FRANC SAL. FINZGAR.
ŠTUDIJA.                          D^ IVAN PREGELJ.
Petdesetletniki od včeraj, danes in jutri: Medved, Murfiik, Govekar, Finžgar, Prelesnik in Meško. Medved je padel sredi visoke žetve, Murnik in Govekar sta bila v poldnevu davno pred moderno Prelenik je ugasnil kakor sredi strani odrezano poglavje — fragment. Meško se je raz bohotil v plodovitost in postal trpko nerazvitem in omejen v lirizmu svoje »duše«, skoro epigonski človek ob časovnosti Iv?na Cankarja. Iz slovstvenega sorodstva z Medvedom in Prelesnikoni, ob Mešku v poldnevu je rastel Finžgar nad Murnika in Gcvekarja. Njegova pisat ljska rast je tako organsko naravna, tako jasno nepatološka, da jo je mogoče verno orisati samo s slogom starejša slovstvene zgodovine in je sicer vsaka opredelba o njem netočna, prav tako kot GrafenauerjevT široka detinicija, da »je na poseben način spojil starejšo in moderno tradicijo« (Kratka zgodovina, 2. izd,, 202).
Približno trideset let književnega dela leži za petdesetletnim Finžgariem. Petindvajset letnikov Doma in sveta vsebuje plodove njegovega duha in okusa; prava celina listu je njegova epika, podobno kakor ije skozi petletja Ivan Cankar Matici in Schwentnerjiu in Župančičeva lirika Ljubljanskemu Zvonu, Iz letnika v letnik je jasnejše, da hoče biti Finžgar v leposlovju tisto, kar Krek v gibanju slovenstva in socialni misli, bolj zavedno socialni, kulturni delavec kakor pa artist v zmislu modernega subjektivizma. Saj je oseba, pa še kakšna in kolika, a se ne kaže kakor se Meško in Sardenfko, se taji prav iz krvi, iz plemena in klime,
ki sta ga dali, in iz stanu, ki mu je naložil breme, biti vzgojitelj, duš pastir, biti dejanski socialec na fari in v občini. Snovnost njegove epike je neposredni doživljaj, po pravici se nazivlie sam in zavestno realista. Res je racionalast, ki psihologično zajeimljivo občuti kot neokusnost romantizem stili-ziranega lica (Detela: Trojka, Pregelj: Mlada Breda) in tako1 negativno dokazuje sebe po lastni opre-delbi. ki bi ji dal znanstveni izr°z z besednostjo, v e r i s t — o p ti m i s t in s tem odklonil Grafen-auerjevo o poetičnem realistu, kakorkoli ie sicer Grafenaueriev izraz za Finžgarja pred letom devetnaists'4cdesetim  točen.
Početki Finžgarjeveča pisateliiskeča nde^stvo-vanja niso sicer brez vs^ romantike, pa bodisi, da ga vidimo, kako živi v »Domačih vajah«, v družbi a in o, v Vrtcu in A n 0 e I j č k v kot Basni -goj in Naum (Gorazd!). kot pesnik in pripovednik ob klišeie iz tujine (Ptičar), kot urednik ob bolnem Tomšiču, kot predsednik literatstva na gimnaziji in v boLosk>vnici. kot početnik s prvo tiskano^ dramo (Mladi tat), prvo povestio (Gozdarjev sin), ki jo ie Mohorjeva družba ?z neznanih in neumljivih vzrokov odklonila in »Slovenec« natisnil. prvo povestjo (Zaroka o polnoči"*, ki ii ie sodil France Lampe, 6d je in ni (Obiski. Biseri. in le Finžtfar vendarle imel svoje zadoščeni^ po Kraicu v Novem mestu. Leta. 1896, se l'e Finžgar s polnim imenom poslovil od Vrtca in ml a din -stva (Pomladni glasi 1895!) in s polnim imenom stopil med »Dominsvetovce« k Medvedu. Hribariu in prav tesno ob G a n g 1 a , s katerim je mimogrede izmenjal pesniško poslanico, pravi Goremec ob »gorenjstvu« BeJokranjca. refleksivnik v be-sednosti, ki priča vpliv tradicije (Gregorčič, Hlad-niča ob tvornici, Moja pot), a že zanemarja shema-tičnost verzov v sonetu (Čejedno samo hoče le in
108
zna objeti), prigodničar, ki je neposreden in iskren (Pri uljinjaku, Šopek), pesnik, ki bi modernik rekel
0   njem z Lampetom, da je in ni, baladinik, ki je napisal tri dobre, socialnost dihajoče pesmi; M i -
1 i j o n a r, B o 1 n i k , P r e s t a r in se nato hladnokrvno poslovil od vezane besede (Ko stare sem svoje pesmi bralj, potem ko je bil baš in že v vezani besedi napisal eno najlepših slovenskih novel v verzih, preprosto zgodbo Kupnikove Mine v »Triglavu« (1896). Pesem je čudovita svežost slovenskega alpstva, ritem in beseda rojenega Gorenjca, slovenskosladka sentimentalnost, osebnostna oP vzdušju literatstva, baumibacha; po motivu je epsko in dramatično preprosta, da bolj niti ne more, v besedni orisnosti je DOgato> tolklorna m ne brez prav sijajnih podob (divjja meta s o p e omam-ljivo, vihar po polju orje bele brazde in točo vanje seje — m rt v o s e m e). Kakorkoli je dejanje siromašno nezapletenoi, tragos eksmahmalen, razpieiek psihologično neverjeten, pesem vendar neposredno zagrabi in močno vpliva kot pristna plastika, 5e-gantinijeva živost oibrisov, vse luč, vse cvet, vse vonj. Zarnikova ilustracija je pesem doumela. Ličen ponatis bi bil zaslužil že davno svojo opravičenost v knjižnicah naših planinskih letovišč, ki morajo sicer, bogu tožim, pogrešati prav tako; ličnih izdaj Prešernovega »Kersta« in Mencingerjeve triglavske »Hoje«. Svoji pisateljski naravi in okusu časa sledeč se je posvetil Finžgar poslej pripovedovanju v nevezani besedi (Pri KlemeinčkuJ. Naslanjaje se na starejšo, in tistoidobno slovensko meščansko povest je napisal »D e t e 1 j i c o« (prim. motiv »trojke«!). Besedni simbol se finžgar ju še pozneje spovrača (Smo pa le mož). Povest vsebuje devetnajst poglavij maloniestne idilike s precej komedijsko plitko zasnovanim motivom »ženska le vara nas«. Trije samski akademiki. Zdravnik in odvetnik osrečita kljub starim prevarani vsak svojo ženo, dr. Čekan ostane zvest listič in zelen, a se vsaj teoretično prelevi in spreobrne. Kar Finžgar v povesti riše, je situacijsko in krajevno sam doživel (Škofja Loka). Tehnika je stara, ponekod se vsiljuje našemu okusu omledna refleksivnost. Dejanja je malo, narejeno, neidramatično se vzvalovi dvakrat le pri vožnji s sanmi in Pečkovem mrtvo-udu. Lica so prav v načinu tistodobne meščanske povesiti komedi;skoindiferen!na, povest ne gre v globino, a očituje že Finžgarjevo osebo, njegov osebni okus in pa intuicijski lik plemenitega moštva, ki se odslej v vedno izrazitejših črtah vedno spet spovrača. Družaben roman bi nazval obširno Finžgarjevo skladbo istega leta »Kvišku«. Krajevno ozadje je Gorenjska (Begunje, Bled) in ekzo-tična romantičnost starejše slovenske novelnosli; Dunaj, Pešta, Reka. Vsebinsko je povest dvodelna: Ante-Margita, Margita-Lo^ar. Razpletek ne raste iz zapletka, povest ni enotna. Utrudljiva besedna analiza v drugem delu še daleč ni psihologičnost. Najmučneje učinkuje gotova neumirjenost, neenotnost delujočih oseb. Ne morem se znebiti občutja, da  so baš  kardinalna  lica  eksponirana  drugače,
kakor pa se javljajo v naslednjeim nastopanju. Dihajo sicer realno, celo okrutno odbijajoče, kjer jih riše pisatelj kot »lopove«, in kažejo, da se je Finž gar mimogrede že učil pri naturalistih. Proti naturalizmu je uveljavil svoj optimizem v ideji povesti s stritarjanskim: s ur s um — kvišku. Finžgar je v povesti dokazal, da pozna iz lastnega doživetju »boljšo« družbo. V dušo te družbe pa ni pogledal in sloni v tem oziru le bolj na literarni moti vnos ti, na tradicijski tipiki. Mimogrede je Finžgar napisal tiste čase dve daljši koledarski povesti v tipični obliki sence in solnca, dve vzgojni sliki s skupno moralo, da Bog počasi ple'tie šibo, pa jo le doplete (Stara in nova hiša); zajemljivoi neizviren je z motivom pravde za oreh in požiga iz maščevanja (Dovolj p o k o r e). Pozneje je napisal Finžgar za Mohorjevo družbo še klasično, sijajnega humorja polno »Življenje in smrt Mohor-ske knjige«, potem še ob Proostovo sliko »Skopuh o vo smrt«, in živahno gorenijsko »Konjička boim kupil«. Okoli leta devetnajstkrat sto je doživel v »Domu in svetu« močne vplive od strani Cankarja in Meška in napisal ob konturnost novelic (Šmarnic ninar, Pomlad se poslavlja, Oče j e), ki aihajo deloma še vzdušje prejšnjih meščanskih slik (Sikofja Loka, Idrija), prigodniške refleksije, spomine s potovanja po Italiji (Oranže in c i t r o n e). Tam je sanjal skozi beneško ni-žavo, videl Angelino, kako je krmila golobe svetega Marka, se vozil v gondoli in gledal »muče-nike naslade«. Potem se je v Lorellu zamislil v dru-žinstvo njega, ki je Pot, Resnica in Življenje. Potem je v Apeninih skoioda zdrknil z vlaka v strašno smrt, natrgal od rož svetega Frančiška, prišel v Rim, bil na Kapitolu, v cerkvi sv. Petra, videl Leona Velikega, doživel aventuro z izvoščki in Madjarom, srečal se s pošteno »blondinko« in zasanjal v koloseju. Iz Napolija je šel razočaran (bomba — podgana!), pomudil se je v sobi angelskega Tomaža in mislil s Posilipa na Pavla, apostola narodov. Iz palače Umberto je obiskal Vezuv, Plemeniti zanos je melodisja Finžgarjevih italskih potov, doživetje je osebno, a nikakor duhovito y zmislu Siendala ali Matoša. Z Meškovo potno rc-fleksivnostjo je Finžgar prijetna poetična proza ob snoivno bolj zajemljivi Lavtižarjevi in Knifičevi prozaični, Mešku sorodno je čuvstvoval Finžgar tista leta v cikličnosti novel »M oja duša vasuje« (Njegova zvezda se je utrnila, Zvonček s tihih poljan, Kletev zavrženega srca, Pohojeni biser, Mara, Na prodaj), kamor neprisiljeno sodijo silhuete in novele: Veliki dan, Njene citre romajo, Smo pa le m o ž , Govori, aloa, G a m e s — love, Srečala sta se, Oh, ne dajte mi pištole, Nagrobnica i, p, Etonesle so te novele Finž-gjarju sloves, da zna slikati salonsko družbo. Snovnosti je malenkostna, v okusu časa išče Finžgar v dušo in gotovo predmetnost v sebi globoko občuti. Prave besede zanjo še nima in si pomaga s poetičnostjo sloga in filozofizmi Cankarjeve raa-nire (»To je moja pot, kolobar brez konca«
/                                                                                  109
— Srečala sta se). Gotova kompromisnost v slogu (objektivni in lirični) daje teij slovstvenosti Finž-garjevi poseben značaj; živo občutimo, da Finžgar išče v sebe, v veliki tekst in ne more do njega (Video meliora, proboque) in ne ve, ali bi zagrabil snov ali obliko. Prav v načinu močnih, organsko in racionalno razvijajočih se umetnikov je Finžgar baš v tej dobi razpotij segel še v eno smer in dal slovenskemu gledišču za Govekarjem prvo res izvirno ljudsko igro »Divjega 1 o v c a«. Finžgar-jev dramatični prvenec je zdrava ljudska hrana, nvaležna igra. Umetniško je skorajda nepomembna, ker je zrastla preočito iz .literarnosti, domače in menda tudi nemške. Jurčičev »Domen« je botril, alpistvo je dalo svoje beležje. Kakor povzamem po Ev. Lampetu, je .binžgar v književni obliki potek katastrofe rahlo spremenil. Za Fmžgarja samega je imel »Divji lovec« svoj pomen, Ukrepil je njegove stike z gorenjstvoni in kmetstvoim, vodil mu pozornost naravnost v narodovo dušo, katero je tedaj motril še v Meškovi poetičnosti, kakor priča pre-čedna pot starice Neže v črti »Se e n k r a t« in gloibokoi občutje (motiv blondinke) v »K a k o r pelikan«. Brez dvoma pa je, da je pod zunanjimi vplivi Krekovih »Socialnih pomenkov« zasnoval Finžgar roman »Iz m 01 d e r n e g a s v e t a« (1904). Finžgar je hotel napisati socialističen roman. Ozadje je tvornica. Sredinska osebnost je tovarniški zdravnik. Dejanje se razvija le bolj kot novelistična intrigantska borba eksponirane družbe proti zdravniku in ne kot poosebljenost idejnega boja, stanovske in razredne boli naših dni. Roman sliči zato bolj družabni povesti, tendenč-nosti spielhagenske motivnosti in prav malo ve-rizmu Zolajevega »Germinala«, Finžgar ne ume risati individualistično, njegovi junaki so še vse preveč le tipi. Proletariata pa sploh ne pozna ali pa ga nespretno idealizira (Rozman, Maretka), do-čim »buržoazijb« riše kakor že v »Kvišku« neokusno temno (Seme). To je strašno stara tehnika angelov in hudičev, Maretke ob Korti, Klešmana cb Rozmanu, dr. Sluge ob Egonu itd. Vzporeditev Pavle ob Akno je že starejši Finžgarjev motiv (»Smo pa le mož«). Hvaležen ga pripoznam Finž-garju (prim. Slavico in Heleno v »Otrocih solnca«). V razvoju dejanja sem opazil, da je Finžgar ponekod nekam nemaren. Ekstemporativno nepričakovano in slučajno uvaja dejanje gibajoče momente. Omenim naj spet le nekam eksmahinalno pogojnost lica v Prosencu, ki je sicer krasna kreacija in zlasti ob izvirni sočnosti slike o dvoboju. Pod osebnimi Krekovimi vplivi je Finžgar zgrabil po Prelesnikovi smrti prvič in zadnjič doslej zgodovinsko snov. Tudi Kosovo »Gradivo« (I) ga je zunanje napotilo v zgodovinski študij Pr okopov, iz katerega je zajel zgodbe Antov in Slovenov okoli 1. 534. Za Prelesnikovo polabsko epiko pomeni Finžgarjeva balkanska pravo senzacijo v slovenski knjigi. Roman »P od svobodnim solnce m« (1906/07, 1912 v knjižni obliki) je najboljša slovenska ljudska knjiga, je prvi slovenski izvirni »sve-
tovni roman« v dveh delih. Prvi del je očitno boljši, Drugi del pa kaže preodločno vplive Sienkiewi czeve snovnosti in obraznosti (Epafrodit — Petro-nij, Tunjiuš — Azija, Radovan — Zagloba, Teodora —Popeja, Rim—Bizanc i. p,). Realnost Sienkie-wiczevih »divjih poljan« je pri Finžgarju komajda zemljevidska prostornost, oris Upravdinega mesta je poetičen in ne naturalističen v zmislu Fiauberta ali Merežkovskega. Lica so izrazita, dejanje živahno napeto, ponekod naravnost iz vzorcev in tuje tehnike efektno poemtirano v zaključkih poglavij (Radovan se skrije pred Tunjušem). Sijajna je oblika, sočna je sentenčnost, Ali ni pa besednost nekajkrat anahronistična? V knjižni obliki je opaziti nekaj presnove, zlasti glede zaključka. Kljub vsebinskim nedostatkom II. dela je roman imenovati med najboljšimi pripovednimi deli v slovenskem jeziku. Živost m jaka dramatika poedinih prizorov je klasična plastika. Da Finžgar ni zmogel v polni meri svojega načrta, se ne čudim. Romani take boje zahtevajo bogastvo prekipevajoče fantazije (kakor jo vidimo pri Poeju in Conami Dovleju. S pridom bi bil mogel Finžgar brati pred svojim delom romane Hugojeve.
Za povestjo Iztoka in Irene je Finžgar tri leta počival v »Domu in svetu«. Ves ta čas je posvetil pretežno mladinskovzgojnemu delu v dijaškem »Mentorju« (I—V). Tu je priobčil poleg krajših črt (Na pragu, Vzdržal je, Njiva, Kamenar, Pomlad pod oknom, Pogreznjen) dve tipični in širji sliki; »Študent naj b o« in »Silvester«. Mimogrede se je oglasil kakor že prej in slej v »Sloven-. čevih« slavnostnih olzir. prazniških prilogah (Selškega župnika sveti večer, Dies magna et amara valde, Svetonočna vizija itd,). Ko se je zopet prikazal v »Domu in svetu«, se je v novem okusu v klasičnosti pleneristične črte »N a petelina«, tradicionalnopsihološke »Z doma v domovino«, neposrednosveže »N a š vsakdan jf i k r u h« in , prigodniško dioživljene v strašni bolezni: »E c c e Ho m o«. Tako po strani je užil Župančičevo »Čašo« in »čeiz plan« v drugi izdaji, potem, ko je bil dotedaj napisal že nekatero kritično o Kve-drovi (Iz naših krajev), o Cankarju (Volja in moč), o Mešku (Na Poljani), o Murniku (Navihanci), potem ko je bil priložnostno razmeditiral sebe ob Gregorčiču, Prelesniku, Medvedu i. dr., potem ko je bil stopil z važnimi zanimivostmi tesneje v sosedstvo svojega velikega rojaka Prešerna (Katol. Obzornik, Slovenec), Z dvema in doslej zadnjima zvezkoma »Zbranih spisov« (1912) je započel nato Finžgar novo dobo v svojem pisateljskem poklicu. »Divjemu lovcu« je pridružil štiridejanko »Naša kri«. Iz idealne socialne problematičnosti, iz ro-mamtizma alpskih dramatskih motivov je dozorel Finžgar tu' prvič odločno v izrazito slovenstvo, v problem naše zemlje, našega plemena. Grunt ima korenine do pekla, je misel »Naše krvi«, je filozofija Finžgarja-Gorenjca, ki ljubi že od starega Kle-menčka (1898) doli »strogo konservativno« dušo slovensko in se je v »Naši krvi« poglobil v najtaj-
110
nejšo posebnost gorenjske rečenice in besede. Drami »Naša kri« je sicer po pravici očitala kritika, da je nepopolna. Za močnim pogonom navzgor v I. in II, dejanju splahne razpletek zadnjih dveh aktov, V klasično narodno govorico kmetskih lic reže neokusna zanosnost Renardove književne slovenščine, deklaimacija tendenčnika v Finžgarju, kar navadno nikjer drugod ni, kjer išče svojemu prepričanju svojstven izraz. Motiv socialstva, ki ga je bil deloma načel že v vsakdanji povesti; brez konca »'Srečala s ffi a s e«, je Finžgar poglobil v romanu »Sama«, To je katharsis ljudske učiteljice na kmetih, umetniški problem, ki je ležal Finžgarjiu kakor na dlani. Za Finžgarjem se ga je dotaknil Šorli (Gospa Silvija), ki ljubi tudi sicer popolnoma iz svoje narave moti vnos t teh in takih nepoetičnih življenjskih poklicev in ume kakor Finžgar posneti resničnost teh in takih gpncour-tovskih svetov. Eno hibo mi je omeniti v Finžgar-jevi sliki. Njegov Štefan ni enoten, je v ekspoziciji drugačen kakor v dejanju. Roman »Sama« ne ogreje. Ogrela pa bo »D e k 1 a Ančka«, ki je bila v letu 1913, kljub balkanstvu prava senzacija, predmet ozkosrčnega natolcevanja med Finžgar-jevimi stanovskimi tovariši. Roman kmetiške dekle na Gorenjskem. Že drugikrat p r o b 1 e m ženske pri Finžgarju, ki je svoje čase prej bral med drugim tudi Marcela Prevosta. Prevosta v Finž-garjevih ženah ni. Ančka je ljubko dete njegovega duha in gorenjskega vzdušja. Finžgar je gotovo gledal njeno telesno lice, jaz ga ne vidim. Vidim tip, vidim dušo, ki je v idealizujoči intuiciji Finž-garjevi, kvečjemu morda lice, ki je preobraženo v družabnosti kongregacije, izobraževalnega društva, kjer edino ga je mogel Finžgar proučevati. Dejanje poteka skromnonaravno in se završiči v močnem, nepričakovano modernem načinu: Ančka, ki ni več sama na sebi, gre za ženinom v Ameriko, kjer jo vrnejo iz zdravstvenih ozirov. Urednik Izidor Cankar si je dovolil dober dovtip in natisnil poročilo o poroki Ančkini. Podstava dramatičnega zapletka v romanu pa ni baš najmočnejša. To pa je tudi edina pomanjkljivost v lepem delu.
Tik pred veliko vojsko je napisal Finžgar v trpki tesnosti tri študijsko-lapidarne čine svoje najboljše igre »Veriga«, katero je po vojski v predelani obliki izdali kot drugi zvezek »Nove knjižnice«, »Veriga« v orvotnem konceptu ne odgovarja praktičnemu namenil, ker ne bi izpolnila-celega večera. Vsebuje odločno samo dejanje brez polnost dihajoče perspektive v ekspozicijo in filo-zofizem. Zato vzbuja občutje, da se dejanje razvija preveč komedijskonaglo, Ostrokonturni prizori dišijo le bolji kot1 cikličnost močnih fragmentov. Te nedostatke je Finžgar v knjižni obliki deloma popravil in ustvaril gotovo napete rast dejanja, ne da se mu je popolnoma posrečilo ustvariti potrebno dramatično strnjenost. Ni vz oblic il dejanja simetrijsko z a) viškom, ki naj je anagnorizis v  zmislu  miselnosti, in z b)  višku  odgovarjajočo
katastrof o. Katastrofa je v »Verigi« in cauda venenum, novelistična, nepripravljena, nepričakovana, efektna, a ne umetniška. Taka efektnost v drami pa je vselej nekam eksmahinalna. Lice Rad-gandino je v drugi obliki Finžgar presnoval v živahnost Alenino. Alenina iniciativnost pa je le komedijsko umestna. Druga lica so večinoma sil-huetna ostrost, deloma celo jasna plastika. Zaradi nedostajajoče situacijske snovi se pa baš nekatera glavna lica ne morejo udejstviti individualnoostro (Janez!), V primeri z »Divjim lovcem« in »Našo krvjo« pa je »Veriga« sijajen napredek, po govoru najbolj slovenska, po ideji ruskogloboka, občečlo-veška umetniška misel, ki je sprejela od Finžgar-jeve svojstvenosti v zadnji njegovi pisateljski dobi. Posebno poglavje v tej dobi je Finžgarjeva vojskna epika,, ki je rastla neprisiljeno od 1915 do 1919 v cikiličnosti sijajnega realizma vse od »P r o r o k o v a n e« preko »B o :j e v« in »Prerokbe zor e« ter mimo »K r o n i k e gospoda Urbana«, »G o 1 o b o v e njive« in dveh »S lik b r e z o k v i r a« v feljtonski epilog »Polom«,
Staro narodno pričanje o »obletenju sveta«, ki ga je vedel Finžgar že v letu 1897. (Pri Kle-menčku«), je dalo Finžgar jevi epiki vojnih let hvaležen motiv. Ta motiv je zapisal z besedo, ki ji vem samo Župančičevo tiste dobe postaviti ob stran, Prečudno naša mistika, zapisana na čelo življenju, ki ga je Finžgar v svoj vojskni cikl ž i -vel, ne pisal. Za tremi plenerističnojasno oživljenimi poglavji v »Prorokovani« (Vojska!, Pred občinsko desko, 27. VII, 1914), ki že eksponirajo roman »Bojev«, sledi najboljša Finžgarjeva zgodba, očiščenje Jančarice in Golobove Francke, Matičeve drame drugi del je ostal do danes odlomek (Prerokbe zore), Skoro bi trdil, da je Finžgar namenoma odrezal kakor iz spoznanja, da nobena epska stilizacija ne zajame verno dovolj bolesti in snovi, ki sta rastli od vsepovsod v banavzično vsakdanjost, kakršne ni predvidel narodni sibilnik, in kakršni bi bil vsak rapsod zaprl oči, zadržal pesem v srcu,
Umetnik, človek, Slovenec, ki pa je vendar hotel govoriti iz Finžgarja, jie iskal času in razmeram primerno besedo, besedo za besedo, dovtip vseh absolutistično zasužnjenih dob, duš in misli in je našel najbližje, v slogu kronike, kronike iz leta 1809—1813, iki jih je Finžgar že poznal po »Naši krvi«. Zadel je prav srečno^ ljudomili obraz »gospoda Urbana«, ki je sicer prav tisti človek, kakor »gospod Janez«, slovenski narodni duhovnik od včeraj, danes in jutri, Epično je spregovoril nato Finžgar še v treh sijajnih obrazih, fragmen-taričnih poglavjih, v nenapisano novelnost z o r e ¦ č i h p r e r o k e b, Finžgarjeva vojskna epika je ob Krekovem pokretu let 1915—1917 najglasnejši dokaz, kakšna je duša slovenske katoliške narodnosti, je dokument s 1 o v e n -skegajugoslovanstva v katoliškem izobražencu,   je   idealizem,   ki   so   ga
111
tedaj izpričali ob Župančiču in Cankarju predvsem Dcminsvetovci, tudi Milčinski, in prav nič Tavčar in Govekar. Finžgar je iz te časovne snovnosti utrgal najboljše od svojega duha, uveljavil brez vpliva od strani kakršnekoli literarnosti svoj veliki slog, napisal svoj veliki tekst v zgodovinski dobi slovenstva pred jugoslovanstvom, ki nam rodi patološkozajemljivo pravdo za jugoslovenščino in artizem brez slednje tradicije.
Mimogrede sem že omenil sijajne oblikovne strani Finžgarjevega peresa. Ne le snovno, tudi jezikovno temelji Finžgar ves in vselej v narodu in raste od leta do leta še bolj v narod. Tu je imel zglede v Levstiku, Jurčiču in najbližje v Medvedu in Prelesniku. Folklora njegovega »Triglava« je še v sorodu baumbachovstvu. Jezik njegove družinske zgodbe je književna slovenščina brez izrazitega osebnostnega obeležja. Po dramatskem govoru in po koledarski povesti pa je našel Finžgar že zgodaj v pravi narodni izraz, v podobo gorenjske klime. Saj ne išče namenoma v lo-kalnost; dana mu je naravno in upotreblja jo zmerno in primerneje nego Jurčič ali celo Prelesnik (Nesrečno zlato). Mimogrede je sicer doživel vplive Cankarjeve in Meškove liričnosti, okus meškovske bibličnosti v »duši« in filozo-fizem »ipotništva« cankarsicega. V sijajni »periodiki« in nazorni sentenčnosii svoje zgodovinske slike je ob Za globine »ukane« uveljavil svoj močni ritem. Prav nič se ni potrudil v besednost staro-slovenščine, starobulgarščine; komaj »plesačico« in »zrnijo« je izposodil na jugu. Zavedno je uveljavil v zadnjem desetletju »gorenjsivo«, bogate besede in rečenositi: natečnica, pohramplati, borka, razrahan, pahati, pograd, zacnrčati, vijača, odlija-vec, burnik, preložiti, vtakne se mi, rahuta, mrčezno, pominjek, mazgati, samotorec, koprivec, (dekliška) straža, plašar, na vso lašč, vrata se po-jezdijo, žužlja, mrežnica, gcbuzda, budati, brnjati, biti sama na sebi, dekle postane očitna, gluh kakor bukva, ne odležem od dela itd. Prav malo je neokusnih podob pri Finžgarju (siva vlažna megla, ki se je pasla po njenih mislih), zato je odločno lepih in izvirnih več (Matic je kar zviška treščil v škornje, deklica, zapečena v lice, kakor rženi kruh i. p.). Svoji plastični, širokonarodni podobi predvsem se ima zahvaliti za govorniške uspehe prigodni govornik v Finžgarju, ki je svojčas cepil krilatice iz Prešerna in Gregorčiča in celo v jezik kmetskega dekleta v ljudski igri (prisega — strašna
pa sveta).
*      *      *
'Sodobni leposlovec - duhovnik v Slovencih! Štiri slovita imena mu vem: Meško, Finžgar, Sar-denko, Iz. Cankar, Meško je v popoldnevu, Sar-denko molči, Iz. Cankar se je posvetil vedi in še Finžgarja grozita zadušiti urad in pastirstvo. A Finžgarja ne sme zadušiti ne urad ne pastirstvo! Pisatelj, ki je doslej tako lepo rastel iz dobrega v popolnost, je živ in velik in danes in jutri. ..
112
PRESBITERIJ SV. KATA-
RINE.                       IZIDOR CANKAR.
Lansko leto so po načrtih arhitekta Ivana Vur-nika obnovili presbiterij male in zelo ljubke baročne cerkve sv. Katarine nad Medvodami. To delo je že takrat pobudilo dovolj pozornosti in zasluži, da se z njim popečamo, ne samo zaradi estetske vrednosti, marveč tudi zaradi svojevrstnih značilnosti, ki postajajo, kakor se zdi, za sodobno umetnost naravnost tipične.
KAJ PTIČKI POJO?
Nad vrati sakristije je arhitekt na beli sleni pod svodom razpostavil obširen dekor, da izpolni ono vrzel, ki je tu nastala po vratih v sicer enakomerni celoti barvno-dekorativne zasnove (si. 6.). Na vrhu je mučeniška krona sv. Katarine, pod njo sveiničin atribut, mučeniško kolo, izpod katerega se izvijata na desno in levo po ena palmova veja, pod vsem tem pa stoje trije skladi knjig s hrbtom proti cerkvi, in sicer tako, da je vsa/ka naslednja vrsta višja in širja in da se zadnja sledn ič razteza po vsej širjavi vrat in slikanega okvira, ki ga jim je arhitekt dodal. Iz te piramidalne zasnove, ki je s svojo simboliko kljub vsej dekorativnosti vendarle še v očitni zvezi s svetnico-paitrono, se pa v nje spodnjem delu odceplja motiv, ki je vsaj nenavaden: Iz zgolj dekorativne črte pasu, ki deli posamezne sklade knjig, požene po trikrat na vsaki strani mladika, a tudi zgolj dekorativno pojmo-vana, in na njih sede ptički, podobni onim, ki so posedli po vejah klinčka, ki se je široko razprostrl po kamenitih tablah ob taibernaklju (si. 7.). V tej zvezi in na tem kraju je to gotovo presenetljiv motiv, Vsi simbolični pomočki dekorja nad vrati so v ozki zvezi z mučenico Katarino, ki naj jo cerkev počasti; kupi knjig nam govore o njeni učenosti, kolo o mukah njenega trpljenja, palma o stanovitnosti in zmagi, krona o večnem plačilu — toda kaj imajo tu opraviti ti pisani in po sebi tako ljubeznivi ptički? Kako da se je pomešal ta idilični motiv v apoteozo heroičnih dejanj preteklosti, tako povsem različen po svojem značaju od tega, na kar nas hoče oslali dekor opozoriti? Ni je nobene dobe umetnosti, če izvzamemo početno geometrično ornaimentiko, ki bi ne bila rabila tega tukaj tako presenetljivega motiva v ornamentalne namene, gotovo, toda hkrati je treba tudi reči, da bi v cerkveni dekoraciji, kakršno nam je zapustila zadnja tradicija, zaman iskali česa podobnega, kakor bi bilo še bolj nemogoče najti tabernakelj, ob katerem ni drugega kot lonec s klinčki in na vejicah kosi. Ta motiv, porabljen že nad vrati sakristije s takim poudarkom in stopnjevan kesneje na tablah ob tabernalklju do popolne samostojnosti, se čuti v tej zvezi kot nekaj posvetnega, neerkvenega ali vsaj disparatnega, kakor bi bil v sredi cerkve-