5 LET FOLKLORNE SKUPINE HORJUL
»M lepšega od poskočnega koraka...«
»Ti pa znajo!« je ondan vzkliknil nek horjulski očanec, ko je gledal skupino domačih fantov in deklet, ki se je veselo vrtela med množico sredi ceste. »Tako se naša dekleta niso sukala niti vča-sih,« je dodal drugi in skupaj z množico sklenil roke v navdušen aplavz.
Takšno spontano navdušenje je pozdravljalo skupino mladih horjulskih plesalcev malodane na vseh njenih nastopih, pa najsi je šlo zgolj za priložnostno dopolnitev raznih proslav ali samo-stojne koncerte. Povsem razumljivo je, da so vrli folkloristi vzeli to predvsem iskreno priznanje za svoje trdo delo in vztrajnost. To tembolj, ker uspeh nikaker ni padel z neba - treba je bilo zguliti precej podplatov - in ker se je skupina tudi sicer maiodane vseskozi otepala s precejšnjimi organizacijskimi težavami.
»Človek ne bi verjel, toda trenutno smo sploh brez vsakega vodje,« je povedala članica skupine Joži Cepon, ki se sicer že dobra štiri leta vrti v tem samoniklem folklornem ansamblu. »Skušamo si pomagati po svojih močeh, pri čemer nam je v edino oporo le Ksenija Slabe, plesalka folklorne skupine »France Marolt«, ki nam kdaj pa kdaj potnaga s svojimi strokovnimi nasveti. Seveda pa takšno »brezvladje« ne more trajati v nedogled, Se posebej ne, če se hočemo tudi kakovostno izpopolnjevati. Za zdaj smo v glavnem omejeni na standardne - gorenjske, štajerske in belo-kranjske plese, ki pa seveda ne morejo biti tudi zadnja beseda naše ustvarjalnosti. Morali bi obo-gatiti repertoar še s kakimi sodobnejšimi plesi. Toda za zdaj s tem žal ni nič, ker nam - kot
rečeno - manjka idejno-umetniških vodij.«
S podobnimi ležavami se horjulski folkloristi otepajo tudi pri sami vadbi. Se vedno namreč nimajo ustrezenega prostora za vaje.
»Za zdaj si pomagamo z malo dvorano starega prosvetnega doma, ki pa je tako mrzla, da bi dovek le stežka vzdržal v njei. če se ne bi nepre-,, stano gibal,« je potožila Joži Cepon. »Rešuje nas edino intenzivna vadba.«
Ob vseh teh nadlogah, ki jih je tu pa tam razvedril le aplavz na javnih nastopih, je folkloma skupina prav te dni zaokrožila natanko pet let svojega delovanja (ustanovljena je bila februarja 1979). Toda kakor da se vsem; ki so jo vabili, ni niti sanjalo o vseh njenih težavah: že od vsega začetka so jo vabili na Kmečke ohceti (med dru-
S'm so bili izbrani, da spremljajo slovenski par v pico in Portorož), na občinske revije, imeli pa so tudi pogodbo s hotelom Lev, da plešejo ameri-škim gostom. Sprva je skupino vodila in jo umet-niško pilila Ida Intihar, v veliko pomoč pa ji je bil ves ta čas tudi redni plesalec pri »Francetu Marol-tu« Leben Zmago.
»Tedaj je kazalo, da bo šla naša pot le navz-gor,« je še dodala Joži Čepon. »Toda včasih je treba računati tudi na težave. No, pa vendar tudi zdaj še ne mislimo kar tako nehati. Ne znam si več predstavljati Horjula brez folklore. Tako nas je še vedno sedem parov (14 članov) in harmonikar, pri čemer je najstarejši član star 24 let, najmlajši pa le 15. Prav to, namreč da je tudi med mlajšimi še precej zanimanja za folkloro, pa nam daje tudi upatj, da naš ples še ne bo tako kmalu zamrl.« BRANKO VRHOVEC