Razprava o jeziku Dalmatinove Biblije
Hanna Orzechowska: O jeziku Dalmatinove Biblije. (Poljski rokopis prevedel Marko Kranjec.) Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Ljubljana 1978. 93 str. (Razprave II. razreda SAZU X.)
Poljska slavistka Hanna Orzechowska je v knjigi, ki je izšla kot publikacija   SAZU,
objavila štiri jezikoslovne razprave s področja skladnje in oblikoslovja v slovenskem jeziku 16. stoletja. Po avtoričinih uvodnih besedah je delo rezultat dolgoletnega ukvarjanja s posameznimi vprašanji, kar dokazujejo številni že objavljeni slo-venistični članki avtorice, delno natisnjeni tudi v slovenski strokovni periodiki. Kot kažejo cela paleta nakazanih problemov v
"Razlaga narečnih besed: 1. kitica — K nesmernomi. . .: k ogromnemu; pregaziti zadave: odstranili zapreke. 2. kitica — občinsko: splošno; slirmlenik... se s(enša(i: rojak se omikati. 3. kitica — zevsim . . .: z vsemi močmi so noč odganjali od madžarstva. 5. kitica — odrata. . .: odvrača trdovraten . . . potrjuje čednosten. 6. kitica — tigriš: tigerj vfrdgJjVi . . .: leni, pohotni, zlij pobougšlive istine, v peldaj . . .: vzgojne resnice, v vzorih zreti slabe ... 7. kitica — čira: žre; efi: tu. 8. kitica — krivlanje: zvijanje; vsakoiačko: vsakovrstno; zmejnjanje: igranje; opravo; obleko; poje: petje. 9. kitica — koltige: udje; stolice: županije; presvejčenje: omiko. 10. kitica — dika: slava; špollivci. . , zndg . . . žvjgoni; zasramovalci.. . vznak . . . udarjeni. 11. kitica — gorznejtite: zasnujete; prišavec: prišlek.
178
razpravah in napovedi novih raziskovanj, pa s temi razpravami vrsta še ni zaključena.
Sodeč po izbrani tematiki Orzechowsko zanimajo predvsem tisti pojavi in kategorije, ki se odkrivajo kot arhaizem, slovenska posebnost ali redkost v slovenskem jezikovnem prostoru. Zanima jo njihovo pojavljanje v knjižnem jeziku 16. stoletja. Kot veren in zadosten dokument jezika slovenskih protestantov ji služi Dalmatinova Biblija. V posameznih primerih pa dognanja ob gradivu, ki ga je nekajkrat zbrala kar iz celotne Biblije, potrjuje s primeri iz Trubarjevega in Kreljevega jezika. Skupna značilnost in odlika objavljenih razprav je tudi njihova primerjalna zasnovanost, saj raziskovane pojave vključuje v slovanski jezikovni kontekst z iskanjem paralel v drugih slovanskih jezikih.
V prvi razpravi »Navezovalna funkcija za-imenskih in glagolskih klitik pri elipsi glagolske prvine iz povedkove skupine v slovenskem knjižnem jeziku 16. stoletja« avtorica izhaja iz treh tipov elipse, ki jih je na tememlju gradiva iz sodobnega slovenskega knjižnega jezika ugotovila že v svojem prvem slovenističnem članku 1. 1962. Kvalitetni premik med obema raziskavama sama vidi v dejstvu, da elipse povedka ne pojmuje več kot specifično slovensko skladenjsko posebnost, ampak kot conski pojav, ki poleg slovenščine zajema tudi slo-vaščino. V ospredju njene sedanje pozornosti ni več samo elipsa, ampak z njo povezani formalni eksponenti navezave v kontekstu. Na temelju sodobnega slovenskega knjižnega jezika ugotovljene in predstavljene tipe elipse išče in preverja v gradivu 16. stoletja. Najbolj tipična in najpogosteje zapažena oblika je elipsa nedo-ločnika za modalnimi glagoli v okviru istega stavka ali v navezovalnem stavku. Na mestu izpuščenega nedoločnika stoji pri-slovno določilo smeri gibanja. Avtorica pri posameznih tipih razlikuje tudi globljo in plitvejšo elipso, odvisno od tega, koliko delov povedkove skupine elipsa zajame: če ob elipsi nedoločniškega dopolnila pove-dek predstavlja samo osebna oblika glagola, je to primer globlje elipse, če pa poleg osebne glagolske oblike stoji tudi predmet v obliki zaimenske klitike, je elipsa plitvejša.
Poleg zaimenskih klitik (običajno tožilniš-kih) je za navezavo na stavek, ki vsebuje s kopulo biti zloženi povedek, neredko uporabljena sama kopula v trdilnem ali
nikalnem odgovoru na vprašanje. Redkeje so med primeri iz Dalmatinove Biblije izpričani taki, kjer povedek prav tako predstavljajo zaimenske klitike, iz sestavljene glagolske oblike pa je izpuščen deležnik na -I. Zadnji tip izpuščanja celotne glagolske oblike povedka v navezovalnem stavku v 16. stoletju še ni bil rabljen. Avtorici se odkriva kot najkasnejši način rabe zaimenskih klitik.
Druga razprava ima naslov »Raba navezo-valnega rodilnika v Dalmatinovi Bibliji«. Za osnovno nalogo si je avtorica zadala približno določitev zgodovine rabe navezo-valnega rodilnika. S primeri iz celotne Dalmatinove Biblije in iz nekaterih Trubarjevih del je soočila tipizacijo rabe navezo-valnega rodilnika, ki jo je ob gradivu sodobnega knjižnega jezika izdelala v eni od prejšnjih razprav. Ugotovila je, da jezik 16. stoletja izpričuje vse znane tipe, le njihova frekvenčna zastopanost je drugačna. Najpogostejši je tip rodilniške rabe oziral-nega zaimka Itateii, ki se navezuje na nežive samostalnike moškega spola, toda tudi ta je v jeziku slovenskih protestantov le drugotna v~arianta prevladujočega tožil-nika. Za 17. stoletje je značilno frekvenčno in distribucijsko razraščanje navezovalne-ga rodilnika. Številčno okrepljen je rodil-nik v stavku s kazalnimi zaimki ali pridevniki, ki so prilastki samostalnika v prejšnjem stavku. Razvoj v 18. in 19. stoletju ne kaže le nenehnega porasta frekvence, ampak predvsem razširitev skladenjskega obsega navezovalnega rodilnika na srednji spol. Za 20. stoletje avtorica predvideva ne le razširitev konstrukcije na pridevnike ženskega spola, ampak tudi na množino vseh treh spolov. Poleg določevanja historične razvojne linije se je avtorica ukvarjala tudi z raziskovanjem vzrokov pojavljanja in širjenja navezovalnega rodilnika.
V tretji razpravi »Namenilnik v Dalmatinovi Bibliji« se Orzechowska ukvarja z raziskovanjem namenilnika, arhaične oblike, ki jo poznata samo še slovenščina in dolnja lužiščina. Avtorica ugotavlja, da Bohoričevo slovnično vedenje o zgradbi in rabi oblike ne le ustreza dejanskemu stanju v 16. stoletju, ampak da tudi daleč presega časovni okvir. V celotnem tekstu Dalmatinove Biblije je Orzechowska našla komaj 122 primerov namenilnika, kar kaže, da je bil v primerjavi z nedoločnikom frekvenčno zelo šibak. Namenilnik je varianta nedoločnika, kadar ta izraža cilj. Številčna zastopanost obeh pa kaže, da je le njegova sekundarna   varianta. Po poti
179
vezave glagolov je avtorica odkrila še druga jezikovna sredstva za izražanje dejavnosti, ki je cilj gibanja. Sinonimno rabljene kategorije so poleg nedoločnika še: podredni stavki z veznikom da, k -j- da-jalnik iz glagolskih samostalnikov ter pri-redni stavki, ki pa so vezavi nepodvrženo sredstvo. Pri glagolih gibanja in pri glagolih povzročitve gibanja nastopata name-nilnik in nedoločnik vzporedno. Tudi aspekt ni vplival na rabo enega ali drugega. Glagoli v namenilniku so v ogromni večini nedovršni. Na temelju manj jasnih, dvomljivih primerov avtorica sklepa, da oblika namenilnika, ki je tvorjena iz nedo-vršnega glagola, v danem primeru služi kot ustrezni dovršni glagol. Kot dokazno gradivo za trditev navaja primere z dovrš-niki v vzporednih slovanskih biblijskih prevodih. V omejitvi izpeljave na nedo-vršne glagole vidi morfološko in semantično značilnost namenilnika, ki jo je kot pozno južnoslovansko inovacijo izvršila le slovenščina. Razširjanje obsega tvorbe na dovršne glagole pa je kasnejši rezultat jezikovnih procesov. Avtorica dokazuje tudi arhaičnost tožilniške vezave namenilnika, saj je v Dalmatinovi Bibliji izpričana samo ta.
Zadnja razprava »Začetki opisnega stopnjevanja in drugi elementi analitične strukture« po opombah sodeč spada v serijo pripravljanih člankov in razprav na temo slovnične kategorije stopnje v slovanskih jezikih. Avtorica je nadzorovala zbiranje gradiva za to kartoteko pri Inštitutu za slovansko filologijo varšavske univerze. V prvem delu razprave je Orzechowska obravnavala opisno stopnjevanje. Pri pridevniku in prislovu je opisno stopnjevanje sestavljeno iz oblike bolj (avtorica jo imenuje gradant) in iz osnovnika pridevnika oziroma prislova. Uporablja se v primerih, kadar je sufiksalno stopnjevanje težko ali pa sploh ni izvedljivo. Opisno stopnjevanje poznajo vsi sodobni slovanski jeziki, čeprav je frekvenčno različno prisotno.
Preverjanje zastopanosti opisnega stopnjevanja v historičnem gradivu je pokazalo, da je v Dalmatinovi Bibliji močno prevladovalo sufiksalno stopnjevanje in da je bilo opisno le obrobna varianta. Bohorič je v svoji slovnici razlikoval oba tipa. Navedel je tudi obliki bolj in več kot gradanta opisnega stopnjevanja. Toda v Dalmatinovi Bibliji nobeden od njiju ni gramatikaliziran do stopnje, kot jo izpričuje sodobni knjižni jezik, saj sta redko rabljena, frekvenčno močnejša pa le v drugih funkcijah. Redko
sta izpričana kot gradanta pridevnikov in prislovov, pogosteje kot gradanta glagolov. V funkciji gradanta je opaznejši več, za izražanje negativnega stopnjevanja pa kot edina oblika manje. Vse te oblike se v 16. stoletju pojavljajo pri enotah s pod-redno zgradbo, medtem ko je pri sodobnem knjižnem jeziku običajno pojavljanje pred priredno strukturo.
V drugem delu razprave so obravnavani elementi analitične strukture v superlativ-nih izrazih. V gradivu Dalmatinove Biblije je avtorica ugotavljala prisotnost tipov analitične superlativnosti, ki jih je odkrila na primerih iz Trubarjevih del. Od štirih tipov se ji dva (ner + poz., spolnik comp.) odkrivata kot arhaična plast analitične strukture, saj ju sodobni knjižni jezik ne pozna več.
Avtorica je za potrditev svojih dognanj v vseh razpravah večkrat posegla po primerih iz vzporednih slovanskih biblijskih tekstov. Nekajkrat je za ilustracijo trditev uporabila primere iz Vulgate, čeprav se je načeloma izrekla proti iskanju tujih vzorcev za posamezne primere obravnavanih vprašanj. Po Lutrovem prevodu, ki velja za poglavitni Dalmatinov prevodni zgled, ni segla, čeprav bi bil v posameznih primerih nedvomno ustreznejši kot Vulgata. Vendar bi tudi tovrstne primerjalne raziskave nedvomno prinesle marsikak zanimiv podatek, čeprav bi zahtevale veliko nadaljnjega truda in dela. Takšno sklepanje potrjuje že bežna primerjava Dalmatinovih primerov elipse z vzporednimi pri Lutru. Od 22 navedenih, reprezentativnih zgledov iz Dalmatina jih 15 izpričuje popolno skladnost z nemškim vzorom. Za dokaz naj zadostujeta dva primera: ... de eniga Mosha poy/zheo, kateri dobru sna na Arfah ygrati... Gledajte po enim Mo-shu, kateri dobru sna na /trunah, inu ga k'meni perpelajte; 1 Kralj XVI, str. 1/158; Luter: ... das sie einen Man suchen / der auff der Harffen wol spielen künde / ... Sehet nach einem Man / ders wol kan auff Seitenspiel / vnd bringet jn zu mir.
Dalmatin: Inu ony /o njega vpra/hali: Kaj /i tedaj? Si li ti Elias? On je djal: le/t ne/im; Jan I, 21, str. III/47;
Luter: Vnd sie fragten jn / Was denn? Bistu Elias? Er sprach / ich bins nicht.
Takšen odstotek skladnosti kaže, da je vsaj pri nekaterih primerih treba računati s prevodno zvestobo, če ne celo z zavestnim, hotenim prevzemanjem.
Majda Me r š e SAZU v Ljubljani
180