Petnajstdnevnik -Quindicinale DVOJNA ŠTEVILKA Abbon. postale - Gruppo II DELO glasilo KRI za slovensko narodno manjšino Leto XXV. - Štev. 7-8 (809-810) T R S T - 27. aprila 1973 100 lir Deželni svet druge mandatne dobe ie zasedal zadnjič 19. t.m. Deželne volitve za izvolitev novega — tretjega — deželnega sveta so napovedane za prihodnji 17. junij, to pomeni, da smo že v polni volilni bitki. To dejstvo nam nalaga mnoge naloge. V prvi vrsti smo bili poklicani, da izdelamo obračun dela v deželnem svetu. To nalogo smo že opravili, med drugim tudi z deželno konferenco naše partije, na kateri smo prišli do zaključka, da je bilo delo in prizadevanje skupine svetovalcev KPI vsestransko pozitivno, ker niso nikdar zapravili niti trenutka v borbi za demokratizacijo deželne ustanove in njenega delovanja, za pravilno rešitev mnogih, velikih in majhnih odprtih vprašanj. Pozitivno delo naše skupine, ki je težilo za tem, da se ustvarijo novi pogoji za vsestranski demokratični razvoj naše dežele z odpravo centralističnih in birokratskih struktur ter za naču j izvajanje tistih členov statuta, ki pogojujejo uveljavljanje krajevnih ustanov preko novih nalog in z ustreznimi finančnimi sredstvi. Za pereča gospodarska vprašanja in za njihovo rešitev smo komunisti predlagali in zahtevali novo politiko, ki bi se morala naslanjati na zadružništvo, obrtništvo ter na male in srednjo industrije. Nehati bi morali s politiko v korist monopolističnega kapitala, najsibo ta industrijski ali kmetijski. Naša skupina si je prizadevala. DUŠAN LOVRIHA (Nadaljevanje na 12. strani) Federecija CGIL, CISL in UIL je izdala letak, v katerem je pozvala delavce, naj se odločno upro fašističnim provokacijam in vsem poskusom fašistov, da bi ustvarili zmedo in nered v državi. Po zločinskem atentatu v Milanu so tržaški delavci demonstrirali M Pini mal PRVI MAJ - mednarodni praznik dela. Dan borbe za pravico delovnih ljudi, za mir in svobodo. Pri nas je Prvi maj obenem tudi dan zmage nad temnimi silami, dan zmage nad fašizmom in nacizmom. Se vedno je in bo dokler bo potrebno, dan aktivnega antifašizma. * * * Pred dnevi smo po vsej deželi slovesno proslavljali obletnico protifašistične vstaje. Poudarjena je bila zvestoba idealom odporništva in osvobodilnega gibanja. Ponovljenje bila zaobljuba, da bomo nadaljevali po začrtani poti antifašizma, svobode, demokracije, Fašizem je bil premagan a ne zatrt. Se vedno skuša dvigniti svojo potuhnjeno glavo. Se vedno so tudi sile, ki so ga pripravljene podpreti. Vsemu temu moramo reči odločno: NE! Fašizma nikoli več! Začela se je akcija za zbiranje podpisov na peticijo, ki zahteva ".«pust še obstoječih fašističnih orgaanizacij. Izpričajmo svoj antifašizem, svojo privrženost osvobodilnemu gibanju in načelu demokracije tudi s tem, da podpišemo peticijo! S tem se bomo najbolje pridružili prvomajskemu manifestiranju. Partizani, žene in mladina, aktivisti, prosvetni in kulturni delavci, sodelujte v akciji zbiranja podpisov; seznanite slehernega dobro hotečega človeka z vsebino peticije, povejte mu, kakšna je njegova današnja dolžnost. * ★ * Pred nami so deželne volitve. Tudi od izida teh volitev bo v marsikaterem pogledu odvisna naša prihodnost. Sile reakcije; sile, ki sprejemajo podporo starih in novih fašistov, morajo prejeti to, kar so si s svojim početjem zaslužile. Naša dežela potrebuje mir, da bo razvijala gospodarstvo, ki naj omogoči vsem deželanom delo v domačem kraju in ki naj torej odpravi bolečo rano izseljevanja. Ta rana je prav za nas Slovence še posebno boleča, saj občutno hromi en del našega narodnega relesa - Slovensko Benečijo. Politika deželne levosredinske vlade je bila neuspešna. Falirala je. Od nas volilcev je odvisno, kakšna bo nova politika, od nas je odvisen preokret v tisto smer, ki vodi k resnični obnovi dežele, k dejanski ustanovitvi dežele, v kateri ne bo diskriminacije in ki bo dejanski izraz načel, ki izhajajo iz republiške ustave, to je iz načel odporništva in osvobodilnega boja, resnične demokracije, razvoja in blaginje. 5. deželna konferenca KRI Iz uvodnega poročila, ki ga je imel tajnik deželnega komiteja inž. Antonino Cuffaro Na deželni konferenci KP! je tovariš Antonino Cutraro podal izčrpno poročilo o obstoječem položaju v deželi in o številnih vprašanjih, ki živo zanimajo to deželo. V poročilu je analiziral razne aspekte deželne politike ter nakazal smernice za izhod iz krize, v katero je Furlanšja-Julijska krajina zašla zaradi zgrešene politike vladajoče koalicije. Izbrali smo nekatera poglavja iz tega poročila in jih objavljamo. ANTONINO CUFFARO Prestiž dežele moramo obnoviti. Za Furlanijo-Julijsko krajino bi ustanovitev dežele s posebnim statutom lahko pomenila ugodno priložnost za preusmeritev in rešitev nekaterih pomembnih vprašanj, kot je npr. vprašanje slovenske narodnostne manjšine. Voditelji Krščanske demokracije in njihovi zavezniki v koaliciji levega centra so izbrali drugo pot, izbrali so pot, ki je sprevračala ustavno zamisel in spremenila deželo v izvršni organ osrednje vlade in njene politike. To moramo pripisati izbiri glede splošnega razvoja v deželi, ki je v bistvu izbira zmernega značaja, kulturno in socialno nazadnjaška. Krščanska demokracija prevladuje s silo v koaliciji, kar ustvarja negativne posledice tudi v odnosu do krajevnih uprav, katerim se zanika ali omejuje avtonomija. Negativno se ta odnos izraža tudi med ljudskimi množicami, ki čutijo, da so odtujene od vsake pomembne izbire. Od tod torej največja škoda, ki jo je povzročil način upravljanja dežele, in negativna posledica na gospodarski in družbeni razvoj. Vse to vodi k izgubi prestiža deželne ustanove, ki ga moramo mi, komunisti, obnoviti. Čemu se demokristjani in njihovi zavezniki pritožujejo, če dejavnost deželnih organov ne vzbuja močne odmevnosti v javnem menju? To je vendar posledica njihove politike, ki krši načela samostojnosti. Likvidatorska stališča, ki zadevajo specifične značilnosti dežele. Mi menimo, da je tak odnos napaka, demokristjani pa se z njim celo hvalijo. Večkrat smo npr. izjavljali — in tudi pred predsednikom republike — da je Furlanija-Julij-ska krajina zadnja dežela s posebnim statutom in ... prva rednega značaja. Ta stavek pa je lahko razumeti, če ga ocenjujemo iz političnega zornega kota. Likvidacija vseh specifičnih posebnosti dežele ni zadevala rabo tega ali onega izraza. Tako so se odpovedali pravici obravnavanja in reševanja vprašanj slovenske manjšine, kot se niso lotili nesorazmerij med področji, stalnega izseljevanja, odpravljanja krivic, kar v bistvu pomeni, da so se odpovedali uresničevanju ustavnih določil. To, da so se odpovedali «posebnosti», smo v naši deželi drago plačali: zaradi tena se odooveduiejo finančnim sredstvom za razvoi. ki iih omenia člen 50 deželneoa sta-tu<"'. Tudi to leži med vzroki nospo-darske nerazvitosti in nenehnega izseljevanja. Res ie, da leži že dali časa v oredalih parlamenta deželni zakonski osnutek, s katerim se v celomi ne strinjamo, kar zadeva strukturo in znesek izrednih prispevkov, se pa kljub temu zavzemamo, da bi na parlament odobril. Kljub vsemu leži ta osnutek v predalih ljudi, ki sedijo v vodstvu Krščanske demokracije skupaj z Berzantijem, in drunimi. Odpoved načelu samostojnosti le pomenila tudi indiferenco pri razpravah o državnih gospodarskih načrtih itd.; še več, odsotnost pri Hefiniciii načrtov velikih javnih podjetij, kot so IRI, Fincantieri, Fin-mare. Te družbe so v naši deželi uničile cele tovarne,združevale pod-ietja, kradle ladje, odpovedovale naročila in kršile dane obljube. Tako se razkrajajo gorska področja, gornja Furlanija, Trst doživlja propad svojega gospodarstva, hromitev pristanišča in sedaj mu odvzemajo ladje ter omejujejo dejavnost Lloyda. Kopičijo se zamude in neizpolnjene obveze. Kar nas najbolj prizadene je to, da deželna vlada noče upoštevati zahtev in potreb deželnega gospodarstva, se ne zaveda vsedržavne dimenzije tržaškega vprašanja in drugih industrijskih situacij. Ugotavljamo, da je odnos do krajevnih avtonomij zgrešen, da se dežela na poslužuje pravice do po-oblaščanja in podeljevanja sredstev, kar bi občinam dalo možnost, da se spoprimejo z nekaterimi perečimi vprašanji prebivalstva. V deželi se je ustvarila draga birokracija, ki ne more rešiti takojšnjih in nujnih vprašanj. Tak način upravljanja nas je marsikdaj privedel v paradoksalne položaje, o katerih bi morali spregovoriti tudi pred volilci. Naj tu zaenkrat omenimo vsaj vprašanje «pasivnih ostankov». To je tehnični izraz, ki pa v bistvu pomeni, da loži v bankah, medtem ko si ljudje pri-čakuiejo stanovanja, šole, družbenih storitev, prevozov in se upravičeno jeze nad «knjigovodskimi» izgovori voditeljev Krščanske demokracije in levega centra. Deželo je treba reformirati. Marsikaj vedo povedati župani (ne samo komunisti]. Še pred kratkim se je pritoževal tudi tržaški župan. Deželno upravo je prosil devet miliard za stanovanja, prejel pa je smo eno milijardo! Ni sam. Družbo mu delajo skoraj vsi upravitelji v deželi, ki se mučijo s proračunskimi deficiti. Tudi ta element je treba upoštevati: zgrešeno pojmovanja samostojnosti dežele omejuje ne samo dohodke temveč tudi izdatke deželne uprave. Zato trdimo, da je treba reformirati deželo, da jo je treba znova ustanoviti in ji vrniti, kar ji gre: samostojnost, statut v duhu ustave. Tako tudi trdimo, da je treba odpraviti vzroke nerazvitosti, ki so v devetih letih še zaostrili negativne pojave. Podatki o bankrotu politike deželne vlade levega centra Kruta stvarnost dejstev postavlja na glavo upanja o gospodarskem dvigu, ki ga je deželna vlada od časa do časa slutila, kljub bankrotu vseh hipotez o gospodarskem in družbenem razvoju. Gre za monotone številke, krute parametre, še posebej za podatke zadnjega ljudskega štetja in gospodarskega popisa. Vse dokazuje tudi prepad, ki se poglablja v odnosih med stvarnostjo v državi in pri nas. Kljub težkim milijonom, ki jih je deželna vlada razdelila za specifične študije, so njene statistike najbolj meglene in nepopolne. Demografski položaj dežele. Poglejmo najprej demografski položaj dežele. Zadnja leta so nas skušali prepričevati, da se je demografski okvir dežele ustalil. Res je, da so priznavali nekatera neskladja v Trstu, ki so stara, toda ta pojav naj bi nevtraliziral obratni pojav povra-čanja v deželo. Poglejmo, kaj pravijo številke: V desetih letih (sedem let dela deželne uprave) je število prebivalcev, ki imajo tod svojo rezidenco, prešel od 1.204.298 enot na 1.209.810. To pomeni, da se je prebivalstvo zvišalo za 5.512 enot. To v odstotkih pomeni, da se je prebivalstvo pri nas zvišalo za 0,5%, v vsej državi pa za 6,7%. Temu moramo danes dodati drugo statistiko, ki je zgovorna: demografski prirastek je v naši deželi aktiven (skoraj 1000 rojenih več kot znaša število mrtvih v enem letu). Če pa upoštevamo podatske osrednjega statističnega urada o položaju 31.12.1970 (1.232.399 preb.), ugotovimo, da manjka v deželi nadaljnjih 22.589 preb. To je pojav, ki zadeva vse štiri pokrajine in dokazuje, kako se je povečalo izseljevanje, predvsem mlade delovne sile, kvalificiranih kadrov in diplomirancev. To nas skrbi, saj smo že leta 1970 ugotavljali, da imamo 44.000 začasnih izseljencev, med katerimi je 28.000 aktivnih delavcev. Še bolj so zaskrbljujoči podatki, če pregledamo dinamiko preseljevanja v okviru dežele same. Tedaj opazimo, da se neravnovesje širi. Gorato področje v pokrajini Porde- GIANCARLO PAJETTA Tovariš Pajetta je na deželni l nferenci zastopal osrednje vodstvo KPI. Govoril je na zaključku konference. Analiziral je italijanski politični položaj in pokazal smernice za izhod iz sedanje krize. none je izgubilo 37,5% svojega prebivalstva, gričevnati pas 7,6%, Karnija in druga gorata področja videmske pokrajine 18.5 /o preb. Cele vasi so se izpraznile. Glavno mesto dežele, Trst je izgubilo 2.904 preb., medtem ko se mesta v Italiji demografsko širijo. Tako izgublja 1,1% svojega prebivalstva, medtem ko ostala mesta rastejo povprečno za 6,7%. O stagnaciji in nazadovanju govori še naslednji podatek: v 163 občinah dežele beležimo nazadovanje števila prebivalstva. To nazadova- nje dokazuje, da je kriza neizogibna, dokler ne pride do preobrata v gospodarskih in političnih smernicah deželne vlade. Stvari se bistveno ne spreminjajo, če pogledamo številke o zaposlenosti: V desetletju ’61 - '71 je bilo število zaposlenih 486.589 enot, sedaj pa jih naštejemo 439.592. V desetih letih smo torej izgubili 46.997 delovnih enot, kar znaša 9,7%. Daleč od ciljev vlade. V kmetijskem sektorju je bilo leta 1961 zaposlenih 79.502 ljudi, 1971 pa 41.661, kar pomeni, da znaša beg s podeželja kar 37.841, za celih 47,6%. V industrijskem storitvenem sektorju in javni upravi pa se je število zaposlenih skrčilo za 9.156 enot, kar znaša 2,2% manj. Največjo težo tega položaja nosijo ženske: v enem letu je njihova zaposlitev v kmetijstvu padla za 15,5%, 8,1% manj v industriji. Te številke nabolj zgovorno dokazujejo, kako daleč smo od ciljev, ki si jih je zastavila deželna vlada v prvi mandatni dobi, ko je bil odobren načrt za obdobje 1966-1970. V resnici moramo ugotoviti, da so cilji, ki si jih je deželna vlada postavljala, bili vezani na tradicionalni gospodarski mehanizem, ki nima ničesar skupnega z resnično demokratičnim načrtovanjem. Cilje so določali brez predhodne analize stvarnosti in nihče jih ni vezal na potrebo po spremembi struktur v gospodarstvu dežele. Zato so tudi klavrno propadli. Deželna konferenca KPI v tržaškem Avditoriju. O oblikovanju «razvojnih načrtov» Razvojni načrti so torej ostali samo propagandistično sredstvo, ki je služilo za grafične vaje, ki pa niso preprečile naraščanja nezaupljivosti do samega sistema gospodarskega načrtovanja. To pa je objektivno pomagalo tistim, ki bi radi zmanjšali v očeh ljudstva pomen deželne ustanove in ki se tega poslužujeio v splošnem napadu na demokratični režim. Krščanska demokracija se ni streznila. Prav na koncu sedanje mandatne dobe predlaga nov razvojni načrt, ki naj bi usmerjal dejavnost deželne uprave od 1971 do 1975. Kolikšno vrednost lahko pripisujemo takemu, načrtu dokazuje že zamuda, s katero so ga predstavili. V tem času smo od «petletke» izgubili že tri leta. Najbolj zanimivo pa je to, da so deželni proračuni v nasprotju s smernicami samega razvojnega načrta. Gre namreč za proračune, ki so skupek zahtev posameznih odbor-ništev, ki večkrat delujejo drugo mimo drugega, če že ne proti drugemu. Je morda zamuda opravičljiva s tem, da je deželna vlada medtem spremenila svoja mnenja in smernice, glede na to, kar se dogaja na državni in deželni ravni? Kaj še! Predlog razvojnega načrta se sploh ne sooča s spremembami v državi, z zasukom na desno, z mednarodno denarno krizo, z razvrednotenjem kupne moči lire, z naraščanjem draginje, z napetostjo v nekaterih sektorjih (ladjedelnice, Rex, Montedison), z bojem in zahtevami delavcev, upokojencev, mladine. Deželna vlada pozablja, da gradi novi načrt na ruševinah prvega. Res je, da se od časa do časa v načrtu pojavljajo tudi podatki: manjka pa ustrezna analiza, predvsem pa ocena poprejšnjih rezultatov, ki — naj bodo dobri ali slabi — spadajo v vsak razvojni načrt. Naša kritika ni samo glede načina oblikovanja načrta. Mi kritiziramo tudi vsebino — če tako lahko imenujemo načrt — in z njo se ne strinjamo. V načrtu manjka načelnih izjav, s katerimi se strinjamo. Točneje povedano: so nekatere izjave prav sad našega boja, ker jih je tako sprejela za svoja širša javnost. Toda splošne načelne izjave ne zadostujejo, če je naš cilj pospešiti uresničitev politike obnavljanja in demokratizacije. Če pa tega ni, lahko samo trdimo, da je deželna vlada skušala prikriti pod levičarskimi frazami objektivno konservativno vsebino. V spopadu s skupinami, ki se bore za privilegije in rento, moramo gledati predvsem stvarno izbiro, ne sredstva, ki se jih nameravamo poslužiti in sile, s katerimi hočemo ta program uresničiti. Kaj pa je v tem pogledu novega v načrtu, ki ga predstavljajo demokristjani s svojimi zavezniki? Najprej je bilo posvetovanje, ki ga je večina morala sprejeti, ker je bilo vsiljeno, niso oa bile sprejete pripombe in ne kritike ter nasveti, in ne govorimo samo o kritikah in predlogih z leve, temveč tudi o enotnih dokumentih, ki so i h izdelali v odborih družbenogospodarskih področij, v katerih so župani iz vrst strank, ki sesta-vliaio sedami levi center. Govorimo o mnenjih sindikatov, kmečkih organizacij, obrtniških zvez. turističnih operaterjev. Na to glasno opozarja tudi CRES. V načrtu ostajajo falimentarni cilji, ostaja politika finančnega spodbujanja industrijskih dejavnosti; ostaja sprejemanje zunanjih pogojev deželnemu gospodarskemu sistemu, drobitev in razsipanje gospodarskih virov; skratka, pričakovanje, da bo porast dobičkov povzročil spremembo stvarnosti. Ne smemo pozabiti, da živimo v deželi, kjer imajo močan odjek zunanji dogodki. Kljub temu pozabljajo na pozitivne spremembe, ki so sad zmage vietnamskega ljudstva, saj odpirajo nove možnosti v mednarodnih odnosih Italije, kakor pozabljajo na spremembe na notranjem prizorišču, pozabljajo na trgovino in industrijske dejavnosti v neposrednem zaledju dežele, v pristaniškem loku Trsta in deželne obale. Pač pa se načrt sklicuje na druge smernice, ki so jih v Rimu že razveljavili, saj jih sredinsko desničarska vlada sploh ne upošteva več. In vendar bo vsakomur jasno, da sedanja rimska vlada misli na vse prej kot pa na sistem demokratičnega načrtovanja. To so med drugim elementi, zaradi katerih odklanjamo in negativno ocenjujemo tudi vsebino deželnega razvojnega načrta. Razumemo, da skuša deželna vlada na ta način ustvariti zaveso, za katero se bo skrila pred vsemi, ki zahtevajo reforme in nove oblike razvoja. V tej kritiki nismo osamljeni. Dovolj je, če preberemo kritike iz vrst same večinske koalicije, iz samih demokristjanskih vodstev v deželi, stališča CRES in sindikatov. Zunanja politika Italije naj ovrednoti vlogo Trsta in dežele Če izhajamo iz geografskega položaja Trsta in dežele, ki sta le redkokdaj doživljala zgodovino zgolj na lokalni ravni, in upoštevamo njeno naravno vlogo mostu med narodi, posrednika za trgovino, izmenjave, gospodarsko sodelovanje, nam bo takoj jasno, kako vse te potencialne prvine omejuje vojaška funkcija, ki je bila vsiljena. Tako so prazna sidrišča v zalivu, ki leži v središču Evrope. Vse to škoduje tudi interesom države. Novim odnosom, ki se s težavo uveljavljajo, z Jugoslavijo, Avstrijo, Madžarsko in Češkoslovaško, se zoperstavlja to pojmovanje «utrjenega okopa», bič vojaških služnosti, grožnja atomskega minskega pasu na Krasu. To so najhujši elementi položaja naše dežele, ki spominjajo na čase hlade vojne, med- tem ko dežela, ki je po svoji naravi središče srečanj in miru, gospodarsko propada. Da je tako in da predstavlja vse to globoko protislovje, se danes zavedajo mnogi, ki so doživeli pretres sprememb v svetovni areni. Naš internacionalistični boj je spremenil nekatera stališča pri drugih silah, ki se danes zavedajo, da je potrebna globoka sprememba. Pomembne sile so spremenile svoja stališča, in to v deželi, ki je še pred kratkim izpričevala šovinistične težnje. Na področju zunanje politike se danes oblikujejo zavezništva v enotnih nastopih vseh demokratičnih sil. To nam je bilo jasno tudi pred kratkim, v deželnem svetu, ko smo vsi, razen fašistov, zagovarjali odpravo vojaških služnosti v deželi. Podpora miroljubni politiki Komunisti menimo, da so mnenja o podpori miroljubni politiki v Sredozemlju in Evropi sploh, važen dokaz nove politike. Mislimo pa tudi, da se moti, kdor izraža zgolj željo o kontinuiteti vzdušja. Zavedati se moramo, da ustvarjajo uspehi socialističnih držav, revolucionarnega in osvobodilnega gibanja, predvsem v Vietnamu, nove pogoje. Italiji se odpirajo sedaj nove možnosti za pobude, ki naj izkoristijo tudi naš gospodarski potencial. Pri tem moramo upoštevati predvsem sledeče: Furlanija-Ju-lijska krajina ni več «mejna krajina» Zapadne Evrope, temveč središče izmenjav med državami, ki imajo bogato razvejane odnose. Ni slučaj, če je prav meja z Jugosla- Značilna slika iz Slovenske Benečije vijo, kot pravilno ugotavljajo, najbolj odprta meja v Evropi. Res pa je, da ostajajo rakete, politični predsodki, trma v strateških izbirah, ki so stalno uperjene proti vzhodu, omejitve in prepovedi. To so ostanski vojnohujska-ške politike NATO, ki jo je treba čimprej izbrisati. Zato moramo pospeševati združevanje Evrope, razviti odnose s socialističnimi državami, odpraviti nasprotujoče si vojaške bloke. Kar zadeva našo partijo, je znano, da smo prehodili velik del poti v tej smeri, saj svoja stališča oblikujemo glede na stvarnost, ki jo je tudi sama pomagala uresničiti. Vietnamski tovariši so nas naučili, kako je treba nenehno iskati novih rešitev za vprašanja, ki tarejo človeštvo. Pri tem se ne smemo zaustavljati pri sektaških ali ideoloških predsodkih. Naša zamisel o Zahodni Evropi, ki naj bo most sodelovanja in prijateljstva med narodi in državami (in ki naj ne nasprotuje ZDA in ne ZSSR), si utira pot v zavesti množic. Zato pa mislimo, da nas v naši dejavnosti ne sme ustaviti misel, da še obstajajo bloki, ki so posle- dica hladne vojne in ameriškega imperializma. Kljub temu oziroma prav zaradi tega moramo nadaljevati akcije za odstranitev vojaških oporišč v naši deželi. Zato menimo, da mora Italija sodelovati na bodoči konferenci o evropski varnosti. Prepričani smo, da se more predstaviti z odprtimi in naprednimi stališči, da more prispevati k dokončni konsolidaciji miru v Evropi z rešitvijo vseh še odprtih vprašanj; da more pospešiti in zagovarjati širjenje ukrepov o vzajemnem 'uravnovešenem razoroževa-nju, ki naj ne bodo omejeni na sred-njevropsko področje Nemčije, temveč tudi na naše področje. Prepričani smo namreč, da je moč na tak način v najkrajšem času dokončno rešiti moreče vprašanje vojaških služnosti, da bo dosežen sporazum o prepovedi novih tujih oporišč v vropi in na sredozemskem področju. Tudi zato smo z zadovoljstvom sprejeli demanti jugoslovanskih oblasti v zvezi z natolcevanji v tisku, češ da je Reka postala sovjetsko oporišče, obenem pa obsojamo zadržanje Andreottijeve vlade, ki je izročila ZDA bazo na Magdaleni. Pri tem se moramo spomniti, da obstaja tudi v naši deželi tj. v Avianu ameriško vojaško oporišče. To oporišče morajo Američani zapustiti. To je našo odločna zahteva. Zavedamo se, kako vsak mednarodni premik vpliva na življenje v naši deželi. Zato tudi zahtevamo uresničitev take zunanje politike Italije, ki naj prispeva k rešitvi vprašanja vojne na Bližnjem vzho- ! «H« CARRI ARMATI du. Ne gre samo za problem Sueškega prekopa, ki živo zanima naše pristaniške dejavnosti, temveč za stalno nevarnost novega konflikta. Gre za trpljenje ljudstev, ki žive na zasedenih ozemljih, gre za ljudstva, ki jih je izraelska zasedba pognala z doma in njihovo reagiranje: gre končno za poskus ameriškega imperializma, da bi na ta način nadzoroval ta del azijskega kontinenta, kjer so največja nahajališča energetskih virov. Zato pa menimo, da se mora italijanska zunanja politika spremeniti. Ni dovolj priznanje obstoječega položaja, potrebne so aktivne pobude. Je pa res, da bo to mogoče le, če se spremeni vsa politika v Italiji. Zato je treba zrušiti Andreottijevo vlado. Zato predlagamo demokratičnim silam, s katerimi smo že večkrat enotno zastopali važna stališča o premeščanju mednarodnih napetosti in ki so tudi večkrat izrazile svoje kritično stališče do Andreottijeve vlade, enoten nastop za cilje, kot je odprava atomske grožnje v naši deželi. __ ttóis3