šaša Škufca trnuljčica Fi v 4' : •; PREMIERA V PONEDELJEK, 28. DECEMBRA 1958 BRATA GRIMM - SAŠA ŠKUFCA TRNULJČICA Pravljica v treh dejanjih (Štirih slikah) Nastopajo: Kralj ........................... Kraljica ........................ I m čic , njuna hči ............. Kraljevič iz dežele Sedmerih jezer Bambo, dvorni nagajivec . . . . Zvezdogled ...................... Dvorni maršal.................... Minister ........................ Poveljnik straže ................ Dvorni dami ..................... Kuharček .................... Ana, negovalka .................. Vile Črna vila Siromaki Starec | . . . France Trefalt Vera Blanč - Kalanova . . . Anka Cigojeva ............Laci Cigoj ..........Janez Eržen ...........Metod Mayr . . Marijan Dolinar . . . . Lado Štiglic . . . Jože Kovačič I Angelca Hlebcetova Mara Černetova . . Nada Bavdaževa . . . Ivanka Šorlijeva Slavica Brzinova Marija Fajonova Ika Kotlovškova Boža Berčičeva . . Klio Maverjeva . . . Mirko Cegnar Dvorjani, dvorjanke, paži, baklonosci, kuharčkl, netopirji, vojaki, otroci Sodelovali so: Režija ........................ Scena ........................... Kostumi........................ Glasba........................... Koreografija..................... Tehnično vodstvo ................ Razsvetljava .................. Inspicient ...................... Odrski mojster................. Šiviljska in krojaška dela . . . Klobuki.................. . . Sceno izdelali................... Lasuljarka....................... Garderoba ....................... .... Srečko Tič k. g. .............Srečko Tič . . . . Tanja Bedenkova ......... Viktor Fabiani . . . . Lidija Lipovževa ............ Lado Štiglic ...........Stane Kropar ............Tone Dolinar . . . . Janez Kotlovšek salon Jakofčič in gled. kroj. ...........salon Orosel gled. mizama in slikama . . . . Vera Srakarjeva . . . Minka Kocmurjeva Prešernovo gledališče Kranj Iz razgovora s Sašo Škufcem avtorjem naše Trnuljčice Ob bežnem razgovoru s pisateljem naše „Trnuljčice" sem si zabeležil nekaj opomb, ki mi zdaj služijo za kratko obnovo tistega, kar bo pač naše mlajše, pa tudi ostale, najbolj zanimalo. Saša se je rodil 1922. leta na Drenovem griču pri Vrhniki, večino svojega življenja pa je prebil v Ljubljani, kjer je tudi končal trgovsko akademijo. V Kranju je že vse od 1948. leta, zato ga že lahko prištevamo med Kranjčane. Pisati, — se pravi pisateljevati je pričel pri svojih 16. letih in bržčas (ste že uganili, da je bil najpoprej pesnik. Kajpada se je zatekal tudi k črtici in povesti, k vsem tistim drobnim literarnim oblikam, v katerih se mladost najlepše izpove. Tudi z moderno pravljico se je pripravljal na svoj drugi — ali prvi, prav verjetno prvi — poklic pravljičarja. V opombah imam, da je dal svoji pravljici naslov „Iskal sem resnico". Mlad fant, ki si je sezidal življenje in svet s „podobami iz sanj", doživi na (vsakem koraku le grenka razočaranja in posmeh. Morda je (Saša le prehudo gledal na ljudi in na svet, ko je napisal to pravljico o razočaranju, saj se je potem za celih šest let umaknil in zaprl pred svojim najboljšim prijateljem — papirjem. Celih šest let ni prijel za pero. Čisto miroval pa vendarle ni. Njegova nemirna kri je še vedno iskala nekoga, ki bi mu lahko zaupal tista po umirjeni lepoti koprneča čustva, ki jih nosi v sebi vsaj enkrat Iv življenju skoro vsak človek. Ker ni pisal več, si je poiskal za družbo otroke, opazoval jih je pri igri in delu ter jim nazadnje, |kadar je le utegnil, pričel pripovedovati pravljice, izmišljene in resnične. Od tega sproščenje prinašajočega zbližan j a jpa do odločitve, da bo spet sedel za pisalno mizo in pisal odslej le še za mladino, ni treba šteti korakov. Ko se je dodobra seznanil z domačimi in od drugod prispelimi pravljicami, se je zaradi občutnega pomanjkanja mladinskih odrskih tekstov lotil najprej dramatizacije dveh Grimmovih pravljic: „Janka in Metke" ter »Trnuljčice", za katero se je naše gledališče tudi odločilo, ko je sestavljalo svoj letošnji repertoar. / O svojem bodočem delu pa naš avtor raje molči. Spominjam pa se, da mi je nekoč dejal, da pripravlja izvirno pravljico o »Slepi princeski". V osnutku ima prav za gotovo še dovolj iger, mika pa ga tudi načrt, da bi pričel smotrno zbirati jnarodno blago med preprostim ljudstvom, ki hrani še veliko nezapisanega gradiva, pravljice, povesti in pesmi. Mi mu vsekakor želimo čim več uspehov in da se ne bi na svoji nadaljnji poti nikjer več ustavil. J. Z. Trnuljčica (Po bratih Grimmovih poslovenil Alojzij Bolhar) Pred davnim časom sta živela kralj in kraljica. Vsak dan sta govorila: „Oh, ko bi imela vsaj enega otroka!' Zgodilo pa se je, da se je kraljica kopala in tedaj je zlezla iz vode na suho žaba ter ji takole govorila: „Tvoja želja se ti izpolni. Preden mine leto dni, boš imela hčerko." Kar je žaba govorila, se je v resnici zgodilo. Kraljica je dobila hčerko. Bila je tako lepa, da kralj od samega veselja ni vedel, kaj naj stori. Priredil je veliko gostijo in ni povabil samo sorodnikov, prijateljev in znancev, ampak tudi vile, da bi bile otroku prijazne in naklonjene. Vil je bilo trinajst, toda kralj je imel samo dvanajst zlatih krožnikov, ki naj bi iz njih jedle. Zato je morala ena ostati doma. Gostija se je vršila v vsem kraljevskem sijaju. Na koncu pojedine so vile obdarovale otroka vsaka s svojim darom, prva s čednostjo, druga z lepoto, tretja z bogastvom in tako dalje, torej z vsem, kar si na svetu more kdo dobrega želeti. Prav tedaj, ko je enajsta vila spregovorila svoje besede, je nenadoma vstopila trinajsta vila. Hotela se je maščevati, ker ni bila povabljena. Ne da bi pozdravila, ali koga pogledala, je zavpila z močnim glasom: „Ko bo kraljični petnajst let, se bo zbodla na vretenu v prst in naj umrje." Ne da bi še kaj spregovorila, se je obrnila in zapustila dvorano. Vsi so bili prestrašeni. Tedaj pa je pristopila še dvanajsta vila, ki je morala 'spregovoriti svojo željo. Ker pa ni mogla preklicati zlih besed svoje prednice, jih je samo omilila in rekla: „Kraljična ne bo umrla, temveč bo zapadla samo v globoko stoletno spanje." Da bi kralj obvaroval svoje ljubljeno dete pred to nesrečo, je ukazal sežgati vse kolovrate v vsem kraljestvu. Vse druge želje, ki so jih bile izrekle vile deklici, so se točno izpolnile, kajti bila je lepa, čednostna, ljubezniva in razumna, da jo je moral vsakdo vzljubiti. Zgodilo se je, da ravno tisti dan, ko je deklica dopolnila petnajsto leto, ni bilo doma ne kralja ne kraljice. V gradu je ostala deklica čisto sama. Stikala je po gradu in pregledovala dvorane in sobe, kolikor se ji je ljubilo. Končno je prišla do starega stolpa. Stopala je po zaokroženih stopnicah in dospela do majhnih vrat. V ključavnici je tičal zarjavel ključ. Zasukala ga je in vratca so se odprla na stežaj. V majhni izbici je sedela ob kolovratu stara žena in pridno predla lan. „Dober dan, stara ženica," je rekla kraljevska hči, „kaj delaš tu?“ — „Predem“, je odgovorila starka in zmajevala z glavo. — „0, joj! Kako urno se suče kolesce! Daj, da poskusim še jaz!" je prosila deklica in hotela presti. Komaj pa se je dotaknila kolovrata, se je spomnila prerokbe hudobne vile in deklica se je zbodla v prst. V trenutku, ko se je zbodla, je padla na posteljo poleg kolovrata in zaspala v globokem snu. V spanje se je takoj pogreznil tudi ves grad. Kralj in kraljica sta se prav tedaj vrnila domov in stopila v dvorano. Pri tej priči sta zaspala. Z njima vred je zaspal ves dvor. V hlevu so spali konji, na dvorišču psi, golobi na strehi, muhe na stenah, da, celo ogenj na ognjišču je obstal in zaspal. Pečenka se je nehala cvreti in kuhar, ki je hotel zlasati vajenca, ga je izpustil in zaspal. Veter je prenehal in na drevju okoli gradu se ni premaknil listič. Okoli gradu pa je pričelo poganjati trnovo grmičje, ki se je leto za letom bolj razraščalo. Končno je bil ves grad obrastel m pokrit s trnjem, da se njegovi zidovi niso več videli. Celo zastavo na istrehi je pokrilo trnje. Po deželi pa je pričela krožiti pripovedka o speči Trnuljčici, kakor so imenovali kraljevo hčerko. Od časa do časa so prišli v deželo kraljeviči, ki so hoteli prodreti skozi trnovo grmovje v grad. Toda ni jim bilo mogoče, kajti trnje je bilo gosto in nepredirno, kakor bi bilo zvezano z železnimi (rokami. Mladeniči so obviseli na trnju, ne da bi jih kdo mogel osvoboditi in so umrli žalostne smrti. Po mnogih in dolgih letih je prišel v deželo zopet kraljevski sin. Slišal je starčka pripovedovati o trnjevi ograji in grmovju okoli gradu. V gradu baje spe že okoli sto let kraljevska hči, Trnuljčica imenovana, kralj, kraljica in ves dvor. Starček je slišal že od deda, da so prihajali mnogi kraljevski sinovi in poskušali prodreti skozi trnovo grmičje v grad. Toda nihče ni imel sreče, vsak je obvisel na trnju in umrl žalostne smrti. Tedaj je rekel mladenič: „Jaz se ne bojim ničesar in hočem |v grad, da vidim Trnuljčico." Dobri starček ga je skušal zadržati in mu je odsvetoval, toda mladenič je preslišal njegove svarilne besede. Prav tedaj pa je (preteklo sto let in prišel je dan, ko bi se morala zbuditi Trnuljčica. Ko se je kraljevski sin bližal trnovi ograji, se je ta pričela spreimnjati v same lepe vrtnice. Same od sebe so se mu jele umikati in za njim so se zopet ptmile. Na grajskem dvorišču je zagledal konje in lepe lovske pse v trdnem spanju. Na strehah ^o sedeli golobi z glavicami pod perutmi in spali. Ko je stopil v hišo, je zagledal na stenah muhe, ki so spale. V kuhinji je našel kuharja z namerjeno roko, da bi zlasal vajenca, in deklo, ki je skubila črnega petelina. Šel je še dalje. V dvoranah je videl dvorjanike v spanju in v najlepši dvorani sta sedela in spala kralj in kraljica. Šel je še dalje. Povsod je vladala taka tišina, da je razločno slišal svoje dihanje. Slednjič je prišel v stolp in odprl mala vratca izbe, ki je v nji spala Trnuljčica. Spala je in bila je tako lepa, da ni mogel odvrniti oči od nje. Sklonil se je nad njo in jo poljubil. Ko pe je je dotaknil s poljubom, se je Trnuljčica predramila, odprla oči in ga ljubeznivo pogledala. Nato sta se podala skupaj V grad. Kralj in kraljica sta se zbudila in z njima vred vsi dvorjaniki. Drug drugega so debelo pogledovali. Konji na dvorišču in v hlevih so se zbudili in pričeli rezgetati, lovski psi so zalajali in pričeli skakati, golobi na strehi so prikukali izpod perutničk in zleteli na polje, Imuhe so zopet pričele laziti naokoli, ogenj na ognjišču se je zopet vzdignil, plapolal in kuhal dalje, pečenka se je cvrla in kuhar je priložil vajencu zaušnico, da je kričal, dekla pa je oskubila petelina do kraja. Nato so v največjem sijaju praznovali ženitovanje kraljevega sina in Trnuljčice, ki sta še dolgo, dolgo živela v največjem zadovoljstvu. Od kod smo dobili pravljico o Trnuljčici Leta 1775 in 1776 sta se v starodavnem hessenškem mestu Hanauu pri Frankfurtu ob Maini rodila brata Jakob in Wilhelm Grimm, utemeljitelja germanskega jezikoslovja, ki ju ves svet pozna bolj kot priljubljena pravljičarja. Študirala sta pravo, bila sta knjižničarja in po 1830. letu profesorja na vseučilišču v Gottingenu. V ustavnih bojih v Hannoveru sta se javno zavzela za demokracijo in bila zato odpuščena. Leta 1841. pa ju je poklicala Akademija znanosti in umetnosti v Berlinu, kjer sta složno delovala vse do 1859. leta, ko je umrl Wilhelm. Štiri poletja nato je preminul Jakob. V letih zmagovitih Napoleonovih osvajalnih pohodov proti Nemčiji sta se oba brata umaknila pred žalostno sodobnostjo v zatišje narodove preteklosti. Pričela sta zbirati povesti in pravljice, lepote starejšega slovstva, ter se ob njih navduševala za preporod svojega ljudstva. Mnogo pobud sta dala tudi drugim narodom in pri nas lahko omenimo za Kopitarjem, ki je bil z njima v tesni zvezi, še celo vrsto znanih nabiralcev narodnega blaga od Jarnika, Majarja, Vraza, Smoleta, Korytka pa do Valjavca, Trdine in še naprej. Jakob in Wilhelm sta se sistematično lotila dela, ko sta se po 1806. letu odpravila na šestletno potovanje po Hessenškem, kjer sta Poslušala in zapisovala, kar so jima stari ljudje posredovali, primerjala razne variante tistih pravljic ter jim nazadnje dala dokončno umetniško podobo. Pri tem sta si delo nekako delila. Jakoba, ki je bil resnejši in samotarski, je bolj zanimala znanstvena stran pravljic, njihov izvor in življenjska pot; Wilhelm, ki je vse življenje bolehal, a je bil kljub ,temu živahne narave, pa jih je oživil s preprosto in Prisrčno pripovedjo. Tisto, kar sta našla med preprostim ljudstvom, kajpa še zdaleč ni bilo to, kar razumemo planeš pod imenom pravljica. Preden sta si zapisala pripovest — recimo f— o Trnuljčici, je e-ta krožila med ljudstvom v najrazličnejših vsebinah. Vsak ji je nekaj pridal ali pa vzel, tako da se je od tiste zgodbice, ki si jo je izmislil neznan pesnik, mnogokaj izgubilo, ali pa je nastala docela nova štorija z mnogoterimi motivi, ki niti spadali nišo zravem Vsega Podobnega balasta sta se morala brata znebiti, mnogokaj, kar se jima je zdelo primerno za lepšo celoto, pa sta dodala iz lastne fantazije ali Pa iz drugih variant iste pravljice. Poglejmo si samo, kako močno se razlikuje prva Trnuljčica od aanašnje, ki jo vsi poznamo. V prazasnovi niti ni bila znana pod tem imenom in še zdaj se ne ve, od kod pravzaprav izvira, oz. kdo jo je prvi krstil. Kraljici tudi ni poprej prerokovala žaba, da bo dobila otroka, marveč rak. (Žaba je v Grimmovih pravljicah nasploh priljubljena, dočim raka nikjer ne najdemo.) Prav tako je v nekaterih ustnih izročilih prišla trinajsta vila, ki inapove smrt princeski, šele na koncu, dočim je iz drugih virov vzeto, da pride tik pred koncem, tako da more dvanajsta vila, ki še ni spregovorila svoje želje, omoliti prerokbo trinajste. Še globlje bomo pogledali v delavnico slavnih bratov. Primerjajmo tekst njunih zapiskov s tiskano izdajo Trnuljčice. V ustnem izročilu je na kratko rečeno (potem, ko se je princeska zbudila in zaspala): »Prav ta trenutek se je vrnil kralj z dvorom in tako je vse, Prav vse v gradu zaspalo, še muhe na stenah. Okoli gradu pa je pognalo trnovo grmovje, da se je vse zgubilo v njem.« V zadnji izdaji Wilhelma Grimma pa piše: »V spanje se je pri priči pogreznil ves grad: kralj in kraljica, ki sta se pravkar vrnila domov in stopila v dvorano, |sta zadremala in z njima ves dvor. V hlevu so spali konji, na dvorišču psi, golobi na strehi . . . itd.« Iz teh bežnih opazk sledi, da so pravljice bratov Grimmovih, čeprav imajo svoj izvor v ljudskem izročilu, literarne umetnine, ker so umetniško motivirane in izražene z Umetniško silo. Kot take jih pozna ves svet. J. Z. PG posuje po Gorenjski Z dotacijo OLO je bilo našemu gledališču omogočeno, da se qe podalo na svoje drugo večje gostovanje, ki je zajelo lep kos podeželja. V ta namen smo izbrali Zemljanovo »Odločitev«, ki je zaradi svoje aktualnosti in tehnične opreme najbolj ustrezala vsem pogojem potujočega gledališča. Po razmeroma slabem odzivu v Kranju je bilo pričakovati, da bomo tudi drugod polnili sode brez dna. Toda že v Tržiču smo bili prijetno presenečeni. Ne samo večerna, tudi popoldanska dijaška predstava je bila lepo obiskana, dasi je tržiška »Svoboda« prav ob dneli našega prihoda dajala reprize »Kajna« in čeprav ni bila reklama za nas najboljša. (Dijaška 287, večerna 226 obiskovalcev.) Upamo, da bo prihodnjič še boljše. Naslednje gostovanje je bilo na Trati pri Škofji Loki v domu »Predilca«. Direktorju škofjeloške gimnazije se moramo zahvaliti za res dobro organizacijo, saj je popoldansko predstavo gledalo 398 dijakov, ki so se v odmoru v iskrenem navdušenju zahvalili za obisk interpretu centralne vloge v »Odločitvi«, Mirku Cegnarju. Na večerni predstavi smo našteli le 162 ljudi, zato pa smo prejeli od DPD »Svobode« Trata naslednji razveseljiv dopis: Upravi in ansamblu PG Kranj Uprava DPD »Svoboda« se Vam toplo zahvaljuje za Vaše gostovanje z Zemljanovo dramo »Odločitev«. Podano delo je bilo za publiko pravo doživetje, zato Vas prosimo, da bi bili v bodoče Vaši obiski številnejši in bolj pogosti. Obisk na zadnji predstavi ni bil zadovoljiv, vendar je led prebit, mi pa se obvežemo, da nas bo drugič več. Prosimo Vas samo, da bi se predstave pričele uro preje. S tovariškim pozdravom . . . Podobni dopisi in ustne zahvale nam pričajo, da si podeželje prav res želi kulturnega razvedrila in da je poslanstvo PG na svoji pravi poti. 8. XII. smo gostovali v Hotavljah v Poljanski dolini. K popoldanski predstavi so prispeli dijaki iz Poljan z direktorjem Demšarjem na čelu: 14 km tja in nazaj, peš! Kljub slabemu vremenu! V bodoče jim ne bo treba premagovati take daljave, saj bodo lahko kmalu gledali predstave v prelepem poljanskem kulturnem domu. 205 dijakov popoldne in zvečer 162 v Hotavljah. Nimamo se nad čem pritožiti. Prizori iz Zemljanove „ Odločitve 12. XII. smo preselili scenerijo naprej v Žiri. Dijaške predstave so bile povsod lepo organizirane in nič drugače nismo pričakovali tukaj. Zgodilo pa se je ravno obratno. Vodeči ljudje v šolah so se zganili šele na intervencijo gledališča, sicer bi bila predstava kratko-malo odpadla, ker mnogi v šoli niti vedeli niso za naš prihod. Zvečer smo imeli lep obisk (269 sedežev razprodanih), kar je nedvomno zasluga tov. Černigoja iz Žiri. Z »Odločitvijo« v Žireh smo za zdaj zaključili gostovanja. Seveda se še dogovarjamo s Kropo in Radovljico, kjer še nimajo adaptiranih dvoran, in pa s Kamnikom, kamor nameravamo s »Krajnskimi komedijanti« (s katerimi bomo gostovali tudi po vseh naštetih krajih). Treba je dati priznanje igralskemu kolektivu PG, kakor tudi tehničnemu osebju, saj dve predstavi na dan nista kar tako. Poleg tega pa še dopoldanske vaje na matičnem odru vse tja do odhoda! Kolektiv sc zaveda svojega poslanstva in zasluži največje priznanje. Kot zadnja postaja v tem krogu gostovanj je bil obisk v Cerkljah s Klabundovo »Krog s kredo«. Dijaška predstava ni bila razprodana, pač pa je večerna pokazala, kako si v Cerkljah žele odrske umetnosti. Tudi aplavza ni manjkalo, na koncu predstave pa je igralce pozdravil prof. Kalan iz Cerkelj, kateremu sc je za dobrodošlico zahvalil v imenu uprave in ansambla PG France Trefalt. Imeli smo prijeten občutek, da vlada v Cerkljah res pravi duh gledališče ljubečih ljudi in nedvomno ima za to velike zasluge pokojna Polonca Juvanova. Med odmorom so nas prišli pozdravit cerkljanski igralci, — mi pa se jim ob tej priliki še enkrat zahvaljujemo za lepe dobrodošlice in — na svidenje! - * Pismo iz Zagrebškega dramskega gledališča Spomladi letošnjega leta je zagrebška mestna občina pomagala osnovati mlajšim igralcem Hrvatskega narodnega gledališča, ki so se po znanem sporu v svoji hiši razšli s starejšimi, novo gledališče: Zagrebačko dramsko kazalište. V ta namen je subvencionirala mestna občina preureditev nekdanjega Malega kazališta. V novi ansambel sta na povabilo umetniškega vodje odšla iz našega gledališča ob koncu pretekle sezone tudi Dino Radojevič in Herbert Griin. Pismo, ki nam ga je poslal naš bivši dramaturg že pred enim mesecem, objavljamo šele sedaj, ker je bila redakcija za prejšnjo številko GL takrat že zaključena. „Teatro alla skela" je hudomušnež v našem ansamblu nazval to novo hišo in ustanovo v zajedljivi varianti znamenitega imena milanske opere „Teatro alla Scala“. In res se zdaj, v novembru leta 1953, nudi slučajnemu obiskovalcu, ki ga zaneseta radovednost in uma noga tudi na oder in v avditorij „Malega kazališta" v Frankopanski 10 — kaj malo nad in upov vzbujajoč pogled: stavbni odri, križem kražem naložene in štrleče traverze, prah, cement, gradbeni les in vrag si ga vedi kake nevšečnosti še. Ce ta slučajni obiskovalec ni izučen gradbenik ali zidar ali arhitekt, tedaj si življenja ni varen, kajti prav gotovo se bo spotaknil ali pa mu bo kdo spustil za vrat najmanj opeko, če že ne petmetrski železni drog. Zato se tudi mi sami kar moč izogibamo odru in avditoriju — vsekakor neobičajna in paradoksna situacija za gledališke ljudi. V vseh mogočih prostorih gledališke stavbe, v probni dvoranici, v garderobah, pisarnah — pa se razvija živahno gledališko delo, komaj drugačno, kot da nam je drevi in jutri zvečer že zopet igrati pred nabito dvorano prezahtevne zagrebške publike. Zmerjajo nas, da smo „teater mladih" — in nedvomno drži nekaj: tisti neugonobljivi smoter našega ansambla, naš umetniški vodja in prvi režiser, dr. Branko Gavella, ta je pri svojih 68 letih prav gotovo po gibčnosti in elanu naj mlajši med nami. Kot pravi per-petuum mobile nas drži neprestano v pogonu s svojo čudovito in občudovanja vredno domiselnostjo, okretnostjo in kipečo, pršečo neugnanostjo: vsak dan na kopice novih idej, in čeravno bi se jih kdo ve koliko raztreščilo ob neusmiljeno trdih čereh trmoglavih dejstev vsakdana, mu vendar nikdar ne zmanjkuje še novih in novih. Vštric te edinstvene, neponovljive evropske osebnosti se zdimo vsi drugi sami sebi kot pravi pritlikavci, dasi je zbrano tu lepo število uglednih imen mlajše generacije in tudi stare garde. Režiserji Skiljan, Spaič in Radojevič, igralci Zvonimir Rogoz in Viktor Bek, pa zopet Drago Krča in Sven Lasta in Mija Oremovič in še vrsta drugih; ugledni dramski dramatik Pero Budak (njegov „Metež“, ki ga pozna tudi Slovenija, je po vojni največ igrana noviteta v Jugoslaviji) kot direktor gledališča ni samo etiketa znamenitega imena, temveč se je po uspešni gledališki in prosvetno-organizatorski karieri tudi tu odlično znašel kot brezhiben organizator, upravni strokovnjak in širokogruden, nenasilni šef. Trenutno je v delu šest premier: ko bo milostna usoda v osebi arhitekta Rašice in stavbenika Beniča dopustila, da se »zares" vselimo v adaptirano hišo, pa bomo slavnostno otvorili v ciklusu treh, v Zagrebu še ne ali le malo igranih Krleževih del: »Kraljevo", „U logoru" in »Golgota". Vse tri režira Gavella sam. Razen tega pripravljamo ..Ljubezen štirih polkovnikov", znamenito zabavno polpravljično, polsatirično komedijo poangleženega Rusa-Petra Ustinova; baladno špansko napol folklorno monumentalno, napol modernistično lirično tragedijo ..Krvava svatba" Frederica Garcia Lorce; in končno dramatizacijo Steinbeckovega psihološko socialnega romana z ameriškega Jugozapada (ki je preveden tudi v slovenščino) „0 miših in ljudeh". Ko bomo to odigrali, pa še kaj. — Ker bomo po vsej priliki mi prej končali s tem delom nego stavbeniki s svojim, zato kanimo na pomlad ali morda že kmalu po novem letu na pot, da odigramo svoje prve predstave v gostovanjih: dogovorili smo se že s Subotico, razpravljamo pa z Varaždionm, Reko, Splitom. Dela je torej dovolj, tudi načrtov ne manjka. Gledališče si je zadalo tudi nalogo, da na vso moč podpira domače avtorje. V tem oziru lahko povem nek-aj značilnih zanimivosti iz svojega predala. V bore dveh mesecih sem dobil, reci in piši, 35 izvirnih dramskih rokopisov. V nasprotju s slovenskimi razmerami torej vsekakor impozantna številka. Kajpa, če rokopise samo štejem. A brž ko jih začnem tehtati (ne po količini papirja, temveč po vrednosti vsebine), se podoba bistveno spremeni. Ob najbolj širokogrudnem merilu, kar si ga po vesti še lahko privoščim, je med njimi vsega pet takih, da o njih sploh resno lahko govorimo. Če pa zavzamemo stroga, zares umetniška merila, tedaj obvelja kvečjemu ena, a ravno ta je na vso žalost taka, da zavoljo svojega ekstravagantnega, eksperimentalnega in nepopularnega značaja ob vsej nedvomni literarni vrednosti praktično le ne pride v poštev, da bi jo lahko dali na repertoar. Človeku, ki bi se kapriciral na prvenstveno domač repertoar, je torej na Hrvatskem prav tako malo z rožicami postlano kakor doma pri nas. Toliko informacij v tem prvem pismu, v naglih, splošnih obrisih. — Prijateljsko vas pozdravlja vedno vaš H. G. P.celecMuo ^Udatuce zeti viem. a&ulcavolcem icecna kova Uta 195# / Domače in hjje gledališke vesli Zapiski o gledališkem življenju v Parizu DVA NOVA DRAMSKA PISCA. Zelo težko si je ustvariti umirjeno podobo o imnogostranski in bujni dejavnosti pariških gledališč. Človek se počuti kot na ognjeni zemlji, kjer se zdaj tu zdaj tam odpro usta zemlje in iz nje bruhnejo od ognja razsvetljene vroče vode. Tak primer se je zgodil lansko leto in v začetku letošnje sezone v gledališču Babylone, kjer so igrali En attendant Godot (V pričakovanju Godota), delo' Samuela Becketta. Pisatelj je po rodu menda Irec iin je dolgo časa prebival v Parizu kot lektor angleškega jezika na Visoki šoli. Francoščine se je priučil tako dobro, da si jo je izbral za svoj pisateljski jezik in glej: napisal je nekaj imenitnih romanov, ki jih je vsa kritika hvalila in dramo, ki predstavlja največjo dramsko novost zadnjega časa. Drama je razdeljena v dva dela in v njej se zelo malo zgodi, vendar pa je pisana tako dramatično, da so gledalci od prvega do zadnjega trenutka v največji napetosti. Dramo so krstili za »dramatizirano filozofijo Blaisa Pascala«. Igralci so šli s tem pomembnim delom sodobnega gledališča na gostovanje po Evropi. Drugo nenadno prikazen sodobnega pariškega gledališča predstavlja Shehade s svojimi liričnimi dramami, med katerimi je Mon-sieur BobVe dosegla največje priznanje. Shehade se navezuje na dosedanje poskuse, da bi preživele in meščanskemu okusu prilagojene prijeme v dramatiki, ki jih je v režiji odganjal že znani francoski kartel režiserjev (Dullin, Jouvet, Baty, Pitoeff), zamenjal tudi v dramatiki sami. Zato predstavljajo njegovi odrski poskusi zanimivo zmes realnega in sanjskega sveta, ki pa ju goni silna dramatičnost Sheha-dčjevega pisanja ... in izredno poznavanje odra. STARI DRAMATIKI NIMAJO USPEHA. 2e dolgo časa je, kar se je vkoreninila v francoskem gledališču navada, da stare Grke uporabljajo za to, da ob njihovih bolečinah govorijo o bolečinah modernega človeka. Literarni zgodovinar bi lahko pripomnil, da sta Shakespeare in Racine pravzaprav porabljala prav isto tehniko in da je torej ta navada že preizkušena v stoletjih gledališke umetnosti. A zadnje čase je postala v Franciji nekakšna moda, ki jo ne narekuje več živa potreba. Zato so se ljudje s kritiki vred uprli novemu delu Andrčja Obeya, ki je hotel podati v drami Une fille pour du vent — novo Ifigenijo. Tudi znameniti dramski pisec Jean Anouilh ni uspel s svojo dramo, ki ji je dal naslov Medeja in v kateri obravnava stare grške probleme s sodobnimi prijemi. — Značilno je, da tudi Armand Salacrou, ki ga pri nas poznamo po nesrečni drami Tak kot vsi, letošnje leto v Parizu ni uspel. V drami Les invites de bon dieu (Povabljenci ljubega boga), se utaplja v kantovskem filozofiranju in metafiziki. Hudobni jeziki pravijo, da Salacrou propada, odkar je umrl njegov prijatelj Charles Dullin, ki mu je bil s svojim obsežnim znanjem in teatrsko modrostjo brez dvoma v veliko oporo v pisanju dram. Drugače pa je z novo dramo Jeana Anouilha Alouette (Škrjanec), ki obravnava smrt Ivane Arške in ki je zavoljo optimizma in življenjske radosti, ki je polna, zelo priljubljena občinstvu. THEATRE MARIGNV. Jean Louis Barrault (ki je danes brez dvoma igralec in režiser največje slave in tudi največje avtoritete), je v svojem gledališču pripravil dve predstavi. Prva je Krištol Kolumb, ki ga je napisal Paul Claudel in ki ga je Barrault igral letos prvič na gledališkem festivalu v Bordeauxju. To je bilo junija. Z jesenjo so se začele predstave v Parizu v gledališču Marigny. Pri tej poetični drami gre predvsem za izreden Spektakel j, kjer se menjajo zbori, recitacije, dramsko napeta zgodba, balet in petje. Prizorišče predstavlja krov ladje, kjer na razprostrto in od vetra napihnjeno jadro proicirajo filme, ki od časa do časa spremljajo baročno igro. V Krištofu Kolumbu so uporabljene vse umetnosti, ki smo jih vajeni gledati na gledaliških deskah in zato govore, da predstavlja Krištof Kolumb — totalno gledališče. Druga predstava, ki jo prikazuje letos J. L. Barrault, je posmrtno delo ljubljenega francoskega dramatika Jeana Girandouxa. Imenuje se Pour Lucršce. (Za Lukrecijo). Ob tem delu se je vnela v pariških gledaliških krogih in gledaliških kritikah vneta razprava o tem, če spada med velike dramske stvaritve Girandouxa ali ne. Skoraj vsi kritiki se skladajo v mnenju, da je prvo dejanje sijajno napisano, ostala pa ne izražajo več s tako silo vseh posebnosti Girandouxjevega duha. J. L. Barrault pa je mnenja, da spada Za Lukrecijo med viške Girandouxjevega odrskega pisanja. OŽIVLJANJE VVEBSTRA. Webster je bil dramatik, ki je nastopil tik za' Williamom Shakespearom. Njegovo delo The white devil (Beli hudič), so igrali v Londonu prvič leta 1612. Leta 1953 je iz tega dela francoski dramatik Robert Merle izluščil glavno zgodbo in jo predelal. Pod naslovom Flamineo (tako je namreč ime glavnemu junaku Websterjeve drame), ga igrajo letos v Gaitč Montparnasse z velikim uspehom. SHAKESPEARE V CIRKUSU. Eden največjih pariških cirkusov se imenuje Medrano. Kot vsi drugi cirkusi je tudi ta zgrajen tako, da se okoli okroglega prostora dvigajo na vse strani sedeži za gledalce. Letošnje leto so v cirkusu Medrano začeli s predstavami Shakespearove komedije Sen kresne noči, ki je v cirkuški gledališki stavbi zelo uspela in dobila z občinstvom veliko bolj živ in neposreden stik kot na navadnih iodrih. Igralci morajo paziti, da igrajo na vse strani, ker jih občinstvo obdaja — in pravijo, da ta način igranja zahteva od njih večje umetniške koncentracije. Scena je nadvse preprosta — oziroma je pravzaprav ni. Največjo scensko čarobnost dosežejo — tudi v cirkusu — z lučjo, i J. L. BARRAULT KLIČE. Barraulta poznate vsi. Nemogoče ga je pozabiti, če ste ga videli v filmu Otroci paradiža, kjer je plesal pantomimo nesrečnega Pavlihe. Zadnje čase se ta veliki igralec, plesalec in režiser trudi, da bi ustvaril v Parizu nov kartel režiserjev in ljubiteljev gledališča. Mnenja je, da je gledališko življenje v Franciji v veliki nevarnosti zaradi trgovine in špekulacije, ki jo zganjajo z gledališčem. Trgovski moment sili veliko večino pariških gledališč, da igrajo manjvredna umetniška dela, ki ustrezajo okusu povprečnega občinstva, oziroma »okusu« bogatega meščana. Špekulacija pa vodi gledališče, da se oprijemajo nekaterih modnih umetniških smeri, s katerimi hočejo pritegniti in presenečati razumno publiko. Med tema dvema nevarnostima se — po Barraultovem mnenju — motajo pariška gledališča. Zato je za novembrsko številko časopisa Arts napisal članek, v katerem kliče vse režiserje in ljubitelje gledališča, naj gredo po potih nekdanjega kartela (režiserjev Dullina, Jou-veta, Batyja jn Pitoeffa), ki so se bojevali zoper vsakovrstno nečednost v gledališčih in s tem prinesli |gledališkemu življenju v Zahodni Evropi celo vrsto izredno pomembnih pridobitev. J. JL. Barrault zaključuje svoj klic takole: »Če se ne bomo zbrali in postavili v bran, bo vse," kar je še ostalo od Vieux Colom-biera in kartela< polagoma zginilo in prepustilo prostor trgovini in špekulaciji nasploh!« Z ničemer bolj kot s ,tem Barraultovim klicem ni mogoče ilustrirati sedanjega položaja francoskega gledališča. J. J. Umrl je Eugene 0'neill Po večletnem bolehanju je 27. novembra v Bostonu umrl v 65. letu starosti eden največjih sodobnih dramatikov Eugene Glad-stone 0’Neill, ki tudi naši publiki ni čisto neznan, dasi je pri nas dokaj malo preveden in igran avtor. V sezoni 1951-52 smo videli njegovo Ano Christie v režiji Dina Radojeviča. Kaj je pomenil 0’Neill za Ameriko, si komaj lahko predstavljamo mi v Evropi, saj je do 20. leta tega stoletja ameriška dramatika še daleč capljala za nami, ki smo imeli že Ibsena, Shawa, Čehova, Maeterlincka i. dr. Z 0’Neillom pa se je pričel onkraj Atlantika nenehen vzpon, ki morda še ni kulminiral svojega zagona. Pred njim plehka melodramatika, lažna romantika in patetično predstavljanje evropske klasike, zdaj kulturni protest proti poslovni civilizaciji, proti filistrstvu, puritanstvu in vulgarnosti. Središče tega kulturnega gibanja je bilo v newyorškem Provincetown Playhouseu, ki je 0’Neillo-vemu geniju toliko pripomoglo k uspehu in kateremu je bil on sam najsvetlejša luč. Ze na začetku svoje dramske kariere ni poznal 0’Neill drugega kakor nekonvencionalni boj za svoja umetniška načela. V eni svojih zgodnjih pesmi govori o sebi kot o »podmornici«, čakajoči »pod površjem življenja«, da bi torpedirala trgovsko ladjo, ki je, valeč se tolsta in brezbrižna, za strah prelena in čudesa. Bolj senzacionalen kot vsebina njegovih dram pa je bil za publiko dvajsetih let njegov stil: jezik Ane Chriestie, vzet iz surove vsakdanjosti, hrumenje bobnov in fantazmagorije v Imperatorju Jonesu, mašinski ritmi, maske in baletna režija v Kosmati opici, vse je govorilo o slikovitem in strahotnem življenju, o katerem se ame-rikanskemu teatru dotlej še 'sanjalo ni. Skoro v vsakem delu najdemo v centralnem karakterju ali kakšnega izobčenca, ali nekoga, ki ga je življenje povozilo do smrti: črnca, ladijskega kurjača, prostitutko itd. Toda medtem ko bi pričakovali totalno analizo socialnih sil, ki so pokopale njegove junake, jo 0’Neill komaj načne ali pa se ji izogne. Za 0’Neilla, poeta in mistika, niso ponižanja in krivice dejstva kot taka, marveč simboli človeka v svetovju. Preko njih odkriva smisel življenja in uganko vesoljstva. V svojem neugnanem življenju je prejel tri Pulitzerjeve nagrade, številna častna in akademska napredovanja in odlikovanja, nazadnje pa še zasluženo priznanje Nobelove ustanove. J. 2. »ODLOČITEV« DRUGOD PO JUGOSLAVIJI. Zemljanova »Odločitev«, ki je pri nas, — če štejemo zraven še gostovanja, šla čez odre že osemnajstkrat! in nedvomno uspela, je s prav tako naglico, kakor je bila uprizarjana v Ljubljani in v Kranju, prodrla zdaj na jug na Reko, v Banja Luko, Novi Sad in verjetno jo študirajo še Rje. In od njenega rojstva sta šele dva meseca naokrog! Vsekakor redka usoda slovenskih novitet. 29. decembra je Ironično umrl naš /.vesli sodelavec Jože Kos, krojaški mojster. Bežni podalki o njem nam govore, da se je rodil 22. 9. 1895. leta v Gorici in da je bil pri nas na-1 stavljen vse od 1. 9. 1951. lela. V našem spominu pa bo živel s svojo marljivostjo in potrpežljivo vdanostjo, s svojim ,veseljem nad vsakim svojini in našim uspehom. S kakšnim zadovoljstvom nam je rosil kazat še nedokončane kostume in kolikokrat je delal pozno v noč, da bi ne oviral priprav za premiero. Ccz noč smo ga izgubili in naša srca pretresa težka misel, kako krivično tehta usoda zadnje ure dela polnemu življenju. Gledališki list Prešernovega gledališča. Letnik IV. (sezona 1953-54), štev. 4 • Obseg I'/, pole. Naklada 500 Izvodov. Lastnik in izdajatelj uprava Prešernovega gledališča: predstavnik Alojz Gostiša: urejuje uredniški odbor; odgovorni urednik J. Žmavc; tisk Gorenjske tiskarne. Vsi v Kranju. Naša prihodnja premiera bo najmočnejša drama plodovitega dramatika Iva Vojnoviča: »Ekvinokcij", slikovita podoba iz življenja pomorščakov, izseljencev in ladjedelcev iz dubrovniškega Primorja okoli 1860. leta. Režiral bo Peter Malec. Upravi in igralskemu kolektivu PG Mladinski kolektiv in uprava šole se iskreno zahvaljujeta za nagrado (Op. uredništva: zaradi edinstveno vzornega sprejemanja Cankarjevih »Hlapcev"): Klabund »Krog s kredo", ki ste jo uprizorili za nas v četrtek, 12. novembra. To toplo in prijetno darilo bomo z največjim razumevanjem tolmačili vsepovsod. Vajenska šola za trgovinsko stroko v Kranju 1-ilccme ceititlce um/u MMauiikam za Houa leta 1954-! )%A Gorenjska iiskarna in knjigoveznica Kranj Volnene, [bombažne in svilene tkanine vseh vrst — Volnene, bombažne in prešite odeje — Preproge, zavese, Tianel rjuhe, naglavne rute — Moško, žensko in otroško zimsko perilo — Pletenine, (rokavice, nogavice. — Volno za ročno pletenje — Razno galanterij, blago in igrače ima vedno v veliki izbiri „3tokl£(L“ Trg. podj. za Gorenjsko na veliko DCfanj Tapetarsko žimo več vrsl, sterilizirano na 1150 C, izdeluje podjetje ŽIHOPREJA STRAŽIŠČE PRI KRANJU TELEFON 174 KRANJ Kupujemo vseh vrst živalske dlake. Ponudbe in naročila sprejema uprava podjetja SREČNO IN USPEHOV POLNO NOVO LETO 1954 ZELI Tovarna gumijevih izdelkov p r o i z v a j a : gumeno tehnično rol o — gumirano blago za dežne plašče — zaščitne obleke za rudarje, ribarje in dr. — navadne cevi z in brez tekstilnih vložkov — visokotlačne armirane ileksibelne cevi — pnevmatiko za kolesa in avtomobile — transportne trakove — gumene plošče za pod — gumene galanterijske in sanitarne izdelke — gumene športne artikle — gobasto gumo — gumeno prevleke valjev in koles. Kvalitetno blago in umerjene cene! 3mirujemo: RAZNE KRETONE TISKANE TKANINE FLANELE NAGLAVNE RUTE TKANINE V RAZNIH MODNIH VZORCIH IN BARVAH Strelnima za. tem, (La. izdeLajema kakovostna najboljše. tkanine at. s tem zadovoljimo ose potrošnike a naši dr kani. 4* . , ' ' .sr •> > - ' IJI i •| •< - v : , ■S. .• X , - ■ • : 'X v.< v i v, - ‘‘ . 1 ' v" ' x y V' >V hi< •' prešemovo gledališče kranj sezona 1953-54