Spoštovanje do presv. imena Jezusovega.
(Namen sv. očeta — priporočen v molitev za mesec julij.)
i^^v. Bernardin Sienski je nekoč v pridigi razlagal, zakaj ljudje toliko greše. Rekel je: Včasih tega ni bilo. Tedaj pa so šli satanovi poma-^ gači in hlapci svojemu gospodarja tožit, da trpe na svetu hude muke, ker ljudje preveč molijo in preveč hodijo v cerkev. Satan jim je odgovoril: „Našel bom pomoček, da bom ljudi zapeljal: le zvesto mi pomagajte. Hočem, da ljudje delajo v čast mojemu imenu to, kar so doslej delali v imenu Jezusa Kristusa. Poskrbel bom, da bodo po mestih in selih gostilne, kjer bodo ljudje igrali in popivali. Gostilne bodo moje farne cerkve; odprte morajo biti od zgodnjega jutra. Se pred mašo pojde izmed eden mojih hlapcev po cestah in bo klical: Ljudje, pridite „k levu", „k levu", tam se dobi dobro vino in po ceni. In vsi bodo hiteli tja in pili in igrali in preklinjevali in še druge grehe delali. K maši ne bodo več hodili; namesto mašnih bukev bodo rabili kvarte in na te bodo vsi znali brati . . Tako je govoril hudobni duh, in kar je sklenil, je tudi storil. In sedaj, pravi sv. Bernardin, ljudje po mestih in na kmetih igrajo in popivajo, preklinjajo sveto božje ime, častč pa ime satanovo.
Svetega moža je v srce bolelo, ko je videl, koliko ljudi zavoljo greha zabrede v časno nesrečo in koliko se jih vsak dan večno pogubi. Pa kako pomagati? Sv. Bernardin je poznal pomoček zoper to kugo, ki je morila neumrljive duše. V sv. pismu je bral besede Jezusove: „v mojem imenu bodo hudiče izganjali." Presveto ime Jezusovo si je izbral za svoje orožje in z njim je šel v boj zoper satana. Oznanoval je ljudem moč presv. imena; to ime jim je priporočal kot orožje, ki naj je denejo nase, da se bodo mogli braniti v vojski s hudobnim duhom.
„Kdor je oborožen z imenom Jezusovim", tako jim je govoril, „ta je podoben konju, ki tepta zemljo in drzno hrza in hiti nasproti sovražniku in ga ni strah ne ran, ne krvi, ne smrti."
Da bi v ljudeh bolj vzbudil zaupanje v moč presv. imena, je dal napraviti zastavo, na kateri je bilo zapisano sladko ime Jezusovo sredi med zlatimi solnčnimi žarki. S to zastavo v roki je šel kot misijonar od mesta do mesta, od trga do trga. Ko je pridigal, je postavil bandero sv. imena poleg sebe. Časih je vzel v roko deščico, na kateri je med dvanajstimi svitlimi žarki bliščalo presv. ime Gospodovo; in z deščico v roki je razlagal po-slušavcem, da dvanajsteri žarki pomenijo dvanajstere milosti, ki nam izvirajo iz presv. imena Jezusovega. Rekel je: presveto ime je grešniku zavetje, zastava v boju, moč v slabosti, zdravilo v bolezni, tolažba v žalosti, luč v temi zmot, vir vsega zasluženja, naša čast, vsa sladkost in bogastvo v tem življenju, veselje in slava zveličanim v nebesih.
Kjerkoli je ta apostol presv. imena pridigoval, povsod je njegove besede spremljal očiten blagoslov božji. Videlo se je, da je Jezus zvest svoji obljubi: „Česarkoli bote prosili Očeta v mojem imenu, vam bo dal." — Leta 1424. se je sveti Bernardin mudil v Rimu. Njegovi govori so tako pretresli poslušavce, da so dne 21. junija znesli na hrib Kapitol cel kup ženskega lepotičja in kvart in inštrumentov za godbo in vse skupaj zažgali. — Tudi to je bilo vsem znano, da je Bog prizanašal s časnimi nesrečami onim krajem, v katerih so častili presv. ime Jezusovo. Razsajala je takrat po Evropi strašna kuga. V trgu Kamajore je sv. Bernardin obljubil ljudem, da ne bo k njim kuge, dokler bodo častili presv. ime Jezusovo. In res ni bilo kuge v tistem kraju, celo 1. 1449, ne, ko je črna smrt drugod najhuje razsajala.
Da bi ljubezen in spoštovanje do presv. imena tudi nazunaj očitno pokazali, so dali ime Jezusovo z velikimi črkami zapisati na svoje hiše. V Sieni, kjer je bil doma sv. Bernardin, in po trgih tam okolo se še dandanašnji vidi na mnogih krajih to znamenje presv. imena.
Časi, v katerih živimo, so precej podobni onim, v katerih je pridigal sv. Bernardin. Kakor takrat, bi lahko marsikje tudi dandanašji hudoba rekel: gostilne so moje farne cerkve. Mnogo jih je, ki gredo v nedeljo v gostilno, namesto v cerkev k maši. In kaj delajo v gostilnah, v teh farnih cerkvah satanovih ? Popivajo, prebirajo slabe liste, grdo govore in sramote ime Jezusovo, cerkev, zakramente, vse, kar je svetega.
Ali se nam ni bati očitne kazni božje? Da, Bog nas že tepe in pokori; utegne pa priti še hujše. Kam naj se obrnemo, da si izprosimo pri Bogu milosti in usmiljenja? Zatecimo se k sv. imenu Jezusovemu. V tem imenu kličimo k nebeškemu Očetu. Zanesi nam, o Gospod! — Mnogim mrzf ime Jezusovo, in bi radi, da bi se ime Odrešenikovo izbrisalo z vseh javnih napisov, da bi izginilo iz vseh bukev, zlasti iz bukev za mladino v šoli, da ne bi se več slišalo med izobraženimi ljudmi. Tega žele in v to delajo vsi, ki sovražijo ime Gospodovo in to, kar je združeno s tem imenom. Zato pa hočemo mi tembolj spoštovati in ljubiti presladko ime Jezusovo, spoštovati
in ljubiti pa hočemo tudi to, kar nam to ime pomeni: ljubiti hočemo presveto osebo našega Odrešenika, ljubiti cerkev, ki je njegovo delo, spoštovati in izpolnjevati njegove nauke, spoštovati zakramente in jih rabiti v svoje zveličanje.
Sv. Bernard, od katerega se je sv. Bernardin Sienski učil častiti presveto ime, je rekel: „Če kaj pišeš, mi tvoj spis, tvoje bukve ne ugajajo, če ne berem v njih imena Jezusovega. In če kaj govoriš, pa naj so tudi učene stvari, mi tvoje besede ne ugajajo, če ne slišim v njih imena Jezusovega." — Bog daj, da bi mogli tudi mi tako govoriti, in konec bi bilo med nami slabemu berilu, konec grdemu govorjenju; spoštovali bi presy. ime Jezusovo in to nam bi bilo v časno in večno srečo!
Sveti Vincencij Pavljanski pred tabernakeljnom.
jer je vaš zaklad, tam je tudi vaše srce — tako nam govori naš ljubi
Zveličar. Sv. Vincencij P., čigar god bodemo praznovali 19. dan julija,
je našel svoj zaklad pri Jezusu v presv. zakramentu; zato je bilo tam tudi vse njegovo srce. Pri Jezusu v tabernakeljnu so se zbirale vedno in vedno vse njegove misli, tja so hitevale vse njegove želje; muditi se pri Jezusu — to mu je bilo sladko veselje v bridkosti, upanje v težavah, tolažba v žalosti.
Kakšno spoštovanje do presv. Rešnjega Telesa je gojil v svojem srcu sv. Vincencij, to je najlepše razodevalo njegovo vedenje v cerkvi. Ljudje, ki so ga večkrat opazovali pred tabernakeljnom, so rekli o njem: Kdor je videl tisto zbranost, ki je počivala Vincenciju na obrazu, ta si je moral reči: sv. Vincencij gleda z očmi Jezusa Kristusa. Kdor ne veruje skrivnosti presvetega Rešnjega Telesa, naj pride gledat Vincencija, kako kleči pred tabernakeljnom, in mrtva vera bode zopet oživela in mrzlo srce se mu bode zopet ogrelo v svetih čustvih.
To spoštovanje, neki svet strah pred božjo pričujočnostjo, je kazal Vincencij v vsem vedenju, ne samo pri molitvi, ampak pri vsakem opravilu v cerkvi. Kolikor mu je le bilo mogoče varovati se, ni izpregovoril v cerkvi nobene besedice. Če je kdo želel v cerkvi z njim govoriti, mu je namignil, da pojde z njim ven iz cerkve, in zunaj se bodeta pogovorila. To je storil sv. Vincencij tudi gosposkim in imenitnim osebam.
Imel je dan na dan obilo dela, a poleg vseh opravkov je vedno toliko utegnil, da je šel obiskat Jezusa v presv. zakramentu; večkrat je pred tabernakeljnom preklečal cele ure. Kakor je nekdaj Mozes hodil v sv. šotor povpraševat Boga za svet, tako je Vincencij v vseh dvomih najprej iskal dobrega sveta pri Jezusu v tabernakeljnu. Če je prejel pismo, o katerem je slutil, da mu prinaša imenitne, vesele ali žalostne novice, je šel v cerkev in za oltarjem pokleknil pred tabernakelj in klečč pismo odprl in bral. To
ja storil zato, da je tem bolj pokazal svojo pokorščino nasproti božji volji, in pa da je veselje in žalost svoje duše daroval Bogu.
Kadar je moral iti zdoma, je šel najprej v cerkev, tam je pokleknil pred tabernakelj in prosil Jezusa blagoslova; in ko se je vrnil domov, je šel zopet najprej v cerkev, da je tam takorekoč dal Gospodu Jezusu račun o vsem, kar je storil zunaj hiše, da ga je zahvalil za pomoč in prosil odpuščanja, če je kaj pogrešil.
Če je šel po cesti, pa so mu prišli nasproti z Bogom, je precej pokleknil na tla in klečal je toliko časa, dokler je videl mašnika. Ko je potoval po deželi, je v vsakem kraju najprej obiskal Jezusa v presv. zakramentu; kamor je dospel opoludne ali zvečer, tam je najprej počastil Gospoda Jezusa v tabernakeljnu, potem še le je poskrbel za kosilo ali večerjo.
V svoji redovni družini je strogo pazil na to, da so vsi dajali spodobno čast Jezusu v najsvetejšem zakramentu. Če je videl, da je kdo šel mimo velikega oltarja in ni do tal pripognil kolena, ga je takoj posvaril in, če se mu je zdelo potrebno, tudi očitno vpričo drugih pograjal. Rekel je ob taki priliki: pred Bogom se ne smemo tako leseno vesti in se priklanjati brez duha in brez pobožnosti, kakor tiste figure, ki jih je treba samo za nit potegniti, pa se priklanjajo. Vincencij sam je poklekoval pred Najsvetejšim vedno z največjim spoštovanjem. Na stara leta mu je bilo poklekovanje zelo težko, ker so ga noge hudo bolele; vendar ni hotel, da bi samo tako napol poklekoval, ampak je rajši koga prosil, da ga je nekoliko podpiral pri po-klekovanju. In ko od slabosti ni mogel več poklekovati, kakor bi bil rad, je rekel večkrat svojim duhovnim bratom: Ko bi videl, da redovna družina zavoljo mene v tej stvari ne dela vsega tako, kakor bi morala: bi storil, kar je le v moji moči, da bi do tal pripognil koleno, naj bi se tudi moral z rokami na tla opirati. Posnemajmo božjega Sina, ki je na Oljski gori padel na obraz v znamenje najglobočjega poniževanja pred nebeškim Očetom.
Zgodilo se je v onih časih večkrat, da so krivoverci ali drugi hudobneži šiloma udrli v cerkve, pobrali sv. posode, najsvetejši zakrament pa onečastili. Vincencij se je od žalosti zjokal, če je slišal o takem bogoskrunstvu in ostro je pokoril samega sebe, da je s tem dal nekoliko zadoščenja žaljenemu Jezusu. Poskrbel je tudi, da so blagi dobrotniki pomagali okradenim cerkvam; svoje duhovnike pa je poslal, da so v tistih krajih imeli sv. misijon in tako ljudstvo budili k tem večji gorečnosti za čast Jezusovo v najsvetejšem zakramentu.1)
Učimo se od sv. Vincencija, kako nam se je vesti v cerkvi pred svetim Rešnjim Telesom. Res, da je glavna stvar pobožnost in ljubezen v srcu; zakaj brez notranje pobožnosti je vse zunanje češčenje prazno. Vendar, kar čutimo v srcu, to moramo tudi na zunaj pokazati. Ljubiti moramo Gospoda z vsemi svojimi močmi, služiti ga moramo z dušo in telesom.
Pomislimo malo, kako smo se vedli doslej ? — Ali pripognemo koleno prav do tal, kadar pokleknemo? — Ali morda brez potrebe govorimo v
') Glej Abelly-Prentner, Leben d. hI. Vincenz v. P.; B. 3. pag. 177—186.
cerkvi? Ali se drugače premalo spodobno vedemo vpričo Jezusa Kristusa, ki biva med nami v svetem tabernakeljnu? — Ah, če nam vest kaj očita, popravimo to vprihodnje! Saj je dosti drugih^ ki žalijo Jezusa v najsvetejšem zakramentu; nikar ga ne žalimo še mi!
Marija ga je rešila.
fri Sv. Antonu pod Arlbergom na Tirolskem so poslali 10. septembra 1.1897. pastirja v planine, da prižene živino domov. Na gorah je metlo in padlo je snega do dva metra. Mladenič se ni vrnil ob času, kakor bi se bil moral. Šli so ga iskat lovci, pastirji in kmetje, pa iskali so ga zastonj. Vsi so že mislili, da ga je zasul plaz, ali pa se je drugače kako ponesrečil. Iskali so vendar naprej, dasi niso več upali, da bi dobili še živega. Slednjič so prišli onostran prelaza do napolpodrte koče. Bilo je 17. septembra, to je, osmi dan, odkar so pogrešali pastirja. Stopijo v kočo, in glej, — v koči najdejo mladeniča. V kotu je ležal na otepu slame in spal. Udje so mu bili vsi premrli, obleka vsa premočena; še je živel, in v roki je držal Marijin škapulir. V oni hudi nevihti, ki je razsajala 10. septembra, je bil zašel; dospel je do koče in od tam ni mogel več naprej. Drugo jutro, 11. septembra, je použil kruh, ki ga je bil vzel seboj zdoma; drugega živeža ni imel pri sebi. Dne 12. septembra je slišal, kako so daleč spodaj vpili pastirji, ki so gnali živino domov. Klical je, kolikor je mogel, a niso ga slišali. Od takrat je bilo vse tiho krog njega; samo vihar je tulil in zanašal sneg skozi razdrto streho in odprtine v stenah; pritisnil je hud mraz. Mladenič je vzel v roke škapulir prečiste Device Marije in začel moliti; med molitvijo je zaspal in spal je pet dni zapored, dokler ga niso našli. Ko so ga zbudili, se mu je zdelo, da je minul še le tretji dan, odkar je bil zašel.
Močan mož je zadel pastirčka na hrbet in ga nesel do prve vasi. Mladenič je bil seveda oslabel, pa v malem času se je zopet opomogel. Vsi so bili prepričani, da ga je rešila Marija!
Malih dnevnic
v čast ppesv.Sfeu Jezusovemu
je šlo v štirinajstih dneh 4000 med ljudi, — vse, kolikor je bilo natisnjenih; dali smo jih že drugič natisniti. Poroča se nam, da jih po nekaterih krajih prav pridno molijo. V Št. Rupertu na Dolenjskem se zbirajo nekateri vneti častivci presv. Srca v mesecu juniju vsak večer ob polu devetih v farni •cerkvi in skupaj odmolijo male dnevnice in rožni venec.
* 102 2*-Veselje in žalost presv. Srca Jezusovega.
Najbolj svečani praznik.
raznik sv. Rešnjega Telesa je za našega Zveličarja Jezusa Kristusa vsako leto dan velikega slavja. Ta dan zapusti Jezus svoj mirni, tihi dom, sv. tabernakelj, in gre v slovesnem sprevodu kot kralj med svojim ljudstvom po naših mestih in vaseh Zvonovi zvone, topiči grme, nedolžni otroci trosijo cvetje na ceste in steze, vesele množice pa molijo in poj6 svete pesmi. Kako se mora veseliti [presv. Srce našega Zveličarja, ko zre krog sebe toliko zvestih, vdanih src!
Letos so bile procesije po naših mestih posebno slovesne. Slo je za procesijo mnogo gospode, da že davno ne toliko, in dolga vrsta mož je svetila in kot častna straža spremljala Jezusa v presv. zakramentu. Pobožnega ženstva pa se je zbralo, kakor druga leta, nešteta množica. Tako je bilo v Ljubljani; in drugod, kakor je bilo brati v listih, so imeli prav tako veličastne procesije.
Na sv. Gori pri Gorici so imeli letos prvič procesijo sv. Rešnjega Te lesa. Rajni naš kardinal Missia je želel, da bi se pri Materi božji svetogorski začela ta lepa svečanost v čast Gospodu Jezusu v presv. zakramentu. Častiti patri frančiškani so z veseljem izpolnili to željo rajnega kardinala, in letos se je procesija prvič vršila. Okolo tisoč pobožnih častivcev svetogorske Matere milosti se je pomikalo v sprevodu iz cerkve proti kapelici sv. Frančiška po stopnjicah na cesto in od tam so se vračali zopet v svetišče Marijino; med potjo so glasno molili in prepevali.
Ali ni bil torej res to lep, svečan dan, dan slavja in veselja za presveto Srce Jezusovo? Da bi le nihče ne bil motil tega veselja!
Nizkomiselni ljndje.
Pri procesiji mi je že večkrat prišla na misel zgodba iz sv. pisma o Jezusovem slovesnem vhodu v Jeruzalem. Verni Izraelci so razgrinjali svoja oblačila po poti, koder je šel Jezus; drugi so sekali veje z drevja in jih stlali po tleh. Množice pa, katere so spremljale Mesija, so veselo klicale: „Hozana sinu Davidovemu! Hvaljen bodi; ki pride v imenu Gospodovem!" Vse ljudstvo se je veselilo, — samo sovražni farizeji ne. Farizeje je jezilo veselo vpitje dobre množice, in hinavsko zaničljivo so povpraševali mimo-gredoče: „Kdo je ta?" — kakor da niso poznali Jezusa iz Nazareta. Sami med seboj pa so razjarjeno govorili: „Ali ne vidite, da nič ne opravimo ? Ves svet gre za njim."
Dandanašnji so med nami ljudje, ki ne pridejo k nobeni procesiji; vsaka cerkvena svečanost jim mrzi, slovesne procesije jih dražijo; od strani, ob cestah oprezujejo in godrnjajo: čemu ta potrata, čemu toliko zvonenja in streljanja ? Po listih smeše pobožno ljudstvo, ki hodi za procesijo, in s sra-
močenjem strahujejo omahljivce, da se ne upajo očitno pokazati svoje vere. Če se jim zdi, da je eno leto manj udeležnikov pri cerkveni svečanosti, kakor jih je bilo prej to leto, si zadovoljno manejo roke; če pa množica pobožnega ljudstva raste od leta do leta, pa menda nalašč meže, da jih manj vidijo. — Ali niso to nizkomiselni ljudje?
Kaj naj rečemo o njih? Pomilujmo jih in molimo zanje, da spoznajo svojo zmoto. Nikar pa se jim ne dajmo zapeljati, da bi jih posnemali. Bodimo zvesti svojemu Kralju Jezusu Kristusu, tako, da bodo morali njegovi sovražniki govoriti, kakor so govorili nekdaj farizeji: „Ali ne vidite, da nič ne opravimo? Ves svet gre za njim!
Ali bo res treba iti med Turke učit se manire?
V turškem Carigradu imajo katoličani na sv. Rešnjega Telesa dan procesijo po mestnih ulicah. Turki oddaleč gledajo lepo svečanost in se spodobno ved 6. — Kaj pa pri nas nekateri delajo ? Že prejšnja leta, a zlasti letos so se ob cestah med množico prerivali mladi ljudje s klobukom na glavi, nespodobno se smejali in glasno govorili. Ko je vse klečalo pred Najsvetejšim, se tem sirovežem niti zljubilo ni, da bi se bili odkrili.
Pri Devici Mariji v Polju, tako so poročali časniki, je neki dninar med blagoslovom stal pokrit in nekaj sam seboj govoril.
Vsakega katoličana pa je moralo globoko užaliti, kar se je zgodilo v Domžalah. Vse je molilo pri procesiji in častilo Jezusa v najsvetejšem zakramentu. Tudi šolski otroci so lepo glasno molili. Sedaj pa čujte in strmite: poleg teh otrok je pa šel učitelj s klobukom na glavi; bil je to nemški učitelj iz nemške šole. Kaj takega se pri nas na Kranjskem menda še ni zgodilo! Učitelj, ki gre s svojimi učenci za procesijo sv. Rešnjega Telesa, pa da bi imel pokrivalo na glavi?! — Časniki so to pisali. Bogu bodi potoženo, če je res tako! — Na Dunaju je šel sam cesar, mož, ki je star 72 let, lepo odkrit za procesijo, s svečo v roki, in za njim so šli nadvojvode, ministri in generali, knezi in grofi, vsi spoštljivo odkriti — in pri nas na Kranjskem pa gre učitelj poleg svojih učencev pokrit pred svetim Rešnjim Telesom!
Kdor ne ve, kaj se spodobi pri procesiji, ostani rajši doma! Kdor pa je tako sirov, da se nalašč vede nedostojno in pohujšljivo, naj se gre med Turke manire učit!
Ti pa, dobro slovensko ljudstvo, se nikar ne daj begati takim žalostnim zgledom! Čuvaj zvesto vero svojih očetov, in zbiraj se pogosto pri Jezusu v najsvetejšem zakramentu. Da, čim bolj nekateri žalijo Jezusa, tembolj ga hočemo mi častiti. Nikar ne zamudimo noben«; ure, kadar v cerkvi glasno molijo pred sv. Rešnjim Telesom. Poleti nam bode morda časih težko vstra-jati eno uro v cerkvi, pa nikar ne omagajmo. Jezus šteje ure in minute, in nam bode vsak trenutek bogato poplačal. Če delajo drugi žalost presv. Srcu, delajmo mu mi veselje!
Sv. oče Leon XIII.
so tisti dan pred praznikom presv. Rešnjega Telesa poslali vsem škofom prelepo pismo (encikliko) v čast najsvetejšemu zakramentu. Iz tega pisma, ki ga je narekovala ljubezen in spoštovanje svetega očeta do presv. Rešnjega Telesa, bodemo o priliki posneli glavne misli. Ta pot povzamemo samo par besedi, s katerimi sv. oče sklepajo svoje pismo.
„Veseli nas", tako pišejo sv. oče, „da se zadnja leta ljubezen in pobožnost do presv. zakramenta v vernikih poživlja; to nam daje upanje, da smemo pričakovati boljših časov. Ustanovile so se družbe, ki hočejo poveličevati svečanosti v čast presv. Rešnjemu Telesu, Jezusa v tabernakeljnu neprenehoma moliti in mu dajati zadoščenje za žalitve. Pa s tem se ne smemo zadovoljiti; še več je treba storiti, da bodo ljudje to skrivnost bolj in bolj spoznali in jo častili. Kar se je dobrega započelo, to bo treba krepko gojiti; lepe stare navade, če so morda prenehale, treba obnoviti. Posebno pa moramo v to delati, da bode katoliško ljudstvo zopet pogosto prejemalo sv. obhajilo."
Sv. Kamil de Lelis.
(18. julija.)
litanije, ki jih moli mašnik, predno mazili bolnika s svetim oljem, so sv. oče Leon XIII. uvrstili dva nova priprošnjika za zadnjo uro: sve-tega Kamila in sv. Janeza od Boga. O sv. Kamilu se malpkje kaj bere, in zato utegne biti temu ali onemu ljubo, če na kratko posnamemo njegovo življenje. Saj bode prišla ura, in morda še kmalu, ko bode mašnik tudi poleg nas molil litanije za umirajoče; in takrat bomo veseli, če smo radi častili sv. patrone za srečno zadnjo uro. — Kdo je bil torej sv. Kamil, novi patron bolnikov?
Lahkomiseln mladenič.
Kamil de Lelis (Lellis) se je rodil na sv. Urbana dan leta 1550. blizu Kieti (Chieti), v neapolitanskem pogorju Rodbina De Lelis je bila plemenita, a bogata v onem času ni bila. Pobožna mati je malega Kamila skrbno vzgo-jevala v božjem strahu in ga pridno učila prvih krščanskih resnic. Zgodaj je moral deček v šolo, in pokazal je hitro, da ima dobro glavo. Zal da je mati umrla, ko je imel Kamil komaj deset let. Oče, Janez de Lelis, je bil ves drugi, kakor mati. Kot vojak je prehodil mnogo sveta in bil večkrat v vojski. Vojaki pa, kakor dandanašnji, tako tudi takrat izvečine niso bili posebno vneti za molitev in cerkev. Kamilov oče je najrajši posedal med starimi tovariši iz vojaških let in z njimi popival in igral. Odkar je Kamilu mati umrla, je oče tudi sina jemal seboj v družbo. Da deček med takimi kameradi ni kaj prida slišal in videl, je umevno samo ob sebi. Pustil je šolo in rastel brez vzgoje; bil je kakor žlahtno mlado drevo, ki ga nihče ne obrezuje in ne privezuje, pa zato počasi podivja.
Benečani so se v onem času vojskovali s Turkom. Nabirali so vojakov po vseh deželah; pa takrat ni bilo tako, da bi moral vsak mladenič nositi
-rt 105 Nevojaško suknjo, ampak kdor se je sam oglasil, so ga sprejeli in ga zato plačevali. Kamilov oče je bil v letih in za vojsko pač ni bil več; pa sila za denar ga je gnala, da je sklenil iti še enkrat v boj zoper Turka. Kamilu se je bila v družbi med starimi vojaki vzbudila želja po slavi, in pridružil se je očetu.
Stari De Lelis je mislil, da je trdnejši, kakor je bil v resnici. Med potjo je nevarno obolel in moral seje obrniti nazaj proti domu. Blizu Loreta je toliko oslabel, da ni mogel naprej. Prenesli so ga na grad k staremu prijatelju in poklicali duhovnika. Spravil se je z Bogom in skesan mirno umrl.
Kamil je bil sirota; ves potrt ni vedel, kam bi se obrnil. Slednjič se je odločil, da pojde naprej, na vojsko. Pa ni prišel daleč; na nogi ob členku je imel majhno rano, ki se mu je ognojila in ga začela hudo boleti. Moral se je ustaviti v mestu Fermu. Spomin na rajnega očeta in pa bolečine so v lahkomiselnem mladeniču vzbudile pobožne misli. Skozi okno je videl dva frančiškana, ki sta šla po poti s povešenimi očmi; ta pogled ga je pretresel v dušo in sklenil je, da pojde v samostan k očetom frančiškanom.
Sel je v mesto Akvilo, kjer je bil njegov stric gvardijan v frančiškanskem samostanu. Pater Pavel Lauretano pa ni bil voljan svojega sorodnika sprejeti v samostan, bodisi da je hotel preskusiti njegov poklic, bodisi da je poznal mladeničevo vihravost; vendar je Kamila sprejel pod streho za toliko časa, da bi se mu rana pocelila. Pri frančiškanih je Kamila hitro minula gorečnost za samostansko življenje; in ker se rana na nogi ni hotela celiti, se je poslovil pri gvardijanu in se napotil proti Rimu. Tam so imeli v bolnišnicah izurjene zdravnike in Kamil je upal, da bodo tudi njemu pomagali. Sel je v bolnišnico sv. Jakoba. Ker rana ni bila taka, da ne bi mogel hoditi, so mu dali lahko službo pri bolnikih. Pa Kamil takrat ni bil zato, da bi bil stregel bolnikom; bil je svojeglaven in delati se mu ni ljubilo; najrajši je čas tratil z igranjem. Predstojniki so ga svarili, in ko vse opo-minjevanje ni nič pomagalo, so ga odslovili iz hiše, dasi rana na nogi še ni bila popolnoma cela.
Kamil se je zopet obrnil proti Benetkam. Vzeli so ga v vojake in poslali na vojsko zoper Turke. Služil je Benečanom tri leta in prebrodil mnogo morja; godilo pa se mu je slabo in pretrpel je veliko hudega; — nekoč je tako zbolel, da so ga prevideli; pa vse to lahkomiselnega mladeniča ni iz-pametovalo. Strast za igranje, prepirljivost in upornost je rastla z njim in bila vsak dan močneja. Benečani so končali vojsko. Kamil pa se je privadil nemirnemu življenju in je šel kot najemnik med španske vojake. Na poti proti Neapolu ga je zajela na morju strašna nevihta. Mornarji, ki že leta in leta niso molili, so jokali od kesanja in se izpovedovali duhovniku, ki je bil na ladji. Kamil je v tej smrtni nevarnosti storil obljubo, da pojde k frančiškanom, ako mu Bog še ta pot reši življenje.
Dospeli so srečno v Neapol, in Kamil je zapustil španske vojake; a v samostan ga ni več mikalo. Zbudila se je v njem stara strast za igranje. Igral je, pa sreče ni imel pri igri; igral je naprej toliko časa, da je vse zaigral: denar in torbo, meč in plašč. Komaj za silo oblečen je šel iz Neapola in začel beračiti. V mestu Manfredonia si je izbral prostor pred cerkvenimi vrati in s klobukom v roki je prosil vbogajme. Tu ga je opazil mož, ki je patrom kapucinom tistega mesta oskrboval potrebne stvari za samostan. Pri samostanu so ravno takrat nekaj zidali. Mož ogovori vojaško oblečenega mladega prosjaka in ga vpraša, ne bi li hotel iti z njim, on mu bode poskrbel delo, da se bo lahko pošteno živil. Kamil se je pomišljal, šel je iz mesta naprej, pa se je zopet vrnil in se ponudil za delo pri zidarjih.
Hotel si je toliko prislužiti, da bo mogel naprej, ne da bi bilo treba beračiti.
Zgodilo pa se je drugače, kakor je mislil. Poprijel se je dela, in dasi mu je bilo od kraja zelo težko, je vendar vstrajal. V njegovi duši se je vršila neka izprememba, katere se sam ni prav zavedal. Bolj in bolj je bil resnoben iz zamišljen, kakor še nikoli poprej mu je bilo tedaj jasno, da človek ne živi samo zato, da bi stregel svojim strastem, ampak da ima tudi dolžnosti. Ko je videl pobožne kapucine, kako so ob vsem svojem uboštvu tako srečni v samoti, kakor on nikoli ni bil med svetom, je spoznal, kje je najti pravo srečo in zadovoljnost.
Milost božja je polagoma zmagovala v Kamilovem srcu. Nekega dne so ga poslali patri po opravkih v samostan v sosednjem trgu. Pater gvardijan je opazoval nekaj časa starega vojaka, potem pa reče, naj gre z njim na vrt. Ko sta bila sama, mu je pater govoril zelo resnobno, opominjal ga, naj se varuje greha in mu povedal, kako naj začne novo življenje.
Kamil ni čutil, kako moč so imele gvardijanove .besede do njegovega srca. Ko pa se je drugi dan vračal domov, je med potjo še enkrat premislil, kar je slišal prej ta dan. Neka luč je posijala v njegovo dušo, in tisti tre-notek je spoznal samega sebe, svoje grešno življenje, in srce mu je bilo polno kesanja. Padel je na tla in ves v solzah je zdihoval: „Ah, jaz nesrečnež, ki sem bil doslej gluh, ko me je Bog klical! Zakaj sem tolikrat razžMil božjo dobroto? Koliko bolje bi bilo zame, da nisem nikoli zagledal belega dne! Odpusti, o Gospod, meni velikemu grešniku, in daj mi časa, da se bom spo-koril." Na tleh kleče je jokal in hvalil Boga za njegovo usmiljenje. Obnovil je obljubo, da bo šel v samostan h kapucinom in iz celega srca je govoril: proč, proč s svetom.
Svet spokornik.
V svetem letu 1550. je bil Kamil rojen, in v svetem letu 1575, na Svečnico, se je izpreobrnil Od takrat je tako studil greh, da je večkrat dejal: rajši se dam raztrgati na sto kosov, kakor pa da bi še kdaj vedoma grešil. Sel je v samostan k patrom kapucinom in ponižno prosil, da mu dajo redovno obleko. S postom in z drugo pokoro je tri svoje telo in ga deval v sužnost. Nekdanji lahkomiselni vojak je bil v zgled vsej samostanski družini.
Kamil je mislil, da je našel kraj, kjer bo vsa leta svojega življenja služil Bogu in mu dajal zadoščenje za to, kar ga je prej žalil. Pa Bog ga je bil namenil za drugo delo. Rana na nogi je iznova regnila, in vsa zdravila niso nič pomagala; rana je bila vedno večja. Provincijal je slednjič, dasi nerad, moral odsloviti pobožnega novinca; obljubil pa mu je, da ga bo z veseljem zopet sprejel, če se rana zaceli. Težko je bilo Kamilu, ko je ubral pot proti Rimu, da bi tam v bolnišnici iskal zdravja bolni nogi. Rana se je res počasi pocelila, in Kamil je vesel hitel nazaj v samostan Pa božja volja ni bila, da bi bil Kamil kapucin. Komaj je prišel nazaj, se je rana zopet odprla. Ta pot so ga za vselej odslovili. Vrnil se je v Rim in začel delo, katero mu je Bog odkazal. Posvetil je svoje življenje ubogim, zapuščenim bolnikom
Takrat po bolnišnicah še ni bilo usmiljenih sestra sv. Vincencija. Kamil, ki je bil sam dvakrat dalje časa v bolnišnici, je videl, koliko trpe ubogi bolniki, ker ni bilo ljudi, ki bi jim stregli iz nesebične, krščanske ljubezni. Dobil je službo v bolnišnici in od tega dne je živel samo za bolnike. Na praznik Marijinega vnebovzetja 1. 1582. je dozorel v njem sklep, ki ga je že dolgo nosil v srcu: sklenil je, da bode ustanovil redovno družbo, ki ji bo glavni namen, da bodo njeni udje stregli bolnikom, ne za plačilo, ampak
iz ljubezni. Videl je pred seboj neizmerne težave, ki ga bodo ovirale, pa se ni dal preplašiti. Tolažbe in pomoči je iskal pri križanem Zveličarju. V Rimu še dandanašnji hranijo križ, s katerega je Jezus govoril svojemu služabniku: „Nikar se ne boj, malosrčni, pojdi naprej, jaz bom s teboj in ti bom pomagal."
Kamil je spoznal hitro, če hoče ustanoviti redovno družbo, mora sam prej mašnik biti. In dvaintridesetletni mož, toliko je bil namreč takrat Kamil star, je začel hoditi v šolo z majhnimi dečki in se učiti latinskega jezika. Ker je imel dobro glavo in je bil tudi zelo priden, je v malem času dostal preskušnjo, da so ga mogli posvetiti v mašnika. Dne 10. junija 1. 1584. je bral novo mašo. V septembru istega leta je bila ustanovljena nova družba v pomoč ubogim bolnikom. Ni bilo dolgo, in družba je imela svoje samostane ne samo v Rimu, ampak v vseh večjih mestih po Laškem. Ni mogoče, da bi z malimi besedami povedali, koliko dobrega je storila družba zlasti ona leta, ko je razsajala po Laškem kuga in je strašna lakota morila ljudi. Poglejmo samo sv. Kamila pri delu, kako streže bolnikom. Eden izmed njegovih redovnih bratov, ki mu je pomagal pri bolnikih, nam pripoveduje o njem:
Spanja si je privoščil samo štiri do pet ur, potem pa je na vse zgodaj šel v bolnišnico. V bolnišnici je bila njegova prva pot v cerkev, k Jezusu v najsvetejšem zakramentu. Ko je počastil Gospoda Jezusa Kristusa, je šel k bolnikom. In šel je od postelje do postelje, pri vsakem bolniku pozvedel, kako mu je; če je kdo po noči hudo obolel, ga je precej previdel, pomagal mu je obuditi tri božje čednosti, dal mu je poljubiti sv. razpelo ali svetinjico Matere božje, storil je vse, kar je le mogel, da je bolnika lepo pripravil na smrt.
Ko je obhodil vse dvorane in sobane, se je vrnil v kapelo Jn začel svoje jutranje premišljevanje; premišljal je navadno poltretjo uro. Če je bil kdo nevarno bolan, in se je bilo bati, da bode kmalu izdihnil, je pokleknil Kamil kar ob njegovi postelji in tu premišljeval; od časa do časa je prenehal in tolažil bolnika. Po premišljevanju je vdrugo šel krog bolnikov, popravljal postelje, preminjal rjuhe, odnašal umazano perilo, donašal vode, zdravil, jedi, vsega, kar so potrebovali. Če se je komu upiralo zdravilo, je imel Kamil vedno kaj sladkega pri sebi, da je bilo bolniku Mglje zaužiti grenko zdravilo. Ljubezen, ki jo je imel Kamil do bolnikov, se da primerjati edino le ljubezni dobre matere, ki streže bolnemu svojemu otroku. Zdelo se je, da se svetnik kar ni mogel ločiti od bolnikov. Predno je koga zapustil, je desetkrat pogledal, če je vse v redu, popravil mu zglavje, odejo; ljubeznivo je povpraševal bolnika, kako mu je, če pogreša katere stvari, če česa potrebuje; in ko je šel naprej, se je še enkrat obrnil nazaj, za trenutek postal in se še enkrat ozrl po bolniku; vedno je imel kaj pripravljenega, s čimer je razveselil bolnika. Kdor ni poznal svetnika, pa ga je videl pri bolniku, si je moral misliti, ta bolnik mora biti Kamilu posebno ljub, zanj posebej skrbi; a Kamil je ljubil vse, in ta bolnik, pri komer smo ga ravno videli, je bil eden izmed sto, v katerih je Kamil ljubil in častil svojega Gospoda, Jezusa Kristusa.
Veliko ljubezen in spoštovanje je imel Kamil do Jezusa v najsvetejšem zakramentu. Zato se je mnogo prizadeval, da so bolniki lepo pripravljeni prejemali sv. obhajilo. Predno je prišel mašnik s sv Rešnjim Telesom, je šel Kamil okrog bolnikov in vsakega posebe povprašal, če ima morda še kaj na vesti, če se želi še enkrat izpovedati; potem ga je nakratko (pomnil, kako naj prejme Jezusa. Poskrbel je, da so možje s svečami spremljali sveto . Rešnje Telo, in da so med potjo prepevali sv. pesmi. Ko je prišel mašnik s sv. popotnico, je Kamil izpregovoril za vse še nekaj prisrčnih besedi, da je v srcu bolnikov obudil živo vero in upanje in ljubezen do Jezusa v pre-
svetem zakramentu. S svečo v roki je potem šel z mašnikom od bolnika do bolnika, na licih pa mu je odseval žar svete ljubezni, ki mu je plamtela v srcu.
Tako je delal sv. Kamil leta in leta, dokler ga ni Jezus poklical k sebi, da mu sam poplača, kar je dobrega storil njegovim najmanjšim bratom. Rana na nogi se mu ni nikoli več zacelila; bila je vedno širša in globočja, vsak dan jo je moral prevezovati, in neprenehoma je teklo iz nje; nosil je to rano 46 let. Pa svetnik ni nikoli tožil; zanj je bila to posebna milost božja, ki mu je dala spoznati, da ga je Bog odločil za delo pri bolnikih. Bolnišnico je imenoval lep, dišeč vrt, ki je poln cvetja in sadu. Srčno je želel, da bi kot mučenec dal svoje življenje za Jezusa Kristusa. A spoznal je, da ni božja volja, da bi šel kot misijonar med nevernike in tam prelil kri za sv. vero; zato pa je izbral drugo, dolgo in zato težko mučeništvo, — mučeništvo krščanske ljubezni v bolnišnicah. Umrl je kot mučenec ljubezni 14. dan julija 1. 1614; štirideset let potem, ko se je bil izpreobrnil.
Učimo se od sv. Kamila, kaj se pravi bližnjega krščansko ljubiti; in če imamo bolnika v hiši, kateremu moramo streči, posnemajmo pri tem delu krščanske ljubezni sv. Kamila; vsi se mu priporočajmo kot patronu za srečno zadnjo uro!
Resen opomin.
eseca decembra 1. 1899. je bil šel misijonar N. na Nemško, da bi v nekem mestu vpeljal Marijino kongregacijo. Dobil je pri tej priliki pismo s privoljenjem, da je sme objaviti. Glasi se:
„Prečastiti gospod misijonar! Čudili se bote, ko prejmete to pisemce, kajti prihaja Vam od neznane, osebe. V dušni stiski in bridkosti sem pisala, da bi si olajšala bol in potolažila srce in da bi svojo žalost lažje prenašala
O kako so vendar srečne deklice in kako se vesele, jaz pa sem tako potrta in žalostna! Prečastni gospod, dovolite, da Vam razodenem svojo dušno potrtost. Storim to, da se vsaj nekoliko umirim in potolažim, zakaj jaz sem bila padla in izgubila nedolžnost; dnevi, ko smo poslušali tako krasne govore, in ko se je ustanavljala Marijina družba, so bili zame polni očitanja in pelina. Druge deklice so mogle biti ponosne, ko ste jih nazivljali s prelepim imenom „device", mene pa je rdečica zalivala in sramovati sem se morala.
Prav ob takih slovesnostih se zopet odprč rane, ki si jih ljudje sami vsekajo, in zdi se, kot bi bil človek zapuščen, zavržen.
Preč. gospod! V petek sem se pri Vas izpovedala, in sem zaradi tega čisto mirna. Deset let je že, odkar sem tako nesrečna, da sem izgubila najdražje, kar sem imela. O, ko bi mogla in smela, stopila bi na prižnico in razložila mladim deklicam žalostno podobo padle mladenke in vse nesrečne posledice, pa kako mora bridko čutiti vsakdo, ki ni poslušal Boga, poslušal pa hudobne ljudi!
Imela sem tako vnete stariše, ki so mnogo skrbeli za dobro vzgojo vseh otrok in nam dajali najlepši vzgled. Sestra mi je umrla, ko je bila stara 18 let, prav, ko je opravila pobožnost
svetega misijona. Pač izpodbudna smrt! Takrat sem stanovala tukaj
v.....pri pošteni družini.....O, tedaj sem bila tako srečna,
prav zato, ker sem bila še v rajski nedolžnosti. O, da bi bila tam tudi umrla! Imela sem vedno dobre ljudi; hiše, kjer sem bila, so bile poštene, razen ene, kjer ni bilo nobenega reda in kjer sem postala nesrečna. Ne tožim sicer nobenega in nikogar, le samo sebe, ki sem se dala preslepiti priliznjencu. In sedaj — moji dobri stariši, moj brat, — pohujšanje, ki sem je storila! Mati moja se ni dala potolažiti, niti jokati ni mogla; govorila je le in tarnala: „0, da bi bila vsaj umrla v nedolžnosti, da bi te mogla spremiti vsaj nedolžno na pokopališče, — bolje bi bilo, — o ubogi nesrečni otrok!" Mati že zdavnaj spi v hladni zemlji. Tolaži me vsaj to, da sem ljubo mater na smrtni postelji, ko sem bila sama pri njej, še enkrat prosila odpuščanja, in da mi je tako rada odpustila; s tihim pojemajočim glasom pa me je opominjala, naj bom dobra in pridna, naj popravim, kar sem zagrešila. Dal Bog, da bi ostala zvesta do konca obljubi, ki sem jo storila vpričo umirajoče matere.
Nikogar nimam, ki bi mu mogla vse to razodeti, kar čutim in trpim, samo naš gospod dekan je kazal skrb zame tudi takrat, ko sem bila tako neskončno nesrečna. Vsakikrat, kadar sem prišla
v....., morala sem se oglasiti, da sem znova obljubila skrbeti
za poštenost in dobro ime. Tej obljubi se doslej še nisem izneverila.
Toda sedaj, ljubi gosp. misijonar, ko so vse deklice tako vesele in srečne, ko so vse tako lepo sklenile, da hočejo služiti ljubemu Bogu s čistim srcem, in se bodo jutri izročile kot d e -v i c e Devici Mariji, sedaj moram jaz nesrečna vse to veselje le gledati in ne uživati, moram se v cerkvi skrivati za stebrom!
Jaz sem ona oseba, ki sem pisala, če sprejmete tudi take, ki so poprej nesrečno padle. O, dobri gospod misijonar, kako mi je trgalo in dregalo srce sinoči, ko je bilo v cerkvi vse tako lepo in slovesno! Hotela sem na glas klicati in vpiti: „Ti ne spadaš mednje!"
Eno tolažbo mi je Marija vendar podelila za cvetke, ki sem jih njej v čast opoludne darovala. Blažena Marija je še vedno „pribežališče grešnikom" in za trdno verujem, prečastni, da Vam je ljuba Devica položila na jezik tolaživne besede, ki ste jih v pridigi izgovorili: „Tudi tiste naj ne izgubč poguma, ki so morda poprej hudo žalile ljubega Boga in ki ne zaslužijo, da bi se imenovale „Marijini otroci."
Te besede sem obrnila nase in nisem bila zlepa še tako poto-lažena, kot po tej pridigi
Dobri gospod misijonar, za to miloščino se Vam srčno zahvaljujem. Ko se bodo v nedeljo vse deklice Mariji pridružile in posvetile Njej svoja čista srca, tedaj se bom jaz Brezmadežni izročila kot spokorna Magdalena. Obljubila bom, da hočem vse popraviti, kolikor je v moji moči, in da bodem osobito to pokoro voljno prenašala, ker ne morem kot padla nesrečnica biti sprejeta v družbo.
Upam, prečastni, da ne bodete napačno razlagali tega spoznanja, saj je tudi sv. Avguštin iskal tolažbe in miru v spisih, ki je v njih odkril celemu svetu svoje zmote.
zah valjujem se, preč. g. misijonar, še enkrat za vse lepe nauke in opomine in za dobrote, ki ste jih skazali vsem, obljubim, da bom ostala dobra in stanovitna, ter prosim, da bi se me spominjali v molitvi."	N. N.
To pismo je v resnici resen opomin za vso mladino v nevarnostih tega življenja.	Po „Sodalen-Corresfondens" A. Č.
Kako govore svetniki o presvetem Srcu
Jezusovem.
Sv. Bonaventura (f 15. julija 1274) je napisal knjižico o življenju in trpljenju Jezusovem. Ko govori o sulici, ki je prebodla desno stran Gospodovo, pravi: „Glej, kako je naredila sulica Savlova, to je nezvestoba judovskega ljudstva, odprtino v skalo in votlino v zidovju, da bodo tu prebivale golobice, čiste duše. Pridi torej, o prijateljica Kristusova! Bodi kakor golobica, ki ima svoje gnezdeče v votlini. Tukaj bivaj in čuj. Kakor grlica skrij tu rahle čibke čiste ljubezni. Pij iz studenca Zveličarjevega; zakaj tu je studenec, ki se razliva v pobožna srca in napaja in poživlja celo zemljo."
„Kdor želi vode milosti, solza, ta zajemaj iz studencev Zveličarjevih, iz sv. ran Jezusovih. Pojdi torej tudi ti k Jezusu ranjenemu, k Jezusu s trnjem kronanemu, k Jezusu na križ pribitemu, in kakor apostol sv. Tomaž, glej spomine žebljev na rokah in položi svojo roko v njegovo stran; pojdi naprej skozi vrata odprte strani prav do Srca Jezusovega. Tu notri, v presv. Srcu, se prenSvi v goreči ljubezni do križanega Zveličarja, daj se z žeblji božje ljubezni pribiti na križ, daj se prebosti s sulico ljubezni in sočutja. Tvoja želja, tvoje hrepenenje, tvoja tolažba bodi samo ta misel, da bi umrla s Kristusom nav križu; potem govori z apostolom Pavlom: ,s Kristusom sem pribit na križ'. Živim, pa ne več jaz, ampak Kristus živi v meni."
Naznanila in poročila.
Naznanilo ponočnim častiveem. presv. Rešnjega Telesa v Ljubljani. Po noči med 3. in 4. julijem bodo moški častili presveto Rešnje Telo v cerkvi sv.Jakoba. — Ker je mesec julij posvečen presveti krvi Kristusovi, bodemo to noč molili iz male knjižice: Ura molitve v počeščenje svetih ran in predrage krvi našega Gospoda Jezusa Kristusa. — Kdor še nima knjižice, jo lahko dobi pri predsedniku po 20 vinarjev, v Hrenovih ulicah štev. 3. — Čisti dobiček knjižice je namenjen za odkup ubogih zamorskih otrok. — Prijazno zopet prosimo vse moške, če tudi niso nočni častivci, da bi se kolikor mogoče udeleževali molitvenih ur vsak četrtek zvečer, od 8. do 9. ure, v cerkvi nemškega reda, v Križankah. — Vsako nedeljo od 8. do 9. ure molijo moški tudi pri sv. Jakobu. — Uljudno vabimo može in mladeniče, da se molitvenih ur v obilnem številu udeležujete; posebno pa ne opuščajte mesečne ponočne molitve.
Iz Ljubljane. (Ustanovitev slov. moške Marijine družbe.) Bil je res dan, ki ga je Gospod naredil, dan 29. maja namreč, ko se je v naši beli Ljubljani položil temeljni kamen slovenski moški Marijini družbi; dan, vreden, da se otme pozabljivosti. Ljubljana sicer že ima precej let
nemško moško kongregacijo in več Marijinih družb za dekleta, a slovenske družbe za može in mladeniče doslej ni imela. Hvala Bogu, začetek je storjen! Dne 29. maja, to je na praznik sv. Rešnjega Telesa, se je vršila vsprejemna slovesnost v lepi za slovesnost še posebe ozaljšani križevniški cerkvi, kjer ima družba svoj sedež. Zjutraj ob pol 6. smo imeli sveto mašo s skupnim svetim obhajilom. Že to je bilo za Ljubljano redek dogodek: 44 možkih pri skupnem sv. obhajilu. Pozneje smo se bodoči Marijini sinovi kot svetilci udeležili procesije sv. Rešnjega Telesa v stolnici. Zvečer ob 6. pa se je vršil slovesni vsprejem po presvetlem gospodu knezoškofu. Občutkov, ki smo jih pisec teh vrstic in gotovo vsi drugi občutili ob tej priliki, pero ne more popisati. Prizor, ko je 44 mož in mladeničev klečč pred Marijinim oltarjem, z gorečimi svečami v rokah, na glas ponavljalo za presvetlim posvetilno molitev in se ž njo izročalo nebeški Materi v popolno varstvo, je nepopisen. Rečemo pač dovolj, če povemo, da se je v tem hipu solzilo marsikatero moško oko, ki sicer ni vajeno solz. .. Svojim občutkom smo dali duška v lepih Marijinih pesmih, ki smo jih pred in po vsprejemu prav krepko peli. Tako je minul eden najlepših dni v našem življenju, ki nam ostane trajno v spominu.
Pripravljali snft se na ta lepi dan celega pol leta — znamenje, da smo stvar za resno vzeli. Shode bomo imeli vsakih štirinajst dni. V družbi smo sedaj skupaj možje in mladeniči; ko število naraste, se bo družba razdelila. 44 možkih, — to se jim bo marsikje, kjer jih kar na stotine vsprejemajo, najbrž malo zdelo. Mi pa menimo, da se morajo udje Marijinih družb bolj tehtati kakor šteti. 44 mož — če so res pravi, odločni in goreči kristijani, — to se nam zdi mnogo. Če bodo, kakršni bi imeli biti, potem bodo kvas, po katerem naj bi se versko življenje med moštvom ljubljanskim polagoma prerodilo in poživilo, kakor se je poživilo pred 300 leti po prvi Marijini družbi v Ljubljani. V ta namen je bila tudi naša družba ustanovljena. Dajta Bog in Marija, da bi ta namen v resnici dosegla!
Hvaležen sin Marijin.
Iz Kranjske Gore. Nemila smrt nam je vzela zopet enega uda iz mladeniške Marijine družbe, namreč Janeza Merteljna iz Srednjega Vrha. Reči smem, da je ž njim preminol najvrednejši njen sin. Koj ob ustanovljenju Marijine družbe je pristopil ter vestno izpolnjeval pravila sebi v korist, drugim bolj mlačnim pa v lep zgled. Vsako nedeljo je redoma prejemal svete zakramente. To je pač med mladeniči redek slučaj! Dasi oddaljen od farne cerkve v visoki gorski vasi, je vendar celo po zimi, že ob petih zjutraj bil pri spovednici. In koliko ur je preklečal pred tabernakeljnom. O, gotovo mu je sedaj ljubi Jezus, ki ga je tako ljubil, njegovo ljubezen obilno poplačal! Nosil je vdano v voljo božjo težko svojo neozdravljivo bolezen v želodcu, umrl je tako rekoč lakote. Ali vendar je tako goreče hrepenel po angelskem kruhu. Bil je trikrat previden in popolno vdan je mirno v Gospodu zaspal. Eno željo je zapustil svojim tovarišem: Pošteno živite in zame Boga prosite! Marijina družba mu je napravila lep pogreb. Naj bo lepo krščansko življenje vsem drugim v lep zgled, on naj pa v družbi Jezusa in Marije prosi za nas, da bi hodili po njegovih potih!	^	Ivan Baloh.
Od Sv. Jurija ob Taboru na Štajerskem imamo tudi vesela poročila za vse čitatelje preljubljenega nam „Venca". Hvala Bogu, tudi v naši fari imamo mladeniško in dekliško družbo, ki je bila na Svečnico 1. 1900. slovesno ustanovljena. Letos meseca majnika smo dobili za družbo dve krasni zastavi. Mladeniška zastava ima na eni strani podobo sv. Alojzija z napisom: „0 kako lep je čisti rod v svetlobi"; na drugi strani je podoba Izveličar-jeva z napisom: „Glej, stojim pri vratih in trkam." Dekliška zastava ima na
eni strani Marijo brez madeža spočeto z napisom: »Kraljica brez madeža izvirnega greha spočeta, prosi za nas." Na drugi strani je Jezus s peterimi modrimi devicami z napisom: „Glejte, ženin pride, pojdite mu nasproti." Da bi se Marijini otroci v dobrem bolj utrdili, so nam gospod župnik oskrbeli tridnevnico, ki se je začela 17., končala pa 19. maja. Vodila sta jo dva gg. misijonarja iz Maribora, Franc Javšovec in Vincencij Krivec. Na Bin-koštno nedeljo ob desetih smo imela dekleta skupno sveto obhajilo med sveto mašo. Preč. g superijor Franc Javšovec so v govoru razlagali dekliške dolžnosti. Bilo je nekaj belo oblečenih deklet z venci na glavi; zato so v govoru opominjali, da bela obleka pomeni krstno nedolžnost; v rokah mora imeti krščansko dekle lilijo, ki pomeni sv. čistost. Na glavi mora imeti venec iz štirih cvetlic, ki ima vsaka svoj pomen. Prva cvetica mora biti modra vijolica, ki pomeni ponižnost; druga solnčnica, ki pomeni sv. pokorščino; tretja rdeča vrtnica, ki pomeni trpljenje; četrta rožmarin — prava pobožnost.
V	ponedeljek zjutraj so imeli mladeniči skupno sv. obhajilo. Prečastni g. misijonar Vincencij Krivec so rekli: da jim bo ostal v vednem spominu Binkoštni ponedeljek, ko so imeli šentjurske mladeniče iz Savinske doline pred seboj. Ob koncu govora so mladeniči glasno obljubili štiri reči: „da bodo goreči častivci presvetega Srca Jezusovega, da*bodo goreče častili presv. Srce Marijino, da bodo ubogali stariše, predstojnike in dušne pastirje, da bodo drug drugega na dobro napeljavali." — Popoldne so nam braslovški g. dekan blagoslovili zastavi.
Na sv. Rešnjega Telesa dan sta prvič zavihrali zastavi, ko smo šli v slovesni procesiji.
V	naši fari je tudi zdaj bratovščina presvetega Srca Jezusovega kano-nično ustanovljena in z nadbratovščino v Rimu združena. Na praznik presvetega Srca Jezusovega smo začeli slovesno obhajati prve petke vsakega meseca.
Lani februarja smo začela dekleta moliti iz knjige „Večna molitev", pa bolj boječe; zdaj, čast Bogu, so dekleta zelo goreče vstrajala in še drugi stanovi se nam pridružujejo. Dal Bog, da bi vsi vstrajali. Otrok Marijin.
Krščanske stariše in vse prijatelje nedolžnih otrok opozarjamo na katoliško društvo detoljubov" in na list „Krščanski detoljub". Voditelj društva je sedaj spiritual Mihael Bulovec v Ljubljani; razen njega pa sprejemajo v društvo: p. Matej Vidmar v Kamniku, profesor Janez Hutter v Celovcu, vikarij dr. Andrej Pavlica v Gorici, stolni prošt Lovr. Herg v Mariboru in p Alfonz Svet v Ptuju. Društven list „Krščanski detoljub" izide štirikrat na leto in stane 80 h. Prva letošnja številka ima prav lepo izbrano vsebino: „Kakšen je dobro vzgojen človek? Kako otrokom pomagati pri učenju krščanskega nauka. Nekaj opominov v prid prvoobhajancem." — Ob koncu je pridejana mična zgodbica in nekaj „modrih besedi modrih mož". V »prilogi", ki je zase poseben zvežček, je razloženo drugo vprašanje o molitvi: »Zakaj moramo moliti."
Vsem, ki jim je pri srcu nedolžna mladina, bodi društvo toplo priporočeno !
Katoliško društvo detoljubov.