A S. Puškin / Mozart in Salieri 1. prizor. (Soba.) SALIERI: Vse govori: na svetu ni pravice, a ni je niti tamkaj zgoraj. Zame je to bolj jasno ko preprosta skala. Rodil sem se z ljubeznijo do glasbe; v otrcških dneh, ko so bučale orgle visoko v naši starodavni cerkvi, sem cesto se zamaknil v poslušanje —-in točil nehote sem sladke solze. Opustil zgodaj prazne sem zabave; vse vede, tuje glasbi, so se mi uprle; trmoglavo in oholo sem jih zavrgel in sem se posvetil le glasbi. Težek prvi je kcrak in dolgotrajna prva pot. Premagal mladostne sem nezgode. Rokodelstvo za temelj sem umetnosti postavil; postal sem rokodelec; prstom sem pridobil suho in pokorno gibkost, ušesu vernost. Zvoke sem zamoril, razložil glasbo kakor trup. Preskusil sem harmonijo z algebro. Tedaj sem drznil se, preskusen v vedi, se vdati slasti stvarniškega sna. Pričel sem vstvarjati skrivaj, na tihem, na slavo nisem smel še misliti. Ne enkrat presedel sem v tihi sobi dan, dva, pozabil spanje sem in jed, okusil sem navdiha slast in solze, nato sem vse sežgal in hladno zrl, kako so misli moje, zvoki, ki sem rodil jih, v lahnem dimu ginili!... Kaj govorim! Ko veliki je Gluck nastopil ter odkril nam nove tajne, (globoke' in očarujoče tajne) nisem zavrgel vsega, kar sem prej znal in ljubil, v kar tak vroče veroval sem, in nisem bodro šel za njim in brez 47* 739 A. S. Puškin: Mozart in Salieri mrmranja, kakor če si zgrešil pot in kdo pokaže ti na drugo stran? Z naporno, trdovratno vztrajnostjo v umetnosti brezmejni sem naposled priboril si visoko stopnjo. sSlava se mi nasmehnila je. Našel v srcih ljudi odziv sem svojim ustvaritvam. Srečen sem bil: mirno sem se naslajal nad svojim delom, slavo in uspehom, kakor nad deli in uspehi drugov, tovarišev v umetnosti čarobni. Ne! nikdar nisem čutil še zavisti! O, nikdar! — niti ko Piccini je očaral divjih Parižanov sluh, niti, ko sem zaslišal prvikrat začetne zvoke Ifigenije. Kdo more reči, da je bil ponosni Salieri kdaj zavistnik malopriden, pohojen gad in poteptan, ki živ v nemoči svoji prah in pesek grize? Nihče... A danes — sam priznam — a danes zavidam! Sem zavistnik; in zavidam globoko, mučno. — O, nebo! kje je pravica, če pa posvečeni dar, če pa nesmrtni genij — ni poslan v nagrado za ljubezen vročo, za zatajevanje, trud, napor, molitve — marveč brezumneža glavo ozarja, praznega lahkoživca? ... Mozart, Mozart! (Vstopi Mozart.) MOZART: Aha! si me opazil, hotel sem ti postreči z nepričakovano šalo. SALIERI: Ti tu! — Že dolgo? MOZART: Pravkar. Šel sem k tebi, neko malenkost bi ti rad pokazal; a ko zavil sem mimo krčme, čujem naenkrat gosli... Ne, Salieri, dragi, bolj smešnega še nisi slišal, kar si živ... V gostilni slep goslač igral je arijo «Voi che sapete». Čudež! Nisem strpel, privedel sem goslača, 740 A. S. Puškin: Mozart in Salieri da bi pogostil te z njegovo igro. Naprej! (Vstopi slep starček z vijolino.) Igraj nam kaj iz Mozarta! (Starec igra arijo iz Dona Juana; Mozart se smeje.) SALIERI: In tebi je do smeha? MOZART: Ah, Salieri! Ali se tebi ne zdi smešno? SALIERI: Ne! ni mi do smeha, če slikar negodni pomaže mi Madono Rafaela, ni mi do smeha, če glumač ničvredni oskrunja Alighiera s parodijo. Ti, starec, pojdi! MOZART: Čakaj: tukaj, na in pij na moje zdravje. (Starec odide.) Ti, Salieri, danes si slabe volje. Rajši pridem kdaj drugič k tebi. SALIERI: Kaj si pa prinesel? MOZART: Nič — kar tako, igračko. Zadnjič spet vso noč nisem in nisem mogel spati in v glavo so prišle mi dve, tri misli, danes sem jih zapisal. Rad bi slišal o stvari tvojo sodbo, ali zdaj ti ni do mene. SALIERI: Ne, ah, Mozart, Mozart! Kdaj pa mi ni do tebe, Mozart? Sedi, poslušam te. MOZART (pri klavirju): Predstavljaj si... no, koga? Recimo mene — malo mlajšega; da sem zaljubljen — ne preveč, lahkotno — v dekleta ali v druga, v te, recimo ... Vesel sem ... zdajci pa: prikazen grobna, nenaden mrak ali kaj sličnega ... Tedaj poslušaj... (Igra.) SALIERI: To stvar si mi nesel in si lahko se ustavil pred gostilno, da si poslušal tega slepca! — Bože! Sam sebe nisi vreden. Mozart! Mozart! MOZART: Ali je dobro? 741 A. S. Puškin: Mozart in Salieri SALIERI: Kolikšna globina! In kakšna smelost, kakšna strojnost! Mozart! Glej, ti si bog, a sam ne veš tega; a jaz vem, jaz. MOZART: E, beži! res? mogcče... Toda božanstvo moje je ž& lačno. SALIERI: Poslušaj, lahko bi šla skupaj kosit v krčmo «Pri zlatem levu». MOZART: Prav, lahko; prav rad. Samo počakaj, da grem domov povedat ženi, naj ne čaka me h kcsilu. (Gre.) SALIERI: Čakam te, le glej, da prideš. Ne! dalj ne morem se upirati usodi: vem, izbran sem, da bi ga ustavil — sicer vsi smo izgubljeni, vsi mi žreci in svečeniki glasbe, ne jaz edini s svojo gluho slavo... Kakšna korist, če Mozart živ ostane ter dovršenost novo spet doseže? Ali povzdigne s tem umetnost? Ne; ko izgine en, umetnost pade zopet: on ne ostavi nam naslednika. Kaj nam tedaj koristi? Kakor kerub prinesel nam je nekaj rajskih pesmi, da bi prebudil v nas, otrocih ila, brezkrilo željo in odletel spet! Tedaj odleti! čimpreje, tem bolje! Glej strup, poslednji dar Izcre moje. Osemnajst let povsod s seboj ga nosim — od takrat bilo je življenje cesto neznosna rana, cesto sedel sem s sovražnikom brezskrbnim k isti mizi in nikdar nisem se podal šepetu skušnjave, dasi nisem bojazljiv, čeprav žalitev me globoko rani, čeprav življenja ni mi žal. A le sem odlašal. Ko sem mučno želel smrti — sem mislil: kaj bi smrt! morda življenje neslutene darove mi prinese; mogoče vstvari novi Haiden delo, veliko delo in se nasladim ž njim... 742 A. S. Puškin: Mozart in Salieri Ko sem s sovražnim gostem piroval — sem upal, da bom srečal kdaj sovraga največjega; da morda me z ohole višine trešči najhujša žalitev — tedaj ne boš zgubljen, ti, dar Izore. In prav sem slutil! končno našel sem sovraga svojega in novi Haiden me je z navdušenjem opejil sladkim! Sedaj je čas! Ti sveti dar ljubezni, izlij se zdaj v bokal prijateljstva! 2. prizor. (Posebna soba v gostilni; klavir.) MOZART in SALIERI (za mizo). SALIERI: Zakaj si danes mračen? MOZART: Jaz? Saj nisem! SALIERI: Gotovo nekaj si vznemirjen, Mozart? Obed je dober, vino imenitno, ti pa se mršiš in molčiš. MOZART: Priznam ti, da me vznemirja Requiem. SALIERI: Tako! Ti komponiraš Requiem? Že dolgo? MOZART: Tri tedne že. A čudežen slučaj... ti nisem pravil? SALIERI: Ne. IHOZART: Torej peslušaj: pred tremi tedni pozno sem prišel domov. Povedali so mi, da me je nekdo iskal. Kako to — sam ne vem, a vso noč sem premišljal: kdo bi bil to? In kaj da hoče? Drugi dan je spet prišel in spet me ni dobil dema. Na tretji dan igral sem se s fantičkom svojim na tleh. Pokličejo me ven. Pogledam. Človek v črnem oblačilu spoštljivo se pokloni, naroči mi Requiem in zgine. Brez odloga sem sedel in pričel — in od tedaj človeka črnega ni bilo več; 743 A. S. Puškin: Mozart in Salieri sicer sem pa vesel: s tem delom bi se težko razstal, čeprav je Requiem že dovršen. Obenem se pa ... SALIERI: Kaj? MOZART: Kar sram me je povedati... SALIERI: ' Kaj vendar? MOZART: Moj črni človek mi ne da pokoja ne dan ne noč. Povsod podi se za menoj ko senca. Tudi zdaj se zdi mi spet, da tu sedi med nama dvema kot tretji. SALIERI: Beži no! Otroški strah to! Preženi prazno misel. Beaumarchais je večkrat rekel: «čuj me, brat Salieri, če misli črne te obiščejo, šampanjca steklenico si odmaši, ali preberi Figarovo svatbo.» MOZART: Da! Beaumarchais je bil res tvoj prijatelj; ti si Tararo komponiral zanj, izvrstna stvar. V nji spomnim se motiva ... Kadar sem srečen, si ga vedno pojem ... La la la la... Salieri, kaj je res, da Beaumarchais nekoga je zastrupil? SALIERI: Ne verujem: preveč je bil šegav za tako rokodelstvo. MOZART: Bil je tudi genij, ko ti in jaz. A genij in zločin sta nezdružljivi stvari. Ni res? SALIERI: Meniš? (Strese strup v Mozartov kozarec.) No, pij no kaj! MOZART: Na tvoje zdravje, prijatelj, za iskreno družbo to, ki veže Mozarta in Salierija, dva sina harmonije. (Pije.) SALIERI: Stoj! Počakaj, počakaj!... Ti izpil si!... In brez mene? MOZART (vrže prtič na mizo): Dovolj, sit sem! (Gre h klavirju.) . „ ,, \ Salieri, zdaj poslušaj moj Requiem. (Igra.) Ti jočeš? SALIERI: To so prve solze, ki točim jih: prijetno in bolno 744 Fran Albrecht: Kje je ? mi je, kot da izpolnil dolg sem težki, kct da zdravilni nož mi je odrezal boleči ud! Te solze, dragi Mozart... Nič se ne brigaj zanje. Dalje, hiti, napolni mi še enkrat dušo z zvoki... MOZART: Če vsi tako čutili harmonije , bi silo! Toda ne: tedaj bi svet ne mogel več živeti; nihče ne bi skrbel za brige nizkega življenja — vsakdo umetnosti bi vdal se prosti. Malo nas je brezdelnikov, izbrancev srečnih, kcrist prezirajočih nizko, lepote večno*ene svečenikov. Kaj ni res? Ali danes sem bolan, nekaj težko mi je; poj dem in ležem. Pozdravljen! SALIERI: Prav. Na svidenje! (Sam.) Za dolgo boš legel, Mozart!... Vendar, nima li prav in jaz, da nisem genij? Genij in zločin sta nezdružljivi stvari. Ni res: A Buonarrotti? ... Ali je to bajka tope, brezglave množice — in ni bil stvaritelj Vatikana res morilec? 26. oktobra 1830. Boldino. (Iz ruščine prevel J. Vidmar.) Fran Albrecht / Kje je? Kje je naših dni tclmač? Kje je on, ki zvezde nosi v svojem srcu in njih blesk kot zlato med ljudstvo trosi? Ni ga danes sredi nas! Kje je naših duš glasnik, borec, prerok, svečenik? Ni ga danes sredi nas! Gladni, jadni, gadni čas! Čas, ki silo malikuje, v laž uklepa duš prostost. Duh pigmejski zdaj caruje. 745