Marjorie M. Sweeting (1920-1994)
Med krasoslovci vsega sveta je boleče odjeknila vest, daje na silvestrovo lanskega leta po hudi bolezni zapustila naše vrste ena velikih sodobnih krasoslovskih osebnosti univerzitetna profesorica iz Oxforda dr. Marjorie M. Sweeting. Slovenski krasoslovci se je spominjamo zaradi njene naklonjenosti do slovenskega in dinarskega krasa, kar seje kazalo bodisi v njenih temeljnih delih o krasu, njenih pogostih obiskih pri nas in v njeni pomoči pri vzgoji raziskovalcev z dinarskega krasa. Začetki zanimanja za slovenski in sosednji dinarski kras segajo v obdobje kmalu po
vojni. Iz dnevnika Pavla Kunaverja povzemamo, daje bila junija 1951 na desetdnevnem študijskem obisku v Sloveniji in je pod njegovim vodstvom obiskala vse znamenitejše turistične in krasoslovno pomembne kraje in znamenitosti Slovenije, od Bohinja in Savice, preko Bleda, Cerkniškega jezera. Rakovega Škocjana, Planinskega polja z Vranjo jamo, dalje Postojnsko jamo, Predjamo, Škocjanske jame in vso Istro. Še temeljiteje pa se je seznanila s slovenskim in ostalim dinarskim krasom predvsem v času 4. mednarodnega speleološkega kongresa leta 1965, ko seje udeležila predkongresne ekskurzije v visokogorski kras Triglava in sedmerih triglavskih jezer, ter pokongresne ekskurzije vzdolž jadranske obale vse do Črne gore. Tudi kasneje je še prihajala k nam na različne simpozije, na primer leta 1978 na simpozij o intenzivnost zakrasevanja, pa na sestanek o človekovem vplivu na kras leta 1987, ko ji je Geografsko društvo Slovenije za njene zasluge pri krepitvi strokovnih stikov med britansko in slovensko geografijo in krasoslovjem podelilo posebno priznanje (seja IO ZGDS, 17.9. 1987). V njenem glavnem delu Karst Landforms iz leta 1972 je mogoče opaziti globok vtis, ki ji gaje zapustilo bivanje v Sloveniji in ostalih delih dinarskega krasa. Večkrat je vodila tudi krasoslovne ekskurzije za oxfordske študente geografije po naših krajih.
Profesorica Sweeting se je rodila 28. februarja 1920 v družini pianistke in univerzitetnega profesorja geologije in ji je takorekoč že v zibko bilo položeno znanje in zanimanje za naravoslovje. Po materi je podedovala ljubezen do glasbe, zlasti do opere, a nikoli seji ni uresničila življenjska želja, da bi obiskala opero v Bayreuthu. Svojo kariero je pričela s študijem v Cambridgeu, kjer je bila najprej raziskovalec, leta 1948 pa je doktorirala s tezo o kraških oblikah v karbonskem apnencu območja lngleborough v južnih Peninih. Z njeno disertacijo je ta pokrajina postala znana kot eno od značilnih kraških območij na svetu. S preselitvijo v Oxford (1954) je postala “tutor” v kolidžu St Hugh’s in hkrati predavatelj na oxfordski School of Geography, nazadnje pa še “reader”, malo pred upokojitvijo 1987. Vmes je nekaj časa celo pred-stojnikovala temu inštitutu, kar je sicer za žensko v angleških, in še posebej oxford-skih razmerah, redkost. V Oxfordu je preživela polnih 33 let in tudi po zaslugi njene strokovnosti, znanstvenega pristopa in mednarodnega priznanja je postala tamkajšnja geografija uglednejša. Njena zasluga je vzgoja velikega števila britanskih krasoslov-cev in geografov, ki so se uveljavili na vseh koncih sveta. Zato je njeno ime bilo spoštovano v vseh angloameriških geografskih in posebej geomorfoloških krogih, nič manj pa tudi drugod po svetu.
Zanimivo bi bilo zvedeti, zakaj se je odločila za študij krasa v Veliki Britaniji, domnevamo pa lahko, da se je v svoji mladosti lotila geomorfološko manj znanega in za temeljno raziskovanje zato tem bolj hvaležnega območja in področja. Yorkshirski kras je bil znan po jamah že prej, zlasti po breznu Gaping Ghyll, a pred Sweetingovo je bilo to območje bolj domena geologov. Svveetingova je raziskovala predvsem drobno morfologijo kraškega površja in vzporednice med površinsko morfologijo in podzemeljskimi jamskimi nivoji. Pri tem ji je pomagalo tudi njeno jamarsko znanje. Yorkshirski kras in njegova uspešna predstavitev je bila zanjo odskočna deska za
pogled v širši svet, ki je mladi Angležinji že po tradiciji nudil nešteto priložnosti za potovanja in uveljavitev. Najprej je obiskala kras v Maleziji, nato na Jamajki in še pogorje Fitz-Roy v Avstraliji. Vmes je mnogo potovala po Evropi in sistematično spoznavala najpomembnejša kraška območja. Potem ko je vzgojila že vrsto nadebudnih krasoslovcev, seje že v zrelih letih odpravila na daljša potovanja v nekatere pomembne kraške pokrajine. V sedemdesetih in osemdesetih letih je zato objavljala skoraj izključno dela o krasu Sarawaka in južne Kitajske. S tem je prispevala bogat delež v svetovno zakladnico znanja o različnih svetovnih kraških tipih in območjih, zlasti o tropskem krasu. Južna Kitajska in njena kraška pokrajina Guilin sta postali objubljena dežela dr. Sweetingove in zato ji je posvetila knjigo o Krasu Kitajske, ki bo izšla konec leta 1995.
Vsi, ki se danes s spoštovanjem in hvaležnostjo spominjamo profesorice Sweeting, poznamo tudi njeno bogato delo na področju kraške denudacije, ki ji je posvetila precej svojega raziskovalnega napora. Bila je eden od začetnikov dinamičnega pogleda na razvoj krasa in s tem tudi začetnikov teoretičnega razglabljanja o intenzivnosti korozije v krasu in njenega konkretnega merjenja. Zato je bila dalj časa na čelu komisije Mednarodne speleološke zveze za to področje. Zelo pomembno je bilo tudi njeno poznavanje vpliva petrologije apnencev na kraški proces in morfologijo.
Udeležila se je brezštevilnih mednarodnih krasoslovnih in speleoloških sestankov, bila je gostujoči profesor na številnih ameriških, avstralskih in južnoafriških univerzah in je povsod veljala za vrhunskega strovnjaka, kar dokazujejo številna domača in tuja priznanja. Bila je “persona grata” tudi v Franciji, kjer sojo še posebej upoštevali zaradi njene sposobnosti mednarodne znanstvene komunikacije in premagovanja jezikovnih in metodoloških ovir. Nemalokrat je v skupnih delih sodelovala s kolegi iz te in drugih dežel.
Z odhodom Miss Sweeting se morda končuje neko pomembno obdobje razvoja krasoslovja v drugi polovici tega stoletja, v katerem je zapustila globoke sledove. Mnogi smo bili deležni njenega znanja in usmerjanja, vsem je zapustila vse kar je vedela in spoznala. Vse življenje je dr. Sweetingova živela samo za svoje študente in za kras in tako življenje je bilo vredno živeti. Zato se vsi, ki smo se imeli priložnost srečati se z njo, spominjamo pokojnice kot blage in prijazne osebnosti, ki je znala študentom razdajati znanje, iz krasa pa izvabljati njegove skrivnosti.
Jurij Kunaver