Poezija
ZVEZDANA MAJHEN
Soneti
Oktober meša barve na paleti, v rastlinje slika zlati akvarel; z očmi ga srkam, moram ga ujeti, preden bo v golem mrazu skrvavel.
In znova vem, da ni mogoče imeti usode bivanja v svojih rokah; z ledenim umom skušam doumeti, da vse, kar je, nekoč postane prah.
Morda življenje zadnji hip le sname s črte prehoda najsvetlejši dih; saj ni verjeti, da praznina vzame,
kar je dajalo bivanju navdih.
Če smem izbrati konec svoje drame,
naj eter s krame sname kakšen stih.
* * *
Zaganjam se v polet breztežnosti, konjičke vpregam v vajeti s tišino, in misli gladim s hrapavo milino, ko orjem njivo trpke nežnosti.
Nocoj ideja tuje govori;
besede spleta s trdo hladno žico,
Sodobnost 2002 I 358
Poezija
kot kmet, ki pelje na zakol telico in branji utiša s krepkimi pestmi.
Nocoj se mi nenadoma zazdi, da tujec brez jezika k meni lega in z golo čutnostjo telesa vprega
oje ozvezdja, da se poteši.
Mar vprega ustvarjalnosti ne sega
onkraj meja magnetne težnosti ?
***
Pasivni jin, moč v energiji zemlje prežema zven materije teles; za ravnotežje njeni teži jemlje aktivni jang, posrkan iz nebes.
Vrtečo prho vseprisotne Vite ohranja Zakon kozmične moči, ki me odžeja s slapom enovite razsežnosti in v meni poj doji.
Včasih ga slišim v sebi govoriti, naj pridem gor, v vrtove prepelic; iz kvantnih vrčev mi ponuja piti...
... vselej zbežim, ko sem že skoraj vštric. Ne morem, pravim, pesnjenja pustiti -želja in sanj in zemeljskih kapric.
Poletje je noseče s težo zraka, ležerni vetrc redko vztrepeta; prsteno suha je poslednja mlaka, odžejan ptič v fontani ščebeta.
Spomnim se nate - deček s paralelke, prve ljubezni v popkovini let; z očmi sva si pošiljala izstrelke, da je srce vibriralo kot vzmet.
Ne vem, čemu te misel ne utiša, v deviški verz te tu in tam ulovim?! V gradičku iz mivke sipka, topla niša
Sodobnost 2002 I 359
Poezija
ostaja zate ... Včasih v njej sedim in te objemam kot medvedka iz pliša, ki si ga tu in tam še zaželim.
Z neopisljivo ranjeno tesnobo je vzniknil in poniknil v stenj duha; predsodke treščil ob asfaltna tla in presvetlil me z biserno svetlobo.
V presoji sem otipala svobodo, na čelo počesala vest neba; pred hojo snela lažni blišč sveta in zemlji izneverila zvestobo.
Odtlej zvenim krilate rapsodije iz vertikale snemam meta-glas; noči priganjam, naj iz beračije
hitreje stečejo skoz temno gaz v kovinska jutra sončne alkimije, da znova vidim ljubljeni obraz.
Sodobnost 2002 I 360