626
f Aleksandrov: Že dan za gorami se svita . . .
talenti imajo izključno lirski značaj in ne objemajo ruskega življenja v njegovi občnosti in v njegovem epskem elementu. Oni delajo, zarivši se v globino svoje duše, in samo tam zajemajo gradivo svojim pesnitvam v nekaki novi psihološki istinitosti, ki je je treba šele iskati, ki je pa vsi pričakujejo. Ta istinitost se prikaže in vtelesi v poetični besedi rano ali pozno, kajti Rusija v svoji poetični plodovi-tosti, kakor sploh v čisto beletrističnem ustvarjanju še davno ni izčrpana.                                             (Iz ruskega rokopisa prevedel A. Aškerc.)
Že dan za gobami se svita . . .
iz
Z^e dan za gorami se svita,        Na daljnem zbledelem tam vzhodu
in veje že jutranji hlad,            iz noči mladi dan krvavi,
v meglo je krajina zavita,        po ranem, po vetrenem svodu
in sanja še stari grad.               oblaček vesel se podi.
Kdaj v srcu šele prebudi se tak dolgo že tiha radost? Kdaj mi solnce vzgori, razžari se in ljubezen in up in mladost?
f Aleksandrov.
"V
Najlepši dar.
mestu bogatem                        Roko ovila
'&
ljuba je bila                               mi je krog vrata,
pa se vrnila                               pošepetala
v tiho je vas.                            mi na uho:
Pa sem jo prašal:                     »Sebe sem samo
»Ljubljeno dekle,                     v dar ti prinesla,
kakšen prinesla                         ljubav gorečo,
meni si dar?«                            zvesto srce.«
K sebi privil sem ljubico sladko — držal najlepši v rokah sem dar.
Branko.