti.
Iz podrobnih seznamov, katere vodi deželni ko« njarski urad o plemenitvi kobil, da se konštatovati, da je odstotek žrebet tem ugodnejši, čim pravilneje se ko -bile rabijo za pleme. Tako kaže seznam, da je 1878. 1. izmej nežrebic, ki so se prignale k žrebcu, le 34% jih imelo žrebeta, dočim je izmej 482 žrebic imelo jih žre-beta 50%« Leta 1888 je pa 39% nežrebic in izmej 758 žrebic 53% jih imelo žrebeta. Povprečni odstotek je bil 1878. leta 37% (1877. leta celo samo 31%) in 1889. leta se je že povekšal na 47%, najbolj zaradi tega, ker so se pravilneje rabile kobile za pleme. Če se v Olden-burgu govori o 80%, čisto je naravno, ker ondi skoro ni kobile, ki bi se od tretjega leta redno ne rabila za pleme.
To seveda pri nas ni toliko mogoče, ker se redko-kedaj kaka kobila rabi samo za pleme, a vsekakor bi se našlo več gospodarjev, ki bi se držali rednega ple-menjenja, ter bi jelo pojemati tako imenovano divje ple-menjenje. Zaradi tega bodemo morali biti zadovoljni z manjšim odstotkom žrebet. Toda treba bode delati na to, da ne bodemo tolikrat zastonj puščali žrebcev. To se bode pa doseglo, če bodo gospodarji sami bolje vedeli, kaj pospešuje ali ovira odploditev. Našli bodo, da se skoro vse triletue kobile neki čas gonijo. Če je kobila telesno čvrsta, tako da je že za lahko vožnjo, in če je sploh taka, kakeršna mora biti dobra plemenska kobila, kaže jo vsekakor gnati k žrebcu. Štiriletna bo že imela žrebe, kateremu se bode kmalu videlo, če je vsa taka, kakeršna mora biti dobra plemenska kobila. Če je prvo žrebe tudi slabo, vedeti treba, da bi najbrž tudi bilo slabo, ako bi jo bili pozneje goali k žrebcu. Navadno bode dobra plemenska kobila taka kobila, katera ima vselej dosti mleka, in gotovo odgoji lepša žrebeta, nego če ima v dvanajstem letu prvo žrebe.
Kaj vse zahtevajo mnogi konjerejci od svojih kobil, kar se ne strinja s prirodo! Le milo kobil rabijo mladih za pleme in še manj gledajo na to, če so dobre, in pa na to, kdaj je pravi čas gnati kobilo k žrebcu. Naravna posledica je, da ne dosežemo povoljnih uspehov. Ko bi pri ovčarstvu  in  govedarstvu  tako  površno   ravnali, ti
dve stroki gospodarstva bi se niti ne ohranili. Konje-rejci zvračajo krivdo na žrebca, če pri nas le s težavo dosežejo 40% žrebet, dočim jih je v Oldenburgu po 80%> seveda laže je krivdo zvračati na žrebca, nogo pa sam na vse potrebno gledati. Še celo, kadar kobila zvrže, mislijo, da je kriv plemenski žrebec.
Računiti mora znati kmetovalec. Kako pa more bolje ukoristiti mlado kobilo, ki uže tako ni še za vsako delo, nego da od nje izredi žrebe, naj bode že tri ali štiri leta stara, to je vse enako.
Če sem svetoval, naj se gonijo k žrebcu triletne kobile, velja to le za one konjerejce, ki umejo žrebeta tako rediti, da se normalno razvijajo, in vedo, kaka mora biti dobra plemenska kobila. Če se gonijo k žrebcu triletne kobile, ki se niso še dovolj razvile ter so preslabe in prelahke, bodo le trpele, če se ubrejijo, posebno pa če se rabijo za pretežka dela.
Torej je tudi tukaj najbolj do tega, da se vsa stvar prav presodi in zvrši, čemur se konjerejec mora priučiti.
Koristi od zgodnje porabe za pleme in za delo je mogoče imeti le, če kobile pametno vzrejamo in za nje dobro skrbimo, drugače je gotova škoda. Te vrstice nuj nikogar ne zavedejo, da bi napačno delal, in nihče naj danih navodov napak ne umeje.
-----187    -—