Mojca NOVAK'	izvirni
znanstveni članek
HAZARDIRANJE S STAROSTJO
Povzetek. v zadnjih desetletjih dvajsetega stoletja je postala starost socialni in ekonomski problem, ki se posebej veže na naraščajoče nesorazmerje med delovno aktivnim in neaktivnim prebivalstvom. Ponovne presoje programov upokojevanja dokazujejo, da so pred desetletji sprejeta pravila upokojevanja nezdružljiva s sedeinjimi stntkturnimi spremembami, zaradi česar bi se morali spremeniti tudi uveljavljeni pogodbi o delu in blaginji Ob naslonitvi na tovrstne ptvbleme, kot so analizirani v mednarodnih stmkovnih virih, preverja avtorica ob analizi slovenske empirične evidence domnevo, ali velja tudi za slovenske upokojene, da na njihov življenjski standard bolj vpliva razredna pripadnost (izobrazba in poklic) kot pa pripadnost kohorti Ugotovitve analize to domnevo potrjujejo z naslednjimi sklepi: 1. dohodek gospodinjstva je odvisen od izobrazbe, ne pa tudi od spola in starosti; 2. upokojeni imajo lahko nižji življenjski standard kot zaposleni, vendar pa je zelo verjetno, da Jm ta zveza primarno ni odvisna od statusa upokojenosti; 3. zadovoljstvo z življenjskimi pogoji ni povezano z njimi samimi. Tako je podobno kot v primerljivih mednarodnih virih zavrnjena domneva, da sta starost in upokojenost sama po sebi pomemben dejavnik siromašenja. Ključne besede: starostna struktura, upokojevanje, blagostanje, siromaštvo.
Uvod
Starost vedno izgublja proti mladosti, velja splošno |)repričanje; celo več, različni viri iz celotne človeške zgodovine dokazujejo, da starejši vedno obžalujejo izgubljeno mladost, medtem ko mladi trepetajo pred prihajajočo starostjo. To razlikovanje se odraža tudi na povsem medosebni ravni, pravi Simone de Beauvoir, ko so nekatere želje, čustva in zahteve nekaj povsem običajnega za mlade, pri starejših pa postanejo predmet neodobra\'anja ali celo zavračanja in gnusa. Iztekanje biološke ure naj bi tako kazalo in dokazovalo tudi iztekanje socialnega časa in pomikanje starejših proti dnižbenemu obrobju.
' t)r. Mojca Novak, tlireklorica liifllliila za socialno mrsivo. TEORIJA IN PRAKSA let 35. 6/1998. Str 1042-1056
Vsaka civilizacija ima svoj model starosti, po katerem se presojajo starejši; bolj je ta model idealiziran, bolj je družba zahtevna in kruta do svojih starejših članov. Starejše najbolj vidno označuje njihov spremenjen izgled in fizična krlikost, prav tako pa tudi akumulacija posvetnih in duhovnih dobrin ter družbena in politična moč. Za razliko od sodobnih družb, ki poudarjajo in idealizirajo mladost, to je svoje produkte, ki jih šc ni načel zob časa, so tradicionalne družbe razlikovale predvsem med delovno zmožnimi in delovno nezmožnimi. Hkrati pa so cenile starejše ljudi po njihovih bogatih izkušnjah in znanju, saj so predstavljali družbeni spomin, posebno tam, kjer je ta temeljil na ustnem izročilu in običajih (Minois v Johnson, Slater 1996,327, 330).
Kljub množici drugih razlik, pa se sedanja doba na prehodu v tretje tisočletje v deželah razvitega sveta pomembno razlikuje od tirugih dob tudi po svoji nelagodnosti do starej.še generacije. Gre za problem, ki je ušel iz steklenice pokojninskih programov in postal ena od prioritetnih točk na različnih .seznamih političnih akcij in socialnih ukrepov - pos|>ešeno staranje prebivalstva in večanje njihovega deleža v starostni strukturi. Koncem dvajsetega stoletja je postala starost v razvitem .svetu eden od problemov, ki ga je Flora (Flora 1986) napovedoval že desetletje pred tem. V članku je starost najprej obravnavana z vidika različnih teoretskih okvirov, pred-v.sem pa je v središču interesa njena vloga pri oblikovanju in/ali spreminjanju pokojninskih programov, prav tako pa tudi njena povezanost s tveganjem siromašenja. V delu, ki je namenjen tej problematiki v slovenski družbi, pa je težišče pomaknjeno na razmerje med starostjo in siromašenjem, kjer rezultati analize pritrjujejo tistim, ki zanikajo neposredno povez;most med obema pojavoma.
Konccptualizacija problema
Sklenitev modernega demografskega prehoda
Ob koncu dvaj.setega stoletja se v razvitih industrijskih družbah končuje demografski prehod, kjer se je po eni strani končal proces zmanjševanja stopnje rojstev in smrtnosti, po drugi strani pa so bili ti procesi precej nestalni zaradi učinkov vojn na strukturo prebivalstv;i. Prav tako pa je k večanju deleža starejšega prebivalstv a prispevala tudi daljša pričakovana življenjska doba, zaradi česar ta kohorta pridobiva posebno |Xjlitično težo.
Starostna struktura prebivalstva je rezultat treh osnovnih procesov: rodnosti, smrtnosti in migracij. Če so ti procesi nespremenjeni v daljšem časovnem obdobju, se oblikuje stabilna starostna struktura in obratno, vsaka sprememba v enem od naštetih procesov povzroči spremembo starostne strukture. Tako je baby-boom' I50 drugi svetovni vojni ameriško starostno strukturo pomladil, kar bo v določenem obdobju vplivalo na to strukturo obratno - prispevalo bo k njenemu pos|>ešenemu staranju. Čeprav je večina razvitih drž;iv že sklenila demografski prehod, se bo staranje prebivalstva nadaljevalo še v naslednje stoletje (Grigsby v Johnson, Slater 1996,344).
Bist^■o demografskega problema je prav enostavno - v industrijskih družbah delež starejših ljudi narašča in delež aktivnih upada, toda dinamika te spremembe
je kompleksna in se spreminja od države do države. V.se razvite države beležijo podaljšanje življenjske dobe zaradi boljSe prehrane in higiene, napredek medicine pa je povečal možnost |)reživetja mladih. Toda razlog staranja prebivalstva ne leži v podaljšani življenjski dobi, temveč v nezadostnem številu rojstev, trdijo nekateri (.|ohn.son, Conrad, Thompson v Johnson, Slater 1996, 254).
Tako se je npr. med leti 1960 in 19S)0 število starejših ljudi - nad 60 let - v vseh državah članicah Evropske skupnosti povečalo za polovico in že predstavlja petino prebivalstva. Ta trend .se bo nadaljeval, če bo delež rojstev še naprej upadal ali ne bo dotoka mlajših ljudi iz migracij, kar je tudi postalo ix)membna politična tema (Hantrais 1995). Tako se staranje prebivalstva ne kaže kot proces, ki bi .se mu morale družbe izogibati, temveč bi ga morale dojeti kot rezultat in posledico načrtovanih oz. željenih procesov, kar pa zahteva tudi prilagajanje socialnih institucij (Grigsby vjohnson, Slater 1996, 350)
Demografsko .staranje kot socialni problem
V državah Evropske skupnosti se zakonska upokojit\'ena starost giblje med 60. in 65.letom, pokojninsko zavarovanje pa se je razširilo na v.se kategorije delavcev in njihovih partnerjev, kar je še naprej večalo število ekonomsko neaktivnega prebivalstva. Toda sedanji demografski tokovi - upadanje rojstev in daljša pričakovana življenjska doba - in pospešeno upokojevanje so podrli ravnovesje v odvisnosti od mlajših k starejšim ljudem in s tem obremenili aktivno prebivalstvo bolj, kot je bilo s političnimi ukrepi predvideno.
Zalo sama povprečno višja starost prebivalstva .še ne pomeni ekonomskih problemov; problem je postala takrat, ko ji ni sledilo ustrezno podaljšanje delovne dobe, saj se je upokojitvena starost celo znižala. Zaradi podaljšanega procesa izobraževanja se je začetek vključevanja v delovni proces zakasnil. Te dolgoročne spremembe v zaposlovalski pogotlbi - kasnejši začetek dela in zgodnejši konec - so privedle do skrajševanja produktivnega obdobja kljub izboljšanju zdravja in večjim možnostim za preživetje, ki so hkrati prispevale tudi k zvečanju produkcij-.skih jx>tencialov posameznika. Skrajšana doba v procesu zaposlovanja je podaljšala dobo odvisnosti in transferja virov med produktivnim in neproduktivnim delom prebivalst\'a Oohnson, Conrad, Thompson v John.son, Slater 1996, 255).
Ker zakonska upokojitvena starost ne upošteva delovne zmožnosti, razen v primeru invalidnosti, je starost kot meja upokojevanja določena predvsem politično. Zaradi političnih in ideološkili razlogov je bila povsod v Evropski skupnosti določena relativno nizko ali pa se je celo vzpodbujalo k zgodnjemu upokojevanju zaradi rastoče brezposlenosti, kar se je dogajalo v času, ko so biološki, socialni in ekonomski razlogi go^rili v prid podaljšanja delovne dobe. V praksi je zakonska starost upokojevanja le mejnik, ko posamezniki lahko zaprosijo za upokojitev. Na splošno se začne kreativnost ljudi zmanj.ševali nekako 10 let pred upokojitvijo, kar p;i ni nujno otiraz (ne)zmožnosti za delo. Tako zgodnje upokojevanje prisili ljudi v najprej nepolno in nato polno pokojnino v času, ko bi lahko .še več let preživeli v statusu zaposlenosti (Hantrais 1995, 129 - 134).
Predlagane rešitve
Spremembe v starostni strukturi, lx)ljša zdravstvena oskrba, nižja starost up>o-kojevanja in višje pokojnine so i>ovzroČile tudi sprenjembe v pojmovanju starosti, postavljanje novih vprašanj politikom in premišljanju nekaterih tradicionalnih vzorcev nege odvisnih družinskih članov, upokojit\'ene starosti in vloge družine. Prevladujoče rešir\'e se lahko razdeli v dve glavni skupini:
1.	od drugačnega obravnavanja tlemografskih trendov in sicer s povečanjem podpore staršem 7m rojstvo in vzgojo več otrok, do plačane starševske odsotnosti, nadomestil za otroško varstvo, omogočanja ženskam, da so lahko združevale |x)k-licne in družinske zahteve;
2.	do socialne zaščite za starejše in onemogle v smislu, kako najti načine za zmanjšanje stroškov ob ohranjanju visokega standarda nege.
Ekonomski in demografski pritiski bi lahko imeli z;i posledico konvergenco politik, toda dogaja se prav nasprotno; vlade so prisiljene omejevati stroške, obenem pa poskušajo povišati življenjski standard starejših in nezmožnih.
Toda različne države pristopajo k reševanju omenjenih problemov različno: v nekaterih držav-ah so bili ukrepi usmerjeni predvem na najbolj zapostavljene skupine (Danska), drugje so bili ukrepi usmerjeni v zagotavljanje minimalne pokojnine (Španija); v haliji je standard starejših bolj |x)rasel kot pa pri drugih družbenih kategorijah. Povsod se povišanja življenjskega standarda ne da pripisati povečani skrbi za starejše; velikokrat je namreč rezultat večjega varčevanja v poklicnih pokojninskih skladih. Če ti skladi ni.so uvedeni, potem je zelo verjetno večje razslojevanje med upokojenimi, kjer so ogroženi predvsem tisti, ki jim je državna pokojnina edini vir dohodka (Hantrais 1995. Hi, 143). Osrednji predlogi pa se sučejo okoli spreminjanja blaginjske in delovne pogodbe.
Blaginjska pogodba
Način, kako so sistemi blaginje in upokojevanja odražali probleme v 70. letih, je vodil D. Thompsona do sklepa, da je država blaginje "eno-generacijski" problem. Meni namreč, da .se je zgodil sicer nenameren, vendar pa dosleden in uspešen po.skus, ki ga je izvedla relativno obsežna kohorta, ki je nastopila svojo zrelo dobo neposredno pred in po drugi svetovni vojni, ko si je priredila glavne koristi povojne države blaginje. Ta "generacija blaginje" je veliko pridobila tako oti sistemov blaginje kot od davčnih sistemov: subvencioniranje potrošnje, radodarne otroške dodatke, širjenje izobraževalnega sistema, obsežne |x)kojninske pravice. Ta generacija je bila vedno "čisti dobitnik" v državi blaginje, kar želi ohraniti tudi v obdobju upokojitve. Pri vsem tem pa je najlx>lj |x)membno to, da se te zahte\'e (in pričakovanja) spopadajo s preobremenjenimi blaginj.skimi proračuni in ko je nniogo aktivnih ljudi odvisnih od nadomestil z;i brez|x)selnost. Od sredine 70.let, ko je porasel delež mhijših odraslih z nepreskrbljenimi otroki in se zanje zmanj.šal delež socialnih pomoči, so starejši ohranili ali pa celo povečali vrednost svojih državnih pokojnin.
Thompsonova zamisel o tej obliki medgeneracijskeg;i konflikta za omejene vire je pri različnih analitikih naletela na ostre kritike, ki so mu očitale, da kohorta
ni ravno najbolj ustrezna enota za tovrsuio analizo. Zagovarjati tezo o konfliktu med mladimi in starimi za iste vire oz. o "generaciji blaginje" jx)meni, pravzaprav, privzeti tezo o homogenosti nie<l generacijo starejSih, ki pa ni sama po sebi imiev-na. Razredna delitev in delitev po spolu so bistveno pomembnejše od Jiste |x) starosti. Prvi problem .se pojavi pri določanju, kdo je mlad oz. star; po drugi strani pa je pomembna delovna kariera in možnosti dostopa do socialnih prejemkov oz. do davčnih olajšav. Daniels meni, da je pomembnejše vprašanje, kaj je to "pravična družba", pravična do starejših in do drugih Oohnson, Conrad, Thomp.son v Johnson, Slater 1996, 256, 257).
Delovna pogodba
V zadnjih desetletjih, ko .se je poskuš;ilo reševati obstoječe blaginjske programe, se je spremenila tudi delovna |x)godba med generacijami, ki je posebej močno učinkovala na razmerje med aktivnim in neaktivnim delom prebivalstva. Kot trdi Anne-.Marie Guillemard, je bil v tem okviru posebej opazen trend k zgodnjemu izstopu s trga delovne sile, kar je potekalo brez nadomestnih ukrepov za starostno omejitev prejemanja starostne pokojnine ali socialnih prejemkov. Ta ukrep naj bi bil povezan, kot pojasnjuje Lazear, z z^idržanostjo delodajalcev do zaposlovanja starejših delavcev. V velikih korporacijah so namreč stroški zaposlovanja delovne sile izredno visoki, zato jih poskušajo zmanjševati z omejevanjem njenega nadomeščanja. Eden od načinov, kako to uspešno storiti, je zadrževanje starejših in izku.šenih delavcev, kar se ne veže nujno niti na isto delo niti na delavčevo produktivnost, temveč gre za poskus, kako "privezati" delavca na delodajalca z lojalnostjo. S tem predstavlja ta delavec dodatni strošek, ki pa je lahko še vedno manjši od stroškov nenehnega zamenjevanja delovne sile. Druga možnost je, .seveda, zgodnje upokojevanje z ugodnimi pokojninskimi programi. Dokler bodo stroški delodajalca ob zgodnjem upokojevanju manjši od stalnosti zaposlitve neproduktivnega delavca do njegove starostne upokojitve, bo zgodnja upokojitev ugodna izbira za delodajalca. Ameriške raziskave kažejo, da je to tudi ugodnejši izbor za sindikate.
Zgodnja upokojitev je ugodna za vsakogar, le za delovno aktivne ne, saj morajo ti pokrivati stroške ugodnih pokojninskih programov ali prek davkov, povečanih prispevkov ali pa prek višjih cen produktov korporacij, ki zagovarjajo ta ukrep. Tako se zdi, da večji delež starejših med aktivnimi ni v interesu nobene strani, čeprav vladne administracije same podpirajo zgodnje upokojevanje kot reševanje problemov trga delovne sile. Ker je premeščanje zaposlitev od starejših k mlajšim še vedno zelo popularna strategija, imamo v resnici opraviti z nezdružljivostjo dveh javnih dobrin: med kratkoročno skrbjo za trg delovne sile in dolgoročnimi pokojninskimi stroški (ibid, 258-259).
V isti okvir, toda z drugačnimi poudarki, sodi tudi kriza nemškega modela glavnega prinašalca dohodka, ki temelji na načelu, da je država blaginje dinamični strukturni odgovor na nezdružljivost socialnih in ekonomskih potreb. Država blaginje je tako po.srednica med socialnimi in ekonom.skimi cilji, saj ščiti državljane pred tegobami in s tem zavaruje reprodukcijo družbe, obenem pa je odvisna od uspešnosti ekonomije. Nezdružljivost obeh ciljev je stalna in zahteva .stalno prila-
gajanje režima države blaginje, pokojninski sistem pa je tipični primer, kako se morajo vlada in politični partnerji stalno prilagajati na spremenjene socialne in ekonomske razmere. Tako relativno visoke nemške pokojnine, ki se vežejo na prispevke, silijo vlado v rešitve, ki zmanjšujejo podporo ekonomsko neaktivnemu prebivalstvu, saj je močan model prinašalca dohodka preveč obsežen, da bi se ga lahko ohranjalo .še naprej brez večjih sprememb. Problemi pri reformiranju tega modela pa so v tem, ker ni na voljo dovolj delovnih mest za vse tiste ženske, ki bi si znova ali pa nanovo iskale zaposlitev. Če se bo ta trend omejitvenih možnosti za polno zaposlitev nezapxjslenih ali delno zaposlenih žensk nadalje\'al, bodo te, ki so odvisne predvsem od partnerjevega zaslužka, še potrebovale inter\'entno pomoč z naslova socialne varnosti (Meyer 1998, 197-199, 206).
Sklep
Delovanje blaginjskih in zaposlitvenih programov slabša razmerje med ekonomskimi in socialnimi problemi, ki se zgoščajo pri starejšem prebivalstvu. Ti problemi niso kratkoročni, ki bi se jih dalo rešiti z monetarnimi in davčnimi ukrepi. Četudi bi se delež rojstev povečal v naslednjih desetih letih, bodo problemi staranja industrijskih družb ostali aktualni še naslednjih 50 let. Gre za dolgoročni problem, ki je neznosen za vladne administracije, ki imajo raje rešitve, kot pa da bi se ukvarjale s problemi Qohnson, Conrad, Tliompson v Johnson, Slater 1996, 260).
Tako pridobiva starost pomembno vlogo v prerazdelitvenem konfliktu in nova pogodba med generacijami mora zadevati spremembe v dokladnem pokojninskem sistemu (pay-as-you-go). Pokojninski sistem zadeva legalno pogodbo med dvema generacijama: med zaposlenimi, ki plačujejo prispevke, in med upokojenimi, ki prejemajo pokojnino. V resnici pa gre za družbeno pogodbo med tremi generacijami, saj so posredno vključeni tudi mladi, ki še ne delajo, bodo pa plačevali v prihodnje, a nimajo ustreznega vpliva na institucionalizacijo tega odnosa.
Revni starejši: ohranjanje stereotipa ali realnost?
Na blaginjo posameznika dramatično vpliva tudi starost, predvsem pa običajno trga delovne sile ter s tem aktivnega dela populacije in pa spremenjeni vir glavnega dohodka. Velikokrat se s tem bist\eno poveča rizičnost znižanja blaginje in povečanje siromaštva. Ne glede na to pod kakašnimi pogoji se posameznik upokoji, ostaja vprašanje, ali je verjetno, da se bo statistično preselil v razred s pomembno nižjimi dohodki, odprto.
Vzporedno z naraščajočo ogroženostjo z brezposelnostjo se je zmanjšala možnost starejših, da bi si sami izbindi izstop s trga delovne sile. Mnoge države so v začetku reševale brezpo.selnost prav z zgodnjim upokojevanjem, s čimer so poslabšale razmerje med zaposlenimi in vzdrževanimi ter obremenile državni proračun. Ta proces je bil {X)sebej izrazit v Italiji, kjer so nadomestila za brezposelnost nizka in kjer velika podjetja s tihin» soglasjem države rešujejo svoje probleme zapo.slovanja s prestrukturiranjem in zgodnjim upokojevanjem in začasnim zaposlovanjem.
V	Evropi imajo up>okojeni povso<l pravico do dela, ne da bi bila pri tem ogrožena njihova pokojnina. Ta trend je odraz nizkih plač v preteklo.sti, ki so se prevesile v nizke pokojnine in potrebo po dodatnem plačanem delu. V mnogih državah je bilo zgodnje upokojevanje široko sprejeta strategija reševanja problemov zaposlenosti, ki pa je po drugi strani povečala ogroženost z revščino in izključenostjo.
V	evropskih državah so starejši relativno dobro zaščiteni v primerjavi z nekaterimi drugimi skupinami, kot so dolgoročno brezposelni in otroci iz velikih družin. Ker v vseh državah pretistavljajo upokojenci pomemben del v olilnega telesa, se njihov standard ni bistveno spremenil v primerjavi z drugimi skupinami ali pa se je celo izboljšal, kot na primer na Poljskem.
Tako se v mnogih tranzicijskih državah zdi, da so upokojenci doživeli večji psihološki šok zaradi liberalizacije cen in inflacije, kot pa zaradi premizkih pokojnin (n.pr. Romunija, Albanija). Velik del upokojencev prejema minimalne pokojnine, ki pa .so relativno visoke v primerjavi s povprečnimi plačami. Problem večje revščine upokojencev se tako kaže predvsem kot problem revnih držav, kjer je državni proračuni visoko obremenjen s socialnimi stroški, upokojevanje precej zgodnejše kot drugje (tudi do 8 let), ko visoka inflacija znižuje realno vrednost pokojnin in kjer ujxikojenci predstavljajo več kot četrtino prebivalstva. Poviševanje upokojitvene starosti pa lahko v teh deželah, podobno kot v Zahodni Evropi, privede do večjega invalidskega upokojevanja, saj |x)skušajo ljudje maksimizirati svoj dohotlek v strateškem trikotniku brezposelnosti, invalidnosti in upokojitve. Tistim, ki niso zajeti ali pa so le delno zajeti v pokojninsko zavarovanje, je namenjena socialna pomoč. V Bolgariji delež teh ne presega 5 odstotkov. V revnih tranzicijskih državah .se pojavlja tudi grožnja, da bodo upokojenci prikrajšani pri reformiranju pokojnin.skega zavarovanja (Duffy 1998, 6l, 88-89).
Nasprotno pa Smeeding (1990 na osnovi svojih raziskav sklepa, da .so matriar-halne družine bolj zastopane v segmentu revnega prebivalstva (v državah, ki so vključene v Luxemburg Income Study). Hkrati pa zavrača tezo, da .so starejši in upokojenci bolj izpostavljeni rev.ščini. Ta trditev je veljala v petdesetih in .šestde-•setih letih, sredi osemdesetih let pa je ta zgodba izgubila svojo empirično podlago. Posameznih primerov ne gre zanikati, o splošnem vzorcu pa ne moremo govoriti.
Podobne trende odkriva v Združenih državah Amerike Smolensky (1988), ki ugotavlja, da se je:
1.	.stopnja revščine med starejšimi po letu 1939 precej zmanjšala, posebno po letu 1969, ko je bil uveden program "vojne proti revščini";
2.	stopnja revščine med otroki v obdobju 1939 -1969 precej zmanjšala, toda po letu 1969 se je spet povečala;
3.	po letu 1974 se je revščina med otroci povečala na račun starejših.
Te premike se lahko pojasni takole. Premik so pripisali političnim ukrepom, ki so bolj usmerjeni v zmanjševanje revščine starejših. Toda povečanje revščine med otroki ne gre pripi.sati temu istemu dejstvu, kot se to običajno trdi, temveč dejstvu, da vedno več otrok živi v revnih in v enoroditeljskih družinah, ki so posebej izpostavljene grožnjam siromašenja (Novak 1994,121-122).
Skratka, če odiiiLsliiuo izstopajočo splošno revščino v nekaterih evropskih tranzicijskih državah, potem starejši in upokojenci ne veljajo za tisto socialno kategorijo, ki bi jo v primerjavi z drugimi močneje ogrožala revščina in sironuišenje. Kako pa je v Sloveniji?
Slovenija v primežu posledic demografskega prehoda
Slovenska družba se lahko po šte^'ilnih kazalcih primerja z razvitejšimi evropskimi državami, med katerimi je posebno pomemben ta, ki govori o razmerju med aktivnim in neaktivnim delom prebivalstva. Če se meri aktivnost s .staro.stno dobo med 15. in 59. letom starosti, potem je neaktivnih 35 odstotkov prebi\'alstva. čeprav nekatere ocene govorijo o razmerju 2 : 1. Nizka stopnja rodnosti in pri.selitvene rasti pa govorita o pospešenem staranju celotnega prebiv~alst\~a. Čeprav je delež žensk v delovni sili (44.4 odstotkov) bistveno višji kot v marsikateri drugi evropski državi, pa je pričakovana življenjska doba v sorazmerju z drugimi državami -ženske živijo (78.2 leti) skoraj z:i let dlje kot moški (70.8 let). V nasprotju z drugimi evropskimi državami pa je poprečna upokojitvena starost za oba spola relativno nizka: dobrih 58 let za moške in skoraj 55 let za ženske. Prav tako je neugodno razmerje med upokojenimi in aktivnimi zavarovanci (zajKJslenimi), saj se je število u|X)kojenih od leta 1981 skoraj podvojilo (273 000 leta 1981 in 468.000 leta 1997). Delež upokojenih tako predstavlja četrtino (24 odstotkov) celotnega prebivalstva, razmerje med njimi in zapo.slenimi pa se je od leta 1991, ko je bilo 1 : 2, še zmanjšalo in sicer na 1:1,7. Demografske projekcije |x>dobno kot drugje kažejo še na nadaljnje naraščanje števila upokojenih, ki naj bi .se po letu 2000 celo povečalo, medtem ko se delež zaposlenih ne bi bist\'eno spremenil. V okviru podobnih demografskih gibanj in sedaj prcn'ladujočega pokojninskega sistema (dokladni sistem) se pričakuje nadaljnja porast obremenjevanja družbenega bruto proizvoda s pokojninami od sedanjih 14.42 odstotka za leto 1997 na predvidenih 26 odstotkov leta 2040 (Prijatelj 1998).
Zahteve po reformiranju pokojninskega sistema spremljajo različne kritične note in nasproto\'anja, ki predvsem .sedanjo generacijo upokojencev predstavljajo kot generacij.sko zavezo, ki se mora braniti pred iniciativami sprememb mlajših kohort. Prav tako pa jih spremljajo tudi prepričanja, da je v primerjavi z mlajšimi, z zapo.slenimi, starejša kohorta bolj ogrožena s siromašenjem in slabšimi življenjskimi ix>goji. Starost pa naj bi bila ob S|X)lu tudi najpomembnejši dejavnik tveganja siromaštva. Tako je namen analize preveriti, ali razpoložljive informacije pritrjujejo tem trditvam, ali pa jih morda celo zanikajo.
Demografska struktura predmeta analize
V analizo so bili zajeti |x>datki, ki so bili leta 1994 zbrani z vprašalnikom Kvaliteta življenja v Sloveniji na reprezentativnem vzorcu anketiranih (anketo je izpeljal Inštitut za daižbene vede Fakultete za družbene vede v Ljubljani). V.se ana-
lize so bile narejene na podvzorcii zajKJslenih (kot zaposleni so šteti vsi, ki niso bili upokojeni in so delali s polnim ali polovičnim delovnim časom, ki so delali na svoji kmetiji ali v svojem podjetju, obrti ali v svobodnem poklicu) in na podvzorcu upokojenih. Tako je bilo v analizo vključenih 958 zaposlenih (52.1 odstotek celotnega vzorca) in 499 upokojenih (27.6 odstotkov celotnega vzorca).
Tako vzorec anketiranih sestavljata dve osrednji kategoriji: zapo.sleni in upokojeni v razmerju 2:1. Spolna strukuira kaže dvojno podobo: med zaposlenimi je več moških kot žensk, toda med upokojenimi je slika ravno obratna - moški in ženske so zastopane v razmerju 2 : 3. Izobrazbena struktura pa prav tako potrjuje znana dejstva, da so mlajše generacije lx)lje izobražene od starejših - delež zaposlenih z višjo ali visoko izobrazbo (13.3 odstotka) je dva in polkrat večji od iste kategorije upokojenih (5.7 odstotka) in obratno - upokojenih le s končano osnovno šolo (60.1 odstotek) je dvakrat več kot iste kategorije zaposlenih (30.8 odstotka).
Blagostanje
Raziskovanje življenjske ravni jc umeščeno v dolgoletno tradicijo raziskovanja blaginje na individualni ravni, kjer se prepletajo različni pristopi, umeščeni v nedra različnih družbenih disciplin, hkrati pa mu tudi občasno spogledovanje z agregatnim zbiranjem podadtov ni nije, zaradi česar si posledično pridobi drugačne oznake. Med najbolj znanimi in zglednimi pristopi je še vedno švedska analiza (Erikson 1993), kjer je v središču raziskovalnega interesa dostop do življenjskih virov, tuja pa mu prav tako tudi ni anketirančeva ocena tega dostopa (Novak 1995, 6). V primeru te analize bo v središču pozornosti predvsem blagostanje anketiranih kot se kaže na ravni bivalnih, finančnih in materialnih pogojev.
Pri ponazoritvi tokov analize je smotrno oblikovati dvostopenjski model in najprej ponazoriti preverjanje hijx)teze: socialni dejavniki, kot so spol, status tipokojenosti in izobrazba, ne vplivajo na dohodek gos/mdinjstifa.
Skica 1: Vpliv socialne stnikture na dohodek
Dejavniki s(KiaIne strukture
Številni viri podpirajo tezo, da ženski spol in starost, poleg pripadnosti etnični manjšini in nezaposlenosti, prav tako pomembno vplivata na siroma.šenje in tako potencialno pripomoreta k oblikovanju socialnih manjšin (Townsend 1979). Celo več, našteti dejavniki pospešujejo ranljivost ogroženih družbenih skupin kot so
dnižine mater samohranilk, priseljencev, upokojenih in vdov, mladih družin z večjim številom nepreskrbljenih otrok (Häuser, Fischer 1990; Ringen 1986), medtem ko drugi predvsem enoznačni vpliv starosti in upokojenosti na siromašenje zanikajo (Smeeding 1991).
Druga hipoteza pa predpostavlja, da status upokojenosti ne vpliva na blagostanje posameznika in se lahko ponazori v naslednjem modelu.
Skica 2: Vpliv statusa upokojenosti na blagostanje.
Za dokazovanje navedenih hipotez bodo v analizo pritegnjeni naslednji kazalci:
1.	socialne strukture, merjene s spolom, doseženo izobrazbo in delovnim statusom (zaposlen, upokojen);
2.	blagostanja, merjenega z materialnimi pogoji (posedo%'anje telefona, avtomobila, gospodinjskih pripomočkov in aparatov zabavne elektronike), bivalnimi pogoji (kopalnica, stranišče, vlažnost, gostota - površina na stanovalca) in finančnimi pogoji (sposobnost zbrati v tednu dni znesek v višini 200.000 sit oz. USD 720, kar je bil petkratnik poprečnega dohodka v juniju 1994);
3.	siromaštva, merjenega z monetarno mero (polovica mediane dohodka na člana gospodinjstva) in nemonetarno mero (izjava anketiranih, ali jim kdaj zmanjkuje denarja za pokrivanje nujnih življenjskih potrebščin, kot so hrana in oblačila ter plačilo stanarine).
Križanje in Cranierjev V-test so bile uporabljene siatistične metode (Preglednica 1).
Prcgledtiica 1: Blagostanje - primeijava med zaposlenimi in upokojenimi v odstotkih
Pogoji	Zaposleni	Upokojeni	Signifikanca	CranK-r Viest
Bivalni				
Sohtsinik .stanenanja	63.5	81.3	0.00000	0.22393
.Stanovanjski ix>dstandanl	34.8	49.6	0.00000	0.14845
Podstandardna opreniljeno.st	3.4	6.5	0.00000	0.17349
Posedovanje				
barvne TV	24.0	53.1	0.00000	0.34834
Barvna TV*	69.4	34.782	0.00000	0.34834
Finančni				
Poprečni dohodek v sit	34.294	34.782	0.81000	0.0579
Večji dohodek od p<iprečncga	38.3	39.8	0.61402	0.01379
Večji dohodek od min.živ.str	31.4	33.2	0.51195	0.01793
I>ohodek večji od zajamč. OD	76.9	76.7	0.92816	0.00247
Prejemnik den. pomoči	5.9	5.1	0.53556	0.01623
Zbere 200.000	571	31.1	0.00000	0.23942
Materialni				
Ima avto	80.2	45.2	0.00000	0.33533
Ima počitniško hiSico/prikol.	6.4	9.2	0.05083	0.05116
Ima zemljišče	10.4	11.6	0.49358	0.17940
Siromaštvo				
Zmanjka denarja	40.7	38.1	0-32827	0.02561
Zadovoljstvo				
s stanovanjem	77.4	82.0	0.12171	0.05370
/ mat..stanjcm	52.5	45.0	0.02423	0.07138
Vpliv socialne strukture na dohodek
Kakorkoli se spreminja razmerje med aktivnim in neaktivnim delom prebivalstva, predvsem s hitrim povečevanjem deleža starejSih, pa ostajajo nespremenjena prepričanja, da se z vsako izključitvijo oz. zapustitvijo trga delovne sile poveča tveganje siromašenje nezaposlenih. Celo več, starost in ovdovelost sta dolgo veljala za sinonima revščine; zaposlenost pa se je pojmovjila kot funkcionalni ekvivalent relativne blaginje (Gans 1992,48).
Kot so nicdnarodnc primerjave o povezanosti med starostjo in večjim osiro-mašenjem neskladne - eni tej povezanosti pritrjujejo (n.pr. Gans 1992), medtem ko jo drugi zanikajo (Smeding 1991) - je potlobno tudi s tovrstnimi informacijami v Sloveniji. Medtem ko Ružič (1994, 307) in Žnidaršič (1995) to zvezo potrjujeta, jo Novak (1996) zanika. Slednja avtorica ima tudi verjetno pojasnilo o tem, kaj je razlog teh razlik. Po njenem mnenju je potrebno iskati njihov izvor v različnih merah; prvi avtorici (Ružič; Žnidar.šič) merita ekonomski .standard z odho<lki gospodinjstva, medtem ko ga tretja avtorica (Novak) meri s prihodki. Slednja pa prav tako ugotavlja - v nasprotju z Žnidaršičevo, da ob starosti tudi spol ne vpliva statistično pomembno na materialni standard ljudi, temveč predvsem nižja izobrazba in z njo povezan slabši dostop do različnih virov blaginje (Novak 1996). Naštete značilnosti pa so dovolj zgovoren razlog, da se natančneje analizirata dve kategoriji prebivalstva - zaposleni in upokojeni - glede na različne razsežnosti živ-ljenj.ske r;ivni.
Vpliv statusa upokojenosti ua blagostanje
I)ejavnikov vpliva na blagostanje posameznika in .skupnosti, v kateri biva in živi, je več; predmet analize pa bodo na.slednji pogoji: bivalni, finančni in materialni. Bivalnil>ogoji &c najbolj pregledno opišejo s podatki o kakovosti stanovanja in njegovi opremljenosti z različnimi gospodinj.skimi in dnigimi aparati. Med (Kimemb-ne pod;itke pa sodijo tudi tisti o tipu lastništva stanovanj, v katerih biva opazovana populacija. Obe opazovani kategoriji, zaposleni in upokojeni, približno enako pogosto bivata v najemniškem stanovanju (8 odstotkov), medtem ko so upokojeni pogosteje lastniki stanovanj (80 odstotkov), vendar pa manj pogosto bivajo v stanovanjih svojih sorodnikov (7.4 odstotka) kot pa zaposleni (26.4 odstotkov). Ta slika ne govori toliko v prid boljši la.stniški stanovanjski strukturi upokojenih, kot kaže na |x>memben vzorec sobivanja staršev in njihovih otrok, kjer bodo ti zelo verjetno detliči stanovanjskih prostorov s\'ojih staršev.
Kljub temu, da se lahko v primerjavi bivalnih razmer prebivalstva v zadnjem desetletju opazijo vidne izboljšave, čeprav v manjši meri pri tistih z nižjo izobrazbo; znane ugotovitve tudi kažejo, da se problem neprimerno opremljenih stanovanj zgošča predvsem med najstarejšim prebivalstvom ter tistimi z nižjo izobrazbo, medtem ko je pri višji izobrazbeni kategoriji ta problem poix)lnoma izginil (Mandič 1995, 223). Ko se upošteva standard primerne opremljeno.sti -stanovanje ima tuš ali kopalnico, stranišče na izpiranje, ni vlažno, ix)prečna površina na osebo pa je med 15 in 25 kvadratnimi metri (pri nadstandardni opremljenosti so izpolnjeni vsi standardni pogoji, površina na osebo pa je vsaj 25 kvadratnih metrov), se pokaže, da upokojeni (polovica) pogosteje bivajo v pod-standardno opremljenih stanovanjih kot pa zaposleni (tretjina). Čeprav je zveza med zaposlitvenim statusom in primerno opremljenostjo stanovanj značilna, je šibka, k;ir navaja na to, da so za vzpostavitev te zveze prav tako, ali celo bolj, pomembni tudi drugi dejavniki.
Bivaltie pogoje dopolnjuje opremljenost gospo<linjstva z različnimi predmeti trajne potrošnje, kot .so različni gos|xxliniski aparati ali predmeti zabavne elektronike. Tako je velika večina gospodinjstev (.sedem de.setin pri z;iposlcnih anketi-
rančih in osem desetin pri upokojenciii) standardno opreniljenih, saj imajo štedilnik, hladilnik in/ali ziimrzovalnik in pralni stroj. Medtem ko je nadstandardna opremljeno.st (še pomivalni stroj in mikrovalovna pečica) bolj značilna za kategorijo zaposlenih. Tudi v tem primeru je povezanost med opremljenostjo stanovanj s tovrstnimi predmeti in zaposlitvenim statusom značilna, je pa razmeroma šibka in nas opozarja na pomembno delovanje tudi drugih dejavnikov. Nasprotno pa je pri posedovanju predmetov zabavne elektronike, kjer je barvni televizor zaščiuia znamka upokojenih, medtem ko imajo zapo.sleni običajno poleg tega še glasbeni stolp, video napravo in osebni računalnik, zveza med temi spremenljivkami in zaposlitvenim statusom precej močna, kar nas lahko navaja na sklep, da se posedovanje teh predmetov veže tudi na generacijsko pripadnost.
Pri merjenju bivalnih pogojev pa je po.sebno zanimiv podatek, da ti ne vplivajo na zadovoljstvo z njimi; četudi upokojeni pogosteje bivajo v |x)dstandardnih bivalnih pogojih kot z;iposleni, so z njimi zadovoljni. Celo več, statistične mere kažejo, da je primerjava med obema dejavnikoma statistično nerelevantna. Finančni pogoji posameznika in .skupnosti, v kateri biva, so podobno kot druga dva .sklopa - bivalni in materialni pogoji - odvisni od poklica in z njim povezane z^poslit\'e in dohodka, obenem pa še od števila članov skupnosti, ki se s tem dohodkom preživljajo. Med denarnimi kazalci, ki so pomembni za to analizo, je med prvimi dohodek na člana gospodinjstva, ki je bil izračunan tako, da je bil poprečni skupni mesečni dohodek gospodinjstva v zadnjih treh mesecih pred anketiranjem (1994) deljen s številom članov gospodinjstva.
Tako se je izkaz;ilo, da je bil poprečni dohodek na člana gospodinjstva pri obeh opazovanih kategorijah skoraj enak (med 34.000 sit in 35.000 sit), medtem ko je bil za celoten vzorec nižji (32.721 sil). SiaiLsiične mere pa pravijo, da je zveza med dohodkom na člana gospodinjst\'a in zaposlitvenim statusom statistično neznačilna, kar pomeni, da na njegovo višino vplivajo drugi dejavniki, ne pa izbrana dva. Prav nasprotno pa kaže opazovanje zveze med zaposlitvenim statusom in zmožnostjo aktiviranja dodatnih finančnih virov; zveza je značilna in vredna upoštevanja, saj bi za|x>sleni lažje (dobra polovica) aktivirali potrebna dodatn:i Finančna sredstva kot pa upokojeni (tretjina). Družina in prijatelji torej, neformalne mreže - bi bila pri obeh kategorijah najpogosteje vir teh sredstev, čeprav ne enako pogosto.
Nedenarni kazalci pa ne kažejo le na materialne pogoje anketiranih, temveč tudi na eventualni dostop do drugih virov (siva ekonomija), ki pa se odražajo na njihovem blagostanju. Lastništvo materialnih dobrin kot so avto, počitni.ška hišica ali prikolica, hiša iiVali stanovanje in zemljišče, ki ga anketirani ne u|x)rablja, dodatno osvetljuje njihove materialne pogoje. Uporabljene statistične mere kažejo, da je med statusom upokojenosti in naštetimi dobrinami statistično značilna zveza, čeprav v glavnem šibka, raz^n pri posedovanju avtomobila, kjer je zmerno močna.
Pomembna plat vsakega blagostanja je tudi njegovo nasprotje - neblagostanje oz. siromašttx>, posebno v smislu splošno privzete premise, da je zaposlenost ekvivalent blagostanja in zadosti zanesljivo zagotovilo pred tveganjem siromašenja. V tem okviru veljajo starejši, posebno pa vdove, za tiste kategorije, ki sodijo med
posebej ranljive. Ko se preverja odvisnost rizikov siroma.šenja (nižji dohodek in lastna ocena o zinanjkovanju denarja za najniijnej.?e življenjske potrebščine) od statusa za|x>slenosti, se pokaže, da so zveze med njima statistično nepomembne. Skratka, višina razfK)lažljivega dohodka ni odvisna od statusa zaposlenosti - biti zaposlen ali upokojen, temveč otI drugih - žal, nemerjenih - dejavnikov To sliko |X)trjujc tudi podatek, da enak delež obeh opazovanih kategorij (pet odstotkov) prejema denarno pomoč ali določeno obliko varstvenega dodatka zaradi nižjih dohodkov cxl uradnega kriterija za minimalne življenjske stroške. Podobno velja statistična neznačilnost tudi za zvezo med statusom upokojenosti in osebno presojo o zmanjkovanju denarja za najnujnejše življenjske jx)trebščine.
Glede na podano sliko blagostanja je tudi zanimivo ugotovili, kako so v tej povezavi ljudje z.;idovoljni z danimi materialnimi |X)goji. Podatki kažejo, da je to zadovoljstvo sicer statistično značilno povezano s statusom zaposlenosti, vendar pa je ta zveza šibka, kar samo pomeni, da imajo poniembnej.So vlogo drugi dejavniki. Tako zaposleni kol upokojeni ocenjujejo svoje materialne pogoje takole: dobra osmina kot slabe, polovica kot dobre, medtem ko se dobra tretjina ne more odločiti med skrajnima vrednostima.
Primerjava blagostanja med zaposlenimi in upokojenimi kaže na znano ugotovitev, ki pravi, da dejstvo, ali nekdo biva ali v palači ali v bajti, ne vpliva bistveno na njegovo zadovoljstvo in prav tako ne na njegovo oz. njeno srečo (Allard 199.3).
Sklep
Ob primerjavi ugotovitev analize s postavljenima hipotezama je potrebno poudariti naslednje:
1.	med merjenimi dejavniki socialne strukture na dohodek gospodinjstva učinkuje le dosežena izobrazba, ne pa spol ali pa status upokojenosti;
2.	status upokojenosti je povezan z življenjskimi pogoji, vendar v manjši meri, razen pri |X).sedovanju avtomobila;
3.	slednje dejstvo ne zmanjšuje zadovoljst\'-a upokojenih s pogoji, v katerih živijo.
Opravljena analiza in njene ugotovitve pritrjujejo tistim, ki zagovarjajo tezo, da starost sama po sebi in status upokojenosti nista enoznačna napovednika slabšeg;i dostopa do življenjskih virov, slabših življenjskih pogojev in večjega aeganja siromašenja. Te ugotovitve prav tako pritrjujejo tistim kritikam, ki zanikajo obr;ivnavo upokojenih in starejših kot monolitne kohorte in s tem zanikajo njihovo socialno stratificiranost. Nasprotno, ugotovitve analize kažejo na nespremenjeno dejstvo, da se ljudje razlikujejo v življenjskih možnostih predvsem po svoji razredni pripadnosti, kar, se\'eda, ne zanika učinkovanja drugih dejavnikov. Tako je spremenjen poudarek, saj ne gre za zanikanje pomena starosti in upokojenosti na dostop do življenjskih virov, temveč za njuno obravnavo v sklopu drugih dejavnikov kot sta izobrazba in poklic oz. socialni statu.s, ki imajo običajno odločilni vpliv na opazovani pojav Takšna interpretativna drža pa kaže tudi na poskus izogibanja eno-razsežnostnemu opazovanju določenega pojava, kar podobo sicer zaplete, pa je zato verodostojnejša.
Literatura
Duffy, Katherine. 1998. Opportunity and Ri.sk: Trends of Social Inclusion in l-uropc. StrM.sbourji: Council of l-urojx.'. PoroOilo.
l-rikson, K. 1993- "Oescription of Inequality: The Swedish Approach to VC'clfarc.' Str. 67-«3 v M. Nusshaum in A. Sen (Ur.) Tlic Quality of Life Rcscarch. Oxford: Clarendon Press.
Gocdhari, T. V. Halberstadt, A. Keptcyn, H.M.S. Van Praag. 1977 "The I'overty Line: Concept and Measurement." The Journal of Human Rc.sourccs, 12 (503-520).
Hantnii.s, Linda. 1995. Social I'olicy in the Kuropean Union. Lomdon; Macmillan Prc.ss.
Hau.ser, R., 1. FLscher 1990. "i:conomic Well-being among One-Parent Families." Str. 237-271 v TM. Sniceding, M. O'Higgins in L Rainwater (Ur.) Poverty, Inequality and Income I)istributit)n in Comparative Perspective - The Luxemburg Incomc Study New York: HarvesterWheat-sheaf.
Johnson, Juli;i, Staler, Robert. 1996 (1993). Ageing and Later Life. London: Sage Publications.
Luckhaus, Linda, Ward, Sue. 1997. "Kciual pension rights". Journal of i:uro|K'an .Social Policy, 7(3): 237-253.
Meyer, Traute. 199K. ■"Retrenchment, reproduction, modernisation: Pension Politics and the decline of the German breadwinner model". Journal ofKuropean Social I'olicy, 8 (3); 195212.
Novak. Mojca. 1994. Dober dan, rev.^Cina; Dejstva, pristopi, politike. Ljubljana: Socialna /lx)r-nica Sk)venije.
-. 1995. "Konceptualna vprašanja prouCcvanja kakovosti življenja." Str 7-24 v L .Swtlik (Ur.) Kakovost življenja v Sloveniji. Ljubljana: Fakulteta /a družlx;ne vede.
-. 19S>6. "I\jverty; Facts and Feelings'. Družboslovne ra/prave. 12 (22-23): 84-98.
-. 1997a. Human Dignity and S<KiaI Ii.xclusion - Country Report on Slovenia. Stra.sbourg: Council of I-urope. PoroOilo.
-. 1997b. Ra/.voj evropskih modelov blaginje. Ljubljana: Visoka Sola z:t socialno delo. UCbenik.
Ringen. S. 1985. "Toward a Tliial .Stage of Measurement of Poverty" Acta S<x:iologica, 28(2): 99-113.
Ružič. G. 1994. "Anketa o porabi gospodinjstev kcjt vir anali/e revSCine v Slovx'niji." .Str. 302307 v T. Hanovec in A. Kramberger (Ur) Slovenija, .statistika, F.vropska unija. Ljubljana: Zas-od Republike Slovenije .stati.stiko in .StatistiCno dru.Stvo Slovenije.
Smeeding. T. 1991. "Cross National Patterns of Retirement and Poverty among Men and Women in the 1980 s: Full Stop or Withdrawal." The Luxemburg Income .Study Papers - St. 69.
Town.send, P 1979. I^)veriy in the United Kingdom. A Survey of Hou.sehold Re.sources and Standard of Living New York: IVnguin Press.
-. 1993. The International Analysis of Poverty London: Harvester Wheatsheaf
2nidarSiC, F:. 1995. 'Kdo so revni v Sloveniji?" Str 215-226 v T. Hanovec in A. Kramberger (Ur) .Statistika dela, delovnih in življenjskih pogojev. Ljubljana: Statistični urad Republike .Slovenije in .Stati.stiCno druStvo Slovenije.