—.    277    ¦*-          .
SLOVAN SLOVANOV:                                                                             ;'
Mima.
""I asne noči smo ležali v kopici mrve na travniku in gledali v nebo. Zvezde so se utrinjale... Na vasi je zalajal pes, in v gozdu je skovikala sova, ki ji je odgovarjal iz velike daljave čuk...
 Ko si je prižgal Tone, dvajsetleten fant, slikar po pokicu, cigareto, je rekel:                        7
»Pojdimo obiskat  Senožetovega  Jožeta, nje-govo življenje visi na tanki niti, sova ga bo skli-»Pa naj ga; jaz ne grem,« se je protivil har-monikar Lojze, »ker vem, kaj se pravi, biti navzoč ob borbi za življenje.« Med govorom se je oprl na
komolec leve roke in nato je legel zopet nazaj. Qlas, ki je z njim' govoril, je bil resen; besede »ob borbi za življenje« je naglasil.
Po kratkem preudarku sem ga vprašal: »Kakšna je borba za živ-ljenje, kje si jo videl? Povej!«
Sova je zaskovikala, na koncu vasi je zaukal fant, ko je pričel: Z materjo sem šel k sorodnikom, kjer je bila na smrt bolna mlajša hči. Bilo ji je štirinajst let. Zala deklica, polna mladega življenja, hrepe-neča po njem, na pragu spoznanja, je imela hudo bolezen v grlu...
Ko sva stopila z materjo v sobo in je naju zagledala, se je vzdignila na svojem ležišču, razprostrla roke in proseče dejala: »Pomagajte! ...« Več nd mogla. Legla je nazaj. Oči je zatisnila ...
Moja mati je dejala njeni materi, ki je sedela ob postelji objokanih oči: »Slaba je, najprej bo umrla.«
»Kaj? Umrla bom? Ali res?...« ie razburjeno vpraševala Mima — tako je bilo ime deklici — ki se je iz polspanja prebudila zaradi besedi moje matere. Nekaj časa tihota, kakor bi se zamislila. »Mama, pomagajte; jaz bi tako rada živela ...« Glas se ji je tresel. V njenih besedah je bilo nekaj prosečega. Mati se je naslonila čez njeno glavo in šepetala pol razumljive besede. Nato je zajokala in se sesedla nazaj na stol. Obraz je bil bled, in oči so izražale veliko notranjo bol.
Nekaj časa se je čulo tiho sopenje deklice. Polagioma je to dihanje ponehalo, in v hipu, ko bi jo moralo zadušiti, je zbrala zadnje moči in planila je kvišku, srkajoč vase zrak. Nekoiiko ji je odleglo.
Ko je opazila pri postelji stoječo pnjateljieo, jo je prijela z obema rokama k sebi in jo poljubljala na rdeča ustna in lica, kakor bi ji hotela izsesati zdravo kri in življenje. Vedela je, da se ji bliža konec, ampak -— rada bi živela. Rada bi šla nasproti onemu življenju, ki ga ljudje pro-
-^.      278     —
klinjajo in obupujejo nad njim ... »Moli zame!« ji je dejala s tresočim glasom, ki je izražal eno željo: živeti!
V sobo je prišel njen brat. Stopil ie k postelji in rekel:
»Potrpi, vsak čas bo tu doktor!«
»Doktor,« je ponovila s smehljajočimi ustni in iskrečimi se očmi. V njej je vzklila nova iskrica upanja, in to upanje ji je dalo novega življenja.
Zdravnik je prišel. Ko ga je zagledala, mu je pomolila roke in za-ječala: »Pomagajte!...« Več ni mogla govoriti, le gledala ga je s prose-čimi očmi. Zdravnik je spoznal, kaj je, zato je rekel:
»Hitro na voz in v Ljubljano; življenje je pri kraju!«    _.' .'
Naložili so }o in oddrdrali.-----------
Drugi dan zjutraj ie umrla.