110 ZGODOVINA ZA VSE SKRIVNOST LOBANJE ŠTEVILKA 14 Zvonka Zupanič Slavec, DRUŽINSKA POVE- ZANOST GROFOV CELJSKIH, Identifikacijska in epigenetska raziskava njihovih lobanj; Založba ZRC, Znanstveno društvo za zgodovino zdravs- tvene kulture Slovenije, Ljubljana 2002. 276 strani. Zvonka Zupanič Slavec, duša Inštituta za zgo- dovino medicine na Medicinski fakulteti Univer- ze v Ljubljani, nedvomno spada med tiste ljudi, ki se ne pustijo utesniti formalnim potem izo- braževanja, predvidljivemu toku poklicne poti in zapiranju v ozke strokovne predalčke. Po Iva- nu Pintarju in Petru Borisovu smo Slovenci z njo pridobili ne le odlično poznavalko zgodovine medicine, temveč tudi bravurozno pisateljico ter navdušeno predavateljico in mentorico. Med številnimi projekti, ki se jih je Zupanič Slavčeva lotila in izpeljala v zadnjih nekaj letih prav gotovo zavzema posebno mesto njena in- terdisciplinarna disertacija o družinski poveza- nosti grofov Celjskih. 18 lobanj mogočne knežje rodbine je namreč vse od začetka 19- stoletja, ko so odprli grobnico Celjskih v minoritski cerkvi, kamor so jih pokopavali med letoma 1354 in 1456 ter lobanje shranili za oltar, čakalo na čas in raziskovalca, ki jih bo identificiral in oštevilčene preostanke mogočnežev povezal z znanimi ime- ni in usodami. Ta čas je dozorel konec 20. stolet- ja, ko je forenzična medicina razvila cel spekter metod za identifikacijo žrtev in storilcev kazni- vih dejanj. Zanimanje za preteklost in njene skrivnosti je številne znanstvenike po svetu nav- dušilo za uporabo teh metod kot pomožnih zgo- dovinskih znanosti - s tem primerom pa se sre- čujemo tudi tukaj. Avtorica je kot osnovo svoje raziskave lobanj Celjskih izbrala epigenetiko - primerjavo ded- nih lastnosti, oblike in velikosti obnosnih votlin ter več kakor 30 kostnih značilnosti lobanj. Ob tovrstni analizi lobanj se kot zdravnica seveda ni mogla ogniti temeljitemu paleopatološkemu pregledu in mestoma presenetljivi in zanimivi razlagi nekaterih najdenih značilnosti in spre- memb. Glavni izsledki te zanimive raziskave so tako predvsem neizpodbitna ugotovitev sorods- tvenega razmerja med pokopanimi v minoritski grobnici ter razrešitev sistema številčenja lobanj. Navkljub dejstvu, da avtorici ne glede na obe- tavne rezultate rodoslovne analize, ki jo je pripe- ljala do 20. generacije živih potomcev Barbare Celjske, zaradi poškodb dednega materiala lo- banj Celjskih ni uspelo izvesti tudi genetske štu- dije, lahko študijo pozdravimo kot nov mejnik v našem spoznavanju Celjskih knezov. Odlika tega dela je predvsem »počlovečenje« Celjskih. Imena, podatki in letnice, znani iz šte- vilnih zgodovinskih knjig, v tem delu zažive kot predstavljive osebe, kot sopotniki časa, ki je ljudi tedanjosti preizkušal na najrazličnejše načine. Lobanje Celjskih pripovedujejo o času številnih nepojasnjenih otroških smrti, o slabokrvnosti in slabih zobeh, ki so domovali tudi v grajskih so- banah, o srhljivih poškodbah in hudih boleznih, ki so mučile velike Celjane. Raziskava lobanj Celjskih ni poljudno ali kva- ziznanstveno delo, ki bi igralo na všečnost na pr- vi pogled - pisanje o zapleteni medicinski meto- dologiji in strokovno korektna uporaba medi- cinske terminologije bi lahko po krivici odvrnila tega ali onega nadebudnega »celjeslovca«, zato je toliko bolj pohvalno avtoričino prizadevanje za iskanje srednje poti med suhoparno znans- tveno korektnostjo in poljudnoznanstveno pri- ljudnostjo. Z veseljem lahko povem, da je avtori- ci ta zahtevni manever popolnoma uspel. Ne bom trdil, da je to delo nepogrešljivo kot prva knjiga, ki naj jo vzame v roke kdorkoli, ki bi se želel seznaniti s Celjskimi, z vso odgovornostjo pa lahko zapišem, da gre pri identifikacijski in epigenetski študiji lobanj Celjskih za temeljno delo, mimo katerega v prihodnosti ne bo mogel noben resen raziskovalec celjske knežje temati- ke. S študijo o družinski povezanosti Celjskih smo pridobili vsi - po zaslugi avtorice in slikarja Ru- dija Španzla, ki je opravil delo risarja »fotorobo- tov« Celjskih po natančno določenih antropo- metričnih značilnostih, smo se lahko končno za- zrli v obraze mogočnežev izpred pol tisočletja, slovenski medicinci so bogatejši za kopico no- vih spoznanj o telesnih značilnostih, zdravstve- nih tegobah in vzrokih bolezni in smrti ljudi iz 15- stoletja, trenutni varuhi pomembnih preo- stankov Celjskih pa častitljivim lobanjam, ki so desetletja molče pripovedovale zgodbo o minlji- VSE ZA ZGODOVINO ZGODOVINA ZA VSE 111 vosti posvetne slave, lahko končno dopišejo imena ter čas rojstva in smrti. Kljub vsemu pa tudi v tem primeru velja, da ve- lika odkritja navržejo tudi kako novo vprašanje. Eno izmed njih je v tem primeru povezano z na- slovom mojega poročila: Le komu je pripadala lobanja s številko 14, ki jo je zaznamovala huda bolezen, zaradi katere so bolnika povsod, kjer se je pojavil spremljali zgroženi in prestrašeni po- gledi, ljudi pa je verjetno navdajal z zvedavim gnusom? Kdo je v zgodbi Celjskih odigral tragič- no vlogo »pošasti iz omare«, »kazni za prevzet- nost« ali pokore rodu, ki je med svojim vzponom kruto in brezobzirno stri marsikatero življenje? Aleksa nder Žižek DOBRODELNOST IN MILOSRČNOST Sonja Anžič, Skrb za uboge v deželi Kranjski. Socialna politika na Kranjskem od srede 18. sto- letja do leta 1918. Gradivo in razprave 22, Zgo- dovinski arhiv Ljubljana, Ljubljana 2002, 110 strani. Knjiga Skrb za uboge v deželi Kranjski je v bis- tvu avtoričino magistrsko delo, ki zajema zgodo- vinski pregled ukrepov in oblik dejavnosti na področju skrbi za uboge oz. socialne politike od 2. polovice 19- stoletja do konca 1. svetovne voj- ne. V uvodnem poglavju avtorica poda krajši pregled socialne politike do srede 18. stoletja. S pojavom krščanstva je bila skrb za reveže pravi- loma vezana na samostane in cerkve, saj je bilo to eno od krščanskih poslanstev (Blagor ubo- gim ...) ter sredstvo za dosego zveličanja. V sred- njem veku se pri skrbi za revne cerkvenim usta- novam pridruži tudi mestna oblast. Nastajati zač- nejo prve oblike dobrodelnih zavodov - špitali oz. hospitali. Z gospodarskimi in družbenimi spremembami v zgodnjem novem veku, ko je z naraščanjem prebivalstva raslo tudi število reve- žev, se je krog darovalcev razširil iz meščanske elite na »javnost«. Pojavi se veliko število dobro- delnih ustanov in zavodov, obenem se pojavlja njihova vse večja specializacija. Avtorica na kon- kretnih primerih oriše, kako so socialno politiko v tem obdobju razumeli v posameznih evrop- skih mestih - Parizu, Benetkah, lepru, Grenoblu in Rouenu - in v nekaterih evropskih državah. Sledi obsežnejša predstavitev skrbi za uboge na Kranjskem. Marija Terezija se je v sklopu svo- jih reform lotila tudi regulative dobrodelnosti. Številni predpisi in uredbe so določali sistem zbiranja in delitve pomoči tistim, ki so jo potre- bovali, vključno z ustanavljanjem dobrodelnih ustanov in preprečevanjem beraštva. Z ukazom Marije Terezije sredi 2. polovice 18. stoletja so v Ljubljani v enega združili vse dobrodelne usta- nove in zavode. Nekaj let pozneje je z vzpostavi- tvijo glavnega ubožnega sklada, iz katerega so začeli deliti podpore, prenehalo dotedanje oskr- bovanje revežev v špitalih. Jožef II. je z reforma- mi še bolj posegel na področje socialne politike. V duhu cerkvenih bratovščin so po celi Kranjski na prostovoljni osnovi začeli nastajati župnijski ubožni inštituti. Ker so postali nemočni proti vzrokom obubožanja in ker je skrb za uboge za- čela postajati sestavni del uprave, so jih v 2. polo- vici 19- stoletja začenjali ukinjati, njihovo premo- ženje pa prenesli na občine. Domovinski zakon, ki je bil sprejet leta 1863 in je veljal za vse dežele monarhije, je med drugim urejal tudi oskrbo ubogih in le-to kot dolžnost naložil občinam. Na podlagi tega zakona je bila na Kranjskem dvajset let pozneje vzpostavljena zakonodaja, ki je pred- pisala ukinitev župnijskih ubožnih inštitutov in predajo njihovega premoženja tistim političnim občinam, na teritoriju katerih so delovali. Zakon je občinam podrobneje predpisoval tudi način skrbi za revne. V nadaljevanju avtorica obsežneje predstavi posamezne dobrodelne zavode in ustanove na Kranjskem. Med najstarejše prav gotovo sodijo špitali. Njihova vloga in namembnost sta se sko- zi stoletja spreminjali; od preprostih zavetišč za romarje so se preko zdravstvene dejavnosti raz- vili po eni strani v bolnišnice in po drugi v hiral- nice ter domove za ostarele. Ubožnice so doži- vele razcvet konec 18. stoletja. Z ustanavljanjem ubožnih inštitutov, ki so si prizadevali, da bi v krajih, v katerih so delovali, pridobili vsaj eno primerno hišo, so tudi reveži, ki v njej niso prebi- vali, tam dobili hrano in prenočišče. Za zapušče- ne otroke in najdenčke so skrbeli v najdenišni- cah. Ljubljanska je bila sprva tesno povezana s porodnišnico. Konec 18. stoletja so v porodni- šnici praviloma rojevale samo nezakonske mate- re in tiste, ki otrok niso mogle (npr. zapornice) ali hotele (npr. igralke) obdržati. Tako so v tistem času skoraj vsi otroci, rojeni v porodnišnici, pri- VSE ZA ZGODOVINO