SDOznavajmo se! Sedanja grozovita svetovna vojna nas je že naučila marsičesa, o čemer pred njo ni niti sanjal skoro nihče. Pripričala nas je že, da se narodi iste države, da, celo iste kronovine vse premalo poznajo med seboj, zlasti velja to o neslovanskih narodih. Koliko zmešnjav, koliko nevšečnih nesporazurnljenj bi bi!o lahko izostalo že prcd yojno, ako bi se bile narodnosti1, živeče pod eno upravo, bolje poznale med seboj! Treba bo vbodoče v tem in še v marsičern drugem korenite izpremembe, ako hočemo, da bo Avstrija vekomaj mogočna in nepremagljiva! Treba je tedaj brez vsakega ugovora in odloga začeti takoi — kjer se le da — in neprenehoma delovati na to, da 1. spoznamo natančno samega sebe rn 2. da spoznavamo natančneje tudi druge! V prvi vrsti je tedaj neobhodno potrebno, da spoznamo same sebe — kot narod namreč — kar je velevažen predpogoj, ako hočemo druge spoznati in soditi nepristransko. Pomisliti nam jevprvi vrsti nismo li drugih uvaževali kot manj vredne od sebe, nismo li v svoji nadutosti brezobzirno smatrali druge kot neenakopravne državljane — česar o Slovanih ne moremo trditi — akoravno nam je pokazala in dokazala sedanja vojna, da smo vsi enakovredni sobojevniki in branilci premile dotnovine. Spoznati moramo, ne žalimo li s svojim napuhom in s svojo brezobzirnostjo drugih, s čimer jih odbijamo in odvračamo od sebe, namesto da bi si jih na vsak mogoč način poizkušali pridobiti fri sklopiti s seboj v mogočno, nepremagljivo falango za vsak slučaj. Svetovna vojna nas je že temeljito naučila, kako moramo skupno sodelovati ne samo v groznem vojnem času, nego tudi v mirnem, za kulturno delo ugodnem času, da bomo v bratski slogi in sveti edinosti dosezali in dosegli vse, kar je v državu posameznim narodom, da, posameznikom neobhodno- potrebno, ter da ohranimo vse v tesno zvezani složnosti v ugodno obrambo vsega in vseh. Spoznati moramo, da z napuhom ne doženemo ničesar všečno uspešnega, nego> tako nečloveško postopanje proti drugim more postati le v premnogih slučajih ne samo posameznim, nego vsem narodom usodepolno. K pravemu spoznavanju sainega sebe nam je treba temeljite, vsestranske naobrazbe, ki nas uči in navaja ljubiti vsakega človeka, bodisi prijatelja ali sovražnika, ter nas odvaja od vsakega pristranskega obsojanja ali celo preziranja drugih. V dosego navedenega vznesenega ideala nara ie neobhodno potrebno zadostno število šol cd najnižjih do najvJšjih, kjer se nam naj vedno nudi priložnost spoznavati temeljito same sebe ter na ta način posredno ali neposredno tudi druge. Razumeva se, da morajo biti tudi delavci v teh šolah za dosegO1 tako plemenitega smotra zadostno pripravl|eni, temeljho usposobljeni in pošteno plačani. Ako smo spoznali sami sebe — ne samo posamezniki, nego ves narod — je naša dolžnost, ako hočemo namreč svojo naobrazbo temeljitO' izpopolniti, da spoznavamo tudi druge, njih hibe in vrline. Prvih se ogibljimo, druge si prilagodimo in jih i(zpopolnujmo z vsemi močmi! Napake drugih oprezno prezirajmo brez vseh žaljenj, iUiiijrotno pa vrlo posneraajmo vrline drugih, ki so nam v korist. K vsemu temu je treba učenja, in sicer temeljitega učenja, da ne ukrenemo kaj napačnega. Svetovna vojna nam je grozovit kažipot, po katerem nam ie hoditi, da pridemo vss državJJani do bratskega združenja, do iskrene niedsebojne ljubezni in pravičnega spo^štovanja drugih. Ta vojna nas je prisilila, da se odkrito1 spoznavamo med seboj, kar bi sicer morali storiti že davno! Kako žalostno je, da so prebivalci ene in iste države tujci med seboj samo zato, ker se nič ali jako malo poznajo. Ravno ta vojna nam veleva, da moramo odstraniti vse pomanjkljivosti v tem oziru v smislu globokoumnega in vzvišenega gesla premilega vladarja: »Viribus unitis!« Ako bomo do jedra spoznali svoja bitja in žitja, ako bomo natančno proučili vsa dejanja in nehanja svoja in druga, ako jih bomo po popolnem spoznanju nepristransko in pravično sodili, se bomo začeli hote ali nehote med seboj spoštovati, in zaradi tega se bo vseh posameznikov kakor celih narodov polastila vroča želja do prave bratovske ljubezni! Minila bo vsa ozkosrčnost, minila nesmiselna pohlepnost po krivični nadvladi. Vsi si postanemo ena- kovredni in enakopravni, ker vsi imamo v državi, da, v vsem človeštvu izpolnjevati enake dolžtf&sti in se bomo tudi zavedali, da se moramo posluževati enakih sredstev in biti deležni enakih pravic! Ljudstvo, naobraženo do tako vzvišene stopnje omike, ne bo nevoščljivo, ako se drugemu godi materialno ali v drugem oziru bolje, nego se bo odkritosrčno tega veselilo ter delovalo vedno na to, da se vsem,izboljša njihovo stanje, ter ne bo nikdar pustil drugih v bedi in nevoljt. K popolni dosegi tako vzvišenega smotra- je neobhodno potreben temeljit preobrat v vseh slojih ne samo posameznlh držav, nego celokupnega človeštva! Svetovna vojna nas ie sicer razdružila v dva. velikanska tabora, a obenem nas približala enega k drugemu. Provzročila je, da spoiznavamo natančneje svoje in svojih nasprotnikov vrline in hibe ter da prinierjamo svoje in drugih duševne in gmotne sile. Spoznavši vse navedeno natančno po temeljiti razsodnosti naobraženega duha, bomo vrline drugih spretno obračali sebi v korist, ai se previdno ogibali vseh lišb. Enako Bodo storili tudi driig^ in med narodi je zagotovljen večni mir: začela se bo tekma na kulturnem, a ne na bojnem pol ju! V dosego tega se bo morala preustrojiti v prvi vrsti šola, in sicer v takozvanem modernem duhu! Starokopitni klasicizem na srednjih in višjih šolah se bo moral umakniti modernim jezikom. 2e naš slavni pedagog. Slomšek je dejal: »Kolikor jezikov znaš, toliko ljudi veljaš!« Razume se, da s tem nikakor ni hotel reči, da bi svojega materinega jezika ne stavili na prvo in naiimenitnejše mesto, nego kakor naša ljuba mati, nam mora tudi njen govor biti prvi in najljubši! — Le premnogi dogodki sedanje svetovne vojne nam svedočijo, kako^ resnične, da, preroške so zgoraj navedene besede nepozabnega Slomška. — Kako velikega pomena je šolai za človeštvo, nam svedočijo besede blagopokojnika, visoko naobraženega Božidarja R a j č a , ki je pri mnogih prilikah javil, rekoč: »Dajte mi v roke šolo, in upam si gibati ves svet!« Premnogi slučaji pri1 nas dokazujejo, da bi rnoral ubogi seljan, ki je obiskoval le domačo šolo ali morda niti še te ne, znati vec jezikov, nego po višjih iti naj- višjih šolah učivši se uradniki. — V vseh še tako zarjiotanih in neljubih slučajih sedanje vojne je vedel naobraženec, vešč več jezikov, pomagati ugodneje od nenaobraženca sebi in drugim. A ne samo v vojni, nego Še posebno v zlatih mirnili časih se bo čutil naobraženec, vešč več jezikov, srečnejšega in zadovoljnejšega od nenaobraženca. Ne da se popisati, koliko slasti in neizrekijive zadovoljnosti uživa lahko oni, ki mu je omogočeno proučiti vzvišene umotvore drugih naravnost v izvirniku brez vsake tuje pripomoči. Neizrekljivo je, kako navdušujejo takšnega vzvišene ideje in umotvori drugih brez popačenja, in s kakšnim veseljem bo primerjal vse to z domačimi umotvori! Vzljubil bo slovstvo in vse umotvore drugih in spoštoval, da, vzljubil bo tudi ljudstvo, ki so iz njega vznikli takšni duhovi! In le to je pravo in najtemeljiteje medsebojno spoznavanje, ki nam ga pa more niiditi le pravilno urejena šola! Začetna in najmogoenejša šola za sedaj glede medsebojnega spoznavanja je ta svetovna vojna. Poleg vseh grozovitosti in velikanske škode nam vendar ta vojna — po praviino presojanem medsebojnem spoznavanju — obeta boljšo bodočnost. Proč tedaj s hrabrostjo do medsebojnega ljutega pobiianja, proč s provzročanjem velikanskih škod, zasije naj povsod jasno solnce z!ate svobode na kulturnem polju, solnce odkritosrčnega prijateljstva in božanske Ijubezni med posamezniki in vsem človeštvom! V dosego nayedenega naj nam pomagajo po vzornih pedagoških načelih urejene šole! Temelj jim bodi princip narodnosti, smoter splošna in strokovna izobrazba, a pot od temelja do smotra deloljubnost in vztrajnost ter zavest, da je vse, kar storiš, storjeno v blaginjo tvojo, ki si enakovredni in enakopravni član skupnosti — celote! Moderna šola vzgajaj za tekmovanje vsakega ob vsakem, ne pa za izrabljanje, zapostavljahje in izkoriščanje na škodo enega in v sebične namene drtigega! Ivan Kelc.