Saga o rodbini ŢEMVA In my End is my Beginning. (Na mojem koncu je moj začetek.) Škotski pregovor Pripovedi in podatke o rodbini zbral in razvrstil Štefan Ţemva , predstavnik 10. rodu Podhom, v maju 2016 , popravki maj 2018 . CIP - Kataloţni zapis o publikaciji Narodna in univerzitetna knjiţnica, Ljubljana 929.52Ţemva ŢEMVA, Štefan Saga o rodbini Ţemva / Štefan Ţemva ; [fotografije osebni arhiv avtorja]. - 1. izd. - Zgornje Gorje : samozal., 2018 ISBN 978 -961-288-566-3 295498496 KAZALO I. DEL ................................ ................................ ................................ ................................ ......... 1 1. Uvod ................................ ................................ ................................ ................................ 1 2. Izvor in nastanek rodbi nskega imena Ţemva ................................ ................................ .. 2 3. Glavna rodbinska veja rodbine Ţemva (Semlla, Schemua, Semffa, Semva, Shemlja, Ţemlja) ................................ ................................ ................................ ................................ . 17 4. Zatrniško -mevkuška veja rodbine Ţemva ................................ ................................ ..... 28 5. Zasipška podveja zatrniško -mevkuške veje rodbine Ţemva ................................ ......... 44 6. Povezava zatrniško -mevkuške veje rodbine Ţemva z rodbino Joţefa Ţemlje iz Sela pri Ţirovnici ................................ ................................ ................................ ............................... 46 7. Povezava zatrniško -mevkuške veje rodbine Ţemva z rodbino ba rona Josefa Schwegla (ţenska podveja) ................................ ................................ ................................ ................... 47 8. Moţiceva zatrniško -mevkuška podveja rodbine Ţemva v Mevkšu № 1 .................... 52 9. Beograjska zatrniško -mevkuška podveja rodbine Ţemva – Moţicevih iz Mevkša № 1 55 9.a Druţina Marije Ţemva – Mince, poročene kot Marica Vidović ................................ 56 9.b Druţina Mete Ţemva, poročene kot Dara Samardţić ................................ ................ 58 9.c Druţina Ance Ţemva, poročene Bugarski ................................ ................................ .. 61 9.d Obiski sester v Beogradu ................................ ................................ ............................ 65 10. Janezova zatrniško -mevkuška podveja rodbine Ţemva v Ţalcu ............................. 67 11. Matevţeva zatrniško -mevkuška podveja rodbine Ţemva v Gorjah ......................... 77 12. Johanina zatrniško -mevkuška podveja rodbine Ţemva ‒ Stojanovi iz Rečice ......... 89 13. Joţefova zatrniško -mevkuška podveja rodbine Ţemva v Podhomu ........................ 94 14. Frančeva zatrniško -mevkuška podveja rodbine Ţemva v Sebenjah ....................... 113 15. Mihova zatrniško -mevkuška podveja rodbine Ţemva v Ljubljani .......................... 116 16. Sodobnost Moţiceve zatrniško -mevkuške podveje rodbine Ţemva iz Mevkša № 1 121 III. DEL ................................ ................................ ................................ ................................ .. 127 17. Zatrniško -ţirovniška veja rodbine Joţefa Ţemlje v Selu pri Ţirovnici ................. 127 IV. DEL ................................ ................................ ................................ ................................ .. 135 18. Figovčeva zatrniško -pokljuška veja rodbine Ţemva na Stari Pokljuki ................... 135 19. Zatrniško -slamniška veja rodbine Ţemva na Slamnikih ................................ ......... 144 20. Markotova pokljuško -krniška veja rodbine Ţemva v Mevkšu № 9 ........................ 149 21. Markotova mevkuško -dobrniška podveja rodbine Ţemva v Dobrni ....................... 155 22. Markotova mevkuško -zasipška -avstrijsko štajerska podveja rodbine Ţemva ........ 157 V. DEL ................................ ................................ ................................ ................................ ... 166 23. Celovška rodbinska v eja generalov Ţemva Schemua ................................ ............. 166 VI. DEL ................................ ................................ ................................ ................................ .. 170 24. Pokljuško -gorjanska podveja rodbine Ţemva ................................ ........................ 170 25. Simonova druţina na Poljšici – Drgleţi ................................ ................................ .. 172 25.a Lorenzeva – Drgleţeva druţina na Jesenicah ................................ ......................... 173 25.b Frančeva – Janovčeva druţina v Gorjah ................................ ................................ 178 25.c Andrejeva – Drgleţeva druţina v Gorjah ................................ ............................... 192 25.d Martinova – Drgleţeva druţina na Zgornjih Lazih ................................ ................ 196 ZAKLJUČEK ................................ ................................ ................................ ......................... 197 1 I. DEL 1. Uvod Na koncu, ko je bilo treba pravzaprav napisati začetek, mi je ušla misel na besede blaţenega A.M. Slomška, ki jih je kot spiritual izrekel spremljevalcu, gorjanskemu ţupniku ob priliki njegovega obiska Gorij in Bleda. Naš spomin na prednike je kot val, ki nastaja za čolnom na jezerski gladini. V začetku je močan in svetel, nato pa z oddaljevanjem čolna (beri časa) vse bolj izginja i n se temni, dokler se ne spoji z gladino. Podobno je tudi s spomini na prednike, kar dokazujemo na naših pokopališčih. Ţe nekaj časa opazujem, kako nastajajo praznine med grobovi in izginjajo njihovi zadnji spomini, imena sorodnikov in prijateljev. Skoraj vsak teden komunalci poskrbijo za njihov trajen izbris, ker potomcev ni več ali tudi ne zmorejo plačati razmer oma visoke najemnine za skromni meter zemlje, ki nam je na koncu ţivljen jske poti odmerjena. Tako ni več moţno najti kraja, kamor so bili poloţeni naši sorodniki, prijatelji in znanci, pa tudi ne stari starši in pr a pra pra …. pradedki in babice (M oţicevi nismo izjema). Z novimi navadami raztrosa pa veter ţe v nekaj dneh odpihne njihov spomin. Gornje mi je bilo v opomin, da je naša dolţnost, da sem začel iskati in zbirati podatke o svojih in naših prednikih z namenom, da se »oţivijo« na tak način in v taki obliki. Začetek ni pravzaprav moj, ampak ţal danes ţe pokojnega dr. Petra Ţemva. Veliko so pripomogli tudi bratranci: Petrov brat mr. Franc Ţem va, bratranca dr. Aleš Ţemva in Srečko Ţemva, ki jim a pripada še posebna zahvala. Ne nazadnje pa se zahvaljujem tudi bliţnjim in daljnim sorodnikom, prijateljem in znancem, ki so me oskrbeli s potrebnim podatkovnim materialom in fotografijami. Posebej se še zahvaljujem : Anici Ţemva – Ulčarjevi, Joţu Ţemva in Rozaliji Urh – Janovčevim a, Ančki Černigoj iz Zasipa in Franzu Zemva iz Kölna, Jelki Ţemlja – Koselj iz Vrbe, Lovru Ţemva iz Lesc, Zorki Ţemva, Marici Zupan , Miru Schemva in drugim. Posebna zahvala pa velja tudi tistim, ki so mi odrekli pomoč ali na drug način sodelovanje odklonili in me s tem razbremenili, da sem lahko čas za polnjenje črnih lukenj porabil za drug namen , pa tudi tistim, ki niso ţeleli ali vedeli povedati kaj lepega in dobrega o svoji »ţlahti« ter mi tako pripomogli, da brošura in preobseţna, s tem pa so mi tudi zma njšali stroške. Kljub temu je v brošuri zapisanih več kot stodvajset še ţivečih nosilcev priimka Ţemva in Ţemlja. Razlika manjkajočih je manjša od pet procentov od števila nosilcev kot ga navaja drţavni statistični urad v svoji evidenci. V Podhomu, 29. ro ţnika an no 2018. Štefan Ţemva 2 2. Izvor in nastanek rodbinskega imena Ţemva Le kdo se v svoji ţivljenjski dobi ni vprašal, od kod izvira njegov rod ali njegovo pripeto rodbinsko ime, ki ga je prisiljen nositi od rojstva do smrti, pa še na sp omenik ga napišejo? Ugibanja, od kod komu izvira priimek, burijo domišljijo vsakemu posamezniku pa tudi širše izven sorodstva. Interpretacije so zelo raznovrstne, še posebej če gre za širše poznane posameznike. V mladosti sicer poznamo svoje starše, rodit elje, pa morda v sedanjem času ob daljši ţivljenjski dobi še stare starše, njihove prednike praprastarše pa sodobniki ne poznamo več ali pa zanje izvemo le iz pripovedovanj sorodnikov in znancev. V mladosti nas te rodbinske povezave niti ne zanimajo tako, da bi o tem spraševali starše. Bolj ali manj se poznamo le z bliţnjimi sorodniki, bratranci in sestričnami, če jih ni veliko in ţivijo blizu nas. Če pa so bile usode naših prednikov in ţivljenjske poti take, da so morali zaradi različnih okoliščin in naklj učij zapustiti rojstni domači kraj in se odseliti v druge kraje, pa rodbinska povezava zbledi in se prekine. Poznanstvo sorodstva se tako zoţi le na tri do štiri rodove, ko ţe rečemo, da smo z nekom še v »daljni ţlahti«, kar pa sega še dalj v zgodovino za več kot 100 let, pa je ugotavljanje sorodstvenih vezi prava neznanka. Nekatere osebe so nam predstavljene le iz pripovedk ali zgodb po ustnem izročilu, v pisni obliki pa so redki primerki, ki posegajo za obdobje 150 do 200 let ali do pet rodov v preteklost . Tudi napisana rodbinska drevesa, ki so poznana le od pomembnih gosposkih druţin, so razmeroma redka in kratka. Običajno so povezave prikazane le po moški strani in le z osebnimi imeni, povezave po ţenski strani pa so redke ali pa sploh niso prikazane. Vz rok temu je iskati tudi v tem, da je splošna ali obvezna uporaba rodbinskega imena, to je priimka v obliki, kot ga poznamo danes, razmeroma kratka1 (300 do 400 let). V obdobju po letu 1579 so se začeli oblikovati priimki tudi med podloţniki. V letu 1579 s e omenja Jan Gregor kot naslednik Jenawina Gregorja, ki sta bila pripadnika gorjanskih edlingov2. Primer priimka ali hišnega imena Frčej (Ferzhei), edlinga v Gorjah, pa se omenja ţe leta 1498. Po zadnjih ugotovitvah lahko rečem, da so se priimki na Gorenjs kem in verjetno tudi drugod dokončno oblikovali šele s prvim popisom prebivalstva v avstro - ogrskem cesarstvu leta 17543, v katerem so napisani v latinščini in nemščini. V tem pogledu so morda radovljiški meščani in tudi vaško prebivalstvo na radovljiškem gospostvu imeli priimke ţe okoli srede 15. stoletja4, vendar ne vsi, kar je veljalo predvsem za prišleke. Matične knjige (krstne in poročne) je bilo v praţupnijah ukazano voditi šele po tridetinskem cerkvenem zboru5. Začetek vodenja matičnih knjig6 se tako zazna v prvi polovici 17. stoletja. V letu 1614 je papeţ Pavel V. (1605 –1621) je izdal Rimski obrednik, s katerim je bilo predpisano voditi še birmanske in mrliške knjige. Ta ukaz pa se je praktično splošno uveljavil šele po letu 18357. Po ţupnijah so sic er ponekod vodili tako imenovane ţupnijske 1 Andrej Pleterski: Nevidna srednjeveška Evropa. Ţupa Bled. ZRC Ljubljana 2011. 2 Edlingi so bili osebno svobodni ljudje, ki so bili s svojo malo posestjo (edlinggutt) neposredno podrejeni deţelnemu knezu. 3 Gorenjske druţine v 18. stoletju. Arhiv Ljubljanske nadškofije. Iz izvirnih latinskih popisnih listov transkribiral Tone Krampač. Izdala Celjska Mohorjeva druţba, oktober 2016. 4 F. Gestrin: Radovljica – vas, trg in mesto do 17. stoletja. Stran 536. Zgodovinski časopis št. 45, 4 letnik, 1994. 5 Tridentinski cerkveni zbor v letih od 1545 do 1563 v kraju Trident – danes Trento v seve rni Italiji – blizu Milana. 6 V Gorjah pri sv. Juriju se je začela voditi krstna knjiga od 30. julija 1634 (na Bledu šele leta 1670), poročna in mrliška pa leta 1682. Do leta 1784 so vse pisane latinsko, do leta 1870 v nemščini, šele od tega leta dalje pa v slovenščini. Joţef Lavtiţar: Zgodo vina ţupnij in zvonovi v dekaniji Radovljica. Ljubljana 1897. Zaloţil sam pisatelj, duhovnik ljubljanske škofije, doma iz Rateč. 7 Bogdan Kolar: Status animarum – kot arhivsko gradivo. 3 knjige – status animarum8, ki naj bi sluţile krajevnemu dušnemu pastirju pri upravi in duhovnem vodstvu ţupnije ter pri ugotavljanju sorodstvenih povezav. Tudi ti zapisi so pomemben vir za raziskavo rodbinskih ime n. Na območju Gorij in Bleda so še vedno zelo pogoste gostilniške razprave o izvoru rodbinskega imena Ţemva. Predvsem izhajajo iz znanih nosilcev tega priimka, kot so generali v vrhu avstro -ogrske vojske (brata Janez in Blaţ Ţemva in njun oče Janez), po ţenski liniji pa baron Josef von Schwegel, ki so krojili zemljevid Evrope. Znani mlajši predstavniki rodbine Ţemva pa so jugoslovanski poslanec dr. Ţiga Vodušek, medicinski biokemik dr. Miha Ţemva, smučar tekač Lovro Ţemva in njegov nečak Tomaţ Ţemva, dr. Peter Ţemva, dr. Boris Ţemva, dr. Aleš Ţemva, prof. Mihela Ţemva Roth in tudi tenisač Grega Ţemlja ter tudi drugi poznani v širšem področju slovenskega prostora, ki bodo predstavljeni v nadaljevanju. Ta danes značilen gorenjski priimek so nosili tudi duho vniki Marko Semla (Ţemva)9, Janez Semla (Ţemva)10 in Primoţ Ţemva11, ki so bili rojeni na Zatrniku in Pokljuki, ter Joshef Shemlja12, ki pa je bil rojen v Selu pri Ţirovnici, ţupnija Zabreznica. Priimek Ţemva velja zagotovo za izvornega v gorjanskem predelu in je tu tudi nastal pred letom 1600. Tu še danes prebiva večina oseb s tem priimkom. Tudi priimek Ţemlja izhaja iz tega rodu Ţemva, ki pa so ga po letu 1760 v ţupniji Zabreznica preoblikovali v Shemlja. Med tukajšnjimi domačini še danes vlada splošno prepričanje, da je bil prvi nosilec tega priimka Ţemva zagotovo prišlek, ki mu je bil ta priimek na tem področju dodan glede na njegove značilnosti, ki jih je prinesel s seboj. Med nastajanjem oziroma oblikovanjem priimkov v 15. in 16. stoletju je bila to splošna praksa, ki so jo uporabljali ţe tam bivajoči prebivalci. Med domačini še danes kroţijo številne različne, a do neke mere zelo podobne pripovedi, da je ta priimek v te kraje zanesel neki prišlek. To je zelo verjetno, saj v zapiskih izpred leta 16 00 tega ali podobnega priimka ni mogoče zaslediti niti v urbarjih iz bliţnje okolice, pa tudi ne zveni »po gorjansko«, kot sta to znana priimka Pretner ali Prettnar13 in Jan ali Jaan14, ki veljata za najstarejša poznana priimka v tem predelu. Tako da je tist a o graščakovih potomcih manj verjetna (je pa kljub temu še moţna). Vsekakor pa tudi v tem primeru velja za prišleka, saj je bila gosposka preteţno od drugod, a tudi ni izključeno, da je kdo koga od svojih pripeljal s seboj. Pri tem pa tudi ne gre zanemari ti dejstva, da so na tem področju ljudje ţiveli v taki odvisnosti od zemljiškega gospoda, da je ta razpolagal s podloţnikovo osebo, z njegovo druţino in premoţenjem s tako pravico, da je smel kmeta in njegovo druţino prodati ali podariti.15 To pa je zagotov o vplivalo na preseljevanje 8 Status animarum = popis duš, knjiga ţupljanov z vpisi matičnih podatk ov o druţinah,njihovih članih in sorodstvenih vezeh, nekdaj tudi podatkov o takoimenovanem velikonočnem znanju – poznavanju katoliškega verskega nauka, ki so ga duhovniki ugotavljali ob izpraševanju pred veliko nočjo. 9 Marko Semla (Ţemva), rojen leta 178 3 pri Martinovcu – Zatrnik, posvečen leta 1810 v stolnici v Ljubljani, umrl leta 1830 na Koprivniku. 10 Janez Semla (Ţemva), rojen leta 1792 pri Figovcu – Pokljuka, posvečen leta 1826 v stolnici v Ljubljani, umrl leta 1876 v Kovorju. 11 Primoţ Ţemva, rojen l eta 1809 pri Avterniku – Zatrnik, posvečen leta 1847 v puljsko -poreški škofiji, umrl leta 1893 v Gorjah. 12 Joshef Shemlja (Joţef Ţemva) rojen 10. 2. 1805 na Selu pri Ţirovnici, posvečen leta 1829 v stolnici v Ljubljani, umrl za jetiko 15. 9. 1843 v Ovsišah . Bil je Prešernov rojak in Metelkov učenec, sloveči jezikoslovec, pesnik, ki je pisal v metelčici in kasneje v gajici pod psevdonimom Krajničan − več o njem v J. Marn: Jezičnik. Natisnil in zaloţil Rudolf Milič. Ljubljana 1881. 13 V popisu prebivalcev iz leta 1754 sta najpogostejša priimka v fari Bled kot Prettnar in v fari Gorje Pretner 14 Priimek Jan se omenja v urbarju 1579. Njegov nosilec je bil Gregor Jan, pripadnik Gorjanskih edlingov in je naslednik Georga Jenawina. To je tudi leto, ko se v tem prede lu oblikujejo priimki podloţnikov. Glej Andrej Pleterski: Ţupa Bled. 15 Glej: Franc Gornik: Bled v fevdalni dobi. Bled 1967. Začetek in razvoj fevdalnega reda. 4 prebivalstva, ki je bilo v tem predelu zelo zaznavno v 16. stoletju, ko je pribeţalo nekaj pribeţnikov pred madţarskimi in turškimi vojskami iz vzhodnih in juţnih predelov, pa tudi zaradi notranjih preseljevanj in izgonov celih druţin s tega področja zaradi verskih homatij po nastopu reformacije, ko so bili protestantski podloţniki izgnani in na te kmetije uvedeni katoliki16, kar je prineslo tudi kakšen nov priimek. Preseljevanja so bila ne le pri grajskih oskrbnikih in uradnikih, tudi ţupniki so potegnili s seboj kakšnega svojega druţinskega člana, ki so se v novi fari naselili kot kmetje – tako so nastali priimki Dolenc, Lah, Korošec, Zemljak (Ţemva), Bohinc, Gorjanc, Kočevar, Hrvat, leta 1579 radovljiški urbar omenja kmeta Nova ka na Višelnici, danes Zgornje Gorje št. 1 itd.17 Tudi po tem obdobju pa vse do terezijanskih in joţefinskih reform so kmetje dobivali podloţno zemljo in manjše posestne enote (njive, gozd, pašnik) po začasnem zakupnem pravu, tako da je podloţnik dobil pose st ali kmetijo v zakup s plačilom primščine18. Ko pa je podloţnik -gospodar domačije umrl, je posest pripadala nazaj gospodu. Mnogi svojci pa primščine poleg mrtvaščine niso zmogli plačati, zato so se zakupniki pogosto menjavali. Ob takem stanju in s porasto m prebivalstva se je diferenciacija vaškega prebivalstva še poglabljala. Število kajţarjev in gostačev, ki so se preţivljali tudi kot delavci (dninarji, hlapci in dekle), in drobljenje posesti sta naglo naraščala. Druţbeni poloţaj se je ustalil šele proti koncu 18. stoletja po izdaji tako imenovanega nevoljniškega patenta (1782)19, ko je bila na Kranjskem podeljena osebna svoboda in odpravljena odvisnost podloţnikov od gospoda in se je tudi prebivalstvo ustalilo. Glede naglasa na prvi pogled zveni rodbinsko ime Ţemva na francoski izvor, kar je napeljalo na pripoved o nekem francoskem vojaku, pribeţniku iz tridesetletne vojne20 ali o nekom, ki je v tej vojski rešil svojega gospodarja in ga je nagradil s podaritvijo posesti na tem področju, ali pa ta, o dezerte rju Napoleonove vojske, ki je prodirala ali se umikala po dolini Radovne v začetku 19. stoletja. Vendar so poznani in dokumentirani podatki, da je bil priimek Ţemva v teh krajih takrat v 18. stoletju ţe prisoten21, tako da to zadnjo moţnost tudi lahko ovrţe mo. Tudi francoski izvor priimka velja zanikati, saj v francoskem besedišču ali slovarju ni najti take ali podobne besede22. Te ugotovitve so me pripeljale, da je izvor treba iskati drugje, to je med grofi in priseljenci grofovskih podloţnikov ali briksen ških upraviteljev, za katere pa se dokaj dobro ve, kdo je gospodoval na tem področju, saj se Blejski grad omenja ţe z letnico 1004 in je najstarejši urbar, poznan za to področje, datiran na leto 1416. V tem in tudi kasnejših urbarjih pa tudi tega priimka n i zaslediti, kar pomeni, da nosilci tega priimka niso bili podloţniki Briksna, 16 Ferdo Gestrin: Bled v fevdalnem obdobju do konca 18. stoletja. Časopis za slovensko krajevno zgodovini 1984. 17 Komentar S. Granda v Gorenjske druţine v 18. stoletju. Celje 2016. 18 Primščina – posebni davek, ki so ga posamezniki plačevali zemljiškemu gospodu, ko so bili postavljeni za gospodarja na domačiji. To so plačevali tudi potomci gospodarja, če pa niso zmogli, so bili iz domačije izgnani. 19 Nevoljniški patent – zakon, s kater im je Joţef II. (kmečki cesar, sin Marije Terezije) leta 1782 odpravil nevoljništvo, to je druţbena ureditev v fevdalizmu z osebno nesvobodnimi podloţniki. S tem zakonom je bil urejen status podloţnih oseb, ki jim je omogočil pravico do proste poroke in po klica, rojenjaki pa so lahko prosto odšli s kmetije, izveden je bil popis prebivalstva in vpeljane hišne številke. 20 Tridesetletna vojna v letih 1618 – 1648, nastala zaradi nasprotij med protestanti in katoliki. Začela se je na Češkem, ko so češki protesta ntje skozi okno vrgli cesarjevega svetovalca. Končala se je s podpisom Vestfalskega miru 1648, ko je nemški cesar Ferdinand II vrnil habsburške dedne deţele v oblast katoliške cerkve (od Bavarske do Švedske). 21 Peschreibung … popis duš, vštetih v cesarsko kraljevi fari Zgornje Gorje, vojvodine Kranjske, ljubljanske škofije, v vsakem posameznem kraju, po njem obstoječih gospostvih, z imenom, spolom in starostjo. Junij 1754, vpisi v maticah za gorjansko ţupnijo v letu 1636, hrani NŠAL. 22 Tako je tudi mnenje prof. Tatjane Ţemva – Zarife, profesorice francoščine in prevajalke – pribliţek Ţemva, bi bil lahko » J'aime toi«. 5 ampak jih lahko štejemo za tako imenovane svobodnjake ali pa za prebivalce s posebnimi privilegiji ali pa tudi za pripadnike drugih gospostev23, kar pa bi bil lahko tudi graščako v potomec. Ker se govori, da je v vsaki pripovedi tudi kanček resnice, nas to pripelje v 16. stoletje ali na konec srednjega veka. V starejših pisnih virih ali blejskih urbarjih priimka Ţemva ali podobnega pred tem ni mogoče zaslediti, ker se ti nanašajo l e na podloţnike oţjega blejskega področja in gorjanske vasi niso omenjene24 niti ni navedenih kmetij in posestev, ki so pripadali radovljiškemu gospostvu ali drugim (Ortenburţanom s Koroške25, Lambergom iz Kamna, Grimšicem iz Rečice, javorniškemu ali belope škemu gospostvu) ali posameznim cerkvam (Sv. Jurija – Zg. Gorje, proštiji na otoku). Precejšen vzhodni del Pokljuke in pokljuški rovti26 so pripadali radovljiškim gospodom Thurnom de Valsassina, ki so za Trnikom imeli leta 1579 enega kmeta in pet kajţarjev . V radovljiškem urbarju iz leta 1579 se omenja, da dva lastnika nista plačevala puntarskega novčiča27, kar pomeni, da sta tja prišla po kmečkem uporu 1515. leta. Ta zaselek se s prebivalci kasneje tudi ni povečeval vse do 20. stoletja, dokler t ega raja niso ogledali vikendaši, kar kaţe določeno mero zaprtosti ali odmaknjenosti teh prebivalcev od deţelanov28 iz dokaj neznanih razlogov ali posebnega statusa kot tudi zaradi razmeroma teţje dostopnosti. Ker tudi v okoliških vaseh Bleda priimka Ţemva ni zasledit i oziroma se pojavi šele v 18. stoletju, je mogoče slutiti, da je izvor tega priimka ravno iz zaselka Zatrnik (kot ledinsko ime), ki ni bil nikoli samostojna vas ali zaselek, ampak je bil priključen vasi Krnica in ves čas pod radovljiškim gospostvom29. Znano je, da v 17. pa tudi še v 18. stoletju vsi ljudje še niso imeli osebnega (rodbinskega) vzdevka, kar se vidi tudi v matičnih knjigah30. To še posebno velja za ljudi, ki niso bili stalno naseljeni ali niti sicer niso bili navezani na grunt31 ali po sestvo. To so bili hlapci in dekle, ki so izšli iz kmečkih druţin, rokodelci, najemniki in gostači ali oferji, ki so kmetom pomagali in bili plačani v naravi in s stanovanjem v koči. Bili so tudi taki, ki jih je doletela usoda desetega brata ali desetnice ali pa niso zmogli plačati primščine32. Mnogim takim se je priimek tudi izgubil, ko so morali iz rojstne hiše na oferijo, kjer pa se je mnogo priimkov drţalo bolj hiše kot rodu. Tudi v knjigah je kje zapisano »sine cognomine = brez priimka«. Priimki so bili tudi v pridevniški obliki, kot so Adamovc – Adamov sin, Martinovc – Martinov sin ali pa Janez, ki sluţi pri Mraku, Peter gostač pri Hriberniku. Na podoben način so poimenovali tudi posesti in hiše (Ledrer, Shliner – Ţlinder, Zhuden – Čuden). Imenovali so jih tudi s krstnim imenom in poklicem, ki so ga opravljali: Jurij sodar − Pintar, Jozef Kovač itd. Tudi priimki ţena in hčera 23 V popisu prebivalstva iz leta 1754 so skoraj vse druţine (razen iz Stare Pokljuke) pripadale gospostvu Thurn de Valsassina (unter demgraffe v von Thuren) v Radovljici. 24 F. Gornik: Bled v fevdalni dobi. Bled, 1967. Str. 38 in 22. 25 Joţef Lavtiţar: Zgodovina ţupnij v dekaniji Radovljica. Ljubljana, 1897. »Ţupnija sv. Jurija, ustanovljena okoli leta 1323, ustanovitelji grofje Ortenburški, patr onat je leta 1377 imel Friderik Ortenburg (sub advocatia Friderici Ortenburgici). Ta je imel v lasti tudi rudniške posesti in topilnice v Savskih jamah nad Jesenicami. Izdal je rudniški red ali katekizem 24. 8. 1381, ki je urejal delo v rudniku in je osta l v veljavi do leta 1575. Zadnjega Ortenburţana je zastrupila njegova ţena Margareta vojvodinja Teck leta 1420«. Nato so posestva podedovali Celjski grofje. 26 Rovt je obdelovalno zemljišče (običajno travnik), izkrčeno v gozdu. 27 Puntarski pfenig je bil po seben davek, uveden po splošnem slovenskem kmečkem puntu leta 1515 in je bil vezan na domačijo in ga je plačeval lastnik ali nameščenec na tej domačiji. 28 Deţelani – prebivalci na »deţeli« v okolici Bleda, Ţirovnice in Radovljice. 29 Andrej Pleterski: Nev idna srednjeveška Evropa. Ţupa Bled. Stran 54. ZRC SAZU Ljubljana 2011. 30»Matične knjige predjoţefinskih ţupnij so ohranjene od začetka 18. stoletja … za ţupnijo Mošnje od leta 1608«. Jurij Šilc: Urbarji pri iskanju najstarejših prednikov. Drevesa – bilten slovenskega rodoslovnega društva. Letnik 3, št. 2. Julij 1996. 31 Grunt pomeni kmetijo (stavbe in zemljišča), ki v celoti omogoča preţivetje eni druţini. 32 Davek, ki ga je bilo treba plačati zemljiškemu gospodu. Če druţina umrlega gospodarja tega ni zm ogla, je izgubila pravico do posesti, morala se je zadolţiti ali zapustiti domačijo. Veliko jih je postalo hlapcev novemu najemniku. 6 so se zapisovali drugače kot priimek moţa ali brata (Maria Salocharza – Zalokarca, njen moţ Georg Salochar; vdova Shemuaka – Ţemvo vka; Andreas Jekliz, njegova sestra Jeklishkin itd.). V gorjanskem predelu so se priimki kot stalna pritiklina oseb med podloţniki začeli oblikovati okrog leta 1579 in kasneje, ko so jih začeli zapisovati v matice. V naših krajih so se matične knjige ali matice začele voditi po ţupnijah po letu 1600 in je v njih mnogo oseb navedenih tudi še brez priimkov s pripisom sine cognomine. Tudi zapisovanje priimkov, še posebno tistih slovanskega rodu, je predstavljalo poseben problem. Zapisovali so jih tako, kakor jih je bilo slišati med narodom: uho je bilo vodilo, posluh pa merilo. To se kaţe v tem, da priimki oseb v neposrednem sorodstvu (brat -brat, oče -sin) niso napisani enako, kar se kaţe tudi pri priimku Ţemva. V izpisu iz nadškofijskega arhiva iz leta 2003 s ta priimka začetnikov rodbine napisani dve obliki Semlla in Semla ( -ll- in z –l-), ki se nanaša na začetek 17. stoletja. Pa tudi kasneje se uporabljata v isti druţini dve obliki Ţemva in Ţemlja (primer pri Figovcu na Pokljuki in Shemlja v Ţirovnici), pa tu di Semva v »Markotovi« rodbinski podveji. Šele po letu 1835 se v knjigah uporablja enotna nemška oblika Schemua in po letu 1900 slovenska oblika. Tudi pravopis takrat ni bil predpisano oblikovan in dodelan (piši kao što govoriš). Boţe moj, na petdeset in v eč načinov. Na toliko načinov, kolikor je mogoče najti kombinacij s črkami abecede, ki izraţajo ali tudi ne izrazijo glasov v dotičnem priimku. Kdo pa je takrat baral, na kakšen način se piše njegovo ime33. Zapisovalcem rodbinskih imen so velike teţave povz ročale besede slovanskega oziroma slovenskega izvora in narečnega naglasa, še posebno zato, ker so bili le -ti tujci in slovenščina ni bil njihov materni jezik. V tem predelu je bilo pri oblikovanju rodbinskih imen prisotna uporaba »švapanja34«. Do spremembe pisanja priimka v Ţemlja je prišlo v času »črkarske pravde« po letu 1800, ker so do takrat tudi na Selu pri Ţirovnici pisali Shemua (Andreas Shemua) oziroma kasneje Semva. Sprememba se je tu pojavila šele z vpisom Joseph Schemla v krstno matično knjigo v ţupniji Breznica, kasnejšega ţupnika s psevdonimom Krajničar ali Jezičnik, ki je bil tu rojen 10. februarja 1805. Kako teţko je bilo priimek Ţemva pravilno zapisati, pa tudi kasnejše teţave pri izgovarjavi sem opazil šele med prebivanjem in sluţbovan jem v tujih krajih, ko sem bil tudi sam priča takim in podobnim teţavam pri sogovornikih, tako da so nastajale številne nerazumevajoče variante mojega priimka, ki sem se jim v začetku sicer čudil, kakšno sem si za nekaj časa tudi zapomnil (Ţima, Šema, Ţemb va, Ţemla, Ţolna, Ţelva, Ţevnla itd.), sčasoma pa sem se na to navadil in jih nisem popravljal. Pri vojakih so me na slavljali »ovaj Ţemljak ali ovaj, kako da kaţem, Ţelva«. V tujini pa so me običajno na slavljali kot Semva ali Cemfa, pisali pa kot Zemva. Ve čkrat je bilo treba črkovati ali povedati črko za črko, a je zapisovalec še vedno naredil napako. Tako se mi je ob neki priliki primerilo, ko sem bil udeleţenec nekega tečaja, na katerem so podeljevali posebne listine in potrdila o uspehu v posebej oblikov anem okvirju za na steno, da tega potrdila nisem hotel sprejeti, ker sem bil napisan popolnoma neprepoznavno. Na vse kriplje so se organizatorji opravičevali za storjeno napako in obljubljali, da bodo napako popravili in mi poslali potrdilo naknadno. Kljub nekajkratnem u urgiranju pri organizatorju, mi to priznanje še danes ne visi na zidu. Kaj vse sem bil ali koliko priimkov bi lahko imel, vendar me po izvornem priimku Zemljak ni nihče poimenoval. To se je dogajalo tudi pri drugih sorodnikih. 33 Maks Goričar: Doneski k postanku in pisavi rodbinskih priimkov in krajevnih imen med Slovenci. Ljubljana, 1939. 34 Sem šv a, pa sem bva = sem šla, sem bila. 7 Prva slovens ka rodbinska imena ali priimki so se zapisovali (do leta 1784) v latinskem jeziku (Cralius – Tomaţ Kralj)35, nato pa v nemškem vse do konca 19. stoletja. Prva pisanja, lahko rečemo tudi poimenovanja so prilagajali latinskemu pravopisu, vendar to za slovansk e besede v vseh primerih ni bilo moţno, saj latinščina nima črkovnih znakov za šumnik, tudi kombinacij črk za te ne pozna kot je to v nemščini, tako da je bilo veliko samovoljnosti pri pisanju. Zasledimo tudi, da so včasih zapisovalci v latinsko ime vtakni li kakšen slovenski izraz ali izvedli sklanjatev ali pa tudi kakšno črko izpustili (Semlla -k ali -c). Omeniti velja tudi posebnost pri pisanju ţenskih priimkov. Veljalo je pravilo, da se krstnemu imenu prideva rodbinsko ime v ţenski obliki (primer: Lucija Pretnar -ica, Pust -lja ali Pustar(i)ca, Kunstelj – Kunstla ali Kunsteljca, Urh – Urhlja, Pokljukar − Pokljukar(i)ca, Adamovca – Adamova mama itd.). Taki primeri so še danes vidni na nagrobnikih, vzidanih na zunanjem zidu cerkve sv. Jurija v Gorjah (Iakop Do rnik in njegova ţena Katra Dornza še zapisano z letnico 1836). Ker so zapisovali po posluhu, nas ne more presenetiti današnje pisanje tega ali onega priimka, ko se je kakšen glas izpustil, izgubil ali zamenjal. Preoblikovanje priimkov je spet sledilo pri prehodu pisanja v nemškem jeziku. Tu se je pojavilo še več variant (primer: Finţgar se je pisalo v oblikah – Finshiger, Finsigar, Finsinger, Finshingr …) in tudi popolnih sprememb ali prevodov v nemški jezik (Ţemva = Seimler) v času ponemčevanja slovenske k rajine. Brez poznavanja navedenih lastnosti oblikovanja rodovnih imen je skoraj nemogoče slediti sorodstvene povezave med generacijami kljub dokaj dosledni evidenci. Dokončno se je zapisovanje ustalilo s popisom prebivalstva leta 1754, ko so nekateri popis ovalci pisali v latinščini, nekateri pa v nemščini. V tem popisu je tako priimek Ţemva napisan latinsko kot Semva (ţupnija Bled), nemško pa kot Shemua (ţupnija Zgornje Gorje), v maticah pa je napisano latisko Semlla in Semla, nemško pa Schemua. Nadaljnji problem je bil prostorsko ali krajevno opredeliti izvor rodbinskega imena Ţemva. V ţe omenjenem zaselku Zatrnik tega priimka med prebivalci po letu 1826 ne najdemo več. Do leta 1960 so bili nosilci le še na Stari Pokljuki, ko je tam ţivel Janez Ţemva (neza konski sin Ane Ţemva, ki se je po letu 1910 poročila Pristov in tu z druţino ţivela do leta 1957). Potem se je Janez preselil v svojo novo hišo na Rečici. Potomci Pristov pa so Staro Pokljuko zapustili leta 1990, tako da je zdaj domačija prazna in priimka Ţemva tudi tu ni več. Eno izročilo pravi, da je neki grajski imel več stranskih otrok, ki jim je dal zemljo na pokljuških pobočjih na Slamnikih in Zatrniku36. Drugo izročilo pravi, da se je v prvih letih 18. stoletja (okrog leta 1710) k Blaţu na Slamnike priţenil Matija Ţemva iz Stare Pokljuke. To kaţe, da je priimek Ţemva tu zagotovo obstajal (ali nastal) ţe v 17. stoletju. Poiskati je tako še treba, kdo je bil ta grajski, ki je lahko dodelil posesti. Sumi se, da je bil to neki radovljiški grajski, in ne blejski, kot bi glede na današnjo bliţino pomislili. Pa tudi zato ne, ker sta bili v tem času37 radovljiško in blejsko gospostvo tesno povezani zaradi skupnega zakupništva ali upraviteljstva Kreighov v drugi polovici 15. stoletja in Thurnov ob koncu 16. in v začetku 17. stoletja (pisar pri blejskem zakupniku Adam Pipan, sicer iz Radovljice, ki mu je briksenški škof po smrti barona Eggenberga izročil zakupništvo blejskih posesti in ga povzdignil v plemiča na naslov radovljiškega posestva Brunnfeld). Med temi gospodi se omenja tudi rodbina Lenkovičev, ki so bili v času njihovega upravljan ja posestev med ljudmi zelo priljubljeni, saj v zapisih skoraj ni zaslediti pritoţb, pa tudi o njih govori kar nekaj pripovedi. 35 Tomaţ Kralj (Cralius), ţupnik v ţupniji sv. Jurija v Gorjah v letih 1634−1659). Iz Spomenice Ţupnije Gorjanske. 36 Janez Zupan: Domačije in prebivalci do konca 19. stoletja. Ob 750 -letnici prve pisne omembe Bohinjske Bel e. Zbornik – Bled 1000 let. Bled 2004. 37 Upravitelji Blejskega gradu in pripadajočega gospostva so bili iz Radovljice. 8 Poznan je Ivan Josip Lenković (+ 1569)38, uskošk i (ţumberački) kapetan, ki je bil vrhovni vojni poveljnik štajerske, koroške in kranjske deţele ter vseh čet v hrvaški krajini, ki si je pridobil zasluge v bojih s Turki pri obrambi Dunaja (1526/28)39. Svojemu zvestemu vojaku Jerneju Golobu iz Koroške Bele je, potem ko je ta pri njemu odsluţil 30 let vojaške sluţbe, za 300 florintov40 prodal zemljišče na Blejski Dobravi, na katerem je potem Jernej gojil konje za prevprego voz. Od takrat in zato je na god sv. Štefana – farnega zavetnika tudi ţegnanje konj (26. decembra)41. Zelo vplivna in priljubljena je bila med prebivalstvom Ana Marija Lenkovič, grofinja Thurn in Valsassina42 (+1606), ţena Ivana Lenkoviča. Razmeroma mlada je postala vdova z mladoletnimi otroki in sama ni mogla opravljati glavarjevih dolţnosti p o moţu, zato so to opravljali njeni bratje Janez in Ambroţ ter zlasti Ţiga Thurn, ki so tudi kot varuhi skrbeli za mladoletne Lenkovičeve otroke. Druţina Lenkovič je imela takrat v zakupu radovljiško cesarsko posest in je upravljala blejsko gospostvo. Kot vdova je Ana Marija Thurn de Valsassina Lenkovič ostala zakupnica na Bledu do leta 1592. Za Jurijem Lenkovičem je leta 1601 postal deţelni glavar Kranjske Janez Ambroţ Thurn -Valsassina, ki je bil tudi upravitelj posesti v Radovljici. Nadvojvoda Ferdinand I. mu je leta 1616 za posojilo zastavil gospostvo Radovljica, ki je Thurnom ostalo v lasti do druge svetovne vojne. Temu gospostvu pa so pripadale tudi vse druţine Ţemva, ki so izvirale iz Zatrnika, ne glede na to, v kateri ţupniji so prebivale. Izjema je bila le druţina Ţemva s Stare Pokljuke, ki je spadala pod gospostvo Blejski grad (in pago Veldes), ker je Figovčeva domačija spadala v to gospostvo še pred tem, ko je na Staro Pokljuko prinesel nov priimek Matija Semla okrog leta 1652. Prva omemba zaselka Stara Pokljuka se omenja šele z letnico 1646, ko je bila narejena menjava posesti (5 kmetij v Gorjah) med gospostvom Javornik in Briksen. Lenkoviči so bili hrvaški plemiči iz Like, ki so pribeţali na Kranjsko pred Turki in je bilo njihovo prvo bivališče n a gradu Otočec v letu 151543. Viri različno navajajo več otrok44 Ivana Lenkoviča, največkrat pa se omenjajo le trije otroci. Najbolj poznan je Jurij, ki je nadaljeval očetovo pot, manj znan je mlajši Frančišek, ki se je tudi podal po vojaški poti z manj sreč e, ker so ga pri obleganju trdnjave Klis zajeli Turki in ga prodali za suţnja. Hči pa je bila Margareta, poznana kot vdova grofa Ţiga Thurna - Valsassina, ki je bil zakupnik na Blejskem gradu do leta 1597. Z Ano Marijo Lenkovič je povezana tudi podruţna ce rkev sv. Trojice v Sebenjah, ki jo je začela graditi 160645, vendar je ni dokončala, ker je to leto umrla in so jo začasno pokopali v cerkev v Zgornjih Gorjah, dokončala jo je njena hči Margareta. Cerkev je 5. novembra 1608 blagoslovil škof Hren. Isti dan s o v Sebenje pripeljali posmrtne ostanke 38 Nekateri viri postavljajo njegovo smrt v avgust 1580 in kraj smrti Gradec, ko je tam nadzoroval vojsko. Franc Gornik: Bled v fevdalni d obi. Stran 126. Bled, 1967. 39 Radoslav Lopašić: Karlovac, poviest i mjestopis grada i okolice. Matica Hrvatske. Zagreb 1879. str. 182. 40 Florentinski denar, imenovan tudi forint, s katerim so takrat plačevali vojake. V primorski krajini so dobivali plačo v denarju samo tri masece, tri mesece so dobivali plačilo v blagu (sukno, platno), v ostalih mesecih pa ţito, ki je veljalo 6 forintov za en »ljubljanski star« (prostorninska merska enota na Kranjskem velikosti pribliţno 106 litrov). Radoslav Lopašić: Karlo vac, povjesti i mjestopis grada. Zagreb 1879 in Matjaţ Bizjak: Ţitne mere freisinških gospodov. Loški razgledi št. 45. 41 Zgodovina Blejske Dobrave. Gorenjski muzej Jesenice. 42 Gospodje Thurni de Valsassina izvirajo iz pokrajine Valsasina, doline ob Comskem jezeru. 43 Dolenjski biografski leksikon. E -knjiţnica Mirana Jarca Novo mesto. 44 Poleg sinov Jurija in Frančiška ter hčere Margarete še sin Wolf Krištof, ki je omenjen na nagrobnem napisu Ivana Lenkoviča pri frančiškanih v Novem mestu, pa tudi hčer Kata Ka talina Frankopan, ţena Gašperja Frankopana in sestra Jurija Lenkoviča. 45 Temeljni kamen je 14. septembra 1606 posvetil ljubljanski škof Tomaţ Hren. 9 Ane Marije Lenkovič, ki je pokopana v kripti. Cerkev je gradila z namenom vrnitve sina Frančiška, ki je bil v turškem suţenjstvu46. Ker viri kaţejo, da je bila rodbina Lenkovičev47, čeprav kratek čas zelo vplivna in t udi priljubljena med prebivalstvom na tem področju ter je menda tudi usodna za nastanek priimka Ţemva, je prav, da bolje spoznamo njeno preteklost. Ţe omenjeni Ivan Lenkovič je bil hrvaški plemič iz Like in zelo zaveden katoličan ter pogumen branitelj vere in domovine pred prodirajočimi Turki. Njegova druţina je pribeţala konec 15. stoletja na Kranjsko48, kamor so se preselili tudi mnogi drugi hrvaški plemiči49, tudi Lenkoviči, ki so naselili hrvaške seljake (zemljake) na posesti med Kolpo in Krko. V letu 1529 je izkazal svojo pomoč pri obleganju Dunaja50 in bil sprejet v avstrijsko deţelno plemstvo. Avstrijski cesar Ferdinad I. (1556 –1564) mu je dovolil postaviti grad Pobreţje v Beli krajini in je tako dobil naziv Pobreški. V letu 1530 se je začelo splošno preseljevanje Hrvatov na Kranjsko – Uskokov s področja gornje Cetine in Une. Ivan Lenkovič je bil postavljen (12. 5. 1546) za tretjega ţumberaškega kapetana in bil vodja obnove Ţumberaka (na Hrvaškem). Naselil je Uskoke po celem Ţumberku in zagotovil zeml jo ţumberškim kmetom. V decembru 1548 so bile sem priseljene tudi številne druţine iz Kranjske. Ferdinand I. je bil zelo naklonjen Uskokom ter je tako pozval (21. 11. 1550) kranjske upravitelje, da morajo vzeti v sluţbo ţumberačke Uskoke, ki jih je dobro o rganiziral kapetan Ivan Lenkovič. Dal je zgraditi trdnjavo Nehaj v Senju. V letu 1556 je postal poveljnik slovensko -hrvaške krajine. Posebno se je izkazal z vodenjem ţuberaških Uskokov v bitki proti Turkom 1557, v kateri je takrat porazil bosanskega pašo Fermhat -bega pri sv. Heleni v dolini Lonje v hrvaškem Zagorju51. Bil je tudi lastnik znanega gradu Mehovo (1549 –1569) na strmem hribu Gorjancev. Ivan Lenkovič je umrl v Metliki (22. 6. 1569)52 kot vrhovni poveljnik53 štajerske, koroške in kranjske deţele, poko pan pa je v frančiškanski cerkvi v Novem mestu. Njegov naslednik je bil Jurij Lenkovič (Georg Lenkovitch – sin Ivana Lenkoviča iz Like), junaškega očeta junaški sin54. Razburkana njegova mladost mam je dokaj neznana, rodil se je na gradu Otočec. Zgodaj se j e posvetil vojaškemu stanu. Vse ţivljenje se je boril s Turki, leta 1578 je bil zapovednik, leta 1591 je postal veliki stotnik Uskokom in mejno sluţbo opravljal do leta 1593 kot poveljnik karlovške posadke, ko je bil po smrti Andreja Turjaškega povzdignjen v generala in glavnega zapovednika Vojne krajine. Bil je udeleţen v številnih bitkah proti Turkom. Za te zasluge ga je avstrijski cesar Rudolf I. imenoval leta 1592 za deţelnega glavarja Kranjske. Oblegal je Petrinjo (10. 8. 1593), ko je bil na nasprotni strani Sinan paša. Bojaţeljni in nemirni Jurij 46 Znana je pripovedka o gradnji cerkve sv. Trojice v Sebenjah (Prunnthurnu), ki jo je na zaobljubo dala zgraditi radovljiška grofica (Ana Marija Lenkovič), ki se je tu izgubila in preţivela strašno nevihtno noč na prostem med zvermi, zato je dala tu postavi ti cerkev. 47 Podatki o Lenkovičih, kjer ni posebej navedeno, so povzeti iz sestavka: Ivan Steklassa: Jurij Lenkovič. Letopis Slovenske Matice za leto 1895, stran 53 do 145. Ljubljana, 1895. 48 Lenkovići so zapustili Liko pred letom 1526, ko je ta pokrajina prešla v turške roke. R.Lopašić: Karlovac, povijestopis grada i okolice. Matica Hrvatska Zagreb 1879. 49 Grof Blagajski, baroni Gušiči, Jurišiči, Kruţići in drugi. 50 Dunaj je v letu 1529 oblegal turški paša Sulejman II., ki je pri Mariboru s svojo vojsko p rečkal reko Dravo in preko Gradca prišel pred Dunaj. (Ignacij Voje: Vpliv osmanskega imperija na slovenske deţele v 15. in 16. stoletju. Zgodovinski časopis, letnik XXX. Zvezek 1−2. 1976). 51 Wikitzvor – R. Horvat: Povjest Hrvatske I – Ban Petar Erdedi. 52Gornik (1967: 126) postavlja njegovo smrt v avgust 1580 in kraj smrti Gradec, ko je tam nadzoroval vojsko. Oziroma še kasneje – v leto 1588 – iz pravdnega zapisa o pašnih pravicah, prevedel Franc Slivnik – profesor germanistike, arhiv RS, fascikel 8, stra n 7 in 14. (opomba Š. Ţ.: verjetno gre za napako – tu naj bi verjetno šlo za njegovega sina Jurija Lenkoviča ali pa za vdovo Ano). 53 Ivan Josip Lenković – Pobreški (Hans Lenkovitch), general avstrijske vojske v letih 1553−1558 v Senju. Vir: Wikipedija – prosta enciklopedija. 54 Fran Detela: Takšni smo – povest. Dom in svet 1900. Letnik 13, št. 12. 10 Lenkovič je leta 1594 napadel Bihač, nato pa znova leta 1596 trdnjavo Klis, kjer pa je doţivel hud poraz in bil v bitki tudi hudo ranjen. Nekaj dni se je skrival v neki pečini na bregovih soteske Mosor, ko ga je neki njegov rešitelj s pomočjo Alberta (Antona) Ritterja in Mihaela Radiča (Rodica), ki je poznal te kraje, pripeljal v Senj. Za »dobročinstvo« je rešitelja priporočil stanovom koroškim55. Jurij Lenkovič je bil med prebivalci Senja zelo priljubljen in je na različne načine pomagal številnim sonarodnjakom (zemljakom) pri zbiranju pomoči in denarja, tudi za odkup ali pri posredovanju iz turškega ujetništva. Zato so mu senjani nadeli tudi naziv »oče siromakov in ubogih«. Na svojih posestvih je imel tudi turš ke ujetnike, s katerimi je lepo ravnal in celo posinovil nekega mladega ujetnika, sina turškega bega, ki ga je spreobrnil v krščansko vero in ga je nato leta 1600 v ljubljanski stolnici birmal škof Tomaţ Hren. To izvemo iz dnevnika Tomaţa Hrena, ki se hran i kot rokopis v knjiţnici prvostolne cerkve zagrebške56. Burna mladost in razne okoliščine v ţivljenju so pripomogle, da se je oţenil šele v dokaj zrelih letih, ko je bil ţe dokaj uveljavljen med plemstvom, in sicer 27. aprila 1597 na Ptuju s Suzano Zrinjsk o, hčerjo Jurija Zrinjskega in Salije grofice Stubenbergove. V tem zakonu se mu je rodil edini otrok, hči Sofija57. Ti dogodki se pokrivajo s tistim delom ljudskega izročila, ki pravijo, da je »neki grajski podelil posest rešitelju − zemljaku58 na obronkih P okljuke«, kar lahko predpostavimo, da je to na Zatrniku, ali pa s tistim, da je »neki grajski imel nekaj stranskih otrok, ki jim je dal zemljo na pokljuških pobočjih, na Zatrniku in na Slamnikih59«. Ti grajski so bili lahko le Lekoviči, ki so konec 16. in v začetku 17. stoletja upravljali te posesti. Pri Juriju Lenkoviču ne gre zanikati kakšnega »stranskega«60, saj je bila takrat še zelo pogosta obveza tlačanov »da je bila prva poročna noč graščakova«, za kar mu verjetno ni manjkalo priloţnosti. Tudi priimki se takrat še niso vpisovali v matične knjige ali pa je bilo v takih primerih celo ukazano, da se ne pišejo in se je le v sorodstvu vedelo, kdo je in čigav. Kot zagret katoličan je bil Jurij Lenkovič poleg Tomaţa Hrena61, (ki je 29. 12. 1600 dal na ljubljans kem trgu seţgati 8 voz luteranskih knjig) imenovan v posebno protireformacijsko komisijo62, ki je izganjala protestante iz Ljubljane in drugih krajev, Kamnika, Kranja, Trţiča, Radovljice (7. 3. 1601), Bleda in okolice. Pa tudi v svoji druţini je v zvezi z n ovo vero imel teţave, saj je bila njegova ţena luteranka in se je morala spreobrniti ter je bila med pomembnimi birmanci, ki jim je ta zakrament podelil Tomaţ Hren v ljubljanski stolnici po veliki noči leta 1600. Jurij Lenkovič je bolehal od poboja pri Kli su, kjer je bil hudo ranjen, in se ni mogel popolnoma pozdraviti. Zaradi ran je umrl 8. junija 1601 v Ljubljani, kjer so ga z velikim sijajem pokopali v jezuitski cerkvi sv. Jakoba. Zaselek Zatrnik (Satrnik)63 je prvič omenjen v radovljiškem urbarju64 , ker dva tamkajšnja lastnika nista plačevala puntarskega »pfeniga«, kar pomeni, da je zaselek nastal po kmečkem 55 Med leti 1371 do 1588 so bili zakupniki Blejskega gradu Kreighi s koroškega – Krištof Kreigh 56 Opomba 33 k sestavku: Ivan Steklassa: Jurij Lenkovič. Letopis Sl ovenske Matice za leto 1895. 57 Hči Sofijo - edinko Jurija Lenkoviča je 28. velikega travna 1602 birmal škof Hren. 58 Zemljak (hrvaško), rodţak (srbsko)= rojak, nekdo iz istega kraja, so krajan, sovaščan. 59 Janez Zupan: Domačije in prebivalci do konca 19. s toletja. Ob 750 -letnici pisne omembe Bohinjske Bele. Zbornik Bled 1000 let. Bled 2004. 60 Na Zatrniku se priimek Lenkovič omenja ţe pred letom 1620. Od tod doma tudi duhovnik Jurij Lenkovič, rojen pri Tomaţevcu 1773, umrl pri Ţarku v Zabreznem 61 Tomaţ Hren, rojen 13. 11. 1560 v Ljubljani, o bogoslovju se je učil v Gornjem gradu, 1596 je bil imenovan za stolnega dekana, 1597 ga je nadvojvoda imenoval za knezoškofa Ljubljanskega, v škofa pa je bil posvečen 12. 9. 1599 v Gradcu. Umrl je v Gornjem gradu 10. 2. 1630. 62 Poleg škofa Hrena, Lenkoviča sta bila člana protireformacijske komisije še Joţef pl. Rabatta in neki plemič. 63 Ledinsko ime za področje severozahodno od vrha Trnik in zahodno od vrha Hotunjski vrh in juţno od Pokljuške soteske oziroma potoka Ribš ice. 64 Radovljiški urbar iz leta 1579 je popis hub, domcev, kajţ, mlinov, rovt ter njihovih dajatev in sluţnosti. Izvira iz nemške besede urbëren, ki pomeni »dajati odnos«. J. Šilc: Urbarji pri iskanju najstarejših prednikov. 11 uporu leta 1515. Zatrnik je ves čas spadal pod radovljiško gospostvo, omenja pa se ţe leta 1579, ko so radovljiški tu imeli enega kmeta in pet kajţa rjev65. V spisu66 o pravdni zadevi Adamovcev glede sluţnostne poti navaja g. Franc Slivnik − Kaconov, profesor germanistike, kot prevod dokumenta67 iz gotice, da je Hans Josef Lenkowitcsh68 kupil ali odkupil 20. 7. 1588 posesti Zatrnik z okolico (Saternick mit die Umgegund ali Umgebung) od Thomasa Johana, briksenškega škofa. Menim, da gre tu za napako. Kot je iz drugih dokumentov razvidno, je takrat Ivan Lenkovič ţe umrl. Posest je verjetno kupila njegova ţena oziroma vdova Ana Lenkovič, ki je preţivljala tri m ladoletne otroke (Jurija, Frančiška in Margareto), ali pa je bil kupec ţe Jurij Lenkovič, kar je bolj verjetno. Stara Pokljuka pa se omenja šele v letu 1646, ko je prišlo do menjave petih kmetij med Lambergerji in gospostvom na Javorniku (koroški gospodje ). Izročilo pravi, da sta bila prvotno na tem delu Pokljuke dva naseljenca69, zatrniški je razdelil kmetijo sinovom Martinu, Anţetu in Adamu, slamniški naseljenec pa sinovom Janezu (Azku ali Hansku), Blaţu, Mihaelu, Matičku in Galu. Po teh imenih so se obli kovala tudi hišna imena, ki so poznana še danes (Pr' Martinovc, Pr' Anţko, Pr' Adamovc, Pr' Pusto, Pr' Figovco)70 in so vodena pod vasjo Krnica, kajti zaselka Zatrnik in Stara Pokljuka (na Poklutscech) se ne omenjata samostojno kot vasi, ampak le kot ledins ko ime. Hišna imena so prvič popisana šele v Franciscejskem katastru 182771, čeprav so obstajala ţe veliko prej. Hišne številke pa so bile uvedene mnogo kasneje, okrog leta 1870. Tudi popis prebivalcev iz leta 1754 jih še ne omenja in so popisana pod vas Krnica, ţupnija Zgornje Gorje (Parohia Obergeriensi). Adamovčevi domačiji je bila dodeljena hišna številka Krnica 27. 65 Franc Gornik: Bled v fevdal ni dobi. Stran 22. Bled 1967. 66 Pritoţba Adamovcev na Urad predsednika RS z datumom 12. 9. 2001. Zasebna zbirka ŠŢ. 67 Arhiv RS, fascikel št. 8, strani sedem in štirinajst. 68 Za Ivana Lenkoviča se v zapisih o njem pojavlja več imen: Hans, Joannes, Johan, in tudi več oblik priimka: Lenkowitsch, Lenkhouitsch, Lenkhouitz, Lenković. 69 Janez Zupan: domačije in prebivalci do konca 19. stoletja. Ob 750 -letnici pisne omembe Bohinjske Bele. Zbornik Bled 1000 let. Bled 2004. str. 285 70 Kako se pri vas reče? Hišna im ena v naseljih Grabče, Krnica, Perniki, Spodnje in Zgornje Laze. Zgornje Gorje 2011. Zbral Klemen Klinar, RAGOR. 71 Franciscejski kataster je vrsta davčnega popisa posesti, ki se je izdelal v letih 1818 do 1828 in uveljavil v habsburških dednih deţelah po r eformi cesarja Franca I in je naslednik Joţefinskega katastra za Kranjsko izdelanega v letih 1784 – 1790. Sestavlja ga spisani del in mapni del. Katastrske mape so barvne in risane v merilu 1 : 2880. 12 Karta iz Franciscejskega katastra iz leta 1826. Zanimivo pri tem pa je, da iz teh hišnih imen ni nastalo nobeno rodbinsko ime ali priimek prebivalca na teh domačijah. Tudi priimka Ţemva ni mogoče natančno umestiti na določeno domačijo niti ne določiti časa nastanka, zagotovo pa se je to zgodilo v začetk u 17. stoletja ali Pr' Adamovc na Grajsko planino v Krnico in Gorje Pr' Anţko Pr' Podgošarjo Pr' Martinovco Trnik 13 zelo kmalu po letu 1600, ko so rodbinska imena začela nastajati tudi v teh krajih. Nastanek zaselka Stara Pokljuka (na Poklutschech) oziroma do poselitve tega predela je prišlo v času upravitelja Lenkoviča, ki je izpeljal poselitev krčev ine (okoli leta 1620) po zasluţnem in zvestem vojaku, ki se je pri Adamovcu poročil s hčerjo sorodnikov Lenkovičev, ki so imeli zemljišče na Zatrniku, in je tu še naprej sluţil svojemu poveljniku kot nadzornik izvajanja pravic fevdalnega gospoda in rudarsk ega reda, ki ga je cesar Maksimiljan izdal ţe leta 151772. Po tem redu so pripadali rudarjem, oglarjem, plavţarjem in drvarjem posebni privilegiji in pravice, ki so bile pod zaščito deţelnega glavarja, kar pa tudi sovpada z razvojem fuţinarstva v teh krajih . Adamovčeva domačija (ali Adamovina) je bila namreč tudi strateško zelo premišljeno postavljena ob glavni poti, ki je vodila navzgor na Grajsko planino, ki je bila v lasti blejskih kmetov. Pot je vidna in deloma prehodna še danes. Izpred hiše je bil (in j e še) dober razgled daleč navzdol proti vzhodu, tako da je bil to zelo primeren kraj za nadzorovanje prišlekov, ki so tod mimo prevaţali oglje, rudo in drva za fuţine v Radovni, in blejskih kmetov, ki so gonili ţivino v planine (Grajsko in Rečiško planino) . Menda je tod vodila celo romarska pot iz Bohinja na Višarje. Adamovina – zgoraj stara domačija izpred leta 1940 ali celo pred letom 1900, spodaj obnovljena domačija po letu 1970, fotografirano decemb ra 2014. 72 Povzeto po zapisu Drago Bregant: Prispevki in razmišlj anja h krajevni zgodovini. Glasilo GORJANC …., ki ga je pripravil po zapisu ustnega izročila kanonika Janeza Poklukarja. 14 Pred Adamovčevo domačijo Zatrnik (29. januar 1946) Na sliki so: na levi je Pogvajen iz Višelnice, ki na rtičih pelje seno iz svojega rovta, v sredini levo klavec (?), mama Angela Adamovka ( rojena na Kupljenku 18. 5. 1913 + 16. 10. 1991 ) in desno s konj em Anton Pretnar - Adamovec s konjem (Slika arhiv Slavko Pretnar). Hiša je bila verjetno obnovljena pred drugo svetovno vojno (zamenjana so vhodna vrata in povečana okna, glede na prvo sliko). 15 Ţe omenjeni vojak, ki je prvotno stanoval v Flegariji73 pod Blejskim gradom, je bil tudi skrbnik briksenških gozdov na Pokljuki, ki so jih so imeli v zakupu Lenkoviči, in se je pred kugo umaknil v gozdarsko kočo. Ni točno poznano, ali je tu ustanovil novo domačijo Pustovino (Pr' Pustu ali Fürstu)74, ki je nosila le tnico 1649 na veţnih vratih (te hiše danes ni več), ali pa je ţivel pri Adamovcu. Kakorkoli ţe, šlo je za prišleka oziroma Lenkovičevega rojaka ali »zemljaka«, kot so ga verjetno prvotno nazivali. Lahko je bilo to tudi pri Tomaţevcu na Zatrniku, ker je bil tu po letu 1700 rojen duhovnik Jurij Lenkovič, ki je umrl pri Ţaku v Zabreznem. Priimek Ţemva se ţe pojavlja zapisan v matici z letnico 163875 (17. 11. 1638 rojen Andrej Ţemva – Adamov sin ali »zemljakov«). To je torej veliko pred letom 1735, ki ga omenja avtor prej omenjenega članka, v katerem navaja, da se je takrat »na Pustovino med svoje na Pokljuko vrnil Anton76, ki je s seboj pripeljal posinovljenca mladega Krištofa, ki se je podpisoval Semlia Figovac Krištof ter naj bi bil sin nekega hrvaškega častnika Antonovega tovariša, ki je padel v vojni«. Pri Figovcu pa priimek Ţemva zasledimo ţe 4. 4. 1654, ko je bil rojen Jurij Ţemva (Matijev sin ali »zemljakov« iz Zatrnika) in je bil oče Matija ţe pred letom 1650 priţenjen k Figovcu, oziroma se je od ta m leta 1687 Jurijev sin Matija Ţemva priţenil na Slamnike k Blaţu iz Stare Pokljuke77. Ţupnik Frančišek Joţef Kalčič, ki je bil v Gorjah v letih od 1727 do 174978, je pri neki cerkveni dajatvi namreč zapisal: Krištof Zemljak iz Pokljuke plačal v denarju (Chr istophorus Semliak de Pokluka in pencunia solvit). D. Bregant v prej omejenem prispevku opozarja tudi na rodoslovne vrzeli, nejasnosti in netočnosti, ki so povezane z nastankom priimka Ţemva, ki ga postavlja šele v sredino 18. stoletja, ko gre za zapis ust nega izročila. Verjetno so priimek Ţemva ali Semliak zagrešili ţe ţupniki Vincencij Raezo (1592 –1632), Gaspar de Bobek (1632 –1634) ali pa Thomas Cralius (1634 –1659), ki so bili nameščeni kot ţupniki pri sv. Juriju v Gorjah. V farnih maticah se pojavljajo r azlične oblike tega priimka pred letom 1800v latinščini, in sicer kot Semlia(c), Semliak, Shemla, tudi Semla in Semlla, po letu 1800 pa v nemščini kot Schemua ali Shemlja. Šele nekaj let pred letom 1900 pa se pojavita dve obliki tega priimka. Prva oblika s e je kot posledica švapanja izoblikovala v Ţemva, ki se je ohranila v gorjanskem predelu, druga oblika Ţemlja pa je izhajajoč iz polatinščenega priimka Semlia uporabljena v Zabreznici in okolici Begunj. Tam se govori, da so namreč na neki domačiji brez otr ok posvojili »nekega dečka iz ţlahte na Zatrniku« pred letom 1800. Po statističnih podatkih za leto 2010 je bilo s priimkom Ţemva registriranih 114 oseb in je po pogostosti med vsemi priimki uvrščen na 3885. mesto79. Še vedno najbolj pogost je v gorenjski s tatistični regiji (73 %), v osrednjeslovenski (15 %) in v savinjski regiji (12 %). V drugih regijah se ne pojavlja. Kakorkoli ţe, nastanek priimka Ţemva zagotovo lahko postavimo v prvo polovico 17. stoletja, saj je v 18. stoletju ţe zelo razvejano in ga zasledimo na več domačijah na Zatrniku, Slamnikih, Pokljuki in Bohinjski Beli. Tako so se pisali pri Figovcu na Pokljuki, ko je bil tu 73 Grajska oskrbniška hiša, v njej je v prvi polovici 19. stoletja ţivel grajski gozdar. D. Čop: Zbornik Bled 1000 let. Bled 2004. 74 Pri Pustu na Pokljuki je bil rojen 1779 duhovnik Lavrencij Poklukar, posvečen 1796, umrl v 1842 v Gorjah. Pri Poklukarju na Stari Pokljuki je bil rojen 1730 tudi Tomaţ Poklukar, umrl 1814. 75 To je 10 let prej, kot se je priţenil neznani vojak k Adamovcu, kar postavlja sum, da sta brata Adam Semlla in Matija Semla imela tudi sestro? 76 Tega imena v rodbinski veji ni zaslediti vse do leta 1884, ko je bil rojen pri Figovcu Anton Ţemva, ki je p a umrl kot otrok ţe 27. 2. 1886. 77 Janez Zupan: Domačije in prebivalci do konca 19. stoletja. Ob 750 -letnici pisne omembe Bohinjske Bele. Zbornik Bled 1000 let. Bled 2004. Stran 285. 78 Nikolaj Štolcar: Gorjanski ţupniki (izpisano iz Spomenice Ţupnije Gorje ). Znamenja vernosti v Ţupniji Gorje. Zgornje Gorje 2007. 79 Baza rojstnih imen in priimkov SURS. 16 leta 1792 rojen Janez Ţemlja (Semlia)80, pri Martinovcu se omenja 1783. leta rojeni Marko Ţemlja (Semlia)81, pri Avterniku leta 1810 rojeni Primoţ Ţemva82, pri Blaţu na Slamnikih Matija Ţemva, ki se je sem priţenil iz Zatrnika v prvih letih 18. stoletja, in Jurij Ţemva83, ki se je iz Slamnikov priţenil na Kunščovo domačijo na Bohinjsko Belo okoli leta 1770. Lenkovičevi sorodnik i ali »zemljaki« pa niso bili le pri Adamovcu, ampak tudi pri Tomaţevcu na Zatrniku, ko se omenja leta 1773 rojeni Jurij Lenkovič. Na prisotnost Lenkovičev (ali Lukancev, kot so jih imenovali) spominja tudi Martinovčevo znamenje nad Hotunjami, ki je postav ljeno v spomin na smrtno nesrečo Janeza Lukanca (Lenkovičevega), ko sta z bratom Gašperjem peljala oglje s Pokljuke in je nanj padla »kripa84« (1880), tretji brat pa je padel nekje v vojni 1877. leta tako, da je z njim izumrl rod Lukancev – Lenkovičev iz Zatrnika85. Pred prvo svetovno vojno pa se priimek Ţemva pojavlja tudi na Poljšici (Tomaţ Ţemva) in na Blejski Dobravi (Franc Ţemva) ter v Krnici (…. Ţemlja). Ta imena so vpisana na spomeniku padlim vojakom v prvi svetovni vojni v Zgornjih Gorjah. Zanimivo je , da v teh vaseh kasneje, po vojni, tega priimka ne zasledimo več. Pred letom 1940 pa se ta priimek pojavlja tudi v Podhomu, Sebenjah, Zasipu, na Bledu, v Lescah in Radovljici. Podgošarjeva domačija na Zatrniku z letnico 1833. Postavljena zagotovo pr ed letom 1827, ker je vrisana v franciscejskem katastru. Hlev in štala sta preurejena v počitniško stanovanje. Slika posneta 2016. Tako je bila prvotno videti tudi Adamovčeva domačija. 80 Janez Ţemlja, rojen 1792 pri Figovcu na Pokljuki, posvečen v duhovnika 1826 v Ljubljani, umrl v Kovorju 1876 leta. Iz ţupnijske kronike – rojeni duhovniki v Ţupniji Gorje. Objavljeno ob novi maši Gašperja Kočana 2010 v glasilu Gorjanc. 81 Marko Ţemlja, rojen 1783 pri Martinovcu na Zatrniku, posvečen v duhovnika 1810 v Ljubljani, umrl 1830 leta. Iz ţupnijske kronike – rojeni duhovniki v Ţupniji Gorje. Objavlj eno ob novi maši Gašperja Kočana 2010 v glasilu Gorjanc. 82 Primoţ Ţemva, rojen 1810 pri Avterniku na Zatrniku, posvečen v duhovnika 1847 v Poreču, umrl 1893 leta v Gorjah. Iz ţupnijske kronike – rojeni duhovniki v Ţupniji Gorje. Objavljeno ob novi maši Ga šperja Kočana 2010 v glasilu Gorjanc. 83 Janez Zupan: Domačije in prebivalci do konca 19. stoletja. Ob 750 -letnici pisne omembe Bohinjske Bele. Zbornik Bled 1000 let. Bled 2004. Stran 288. 84 »Kripo« so imenovali posebej narejen majhen voz na dveh kolesih, s katerim so posamezniki z lastno močjo vozili oglje iz Pokljuke po ozkem in strmem kolovozu. 85 Marija Poklukar: Znamenja vernosti v ţupniji Gorje. Gorje 2007. Stran 53. 17 3. Glavna rodbinska veja rodbine Ţemva (Semlla, Schemua, Semffa, Semva , Shemlja, Ţemlja) Za potrebe nekega vojaškega raziskovalca o slavnih in tudi dolgo zamolčanih avstro -ogrskih generalih Schemua, so v arhivu ljubljanske nadškofije v letu 2003 zbrali in uredili podatke iz cerkvenih matrikul za gorjansko ţupnijo. Iz teh p odatkov je razvidno, da sta ţe skoraj v začetku obstajali dve moški veji rodbine Ţemva (Semlla in Semla, oboje kasneje pisano v nemščini Schemua ali tudi Shemua), ki sta zagotovo imeli istega prednika ţe okoli leta 1600 ali nekaj let prej. Ker pa takrat za ta predel Gorenjske matičnih knjig še niso vodili86 (začeli so jih šele po letu 1620 ali kasneje) do natančnejših podatkov o posamezniku ni mogoče priti in glede na drobtinice, zbrane od vsepovsod, o medrodbinskih povezavah lahko le ugibamo. V glavnem pa g re zagotovo za dve glavni nepretrgani moški veji rodbine Ţemva od začetka 17. stoletja pa do danes, ki pa sta se potem razvejili na več podvej. Ti dve glavni veji bi lahko obravnavali tudi ločeno kot debla, saj skupnega prednika še ni bilo mogoče ugotoviti . Za začetnika starejše, tako imenovane zatrniško -mevkuške veje štejemo Adama Semlla (Ţemva), ki je imel z ţeno Marjeto (?) sina Andreja, rojenega na Saterniku pri Adamovcu 17. 11. 1638. Ali sta imela še druge otroke, morda hčere, iz razpoloţljivih podatko v ni bilo razvidno. Tudi iz kasneje pridobljenih virov se ţenskih potomcev po Adamu Semlli ni dalo ugotoviti. Zadnji podatki87 kaţejo, da je imel Andrej (* 1638), Adamov sin zelo številčno druţino, pa čeprav se je poročil šele v zrelih letih (pred letom 1 682), star 44 let. Tudi po njem ni bilo mogoče ugotoviti ţenskih naslednic, ki so v veliki druţini zagotovo bile, a se je z moţitvijo njihov priimek Semlla izgubil. Iz popisa prebivalcev v letu 1754 je mogoče ugotoviti, da je imel Andrej še tedaj ţivečih s edem moških potomcev, ki pa so ţe imeli svoje druţine v drugih vaseh. Andrejev naslednik na Adamovini je bil Jurij (Georgius Shemua ). Rodil se je 8. 3. 1701 in mu je pripadala le ¼ grunta ali hube88. V starosti nad 50 let je še ţivel pri sinu Mathiasu (*172 2) s svojo drugo ţeno Gertrutho (* 1706) in s še štirimi otroki: Jurijem (*1724), Blaţem (*1734), Simonom (*1744) in Gregorjem (*1748). Zadnji se je priţenil v Meukusch No. 1 in vulgo89 k Moshitz ter je začetnik mevkuške rodbine Ţemva. Za Jurija (*1701) šk ofijski podatki navajajo, da je bil dvakrat oţenjen, in sicer prvič 23. 5. 1728 z Dorotejo Ţemva iz Stare Pokljuke in drugič 13. 11. 1737. z Gerthrutho (Jero Rekar). Govorice o naših prednikih navajajo, da je bila prva ţena Doroteja veliko starejša od Juri ja ter v tem zakonu ni bilo otrok. Podatki pa kaţejo, da naj bi se do leta 1735/36 (ko naj bi Doroteja umrla) rodili trije otroci: Matija (1722) in Jurij (1724) kot nezakonska (illegitimus), ter Blaţ (1734) kot (legitimus) zakonski otrok. Da je bilo tako , je morda obstajal kakšen zakonski 86 V Gorjah je začetek vodenja krstne knjige 30. julij 1634. Za blejsko ţupnijo so ohra njene matične knjige z začetkom vodenja 1. januar 1670 – krstna knjiga, mrliška knjiga od leta 1701 in poročna knjiga šele od 5. septembra 1736 dalje. V to ţupnijo so spadale tudi bolj oddaljene vasi kot so Spodnje Gorje, Višelnica, del Radovne in Slamnik i. Zatrnika in Pokljuke se ne omenja, ker je ta predel spadal pod radovljiške gospode, niti se ne omenja ţupnija sv. Jurija v Zgornjih Gorjah, ki je takrat ţe obstajala kot samostojna (ustanovljena ţe leta 1323 in se prvi ţupnik Jakobus omenja 1394 leta) in je starejša od blejske ustanovljene 1469 leta. Franc Gornik: Bled v fevdalni dobi. Bled 1967. Stran 168. 87 Novi podatki so privzeti iz popisa prebivalcev iz leta 1754. T. Krampač: Gorenjske druţine v 18. stoletju. Celjska Mohorjeva druţba 2016. Avtor v opombah navaja, da v popisu navedenih podatkov ni doslednosti in je potrebno upoštevati morebitna odstopanja tudi za več let (do 10 let) od dejanskega izračuna starosti posameznika iz rojstnih podatkov. Popis so namreč izdelali na osnovi izpraševanj posame znika, pri čemer pa nekateri niso vedel natančno kdaj so se rodili. 88 Grunt je poznejši izraz za »hubo«, ki pomeni skupni pojem za zaokroţeno posest (vendar ne last, ker je bila zemlja v lasti zemljiške gospode) kmečke druţine s stavbami in s polji ter pr avicami uporabe vaške gmajne, ki je bila potrebna za ţivljenje kmečke druţine. Velikost je bila različna, 20 do 40 juter. 89 In vulgo pomeni »po domače«, hišno ime domačije, (nem. Vulgarname). 18 zadrţek (Doroteja naj bi bila hčer Matije Semle, torej sestrična Jurijevega očeta Andreja?). Z drugo ţeno Gertrutho (*1706) Jero Rekar iz Zgornjih Lazov se je poročil 13. 11. 1737 in sta imela še dva sinova: Simona (*1744) in Gregorja (*1748), ki se je iz Adamovine odselil v Mevkš № 190 k Moshitz (Moţicu), kjer se je poročil 3. 7. 1776 z Marijo Ţitnik. Ta podatek je zagotovo zanesljiv, ker obstajajo podatki, da sta v letu 1754 ţivela pri Matiju na Zatrniku še oba starša , stara več kot 50 let. Poleg tega so mi Rekarjevi večkrat govorili, da so bili Moţicevi v sorodstvu z Rekarjevimi na Lazih. Najstarejši sin Jurija Ţemva (*1701) je bil Mathias Ţemva, verjetno rojen leta 1722 kot nezakonski sin z Dorotejo Semla, matijevo hčerjo, Figovčevo iz Stare Pokluke ter je bil imenovan kot prvi (primus) nosilec nasledstva in je ţivel na Saterniku. Z ţeno Mario (*1726) sta imela sina Thomasa (*1749) in Ursul o (*1752) in verjetno še kakšnega otroka o čemer kar pa še ni bilo moţno zaslediti. Ursula se je poročila k Balohu v Krnico z Mihaelom Ţvegelj (Schwegel)91, ki je imel gostilno in se je ukvarjal s kramarijo92. Tomaţ (+1749) je ostal na Adamovini in je imel sina Matevţa (*1790), ki je bil verjetno na Adamovini gospodar še leta 1826. Njegov sin (? * okoli 18 20) je imel le hčer Jero Ţemva (*18 60), ki se je poročila z Valentinom Pretnar, Lenarčevim iz Poljšice. Z njeno poroko okoli leta 1 890 na Adamovini in tudi na Zatrniku priimka Ţemva ni bilo več. Jera Ţemva in Valentin Pretnar sta imela hčer Katarino Pretnar (*13. 11. 1889 + 17. 6. 1947), Neţko Pretnar (* 21. 1. 1897 + 28.12. 1980) in sina Anton a Pretnar, rojen ega 12. 5. 1902 +14. 3.1984) , ki prevzel nasledstvo , nasledila pa sta ga Anton Pretnar, rojen leta 1949, in Slavko Pretnar, rojen leta 1951, ki s posestvom, kar ga je po dednih delitvah še ostalo, opravljata še danes (2015), vendar oba neporočena in brez otrok, ki bi nasledili ţivljenje na Adamov ini. Mathias (*1701) je imel še hčer Marijo, rojeno po letu 1754, ki se je leta 1781 poročila z Jurijem Sušnikom k Rothu v Krnico št. 28, vendar njuni potomci niso zabeleţeni. Drugi jurijev sin je bil tudi Jurij (Georgius Shemla * 1724), tudi nezakonski z Dorotejo Semla in je bil poročen s Heleno Polc.. V maticah se je našel zapisan le njun naslednik le Bartolome Shemla (*27. 8. 1786). Ţupnik Muhovic93 je pripisal za botra (Bathen) Georga Ureuz (Anţkovega) in Marijo Shemla (*1723 – ţena od brata Matije). Pri njem je prvič (?) tudi zapisana hišna številka Adamovčeve domačije (Haus №. 27) Krniza 27. O Jurijevih sinovih Blaţu (*1734) še zakonski z Dorotejo Shemla in o Simonu (*1744), ki je bil zakonski z Gertudo Rekar (*1706) ni poznanih drugih podatkov. Najmlajši Jurijev sin iz drugega zakona z Gertrudo Rekar pa je bil Gregor Ţemva (*9. 3. 1748) pa je začetnik mevkuške veje rodbine Ţemva. Znani Andrejevi (*1638) moški potomci, Jurijevi bratje, pa so bili: Thomas Shemua (*1689), Andreas Shemua (* 1685, + pred letom 1754), Sebastianus Shemva (* 1693), Mathias Shemua (* 1694), Joannes Shemua (* 1704) in Josephus Shemua (* 1700). Thomas Shemua (*1689) se je oţenil na Koritno in postal podloţnik proštije Blejski otok (lat. subditi huebani praeposituare in i nsula Werth). Imel je tri sinove in dve hčeri. 90 Danes nosi ta domačija ‒ kajţa hišno številko Mevkuţ 9 in hišn i priimek Tancar od leta 1953. 91 Glej rodovno vejo barona Josefa Schwegel 92 Kramarija – manjša trgovina 93 Blaţ Muhovic, ţupnik v Gorjah 1784 –1789. 19 Andreas Shemua (* 1685, + pred letom 1754) je imel sina Blaţa (* 1714). Ta je z ţeno Lucio (* 1716) in hčerami Agnes (* 1733), p. Podlipnig, Mario (*1737) in Heleno (* 1746) ţivel v vasi Grad na Bledu. Drugi Andreasov sin Jurij (* 1716) je z ţeno Dorotheo (+ 1716) in otroki Mathiasom (* 1739), Elizabeto (* 1744), Mario (* 1746) in Margharetho (* 1751) ţivel na Zatrniku. Njihovi nasledniki niso znani. Najmlajši Andreasov sin Andrej (* 1720) pa se je priţenil k Petrovcu na Selo pri Ţirovnici (lat. ex pago Schellu). Rodila sta se mu hčer Maria (* 1732) in sin Andreas, ki ga je nasledil in velja za začetnika rodbine Ţemlja. Sebastianus Shemva (* 1693) je bil kajţar na posestvu sv. Andreja na Rečici (lat. caisl er ad sanctum Adream in pago Rezhizh). Poznan je le njegov sin Marcus Shemua (* 1714), ki pa sta z ţeno Agnes (* 1704) imela le neporočeni hčeri Mario (*1731) in Gertrudis (* 1734). Pri ovdovelem Sebastianusu ( Boštjanu, starem nad 60 let) je prebivala dru ţina Janeza Urevca (Joannis Weuz), ki je bil verjetno Anţkov z Zatrnika. Mathias Shemua (* 1694) se je priţenil na Poljšico in je pripadal gospostvu Thuren iz Radovljice (nem. Herschaft Radtmansdorff unter Demgraffev von Thurn). S precej mlajšo ţeno Chat arino (* 1714) sta imela hčer Mario (* 1739) in sinove Joannesa (* 1745), Franciscusa (* 1748) in Primusa (* 1751). Potomcev teh otrok ni mogoče zaslediti in niso poznani. Joannes Shemua (* 1704) je pripadal ţupniji sv. Petra v Radovljici, kar pomeni, d a se je tja priţenil. Z ţeno Heleno (* 1724) sta imela sinova Valentinusa (* 1749) in Josephusa (* 1752), katerih nasledniki niso poznani in tudi priimka Ţemva v Radovljici ni zaslediti. Pri njem je takrat ţivela ţenina mati Helena, stara 50 let in vdova. Najmlajši od Andrejevih (*1638) otrok je bil Josephus Shemua (* 1700). Bil je oţenjen z Magdaleno (* 1694) v Zgornje Gorje (Obergerinsi). Njuni potomci niso poznani. Z njima je stanovala šestdesetletna (?) vdova Elishabetha Jashkotouka, ki bi bila lahko Magdalenina sestra. Za prikazano rodbinsko drevo je značilno, da pri večini posameznikov manjkajo podatki o letu smrti, tako da starosti posameznikov ni mogoče ugotoviti. Za razrešitev kakšnega od teh vprašanj bi bilo treba preiskati še matično knjigo umr lih, če obstaja za ta čas. Posebna uganka je tudi razvejanost po ţenski strani, to je po sestri Adama Semlle in Matije Semle, za katero se ve le, da se je z njo oziroma s »hčerjo sorodnikov (ali zemljakov) Lenkovičev« poročil k Adamovcu v letu 1649 neki An drej Bobek (* 1624)94, potomcev po njej pa ni bilo mogoče zaslediti. 94 Rodbina Bobek iz Radovljice, lastniki fuţin v Radovni, rudarski sodniki v Kropi. 20 Georgius Ţemva * 1724 Blasius Ţemva * 1734 Matija Semla * pred 1620 ? p. okoli 1652 ? priženil k “Figovcu” Stara Pokljuka 23 Georgius Jurij Žemva *4. 4. 1654 Por. pred 1682 ? Pokljuška veja Matija Ţemva * 7. 2. 1691 Slamnišk a podveja Ţemva Po letu 1710 Adam ? Semlia(k) »zemljak« Jurija Lenkoviča * pred 1600 ? Adamovc iz Saternika Adam Semlla * pred 1615 ? p. okoli 1635 ? Saternik ? Semlarza * okoli 1620 ? p. 1649 Marjeta ? * ? Marina ? * ? Andrej Žemva * 17. 11. 1638 p. pred 1682 Saternik Marina ? * ? Jurij Žemva * 8. 3. 170 1 p I. 23. 5. 1728 p II. 13.11.1737 Saternik Pavel Ţemva * 23. 1. 1686 Krniška podveja Ţemva Gregor Ţemva * 9. 3. 1748 p. 3. 7. 1776 Meukusch 1 »Moshitz Moţic« Mevkuška podveja Ţemva Mathias Ţemva * 1722 p. ? Saternik Thomas Ţemva * 1749 Ursula Ţemva * 1752 p. Schwegel k Balohu, Krnica Glej rodovnik Josefa Schwegla Matevţ Ţemva *okoli 1790 l. 1826 še gospodar na Adamovini Josef Ţemva * 1700 p. v Gorje Simon Ţemva * 1744 Thomas Ţemva * 1689 p. na Koritno Andrej Ţemva * 1685 + pred 1754 Boštjan Ţemva * 1693 p. na Rečico Matija Ţemva * 1694 p. na Poljšico Janez Ţemva * 1704 p. v Radovljico Doroteja Semla * ok 1670 Gertrauth Rekar * ok 1706 21 Lukas Ţemva * 1751 Josef Ţem lja * ok. 1775 Maria Ţemva * 1737 Helena Ţemva * 1746 Agnes Ţemva * 1733 p. Matheus Podlipneg * 1729 Nasledniki Andreja Ţemva (*1638) ostalih na Zatrniku * ? Maria Ţemva * 1753 Adam ? Semlia(k) »zemljak« Jurija Lenkoviča * pred 1600 ? Adamovc iz Saternika Adam Semlla * pred 1615 ? p. okoli 1635 ? Saternik Marjeta ? * ? Andrej Žemva * 17. 11. 1638 p. pred 1682 Saternik Marina? * ? Jurij Žemva * 8. 3. 170 1 p I. 23. 5. 1728 p II. 13.11.1737 Saternik Gregor Ţemva * 9. 3. 1748 p. 3. 7. 1776 Meukusch 1 »Moshitz Moţic« Mevkuška podveja Ţemva Andrej Ţemva * 1685 + pred l. 1754 Saternik Blaţ Ţemva * 1714 p. Bled – grad ţ. Lucia * ok. 1716 Jurij Ţemva * 1716 ţ. Dorothea * 1716 Saternik Andrej Ţemva * 1720 p. na Selo pri Ţirovnici ţ. Ursula *1729 Glej rodovnik Ţemlja – Selo Mathias Ţemva * 1739 Elizabetha Ţemva * 1744 Maria Ţemva * 1746 Marghareta Ţemva * 1751 22 Nasledniki Andreja Ţemva (* 1638) ostalih na Zatrniku Glej rodovnik Ţemlja ? Ţemva *ok. 1830 Georgius Ţemva * 1724 Blasius Ţemva * 1734 Adam ? Semlia(k) »zemljak« Jurija Lenkoviča * pred 1600 ? p. ? Adamovc iz Saternika Adam Semlla * pred 1615 ? p. okoli 1635 ? Saternik Marjeta ? * ? Andrej Žemva * 17. 11. 1638 p. pred 1682 Saternik Marina? * ? Jurij Žemva * 8. 3. 170 1 p I. 23. 5. 1728 p II. 13.11.1737 Saternik Gregor Ţemva * 9. 3. 1748 p. 3. 7. 1776 Meukusch 1 »Moshitz Moţic« Mevkuška podveja Ţemva Mathias Ţemva * 1722 ţ. Maria * 1726 Saternik Thomas Ţemva * 1749 Ursula Ţemva * 1752 p. Schwegel k Balohu, Krnica Glej rodovnik Josefa Schwegla Matevţ Ţemva * ok. 1790 l. 1826 še gospodar na Adamovini Simon Ţemva * 1744 Andrej Ţemva * 1685 +pred 1754 Andrej Ţemva * 1720 p. na Selo pri Ţirovnici Jera Ţemva * ok. 1865 p. Valentin Pretnar Lenarčev iz Poljšice Anton Pretnar * 190 2 + 1984 Anton Pretnar * 1949 Slavko Pretnar * 1951 Matija Semla * pred 1620 ? p. okoli 16 52 ? Stara Pokljuka Dorothea Semla * ok. 1670 + 1736 Gertruth Rekar * 1706 Neţka Pretnar * 1897 + 1980 Katarina Pretnar * 1889 + 1947 Bartolomej Ţemva * 1786 23 Nasledniki Andreja Ţemva (*1638), ki so odšli z Zatrnika * ? Adam ? Semlia(k) »zemljak« Jurija Lenkoviča * pred 1600 ? p. ? Adamovc iz Saternika Adam Semlla * pred 1615 ? p. okoli 1635 ? Saternik Marjeta ? * ? Andrej Žemva * 17. 11. 1638 p. pred 1682 Saternik Marina? * ? Thomas Ţemva * 1689 p. na Koritno Boštjan Ţemva * 1693 p. na Rečico Matija Ţemva * 1694 p. na Poljšico Catharina *1714 Blaţ Ţemva * 1728 Maria Ţemva * 1720 Markus Ţemva * 1714 ţ. Agnes * 1704 Agnes Ţemva * 1717 Lavrencij Ţemva * 1713 ţ. Elishabeth * 1729 . Matthias Ţemva * 1753 Primoţ Ţemva * 1732 Maria Ţemva * 1739 Joannes Ţemva * 1745 Franciscus Ţemva * 1748 Primus Ţemva * 1751 Gertrudis Ţemva * 1734 Maria Ţemva * 1731 24 Kot kaţejo podatki, so vsi Andrejevi sinovi zapustili Adamovino na Zatrniku in se naselili v drugih vaseh. Adamovina se je razdelila med Andreja (* 1685) in Jurija (* 1701) tako, da sta postala četrtinska kmeta (1/4 Hübler). To, da je bila celotna posest razdeljena ţe prej med Adamom in Jurijem iz Stare Pokljuke, je manj verjetno, saj obstaja verjetnost, da je imel Adam več potomcev, in ne le Andreja (* 1638), o katerih pa ni podatkov. V tem času pa je priimek Ţemva (Schemua) poleg domačij iz Zatrnika in Pokljuke vpisan tudi pri domačijah v naselju (In der Ortschaft) Krnica (Kernize), in sicer pr' Figovc (Martin Schemua) № 23, pr' Roth (Mathias Schemua) №. 28, pr' Otavniko ali pr' Avtneko (Dominik Schemua) № 30 in pr' Vorho (M. Schemua) №. 37, v drugih okoliških naseljih pa še pr' Balantič – Walantezh (Minua Miha Schemua) v Spodnjih Gorjah №. 37, pr' Kovarjo (Simon Schemua) v Podhomu № 27, pr' Kovačo (Geor g Schemua) v Zgornjih Gorjah № 16 in pr' Adam ? Semlia(k) »zemljak« Jurija Lenkoviča * pred 1600 ? p. ? Adamovc iz Saternika Adam Semlla * pred 1615 ? p. ok . 1635 ? Saternik Marjeta ? * ? Andrej Žemva * 17. 11. 1638 p. pred 1682 Saternik Marina? * ? Josef Ţemva * 1700 p. v Gorje Magdalena ? * 1694 Janez Ţemva * 1704 p. v Radovljico Helena * 1724 Nasledniki Andreja Ţemva (*1638), ki so odšli z Zatrnika 2 * ? Josephus Ţemva * 1752 Valentin Ţemva * 1749 25 Godco (Johan Schemua) na Zgornjih Lazih №. 49 95. V naselju Mevk š pa tega priimka (Namen der Besitzer) v tem času ni mogoče zaslediti, čeprav so se pri Moţicu (h. št. 1) in pri Markotu (h. št. 9) pisali Ţemva. Pod hi šno številko (Unter Haus No.) Mevk š №. 1 je naveden Blaţ Schumer (ni naveden Matija Ţemva ali njegov sin Blaţ Ţemva, ki se je poročil 26. 2. 1869, in se v matičnih knjigah vodita pod to številko)96. Vzrok je verjetno v tem, ker sta bila kajţarja in jima paš ne pravice niso p ripadale. Prav tako je pod Mevk š № 9 za lastnika naveden Jakob Schumer, čeprav so pod to številko ţiveli Markotovi ţe od leta 1757 in bi morala biti navedena Jakob Ţemva ali njegov sin Matevţ Ţemva. Hišne številke so bile tu uvedene razme roma pozno, šele okoli leta 1870, torej skoraj 100 let kasneje, kot je to z reformami predpisala Marija Terezija97. Z uvedbo hišnih številk sta bila zaselka Zatrnik in Pokljuka vključena pod najbliţjo spodaj leţečo vas Krnica in se v upravnih evidencah ne o menjata kot samostojna zaselka (tudi danes ne). Domačije iz Zatrnika so tako dobile hišne številke pr' Adamouz №. 27, pr' Anscheko № 26, pr' Martinouz № 25 in pr' Podgošarjo № 44. Ta domačija je mlajšega nastanka in je najbliţja Adamovini ter je nastala po letu 1830, katere postavitelj je bil nekdo od Adamovčevih, ker deli njihovo posestvo. Na Pokljuki pa so domačije nosile hišne številke pr' Figovc № 23, pr' Poklukarjo № 24, pr' Roth № 28, pr' Pusto (Fürsto) no. 22, pr' Avtrneko (Otauniko − Otavniko) №. 30. Ta domačija98 je ţe na niţjeleţečih Hotunjah99 in jo teţko prištevamo k Zatrniku ali Pokljuki, ki leţita mnogo višje na nadmorski višini od 700 pa do več kot 1000 metrov. V teh precej visokih predelih so bile ţivljenjske razmere precej slabše, zahtevnejše in ostrejše kot v blejski okolici ali na »Desheli«, kar je vplivalo tudi na pridelovanje hrane za preţivetje in drugih potrebnih dobrim. Krompirja in koruze takrat še niso poznali, pa tudi kasneje te poljščine niso najbolje uspevale. Od ţit so gojili le j ečmen, rţ in oves, pšenice in ajde je bilo bolj malo, od stročnic pa bob in grah. Fiţol, koruzo, krompir in deteljo so v teh krajih začeli intenzivno gojiti šele po letu 1800100. Fiţol je tu le redkokdaj dozorel, tudi koruza ni dajala pridelka, le krompir je nekoliko izboljšal prehrano. Sadje, kot so jabolka in hruške, tu niso uspevali in so bili gozdni sadeţi, kot so jagode in borovnice, edini priboljšek pa tudi zdravilo. Hranili so se z močnatimi jedmi in suhim mesom. Pridelovali so tudi lan, ki so ga prede lovali v platno. Po tem izdelku je bila rodbina prepoznavna in je bil pomemben vir dohodka. Pri ţivinoreji je prevladovala drobnica, predvsem koze in ovce, ki so se pasle in obirale strma pobočja Trnika101. Poleg prediva je bila volna potrebna za toplo oblek o, zato so vsakdanje ţivljenjske potrebe zahtevale gojenje drobnice. Pogoji za vzrejo govedi ali konjev so bili slabi, saj so lahko opravili le eno košnjo sredi poletja. Zaradi tovrstne ţivinoreje so potrebovali velike pašnike, ki pa jih zatrniški niso ime li in so zato krčili površine na pobočju Trnika. Bliţnji planinski pašniki so bili v lasti graščine, ki so jih srenje (posamezne blejske vasi) jemale v zakup za svoje člane. Glede paše v planinah je bilo med srenjami in gospodo 95 Od navedenih v popisu je v rodbinsko vejo moţno uvrstiti le Martina Ţemva – Figovca, vse ostale pa ne, kar kaţe, da so obstajale še druge sorodstvene veje, ki jih pa ni moţno slediti. 96 Von der k.k. Grundlasten – Ablösungs – und Regulirungs Landes – Commission für Krain. 97 Nevoljniški patent iz leta 1782. 98 Domačijo pr' Avtnekarju bi praviloma morali pisati pri Otavniku, s takim imenom so poznana hišna imena na Poljšici in v Gradu (Bled) še danes. 99 Hotunje kot ledinsko ime so poimenovane po svobodn jaku Hotimirju. 100 V avstro -ogrskih deţelah je gojenje novih poljščin (detelja, koruza, krompir) bilo uvedeno po joţefinski reformi 1782 (Joţef II - kmečki cesar in sin Marije Terezije) 101 Ustno izročilo starejših prebivalcev Zatrnika pravi, da je ime nast alo iz tega, ker je bilo na tem hribu Trnik veliko trnja in so ga priseljenci morali izkrčiti za pašnike in travnike. Pri tem pa so jim bile v veliko pomoč koze. 26 veliko pritoţb in sporov. Ţe leta 1609 se omenjata bliţnji planini Veldesser Ribinschica102, ki danes nosi ime Grajska planina in so jo poleg grajskih koristili tudi kmetje iz vasi Grad in Zagorice, druga sosednja ali bliţja Adamovini pa se je imenovala Retschiezer Ribinschica ali dane s imenovana Rečiška planina103. Ker ta planina meji na posesti Adamovine oziroma je mejna posest med radovljiško in blejsko, ni bilo naključje, da je bila ta domačija postavljena tik ob poti, ki je iz Krnice in Bleda vodila na zgoraj omejeni planini. Mimo te domačije so kmetje gonili ţivino na pašo in po tej poti je potekal ves promet lesa, oglja in rude s Pokljuke v dolino na fuţine v Radovni. Adamovci so tako tudi imeli vlogo nadzornika nad tem prometom in so o tem morali poročati radovljiškim gospodom (nam esto tlake, ki je niso opravljali). Posebne tlačanske obveznosti niso omenjene, le da so morali opravljati vozno tlako s tem, da so tovorili obdelani les ali škodlje v Radovljico. Gospodom pa so morali biti na voljo tudi za gonjače pri lovu na tem področju . Med dolinci je o zatrniških kroţila tudi krilatica »viden si bil, pa nisi videl nikogar«, kar pomeni, da so na skrivaj nadzirali vsakogar, ki je šel tod mimo po poti v planine ali z drugimi nameni, a so mimoidoči imeli občutek, da nikoli ni nikogar doma. Šele ko si malo počakal, se je premaknila kakšna veja v grmu ali pa so zaškripala hlevska ali hišna vrata in se je kdo od druţine nenadoma pojavil iz gozda ali hiše. Sedanjo cesto iz Gorij na Pokljuko so gradili med gradnjo bohinjske ţeleznice po letu 19 05 in med prvo svetovno vojno, ko so na zahodnih pobočjih Pokljuke nad Bohinjem pripravljali rezervno obrambno linijo. Makadamska cesta je bila zgrajena šele pred drugo svetovno vojno, pravzaprav šele v 50. letih, ko so urejevali vojaške objekte na Rudnem polju. Nova cesta je bila potrebna za prevoz večjih količin lesa, ki so ga potrebovali pri gradnji ţeleznice in tudi sicer se je tako odprla pot za masovno prodajo te dobrine. Na ţelezniški postaji Bled jezero so postavili nakladalno rampo za les, v nepos redni bliţini pa še dve ţagi za razrez hlodovine. V zvezi z izkoriščanjem gozdov so med grajskimi in fuţinarji omenjeni tudi številni spori zaradi poseganja v gozdove zasebnih gospostev. To cesto so posodobili in asfaltirali okrog leta 1970, predvsem za t o, da se maršalu in Edvardu ni kadilo, ko so ju vozili na lov v pokljuške gozdove. Največkrat so ju peljali na gamse ali kozoroge. Medtem ko so bili tovariši na lovu, pa sta tovarišici Johanca in Pepca nabirali roţ ice po planini. Tako se je pač med ljudmi govorilo. Generacija naših prednikov104, ki so ţiveli v letu 1837 so imeli priliko v ţivo videti danes blaţenega Antona Martina Slomška, ki je na svojem tretjem počitniškem potovanju po slovenskih deţelah Štajerski, Koroški, Kranjski in Hrvaški obiskal tu di Gorje105. Ko je bil Slomšek spiritual106 v Celovcu107 je počitnice izkoristil za potovanje in jih gredoč opisoval v dnevniku, ki jih je dr. Fran Kovačič predstavil v knjigi108. Zelo obširno opisuje tretje potovanje čez Koroško, Kranjsko, Hrvatsko, Medjumurje in Spodnje Štajersko, ki ga je 102 Za Ribšico ali Ribišico se je uporabljalo ledinsko ime za široko področje v osrednjem delu P okljuke. Na nekaterih starejših zemljevidih tega področja je to tudi ime za potok, ki izvira iz mokrišč ali morosta pod Grajsko in Rečiško planino, večkrat ponikne in teče po Grabnu oziroma po Pokljuški soteski. 103 Milko Kos: O nekaterih planinah v Bohinju in okoli Bleda. Geografski vestnik XXXII. Stran 136. Ljubljana 1960. 104 Moţiceva Janez (* 1811) in Blaţ (1815), Figovčev Martin Ţemva, Janez Schwegel itd. 105 Dr. Anton Mrdved: Knezoškof lavantinski Anton Martin Slomšek. Spominska knjiga ob stoletnici njegovega rojstva. Druţba sv. Mohorja v Celovcu 1900. 106 Spiritual (lat. Spiritus – duhoven), duhovnik odgovoren za duhovno vzgojo gojencev v semenišču ali samosta nu, 107 Slomšek je bil spiritual v Celovcu od oktobra 1829 do 1838, ko je bil postavljen za dekana in nadţupnika v Vuzenici. 108 Prelat dr. Fran Kovačič: Sluţabnik boţji Anton Martin Slomšek, knezoškof lavantinski. DMC Celje , 1934. 27 opravil v času od 28. avgusta do 28. septembra 1837. Večino poti je prepotoval peš, sem pa tja se mu je ponudila prilika, da je prisedel na kakšen furmanski voz ali pa so ga nekateri ţupniki odpeljali do sosednje ţupnije, redko pa je uporabil poštni voz. Ta popis začenja Slomšek z ruskim pregovorom: »Kdor prepotuje svet, mora postati modrejši«109. V Gorje ga je pospremil ţe 2. septembra kran jskogorski in dov ški ţupnik, kjer ga je z »vso ljubeznijo« sprejel dekan Strel110. Bivanje v Gorjah Slomšek opisuje takole: »Bilo je v soboto popoldne, ko se je z blejskega otoka in iz drugih cerkva slišalo slovesno zvon jenje. Proti večeru so (gorjanski) verniki hiteli v cerkev, da bi ţe na predvečer opravili svojo poboţnost. Ko je Slomšek stopil v cerkev, je ţe vse polno ljudi stalo ob spovednicah. Oba spovednika, dekan in kaplan, sta imela dovolj opravila v soboto zvečer in še drugi dan. (Slomšek jima ni mogel pomagati spovedovati, ker v tuji škofiji ni imel spovedne pravice). V nedeljo je bila sluţba boţja prav spodbudna, samo s petjem Slomšek ni bil prav zadovoljen. Verniki so po večini imeli molitvenike v rokah. Po kosilu sta se z dekanom odpeljala na Bled, da si ogledata to »krono kranjske deţele«. Stopila sta v precej trhel čoln in ker ni bi lo veslača, je dekan sam veslal in tako sta srečno dospela do stopnic. Po srečnem povratku iz otoka sta si ogledala še blejski grad. Z gradu sta na nasprotni strani jezera ugledala poln čoln belo oblečenih ljudi (takrat je veljala bela obleka za ţalno). Bi li so pogrebci, ki so preko jezera peljali mrliča k zadnjemu počitku na pokopališče ob ţupnijski cerkvi sv. Martina. Zvedela sta, da je bil edini sin priletnega očeta: nekoliko vinjen je vozil tik ob jezeru pa je padel v vodo in utonil. Ob tem prizoru je S lomšek dejal dekanu: nekaj časa gre za človekom spomin, kakor bela proga za ladjo, kmalu pa vse izgine. Drugi dan je bi namenjen v Bohinj k Savici, pa so teţki oblaki napovedovali slabo vreme in je zato raje krenil proti Ljubljani. Dekan ga je v svoji koč iji dal odpeljati do Podsave, od tam pa je nadaljeval pot peš. V tem kratkem opisu Slomšek jedrnato opisuje takratno vsakdanje ţivljenje in dogajanje v Gorjah, kar v drugih publikacijah ni zasledi ti. 109 F. Kovačič: Sluţabnik boţj i Anton Martin Slomšek. Str. 111. 110 Janez Strel, dekan in ţupnik v Gorjah od leta 1825 do leta 1845. 28 4. Zatrniško -mevkuška veja rodbine Ţemva Zatrniško -mevkuška rodbinska veja se začne z Adamom Semllo (Schemuo, Ţemvo), ki je bil tu rojen zagotovo pred letom 1615 in se je okoli leta 1635 poročil z neko Marjeto (?). Kako velika je bila druţina, ni znano, je pa zelo malo verjetno, da sta imela le edinca Andreja Ţemvo (* 17. 11. 1638), ki je bil ţe vpisan v krstno matico pri sv. Juriju v Zgornjih Gorjah. Menim, da je moralo biti več otrok, le da njihove usode niso znane. Po zadnjih podatkih, pridobljenih iz popisa prebivalcev junija 1754, p a sem ugotovil, da je imel Andrej (* 1638) zelo številčno druţino – sedem sinov (ţenske potomke niso poznane). Tu kaţe, da sta v eni druţinski skupnosti111 na Zatrniku ostala najstarejši sin Andrej Ţemva (* 1685) in šesti sin Jurij Ţemva, ki je postal pater familias na Adamovini, ki se je verjetno tedaj razdelila, saj sta oba zabeleţena kot četrtinska kmeta, Andrej (* 1638) pa je zabeleţen kot polovični kmet. Pri Juriju Ţemvi (* 1701) se postavlja več ugank, ki jih danes skoraj ni mogoče več rešiti in postav ljamo lahko le domneve. Z Dorotheo Semla (* 1670), hčerjo Matije Semle iz Stare Pokljuke, ki je bila tudi sestrična Jurijevega očeta Andreja Ţemve (* 1638), je imel Jurij (* 1701) pred prvo poroko 23. 5. 1728 dva otroka (illegitimus): Matijo (* 1722) in Ju rija (* 1724). Dorothea (* 1670) je edina znana ţenska potomka Matije Semle iz Stare Pokljuke in je bila sestra Jurija Ţemve (* 1654), ki ga štejemo za začetnika pokljuško -krniške rodbinske veje Ţemva. V tistem času pa tudi nekoliko kasneje so znani prim eri, da so se med seboj poročali v bliţnjem sorodstvu (bratranci in sestrične), in sicer iz socialnih in ekonomskih razlogov, da se ohrani druţina in posest ter se tako zagotovi nasledstvo. Zelo pogoste so bile take rodbinske vezi tudi med gospodo. Verjetn o sta morala pridobiti posebno dovoljenje ordinariata (Cum licentia parchi in) ali pa bil vzrok kaj drugega. V tem zakonu se jima je rodil še Blasius Ţemva (* 1734), Glede na njeno visoko starost pa je malo verjetno, da bi imela več otrok. Dorothea je um rla leta 1735 in Jurij (* 1701) se je drugič poročil 13. 11. 1737 z Gertruth (Jero *1706 ) Rekar, doma iz Zgornjih Lazov. V njunem zakonu sta se rodila še sinova Simon Ţemva (* 1744) in Gregor Ţemva (* 9. 3. 1748), ki je naslednik rodbinskega imena Ţemva gl avne zatrniško -mevkuške veje. Vsi so v času popisa leta 1754 še ţiveli na Adamovini. Iz te Adamove rodbine je moralo biti še več moških potomcev, a niso poznani. To razlago utemeljujem tudi z dejstvom, da je bilo vse do leta 1890 v vaseh Spodnje Gorje, Podhom, Zgornje Gorje in Blejska Dobrava več oseb, ki so nosile priimek Schemua, a jih v poznanih rodbinskih povezavah ni mogoče najti112 pa tudi danes se prebivalci teh domačij pišejo drugače. Da bi v teh primerih šlo za napake, je teţko reči. Gregor Ţemva (* 9. 3. 1748) se je iz Adamovine odselil v Mevk š № 1113 k Moshitzu (Moţicu), kjer se je 3. 7. 1776 poročil z Marijo Shitnek (* 1751), hčerjo kajţarja Leonardusa Shitneka (* 1729) in Marie Shitnek (* 1724) iz Grabča. Gregorjeva ţena Maria (* 1751) je imela še starejšo sestro Elisabeto (* 1747). Več pa o tej druţini ni znano, tudi v času popisa je bila to edina druţina s tem priimkom Shitnek. Prav tako ni poznano, zakaj sta se naselila v 111 Iz opisov Ivana in Jurija Lenkoviča lahko preberemo, da so pri uskokih druţine obsegale tudi več kot 30 članov, ki so bili med seboj v sorodu. 112 Pri Otav niku (Avtneko) Krnica 30 (Zatrnik) je bil Dominik Schemua, pri Rothu Krnica 28 je bil Matija Schemua, pri Vorho (M. Schemua) Krnica 37, pri Balantič – Walantezh ( Minua /Miha Schemua) Spodnje Gorje 37, pri' Kovarjo (Simon Schemua) Podhom 27, pri Kovačo (G eorg Schemua) Zgornje Gorje 16, pri Godco (Johan Schemua) Zgornje Laze 49 113 Danes nosi ta domačija ‒ kajţa hišno številko Mevkuţ 9 in od leta 1953 hišni priimek Tancar. 29 Mevkš in prevzela hišno ime Moţic (Moschiz), saj je v pregledu obvezno sti lastništva po nepremičninah (Grundlasten Ablösungs ...) pod to hišno številko Mevkš № 1 navedena lastnica Maria Shumer (Ţumer) in kot je znano, se vse do leta 1900 (morda tudi kasneje) v pisanih virih za to hišo kot lastniki ne navajajo druţine s prii mkom Ţemva. To je bila prva hiša oziroma kajţa, ki je bila postavl jena v kajţarskem naselju Mevkš , ki je nastalo ob zahodni strani Višelnice na ledini »na Meukushe«114 in je po mnenju zgodovinarjev zelo mladega nastanka115. Vendar novejše raziskave naključno o dkritih fresk116 sv. Krištofa na severni zunanjščini prezbiterija postavlja cerkev sv. Miklavţa v Mevkuţu v leto 1465, ko je bila cerkev takrat na novo sezidana in posvečena. V arhivskem arhivu pa se posredno kot podruţnica sv. Jurija omenja ţe leta 1430. Cerkev sv. Miklavţa iz leta 1739 in notranjost s freskami iz leta 1430 v Mevk uţu Obstaja pa tudi moţnost, da so bile kajţarske domačije v lastništvu gospodarja, ki mu je kajţa pripadala, in so bili prebivalci le najemniki, kajti tudi Gregorj ev naslednik sin Matija (* 4. 2. 1778) niti njegov naslednik sin Blaţ (* 1815) še nista vpisana kot posestnika v omenjene sezname obveznikov lastništva (1860‒1867) in tudi pri Markotovih, ki so se ravno tako pisali Ţemva, je bil kot lastnik zapisan Ţumer. 114 Andrej Pleterski: Nevidna srednjeveška Evropa. Ţupa Bled. ZRC Ljubljana 2011. Str. 48 . 115 »Stari ljudje pripovedujejo, da je bil radovljiški grof tukaj na lovu in da se je izgubil v mevkuški soteski. Obljubil je zidati na tem kraju kapelo, ako bode rešen. Nevarnosti otet spolni obljubo in postavi cerkvico z zvonom Bogu v čast in zahvalo. Ta zvon je visel v cerkvi sv. Nikolaja še pred letom 1900 (mali zvon) s premerom 49 cm. Imel je le napis v gotiški minuskuli (IHS maria hilf uns aus aller not amen) in upodobljeni dve figuri, pes in zajec, ki sta izmenično vtisnjena med posamezno besedo. T a pisava se je nehala uporabljati pred letom 1550, kar pomeni, da je bila kapela postavljena pred tem letom.« ( Joţef Lavtiţar: Zgodovina ţupnij dekanije Radovljica. Ljubljana 1897) 116 Janez Höfler: Srednjeveške freske v Sloveniji. Gorenjska. Druţina 1996. 30 Matija Ţemva (* 1778) ţe rojen v Mevkš u se je poročil 26. 10. 1810 s Heleno Kunshla (* ok. 1780). Njen priimek je v originalu teţko berljiv in tudi v taki obliki v Gorjah ali okolici ni obstajal. Tudi priimka Kunstlja (Kunstelj), ki se ji v nekaterih vi rih navaja takrat tu še ni bilo. Verjetno se je pisala Kunshiz (Kunšič) oziroma izpeljano v Kunshizla (Kušičla), ki pa je bil takrat omenjen v devetih druţinah in eden od najbolj pogostih priimkov v Krnici. Poznana sta le dva njuna moška potomca: Blaţ (*19 . 1. 1815), ki je nasledil očeta Matijo pri Moţicu v Mevkš u, drugi njun otrok pa je bil Janez (* ok. 1811), ki pa je bil lahko tudi starejši od Blaţa, torej je bil lahko rojen pred letom 1815, zagotovo pa pred letom 1820, ker se je ţe 4. 2. 1838 poročil z Marijo Černe, s katero sta ţivela na Mlinem na Bledu. Iz te veje se je razvila zasipška podveja mevkuške rodbine Ţemva.in tako je Janez (* ok. 1811) začetnik Šuštarjeve rodbinske veje v Rebru v Zasipu. Potomci vedo povedati, da se je pred tem učil šuštar ske obrti na Koroškem. Tudi njegovi potomci so se s to obrtjo ukvarjali v Zasipu. Tudi ţivljenje Blaţa Ţemve (* 1815), ki je ostal v Moţicevi kajţi v Mevkš u, je polno ugank. Ni znano, zakaj se je oţenil šele pri starosti 54 let z 20 let mlajšo Marijo Zupa nčič iz Sela pri Bledu. Govorice med ljudmi povedo, da je bila to ţe druga ţena, s katero je imel sina Franca (* 1871). Iz prvega zakona pa naj bi imel hčer (?), ki se je poročila k Zharei (Čareju) v Gorje št. 8 (danes Zgornje Gorje št. 17). Njeni potomci niso poznani. Ta hči naj bi bila polsestra (ne sestra) Franca Ţemve (* 1871), s katerim se nista najbolje razumela. Tudi številni Frančevi otroci jo niso imeli za pravo teto. Blaţeva ţena Marija Zupančič je bila rojena 28. 12. 1835 Johanu Suppanzhizhu (* ok. 1800) in Heleni Valant (* ok. 1800) na Selu pri Bledu (Secbach № 7, Veldes). V virih iz leta 1754 so se našli zapisani njeni predniki: Matevţ (* 1704) in njegova ţena Margaretha (* 1704), njuni otroci Matija (* 1728), Ursula (* 1734) in Primus (* 1740) , prek katerih se je prenesel priimek na Johana Suppancic. Bili so kajţarji soseske sv. Štefana na Kupljenku. Blaţev sin Franc Ţemva (* 4. 4. 1871) pa je kot edinec nadaljnji nosilec mevkuške veje rodbine Ţemva. Pogled na vas Mevkuţ (maj 2016) z Višelnice 31 Doroteja Ţemva * 4. 3. 1682 + 1736 Gregor Ţemva * 9. 3. 1748 p. 3. 7. 1776 Meukusch 1 »Moshitz – Moţic« Pokljuška veja rodbine Žemva Matija Ţemva * 7. 2. 1691 Slamniška podveja Ţemva Po letu 1710 Adam ? Semlia(k) »zemljak« Jurija Lenkoviča * pred 1600 ? p. ? Adamouz iz Saternika Adam Semlla * pred 1615 ? p. okoli 1 635 Saternik Marjeta ? * ? Andrej Ţemva * 17. 11. 1638 p. pred 1682 Saternik Marina? * ? Jurij Ţemva * 8. 3. 1701 p I. 23. 5. 1728 p II. 13.11.1737 Saternik Gertruth Rekar * 1706 Pavel Ţemva * 23. 1. 1686 Krniška podveja Ţemva Matija Ţemva * okoli 1722 Glej Adamovčevi Ursula Ţemva * 1752 p. Schwegel Glej rodovnik Josefa Schwegla Zatrniško -mevkuška rodbinska veja Ţemva Matija Ţemva * 4. 2. 1778 p. 26. 2. 1810 Marija Ţitnik * 1751 Blaţ Ţemva * 19. 1. 1815 p. 26. 4. 1869 na Bledu Marija Zupančič * 28. 12. 1835 Selo pri Bledu (Secbach) Johan Suppancic Helena Valant * ? + ? Secbach no. 7 Veldes (Bled) Franc Ţemva * 4. 4. 1871 p. 11. 1. 1895 + 1955 Helena Kunshla (Kunstelj ali Kunšič ?) * ? ?hčer Ţemva p. Zharei * ? K Čareju v Gorje 8 (17) Janez Ţemva * ok. 1811 p. 4. 2. 1838 Zasipška podveja Ţemva Leonardus Shitnek * 1729 Grabče Marija Ţitnik * 1724 Elisabeta Ţitnik * 1748 32 Kot so pripovedovali predniki, brat in sestra (verjetno polsestra) nista bila navezana drug na drugega, kar dokazuje tudi to, da številčni Frančevi otroci svoje tete skoraj niso poznali in tudi teta jim ni kazala posebne naklonjenosti, čeprav je bila brez svojih naslednikov. Niso je klicali po imenu, pravili so ji le stara Čarejka. (Kot otrok sem si predstavljal, da govorijo o neki čarovnici.) Vzroki za to odtujenost niso poznani. Fotografija iz mladosti, verjetno posneta ob zaroki ali kaki drugi priloţnosti, ker nosi datum 15. avgust 1894 – na veliki šmaren. Levo zadaj stoji Franc Ţemva, pred njim pa Marjeta Černe. Desno od nje stoji Frančeva (pol) sestra , Blaţeva hčer , ki se je poročila k Čareju, zadaj pa je njen zaročenec ali pa ţe moţ. Franc Ţ emva – Moţicev iz Mevkš a se je poročil (4. 2. 1895) z dve leti starejšo sosedo Marjeto (Margareto, klicali so jo tudi Meta) Černe – Joţnekovo (* 11. 1. 1869) iz drugega zakona Joţnekovih ali od »zabodenega Joţa«, kot so po domače na slavljali Joţneka. Potomci so vedeli povedati, da je bil Josef Černe (Cherne) rojen 18. 1. 1834 in se je v Mevkš priselil na domačijo Widitz, kot je bilo prvotno ime domačije. Morda je prišel iz okolice Radovl jice, ker priimka Černe v gorjanskem predelu ni bilo. Da je bilo tako, se da sklepati po tem, da je bila prva ţena iz Hlebc pri Lescah. Josef se je več let učil obrti na Dunaju. Iz prvega zakona so se mu rodili trije sinovi in hči, k i so vsi odšli od doma iz Mevkš a. Njegovi otroci iz drugega zakona so bili Joţe, Neţa, Mina in Valentin. Sledijo le nasledniki Valentinove druţine, ki je ţivela na Jesenicah (hiša je sicer nekoliko obnovljena, a po zunanjosti enaka stoji desno ob stopnišču, ki vodi do cerkve). V alentinovi otroci so bili Joţe (čevljar na Slovenskem Javorniku), Franc (nasledil je očeta in ţivel v hiši na Jesenicah, njegova otroka sta bila Mirko in Simona), Reza (poročena, a brez naslednikov) in Pavel, ki se je izučil za urarja in imel tri sinove: M arjana117 (umrl januarja 2016), Zdravka118 (umrl 117 Marjan Černe, strojni inţenir, finomehanik, urar, eden od ustanoviteljev fotografskega društva v Radovljici in tudi dober fotograf. 118 Zdravko Černe, zdravnik, letalski inštruktor in ustanovitelj letališča in kluba v Lescah. 33 decembra 2015) in Ţivka (umrl ţe prej) ter ţivel v starem mestnem jedru v Radovljici, kjer še danes ţivijo Marjanovi potomci. Drugi podatki niso poznani. Tončka Ulčar p. Jug (+ 2013) in Marija Černe p. Pristov, sestrični in sorodnici, potomki po Toneju Černetu, bratu Margarete Černe. Druga ţena Joţeta Černeta, Marjetina mama je bila Čudnova Margareta Jakopič iz Zgornjih Laz (* 29. 6. 1833) in se je poročila k Joţneku 17. 2. 1868. Iz mladosti Margarete Jakopič, Jakob Jakopič * pred 1800 Čuden Zg. Laze Elizab eta Ţumer * pred 1800 Margareta Jakopič (druga ţena, p. 17. 2. 1868 ) * 29. 6. 1833 Čuden Zg. Laze Joţe Černe * 18. 1. 1834 2. p. 17. 2. 1868 Margareta Černe * 11. 1. 1869 + 30. 1. 1934 Moţiceva Šimen Černe *? Tonej Černe *1870 ? Černe, poročena h Komarju *? Janez Černe *? Meta p. Ulčar *? Jerca p. Prešern *? Marija Černe *? p. Pristov Tončka Ulčar *? + 2013 p. Jug Zvonko + 2006 Irena, Milica, Ţivka Dora Ulčar + 2012 Nada + 1956 Anton Černe *? Helena Ambroţič *? 34 Čudnove Marjete iz Lazov, so predniki večkrat pripovedovali o dogodku, ki se je zgodil neke velike noči. S hčerjo Marjeto (kasneje Moţicevo Meto) sta nesli iz Lazov v cerkev v Zgornjih Gorjah k ţegnu jedila in se je mama ob slabi in strmi poti spotaknila tako, da ji je jerbas z jedili padel z glave in so se jedila, potica in druge velikonočne dobrote kotalile po strmem bregu navzdol proti reki Radovni. Prestrašena in leţeča na tleh je hčeri Meti le vpila »Meta, vove, vove, vove!« (Meta, lovi, lovi!). No, zaključek zgodbe ni poznan, saj so se pripovedovalci zmeraj začeli tako smejat i, da zaključka niso povedali. Kako so včasih na velikonočno soboto nosili k ţegnu, je prikazano na zgornji fotografiji pred cerkvijo sv. Oţbolta v Spodnjih Gorjah okrog leta 1930. Od leve proti desni sedijo: Globočnik – trgovec, Frčej – kmet, Ţirovnik – učitelj, Leskovec – industrijalec, ţupan, graditelj soteske Vintgar, Joţef Černe (po domače Joţnekov) – ţivinozdravnik, oče moje stare mame Marjete , Janez Poklukar iz Krnice, Blaţ Ku nstelj (po domače Ambruţek), stoji Janez Ţumer (po domače Bjov). Fotografirano v Gorjah leta 1880. Joţef Černe »Joţnek« oče Marjete Černe 35 Vzdevek, ki so mu ga pritaknili, izvira morda iz tega, ker je bil ranocelnik in ţivinozdravnik, kar ga je postavilo med gorjanske veljake, kot kaţe spodnja fotografija iz leta 1880, ki je nastala ob neki svečani priloţnosti. Otroci iz drugega zakona Joţeta Černeta in Margarete Jakopič pa so bili: Anton (Tonej), zelo cenjen mizar, ki se je obrti učil na Dunaju in bil naslednik na Joţnekovi domačiji, Meta (Marjeta), ki se je poročila k sosedu Moţicu s Francem Ţemvo, druga hč i, ki se je poročila h Komarju, a ni imela otrok, in Šimen, ki je bil vojak na Dunaju, udeleţenec v 1. svetovni vojni in prejemnik odlikovanja za hrabrost, ko je kot »purš«119 rešil svojega nadrejenega na fronti v Galiciji120. Po vrnitvi iz vojne si je postavil hišo v Spodnjih Gorjah in se oţenil, vendar naslednikov ni imel. Ukvarjal se je z mizarjenjem in bil zelo uspešen čebelar. Sorodniki so ga klicali za »ta starega strica«. V vojski je iz gubil sluh, tako da je doma pri pogovoru uporabljal neko pripravo v obliki lijaka, ki ga je nastavljal na ušesa. Pa tudi sicer so z njim morali zelo glasno govoriti. Pravili so mi, da je ob mojem rojstvu prinesel velik kozarec medu, v katerega so mi pomaka li dudo. No, ko je medu zmanjkalo pa tudi dude nisem več maral. Našega srečanja rodbine Ţemva iz Mevk ša № 1 sta se redno udeleţevali le Tončka Jug (umrla avgusta 2013) – Florjanova Točka iz Spodnjih Gorij in Marija Pristov iz Slovenskega Javornika. Stari stric Šimen Černe z ţeno pred letom 1925 Joţef Černe s sinovoma, verjetno Šimnom in Antonom 119 »Purš« (nem. Bursche) – v stari Avstro -ogrski vojak, dodeljen oficirju za pomoč na domu, oficirjev streţnik, čistilec obleke in opreme, sluga 120 Galicija – poljska pokrajina na severnih obronkih Karpatov, pokrajina, kjer je v hudih bojih med avstrijsko in rusko vojsko padlo veliko sl ovenskih vojakov. 36 Druţina Franca in Marjete Ţemva – Mevk š № 1 − Moţicevi Blaţ Ţemva * 19. 1. 1815 +? p. 26. 4. 1869 Marija Zupančič * 28. 12. 1835 + ? iz Sela pri Bledu ? hčer Ţemva * poročena k Čareju Zg. Gorje 8 (17) Franc Ţemva * 4. 4. 1871, + 1955 p. 11. 1. 1895 Marjeta Černe * 11. 1. 1869 +30. 1. 1934 Meta Ţemva * 28. 10. 1898 + 196? p. Darinka Samardţić Johana Ţemva *12. 8. 1901 + 11. 9. 1970 l. 1920 p. Kunšič Matevţ Ţemva *4. 9. 1903 + 22. 10. 1978 p. l. 1930 Anca Ţemva *4. 7. 1905 + 12. 1. 1993 p. Bugarski Joţef Ţemva *28. 8. 1908 + 4. 9. 1994 p. l. 1931, 2. p. l0. 5. 1941 Mihael Ţemva * 27. 9. 1912 + 28. 1. 2005 p. 7. 7. 1945 Marija Ţemva (Minca) * 28. 1. 1897 + 30. 11. 1978 p. ? Janez Ţemva *25. 6. 1900 + 4. 1. 1980 p. 15. 8. 1937 ? Ţemva *1902 + 1902 ? Ţemva * 1904 + 1904 Helena Ţemva * 1907 + 1907 Franc Ţemva * 24. 4. 1910 + 28. 12. 1988 p. l. 1946 1. ţena ?? * + ? 37 Mevkuška veja rodbine Ţemva se zaključi z zakonom med Francem in Marjeto (Margareto) Ţemva, ki sta se poročila 4. 2. 1895 in se jima je rodilo 12 otrok. Trije so umrli takoj po rojstvu in njihova imena niso več poznana. Izmed vseh prednikov po rodbinskem drevesu je bila ta druţina najštevilčnejša. Ta veja se tako po Francu razdeli le na 9 rodbinskih podvej, oziroma 5 po moški st rani, k i ohranjajo priimek Ţemva. Hčere pa so se priključile drugim druţinam in so priimke zamenjale. V letu 1928 je bilo na domačem naslo vu Mevkš 1 prijavljenih le še 6 otrok, kot je razvidno iz rodbinske pole ţupnijskega urada Gorje, ki ga je podpisal tedanji ţ upnik Joţef Knific 30. avgusta 1928. 38 V tistem času so bile mnoge druţine zelo številčne. Tudi v Mevkuţu je bilo tako. Predniki vedo povedati, da je celo ţupnik121 pri sv. Juriju v Gorjah svaril s priţnice farane, naj »jedo le zelje in repo, da ne bo toliko pohote«. To svarilo je bilo dokaj upravičeno, saj je bilo v Mevkuţu pred prvo svetovno vojno v osmih hišah 100 otrok, mlajših od 12 let, in so v teh druţinah vla dale dokaj teţke in krute razmere, ki si jih danes teţko predstavljamo. Poleg nastanitvenih in bivalnih problemov, ki so pestili kajţarske druţine, kaj dosti drugega, kot je priporočil ţupnik, tudi niso imeli za jesti. Morda so bile še suhe hruške le za pr iboljšek, kaj več pa kajţarske domačije niso premogle. To pričajo še danes nekaj stoletna drevesa »tepk« in »kočur«, ki jih je ravno za siromašne druţine ukazala posaditi cesarica Marija Terezija in nekatera še danes kljubujejo času. Ukazano pa jih je bilo saditi poleg hiš in gospodarskih poslopij tudi kot zaščito pred širitvijo poţara122. Revščino je povzročal tudi vojni čas, ki je marsikateri druţini vzel očeta ali starejšega brata, tako da je morala mati sama skrbeti za druţino ob pomoči mladoletnih otrok. Otroci so v takih razmerah morali hitro odraščati in se osamosvojiti po svojih močeh. Ţe 10 - in 12 -letniki so odhajali od doma s trebuhom za kruhom. Nekateri so šli k premoţnejšim hišam za hlapca ali deklo, mlajši za pestunjo ali varstvo otrok, pa tudi za pastirje drobnice. V tistem času je bilo ovc in koz, ki so pridno obirale vzhodna pobočja Pokljuke in niţjih hribov, kot sta Višelnica (735 m) nad vasjo Mevkuţ in bliţnji Hom (668 m) razmeroma veliko.. Malo starejši so se tudi ţe pri štirinajstih letih za poslili na bliţnjih fuţinah v Radovni in na Savi (Jesenicah), kasneje na Javorniku in Blejski Dobravi, kjer so bili ţelezarski obrati. Občasno zaposlitev v poletnih mesecih so dobili kot drvarji pri poseku lesa v pokljuških gozdovih in pri kuhanju oziroma pridelavi oglja za potrebe kovačij in fuţin. Otroci pa so nabirali gozdne sadeţe, jagode, borovnice, maline in gobe v pokljuških gozdovih ter jih po letu 1900 ţe lahko prodajali gostilničarjem na Bledu in si s prihranki morda kupili prve čevlje ali drugo d obrino, ki je bila za njih nedosegljiva in jim je starši niso mogli kupiti. 121 Ivan Piber – ţupnik v Gorjah 1910 do 1920. 122 69. člen iz Bauordnug für das Herzogthum Krain iz oktobra 1875 določa. »V trgih in vaseh se hišnim gospodarjem dolţnost nalaga, med hišami in gospodarskimi poslopji, ki so še s skodlicami al i s slamo pokrita, take drevesa saditi, katera branijo ognju se razširjati.« Stavbni red za vojvodinjo Kranjsko. Ljubljana 25. oktobra 1875. » Za ta namen so bila najbolj primerna slabše vrste hrušk, ki so tudi razmeroma visoke rasti. Na trgih so za ta nam en uporabljali drevesa divjega kostanja.« Janez Franc Meta Matevţ Joţef Miha z Johana Anca Mama Marjeta 39 Ta fotografija je nastala ob neki priloţnosti okoli leta 1915 ali 1916. Moţic evi otroci z mamo Marjeto so fotografirani pred domačo hišo. Na fotografiji so jasno prikazane takratne razmere v druţini, saj so vsi otroci bosi, le na najstarejšem Janezu (v drugi vrsti zadnji na desni) je mogoče videti čevlje, ki si jih je takrat ţe sam prisluţil. Pri Moţicu sta Franc in Meta preţivljala številno druţino predvsem s priloţnostnimi deli pri večjih kmetijah v Gorjah. Lastnih njiv in gozda niso premogli, obdelovali so le dve manjši njivi, ki sta pripadali kajţarski domačiji. Tudi v strnjene m naselju okrog kajţe ni bilo vrta in tudi dvorišče je bilo tako majhno, da voza s konjem ni bilo mogoče kroţno obrniti. Oče se je ukvarjal predvsem s furanjem123 hlodovine s Pokljuke. V mladosti je nekaj let pomagal geometrom pri merjenju parcel na Pokljuki in Meţakli kot figurant, ki je nosil opremo, potrebno za merjenje. Dobro je poznal posamezne kraje in ledinska imena, ki so jih za poimenovanje področij vnašali geometri v izmere in topografske karte, ki so jih takrat predelovali in obnavljali tudi za voj aške potrebe. Ni se mu uspelo izučiti za zemljemerca, zato se je tako moral preteţni del ţivljenja ukvarjati s prevozništvom, kar je povzročilo veliko odsotnosti od doma in druge teţave za druţino, ki so iz tega izhajale, ter so jih otroci občutili in ohra nili predvsem v slabem spominu. Po pripovedovanju staršev je bilo svetlih trenutkov in veselih dni v času, ko so bili doma, zelo malo. Pripovedi je bilo sicer veliko, vendar jih potomci takrat, ko so nam jih pripovedovali ali so se o njih pogovarjali, nism o razumeli in jih dojeli. Starši so vedeli povedati, da so bili večkrat tepeni kot pa siti. Fotografija Moţic eve druţine, posneta okrog leta 1920. Od drugih ljudi pa o njem ni bilo slišati slabih besed ali pregreh, prej bi lahko rekli, da je bil dokaj priljubljen in druţaben, skratka vesel človek. Kot zvesti član na novo ustanovljene poţarne brambe (1894) oziroma kot bi danes rekli gasilec v gorjansk em ferajnu se je veliko 123 Furanje – prevoz s konjsko ali volovsko vprego. Matevţ Joţef Franc Johana Anca Mama Marjeta Oče Franc 40 udeleţeval proslav in gasilskih veselic. Slišati je bilo, da je tako vneto plesal na veselicah, »da so treske kar letele od poda«. Posledice očetovega veseljačenja so občutili tudi doma, saj se je s številnih zabav vračal opit tako, da ga je običajno konj sam pripeljal domov. To početje so mu otroci zelo zamerili in so se zabav, na katerih je bil, izogibali, kar je bilo pri njih mogoče videti tudi kasneje, saj za veselice niso bili ravno navdušeni in se tudi niso včlanjevali med gasilce. Prav tako je bil poznan kot spreten hribolazec, saj je hodil po »planike124 ali edelvajs tja, kamor še gamsi niso mogli« in jih prodajal nemškim letoviščarjem na Bledu. Trganje teh plemenitih roţic je bilo ţe tisti čas prepovedano. Stari Trnovc, ki je p asel tod ovce, je vedel povedati, da je Moţica nekoč pri tem dejanju na Debeli peči zalotil drţavni revirski gozdarski in lovski nadzornik z oroţniki, ko so ravno zasledovali bohinjske »ravbšice«125. Ko so prihajali proti njemu, da bi ga prijeli, in je spozn al, da je v pasti, jim je pobegnil kar po prepadu v dolino Krme tako, da je kar preskakoval s skale na skalo preko dokaj širokih razpok. Kdor teh krajev in strmin ne pozna, si nikakor ne more prav predstavljati ta drzen in ţivljenjsko nevaren pobeg. Še več let po tem dogodku je Trnovc prišlekom hodil kazat smer, koder je Moţic skočil v Krmo in so navzoči potem zmigovali z glavami, da še noro pijan ne bi skočil tja, kaj šele trezen. Tudi vrata pastirskih koč so mu bila vselej odprta. Če pa jih je le kdo sluč ajno zapahnil, je kaj hitro našel rešitev tako, da je nekajkrat vrgel vanje tnalo za sekanje drv, ki je bilo običajno pred vrati ali v bliţini. Skrbi, da bi ostal pod milim nebom ali na deţju v nevihti, ni imel. Oče Franc v mladosti okoli leta 1900 Oče Franc kot gasilec Morda so otroci in druţina imeli srečo le, da ni bil vpoklican med vojake v prvi svetovni vojni in mu tudi niso bili odvzeti konji, tako da je bil eden od zelo redkih faranov v tem okolišu, da je ostal doma. Dobro se je poznal tudi s Trebušnikovim stricem126 iz Breznice pri Ţirovnici, s 124 Domače ime za planinko, očnico (Leontopodium alpinum) 125 Divji lovec 126 Anton Krţišnik, po domače »Mulej« iz Breznice pri Ţirovnici. Janko Mlakar ga opisuje v povesti »Kako je Trebušnik hodil na Triglav«, ki jo je objavil v koledarju Mohorjeve druţbe za leto 1907 in v zbirki Iz mojega nahrbtnika. Globus Ljubljana 1968. 41 katerim sta večkrat skupaj mešetarila s konji. Menda sta bila celo v daljni ţlahti127 in je zato prihajal v Gorje na Jurjev semenj ali pa k Miklavţu. Takrat se je vedno oglasil tudi pri Moţicu »na juţni«. Otroci so se orjaka bali in so ga opazovali na skrivaj in od daleč iz skednja. V hiši128 so morali takrat mizo premakniti na sredo sobe, da je lahko prisedel. Ni bil poţeruh in je takrat še vedno kaj boljšega ostalo tudi za otroke. Ko sta nekoč barantala za nekega konja, je Trebušnik dajal poduk Francu, naj le dobro pogleda konju zobe, ker konj te ne vidi. Pri kupčiji se je namreč večkrat zgodilo, da je bil konj slep, kar je stric kot izkušeni mešetar hitro opazil in ni le gledal na zdrave zobe konja, ampak so bile zanj pomembne tudi druge lastnosti ţivali. Moţicevi se vračajo z njive. Na vozu stojita Joţef še v »čikli«129 in s klobukom in Johana, ob vozu stoji Meta, spredaj pa drţi domačega konja mama Marjeta. Fotografija je nastala na poti s polja pred domačo hišo v Mevkš u spomladi leta 1910. Nekaj let po ţenini smrti (30. 1. 1934) si je oče poiskal kar za nekaj let mlajšo skrbnico iz Bohinja (njen priimek je bil Tancar), ki je s seboj pripeljala dva otroka, vendar se z njo ni poročil. Otroci so mu to zelo zamerili in so ga popolnoma zapustili ter se niso vračali na svoj dom. Po njegovi smrti (okrog leta 1955) je tako prešla Moţiceva kajţa s skednjem v last mačehe oziroma skrbnice in njenih otrok. Hišno ime je še ostalo ( 2015), priimek lastnika pa je Tancar in menda nima naslednika, hiša pa nosi novo številko Mevkuţ 9. Hiša je nekoliko prenovljena, nadzidana, skedenj, kot pravijo sosedje, pa se ni spreminjal. Za Moţicevo druţino in otroke je tako preteţno skrbela mama Marjeta, ki je bila poleg gospodinjstva in dela na polju spretna tudi na statvah pri tkanju platna. Bila je spretna tkalka in Moţicevo platno je bilo poznano in cenjeno. Lastnega polja za pridelav o lanu niso imeli, zato je prejo tkala drugim, ki so ji jo prinesli. Zasluţek je bil skromen, plačilo v naravi, kar je pomenilo le zadostitev lastnih potreb druţine. Danes si teţko predstavljamo mamo, ki je skoraj dobesedno iz nič morala vsakodnevno nahran iti številne otroke. Tega so se otroci zelo 127 Tudi v okolici Ţirovnice se pojavlja p riimek Ţemva v spremenjeni obliki kot Ţemlja ţe pred letom 1800, ko se je nekdo iz Zatrnika priţenil semkaj, oziroma je bil posvojenec pri tej druţini. 128 Dnevni bivalni prostor, dnevna soba 129 »Čikla« narečno pomeni ţensko krilo oziroma otroško oblačilo za majhne fantke. 42 zavedali in so jo spoštovali, pa čeprav so jih včasih dobili po prstih. Starši so večkrat pripovedovali o teh hudih časih, pa tudi kako so vedno jedli v nadzorstvu mame, ki je pazila, da je vsak dobil iz iste skl ede vsaj nekaj ţlic. Kroţnikov, da bi mama hrano razdelila vsakemu, niso imeli, pa tudi leseno ţlico je imel vsak svojo, ki jo je moral dobro čuvati. Če jo je izgubil, je ostal lačen. Pa tudi to je bilo slišati, da so skledo, iz katere so jedli včasih, ko se je mama morala ozreti stran, vsi otroci hitro zagrabili za rob in jo vlekli k sebi, dokler ni popustila in se pretrgala. No, kaj je bilo po tem, si danes ne moremo potomci niti predstavljati. Zagotovo pa so bili nekaj dni brez jedi, ali pa so na ţerjavi ci popekli le kakšen krompir, ki pa je bil v tistih časih še bolj redko na mizi. Otroci so dom kmalu zapustili, tako da po letu 1930 doma ni bilo več nobenega od otrok. Tudi skupnih srečanj otrok ni bilo. Ob raznih redkih priloţnostih so se vračali v doma či kraj le na obisk k posamezniku, bratu ali sestri za kak dan ali dva, za izmenjavo novic drug od drugega. Šest otrok se je zbralo le ob mamini smrti januarja 1934 in na pogrebu ţene »ta starega strica« Joţnekovega Šimna okrog leta 1949. Vedno je kdaj kdo od otrok manjkal. Mama je začela bolehati in pri starosti 65 let umrla (30. 1. 1934). Sin Joţef je kupil zemljo na pokopališču v Zgornjih Gorjah in sin Franc je sezidal velik kamnit spomenik, ki je dolgo časa izstopal od drugih grobov na pokopališču in bi l kot velika kamnita gmota viden ţe od Novaka. Ploščo s fotografijo in napisom je priskrbel sin Miha. Na nagrobno ploščo so napisali: Blagor mu, ki se spočije v črni zemlji v Bogu spi! Lepše solnce njemu sije, lepša zarja rumeni. Otroci Nagrobnik mame Ma rjete 43 Spomenik so po letu 1960 Joţefovi potomci zaradi potreb po novih grobovih, prve ţene Ivane in sina, podrli in ga priredili za nove potrebe, ohranili napise tu pokopanih in je v Joţefovi druţinski oskrbi še danes. Očeta Franca so pokopali njegovi zadnji oskrbovanci povsem na drugem mestu pokopališča v Zgornjih Gorjah. Grob je bil kmalu prekopan in današnji potomci točnega kraja ne poznamo. Zadnji skupni druţinski posnetek Moţic evih 1. februarja 1934. Manjkata le Anca in Janez. Po pogrebu ţene starega strica, Joţnekovega Šimna. Fotografirano ob grobu mame Marjete okrog leta 1950. Matevţ Joţef Minca Meta Franc Miha Johana Stari stric, mamin brat Joţnekov Šimen Joţef Matevţ Franc Frančeva ţena Matevţeva ţena Johana Miha ? Stric Šimen ? ? 44 5. Zasipška podveja zatrniško -mevkuške veje rodbine Ţemva Pri zatrniško -mevkuški veji se zasledita do Franca − Moţica le dve podveji, in sicer se prva odcepi iz četrtega rodu po ţenski strani z Uršulo Ţemva, hčerjo Jurija Ţemve – Adamovca iz Saternika, rojene 3. 10. 1744, ki se je poročila v Krnico 45 z Mihaelom Schweglom (Švegelj ali Ţvegelj), in druga, ki je izšla iz šestega rodu po Mati ji Ţemvi, ki je ţe ţivel v Mevk šu № 1, a točno število njegovih otrok ni poznano. Predvidevam, da jih je bilo več. Popolnoma znan in dokumentiran je le Blaţ Ţemva (*19. 1. 1815) kot nosilec mevkuške veje, sklepa se, da je imel starejšega brata Janeza (rojen okoli l eta 1811), ki se je 4. 2. 1838 poročil z Marijo Černe, s katero sta imela sina Florjana Ţemva (okrog leta 1850 − podatki niso znani), ta pa tri otroke: sina Florjana (*1902), ki je ostal neporočen brez naslednikov, hčer Terezijo (1906), poročeno Poklukar, in sina Miho (1904), ki se je naselil v Rebr nad Zasipom, domačija je poznana pod imenom Pr' Šuštarjo. Po njem se nadaljuje zasipška veja zatrniško -mevkuške rodbine Ţemva, ki ima tudi ţe naslednika v dvanajstem rodu. Natančnejših podatkov nimam, zato to ro dbinsko drevo ni popolno, ampak je le prikaz povezave s preostalimi glavnimi vejami. Tudi v Zasipu je bil zaznan priimek Ţemlja, za katerega se ne ve, ali je bil njegov nosilec nekdo iz okolice Ţirovnice ali pa iz te veje. Poznan je Franc Ţemlja, ki je kot vojak padel v prvi svetovni vojni in je vpisan na spomeniku padlim vojakom iz občine Gorje v Zgornjih Gorjah. Poznana je tudi rodbina Semva (Ţemva), ki sta jo zasnovala Thomas Shemua (*13. 2. 1836) in Margaretha Resmann (*13. 6. 1841), ki sta se naseli la v Zasipu št. 19 okrog leta 1872. Thomas iz haja iz Markotove veje iz Mevkš a № 9, ki je podveja pokljuško krniške podveje rodbine Ţemva. Več o tem pa pri drugi pokljuško -krniški veji. 45 Florijan Ţemva *ok. 1870 +? Terezija Ţemva *1906 +? p. Poklukar Florijan Ţemva *1902 +? Gregor Ţemva * 9. 3. 1748 p. 3. 7. 1776 Meukusch 1 »Moshitz – Moţic« Pokljuška veja rodbine Ţemva Adam ? Semlia(k) »zemljak« Jurija Lenkoviča * pred 1600 ? p. ? Adamouz iz Saternika Zatrniško -mevkuška veja rodbine Žemva Mevkuško -zasipška rodbinska podveja rodbine Ţemva Matija Ţemva * 4. 2. 1778 p. 26. 2. 1810 Marija Ţitnik * 1751 Helena Kunshla (Kunstelj ali Kunšič ?) * ? Blaţ Ţemva * 19. 1. 1815 p. 26. 4. 1869 na Bledu Franc Ţemva * 4. 4. 1871 , +1955 p. 11. 1. 1895 ? hčer Ţemva p. Zharei * ? K Čareju v Gorje 8 (17) Janez Žemva * ok. 1811 p. 4. 2. 1838 Marija Poklukar? * ? Miha Ţemva *1904 +? Marija ? * 1907 Miha Ţemva *1936 Minka Ţemva *1938 Joţe Ţemva *1941 Franc Ţemva *1943 ? Ţemva *ok. 1840 +? Marija Ţitnik * 1724 Leonardus Ţitnik * 1729 Grabče Elisabeta Ţitnik * 1748 46 6. Povezava zatrniško -mevkuške veje rodbine Ţemva z rodbino Joţefa Ţemlje iz Sela pri Ţirovnici Maria Ţemva * 1753 p. Svetina Lukas Ţemva * 1751 Rodbinska veja Joţefa Ţemlja s Sela pri Ţirovnici po 1900 * ? Andrej Ţemva * 1685 + pred l. 1754 Saternik Blaţ Ţemva * 1714 p. Bled – grad ţ. Lucia * ok. 1716 Jurij Ţemva * 1716 ţ. Dorothea * 1716 Saternik Andrej Ţemva * 1720 p. k Petrovc na Selo pri Ţirovnici ţ. Ursula *1729 Mina Svetina p. Prešeren *5. 5. 1774 +25. 4. 1842 p. 7. 2. 1797 dr. France Prešeren * 1800 + 1849 Josef Ţemlja * ok. 1775 Josef Ţemlja *10. 2. 1805 duhovnik 1829 +15. 9. 1843 Ovsiše ? Andrej Ţemlja * ok. 1810 Josef Ţemlja *25. 10. 1836 +8. 3. 1909 Marija Pristov *15. 5. 1809 +16. 3. 1877 Jera Ovsenik *8. 8. 1850 +27. 2. 1929 Frančišek Ţemlja *6. 12. 1875 + 190 7 Anton Ţemlja *20. 11. 18 76 +20. 9. 1892 Josef Ţemlja *27. 3. 1878 +6. 5. 1956 pr' Kral - Vrba Ana Sodja *18. 7. 1881 +1. 11. 1957 Joţef Ţemlja *16. 2. 1907 +29. 5. 1975 Kral - Vrba Josef Ţemlja *18. 5. 1938 Jelka Ţemlja *11. 5. 1941 p. Anton Koselj *4. 6. 1932 Vrba Micka Ţemlja *1. 2. 1906 +10. 4. 1976 Franc Ţemlja *4. 12. 1908 +1. 3. 1970 k Biscu - Zasip Barbara Ţemlja *1. 3. 1967 Andreja Ţemlja *17. 8. 1970 Gabrijel Ţemlja *16. 3. 1911 +1. 3. 1970 Andrej Ţemlja *1958 - 1959 1967 Miha Ţemlja *1958 - 1959 1967 Alenka Ţemlja *1958 - 1959 1967 Tatjana Ţemlja *1958 - 1959 1967 47 7. Povezava zatrniško -mevkuške veje rodbine Ţemva z rodbino barona Josefa Schwegla (ţenska podveja) Govori se tudi, da iz zatrniško -mevkuške veje izhaja tudi podveja, ki se odcepi iz petega rodu po ţenski strani z Uršulo Ţemva, hčerjo Matije Ţemve (*1722) – Adamovca iz Saternika, rojene 3. 10. 1744, ki se je poročila v Krnico k Balohu z Mihaelom Ţvegljem . Njeni potomci niso točno poznani. Tu nastane rodbinska praznina. V svojih spominih baron Josef Swegl130 − Balohov Joţa iz Krnice piše, da njegov oče izhaja iz Krnice in je bil nečak kmeta Ţemve iz Stare Pokljuke, čigar sin je bil visoki oficir v avstrijski vojski131. Kdo so bili njegovi stari starši, ne izvemo. Ljudske govorice so dokaj različne. Ena od teh sicer pravi, da sta Ursula iz Zatrnika in Mihael imela potomca, ki se je oţenil z neko Figovčevo iz Stare Pokljuke, a imena niso poznana. Iz moje zbirke zapisov se da sklepati, da je to bila Fi govčeva Uršula Ţemva iz Stare Pokljuke, rojena 11. 10. 1764, ki je umrla oktobra 1843. Podatki o njeni poroki in imenu moţa mi niso poznani, znano je le, da je bila poročena Schwegl (Švegelj ali Ţvegelj). Govori se, da je njen moţ umrl od lakote v letih 18 15/16 in so ga našli mrtvega v Radovni. Glede na to obstaja večja verjetnost, da je bila ona zametek kasnejše rodbine Ţvegelj, kajti njen sin Janez Ţvegelj (*1804), ki je pri sorodnikih kupil domačijo (pri Balohu) v Krnici skoraj ne bi mogel biti sin Uršul e iz Zatrnika, ker je bila ta ob Janezovem rojstvu stara ţe 68 let. Več let je Janezova druţina s Trpinčevo Neţo z Bohinjske Bele kot najemnik stanovala pr' Dornku v Zgornjih Gorjah No. 2 , kjer se je rodilo šest otrok (najstarejši Andrej se je rodil v Krn ici še na domu starih staršev), v Krnico pa so se preselili, ko je oče Janez od sorodnikov kupil domačijo pri Balohu in jo obnovil šele okoli leta 1840. Kakorkoli ţe, vsekakor je rodbina Ţemva povezana z rodbino Ţvegel po ţenski strani (celo dvakrat), med katerimi je bil zagotovo najpomembnejši peti po vrsti rojeni Janezov otrok. To je bil baron Josef Schwegel (*29. 2. 1836, umrl 16. 9. 1914)132, diplomat, politik, pogajalec na Berlinskem kongresu na strani Avstrije leta 1878 (ko se je krojila Evropa), gospod arstvenik in pesnik pod psevdonimom Radonievič Josip, od leta 1875 pa baron von Grimshitz (Grimčar), lastnik gradu na Rečici pri Bledu od leta 1869, kjer je pokopan v cerkvi sv. Andreja poleg svoje edinke, šestletne hčerke Marije, ki je umrla za davico let a 1875. Naključje je bilo, da se je poročil leta 1868 z Marijo von Battisti di San Giorgio, hčerjo avstrijskega Lloyda Johana in Marije Ane von Koch, ki jo je kot enajstletno deklico nesel na ladjo v Trstu, ko se je odpravljal na sluţbeno mesto v Aleksandr ijo. Ţena Marija ga je močno preţivela. Po njegovi smrti leta 1914 je zapustila Grimšče in do svoje smrti 12. 3. 1933 stanovala s svojo sestro v svojem dvorcu »Villa Schwegel« v Volovskem pri Opatiji. To vilo je zasnoval znan slovenski arhitekt Maks Fabian i leta 1906, gradnjo pa je zaupal Kranjski stavbni druţbi. 130 Rückblicke auf mein Leben, Volosca v Istri, 10. 10. 1911. Rokopis je v arhivu NUK Ljubljana. 131 Adam Lucijan: Doneski za biografijo Joţefa Schwegla. Kronika 1 -2. Časopis za slovensko krajevno zgodovino. 1995. 132 O tej rodbini najdemo več dokaj različnih oblik pisanja rodbinskega imena. Praviloma naj bi bilo prav le »Ţvegel » ( brez -j na koncu). V mladosti se je Josip podpisoval slovensko kot »Ţvegel«, kasneje, ko je hodil v nemške šole pa samo še nemško »Schwegel«. Njegovi sorodniki pa uporabljajo tako različne oblike, da se rodbinskim povezavam ne da enostavno slediti. 48 Njegov starejši brat Andrej (*16. 11. 1828, umrl 17. 2.1874) je postal zdravnik v Pragi (pri neki operaciji se je zastrupil in nato zblaznel), bolan se je zatekel k bratu Jozefu v Grimšče, kjer je nekaj časa prebival v starem mlinu in umrl v umobolnici na Dunaju. Tudi njega ne gre zanemariti. Ni bil samo ugleden zdravnik, ampak tudi velik Slovenec. Poznana je njegova kritika tedanjega šolstva na Slovenskem, da se le »formalnost obdeluje in pamet neţna mladine obteţuje«133. Pa tudi sicer je imel zelo kritičen odnos do obravnavanja slovenskega znanja. Tako ob neki priloţnosti piše o »Puharjevih svetlotiskih«134, ki so bili razstavljeni v Londonu. Omenja, da se ta »domači p okrok135 zaničuje v primerjavi s Daugerskim svetlotiskom136«, daje prednost Puharju, ker »njegove podobe stoje v pravi prirodni legi, kar se do takrat ni dogodilo«. V gimnazijskih letih se je druţil z znanimi Slovenci – Josipom Jurčičem, Stritarjem, Levstikom in drugimi sodobniki in pisal v slovenske časopise pod psevdonimom Viteslav Ţvegel ali Josip Radonievič. Z njimi se je tudi druţil Jozef, ki pa je bil bolj nemško usmerjen in je kmalu šel po svoji poti. To so mu ti zelo zamerili in nas o tem v šoli tudi ni so učili. Nekateri njemu ali pa bratu Andreju celo pripisujejo avtorstvo sicer ponarodele pesmi »Po jezeru bliz Triglava«. Da je bil Andrej »bolj slovenski«, lahko preberemo v »Glasniku Slovenskem« iz leta 1858 v opisu svojega domačega kraja. O Bledu piše takole: »Pod skalo grada leţi Grad, dalje gori Rečica, bolj na desni Podhom in Zasip, in proti goram v bregu Polšica, Višelnica, Spodnje in Zgornje Gorje. Tu prebiva preprosti, 133 Knjiga Slovenska v XX. veku. Ljubljana 1889. 134 Omenja slovenskega izumitelja fotografiranja na steklo Janeza Puharja, ki je svoj izum predstavil v Londonu. Svetlotisk – je imenoval Puhar fotografijo na steklo, pa tudi kasneje tiskano na papir. Ta pojem se je uporabljal za fotografijo v slovenskem jez ikoslovju vse do prve svetovne vojne. Tedanji potujoči fotografi so sicer uporabljali oba postopka »daugeritipijo« - direktno na papir, samo »unikati«, kot tudi postopek na steklo, kjer je bilo moţno izdelati več enakih kopij fotografije. Ta se je uveljavi la šele med prvo svetovno vojno. 135 Prokrok – star izraz za izum, za nekaj povsem novega. 136 Dauger – francoski izumitelj fotografije ali daugeritipije. 49 krepki narod slovenski, jedro gorenjskega plemena, moţje čverste in terdne post ave, ţenske pa lepe in zale. V sercu tega ljudstva še ţivi prava, neoskrunjena ljubezen do njih vere in domovine; ni jih še okuţila olikanost premedenih niţav in mest, do njih še ne seţejo modrost in zvijače današnje omikanosti, ki jo toliko hvalijo, in ki v prosti zemlji le prerada dobre, zdrave kali pomori in hlupnost in hinavšino v mlada serca vsadi. Da bi naš narod si ovaroval in ohranil svoj zdravi um in svojo pamet, da bi ga napačna izurjenost našega modrega veka vsaj prekmalu ne premotila in ne pogub ila! – To sem večkrat mislil in goreče ţelel, kedar sem gori na visoki gori grada stal in sem ogledoval lepe, srečne kraje svoje domovine. Itd.« O tem njegovem opisu razmišljam, ko iz svojega doma gledam na Blejski grad in Radovljico, da bi morali vsaj pot omci rodbine Ţemva spoštovati to tudi danes in upam, da prevod v »današnje izrazoslovje« in dodatni komentar nista potrebna. Ne smemo obiti tudi njihovega strica Martina Ţvegla, duhovnika, rojenega leta 1801 v Krnici pri Balohu (Balohov ţupnik), ki je bil posvečen v Ljubljani leta 1833, sluţboval pa je kot ekspozit137 v Podstenju pri Dornbergu, kjer je leta 1846 tudi umrl. Njihov nečak je bil tudi Ivan Krizostom Schwegel (17. 12. 1875 – 5. 2. 1962)138 sin brata Martina. Bil je tudi diplomat in politik139, toda z veliko manj uspeha kot njegov stric baron Jozef, in je kot baronov dedič stanoval v graščini do leta 1962, po tem pa je graščina prešla v drţavno lastnino, posest pa je bila ţe prej podrţavljena. Iz te rodbine pa izhaja po ţenski strani, nečakinji Jeri, hčeri Martina Ţvegla, ki se je poročila z nekim odvetnikom v Trst, tudi dr. Ţiga Vodušek (*7. 9. 1913 + 23. 6. 2014), tudi diplomat in veleposlanik SFRJ v Ameriki. V svojih spominih Josef omenja tudi neko »ţlahto na Koroškem«, ki je ni znal povezati. Tu gre verjetno za Markotovo podvejo rodbine Ţemva, in sicer za Johanna Schemua (*1804), ki si je ustvaril druţino v Köflachu na Avstrijskem Štajerskem, kjer tudi gojijo konje lipicance. V nadaljevanju prikazano rodovno drevo Josefa Schwegla ni popolno, s aj nimam vseh podatkov, ampak je namenjeno le prikazu povezave med rodbinama Ţemva in Ţvegel. 137 Ekspozit – duhovnik, ki sluţi v manjšem kraju, ekspozituri. 138 Ime po svetniku sv. Janez Zlatousti, ki g oduje 14. septembra – najboljši cerkveni govornik svojega časa (350 - 407), patriarh v Carigradu. 139 O njem je dr. Andrej Rathen napisal knjigo :med kakanijo in Wilsonio. Poklicne in politične preizkušnje Hansa Schwegla alias Ivana Švegla, ki je izšla v junij u 2018 pri Mohorjevi v Celovcu. 50 Zatrniška ţenska rodbinska veja Ţemva - Schwegel Marija Schwegel *4. 4. 1869 + 28. 6. 1875 Martin * 1801 + 1847 ? p. Ambroţič k Tiču v Za sip * ? + ? Janez Schwegel *12. 5. 1804 +10. 10. 1872 p. 2. 7. 1827 Neţa Markel *31. 12. 1800 + 30. 10. 1858 z Boh. Bele Jera Rekar * 1706 Janez Ţemva *22. 12.1723 Doroteja Ţemva *4. 3. 1682 +1736 Gregor Ţemva *9. 3. 1748 Meukusch 1 Pokljuška veja rodbine Žemva Zatrniška veja rodbine Žemva Jurij Žemva *8. 3. 1701 p I. 23. 5. 1728 p II. 13.11.1737 Pavel Ţemva *23. 1. 1686 Matija Ţemva *okoli 1722 Adamovčevi Ursula Ţemva iz Zatrnika *1752 p. Schwegel k Balohu v Krnico ? Schwegel *1775 + 1815/16 (od lakote) Mihael Swegel * ok. 1750 Ursula Ţemva iz Pokljuke *11. 10. 1764 + ? 10. 1843 Andrej *16.11.1928 + 17. 2. 1874 Mina *1831 + 30. 9. 1882 Josef von Schwegel *29. 2. 1836 + 19. 9. 1914 p. januar 1868 Joţe *1833 +1833 Martin *1835 +1915 p. 1874 Janez *1840 + 1865 Jera Vodnik p. 1863 * 1838 + 23. 1. 1865 Maria von Battisti di San Giorgio *26. 9 .1848 + 12. 3. 1933 Jera p. Vodušek * 1834 + 1955 Ivan Krizoston *17. 2. 1875 + 5. 2. 1962 Ţiga Vodušek * 1913 + 2014 Mina ? Lucja ? ? brat Rudolf Karl Vincenc Alojz Franc ? Tomas Ţemva * 1749 51 Prigod o gospodih Grimšičih je veliko. Kroţijo z raznimi pridatki o duhovih, ki v graščini še vedno strašijo140, o dušah kmetov, ki jim je bila odvzeta zemlja za ţeleznico, pa od tistih, ki so bili kot belo blago predmet kupčij barona in se v obliki belih lučk sprehajajo okoli graščine, pa o zlatih ribicah v bajerju in ledenici ob njem, o starem mlinu, da je bil zaklet, pa kako je Pernikar ozdravil Grimščarjevega psa in še mnogo drugih, ki še danes burijo domišljijo v ljudskem izročilu in so dokaj pogosto predmet gostilniških debat. Ţe v času baronovega ţivljenja so se na to rodbino zgrinjale tegobe., Kljub velikim zaslugam za deţelo Kranjsko si je namreč baron prisluţil ime odpadnika slovenskega naroda in je tudi zato ob nastanku novih druţbenih razmer rodbina vedno bolj tonila v pozabo. Lastniki graščine so se večkrat menjavali, tako da je zdaj v lasti potomcev znanega Nicolasa Omana iz Podkorena. Vendar so to druge zgodbe, ki so popisne v knjigah141 in se članov rodbine Ţe mva ne tičejo. 140 Pravijo, da prekletstvo gradu Grimšic izvira še od predhodnikov Josefa Schwegla in da zaradi tega noben kupec ni ostal dolgo lastnik. Tako ni bil dolgo v lasti drţave, niti podjetja Almire in Ljubljanske banke ne, uveljavi l se tudi ni kot protokolarni reprezentančni objekt za poroke, ki kot pravijo tudi niso trajale dolgo, pa tudi sedanji lastnik Nicolas Oman ni imel sreče z njim ter v njem danes ne prebiva. Prepuščen je zobu časa in propada, kot so ţe propadli mlin in park z jezerom pred njim. Tudi dva zagotovo petstoletna ali celo starejša hrasta odmirata, ki sta bila posebej značilna za ta kraj. Le ta dva bi »lahko«, če bi zmogla povedati, kaj in kako se je tu dogajalo, pa tudi starejša sta od rodbine Ţemva. 141 Franc Rozma n: Na cesarjev ukaz. Spomini politika in diplomata. Slovenska matica 2004: Andrej Rahten: Josef Schwegel. Med domom in svetom. 2007, Adam Lucijan: Doneski za biografijo Joţefa Schwegla. Kronika – časopis za slovensko krajevno zgodovino 1995 in druge. 52 II. DEL 8. Moţiceva zatrniško -mevkuška podveja rodbine Ţemva v Mevkš u № 1 Zatrniško -mevkuška veja rodbine Ţemva se po Francu Ţemvi – Moţicu razdeli na devet podvej, in sicer na pet moških in štiri ţenske. Pri moških so bili leta 2015 rojeni ţe nosilci dvanajstega rodu, pri ţenskah pa se rodbinsko ime spremeni in naslednikov ni v eč mogoče slediti. V tem rodu le Minca ni imela naslednika. V desetem rodu te rodbinske podveje je bilo rojenih 25 naslednikov (najstarejša je sestrična Ančka Lipovec – Janezova nezakonska hči, rojena 28. 6. 1926, in najmlajši bratranec Franc Ţemva iz Sebe nj, rojen v avgustu leta 1951). Takoj po koncu prve svetovne vojne, verjetno okrog leta 1920 so moţicevi otroci ţe toliko odrasli, da so morali v svet s trebuhom za kruhom. Najprej so dom zapustile hčere Franca in Marjete Ţemva, fantje pa so le še občasno bivali doma oziroma tam, kamor s o se šli učit obrti, ali pri gospodarju, pri katerem so sluţili. Tako se je Moţiceva druţina v tem času tako raztrgala, da se niso nikoli več vsi zbrali doma ali kje drugje, vedno je kdo manjkal. Odhajali so kar po vrsti, kot so se rojevali. Minca, Meta in Anca so odšle v Beograd, Johana pa se je omoţila z Matevţem Kunšičem (Pernikarjevim iz Pernikov), ki si je po vrnitvi iz Amerike kupil Stojanovo domačijo na Rečici in sta si tam ustvarila druţino. V svet sta najprej odšli najstarejši dekleti Minca in čez nekaj časa še Meta, in sicer za sluţkinji k bogatejšim druţinam v Beograd v Srbijo, ki se je takrat kot glavno mesto in prestolnica nove drţave Kraljevine Jugoslavije začelo razvijati. Kot prestolnica je bilo najbolj razvito balkansko mesto, v katerem so s i zlasti bogatejši meščani lahko privoščili sluţkinje za pomoč v gospodinjstvu ter za varstvo in vzgojo otrok. Slovenska dekleta so bila zelo cenjena zaradi pridnosti, urejenosti, čistosti in drugih navad. Minca pred odhodom od doma Meta pred odhodom od doma 53 Čez nekaj let jima je sledila še Anca (28. 2. 1928 – glej razglednico). Tam so se tudi poročile in si ustvarile svoje druţine, vendar priimka Ţemva nobena ni ohranila, zato naslednikov te »beograjske rodbinske veje« danes ne sledimo več . Johana pred odhodom od doma leta 1922 Anca pred odhodom od doma leta 1927 Fotografija Gorij okrog leta 1925, ko so jih zapuščala Moţiceva dekleta. Na desni strani je vidna gradnja novega pokopališča. 54 Meta in Johana pred letom 1920 Vlak, s kakršnim so »M oţiceve« odhajale v svet 55 9. Beograjska zatrniško -mevkuška podveja rodbine Ţemva – Moţicevih iz Mevk ša № 1 Vezi z brati in domačim krajem so se oslabile, bile so le naj redkih obiskih na vsakih nekaj let, a domov se za stalno niso vrnile več. Naučile so se tudi tujega jezika, domačega nekoliko pozabile, vendar ohranile tiste besede in gorjansko narečje, ki so s e jih naučile v otroških letih. Ob prihodu na obisk so v svojem besednjaku dokaj pogosto uporabljale srbske besede ali pa kakšno besedo iz starega gorjanskega narečja, tako da jih mlajši nečaki skoraj nismo razumeli in so nam običajno starši razloţili, kaj sprašujejo ali kaj so povedale. O ţivljenjskih razmerah tet Mince, Mete in Ance bratranci vemo bolj malo. Pred drugo svetovno vojno so se razmere v Beogradu zelo spremenile in blagostanje se je zmanjšalo. Pestile pa so jih še druge teţave. Njihovih st isk in ţivljenjskih preizkušenj nečaki ne poznamo. Zagotovo pa so bile velike in so jih ohranile zase. V novem okolju, ki ga niso poznale, so morale izkoristiti vsako priloţnost, s katero so se srečale. Jezika in tamkajšnjih navad niso poznale. Morale so s e naučiti nove pisave cirilice in novih besed ter se prilagoditi okoliščinam, ki jih doma niso poznale. Glavna vzroka, da se na pot domov niso odpravljal e, sta bila starost in bolez en. Zaradi osamosvojitve Slovenije pa so se povsem prekinile vezi tudi z njihovimi nasledniki. Njihovi potomci (ostal je le bratranec Svetozar s svojini potomci) niso prevzeli materinega jezika niti posameznih besed za sporazumevanje ne, kar kaţe na zelo teţke razmere , v katerih so morale tete ţiveti v novem okolju , ter na močn o podrejenost in pokornost svojim moţem . Franc Ţemva - Moţic *4. 4. 1871 +1955 Anca Ţemva p. Bugarski *4. 7. 1905 +10. 1. 1993 Minca Ţemva, p. Vidović *28. 1. 1897 +30. 11. 1978 Meta Ţemva p. Darinka SamarĎić *28. 10. 1898 +15. 3. 1978 Marjeta Černe p. Ţemva *11. 1. 1869 +30. 1. 1934 Svetozar Bugarski *ok. 1932 Ljubče Bugarski * Ilinka SamarĎić *26. 1. 1929 +27. 9. 1959 56 9.a Družina Marije Že mva – Mince, poročene kot Marica Vidović Prva je v svet odšla Minca. Zagotovo je bila to teţka odločitev, a zanjo ne poznamo vzroka. Povedali so nam le, da je odhajala z velikim strahom. Posebne prtljage ali kovčka za na pot ni imela, tako da je svoje nujne stvari povezala v veliko ruto (culo), kot je bila takrat navada na Gorenjskem. V strahu, da ne izgubi vozovnice za vlak, jo je ves čas drţala v roki. Zaradi tega so se podatki na vozovn ici izbrisali in jo je sprevodnik v Zagrebu spodil z vlaka, za nadaljevanje voţnje do Beograda pa je morala kupiti novo vozovnico. Začetek je bil verjetno hud, a kot se je izkazalo, se je kmalu znašla in si toliko prihranila, da je kakšen dinar poslala tudi domov materi ali mlajšemu bratu Mihu, ki je obiskoval gimnazijo v Kranju. V Beogradu je verjetno preţivela vojne razmere in se je tudi razmeroma pozno poročila, okrog leta 1947. Razmere v Beogradu so se bistveno spremenile. Nekdanjim bogatejšim meščano m so podrţavili stanovanja in imetje, tako da niso mogli več zaposlovati sluţkinj za gospodinjsko pomoč. Minca je tako ostala brez zaposlitve in se je morala prilagoditi novim socialističnim razmeram. Morala se je vključiti v novo druţbo in se zaposliti ko t kuharica v eni od mladinskih delovnih brigad v Bosni142, kjer je spoznala moţa Rudolfa Vidovića. Rudolf je bil ţe vdovec in več kot 10 let starejši od Mince, imel pa je ţe več starejših otrok, ki niso več ţiveli z njim. Minca Ţemva Vidović z bratom Miho na beograjski ulici okrog leta 1935 in Minca na poročn i fotografiji 142 Ţelezniško progo Brčko –Banoviči v severovzodni Bosni v dolţini 88 km so gradile mladinske delovne brigade od 1. maja do 4. novembra 1946, progo Šamac –Sarajevo v dolţini 239 km pa so mladinske delovne brigade gradile od 1. aprila do 16. novembra 1947. Udeleţ enih je bilo več kot 210 tisoč prostovoljcev, predvsem mladine. 57 O njenem moţu ni ohranjena nobena fotografija. Vemo le, da sta se preselila v Zenico in si tam zgradila manjšo hišo z vrtom, kjer sta pridelovala zelenjavo. Njen moţ je bil rudar in metalurški delavec. Delal je tudi v na novo zgrajeni ţelezarni in se kmalu upokojil. Skupnih otrok nista imela, moţevi otroci pa so bili ţe starejši in so bili na svojem. Eden od sinov je bil celo direktor rudnika črnega premoga v Zenici. Preţivljala s ta se je s prodajo zelenjave, ki jo je moţ vozil na trg. Leta 1965 je postala vdova in se preselila najprej v Ljubljano k bratu Mihu, nato pa v stanovanje na Bled, kjer je ţivela več kot 13 let. Ves čas je sama skrbela zase in si kuhala, le zadnji mesec ţi vljenja je preţivela v domu starostnikov v Radovljici, kjer je 11. novembra 1978 umrla in je pokopana na blejskem pokopališču. Zahvala brata Miha, ki jo je poslal sestri Minci v Beograd leta 1930 V času bivanja na Bledu je zelo pogosto obiskovala teto Johano na Rečici in brate. Smrt sestre Johane v letu 1970 jo je zelo prizadela, saj je bila nanjo še iz mladosti precej navezana. Pogoste stike sta po tem imela z bratom Joţem, ki sta precej glasno obujala spomine iz mladosti in vo jnih časov, ker sta bila oba ţe malo naglušna. Ker sem bil v tistem času od doma, sem jo le redkokdaj videl na obisku doma. Govorila je v starem gorjanskem narečju, sem in tja pa ji je včasih ušla tudi kakšna srbska beseda. Bila je zelo razgledana o svetem pismu in za vse svetnike je vedela, za kaj je kdo. Politika in druga vsakodnevna problematika je ni zanimala. V glavnem se je drţala doma ali šla kam blizu na obisk, v Beograd ali Zenico pa se ni nikoli več odpravila. 58 9.b Družina Mete Žemva, poročene kot Dara Samardžić Kmalu po prihodu v Beograd je Meta nekaj časa ţivela pri Minci oziroma pri druţini, kjer je bila za sluţkinjo. Da se je lahko poročila s Simom Samardţićem, je morala sprejeti pravoslavno vero. Njen moţ je bil srbski vojak. Verjetno je b il udeleţenec balkanskih vojn143 in prve svetovne vojne, kot kaţejo odlikovanja na njegovem oprsju. Na njegovi levi strani je »medalja balkanski vojni kriţ«, ki je spomenica, odlikovanje za udeleţbo v srbsko -bolgarski vojni leta 1913, drugi dve pa sta medalj a dobrega strelca in medalja za hrabrost. Za poroko z izbrancem srbske narodnosti se je morala Meta celo prekrsti ti. Pri krstu se je preimenovala v Daro, kar je razvidno s poročne fotografije , ki jo je poslala materi Marjeti okrog leta 1925/2 6. Klicali pa so jo Darink a, kar se vidi na osmrtnici v časopisu , ko ji je umrla njena hčerk a Ilink a (27. 9. 1959). 143 Balkanski vojni sta bili dve, in sicer v letih 1912 in 1913. V njih je balkanska liga (Srbija, Črna gora, Grčija in Bolgarija) najprej osvojila Makedonijo in Trakijo izpod osmanskega cesarst va, potem pa so se posamezne drţave med seboj spopadle zaradi delitve osvojenega. 59 V druţinskem ţivljenju nista imela posebne sreče. Menda se jima je rodilo več otrok, vendar so vsi ţe kmalu po rojstvu umrli. Nečaki vemo nekaj le o njeni hčerki Ilinki Samardţić, ki se je rodila 26. 1. 1929, vendar je po hudi bolezni umrla ţe pri trideset ih letih (27. 9. 1959). Poznamo jo le po fotografijah, v rojstni kraj svoje matere je niso nikoli pripeljali. Meta je na starost tako ostala brez potomcev. Meta – Darinka in njena hčer Ilinka Samardţić. Fotografirano po letu 1950. 60 Nesreča jo je doletela tudi v aprilu leta 1941, ko so njihovo hišo porušile bombe, ki so jih na Beograd vrgla nemška letala. Ni znano, ali so hišo obnovili ali so se preselili v drugo stanovanje. Sime je po poroki opravljal takrat zelo ugleden poklic s prevodnika na beograjskem144 tramvaju, kjer je bil zaposlen do upokojitve. . 144 Beograjski tramvaj je začel voziti ţe v oktobru 1892 in bil elektrificiran v letih od 1896 do 1905. 61 9.c Druţina Ance Ţemva, poročene Bugarski Z razglednice, ki jo je Anca poslala bratu Mihu, dijaku na gimnaziji v Kranju, je razvidno, da je zapustila dom 28. februarja 1928. Anca se je po prihodu v Beograd dokaj hitro znašla, pri čemer sta ji veliko pomagali sestri Minca in Meta, ki sta ţe nekaj let ţiveli tam. Kmalu si je našla moţa Ljuba Bugarskega in si ustvarila druţino. Anca Ţemva z moţem Ljubomirom Bugarski m okrog leta 1930 – poročna fotografija 62 Druţina Bugarski okrog leta 1940, oče Ljubomir, mati Anica Ţemva in sin Svetozar Svetozar, star okrog 10 let – fotografijo je podaril v spomin tetki Darinki (Meti Ţemva). Na hrbtni strani piše v cirilici »Za dugovremenu uspomenu mojoj tetki Darinki – v dolgot rajen spomin moji teti Darinki«. Datum 28. 4. 1942 – takrat je bil verjetno star 10 let. 63 Svetozar kot vojak JLA in na skiroju Edini preţiveli (morda še ţivi – star okrog 85 let) potomec Ance Ţemva je bil Svetozar Bugarski. Poznano nam je le, da je imel še sina Ljubomira. Drugi podatki nam niso znani, ker so se po letu 1992 stiki povsem izgubili. Svetozar je doštudiral strojništvo na beograjski strojni fakulteti in bil zaposlen kot strojni inţenir v eni od tovarn Zastava v Beogradu. O njegovem sinu pa nimamo podatkov. Anca je bila dokaj dobro seznanjena o dogajanju doma. Pred letom 1980 je večkrat prišla na krajši obisk k svojim bratom, kasneje pa so ji starostne teţave to preprečile. Kljub temu je vsako leto poslala voščila za boţi čne praznike in novo leto. K voščilu je pristavila krajše novice, ki so bile iz leta v leto bolj skope. Med starimi voščilnicami je njena nečakinja Silva Svetina našla pismo, ki ga je naslovila nanjo. Verjetno je to sploh njeno zadnje sporočilo domačim v Slovenijo. Napisala ga je lastnoročno le dvajset dni pred svojo smrtjo. Pismo je opremljeno z datumom 18. 12. 1992, umrla pa je 10. januarja 1993, v starosti 88 let. V pismu z dobro čitljivo pisavo in v dobri slovenščini opisuje, da je pred nekaj meseci pr išla v dom starostnikov v Beogradu in je zadovoljna, da se je tako odločila, ker zanjo dobro skrbijo. V besedilu ni zaznati srbskih besed, pa čeprav se opravičuje, da je slovenščino ţe precej pozabila, saj ni imela priloţnosti, da bi govorila v materinem j eziku. Na koncu je napisala voščilo za boţične praznike in za novo leto 1993. 64 Zadnje pismo tete Ance – Anice Bugarski, ki ga je poslala nečakinji Silvi Svetina 18. 12. 1992. 65 9.d Obiski sester v Beogradu Svoje sestre so v Beogradu obiskali Janez145, Joţef (ko je tam sluţil vojašk o obveznost od oktob ra 1929 do julij a 1930) in Miha , ki je ţivel pri njih med študij em medicine na beograjski medicinski fakulteti v letih 1933 −1939. Moţicevi v Beogradu ob obisk u brata Joţefa, fotografirano oktob ra/novemb ra 1930. 145 Pri Meti SamarĎič v Beogradu (ulica Gospodara Vučiča 123) je ţivela t udi Janezova najstarejša hči Ančka Lipovec, ko je bila zaposlena v porodnišnici v Beogradu. Minca Ţemva Vidov ič Ilinka, Metina hčer Anca Ţemva Bugarski ? Joţef Meta Ţemva Samardţič 66 Druţini Samardţić in Bugarski v Beogradu, fotografija iz leta 1934/35 Razglednica izliva Save v Donavo, ki jo je Miha poslal domačim 1. 9. 1938 in jim sporoča, da je dobil sluţbo, verjetno po končanem študiju medicine v Beogradu Ljubo Bugarski Svetozar Bugarski Ilinka Samardţić Anca Bugaski Sime Samardţić Meta Dara Samardţič Ciganlija DONAVA Zemun SAVA 67 10. Janezova zatrniško -mevkuška podveja rodbine Ţemva v Ţalcu Najstarejša mevkušk a rodbinsk a podveja Moţic evih se nadaljuje p o Janez u, ki se je pisanja in računanja učil v ljudski šoli v Gorjah. Uspešen je bil predvsem v lepopisju. To veščino je ohranil vse ţivljenje. . Fotografija učencev v Gorjah je nastala leta 1910. Med njimi je tudi J anez v zadnji vrsti na desni strani. Ker je takrat divjala prva svetovna vojna in ni bilo nobenih moţnosti, da bi se izučil za poklic, kot najstnik je bil za hlapca in pastirja pri Novaku na Višelnici, nato pa se je ţe kot petnajstletnik zaposlil (8. 11. 1915) kot tovarniški delavec v Ţelezarni Jesenice (EISENWERK ASSLING KRAIN), kjer je delal do vpoklica146. Kot šestnajstletnik je bil namreč vpoklican v vojsko, nekam v neposredno zaledje soške fronte. Teh trdih časov se ni rad spominjal in o njih ni pripov edoval sorodnikom. Vedeli so le to, da je bil ranjen, kje je okreval in preţivel do konca vojne, pa se ni izvedelo. Kot konjski hlapec je sluţil na Graščinskem posestvu Lipce št. 15, Tomišelj pri Ljubljani. V domači kraj se je vrnil okrog leta 1920 in se preţivljal z različnimi priloţnostnimi deli, nekaj časa tudi na ţelezniški postaji Jesenice. 146 Janez je zapustil ţelezarno 17. januarja 1917 in v naslednjih dneh odšel na fronto. Janez Ţemva 68 Janez Ţemva – Moţicev okrog leta 1907 v Mevkš u in 15. februarja 1977 v Ţalcu 69 Janezova delovna knjiţica iz leta 1915 – še iz časa Avstro -Ogrske, napisana dvojezično nemško in slovensko. Kot je razvidno iz njegove t. i. delavske bukvice, je bila v stari Avstro -Ogrski na ţupanstvu v Gorjah zaposlenost ţe dobro dokumentirana, o čemer danes ne bi mogli govoriti. Uradniki so Janeza dokaj dobro opisali od glave do nog. Njegov lastnoročni podpis s svinčnikom (črnila mu verjetno niso zaupali, op. Š. Ţ.) je zelo lep in čitljiv, o čemer pri njegovih bratih in sestrah ne bi mogli govoriti. Zanje je bila znači lna bolj ostra in malo v desno nagnjena pisava. Tudi v njegovih kasnejših rokopisih, ko je bratom in sestram pošiljal številna pisma in dopisnice, je pisavo ohranil dokaj čitljivo. Naslov na pismu ali kartici je bil tako značilno napisan, da je njegov brat Joţef, ko je prejel pošto, ţe v poštarjevih rokah prepoznal njegovo pošiljko in je rekel, da to piše Janez. Če je bilo več pošte, je najprej odprl Janezovo in jo je potem še po večkrat zaporedoma prebral. V mladih letih se je zaradi splošne revščine mora l zaposliti pri različnih delodajalcih, ki so mu v delovno knjiţico napisali same pohvale. Delo, ki ga je opravljal , je bilo zelo naporno, najteţje je bilo delo v Ţelezarni Jesenice, kjer je spal kar ob strojih . Tudi kasneje v domačem kraju ni našel prave ga dela ali pa so ga v svet vodili drugi razlogi. Kot ţandarja ga je usoda vodila na sluţenje v Srbij o in nato še v Makedonijo . Šele nekaj let pred drugo svetovno vojno se je naselil na Štajerskem v Velenju , kjer si je ustvaril številčno druţino in si nato v Ţalcu zgradil hišo. Med drugo svetovno vojno so bile vezi z rojstnim krajem prekinjene, tako da ga je ponovno obiskal šele okrog leta 1950. Njegov najmlajši sin Frane – Franc Ţemva opisuje ţivljenjsko pot očeta Janeza Ţemva takole: »Sin Franca Ţemva, Janez se je rodil kot prvi moški v druţini Ţemva, v Mevku ţu na Gorenjskem. Imel je zelo razgibano ţivljenje. Sluţil je cesarju Fran cu Joţefu v avstro-ogrsk i monarhij i. Udeleţil se je prve svetovne vojne in bil ranjen . Nato je sluţil jugoslovanskemu kralju Aleksandru KaraĎorĎević u. Šolal se je za ţandarja v Sremski Kamenici in sluţboval po Jugoslaviji od Makedonije (Barbarevo ), Srbije (Beograd ) in Slovenije . Bil je pomoţni policist Adolfu Hitlerju v Velenju in vojak na zahodni fronti v zaledju Normandije. K ot miličnik v Sloveniji pa je sluţil tudi maršalu Josipu Brozu do upokojitve. Vse tegobe vojn je preţivel na svojstven način in si ni nikoli umazal rok147. Menjal je le gospodarje in uniforme. Ob nastopu nove drţave, kraljevine SHS, so bili vojaški obvezni ki vsi moški, sposobni za vojaško sluţbo, ki niso bili starejši od 25 let. To je doletelo tudi Janeza, ki je moral leta 1921 na vojaški nabor. Kako velika je bila takrat »domovinska zavest« ali pa tudi strah, kaţe spodnja fotografija udeleţencev nabora, me d katerimi je tudi Janez. 147 O teh teţkih ţivljenjskih preizkušnjah ni pripovedoval niti svojim bliţnji m. Ni se jih rad spominjal in jih je zadrţal le zase. 70 Janez na »štelengi« (vojaškem naboru) jeseni okrog leta 1921 Na desni strani izrez fotografije, na kateri je Janez označen s kriţcem. Janez 71 Drugič je šel sluţit vojsko h kralju Aleksandru v inţenirsko enoto, ki je gradila daljši ţelezni most v bliţini Beograda. To nam prikazuje fotografija, ki jo je Janez kot dopisnico poslal materi Marjeti in domačim 10. avgusta 1922, oddana je bila na pošti v Beogradu148. Ko se je Jugoslavija formirala kot drţava, se je vključi l v ţandarsko šolo, ki so jo pod srbsko upravo vodili v Sremski Kamenici po francoskem vzoru. Po uspešnem šolanju so ga prekomandirali v Makedonijo, v Barbarevo, nato pa v Beograd , kjer je ostal do druge svetovne vojne. Na levi strani stojita Janez in ţena Štefanija. Usoda je Janeza vodila na sluţenje po Srbij i in v Makedonijo . Šele nekaj let pred drugo svetovno vojno se je naselil na Štajerskem v Velenju , kjer si je ustvaril številčno druţino, in si kasneje v Ţalcu zgradil hišo. Med drugo svetovno vojno so bile vezi z rojstnim krajem prekinjene tako, da ga je ponovno obiskal šele okrog leta 1950. V tem času se mu je rodila nezakonska hči Ančka Lipovec (*20. 7. 1926). Nekaj časa je zanjo skrbela Janezova mama Marjeta. Skrb za druţino, ki ni mogla dostojno ţiveti, ga je prisilila, da se je odločil za ţandarsko šolo v Sremski Kamenici. Hčerko Ančko je nepoznana usoda pripeljala na kmetijo Rojak -Hudopisk v Straţišče pri Prevaljah na Koroško, kjer je odraščala na domu Janezove ţene Štefanije in obiskovala osnovno šolo. Med drugo svetovno vojno je bila pri Janezovi ţeni v Velenju. Po vojni je v Ljubljani končala šolo za babice. Z d ekretom je bila odrejena na sluţbeno mesto v Plevlje v Črno goro, nato pa v porodnišnico v Beogradu, kjer je stanovala pri teti Meti. Poročil se je leta 1937 s Štefanijo Hudopisk. V zakon je prišel s hčerko Ano Lipovec (*20. 7. 1926 , +30. 10. 2004) . 148 Opombo je dodal Štefan Ţemva, ki to dopisnico hrani v osebnem arhivu. 72 Poročna fotografija Janeza Ţemva in Štefanije Hudopisk , posneta 15. 8. 1937 V drugi vrsti stojijo sorodniki Hudopiskovih. Pod Nemčijo je sluţil kot policist na Ptujski Gori in v Velenju , kjer s o se mu rodili štirje otroci. Od leve proti desni: Vika, mama Štefka v naročju s Francem, Ančka v naročju z Marinko, ata Janez v naročju z Janijem, Joţe, stara ma ma Apolonija in Peter, fotografirano v Velenju leta 1948 Štefanija Janezova hči Ančka Lipovec Janez Ţemva Oče Hudopisk Mama Apolonija a 73 Skupaj je imel sedem otrok, in sicer Anico Lipovec, Viktorijo, Petra, Joţefa, Ivana, Franca in Marijo Ţemva. Na novi lokaciji149 je okolje , v katerem je preţivel mladost , pogrešal do smrti. Večkrat se je spominjal Bleda in tedanje gosposke, Pokljuke in Meţakle ter svojih sorodnikov, ki jih je šel obiskat tudi kar s kolesom. Nad očetovo odločitvijo, da je sicer skromno premoţenje (hišo s skednjem, tri travnike, tri njive in tri gozdove)150 po ţenini smrt i Marjeti prepisal na novo druţino Tancar, je bil zelo razočaran. Tega mu ni mogel odpustiti do konca ţivljenja. Ker je bil pretkan, se je vsakič, ko je moral na teren v akcijo , močno napil, tako da so ga pustili pri miru. Vseeno so ga kot sumljivo osebo leta 1944 prestavili na zahodno fronto, kjer je imel s pobegom čez Francij o in Avstrij o veliko sreče. Po končani drugi svetovni vojni se je zaposlil kot miličnik na postaj ah v Velenju in Ţalcu, kjer se je upokojil in zgradil hišo. Tudi otroci so si med počitnicami morali prisluţiti kakšen dinar. Najboljši zasluţek je bil pri ročnem obiranju hmelja, saj takrat strojev, kakršni so danes, za to še ni bilo. Obiralci hmelja v Ţalcu, med njimi sta tudi Marinka in Franc (Frane). Fotografija je bila posneta pred letom 1959. Da je laţje preţivljal druţino , je do pozne starosti opravljal različna zidarska in tesarska dela daleč naokoli. Umrl je v Ţalcu 4. januarja 1980 .« 149 V Ţalcu − opomba Š. Ţ. 150 O tem premoţenju ni zaslediti takega podatka in obstaja verjetnost, da so bili Moţicevi le najemniki o ziroma kajţarji Ţumrove kmetije in so imeli njive v trajnem najemu. V virih se pod domačijo Mevkuš no. 1 kot upravičenec posestnih pravic navaja Blaţ (?) Schumer (Grundlasten -Ablösugs - und Regulirungs -Landes - Commossion für Krain od 25. 5. 1860). Dvom o premoţenju potrjuje tudi dejstvo, da je bil oče Franc zadnja leta preuţitkar na domu s socialno podporo (opomba Š. Ţ.). Frane Marinka 74 Franc Ţemva Janez Ţemva *1900, +1980, p. 15. 8. 1937 Marjeta Černe, p. Ţemva Franc Ţemva *1946 Peter Ţemva *1940, +2008 Ančka Lipovec *1926, +2004 Janez Ţemva *1944 Joţe Ţemva *1942, +2015 Marinka Krajec *1948 Andrej Ţemva *1965 Meta p. Geibel * 5. 9. 1975 Janez Ţemva *8. 12. 1977 Danijela Ţemva *1973 Katja p. Burnett *1975 Gašper Ţemva *14. 8. 1985 Viktorija Ţemva *1938, +2005 Mojca Krajec *1976 Štefka Hudopisk, p. Ţemva *23. 12. 1910, +19. 7. 1975 Lili Geibel *29. 12. 2008 Ida Geibel *8. 2. 2011 Adam Burnett *2011 Mila Geibel *4. 7. 2014 Brina Smolej *2007 *2011 Svit Krajec *2008 Breda Smolej *2011 Janina Ţemva *? 75 Tudi Janezovi otroci so zaradi šolanja in drugih usod dom v Ţalcu dokaj kmalu zapustili, a se v domači kraj radi vračajo, kar njihovemu očetu ni bilo dano. Najstarejšega sina Petra je usoda vodila na študij v Ljubljano, kjer je na univerzi uspešno doktoriral iz kemijskih znanosti151. V Ljubljani si je ustvaril dom in druţino, ţal pa mu okolje ni bilo naklonjeno tako, da bi v zadovoljstvu uţival svoje sadove. Njegov rod nadaljuje sin Andrej (*1965), ki ţivi s hčerko Janino v Ljubljani. Doktoriral je iz elektrotehniških znanosti in je profesor na Fakulteti za elektrotehniko, kjer je bil en mandat tudi prodekan. Peter Ţemva (+27. 5. 2008 ) z vnukinjo Janino, desno Petrov sin dr. Andrej Ţemva Tudi druge otroke so vodile različne ţivljenjske usode, ki jih poznajo le sami in jih bodo zapisali njihovi potomci, ki jih ţivljenje vodi daleč od doma. Janez si je ustvaril druţino pri Krškem, Joţe in Franc sta si zgradila dom v bliţini doma, Marinka pa ţivi v Celju. Tudi Frančeve naslednike je usoda vodila v tujino, na Irskem je nekaj let delal Frančev sin arhitekt Gašper, hči Meta, poročena Geibel, pa si je v Bruslju ustvarila svojo druţino in ima tri hčerke Lili (*29. 12. 2006), Ido (*8. 2. 2011) in Milo (*4. 7. 2014), ki začenjajo dvanajsti rod zatrniško -mevkuške rodbine Ţemva. Marinkin rod nadaljujeta hčerki Katja, poročena Burnett (1975), s sinom Adamom Burnettom v Ameriki, in Mojca (*1976) z n asledniki Brino (*2007), Svitom (*2008) in Bredo (*2011). Moji beţni spomini na strica Janeza segajo v čas pred letom 1960, ko nas je večkrat obiskal. Oče je bil njegovega obiska vedno vesel in sta se kar dolgo pogovarjala. Najbolj so ga zanimali dogodki iz domačih krajev, še posebej o »fabriki«, kjer je nekaj časa delal. Razgovorov nisem razumel in se jih tudi nisem zapomnil. V spominu imam le, da je po enem od obiskov prišlo obvestilo, da je treba na pošti dvigniti paket. Ko je oče videl, da ga pošilja 151 Pomembnejše Petrovo raziskovalno delo je bilo objavljeno v tujih strokovnih revijah pod naslovom: Nitrogen -15 oxygen -18 kinetic isotop e effects in the catalytic decomposition of N20 over MgO. PCCP. Physical chemistry chemicl societies, ISSN 1463 - 9076, 2000, vol. 2 str. 413 - 418. 76 stric Janez, se je čudil, le kaj bi to lahko bilo. Ponj sva se odpravila s kolesom. Ko je oče na pošti zagledal omot, se je začudil, kako ga bova spravila domov. Naloţila sva ga na kolo, vso pot sva pešačila in ga podpirala, a ob vsakem stresljaju je vsebina zaropotala. Ko pa sva le prišla do doma in smo paket odprli, je bilo v njem polno pravega kostanja. Pravzaprav sem takrat prvič videl pravi kostanj, saj to drevo v naši okolici ne uspeva, na Štajerskem pa prosto raste v gozdu. Mama ga je takoj nekaj dala v lonec in ga postavila na štedilnik. Čez kako uro smo ga pos kusili. Po tem sem večkrat nadlegoval očeta, da bi ga šla nabirat »pod goro«, vendar od tega ni bilo nič. Šele ko sem toliko zrasel, da sem se lahko sam s kolesom odpravil od doma, sva ga šla neko jesen nabirat s prijateljem. Nabrala sva ga poln nahrbtnik in se odpravila proti domu. Tovor je postajal vedno teţji, počitki so bili vedno pogostejši, bliţala se je noč, do doma pa je bilo še daleč. Kar nekajkrat sva morala malo tovora stresti iz nahrbtnika, tako da sva ga domov prinesla le slabo polovico. Kasnej e je to postalo skoraj vsakoletna jesenska obveznost. Stric Janez je očetu vsako leto, dokler je le mogel, pošiljal tudi voščila za novo leto. Tudi če je bilo v zaprti kuverti, je bila Janezova pisava tako prepoznavna, da je ţe stari poštar vedel, kdo piše , in je rekel: »To vam pa Janez pošilja.« Janezov sin kovač Joţe (+2015) in hči Viktorija – Vika (+2005) Za konec velja omeniti še posebnost, da je Janez vse svoje sinove poimenoval po bratih, razen pri Petru je naredil izjemo (?). 77 11. Matevţev a zatrniško -mevkuška podveja rodbine Ţemva v Gorjah Matevţeva mevkuška podveja rodbine Ţemva je najštevilčnejša, rodilo se je osem otrok: Justina152, Alojz153, Matko154, Ljudmila155, Mihaela156, Srečko157, Antonija158 in Anton159, a kljub temu v dvanajstem rodu priimka Ţemva iz te druţine ne sledimo več. Druţino so pestile številne stiske, ki so otrokom ostale v spominu in se jih neradi spominjajo. Leta po drugi svetovni vojni so bila za druţino verjetno najhujša. Z druţino je Matevţ odšel v Banat v Srbijo, venda r sta starša kmalu spoznala, da to ni deţela, kakršno so nove povojne oblasti obljubljale, in da to ni bila dobra odločitev, ter so se po nekaj mesecih vrnili nazaj v domači kraj. Matevţevi na planini Zajavornik Matevţ Ţemva pred letom 1940 Ko sem ob pripravah na tole pisanje sestrično Mihaelo poprosil za kratek opis njene druţine, je povedala, da se preteklosti nerada spominja in ne ţeli opisovati svojih spominov . Razumel sem jo in pustil, da to ohrani zase. Z agotovo so ji pustili posledice in so med drugim tudi vzrok za bolezen, ki jo v starosti preţivlja v domu za starostnike na Jesenicah. 152 Justina Ţemva (roj.13. 4. 1930) se je poročila na Bohinjsko Belo (z Vencljem Benedičičem, 1927 –1989) in imata hčeri Branko (roj. 26. 4. 1954) in Zdenko (roj. 1. 12. 1956). 153 Alojz Ţemva (18. 6. 1931 +2013), oţenjen z Emilijo Recek in imata hčeri Stefanijo in Tatjano. 154 Matko Ţemva (roj.15. 6. 1933), oţenjen z Ano Škulj, ţivi na Rečici in ima hčeri Metko in Ankico 155 Milka Ţemva (roj. 7. 9. 1936 +2017), poročena Bogut, ţivi na Rečici in ima hčer Lidijo (roj. 7. 4. 1970). 156 Mihaela Ţemva (roj. 23. 9. 1943), poročena Roth, profesorica biologije na gimnaziji v Novem mestu. Po moţevi smrti je hudo zbolela in zdaj ţivi v domu starostnikov na Jesenicah. Ima hčer Mašo Roth. 157 Srečko Ţemva (roj. 20. 5. 1946), oţenjen z Nevo Hlastec (roj. leta 1948), ţivita na Jesenicah in imata hčeri Mojco (roj. 1. 5. 1982) in Majo (roj. 12. 9. 1984). 158 Antonija Ţemva (roj. 24. 4. 1948) – nekaj dni po rojstvu umrla. 159 Anton Ţemva (roj. 20. 9 1949), oţenjen z Marino Fic, imata hčer Suzano (roj. 15. 7. 1988) in sina Aleša (?), ki ţivi v Gorjah in ima hčeri Nino in Anjo. 78 Šele ko so se otroci ob trdem delu osamosvojili, so lahko laţje zaţiveli v svojih druţinah. Na domu v Zgornjih Gorjah st a ţivela najstarejši sin Alo jz in najmlajši Anton. Alojz je doţivel delovno nesrečo in izgubil nogo ter kot invalid ni mogel več opravljati teţjih zidarskih del. Druţino je moral preţivljati z laţjimi priloţnostnimi deli ob pomoči skrbne ţene Emilije in se je zgodaj invalidsko upokoji l. Vsem drugim bratom in sestram pa je uspelo zgraditi lastno hišo ali pridobiti lastno stanovanje in tako svojim potomcem zagotoviti laţjo mladost, kot so jo doţivljali sami. Trobentači gorjanske godbe okrog leta 1970. V prvi vrsti na levi Anton Ţemva, za njim »kleči« najvišji Slovenec Ludvik Buderla160, visok 214 cm, ki ga menda še do danes ni nihče prerasel. Strica Matevţa se spominjam kot velikega in močnega moţa, v primerjavi z njim je bil brat Joţef pravi pritlikavec, kot da nista v sorodu. Pa tudi od drugih bratov je bil najvišji. Imel je gromeč in prodoren glas, a prijeten. Takrat ko je prišel k nam na ob isk, sem se raje umaknil in skril. Ko sta z mojim očetom razpravljala o vsem mogočem, tudi o teţavah, ki so oba pestile, očetovega glasu skoraj ni bilo slišati. Bila sta si zelo blizu in Matevţeva smrt je mojega očeta Joţefa močno prizadela. Vsakokrat, ko smo bili kasneje na pokopališču, se je ustavil tudi pri njegovem grobu. Matevţ je na planini na Pokljuki pasel krave ali vole blejskim kmetom in skoraj vsako leto v juliju, ko so zorele borovnice, se je moj oče Joţef odpravil k njemu poizvedovat, kje najbolje zorijo . Drugič, ko sem moral z njim, sva dokaj hitro nabrala polno košaro borovnic , iz katerih je mama potem pripravila borovničev sok ali spekla zavitek. 160 Ludvik Buderla 1950‒1978, najvišji Slovenec, dobrodušneţ in šaljivec ter košarkar Olimpije. Avgusta 1978 je na Malem Triglavu v skupino planincev, v kateri je bil tudi Ludvik kot najvišji, udarila strela in ga ubila. 79 Mama Antonija in Matevţ Ţemva s psičko Lido na planini pred letom 1960. Počitnice na Grajski planini na Pokljuki , hčer Mihaela z očetom Matevţem Ţemvo pred letom 1960. 80 Franc Ţemva – Moţic *4. 4. 1871 * 1955 Matevţ Ţemva *4. 9. 1903 +22. 10. 1978 Marjeta Černe p. Ţemva Justina p. Benedičič * 14. 3. 1930 Alojz Ţemva *18. 6. 1931 + 2013 Matko Ţemva *15. 6. 1933 Ljudmila p. Bogut *7. 9. 1936 +2017 Mihaela p. Roth *23. 9. 1943 Srečko Ţemva *20. 5. 1946 Anton Ţemva *20. 9. 1949 Zdenka Benedičič p. Pintar *1. 12. 1956 Branka Benedičič p. Golc *26. 4. 1954 Tatjana p. Justin *15. 1. 1965 Štefanija p.Turk, Arnuš *26. 12. 1956 Ana Meterc *17. 4. 1963 Metka Por *22. 2. 1959 Maša Roth Mojca Nučič *1. 5. 1982 Maja Turščak *12. 9. 1984 Aleš Ţemva Antonija Jan p. Ţemva *21. 4. 1909 + 14. 6.2002 Lidija Bogut *7. 4. 1970 Antonija Ţemva *1948 –1948 Suzana Ţemva *15. 7. 1988 Druţina Matevţa Ţemva 81 Kar številčna druţina se je redko zbrala skupaj. Vzrok za to je tudi dokaj velika starostna razlika, med najstarejšo Justino in najmlajšim Antonom je skoraj 19 let. Tudi prostorska stiska doma je otroke prisilila, da s o ob prvi pri loţnosti odšli na svoje. Fotografije, da bi bili vsi skupaj v druţinskem albumu , ni bilo mogoče najti. Posamezno sem jih poskušal zbrati v tem delu. Ljudmila (Milka) Ţemva, p. Bogut, z moţem Ivanom in hčerko Lidijo leta 1971. Justa in Milka na srečanju rodbine Ţemva leta 2007 . 82 Justa Ţemva , p. Benedičič Srečko Ţemva Alojz Ţemva ( fotografija iz leta 1958) Matko Ţemva ( fotografija iz leta 2015) 83 Fotografija je bila posneta v Mevkuţu leta 2015 ob spomin u na pokojnega Alojza Ţemv o, ki je umrl leta 2013 . Z desne proti levi : Alojzova hčer Tatjana Ţemva , p. Justin, Alojzovi sestričn i Silva Ţemva , p. Svetina , in Marija Jenstrle , p. Razinger (na levi strani) , svakinja Ana Škulj , p. Ţemva (stoji med sestričnama Silvo in Marijo). 84 Franc Ţemva – Moţic *4. 4. 1871 * 1955 Matevţ Ţemva *4. 9. 1903 +22. 10. 1978 Marjeta Černe p. Ţemva Mihaela Ţemva p. Roth *23. 9. 1943 Srečko Ţemva *20. 5. 1946 Anton Ţemva *20. 9. 1949 Maša Roth Mojca Ţemva p.Nučič *1. 5. 1982 Maja Ţemva p.Turščak *12.9. 1984 Aleš Ţemva *? Antonija Jan p. Ţemva *21. 4. 1909 + 14. 6. 2002 Suzana Ţemva p.Šimnic *15. 7. 1988 Ela Nučič *31. 3. 2008 Mija Nučič *9. 3. 2012 Zoja Turščak *18. 9. 2012 Ulla Šimnic *? Sven Šimnic *? Nina Ţemva *? Anja Ţemva *? Neva Hlastec p.Ţemva *4. 4. 1948 Marina Fic *? Rodovno drevo 1 Matevţa Ţemva 85 Franc Ţemva – Moţic *4. 4. 1871 * 1955 Matevţ Ţemva *4. 9. 1903 +22. 10. 1978 Marjeta Černe p. Ţemva Justina Ţemva p.Benedičič * 14. 3. 1930 Alojz Ţemva *18. 6. 1931 + 2013 Zdenka Benedičič p. Pintar *1. 12. 1956 Branka Benedičič p. Golc *26. 4. 1954 Tatjana Ţemva p.Justin *15. 1. 1965 Štefanija Ţemva p.Turk, p.Arnuš *26. 12. 1956 Antonija Jan p. Ţemva *21. 4. 1909 + 14. 6.2002 Emilija Rencek p. Ţemva *13. 1. 1935? + 2010 Martina Golc p.Mišov *26. 6. 1974 Rok Justin *18.9. 1985 Ţiga Justin *2. 9. 1993 Primoţ Golc *26. 6. 1974 Nina Turk p. Lazar *15.7. 1975 Aljoša Arnuš Gregor Pintar *22. 11. 1975 Gašper Pintar *28. 1. 1978 Gregor Pintar *22. 11. 2000 Ţiva Pintar *13. 11. 2004 Jan Pintar *1. 5. 2000 Neţa Pintar *29. 7. 2009 Zala.Mišov *21. 2. 2003 Ana.Mišov *20.12. 2006 Nejc.Mišov *10. 12. 2009 Eva Golc *13. 12. 2012 Luka Golc *6. 6. 2006 Ema Justin *22. 9. 2011 Lovro Justin *10. 6. 2015 Bine Lazar *? Brina Lazar *? Rodovno drevo 2 Matevţa Ţemva 86 Franc Ţemva – Moţic *4. 4. 1871 * 1955 Matevţ Ţemva *4. 9. 1903 +22. 10. 1978 Marjeta Černe p. Ţemva Matko Ţemva *15. 6. 1933 Ljudmila Ţemva p. Bogut *7. 9. 1936 +2017 Ana Ţemva p. Meterc *17. 4. 1963 Metka Ţemva p. Por *22. 2. 1959 Antonija Jan p. Ţemva *21. 4. 1909 + 14. 6.2002 Lidija Bogut p. Zupančič *7. 4. 1970 Matej Meterc *5. 7. 1984 Petra. Meterc *14. 10. 1987 Ţan Zupančič *21. 11. 1994 Anja Zupančič *3. 11. 1997 Špela. Por p.Stojan *25. 6. 1980 Peter. Por *6. 11. 1990 Metka Stojan *? Nadja Stojan *? Ana Škulj p. Ţemva *18. 2. 1936 Rodovno drevo 3 Matevţa Ţemva 87 Po značaju je bil Matevţ dokaj druţbeno dejaven in razgledan, ţal pa morda tudi nekoliko naiven in so ga raz lične okoliščine kar prevečkrat zapeljale ter mu bolj škodovale, kot koristile. Bil je med prvimi, ki s o se goloroki upirali okupatorju v gorjanskem in bohinjskem kotu, vendar se je »avantura « na Bohinj161 dokaj srečno izšla . Še pravočasno se mu je uspel o vrniti in prilagoditi dejanskim razmeram. Pred vojno je bil eden izmed prvih , ki so vstopili v Gorjansko jamo162 v Kočevniku , kot dokazujejo fotografije izpred vojnih let, ki jih je verjetno posnel amatersk i in ljubiteljsk i fotograf Andrej Prešer en163 ‒ Remarjev. Na zgornji fotografiji so prvi obiskovalci Gorjansk e jame, drugi z leve je Matevţ Ţemva, v sredini je odkritelj jame Simon Zima - Šimen, preostali trije pa so še Franc Soklič, Tine Noč in Martin Potočnik. Fotografija je nastala januarj a pred letom 1935. Šimna so med Bohinjsko vstajo uje li in ga kot talca ustrelili v Begunjah. 161 Bohinjska vstaja od 13. do 15. decembra 1941. Časopis za slovensko krajevno zgodovino. Kronika. Letnik X, zvezek 2, stran 71. Ljubljana, 1962. Po neuspešnem napadu na ţelezniško postajo v Nomenju so se partizani razbeţali. Nemci so v naslednjih dneh v Bohinju aretirali ok rog 100 oseb, 22 pa so jih ustrelili kot talce. 162 Kraško brezno v Kočevniku nad Krnico na levi strani reke Radovne, teţko dostopno, globoko okrog 50 metrov, ki se razširi v labirint podzemnih hodnikov, dolg 2.400 metrov z večjo dvorano, na dnu je 6 metrov globok slap, ki se razširi v manjše jezero, z redkimi kapniškimi tvorbami, stalna temperatura je 8 °C. Poznano je tudi pod imenom Šimnova jama ali Šimnovo brezno ali Kočevnik. Verjetno ga je odkril okrog leta 1930 (13. marca 1943 so ga ustrelili okupato rji kot talca v Bohinju). Doma je bil pr' Zimo v Grabču. 163 Andrej Prešeren, Remarjev iz Grabna, je padel ţe leta 1941 kot partizan na Meji dolini na Pokljuki, Verjetno je bil tudi udeleţenec oktobrske revolucije v Rusiji in vojni ujetnik. Bil je ustanov itelj komunistične stranke v Gorjah, ki je na prvih volitvah dobila le en glas. Pravijo, da je v njegovi skrinjici ropotala le ena kroglica (njegova). Za vsakim volivcem je namreč volilno skrinjico potresel, da je preveril, ali se mu je kdo pridruţil. Bil tudi član fotografskega društva na Jesenicah, ki je bilo ustanovljeno ţe leta 1925, a se je po vojni preimenovalo v Foto klub Andrej Prešeren Jesenice in je nosilo njegovo ime do leta 1994, potem pa se je preimenovalo v Fotografsko društvo Jesenice. Matevţ Ţemva Simon Zima - Šimen 88 Po odkritju so jamo ţeleli predstaviti kot turistično znamenitost , podobno kot je bila takrat za turiste ţe urejena soteska Vintgar. Treba je bilo razširiti vhod v brezno , kar so storili z razstrelitvijo večje sk alne ovire ob vhodu, notranjost pa so opremili z lesenimi lestvami za laţji dostop. Večino teh lestev je izdelal Matevţ Ţemva, ki je bil znan po dobrih »lojtrah« daleč naokoli. Po vojni so jih od njega kupovala gradbena podjetja. Pri podjetju, kjer sem bil dolga leta zaposlen, so me ţe prvi dan sluţbe vprašali, ali Matevţ še dela lojtre. Prvi javni vstop v Šimnovo jamo je bil 14. aprila 1937, do začetka vojne pa je bilo zabeleţenih ţe nekaj več kot sto turistov, ki so v spremstvu vodnikov obiskali jamo. Verjetno zadnji obiskovalci jame pred vojno so prikazani na spodnji fotografiji, ki je bila posneta v jami 20. aprila 1941 in je tudi e den od zadnjih posnetkov Andreja Prešerna. V jeseni istega leta je padel v Meji dolini na Pokljuki. Med vojno in tudi nekaj let po njej jame niso vzdrţevali , tako da je postala nedostopna in pozabljena . Šele po letu 1980 se je med ljubiteljskimi in športnimi jamarji164 zanimanje zanjo spet povečalo in tako s sodobno opremo ponovno raziskujejo njeno prostranstvo. 164 Društvo za raziskovanje jam Bled, Ljubljanska cesta 1, 4260 Bled, ima jamarske vodnike in po dogovoru organizira ogled jame, ki traja od 6 do 8 ur. Matevţ Ţemva 89 12. Johanina zatrniško -mevkuška podveja rodbine Ţemva ‒ Stojanovi iz Rečice Srednj a generacij a mevkuške rodbine Moţicevih se nadaljuje po ţenski strani prek Ivane, ki smo jo po domače klicali teta Johana, domačini pa so jo poznali kot Stojanov o Johan o. Poročila se je s Matevţem Kunšič em iz Pernikov, ko se je vrnil iz Amerike , kjer si je prisluţil toliko denarja, da sta na Rečici pri Bledu v soseščini graščine Grimš če kupi la skromno Stojanovo domačijo in nekaj zemlje v bliţini. Tričlansko druţin o sta preţivljala skromno z majhnim posestvom, ki je dajalo komaj toliko pridelka, da sta lahko redila po eno kravo in vola. S trdim delom sta morala skrbeti za preţivnino še za dve starejši teti, ki sta ostali na domačiji in ţiveli v majhni kajţi nad hišo. Franc Ţemva – Moţic *4. 4. 1871 * 1955 Matevţ Kunšič *6. 9. 1883 + 22. 7. 1967 Ivana Ţemva p. Kunšič *12. 8. 1901 + 11. 9. 1970 Marjeta Černe p. Ţemva Tinka Kunšič p. Tomaduc *15. 1. 1926 * 30. 3. 2002 Zofija Kunšič p. Pečar *20. 3. 1929 + 8. 7. 2005? Anton Kunšič * 1933 ? Valentina p. Strnad *1. 8. 1946 Joţica Kunšič *31. 7. 1946 +? Pavla ? Tanja Remic *18. 8. 1954 +29. 5. 2001 Andreja Jan *? ? Strnad ? Strnad ? Stojanovi Johanina druţina 90 Matevţa se spominjam kot redkobesednega moţa, ki je pri pogovoru bolj odkimaval ali prikimaval. Le sem ter tja je v trdem gorenjskem narečju spregovoril nekaj besed. Včasih ga je kakšen povprašal tudi, kako je bilo v Ameriki , a je bilo takoj mogoče zaznati, da to ni primerna tema. O tem ni rad pripovedoval . Poslušalcem je takoj dal vedeti, da to ni » Indija Koromandija« , ampak trd boj za preţivetje in obstanek. Kot vsi takratni mladeniči se je podal v svet iskat boljšega kruha, najprej v Francijo, k jer si je po kakšnih dveh letih z delom v rudniku prihranil toliko denarja, da se je podal čez luţo. Namenil se j e potovati z ladjo Titani k, a je naključje hotelo, da je prišel v pristanišče165 ravno takrat , ko je ladja ţe izplula iz pristanišča. Glede tega dogodka je največkrat govoril o tem , kako so ji mahali v pozdrav. Za nesrečo Titani ka je izvedel šele, ko je z d rugo ladjo priplul v Ameriko. Matevţ in Johana ‒ Stojanova na obisku v Podhomu, Silva, Ana in Joţef Ţemva, posneto leta 1942 V Ameriki je Matevţ preţivel okrog deset let , in sicer v času, ko je v Evropi divjala prva svetovna vojna. S t rdim delom si je sluţil kruh v rudnikih premoga globoko pod zemljo, kjer so bili tudi po več dni skupaj. Spominjal se je, da se po prihodu iz jame niso ločili od temnopoltih delavcev, ki jih je imenoval »nigroji«166 ali »črnuhi«. Ko je začel opisovati teţke delovne pogoje in slabe higienske razmere v jami in tudi zunaj nje, ki so povzročale velik smrad, se mu je beseda običajno ustavila. Čutiti je bilo tegobo, včasih so se mu tudi orosile oči, na dan so prišli spomini na hude čase, ki jih je preţivel. Posluš alci so to dokaj hitro opazili in čutili z njim ter niso več drezali vanj. Takrat se je beseda običajno obrnila na 165 Prvi postanek potniške ladje RMS Titanic (Royal Mail Ship) na poti v New York po izplutju iz Southamptona je bilo pristanišče Cherbourg v severozahodni Franciji – Spodnja Normandija. Pristanišče takrat ni bilo tako veliko, da bi se največja ladja lahko zasidrala na pomolu, zato so potnike (274) pripeljali do nje s trajektom. Vkrcalo se je precej manj potnikov, ko t je bilo prodanih kart. Iz tega pristanišča je odplula 10. aprila 1912 ob 20. uri in plula proti pristanišču na Irskem ter nato proti New Yorku. Na tej poti je prišlo do nesreče, ko je trčila v ledeno goro 13. aprila 1912 in se potopila. 166 Izgovarjava an gleške besede negro je črnec, zamorec. 91 domače teme in na tovarno , kjer je po vrnitvi tudi nekaj časa delal. Med poslušalci se je večkrat različno govorilo tudi o njegovi dokaj hitr i vrnitvi v rojstni kraj, vendar vzroka sam ni nikoli povedal. Nekateri so pripovedovali, da je od tam moral pravzaprav pobegniti, saj naj bi prišel v spor pri karta nju in so mu stregli po ţivljenju. Le srečno naključje mu je bilo dano, da se je na skrivaj pritihotapil do pristanišča in kot kurjač na neki ladji po večmesečnem tavanju prišel do doma. Videlo se mu je, da je srečen in zadovoljen na skromnem domu. Ko je vodil vola in običajno hodil pred njim , so se mu premikale ustnice , kot da bi molil ali obuj al spomine sam zase. Na obrazu so se mu videle posledice, ki so mu dale veliko starejši videz , kot bi to bil primer en za njegova leta. Tinka in Zefka Kunšič, Stojanovi – Johanin i hčeri Johani in Matevţu so se rodili trije otroci. Najstarejša je bila Tinka, nekaj let mlajša Zofija in najmlajši Anton. 92 Fotografija je posneta ob birmi Johanine hčere Zefke in sina Antona Kunšič a (Stojanov ih) ter Bajarjevega Matevţa, botra sta Minca in Joţef Ţemva . Tudi otrokom usoda ni bila naklonjena in so morali kmalu skrbeti sami zase. Mlajša Zofija in Anton sta bila še premajhna, da bi j u prizadele okoliščine druge svetovne vojne ter sta se po vojni izšolala in izučila za poklic. Starejšo Tinko pa je zajela voj na vihra. Naključje je hotelo, da se je izognila veliki raciji med mladino, ki so jo nemški vojaki na osnovi nekega seznama izvedli na Bledu v letu 1942 in jih nato veliko odpeljali v taborišče ali na prisilno delo v Nemčijo. Na tem seznamu je bila navede na tudi Tinka, a so jo še pravočasno obvestili , tako da je odšla v partizane. Po koncu vojne je ţivela doma in bila do upokojitve zaposlena v ţelezarni . 93 Tinka Kunšič pred letom 1950 Tinkina hčer Valentina Strnad ( fotografija iz l eta 2010) Breme za skrb druţine je bilo na Johani. Matevţu so se vedno bolj kazale posledice iz Amerike . Bolehal je in le s teţavo opravljal potrebna kmečka dela. Zelo skrbno sta obdelovala polje v bliţini doma, ki je druţini dajal skromen pridelek. Po letu 1955 ju je doletela nova usoda, ko se je na Bledu osnovala govedorejska farma in sta bila prisiljena to posest deloma prodati za malo denarja deloma pa sta dobila nadomestno njivo, ki pa je bila precej oddaljena od doma. Ta agonija ju je precej priza dela in nove posest i nista več dolgo obdelovala. Na njihovi njivi danes stoji upravno poslopje in hlevi za goved o z gospodarskimi objekti za krmo govedorejske farme Sava, obrat Blata. Po njuni smrti so dediči Stojanovo domačijo prodali. Novi lastnik je sta vbo popolnoma porušil in sezidal nov večstanovanjski objekt z apartmaji za turistični namen. Po smrti Moţiceve mame Mar jete je postala Johana nadomestna mati vseh mlajših Moţicevih bratov, h kateri so se pogosto zatekali po nasvete in pomoč, ki je ni niko mur odrekla. Ob smrti Joţefove prve ţene Ivane je nekaj časa skrbela tudi za njegovo petletno hčer Silvo. Bratje so jo zelo spoštovali in sta jih njena bolezen in zgodnja smrt zelo prizadel i. 94 13. Joţefova zatrniško -mevkuška podveja rodbine Ţemva v Podhom u Mlajš a generacij a mevkuške rodbine Moţicevih iz Mevk ša № 1 se nadaljuje po bratih Joţefu, Francu in najmlajšem Mihu. Joţef se je kot deseti Moţicev otrok »buhštabov« učil v ljudski šoli v Gorjah. Ni bil ravno najbolj marljiv, a je šolske naloge uspešno premagoval. Kdaj pa kdaj ga je zvabila narava, predvsem tolmuni reke Radovne, kamor je večkrat zahajal s prijatelji. Za take stranpoti je imel učitelj vedno pri roki ustrezne priprave, da je paglavca spravil na pravo pot. Ker batin v šoli ni bilo d ovolj, jih je dobil še doma od očeta, če ga ni obvarovala mama Marjeta. Joţefov zaključni letnik v ljudski šoli v Gorjah. Fotografija je nastala okoli leta 1920. Joţef je dom zapustil ţe pri štirinajstih letih (leta 1922), ko se je šel učit za kovača in zvončarja k sosedu Jamru, znanemu zvončarskemu in kovaškemu mojstru Vinku Jan u. Prvo leto je bolj pomagal pri hišnih kmečkih delih, naslednje let o pa ga je mojster prijavil za kovaškega vajenca na ţupanstvu v Gorjah (1. 9. 1 923), ki mu je izdalo delavsko knjiţico, ki ga je spremljala ves čas do upokojitve . Joţef 95 V zimskem času ( v letih od 1924 do 1926 ) je zvečer dvakrat na teden obiskoval obrtno nadaljevalno šolo na Bledu . Svoje vajenišk e dobe se je večkrat spominjal in o njej pripovedoval. Pri Jamru je moral najprej opravljati domača opravila, da si je zasluţil za hrano. Pri njih je tudi stanoval, pravzaprav je imel leţišče na njihovem skednju v senu ali slami. Tudi higienski pogoji so bili za današnji čas nepredstavljivi. Zla sti pozimi je umivanje predstavljalo poseben problem. Topla voda je bila samo tista v kovačnici, v kateri so kalili vroče ţelezo. Pa tudi sicer je bila voda dragocena, dostopna le pri koritu pod cerkvijo sv. Miklavţa, ki tudi v hudi zimi ni zamrznila. V ko vačnico ga je »mojster Cena« spustil šele po enem letu, ko je dobil večje naročilo zvoncev in je potreboval dodatno delovno silo. Takoj je prepoznal Joţefove spretnosti in ga sprejel za pravega vajenca, ki se je ob trdem delu izučil kovaške in zvončarske obrti. Bil je zadnji vajenec mojstra Vinka Jana, kajti v letu 1927 je kovačijo prevzel njegov sin Ivan Jan. To mojstrovo odločitev je zelo cenil še na starost, ker nekateri sodelavci, ki so pri mojstru delali občasno, niso imeli te moţnosti. Obrti zvončars tva so se običajno učili le mojstrovi otroci ali otroci njegovih bliţnjih sorodnikov, verjetno zato, da so ohranili skrivnosti, ki so se prenašale iz roda v rod, v svoji rodbini. V Gorjah je bila to rodbina Jan (Broncovi v Grabču, Jamrovi v Mevkš u, Pogvaje novi na Višelnici, Marovtovi v Podhomu), ki je bila po kovanih kravjih zvoncih znana daleč od svojega kraja. Ţe takrat so jih nosili kurenti na Dravskem polju, pa tudi kamele v Aleksandriji ter krave v italijanskih Tirolah. 96 Joţefov zvončarski in k ovaški mojster Vinko Jan – Jamr z ţeno167 Jamrova druţina v kovačnici pred letom 1920 Izdelava tega predmeta ni bila tako preprosta. Zahtevala je več faz, od krojenja in oblikovanja kosa ţeleza ali pločevine, ki mu je bilo glede na njegovo velikost treba dati pravo obliko in debelino, da je bil pravi ton. Mojster Cena je bil pri tem zelo na tančen in je nadzoroval vsako fazo. Poseben postopek je bilo oblivanje plašča z medenino, ko je bilo treba vse zvonce, tudi 30 in več, zloţiti po velikosti drug v drugega, jih zapolniti z glino, ki so ji bili primešani 167 Fotografije Jamrovih iz arhiva je za to sago odstopil Marjan Zupan. 97 drobci medenine, in oblikovati v kepo – pušl, ki so ga osušili in ţgali ali »pekli« na ognjišču toliko časa, da se je medenina raztopila. To je trajalo dalj časa. Tudi ponoči je bilo treba goniti meh, da je bila dovolj visoka temperatura. To je bila naloga za vajence ali pomoţne delavce in dokaj teţko opravilo tudi za Joţefa. O tem je tolikokrat pripovedoval, da sem postopek ţe znal na pamet, samo kladivo bi vzel v roke, pa bi verjetno ţe šlo. Večkrat. sem ga prosil, da bi to doma poskusila, a je vedno našel kak izgovor. Šele na starost, ko zv oncev ţe dolgo časa ni več izdeloval, se je dal pregovoriti, da mi je pokazal izdelati »mušter«, seveda na papirju, do pločevine pa nisva prišla. Rekel je, da je bilo to zanj preteţko opravilo in ne ţeli, da bi se s tem ukvarjali njegovi potomci. Pri Jamru je »mušter« delal le »mojster Cena«, in sicer iz svinjskega usnja ali tanke pločevine. Izdelati je bilo treba več vzorcev različnih velikosti, ki jih je prilagajal kosu pločevine. Najprej je vzel kos usnja, ki ga je z noţem oblikoval v pravokotnik z razme rjem stranic tako, da je bila daljša stranica dolga za dve krajši, oziroma v pravokotnik, sestavljen iz dveh kvadratov, nato pa je s prepogibanjem določil še druge elemente, kot so luknji za spajanje plašča ali »montelna«, odprtini za zanko, na katero se n a notranji strani obesi bet ali »kembel«, na zunanji strani pa se vanjo vstavi jermen, s katerim se zvonec priveţe ţivali okrog vratu. Koliko je bilo teh upogibov treba narediti po točno določenem zaporedju, sem poskušal prikazati na spodnji skici. »Mušter« Jamrovega kravjega zvonca. Posnetek velikega zvonca, izdelanega pri Jamru okoli leta 1910. Nosila ga je krava vodnica, ki je vodila čredo na pašo. Masa zvonca brez jermena je 1.740 gramov, hranijo pa ga pri Ţaleharju v Podhomu. 98 Pred Jamrovo kovačnico Med vajeniško dobo je pri šestnajstih letih zbolel za hudo pljučnico, ki mu je trajno zapustila astmo, ki ga je v različnih oblikah in intenziteti pestila vse ţivljenje. Poleg dela v kovačnici, ki je bilo le v zimskih mesecih, je moral na domačiji opravljati tudi druga kmečka dela. Vsaj dva poletna meseca, če ne več, je preţivel v bajti na Pokljuki, kjer so kuhali oglje za potrebe kovačije. Ker so bili Jamrovi zadolţeni za meţnarijo pri vaški cerkvi, so Joţefa porabili tudi za zvonjenje »večernega ave«. 99 Učna doba je trajala tri leta ( od 1. 9. 1923 do leta 1926) in jo je zaključil s pomočniškim izpitom pri Kolektivni obrtni zadrugi za sodni okraj Radovljica na Bledu (5. 9. 1926). Po končani učni dobi je še leto in pol ostal pri mojstru oziroma pri njegovem nasledniku mojstrovemu sinu Ivanu Jan kot pomočnik , da je odsluţil hrano in stanovanje za čas učenja in tako poravnal »račun« , kot je bilo zapisano v učni pogodbi. Mojster je bil z Joţefom zelo zadovolj en in mu je ob koncu učne dobe kupil obleko, morda tudi zato, da bi ga obdrţal za dalj časa. Joţef je spoznal, da s svojim znanjem lahko bolje zasluţi in se je kljub prigovarjanju novega mojstra Ivana odločil ter si izbral svojo pot. Pa tudi razmere so se spremenile, nastopila je splošna gospodarska kriza in novi mojster je čez nekaj let kovačijo opustil. 100 V ţelezarni Kranjske industrijske druţbe se je spomladi leta 1928 (22. 3. 1928) zaposlil kot kovač v kovačnici na Savi, kjer so takrat skrbeli za tovarniške konje, s katerimi so opravljali različne prevoze za potrebe ţelezarne. Plača je bila tu veliko boljša in si je lahko tudi nekaj prihranil. V tem času je prebival v delavskem samskem domu na Jesenicah. Priporočilo kovaškega mojstra Ivana Ja na, ko je Joţef zapustil Jamrove. 101 Jeseni je bil na vojaškem naboru in konec septembra (27. 9. 1929) je bil vpoklican k vojakom. Vojaščino je sluţil devet mesecev ( od 2. 10. 1929 do 2. 7. 1930) v Novem Sadu in Banatu, kjer se je po dolgem času srečal s sestrami (Anco, Minco in Meto), ki so takrat sluţile in ţivele v Beogradu. Fotografija, ki je nastala aprila 1930 v Beogradu . V spominu so mu zelo dobro ostali dogodki med sluţenjem pri vojakih in o njih se je večkrat razgovoril. Razporejen je bil v balonarsko četo, ki je bila takrat tudi v jugoslovanski vojski Joţef Ţemva 102 novost . Šlo je za posebn o enoto, ki je bila opremljena z opazovalnimi baloni – izumom iz prve svetovne vojne, ki so bili namenjeni za opazovanje n asprotnikovih enot iz velike višine , tudi 50 m etrov in več, kar je bilo še poseb no učinkovito v ravninskih predelih Banata. Pripovedoval je, kako so morali zravnati teren z ašovčiči168, to je z zelo neprimernim orodjem za take namene. Na izravnano površino s o nato razprostrli šotorske ponjave, nanje pa so razprostrli prazen balon. S posebnimi napravami so pripravili plin , s katerim so polnili balon. Vse je moralo potekati v popolni tišini, običajno ponoči , tako da je bil do jutra balon napolnjen in pripravlje n za dviganje. Vojaki so skrbno nadzorovali polnjene balona , tako da so bosonogi stali na površini balona in se sproti umikali na stran, ko se je balon napihoval. Pravočasno so se morali z vrvmi pripeti na balon, da so lahko nadzorovali dviganje. V naglici so se med tem manevriranjem morali obuti v čevlje, ki so jih imeli privezane za vratom. Večkrat se je primerilo, da se kakšnemu vojaku ni uspelo pravočasno obuti, marsikdo je čevlje izgubil , tako da je bil bosonog, kajti vrv , s katero je bil privezan , mu ni dopustila, da bi se obul. Da so napolnjen balon lahko obvladali, je bilo nanj privezanih tudi do 50 vojakov, pa čeprav je bil poleg tega še privezan k drevesom z jeklenimi vrvmi ali kar v tla zabitimi koli. Na spodnji strani balona je bila posebna koša ra, v kateri je bil običajno oficir »osmatrač«169 , ki je s posebnimi znaki poveljniku na zemlji sporočal poloţaj »neprijatelja«. Priprava vojaškega opazovalnega balona. Fotografija je nastala v Banatu jeseni 1929. Pripoved je znal začiniti s kakšno dogodivščino, običajno z veselim koncem, ki se je pripetila iznajdljivim slovenskim vojakom. Dokaj pogosto je pravil, kako so na velikih vojaških posestvih morali opravljati tudi razna kmečka opravila, kjer so večinoma gojili zelje, fiţol, korenje in oves. Te poljščine so bile tudi glavna vojaška prehrana. Obroki z zeljem so bili zelo 168 Ašovčič – posebmna vojaška lopatica, ki je spadala k osebni opremi vojaka. Uporabljali so jo za kopanje zaklonov, jarkov, vkopavanje min in tudi druge namene. 169 Osmatrač ‒ opazovalec. 103 pogosti, včasih tudi dvakrat na dan, kar Gorenjce m, ki so bili vajeni drugačne prehrane , ni bilo najbolj všeč, pa čeprav so doma dan na dan otepali le močnik ali ričet brez za bele. Tako se je primerilo, da je bila njihova četa170 določena za okopavanje kupusa171 na posestvu blizu kasarne. Ko so prišli do njive , nasajene z zeljem in obilico plevela, ki ji ni bilo videti konca, so se razvrstili »v strelce«172, po komandi so pripravili ašovčiče v obliko motike in na ukaz ter v taktu začeli okopavati zelje in odstranjevati plevel. Slovenski »janezi« na sluţenju vojaške obveznosti v Novem Sadu 1929/30 Z Joţefom je sluţil voj sko tudi »zemljak« iz Mojstrane in sta bila soseda v vrsti. Sonce je kmalu začelo pripekati, odmora pa nikakor ni bilo mogoče pričakati. Tudi vrla Gorenjca sta se opravila naveličala in sta začela raje zamahovati po sadikah zelja kot po plevelu misleč, da bo te zelenjave manj na jedilniku. Nadzornik je to njuno početje opazil in j u izločil iz stroja, da j u kaznuje za njuno početje . V zagovor sta Gorenjca trdila, da ta »kupus « na Gorenjskem ne raste in da rastline ne poznata oziroma je ne znata ločiti od drugeg a rastišča. Bila sta ozmerjana za »budale, ki ne zna , šta je to kupus« , in tudi kazni nista ušla. Drug drugemu sta morala primazati deset klofut. Ker pa prve niso bile zadosti močne , še po petnajst. Po tem medsebojnem trpinčenju jih je desetar poslal na ko nec njive, kjer sta se spravila pod grm v senco in opazovala sotrpine, ki so tolkli po grudah. Po vrnitvi v kasarno sta se morala prijaviti »na raport« h komandantu čete, ki se je tudi čudil , da ne poznata »kupusa« in ju je tudi kaznoval , tako da sta v nas lednjih dneh morala ostati na straţi v kasarni, kjer sta straţila ob staji za svinje. Vsekakor sta laţje prenašala smrad kot pa celodnevno delo in vročino na njivi. 170 Četa – večja vojaška enota, ki je imela takrat od 170 do 200 vojakov, poveljnik pa je imel čin poročnika. 171 Kupus = zelje. 172 V strelce – posebna bojna razporeditev vojakov v eno vrsto s primerno razdaljo drug od dr ugega. 104 Pri jutranji telovadbi Vojaški del ovni dan se je začel z jutranjo telovadbo ob 5 . uri zjutraj. Temu je sledilo urejevanje spalnic in slamaric173, šele nato so jim razdelili zajtrk. 173 Slamarica – spodnja posteljna blazina, napolnjena s slamo. Joţef Joţef 105 Večkrat je pripovedoval tudi o dogodivščinah na straţi, ki je bilo dokaj neprijetno opravilo , še posebno v nočnih urah. Straţili so pri skladiščih vojaškega materiala, ki so bila v območju Petrovaradinske trdnjave174 v Novem Sadu. Odkrito je povedal, da ga je bilo kdaj pa kdaj tudi strah, saj se je govorilo, da je kdo od vojakov izginil v labirintih podzemnih hodnikov. Lahko je opazoval dvokrilna vojaška letala, ki so preletavala Donavo. Med sluţenjem mu je pripadal tudi kratek enotedenski dopust, ki ga je izkoristil za obisk sester v Beograd u. Poti domov si zaradi dolgega potovanja in drage voţnje ni mogel privoščiti . Po odsluţitvi vojske se je vrnil domov se je zaposlil v ţelezarni na Jesenicah oziroma na Slovenskem Javorniku, kjer je delal pri gradnji nove valjarne, ki so jo takrat začeli postavljati kot nov obrat. Delal je kot ključavničar pri postavitvi jeklenega ogrodja in opreme. V tem obratu je ostal do upokojitve tudi kot vzdrţevalec. 174 Petrovaradinska trdnjava – velika vojaška utrdba pri Novem Sadu ob reki Donavi, ki je obsegala površino več kot 112 hektarjev, s številnimi hodniki in rovi v več nadstropjih v skupni do lţini več kot 16 km. Današnja oblika je nastala leta 1780 in jo je avstrijska vojska dopolnjevala vse do prve svetovne vojne. Na njej je bilo prostora za več tisoč vojakov in konjenikov, bila je tudi izhodišče Matiji Korvinu – kralju Matjaţu (leta 1463) za pohode na vojne pohode s Turki. Po letu 1918 je bilo tu nameščeno jugoslovansko kraljevo vojno letalstvo vse do leta 1944. Tu so bili tudi zapori za politične zapornike. Zaradi neosvojljivosti je dobila naziv Gibraltar na Donavi in je bila tudi največ ja tovrstna trdnjava v Evropi. Joţef 106 Do materine smrti je nekaj časa ţivel doma in vsakodnevno hodil peš ali se vozil s kolesom čez Poljane na Javornik . Nekaj časa je bil tudi v delav skem domu. Po poroki ( leta 1933) sta si na ţenini domačiji v Podhomu pri Pretnarju nad hlevom uredila skromno zasilno stanovanje s sobo in kuhinjo, kjer sta občasno stanovala tudi brata Franc in Miha. Po rojstvu hčere Silve ( leta 1936) sta se odločila, da si postavita hišo, ki sta jo gradila na manjši parceli v Ţaleharjevem pungratu v bliţini . V za silo izdelano stanovanje so se preselili leta 1940 tik pred začetkom druge svetovne vojne. Za Joţefa so se takrat začeli hudi časi, verjetno najhuj ši v njegovem ţivljenju. V juliju 1941 mu je na porodu v bolnišnici na Golniku umrla ţena in komaj rojeni sin. Bile so ţe vojne razmere in v bolnišnici je bilo ţe nemško osebje, ki s slovenskimi pacienti ni odgovorno ravnal o, še poseb no ne pri porodnicah , tako da jih je v tistem času doletela enaka usoda kot Ivano. Kar nekaj dni je trajalo, da jo je Joţe pripeljal v krsti domov. Kaj več se o teh dogodkih v druţini nismo nikoli pogovarjali in tudi ni hče ga o tem ni spraševal . 107 Poroka Joţefa in Ivan e leta 1933 . Zadaj stojijo od leve proti desni: Ivanin brat Franc Pretnar, Miha, Antonija in Matevţ Ţemva ter na desni Ivanin brat Matevţ Pretnar . Fotografija je nastala leta 1939 na Ivanini domačiji pri Pretnarju v Podhomu. Od leve proti de sni: Franc Pretnar z ţeno Jero , pred katero stoji njun sin Janez in drţi za roko Ivanino in Joţefovo hčer Silvo, med njima pa stoji Ivanina mat i. 108 Komaj štiriletno hčer je za nekaj mesecev prepustil sestri Johani na Rečic i. Dokaj hitro se je za silo pobral in si poiskal drugo ţeno Ano Gostiša, ki je bila takrat pravzaprav begunka. Bila je za gospodinjo pri svoji sestrični Albini Zupan (roj. Vidmar) na Bledu. Ana je namreč odšla s svojega doma iz Zadloga pri Črnem Vrhu nad Idrijo ţe okrog leta 1930 zaradi teţkih razmer, ki jih je povzročala italijanska fašistična oblast . Prvič je šla na obisk k domačim šele po končani vojni leta 1948 . Po končani gospodinjski šoli v Tomaju jo je njen stric spravil čez mejo v Jugoslavijo , kjer je nekaj let ţivela pri njemu v Mariboru kot varuška njegovemu sinu. Nato jo je sestrična, ki se je poročila na Bled (bila je tudi iz Črnega Vrha nad Idrijo ) sprejela za gospodinjo, ker se je sama ukvarjala s trgovino, ki je bila ta m, kjer je danes na Partizanski cesti Marijin dom. Joţef in Ana sta se poročila v maju 1942 , si ustvarila druţino ter dokončno uredila dom v Podhomu, kjer je Ana gospodinjila in s krbela za pastorko Silvo. Takratna nemška okupacija je uvedla nove osebne dokumente in razna potrdila o rodbinskem izvoru. Tako sta m orala za poroko priloţiti rodovnik za najmanj štiri rodove175, v katerih je moral biti razviden izvor, ki ni smel biti »judovske krvi«. Prebivalcem so nadeli tudi nemške priimke, če se je le dalo, ali pa so sestavili besede tako, da se je slišalo po nemško. Tudi Joţefu so priimek Ţemva spremenili v Seimmler, vendar tega ni sprejel in se je tudi v osebno izkaznico pod »Unterschräft« podpisal Ţemva. Tudi mama Ana je po vojni imela teţave z oblastmi, ker so jo imeli za Italijanko, saj je bilo področje Zadloga oziroma Črnega Vrha nad Idrijo, kjer je bila rojena, pod Italijo. Italijanski potni list so ji med vojno odvzeli in tako ni imela nobenega dokumenta. To je tudi pomenilo, da ji po vojni niso pripadale karte za prehrano. Po številnih vlogah i n pritoţbah so ji šele leta 1953 priznali jugoslovansko drţavljanstvo in slovensko narodnost in je takrat dobila osebno izkaznico. 175 To je bil osnovni in edini povezovalni dokument, po katerem je bilo mogoče sestaviti to drevo rodbine Ţemva. V rokopisu jima je za poroko rodovnik izdelal ţupnik Gabrijel Petrič v Gorjah, in sicer le nekaj dni pred tem, ko so ga okupatorji izgnali. Vir za rodovnik je bila ţupnijska matica – matična knjiga, ki pa je bila po vojni po poţigu ţupnišča uničena. 109 Joţefu so se ţe pred vojno začel i pojavljati vedno hujše oblike astme in pogosti napadi, ko ga je tako dušilo , da je večino vojnega časa pr eţivel bolan doma . Kolikor mu je zdravje dopuščalo, je za preţivetje druţine delal v tovarni na Javorniku. To mu je omogočalo, da je dobival »karte«, s katerimi je bilo mogoče kupiti hrano. Tudi če je bil bolan, se je moral tedensko javiti p ri tovarniškem zdravniku in v uradu tovarne oddati zdravniško potrdilo. To je bil zelo strog reţim za tiste čase. Fotografirano pred vrati nove hiše v Podhomu v letih 1942/43. Z leve proti desni stojijo Joţefova ţena Ana, Franc Ţemva in zadaj Joţef, pred njima pa Silva , Mimica Ibovnik, njena polsestra Mirica Pangrc in mama od Mimice in Mirice . Po kapitulaciji Italije se je iz taborišča Gonars vrnil brat Miha, ki je bil tudi bolan in je nekaj mesecev okreval pri bratu Joţefu . Ko je postalo zanj prenevarno, ker je tu stanoval le na skrivaj, je na spomladi leta 1944 odšel v partizane. Tega časa se sestra Silva rada spominja, saj se je z njo včasih tudi igral. Izdelal ji je lesene domine in na karton narisal igri hlev in špano. To je bi lo tudi dobro zdravilo za premagovanje dolgega časa tudi za odrasle člane druţine ali za kakšnega »nenapovedanega popotnika«, ki ga je prehitela policijska ura in se je moral nekam zateči. To je bil sicer le izgovor pred otrokom, ker so bili taki gostje ob ičajno obveščevalci in je bila očetova hiša postojanka za izmenjavo pošte. Ob nastopu policijske ure so morali biti doma v hiši in gibanje zunaj je bilo prepovedano in smrtno nevarno. Te igre so še danes pri hiši in so bile najboljše igrače za vse Joţetove potomce. Tudi po vojni razmere niso bile roţnate. Krajevna oblast si je prisvojila njegovo hišo in na silo vselila še eno druţino , tako da so bile za štiričlansko druţino na voljo le kuhinj a in dve sob i v pritličju. Obe druţini sta imeli le eno skupno stranišče in eno vodovodno pipo. S številnimi in dolgotrajnimi pritoţbami na krajevne oblasti in z dokazovanjem nemogočih ţivljenjskih razmer je šele leta 1954 s pritoţbo na maršalat v Beogradu pridobil pra vico za razpolaga nje s celotno stavbo. Vse to ga je zelo izčrpalo , tako da mu je uspel o poskrbeti le za najbolj nujne stvari , kot so drva za kurjavo in krompir ter nujna popravila in ureditev vrta. Veliko časa je prebil bolan v postelji, saj je bila astma tako huda, da teţjih opravil ni mogel opravljati. V veliko oporo mu je bila mama Ana, ki je bila od doma vajena trdega kmečkega dela in je bliţnjim kmetom pomagala na polju , tako da sta vzredila tudi kakšnega prašiča in nekaj 110 kokoši ter kunce, ki so izboljšali vsakdanji jedilnik. Tudi pri gibanju ga je astma zelo ovirala in se je moral vsakih nekaj deset metrov ustaviti in si s posebnim aparatom vbrizgati zdravilo, da je prišel do sape. Za pot od ţelezniške postaje do doma v dolţini komaj 200 m etrov je včasih potreboval tudi po četrt ure in več . Zato naju je s sestro mama pošiljala na postajo, da sva mu bila v pomoč pri poti do doma , ko se je pripeljal z vlakom iz tovarne. Joţef z druţino, ţeno Ano, hčerjo Silvo in v naročju s Štefanom iz leta 1948 Zdravje se mu je nekoliko izboljšalo šele po letu 1960, a ni trajalo dolgo, saj so ga začele pestiti druge starostne teţave. Pojavila se mu je nenavadna bolezen na očeh, odpovedal mu je ţivec, ki uravnava odpiranje vek , tako da je kar nekaj let moral s prsti drţati veke, da je lahko hodil in jedel. Zdravila so mu pomagala le toliko, da je lahko le delno razprl oči. Po priporočilih se je odločil za zdravljenje z akupunkturo pri d oktorju Rjazjancevu na Jesenicah, ki se je s to tehniko zdr avljenja ukvarjal bolj amatersko. Po nekaj terapijah z zabadanjem tankih igel v različne predele glave in udov se mu je stanje dokaj hitro izboljšalo , tako da je lahko bral časopis in gledal televizijo brez pomoči rok. Vendar brez močnih očal in lupe ni videl najbolje. Ob nekem obisku pri okulistu, kjer sem bil navzoč , se je zdravnica trudila, da bi ugotovila , kolikšna je njegov a dioptrija, in mu je menjavala leče in kazala črke na tabli od najmanjše do največje, a je bil pri vsaki očetov odgovor enak , da ne vidi , katero črko kaţe. Ko so odpovedali vsi njeni pripomočki, je vzkliknila : »Oča, saj vi na t o oko nič ne vidite«. Pa ji je na to odgovoril : »Saj to vam ves čas pravim .« Smeha ni bilo treba skrivati. Pri drugem očesu je ugotovila dokaj dober vid in mu predpisala zadovoljiva očala. 111 Rodovno drevo Joţefa Ţemve Po smrti druge ţene Ane v letu 19 90 ga je nekajkrat zadela kap . Odpeljali smo ga v bolnišnico na Jesenice , kjer je umrl. Na zad njo pot smo ga pospremili septembra 1992 na pokopališč u v Zgornjih Gorjah poleg svojih, mame, obeh ţena in sina. Po končani vojni je bil Joţef zaposlen v Ţelezarni Jesenice do upokojitve in je z delavsko plačo preţivljal štiričlansko druţino. Bil je vesten delavec ter po znanju in sposobnostih zelo cenjen med sodelavci . Njegovo delo so spoštovali tudi nadrejeni. Kot vzdrţevalec je v tovarni prebil veliko nedelj in praznikov , tako da si kot druţina skupaj niso mogli privoščiti daljšega dopusta na morju. Mama Ana tako v svojem ţivljenju morske obale ni videla. Bil je tudi inovator, saj je predlagal in izdelal številne i zboljšave na pečeh za segrevanje ţelezarskih polizdelkov pred nadaljnjimi dodelavami v končni izdelek. Za nagrado so ga večkrat peljali na strokovno ekskurzijo v kakšno drugo tovarno in tudi na velesejme v Zagreb. Pred upokojitvijo so mu podelili posebno z ahvalo za strokovno in ţivljenjsko 37 -letno delo v ţelezarni in mu izročili drţavno odlikovanje srebrni red dela. Franc Ţemva – Moţic (4. 4. 1871 ‒1955 ) Ivana Pretnar (2. 5. 1910‒5. 7. 1941) Joţef Ţemva (28. 8. 1908‒4. 9. 1992) 1. p. 1933 2. p. 1942 Marjeta Černe, p. Ţemva Silva Ţemva , p. Svetina *31. 12. 1936 Štefan Ţemva *25. 12. 1946 Roman Svetina *29. 1. 1958 Klementina Ţemva *2. 10. 1981 Boštjan Svetina *7. 11. 1997 Ana Gostiša (17. 7. 1911‒24. 9. 1990) ? Ţemva, umrl takoj po rojstvu Ana Ţemva, *12. 1. 1985 p. Novak , 11. 6. 2016 Marija Rebolj *30. 6. 1953 112 Odlikovanci z redom del a leta 1963 Eden od zadnjih posnetkov celotne Joţefove druţine 113 14. Franč eva zatrniško -mevkuška podveja rodbine Ţemva v Sebenjah Med mlajšo generacijo mevkuške rodbine Moţicevih spada tudi Franc, ki je po materini smrti tudi odšel od doma in stanoval pri bratu Joţefu. O njem sam kaj dosti ne vem povedati, saj sem ga v času moje mladosti videval le občasno. Spominjam se ga predvsem po značilnem videzu in po pogovor ih s starejši mi. Njegovo ţivljenjsko pot bodo lahko bolje opisali njegovi potomci, če se jim bo to zdelo primerno. Po vojni je med bratoma prišlo do hude medsebojne zamere , za kar sta ve dela le sama in o tem nismo nikoli govorili . Posebno trdnih stikov nismo imeli, čeprav smo se otroci med seboj druţili. Doma smo ga imenovali boter, saj je bil krstni boter Joţefovim otrokom. Bratje Miha, Joţef, Franc in Matevţ Ţemva pred domačo hišo okoli leta 1928 Franc se je izučil za zidarja in kasneje obiskoval tudi delovodsko strokovno šolo v Ljubljani in si pridobil mojstrski naziv. Takrat je bil prvi zidarski mojster v gorjanski občini. Bil je zelo cenjen in so se pri njem izučili številni v tej okolici poznani zidarji. Pred vojno mu dela ni manjkalo , tako da si je lahko kupil motor za zabavo pa tudi da je bil mobilen pri svojem poklicu, saj je imel več delovišč na različno oddaljenih mestih. 114 Uspelo mu je , da se je izogni l mobil izaciji v nemško vojsko , tako da je šel v partizane. Po končani vojni leta 1945 je bil nekaj mesecev krajevni odbornik, po nalogu oblasti pa je sodeloval tudi pri nastajanju gorenjskih gradbenih podjetij (Gradis IMM)176, vendar se v njih ni zaposlil ter je š el raje po svoji poti , a je kot samostoj ni obrtnik in zidarski mojster lahko opravljal le manjša dela, saj več delavcev ni smel zaposliti. V dokaj teţkih razmerah mu je po vojni uspelo zgraditi svojo hišo v Sebenjah , kjer si je ustvaril štiričlansko druţin o. Zima 1941/42 Franc s prijatelji ( v sredini prve vrste ) 176 V letu 1945 je drţavna oblast ustanovila firmo » GRA dbena DIirekcija Slovenije Ivan Matija Maček« s sedeţem v Ljubljani s podrţavljanjem vseh predvojnih gradbenih podjetij in gradbenih obrtnikov z opremo in materialom vred ter po Sloveniji organizirala delovišča. Tako delovišče je bilo organizirano tudi na Jesenicah in je izvajalo dela pri dokončanju hidroelektrarne Moste , ki so jo začeli graditi ţe pred vojno, na obnovi porušenih Jesenic in v ţelezarni. Na teh deloviščih se je morala zaposliti večina okoliških zidarjev in tesarjev, tako da niso mogli pa tudi niso smeli opravljati lastne obrtne dejavnosti. 115 Rodovno drevo Franca Ţemva (* 1810) France Ţemva (od 2. ţene) (12. 9. 1876‒1930) priţenjen k Janovč evim v Gorje Gorjanska veja rodbine Ţemva - Janovčevi Lovro Ţemva (10. 8. 1911‒27. 12. 1981) * 10. 6. 1913 + 22. 4.1977 Katarina Ţemva * 8. 6. 1949 Staša Ţemva * 10. 3. 1979 Tomaţ Ţemva * 18. 8. 1973 Lado Ţemva * 22. 4. 1947 Zatrniško -mevkuška veja rodbine Ţemva - Moţicevi Franc Ţemva (24. 4. 1910 ‒28. 12. 1988) Franc Ţemva (4. 4. 1871‒1955) Franc Ţemva * 1949 Timotej Ţemva *25. 11. 2008 Ema Ţemva * 4. 6. 2011 Tadeja Ţemva * 4. 6.2011 Marjeta Ţemva * 27. 2. 1976 Miha Ţemva * 4. 7. 1980 Marjeta Černe, p. Ţemva Tina Zupančič * 20. 4. 1975 Milena Jazbec * ? 116 15. Mihova zatrniško -mevkuška podveja rodbine Ţemva v Ljubljani Zadnji član mlajše generacije mevkuške rodbine Moţicevih je bil najmlajši sin Mihael, ki so ga klicali Miha. O njem sam kaj dosti ne vem povedati, saj sem ga v času moje mladosti videval le občasno, ko je prišel na obisk k bratu Joţefu , tako da se ga spominjam predvsem po značilnem videzu in iz pogovorov s starejši mi. Na obisk je prišel nekajkrat na leto, ko si je vzel čas in obiskal svoje sorodnike. Iz pri povedovanja staršev povzemam, da je le med vojno, ko je prišel iz italijanskih koncentracijskih taborišč Gonarsa in Padove nekaj mesecev ţivel pri bratu Joţefu v Podhomu ( leta 1943) in mu je spomladi 1944 še pravočasno uspelo oditi v partizane, saj je tu p ostalo zanj nevarno. Ţe naslednji dan so nemški vojaki v Podhom u in okolici naredili racijo in hoteli prebivalce izseliti, med njimi tudi Joţe fovo druţino. Vojaki so v hiši vse premetali in ko je oficir videl hudo bolnega otroka , je odredil, da so prenehali preiskavo. Sestra Silva je takrat namreč zbolela za hudo škrlatinko in stricu Mihu je uspel o, da ji je še tik pred odhodom vbrizga l zelo močno injekcijo, po kateri se je pozdravila. Po tem odhodu pa se pri bratu Joţefu ni nikoli več zadrţeval dalj časa. Ţivljenjepis Moţicevega Miha je zelo poln različnih burnih in pretresljivih dogodkov, ki so kovali njegovo ţivljenjsko pot vseh 92 let. Za to »sago« povzemam le nekatere splošne prigode, ki se veţejo bolj na celotn o rodbino, iz opisa njegove učenke Marte Kramberger, ki je opisala njegove spomine v knjigi Prispevek Mih a Ţemve, dr. med., spec. med. biok., pri Miha 117 nastajanju in razvijanju klinične biokemije v Sloveniji po drugi svetovni vojni«177, ki jih bodo dopolnili njego vi potomci. Po končani prvi svetovni vojni je začel obiskovati osnovno ljudsko šolo v Gorjah kot vsi njegovi starejši bratje in sestre. Njegovo večjo nadarjenost je opazil vaški učitelj Drţaj in mu je uspel o pregovoriti očeta, da ga je jeseni 1925 vpisal na drţavno gimnazijo v Kranju. Praktično je ţe takrat zapustil svoj dom, na katerega se je tudi med počitnicami redko vračal, saj si je ta čas moral priskrbeti delo in denar za preţivljanje in šolanje. Vsa gimnazijska leta je ţivel v Kranju. Po odlično opr avljeni maturi si je prisluţil banovinsko nagrado, ki mu je omogočila odhod v Beograd na študij medicine (1933 –1939). Tu mu je nudila zatočišče sestra Minca, ki je kot sluţkinja sluţila kruh v Beogradu. Miha in Minca na beograjski ulici Miha kot maturant Med študijem se je vzdrţeval s priloţnostnimi deli. V zadnjem letniku je vzel štipendijo pri poveljstvu letalstva jugoslovanske vojske. Moral se je obvezati kot njihov gojenec, da odsluţi dvojno dobo štipendiranja. Ta odločitev je bila usodna in mu je kasneje povzročila veliko teţav, ne samo med drugo svetovno vojno , ampak tudi kasneje med sluţbovanjem po vojni, saj je nosil pečat starojugoslovanskega oficirja. Ţe kmalu po začetku vojne ga je italijanska oblast v Ljubljani internirala v koncentracijsko taborišče Gonars in Padova v Italiji. 177 M. Kramberge r: Prispevek Miha Ţemve, dr. med., spec. med. biok., pri nastajanju in razvijanju klinične biokemije v Sloveniji po drugi svetovni vojni. Slovensko zdruţenje za klinično kemijo. Ljubljana, 2011. 118 Po vrnitvi iz taborišča je nekaj mesecev okreval pri bratu Joţefu in spomlad i leta 1944 odšel v partizane. Tudi po vojni je bil kot vojaški zdravnik zaposlen v voj aški bolnišnici v Lj ubljani, kjer mu je uspelo postaviti dom in si ustvariti štiričlansko druţino. Svoje naravne darove je razvil s šolanjem, opazovanjem in izkušnjami, ki so ga vodile in oblikovale v pokončno osebnost. Miha Ţemva, dr. med., z ţeno Marijo Ţemva, mag. farm., leta 1976 119 Rodovno drevo Mihe Ţemve Franc Ţemva (4. 4. 1871‒1955) Marija Ibovnik (27. 2. 1921‒24. 4. 1999) Mihael Ţemva (27. 9. 1912‒28. 1. 2005) p. 7. 7. 1945 Marjeta Černe, p. Ţemva Damjan Ţemva *17. 1. 1947 p. 17. 12. 1971 Aleš Ţemva *6. 7. 1948 p. 19. 2. 1994 Mojca Ţemva, p. Roter *31. 8. 1972 p. 24. 8. 2002 Matic Roter *4. 3. 2004 Ajda Ţemva, p. Silič *10. 5. 1978 p. 23. 7. 2011 Grega Roter *15. 8. 2009 Jakob Silič Ţemva *15. 3. 2009 Luka Silič Ţemva *16. 4. 2013 Barbara Verčnik *27. 11. 1947 Nada Gorenšek *20. 3. 1951 120 Miha v laboratoriju in hrbtna stran razglednice, ki jo je Miha pisal domov po končanem študiju in n astopom sluţbe septembra 1938. 121 16. Sodobnost Moţicev e zatrniško -mevkuške podvej e rodbine Ţemva iz Mevkš a № 1 Na pobudo bratrancev Petra in Franca iz Velenja ter Aleša iz Ljubljane, ki so leta 2005 zbrali naslove še ţivečih potomcev rod bine Ţemva – Moţicevih iz Mevkš a №1 in organizirali skupno srečanje v gostilni Batišt na Bohinjski Beli, kjer smo se bratranci in sestrične z druţinami in vnuki prvič zbrali v tako velikem številu in se tudi pravzaprav prvič videli ter spoznali. Spregovorili s mo o starih starših in si ogledali fotografije, ki jih o prednikih še hranijo potomci. Temu prvemu srečanju so sledila še nadaljnja vsakoletna srečanja ob koncu junija, kjer smo vsakokrat malo bolj podrobno predstavili tudi svoje starše. Odziv je vsekakor pozitiven, saj se vsakoletnega srečanja udeleţi precejšnje število potomcev. Ţal pa se tudi naše vrste redčijo in ma rsikoga, ki ga slike še beleţijo, ni več med nami. Srečanje rodbine Ţemva – Moţicevi iz Mevkša № 1 leta 2007 122 Srečanje rodbine Ţemva – Moţicevi iz Mevkša № 1 leta 2008 Srečanje rodbine Ţemva – Moţicevi iz Mevkša № 1 leta 2009 123 Srečanje rodbine Ţemva – Moţicevi iz Me vkša № 1 leta 2010 Srečanje rodbine Ţemva – Moţicevih iz Mevkša № 1 leta 2011 124 Srečanje rodbine Ţemva – Moţicevi iz Mevkša № 1 leta 2012 Srečanje rodbine Ţemva – Moţicevi iz Mevkša № 1 leta 2013 125 Srečanje rodbine Ţemva – Moţicevi iz Mevkša № 1 leta 2014 Srečanje rodbine Ţemva – Moţicevi iz Mevkša № 1 leta 2015 126 Srečanje rodbine Ţemva – Moţicevi iz Mevkša № 1 leta 2016 Srečanje rodbine Ţemva – Moţicevi iz Mevkša № 1 leta 2017 127 III. DEL 17. Zatrniško -ţirovniška veja rodbine Joţefa Ţemlje v Selu pri Ţirovnici Tako poimenovana rodbina Joţefa Ţemlje, katere nosilci so bili skoraj izključno prebivalci iz vasi od Ţirovnice do Begunj. Ime nosi po enem od pomembnih članov te rodbine, po duhovniku Josefu Shemlji (Joţefu Ţemlji), ki je bil rojen 10. 2. 1805 pr' Petrovcu na Selu pri Ţirovnici. Niti on niti njegov oč e Joţef nista začetnika te rodbinske veje. Za prvega pripadnika pa lahko štejemo Andreja Ţemvo (* 1720), ki se je na Selo priţenil iz Zatrnika okoli leta 1750 s priimkom Shemua (Ţemva)178. Iz ljudskih govoric se da razumeti, da je prišel ţe prej, ko naj bi ga tu »posvojila neka druţina iz ţlahte enega iz Zatrnika, kjer je bilo veliko otrok«, ker so bili brez otrok, ali pa je bila tu doma njegova ţena Ursula (* 1729). Da je prišel ravno sem, je verjetno tudi zato, ker je domačija pr' Petrovc spadala pod enak o gospostvo Thurn de Valssasina iz Radovljice, kot je tudi domačija pr' Adamovc iz Zatrnika, ter da so tudi ti gospodje vplivali na to, da so poskrbeli za nasledstvo. Tudi njegov sin Lukas (* 1751) in hčer Marija (* 1753) sta napisana s priimkom Ţemva ozi roma Semva, kot so takrat pisali. Podatki kaţejo, da so šele Lukasovega sina Joţefa (* okoli 1775) zapisali s priimkom Shemlja (Ţemlja). Sicer pa je v tem času veljala neka splošna zmeda in so, ne le tu v ţupniji Breznica, ampak tudi v Gorjah in na Bledu, znani različni zapisi priimka za eno druţino (Shemua, Semva , Shemla, Schemla, Shemlja). Značilno za to rodbinsko vejo je tudi, da je bilo kar osem nosilcev imena Joţef. V tem predelu je poznanih le pet domačij, ki so nosile priimek Ţemlja: na Selu pri Ţir ovnici pr' Petrovc in pr' Jaku (Joku), v Vrbi pr' Kral, v Ţirovnici pr' Čut in pr' Pogorev ter v Zasipu pr' Bisco. Eden od najbolj prepoznavnih te rodbinske veje je zagotovo Joţef Ţemlja179, ki se je rodil Joţefu Shemli (* ok. l. 1775) in Ivanki Resman v Selu pri Ţirovnici 10. 2. 1805. Točno število otrok v tej druţini ni znano, priimek Ţemlja se je prenesel v naslednje rodove prek mlajšega brata Andreja (?), ki je imel samo sina Joţefa (*1836). Ta pa je imel enajst otrok. Joţef Ţemlja (* 1805) je bil bi ster otrok, kar je ugotovil tudi ţupnik in pregovoril starše, da so ga poslali v šole. Ţe leta 1829 je bil v Ljubljani posvečen v duhovnika, postavljen za kaplana v Ţuţemberku in v Dolenjskih Toplicah, nekaj let vikarij v Ambruţu ter malo pred smrtjo v Ovsišah pri Kropi, kjer je umrl za jetiko 15. 9. 1843, star komaj 38 let. Prešernov rojak (sorodnik) je bil Metelkov učenec in je začel pisati pesmi ţe leta 1827, ko je zloţil Zahvalo učenikom slovenskega jezika. Med Čbeličarji se je pojavil s pesmimi Gorenc in Dolenc: Tamor planine rede mi ţivino, lepiga ţita napolnim si stog,180 ţgance polite pa krape181 z druţino jem, ne beračim, zahvaljen bod' Bog. 178 Glej zapis v popisu prebivalcev gorenjskih ţupnij iz leta 1 754 pod ţupnijo sv. Petra v Radovljici. 179 Glej J. Marn: Jezičnik. Natisnil in zaloţil Rudolf Milic v Ljubljani 1881. 180 Kozolec, posebna stavba na kmetijskih posestvih in poljih, v kateri so sušili travo in ţita. Stavba je sestavljena iz v vrsto postavljeni h lesenih stebrov, med katere so v razmiku za komolec vstavljene late. Tipična stavba za gorenjsko pokrajino. 181 Značilna gorenjska jed, izdelana iz ajdovega testa za ovitek nadevu iz skute in kaše. Kaša je bila ena od glavnih pridelkov v teh krajih okrog Ţ irovnice pred prihodom krompirja. Zaradi tega prebivalce teh vasi šaljivo imenujejo tudi »kašarji«. 128 O Dolencu pa piše takole: O zarji se zelja nakosim, podmeta pa kaše najem, neutrudeno dneva znoj nosim, za uro zgubljeno ne vem. Pri objavah svojih pesmi se je podpisoval s psevdonimom Krajničar, sicer pa so ga sodobniki imenovali Jezičnik, menda zato, ker je obvladal več kot deset jezikov. Poznan je tudi po povesti, zloţeni v verzih, Sedem sinov, ki so jo večkrat uprizorili kot igro na vaških odrih v teh krajih. V sodobnejšem času pa je prepoznaven športnik – tenisač Grega Ţemlja (*1986), ki se pojavlja tudi na tujih svetovno znanih teniških igriščih. Kot kaţejo podatki v letu 2017, je prav on zadnji moški nosile c priimka Ţemlja ter če ne bo poskrbel za naslednika, bo tudi ta priimek izumrl. V tej rodbinski veji Ţemlja so še drugi pomembni profesorji in inţenirji, o katerih pa vem premalo, da bi o tem kaj napisal. Ne nazadnje pa naj ne gre pozabiti gospe Jelke Ţe mlja Koselj, Kralove iz Vrbe, ki piše razne prispevke v lokalno časopisje, poznana je tudi po nekaterih kuharskih nasvetih in knjigah naših prednikov. »Krapi« Jelke Ţemlja Koselj Iz njenega prispevka v Zborniku 2008182 je opisala prehranske navade naših prednikov pred sto leti, ko je ţe čutiti reforme na podeţelju po ukazu Marije Terezije. Takrat se ţe pojavljajo nove jedi iz koruze in krompirja, poljščini, ki sta se v naših krajih razširili šele po hudi lakoti v letih 1816 do 1818. Pred tem so predniki jedli predvsem jedi iz osnovnih ţitaric kot so oves, ajda, proso, ječmen, rţ in pšenica. V omenjenem prispevku opisuje, »da je bila prehrana prednikov skromna in enolična, po drugi strani pa bolj zdrava, kot je današnja. Bila je tudi 182 Zbornik ob 10 -letnici Občine Ţirovnica. V zavetju Stola. Ţirovnica 2008. 129 neuravnoteţena, poleti preskromna, pozimi kljub mrazu preobilna. Jedli so veliko ţitaric, med njimi največ ajdove in prosene kaše, meso je bilo redko na mizi, običajno ob nedeljah in večjih praznovanjih.« Še do nedavnega najbolj ohranjena jed naših prednikov so gotovo »ajdovi krapi polnjeni s proseno kašo in skuto«, ki so bili bolj poslastica kot pa vsakdanja jed. V hudih letih lakote so se preţivljali tudi s sadjem med katerim so prevladovale hruške »tepke« in pa češplje, ki so bolj divje ra sle ob mejah. Med jabolki je prevladovala lesnika. Sadjarstvo se je razširilo šele po ukazu cesarice Marije Terezije, ki je ukazala, da mora vsak oče za novorojenca posaditi drevo kostanja ali hruške. Kdor tega ni hotel, naj bi bil tepen, in hruške se je p rijelo ime tepka. Sadje so sušili v sušilnicah, v posebnih manjših stavbah, ki jih je skupno uporabljalo več domačij. Uporabljali so jih tudi za sušenje lanu. Iz suhih hrušk »tepk« so revnejši prebivalci kajţarji mleli tudi moko, ki so ji rekli »prga«, in iz nje pekli tudi kruh. Po tej moki so šaljivo poimenovali prebivalce Zasipa za »Prgarje«, prebivalce Podhoma za »Kraparje« (po ajdovih krapih) in prebivalce v okolici Ţirovnice za »Kašarje«. Obstaja tudi moţnost povezav med rodbinama Ţemlja in Prešeren i z Vrbe, vendar neposredne povezanosti s pesnikom dr. Francetom Prešernom zaradi obseţnosti podatkov še ni moţno prikazati183. Verjetno gre za eno od številnih vzporednih rodbinskih vej. V spodnjih rodovnih vejah rodbine Joţefa Ţemlja, ki so povzete po rodov niku, ki ga je leta 2011 izdelal Stanko Čop184, so navedeni le nosilci priimka Ţemlja, drugi pripadniki te rodbinske veje pa so ţal zaradi preobseţnosti izpuščeni. Kuhinje naših prednikov 183 Slovenski biografski Leksikon: Rodbina Prešeren – Slovenska biografija 184 Stanko Čop: Rodovnik potomcev Joţefa Ţemlje s Sela pri Ţirovnici. April 2011. Pojasnila rodovnika s strani Jelke Ţemlja Koselj in Antona Koselja leta 2017. 130 Maria Ţemva * 1753 p. Svetina Lukas Ţemva * 1751 Rodbinska veja Joţefa Ţemlja s Sela pri Ţirovnici * ? Adam ? Semlia(k) »zemljak« Jurija Lenkoviča * pred 1600 ? Adamovc iz Saternika Adam Semlla * pred 1615 ? p. okoli 1635 ? Saternik Marjeta ? * ? Andrej Žemva * 17. 11. 1638 p. pred 1682 Saternik Marina? * ? Jurij Žemva * 8. 3. 170 1 p I. 23. 5. 1728 p II. 13.11.1737 Saternik Gregor Ţemva * 9. 3. 1748 p. 3. 7. 1776 Meukusch № 1 »Moshitz Moţic« Mevkuška podveja Ţemva Andrej Ţemva * 1685 + pred l. 1754 Saternik Blaţ Ţemva * 1714 p. Bled – grad ţ. Lucia * ok. 1716 Jurij Ţemva * 1716 ţ. Dorothea * 1716 Saternik Andrej Ţemva * 1720 p. k Petrovc na Selo pri Ţirovnici ţ. Ursula *1729 Josef Ţemlja * ok. 1775 Josef Ţemlja *10. 2. 1805 duhovnik 1829 +15. 9. 1843 Ovsiše ? Andrej Ţemlja * ok. 1810 Josef Ţemlja *25. 10. 1836 +8. 3. 1909 Marija Pristov *15. 5. 1809 +16. 3. 1877 Jera Ovsenik *8. 8. 1850 +27. 2. 1929 Frančišek Ţemlja *6. 12. 1875 + 190 7 Anton Ţemlja *20. 11. 18 76 +20. 9. 1892 Josef Ţemlja *27. 3. 1878 +6. 5. 1956 Kral - Vrba Ana Sodja *18. 7. 1881 +1. 11. 1957 Mina Svetina *5. 5. 1774 +25. 4. 1842 p. Prešeren 7. 2. 1797 131 Trije rodovi Kralovih (Ţemlja) iz Vrbe 1950. (Arhiv Jelka Ţemlja Koselj) Franc Ţemlja Biščev iz Zasipa Jozef Ţemlja *1878 Kral iz Vrbe Jozef Ţemlja *1938 Ana Sodja p. Ţemlja *1881 Jelka Ţemlja *1941 Iva Ţemlja *1943 Gabrijel Ţemlja *1911 Micka Ţemlja *1906 Joţek Ţemlja *1907 132 Maria Ţemva * 1753 p. Svetina Lukas Ţemva * 1751 Rodbinska veja Joţefa Ţemlja s Sela pri Ţirovnici * ? Andrej Ţemva * 1685 + pred l. 1754 Saternik Blaţ Ţemva * 1714 p. Bled – grad ţ. Lucia * ok. 1716 Jurij Ţemva * 1716 ţ. Dorothea * 1716 Saternik Andrej Ţemva * 1720 p. k Petrovc na Selo pri Ţirovnici ţ. Ursula *1729 Mina Svetina p. Prešeren *5. 5. 1774 +25. 4. 1842 p. 7. 2. 1797 dr. France Prešeren * 1800 + 1849 Josef Ţemlja * ok. 1775 Josef Ţemlja *10. 2. 1805 duhovnik 1829 +15. 9. 1843 Ovsiše ? Andrej Ţemlja * ok. 1810 Josef Ţemlja *25. 10. 1836 +8. 3. 1909 Marija Pristov *15. 5. 1809 +16. 3. 1877 Jera Ovsenik *8. 8. 1850 +27. 2. 1929 Frančišek Ţemlja *6. 12. 1875 + 190 7 Anton Ţemlja *20. 11. 18 76 +20. 9. 1892 Josef Ţemlja *27. 3. 1878 +6. 5. 1956 pr' Kral - Vrba Ana Sodja *18. 7. 1881 +1. 11. 1957 Joţef Ţemlja *16. 2. 1907 +19. 5. 1975 Kral - Vrba Josef Ţemlja *18. 5. 1938 Jelka Ţemlja *11. 5. 1941 p. Anton Koselj *4. 6. 1932 Vrba Micka Ţemlja *1. 2. 1906 +10. 4. 1976 Franc Ţemlja *4. 12. 1908 +1. 3. 1970 k Biscu - Zasip Barbara Ţemlja *1. 3. 1967 Andreja Ţemlja *17. 8. 1970 Gabrijel Ţemlja *16. 3. 1911 +11. 2. 1993 Andrej Ţemlja *1958 - 1959 1967 Miha Ţemlja *10. 8. 1964 Alenka Ţemlja *1959 - 2014 1967 Tatjana Ţemlja *22. 4.1961 1959 1967 133 Maria Ţemva * 1753 p. Svetina Lukas Ţemva * 1751 Rodbinska veja Joţefa Ţemlja Kralovi iz Vrbe po 1900 * ? Andrej Ţemva * 1720 p. k Petrovc na Selo pri Ţirovnici ţ. Ursula *1729 Mina Svetina p. Prešeren *5. 5. 1774 +25. 4. 1842 p. 7. 2. 1797 dr. France Prešeren * 1800 + 1849 Josef Ţemlja * ok. 1775 Josef Ţemlja *10. 2. 1805 duhovnik 1829 +15. 9. 1843 Ovsiše ? Andrej Ţemlja * ok. 1810 Josef Ţemlja *25. 10. 1836 +8. 3. 1909 Marija Pristov *15. 5. 1809 +16. 3. 1877 Jera Ovsenik *8. 8. 1850 +27. 2. 1929 Frančišek Ţemlja *6. 12. 1875 + 190 7 Anton Ţemlja *20. 11. 18 76 +20. 9. 1892 Josef Ţemlja *27. 3. 1878 +6. 5. 1956 pr' Kral - Vrba Ana Sodja *18. 7. 1881 +1. 11. 1957 Joţef Ţemlja *16. 2. 1907 +19. 5. 1975 Kral - Vrba Josef Ţemlja *18. 5. 1938 Jelka Ţemlja *11. 5. 1941 p. Anton Koselj *4. 6. 1932 Vrba Micka Ţemlja *1. 2. 1906 +10. 4. 1976 Franc Ţemlja *4. 12. 1908 +1. 3. 1970 k Biscu - Zasip Barbara Ţemlja *1. 3. 1967 Andreja Ţemlja *17. 8. 1970 Gabrijel Ţemlja *16. 3. 1911 +11. 2. 1993 Andrej Ţemlja *1958 - 1959 Miha Ţemlja *10. 8. 1964 Alenka Ţemlja *1959 -2014 Tatjana Ţemlja *22. 4.1961 1959 1967 Iva Ţemlja * 1943 + 2016 Branka Ţemlja *23. 1. 1948 134 Mojca Ţemlja *25. 5. 1973 Špela Ţemlja *16. 9. 1985 Stanko Ţemlja *1940 +1940 Lukas Ţemva * 1751 Rodbinska veja Joţefa Ţemlja Petrovcevih s Sela pri Ţirovnici po 1900 * ? Josef Ţemlja * ok. 1775 Josef Ţemlja *10. 2. 1805 duhovnik 1829 +15. 9. 1843 ? Andrej Ţemlja * ok. 1810 Josef Ţemlja *25. 10. 1836 +8. 3. 1909 Petrovc -Selo Marija Pristov *15. 5. 1809 +16. 3. 1877 Jera Ovsenik *8. 8. 1850 +27. 2. 1929 Gabrijela Ţemlja *27. 4. 1944 Janez Ţemlja *1. 6. 1947 Janez Ţemlja *1. 2. 1969 Jakob Ţemlja *21. 7. 1880 +8. 6. 1961 pr' Jaku - Selo Janez Ţemlja *16. 10. 1884 +16. 1. 1964 pr' Čut - Ţirovnica Franc Ţemlja *? Pavla Ţemlja *? Albina Ţemlja *24. 4. 1910 +31. 12. 1978 Gabrijel Ţemlja *22. 3. 1991 +24. 4. 1978 Antonija Ţemlja *? Valentin Ţemlja *19. 9. 1919 +25. 12. 1944 Rudolf Ţemlja *14. 8. 1913 +14. 2. 1989 Neţa Ţemlja *16. 12. 1995 Maruša Ţemlja *14. 11. 1992 Boţena Ţemlja *7. 11. 1949 Franc Ţemlja *7. 2. 1953 Stanka Ţemlja *24. 4. 1954 Boštjan Ţemlja *31. 10. 1974 Eva Ţemlja *13. 12. 1976 Ana Ţemlja *20. 1. 1997 Julijana Ţemlja *15. 2. 1915 Albin Ţemlja *5. 2. 1917 Janez Ţemlja *28. 11. 1919 Joţef Ţemlja *28. 11. 1919 Ljudmila Ţemlja *24. 9. 1922 Janez Ţemlja *1941 Albin Ţemlja *1946 Darka Ţemlja *1953 135 IV. DEL 18. Figovčeva zatrniško -pokljuška veja rodbine Ţemva na Stari Pokljuki S priţenitvijo Adamovega mlajšega brata Mathiasa k Figovcu na Staro Pokljuko okrog leta 1650 se začne zatrniško -pokljuško -krniško rodbinsko deblo, ki je, kot danes vidimo, veliko bolj razvejano kot zatrniško -mevkuško in so iz njega nastale vse druge podveje rodbine Ţemva. V virih185 se okrog leta 1600 na Stari Pokljuki da zaslediti tri domačije: Poklukar in Pust (Fürst?), ki sta leta 1624 nasta li iz rodbine Bobek (po Tomaţu Bobku, ki so ga poimenovali Poklukar), ter domačija Figovc, ki je tu ţe morala obstajati, saj se je vanjo priţenil Adamovčev Matija Semla. Figovčeva domačija na Stari Pokljuki leta 2016 z vodnjakom – šterno z l etnico 1902. Na Pustovini je gospodaril Gašper Poklukar (Bobek?), rojen okoli leta 1639. Imel je dve hčeri (Mino in Polonijo) in tri, bolj verjetno pa štiri sinove, od katerih je nasledstvo na Pustovini prešlo na Jakoba Poklukarja (* 15. 5. 1673), očeta Lucije Poklukar (* pred letom 1700), ki se je 4. 5. 1722 s Pavlom Ţemvo poročila k Figovcu. Tu obstaja precej rodovnih praznin in je povezave teţko opredeliti, zato bi bilo treba bolj temeljito proučiti tudi druge rodbine. V tem sestavku je poudarek le o moţnih povezavah z rodbino Ţemva, ki pa zagotovo obstaja. 185 Spomini kanonika Janeza Poklukarja, duhovnika in učitelja bogoslovja v Ljubljani, rojen leta 1802 pri Ţagarju v Krnici, posvečen leta 1828, umrl leta 1867 v Ljubljani. 136 Mlajši Adamov brat Mathias (Matija) Semla186 je moral biti rojen pred letom 1620 in se je priţenil k Figovcu na Staro Pokljuko (na Poklucshez) malo po letu 1650, ko se je poročil z Marino, doma na St ari Pokljuki, verjetno s priimkom Figouz. Četrtega aprila 1654 se jima je rodil sin Jurij Ţemva (Georgius Semla). Števil a drugih otrok v virih ni bilo mogoče odkriti, a da bi bil edinec, je glede na tedanje razmere teţko verjeti. Jurij se je poročil z Jero (Getrudis?), katere rodbina ni poznana , ţe pred letom 1682, star manj kot 30 let. Otroci so se jima rojevali trideset let, prva Doroteja (ali tudi Marina) 14. 3. 1682 in najmlajša Margareta 16. 10. 1712. To pove, da je bila ob poroki tudi Jera zelo mlada, rojena okrog leta 1660. Med desetimi otroki je bilo kar osem hčera in dva sinova, najstarejši Pavel (* 23. 1. 1686) je postal naslednik pri Figovcu, mlajši brat Matija (* 7. 2. 1691) pa se je pred letom 1710 priţenil na Slamnike k Blaţu in je začetnik slamniške rodbinske podveje Ţemva. Od hčera se je najstarejša Marina (Doroteja), ţe dokaj v letih, stara 46 let, leta 1728 omoţila z Jurijem Ţemvo k Adamovcu na Zatrnik, vendar je kmalu, ţe pred letom 1736, umrla. Govorice pravijo, da ni imela naslednika, ve ndar novejši podatki kaţejo, da je z Jurijem imela dva nezakonska sinova (Matijo, *1722, in Georgiusa, * 1724) in po poroki leta 1728 še Blaţa (* 1734). Ker sta bila zelo blizu v krvnem sorodstvu (bratranca) sta verjetno imela zakonski zadrţek in sta čakal a na škofovo ali celo papeţevo dovoljenje. O usodi preostalih sedem hčera (Katarine, * 3. 11. 1683; Ursule, * 20. 10. 1689; Elizabete, * 10. 10. 1694; Helene, * 3. 4. 1698; Getrude, * 1. 3. 1701; Lucie, * 9. 6. 1707 in Margarete, * 16. 10. 1712) pa v virih ni bilo zaznati drugih sledi. Tretji otrok Jurija in Getrude, najstarejši sin Pavel Ţemva , rojen 23. 1. 1686, je bil naslednik zatrnško -pokljuške veje rodbine Ţemva. S prvo ţeno sosedo Lucijo Poklukar (* ok. l. 1690) Pustovo se je poročil 4. 5. 1722 in sta imela štiri otroke: Janeza (+ 22. 12. 1723), Marino (* 11. 9.1726), Jurija (* 22. 3.1728) in Katarino (* 4. 11. 1729). Drugič se je poročil leta 1731 s 24 let mlajšo Gertrudo (* 1710, + po letu 1754), s katero sta imela še šest otrok: Marka (* 16. 4. 1 732), Matijo (* 9. 2. 1734), Gertrudo (* 25. 2. 1736), Margareto (* 20. 3. 1738), Leonarda (* 30. 10. 1740) in Urbana (* 22. 5. 1744). Vsi so ţiveli na Stari Pokljuki s hišno številko Krnica 23. Lucija Poklukar je bila Pustova s Stare Pokljuke, hčer Jakoba Poklukarja (* 15. 5. 1673). Za Gertrudo pa ni mogoče ugotoviti, čigava je bila, morda je bila celo mlajša Pustova, ker je bil takrat pogost primer, da se je vdovec poročil s sestro umrle ţene, posebno, če so bili ţe otroci. Podobno kot priimek Ţemva ima tudi priimek Poklukar ledinski izvor in je nastal tu po letu 1600. Pred tem na področju Gorij in Bleda tega priimka ni zaslediti, pa tudi sicer je še danes največ nosilcev tega priimka na območju Gorij. 186 Pisano je samo z enim l, in ne kot 10 let pred tem pri Adamu z dvema -ll-, kar dokazuje neenotno uporabo pravopisa. 137 Matija Semla * pred l. 1620 ? p. ok . l. 1652? , p. k “Figovcu” Stara Pokljuka 23 Georgius Jurij Žemva * 4. 4. 1654, p. pred l. 1682 ? Matija Ţemva * 7. 2. 1691 Slamniška podveja Ţemva Po letu 1710 Doroteja Ţemva (* 4. 3. 1682, + 1736) Adam? Semlia(k) »zemljak« Jurija Lenkoviča * pred l. 1600 ? p. ? Adamovc z Saternika Adam Semlla * pred l. 1615 ? p. ok . l.1635? Saternik ?Semlarza * ok. l.1620 ? p. l. 1649 Marjeta? * ? Marina? * ? Andrej Žemva * 17. 11. 1638, p. pred l. 1682 Saternik Marina? * ? Jera? * ? Jurij Žemva * 8. 3. 1701 1. p. 23. 5. 1728 2.p. 13. 11. 1737 Saternik Jera Rekar * ok. l. 1706 Pavel Ţemva * 23. 1. 1686 Pokljuško -krniška podveja Ţemva Gregor Ţemva * 9. 3. 1748, p. 3. 7. 1776 Meukusch № 1 »Moshitz – Moţic« Mevkuška podveja Ţemva Matija Ţemva *ok. l. 1722 p. ? gospodar na Adamovini Saterni k Glej rodovnik Adamovčevih Marija Ţemva * po l. 1740 p. Sušnik k Rothu, Krnica Ursula Ţemva * 3. 10. 1744 p. v Krnico ? Glej rodovnik Josefa Schwegla Ursula Ţemva * 1752 p. v Krnico ? 138 Pavel Ţemva ( Semva) * 23. 1. 1686 + po 1754 Margareta Ţemva * 16. 10. 1712 , + ? Pokljuško -krniška veja rodbine Ţemva Gertrudis? * ? Matija Žemva Semla *pred l. 1620 ? p. ok. l. 1652 ?, p. k “Figovc u” Stara Pokljuka 23 Georgius Jurij Žemva (* 4. 4. 1654, + ?) p. pred l.1682 ? Marina (Doroteja) Ţemva * 4. 3. 1682 , + 1736 p. 23. 5. 1728 k Adamovcu Katarina Ţemva * 3. 11. 1683 , + ? Elizabeta Ţemva *10. 10. 1694 , + ? Helena Ţemva * 3. 4. 1698 , + ? Ursula Ţemva * 20. 10. 1689 , + ? Gertrudis Ţemva * 1. 3. 1701 , + ? Matija Ţemva (* 7. 2. 1691 , + ?) Lucia Ţemva * 9. 6. 1707 , + ? Slamniška veja Ţemva Po letu 1710 Janez Ţemva * 22. 12. 1723, + ? Marina Ţemva *11. 9. 1726, +? Jurij Georgius Ţemva * 22. 3. 1728, + ? Katarina Ţemva * 4. 11. 1729, + ? Marko Semva * 16. 4. 1732 , p. 9. 2. 1757 , + 16. 3. 1806 Matija Ţemva * 9. 2. 1734 , + ? Getruda Ţemva * 25. 2. 1736, + ? Margareta Ţemva * 20. 3. 1738, + ? Leonard Ţemva * 30. 10. 1740, + ? Urban Ţemva * 22. 5. 1744, + ? Markotova veja Agnes Sumer * 17. 12. 1741, + 12. 1. 1810 Lucij a Poklukar – Pustov a * pred 1 690, + 1630 p. 4. 5. 1722 Gertruda ? * 1710, + po 1760 2. p. 1731 139 Pavlov naslednik pri Figovcu je bil prvorojeni Lucijin sin Janez Ţemva , ki se je rodil 22. 12. 1723 in se 18. 9. 1757 poročil z Margareto (Marjeto) Pretnar. Druţina je ţivela v hiši Krnica 23 (Stara Pokljuka). Ta podatek dokazuje, da so zaselek Stara Pokljuka upravno priključili Krnici. V podatkih je prvič navedena tudi hišna številka. Pavlov sin Marko187 (* 16. 4. 1732) pa je bil prvorojeni sin z drugo ţeno Gertrudo (* 1710), ki se je poročil v Mevkš z Agnes Sumer 9. 2. 1 757 in je začetnik Markotove rodbinske podveje Ţemva. Kot kajţar je dočakal 74 let, umrl je 16. 3. 1806, ţena pa ga je preţivela za štiri leta in je umrla 12. 1. 1810. Za preostale Pavlove otroke (Marino, * 11. 9. 1726; Jurija, * 22. 3. 1728; Katarino, * 4. 11. 1729; Matij o, * 9. 2. 1734; Getrudo, * 25. 2. 1736; Margareto, * 20. 3. 1738; Leonarda, * 30. 10. 1740 ; in Urbana, * 22. 5. 1744) usode niso znane. Naslednik pri Figovcu je bil Janez Ţemva (* 1723). Z Margareto (Marjeto) Pretnar sta imela pet otro k, dve hčeri (Mario, * 18. 3. 1760, in Uršulo, * 11. 10. 1764) in tri sinove (Georgiusa, * 25. 3. 1762, + 13. 5. 1788; Janeza, * 2. 5. 1767; in Urbana, * 20. 5. 1769). V celotni rodbinski veji je ta druţina za takratni čas manj številčna. Najmlajša Janezova hči Uršula (* 1764), Figovčeva s Pokljuke se je poročila v Krnico 43 k Balohu. Bila je babica barona Josefa Schwegla in teta Blaţa Ţemve, po katerem iz hajajo avstrijski generali von Schemua (Johan in Blasius). O njenem moţu se ve le to, da je umrl od lakote v Radovni v zimi 1815/16 in je bil potomec (ali sorodnik) oziroma sin Mihaela Ţvegla in Uršule Ţemva ( * 3. 10. 1744) z Zatrnika, ki je bila Jurijeva hči in sestra Gregorja Ţemve ( * 9. 3. 1748), ki se je priţenil v Mevk š №1 . Tu podatki niso povsem jasni, saj se pojavljajo enaka imena v različnih rodovih. Za obe Uršuli je navedeno, da sta se poročili v Krnico k Balohu v razmiku 20 let, kar kaţe na to, da gre pravzaprav za dvojno povezavo rodbine Ţemva z rodbino Ţvegel188. Pri šestnajstih letih je umrl najstarejši Janezov sin Georgius, Marijine in Janezove ţivljenjske poti pa so neznane. Nasledstvo pri Figovcu na Stari Pokljuki se je nadaljevalo po najmlaj šem Janezovem (* 1723) sinu Urbanu Ţemv i (* 20. 5. 1769, + 1838), ki se je poročil 13. 2. 1792 z Agnes (Jero) Gogala ( * 28. 10. 1773, + 15. 1. 1841). Urban je temeljito prenovil domačijo v današnjo obliko, leta 1820 je zgradil nov hlev in skedenj, kar doka zuje napis na deski pod napuščem hleva s kroparskimi ţeblji. Urbanu in Jeri se je rodilo sedem otrok, dve hčeri in pet sinov. V tej druţini so verjetno razsajale bolezni, saj sta kot otroka umrla ţe v petem letu Urban ( * 7. 5. 1799, + 26. 1. 1804) 187 Pavlov sin Marko je vpisan kot Marcus Semva. 188 Glej rodovno drevo rodbine Schwegel pri zatrniško -mevkuški rodbinski veji. 140 in v sedmem letu Uršula ( * 11. 10. 1804, + 23. 3. 1811), usoda starejše hčere Gertrude ( * 27. 2. 1802) pa ni poznana. Najstarejši Urbanov sin Janez Ţemva (podpisoval se je Shemlja in Schemua) je bil rojen 24. 12. 1793 in bil leta 1826 v ljub ljanski stolnici posvečen v duhovnika, umrl pa je leta 1876 v dokaj visoki starosti (83 let) kot ţupnik v Kovorju. Nasledstvo na Figovčevi domačiji je prevzel Urbanov drugorojeni sin Martin Ţemva (* 9. 11. 1796, + 19. 1. 1858), ki se je poročil z Marijo Robič ( * 29. 7. 1803, + 1870) in je ţe v letu 1826 omenjen tu kot gospodar pri Figovcu. Število njunih otrok ni poznano. V letu 1834 pa se ţe omenja Primoţ Ţemva (*ok. l. 1825), ki bi bil lahko njun potomec. Urbanov sin Blaţ (podpisoval se je Blasius Schemua) je bil rojen 31. 3. 1808 in je moral k vojakom sluţiti cesarju. Nastanil se je v Celovcu, kjer se je tudi poročil in je začetnik celovške rodbinske veje Ţemva – Shemua. Najmlajši Urbanov sin Andrej Ţemv a je bil rojen 29. 10. 1814, poročil se je z Uršulo Pisjak (* 16. 7. 1815). Govori se, da se je preselil na Spodnje Laze in je začetnik gorjanske rodbinske veje Ţemva , ki se je zelo razširila, saj sta imela kar enajst otrok, o katerih pa posebnih podatkov nisem imel na razpolago. Na domačiji Figovc na Stari Pokljuki je ostal Urbanov drugorojeni sin Martin Ţemva (* 9. 11. 1796, + 19. 1. 1858), ki se je poročil z Marijo Robič ( *29. 7. 1803, + 1870) in je ţe v letu 1826 omenjen tu kot gospodar pri Figovcu. Št evilo njunih otrok ni poznano, v letu 1834 pa se ţe omenja Primoţ Ţemva (*ok. l. 1825), ki bi bil lahko Martinov potomec. V zvezi z njim so poznane le dolgotrajne toţbe z »ţlahto z Zatrnika« verjetno z Martinovčevim, vezane na neko dedno posest. »Hiš a« – dnevna soba naših prednikov 141 Pokljuško -krniška veja rodbine Ţemva Figovčevi s Pokljuke in Rečice Gertrudis * ? Georgius Jurij Ţemva * 4. 4. 1654 p. pred l. 1682 ? Pr' “Figovc u” Stara Pokljuka Krnica 23 Pavel Ţemva * 23. 1. 1686, + po l. 1754 Janez Ţemva * 22. 12. 1723 , + ? Maria Ţemva * 18. 3. 1760 + ? Jurij Georgius Ţemva * 25. 3. 1762, + 13. 5. 1788 Uršula Ţemva p. Swegel * 11. 10. 1764 , + 1843 p. k Balohu v Krnico Janez Ţemva * 2. 5. 1767 + ? Urban Ţemva * 20. 5. 1769 , + 1838 , obnovil hlev l. 1820, p. 13. 2. 1792 Janez Ţemva * 24. 12. 1793, Ţupnik + 1876 Gertruda Ţemva * 27. 2. 1802 , + ? Uršula Ţemva * 11. 10. 1804 + 23. 3. 1811 Blaţ Shemua * 31. 1. 1808 + 21. 2. 1871 Urban Ţemva * 7. 5. 1799 + 26. 1. 1804 Martin Ţemva * 9. 11. 1796 , + 19. 1. 1858 Andrej Ţemva * 29. 10. 1814 + ? Gorjanska veja Celovška veja Glej rodovno vejo Josipa Shwegla Margareta Pretnar * ok. 1730 , +?, p. 18. 9. 1757 Primoţ Ţemva * ok. l. 1825, + po 1895 Marija Robič * 29. 7. 1803, + 1870 Agnes Gogala *28. 10. 1773 , + 15. 1. 1841 142 Primoţa je nasledil sin Janez Ţemva (* okoli l. 1850), ki pa naj bi bil poroč en z neko Marijo Ţemva iz Mevkš a, ki bi bila lahko iz Markotove rodbinske veje. To naj bi bila hči Markotovega Matevţa ( * 23. 9. 1831), ki se je 7. 3. 1859 poročil z Agatho Hudovernik. Pri Metevţu je po imenu poznanih le pet moških potomcev, o hčerah pa se le govori, da so obstajale in bi ena od teh bila lahko Marija, rojena okoli leta 1860. Bila sta v daljnem sorodstvu tako daleč (bila sta 5. r od), da nista imela zakonskega zadrška. Tu je podatkovna praznina. Janezovi otroci na domačiji Figovc na Stari Pokljuki niso poznani. Potomci pa tudi drugi predniki poznajo le hčer Ano Ţemva (* 27. 7. 1884, + 1957), po kateri se priimek Ţemva prenaša na n jenega nezakonskega sina Janeza Ţemvo , ki se je oţenil na Rečico pri Bledu, kjer si je zgradil svojo domačijo. To je edini primer v vseh rodbinskih vejah Ţemva, da priimek prehaja v naslednji rod po ţenski strani. Anina ţivljenjska pot je bila zagotovo en a od teţjih od vseh prednikov. Ni znano, ali je bila Janezova (* 1850) edinka, ker so njeni bratje in sestre umrli ţe v mladosti. Morala je prevzeti nasledstvo pri Figovcu na Stari Pokljuki. Z nekim Ambroţičem, Šovarjevim, je imela nezakonskega sina Janeza (* 1908), ki ga kot oče ni hotel priznati in se z Ano tudi ni poročil. Ana se je nato okrog leta 1911 poročila s Simonom Pristovom iz Podnarta, ki se je preselil na Staro Pokljuko, njegovi potomci so bili nasledniki pri Figovcu. Izbruhnila je prva svetovn a vojna in Simona so vpoklicali k vojakom. Znano je, da je bil v ruskem ujetništvu. Vaške čenče govorijo, da je imela Ana v času, ko je bil moţ Simon Pristov v vojski, še drugega zunajzakonskega otroka. Ko je Ana izvedela, da se njen moţ Simon Pristov ţiv vrača iz ruskega ujetništva po končani prvi svetovni vojni, je v strahu pred moţem tega otroka dala v posvojitev k sorodnikom na Gorjuše. Koliko je v tem resnice, je teţko reči, saj priimka Ţemva na Gorjušah ni zaslediti. Ana Ţemva, poročena Pristov, in Si mon Pristov sta po prvi svetovni vojni imela še štiri otroke, ki pa so nosili priimek Pristov. Prvorojeni Matevţ je prevzel nasledstvo in je bil tudi zadnji gospodar pri Figovcu na Stari Pokljuki do smrti 1957, ko je z druţino ostala še njegova ţena Amalij a, rojena Grošelj (* 1. 7. 1927, + 19. 1. 2003) do leta 1990. Sledile so še hčere Katarina, ki se je poročila Mulej, Ivana, ki se je poročila k Otavniku na Poljšico in prevzela priimek Šimnic, ter Jera, ki je bila v partizanih in so jo v neki hajki zajeli nemški vojaki, jo zaprli v Begunje in nato odpeljali v taborišče Dachau. Mama Ana je s pomočjo sorodnikov napisala prošnjo nemškim okupatorjem za izpustitev hčere Jere. V prošnji je napisala, da je sorodnica avstrijskih generalov von Shemua in pokazala nju ne fotografije, ki so jih hranili pri Figovcu. Prošnja je bila uslišana in hči Jera je prišla iz taborišča še pred koncem vojne. To dokazuje »Figovčeva kapelica«189, ki jo je leta 1946 dal postaviti po zaobljubi Šimen Pristov – Figovc v čast Mariji Pomagaj z Brezij, ko se je sam vrnil iz ruskega ujetništva in ko sta se srečno vrnila njegov sin Matevţ (iz partizanov) in njegova hči Jera (iz taborišča). Tako je izpolnil tudi svojo zaobljubo iz prve svetovne vojne. Po odselitvi Matevţeve ţene in druţine ta domač ija ni več stalno naseljena. Na Stari Pokljuki tako po odselitvi Janeza (* 1908) na Rečico pred letom 1960 tudi ni več priimka Ţemva. 189 M. Poklukar in N. Štolcar: Znamenja vernosti v Ţupniji Gorje. Zgornje Gorje, 2007. 143 Martin * 9. 11. 1796, + 19. 1. 1858 Ana Ţemva * 27. 7. 1884 , + 1957 Janez Ţemva * ok. l. 1860 , p. ok. l. 1880 Pokljuško -krniška -rečiška veja rodbine Ţemva Janez Ţemva (nezakonski ) ţivel na Rečici * 14. 9. 1908 , + ? Peter Ţemva * 18. 7. 1936, + 2011 Primoţ Ţemva * ok. l . 1825 , + po l . 1895 Maria Robič * 29. 7. 1803 + 1870 Marija Mina Ţemva * ? 1861 verjetno Markotova iz Mevk uţa Poročila po l. 1910 s Simonom Pristov om iz Podnarta * 28. 10. 1875, + 9. 7. 1955 Matevţ Pristov * 17. 8.1926 + 4. 5. 1957 Katarina Pristov * ? Ivana Pristov * 20. 4. 1922, + 19. 5. 2002 p. Šimnic k Otavniku na Poljšico Jera Pristov * ? Peter Ţemva * 16. 1. 1966 Rok Ţemva * 27. 8. 2003 Marica Ţemva, p. Zupan * 7. 3. 1962 Ana Ţemva * 14. 10. 1970 Petra Ţemva * 23. 7. 1993 Klemen Zupan * 11. 4. 1988 Ana Zupan , p. Svete * 21. 8. 1989 Max Svete * 22. 9. 2014 Marjana Zalokar * 30. 6. 1936 Ivana ? iz Hlebc * 3. 1. 1902, + 22. 8. 1972 144 19. Zatrniško -slamniška veja rodbine Ţemva na Slamnikih Začetnik slamniške rodbinske podveje Ţemva je bil Matija Ţemva (* 7. 2. 1691), ki se je pred letom 1710 s Stare Pokljuke priţenil na Slamnike k Blaţu. Poročil se je z Marijo Slamnik (* ok. l. 1687) in sta imela sina Mihaela (* 1710) ter hčer Marjeto (* 1713). Matijev sin Mihael Ţemva (* 1710, +1775) se je poročil s Heleno Rok (* 1710, + 1767) in je bil naslednik rodbine Ţemva pri Blaţu. Imela sta sinova Gregorja (* 1747, +1801) in Jurija (* 6. 4. 1751), ki se je poročil 1. 7. 1771 na Zatrnik 25 k Martinovcu s Heleno Jan. Nasledstvo pri Blaţu je prevzel Gregor Ţemva (* 1747), ki se je leta 1765 poročil z Ursulo Kosmač (* 1740, + 1808) iz Radovne. Imela sta sinova Simona Ţemva (* 1766, + 1847) in Andreja (* 1775, +1821). Simon Ţemva (* 1766) se je 8. 2. 1790 poročil z Neţo Kelbl (* 1768), Kunščevo z Bohinjske Bele 17. Ţivela sta pri Blaţu in imela tri otroke Primoţa (* 1791, + 1846), Neţo (*1797) in Simona (* 1800, + 1840). Nobeden od teh otrok ni imel naslednika. Nasledstvo pri Blaţu je prevzel Primoţ Ţemva (* 1791), ki pa se je poroči l dvakrat, vendar v nobenem zakonu ni bilo otrok. Prva ţena Apolonija Poklukar (* 1799, + 1836) je bila Pretnarjeva s Poljšice, s katero se je Primoţ poročil leta 1825, druga pa je bila Obernekova Helena Košir (* 1806, + 1895) z Bohinjske Bele, s katero se je poročil leta 1837. Ta je Primoţa (+ 1846) preţivela in se kot vdova leta 1848 poročila z Gregorjem Zupanom (*1818, + 1891), Golejevem Gregom s Slamnikov. Zadnja nosilca priimka Ţemva iz slamniške podveje sta tako bila Primoţ Ţemva (+ 1846) in njegov ml ajši brat Simon. Ta je bil črnovojak ali Landwerhman, to je vojak bolničar. To so bili vojaki, ki so na bojišču pokopavali mrtve ali za silo oskrbeli ranjence. Gregor Zupan je Blaţevo domačijo obnovil v še današnjo obliko. Na portalu vrat nosi letnico 1858 . Obnovljena Blaţeva domačija Slamniki 5 (fotografirano oktobra 2017) 145 Pavel Semva * 23. 1. 1686, + po l. 1754 p. 4. 5. 1722 Margareta (* 16. 10. 1712, + ?) Gertrudis? * ? Matija Žemva Semla * pred l.1620 ? p. ok. l. 1652 ?, p. k “Figovc u” Stara Pokljuka 23 Georgius Jurij Žemva * 4. 4. 1654, p. pred l. 1682 ? Marina (* 4. 3. 1682, + ?) p. 23. 5. 1728 k Adamovcu na Zatrnik Katarina (* 3. 11. 1683 , + ?) Elizabeta (*10. 10. 1694, + ?) Helena (* 3. 4. 1698, + ?) Ursula (* 20. 10. 1689 , + ? Gertrudis (* 1. 3. 170,. + ?) Matija Ţemva (* 7. 2. 1691, + ?) Lucia (* 9. 6. 1707, + ?) Slamniška veja Po l. 1710 Marija Slamnik (* ok. l. 1687 , + ?) Blaţ Slamnik * ? ok . l. 1650 Slamniki 3 Marjeta Ţemva (* 1713 , + 1777 ) p. Urh leta 1744 k Mihcu Boh. Bela 43 Mihael Ţemva (* 1710, + 1775) p. s Heleno Rok (* 1710, + 1767) Gregor Ţemva (* 1747, + 1801) p. l. 1765 z Ursulo Kosmač (* 1740, + 1808) Iz Radovne Jurij Ţemva (* 6. 4. 1751, + ?) p. 1. 7. 1771 s Heleno Jan k Martinovcu na Zatrnik 25 Andrej Ţemva (* 1775 + 1821) p. leta 1797 k Pogačnek na Belo z Marijo Ferjan * 1770 + ? Pogačnekova z Bele 13 Simon Ţemva (* 1766 + 1847) p. 8. 2. 1790 z Neţo Kelbl ( *1768 + ?) Kunščeva z Bele 17 Marija Ţemva (* 1801 . + ?) p. z Matevţem Poljan cem (* 1803 , + ?) Se preseli na Rečico 8 Spodnji Gogala Simon Ţemva (* 1800, + 1840) črnovojnik Primoţ Ţemva (* 1791, + 1846) Neţa Ţemva *1797 , + ? p. Poljanc 1826 Brez potomcev 146 Ker pa je Helena tudi Gregorja preţivela in je ţe drugič postala vdova (+ 1895) ter brez nasledstva, je za oskrbovanje v starosti posest Blaţevih po letu 1895 prodala nekemu Wolfu. Rodbina Wolf je bila lastnica Blaţeve domačije vse do leta 2017. Zadnji lastniki so domačijo obnovili v starem slogu in jo prodali nekemu ruskemu poslovneţu. Po letu 1850 na Slamnikih in na Bohinjski Beli priimka Ţemva ni v eč zaslediti. Blaţeva domačija na Slamnikih je bila pred drugo svetovno vojno in med njo priča številnim pomembnim dogodkom v tem delu Gorenjske. Ţe pred vojno so se tu na sestankih zbirali komunisti z Jesenic, Bohinja, Gorij in Bleda, in se ţe 20. aprila 1941 odločili za takojšen upor proti okupatorju. V decembru 1941 pa so se tu posvetovali organizatorji »bohinjske vstaje«. Ta ne dovolj premišljena in naivna pustolovščina se je zanje ţalostno končala. Nemci so zajeli več članov te akcije in jih kasneje u strelili kot talce v Bohinju, Begunjah in v Škofji Loki. Tudi kasneje med vojno je bila pomembno zatočišče partizanov s Pokljuke in Jelovice. To dokazuje tudi spominska plošča, ki je vzidana poleg vhodnih vrat. Drugi Gregorjev (+ 1747) sin Andrej Ţemva (* 1775), mlajši Simonov brat, se je leta 1797 poročil z Marijo Ferjan (* 1770) Pogačnekovo z Bohinjske Bele. Imela sta le hčer Marijo Ţemva (* 1801), ki se je poročila leta 1821 z Matevţem Poljancem (* 1803) in se preselila na Rečico 8 na domačijo Spodnji G ogala. Gregorjeva hči Neţa Ţemva (* 1797) se je poročila leta 1826 na Rečico k Čareju in prevzela priimek Poljanec. Po ţenski strani prek Marjete Ţemva (* 1713, + 1777), Matijeve hčere, ki se je leta 1744 poročila z Blaţem Urhom (* 1717) k Mihcu na Bohin jsko Belo 43, se je ta rodbina Ţemva zelo razširila na Bohinjski Beli in v naslednjih rodovih tudi na Kupljenik. Ker pa nobeden od teh potomcev ni nosil priimka Ţemva, jih v tem rodovniku ne navajam, čeprav bi bilo za nekatere pomembno, da bi bili prikazan i. Mihaelov (* 1710) sin Jurij Ţemva (* 6. 4. 1751, + ok. 1826), se je poročil 1. 7. 1771 s Heleno Jan (*1755, +?) na Zatrnik 25 k Martinovcu. Ostal je še do leta 1826 gospodar pri Martinovcu, ker so bratje Bartolomej (*1746), Janez (*1748) in Matevţ (* 1751) umrli ţe pred letom 1771. Primek Ţemva je pri Martinovcu bil le kratek čas in ga je nosilo le nekaj druţin, ker potomcev po tej rodbinski veji ni moţno več izslediti. Tudi velikost druţine Jurija (*1751) in Helene (*1755) ni bilo mogoče ugotoviti. Po znan je edini njun potomec Marko Ţemva (*1783 , + 1830), ki je bil leta 1810 posvečen za duhovnika. 147 Matija Semla * pred l. 1620 ? p. ok . l. 1652? , prižen jen k “Figovcu” Stara Pokljuka 23 Georgius Jurij Žemva * 4. 4. 1654, p. pred l. 1682 ? Matija Ţemva * 7. 2. 1691 Slamniška podveja Ţemva Po letu 1710 Marina (Doroteja) Ţemva * 4. 3. 1682, + 1736 Adam? Semlia(k) »zemljak« Jurija Lenkoviča * pred l. 1600 ? p. ? Adamovc z Saternika Adam Semlla * pred l. 1615 ? p. ok . l. 1635? Saternik ?Semlarza * ok. l. 1620 ? p. 1649 Marjeta? * ? Marina? * ? Andrej Žemva * 17. 11. 1638, p. pred l. 1682 Saternik Marina? * ? Jera? * ? Jurij Žemva * 8. 3. 1701, 1. p. 23. 5. 1728 2. p. 13. 11. 1737 Saternik Jera Rekar * 1706 Pavel Ţemva * 23. 1. 1686 Pokljuško - krniška podveja Ţemva Gregor Ţemva * 9. 3. 1748, p. 3. 7. 1776 Meukusch № 1 »Moshitz – Moţic« Mevkuška podveja Ţemva Matija Ţemva *ok. l. 1722 p. ? gospodar na Adamovini Saterni k Glej rodovnik Adamovčevih Marija Ţemva * po l. 1740, p. Sušnik k Rothu, Krnica Ursula Ţemva * 3. 10. 1744, p. v Krnico ? Glej rodovnik Josefa Schwegla Ursula Ţemva * 1752, p. v Krnico ? 148 Martinovčeva domačija je stala na spodnji strani Anţkove domačije. Sledi o tej domačiji danes niso več vidne. Bartolomej Jan (* 1746, + ?) Helena Jan (* 1755, + ?) Janez Jan (* 1748. + ?) Matija Ţemva (* 7. 2. 1691, + ?) Matevţ Jan (* 1751, + ?) Martinovčevi na Zatrniku Mihael Ţemva (* 1710, + 1775) p. s Heleno Rok (* 1710, + 1767) Jurij Ţemva (* 6. 4. 1751, + ?) p. 1. 7. 1771 k Martinovcu na Zatrnik 25 Joanes Jan (* 1724, + ?) Marko Ţemva (* 1783, + 1830) posvečen 1810 Neţa (Agnes) ? *1719, + ? Brez potomcev ? 149 20. Markotova pokljuško -krniška veja rodbine Ţemva v Mevkš u № 9 Začetnik Markotove rodbinske podveje190 Ţemva v Mevkš u je bil Pavlov (* 1686) sin Marko191 Ţemva (*16. 4. 1732), ki mu ga je rodila druga ţena Gertruda (* 1710, + po l. 1754) in je bil Janezov (* 1723) polbrat. Poročil se je 9. 2. 1757 z Agnes Sumer – Ţumer (*17. 1 2. 1741, + 12 . 1. 1810) v Mevkš . Rodilo se jima je enajst otrok, vendar sta Ursula (* 28. 9. 1761) in Agnes * 20. 12. 1762 kmalu po rojstvu umrli, stari manj kot pet let. Oba starša pa sta za tisti čas doţivela visoko starost. Kot kajţar je Marko dočakal 74 let, umrl j e 16. 3. 1806, ţena pa ga je preţivela za štiri leta in je umrla v 70. letu. Podatki kaţejo, da so bili vsi otroci rojeni v Mevkš u, in sicer do leta 1770 brez navedbe hišne številke, šele pri Mihaelu in mlajših je prvič navedena hišna številka Meuksh № 9. Ne gre za kakšno preselitev, ampak so vsi ţiveli na isti domačiji. V tej druţini je opazen tudi redek primer, da so starši poimenovali mlajšega otroka z enakim imenom, kot je bil poimenovan starejši ţe umrli otrok. Tako sta poimenovala Ursulo, rojeno 29. 9 . 1767, in tudi Agnes (2), rojeno 15. 12. 1774, ki je tudi umrla kot otrok, in tudi najmlajšo Agnes (3), rojeno 14. 1. 1784, po ţe umrlih sestrah. Markovo druţino je tako sestavljalo verjetno le sedem ţivečih otrok. Marka je nasledil najstarejši sin Blaţ Ţemva – Blasiuus Josephus Shemua, rojen 29. 1. 1765, ki je umrl v starosti 44 let 23. 5. 1809. Z Gertrudo Sima (* 4. 2. 1765, + 23. 4. 1829) iz Grabča se je poročil 3. 2. 1790 in sta imela pet otrok: Meto (* 28. 4. 1791), Barbaro (* 30. 11. 1794), Thomasa (* 12. 12. 1798), Matevţa (* 26. 6.1800) in Jakoba (* 22. 7. 1807, + 31. 5. 1868). Vsi so vpisani s priimkom Shemua – Ţemva in vsi rojeni v Mevk šu № 9. Njihove ţivljenjske poti mi niso poznane. Naslednik pri Markotu v Mevk šu № 9 je bil Blaţev najmlajši si n Jakob Ţemva (* 1807) (Jacobus Shemua), ki se je 23. 2. 1829 poročil z nekoliko starejšo Ursulo Oreuz (* 13. 9. 1802, + 9. 10. 1872), Anţkovo Uršo (Zatrnik 44). Imela sta dokaj veliko kajţarsko druţino z devetimi rojenimi otroki: Marijo (* 28. 1. 1830, ki se je 24. 2. 1862 poročila z Matevţem Slivnikom), Matevţa (* 23. 9. 1831, + 15. 1. 1909), Ursulo (* 17. 10. 1833, poročeno 21. 2. 1859 s Francem Soklicem), Thomasa Schemua (* 13. 12. 1836, + 4. 5. 1900, poročen 28. 6. 1872 k Lukcu v Zasip 19 z Margareto R esman), Agnes (* 8. 1.1839, poročila se je 3. 6. 1867 s Thomasom Soklicem), Rosalio (* 22. 8. 1841) in Andreja (* 24. 11. 1843), o katerih ni drugih podatkov. Najmlajša Apolonija (*23. 1. 1846, +17. 4. 1847) in njena starejša sestra Elishabetha (* 22. 10. 1835, + 28. 1. 1836), pa sta umrli stari manj kot dve leti. Vsi so ob rojstvu nosili priimek Schemua – Ţemva, pa čeprav se je oče pisal Shemua, torej brez »c«. Najstarejši Jakobov sin Matevţ Ţemva (* 23. 9. 1831, + 15. 1. 1909) je bil Markov n aslednik v Mevkšu № 9, z Agatho Hudovernik (* 10. 1. 1835, + 27. 12. 1906), verjetno z Lazov, se je poročil 7. 3. 1859. Potomci vedo, da so bili vsaj štirje sinovi: Gregor, Lovro, Marko, Joţa in Boštjan (* 18. 1. 1876, + 3. 4. 1966), bile so tudi hčere, ka terih imena niso znana. Lahko bi bila kakšna Marija, rojena po letu 1860, ki naj bi se poročila na Staro Pokljuko k Figovcu z Janezom Ţemvo (* ok. l. 1860). Omenja pa se tudi Ana Ţemva (rojena pred l. 1865), ki naj bi se poročila k Zalokar (k Ţaleharju) v Podhom. Po njej naj bi bili Ţaleharjevi v sorodu s Hudovernikovimi z Lazov. 190 Druţinsko drevo, rodovnik, tudi rodoslovno, genealoško drevo, včasih tudi deblo ali veja v sp lošnem predstavlja v drevesno strukturo urejen zapis posameznikovih prednikov. 191 Pavlov sin Marko je vpisan kot Marcus Semva. 150 Pavel Ţemva * 23. 1. 1686 , +? Margareta Ţemva * 16. 10. 1712 , + ? Pokljuško -krniška veja rodbine Ţemva Gertrudis? * ? Matija Žemva Semla *pred l. 1620 ? p. ok. l. 1652 ?, priženjen k “Figovc u” Stara Pokljuka 23 Georgius Jurij Žemva (* 4. 4. 1654, + ?) p. pred l. 1682 ? Marina (Doroteja) Ţemva * 4. 3. 1682 , + 1736 p. 23. 5. 1728 k Adamovcu Katarina Ţemva * 3. 11. 1683 , + ? Elizabeta Ţemva *10. 10. 1694 , + ? Helena Ţemva * 3. 4. 1698 , + ? Ursula Ţemva * 20. 10. 1689 , + ? Gertrudis Ţemva * 1. 3. 1701 , + ? Matija Ţemva (* 7. 2. 1691 , + ?) Lucia Ţemva * 9. 6. 1707 , + ? Slamniška veja Ţemva Po letu 1710 Janez Ţemva * 22. 12. 1723, + ? Marina Ţemva *11. 9. 1726, +? Jurij Georgius Ţemva * 22. 3. 1728, + ? Katarina Ţemva * 4. 11. 1729, + ? Marko Semva * 16. 4. 1732 p. 9. 2. 1757 + 16. 3. 1806 Matija Ţemva * 9. 2. 1734 , + ? Gertruda Ţemva * 25. 2. 1736, + ? Margareta Ţemva * 20. 3. 1738, + ? Leonard Ţemva * 30. 10. 1740, + ? Urban Ţemva * 22. 5. 1744, + ? Markotova veja p. v Mevkuţ 9 1757 Agnes Sumer * 17. 12. 1741, + 12. 1. 1810 Lucij a Poklukar – Pustov a * pred l. 1690, + 1630 p. 4. 5. 1722 Gertruda ? * 1710 + po l. 1760 2. p. 1731 Figovčeva pokljuška veja 151 Pavel Ţemva * 23. 1. 1686 Marko Ţemva – Semva * 16. 4. 1732 , + 16. 3. 1806 p. 9. 2. 1757 v Mevkuš № 9 Metha Ţemva * 28. 4. 1791 Agnes (2) Ţemva *15. 12. 1774, + ok. l. 1780 Pokljuško -krniška veja rodbine Ţemva Agnes Sumer * 17. 12. 1741, + 12. 1. 1810 Gertruda ? * ? Markotova veja Agnes Ţemva *20. 12. 1762, + ok. l. 1765 Blasius Josephus Shemua * 29. 1. 1765, + 23. 5. 1809 p. 3. 2. 1790 Ursula (2) Ţemva * 29. 9. 1767 Valentinus Ţemva * 31. 1. 1770 Michael Ţemva * 25. 9. 1772 Gertruda Ţemva * 27. 2. 1777 Maria Ţemva * 5. 9. 1779 Thomas Ţemva * 12. 12. 1781 Ursula Ţemva *28. 9. 1761 + ok. l. 1763 Agnes (3) Ţemva  14. 1. 1784 Gertruda Sima *14. 2. 1765, + 23. 4. 1829 Barbara Ţemva * 30. 11. 1794 Thomas Ţemva * 12. 12. 1798 Matheus Ţemva * 26. 8. 1800 Jakobus Shemua * 22. 7. 1807, p. 23. 2. 1829, + 31. 5. 1868, Mevkuš № 9 Ursula Urevc Anţkova * 13. 9. 1802 , + 9. 10. 1872 , z Zatrnika 44 152 Rosalia Ţemva * 22. 8. 1841 Pokljuško -krniška veja rodbine Ţemva Markotova mevkuška veja Mevkuš № 9 Blasius Josephus Shemua * 29. 1. 1765 , + 23. 5. 1809 p. 3. 2. 1790 v Mevkuš № 9 Apolonia Ţemva * 23. 1. 1846 , + 17. 4. 1847 Adreas Ţemva * 24. 11. 1843 Agnes Ţemva * 8. 1. 1839, +? p. 3. 6.1867 s Tomaţem Sokličem Maria Ţemva * 28. 1. 1830 , + ? p. 24. 2. 1862 z Matevţem Slivnikom Thomas Shemua * 13. 12. 1836, + 4. 5. 1900, p. 28. 8. 1872 v Zasip 19 Elisabeta Ţemva * 22. 10. 1835, + 26. 1. 1836 Gertruda Sima * 14. 2. 1765, + 23. 4. 1829 Ursula Ţemva * 17. 10.1833, + ? p. 21. 2. 1859 s Francem Sokličem Matheus Ţemva * 23. 9. 1831 , + 15. 1. 1909 , p. 7. 3. 1859 Mevkuš № 9 Jakobus Shemua * 22. 7. 1807, p. 23. 2. 1829, + 31. 5. 1868 Ursula Urevc Aţkova * 13. 9. 1802 , + 9. 10. 1872 z Zatrnika 44 Agatha Hudovernik * 10. 1. 1835 + 27. 12. 1906 Markotova zasipška veja Boštjan Ţemva * 18. 1. 1876, + 5. 4. 1960 Mevkuš № 9 Johana Ţemva * 1919, + ?1993 Vida Ţemva *1923,+ 2003 Boštjan * 1914, + 1991 Mevkuš № 9 Helena Ţemva * ?, + ? Margareta Resman * 13. 6. 1841, +? Gregor Ţemva * ?, + ? Lovrenc Ţemva * ?, + ? Marko Ţemva * ?, + ? Joţa Ţemva * ?, + ? ? hčere Marija, Ana Ţemva * ok. l. 1860 do 1865 Franc Ţemva * 1910, + 1965 Helena Lavteţar * 1891, + 1978 153 Matevţev sin Boštjan Ţemva (* 18. 1. 1876, + 3. 4. 1966) je imel burno mladost. Z neko Katarino s Sela pri Bledu naj bi imel nezakonskega otroka Franca Ţemvo (* 7. 12. 1810, + 16. 5. 1965). S Katarino naj bi se kasneje poročil, vendar je pri drugem porodu skupaj s sinom umrla. Franc naj bi mladost preţivel na Selu. Zajela ga je vojna vihra in je moral v partizane v znano XIV. divizijo na Štajersko. Tu (v Dobrni na Štajerskem) je spoznal bodočo ţeno Faniko Svet (* 7. 3. 1921, + 2. 4. 2005) in je začetnik dobrniške podveje rodbine Ţemva . Okoli leta 1913 se je Boštjan (* 1876) drugič poročil s Heleno Lavteţar (* 15. 4. 1891, + 2. 7. 1978), ki pa sta z druţino ţivela v Mevkšu № 9. Rodili so se jima sin Boštjan Ţemva (* 14. 1. 1914, + 26. 5. 1991), ki je prevzel nasledstvo na domačiji, in pa tri hčere: Johana (* 1919, + 1993, Vida (* 1923, + 2003) in Helena. Njune ţivljenjske usode mi niso poznane. Boštjan (* 1914) se je izučil za zidarja in bil po vojni zaposlen pri gradbenem podjetju na Jesenicah. Nekaj let pred upokojitvijo sva bila pri istem podjetju. V Gorjah je bil poznan kot dober zidar, kar je znal pokazati tudi mladim gradbenikom pri podjetju. Kar nekaj hiš v Gorjah in okolici, je delo njegovih rok. Bil je pra vi zidar »starega kova« in se je s teţavo prilagajal sodobnim navadam. Tako je vedno in vsak dan, ko je hodil na delo, nosil v nahrbtniku svoje zidarsko orodje, ki ga je potreboval, in ga ni puščal v baraki na gradbišču, kot je bila takrat ţe običajna prak sa. Niso bili redki primeri, ko so se njegovi sodelavci z njim malo pošalili in mu v nahrbtnik vtaknili kakšno opeko ali drug gradbeni material, še posebno takrat, ko so se kakega deţevnega dneva malo poveselili. Boštjan odvečnega tovora večkrat ni niti op azil in se je celo zgodilo, da ga je še drugi dan prinesel na delo. Po upokojitvi je doma obdeloval nekaj zemlje svojih prednikov. Za pomoč pri kmečkih opravilih je imel konja. Zidarske ţlice in kladiva ni več prijel v roke. Boštjan Ţemv a (* 1914) pri spravilu sena (fotografija je nastala okrog leta 1980, arhiv Miro Schemva) 154 Pokljuško -krniška veja rodbine Ţemva Markotova mevkuška veja Mevkuš № 9 Thomas Shemua * 13. 12. 1836, + 4. 5. 1900, p. 28. 8. 1872 v Zasip 19 Matheus Ţemva * 23. 9. 1831, + 15. 1. 1909 p. 7. 3. 1859 v Mevku š № 9 Jakobus Shemua * 22. 7. 1807, p. 23. 2. 1829, + 31. 5. 1868 Ursula Urevc * 13. 9. 1802 , + 9. 10. 1872 Zatrnik 44, Aţkova Agatha Hudovernik * 10. 1. 1835, + 27. 12. 1906 Markotova zasipška veja Boštjan Ţemva * 18. 1. 1876, + 5. 4. 1960 Mevkuš № 9 Helena Lavteţar * 16. 4. 1891, + 2. 7. 1978 Johana Ţemva * 1919, + 1993 Vida Ţemva * 1923, + 2003 Boštjan Ţemva *14. 1. 1914 + 26. 5. 1991 Mevkuš № 9 Helena Ţemva * ?, + ? Franc Ţemva * 7. 12. 1910, + 16. 5. 1965 odšel v Dobrno Margareta Resman * 13. 6. 1841, + ? Markotova dobrniška veja na Štajerskem Marija Beznik * 1925 Miro Ţemva Schemva * 6. 2. 1960 Kamnik Branko Ţemva * 7. 11. 1964 Mevkuš № 9 Bogdana Ţemva * 7. 11. 1964 p. Furlan v Komen Barbara Hočevar * 1964 Marisa Ţemva *1989 Tilen Ţemva * 1995 Štiri otroke Furlan *? Komen na Krasu 155 Boštjan (* 1914) se je dokaj pozno poročil z Marijo Beznik (* 1925) in sta z druţino ţive la v Mevkš u. Rodili so se jima trije otroci: Miro Ţemva (* 6. 2. 1960), podpisuje se kot Miro Schemva in ţivi z druţino v Kamnik u, ter dvojčka Branko Ţemva (* 7. 11. 1964 ) samski, ţivi na domu v Mevkuţu, in sestra Bogdana Ţemva (* 7. 11. 1964), poročena Furlan, in ţivi v Komnu na Krasu. Miro Ţemva – Schemva ima z ţeno Barbaro Hočevar (* 1964) hčer Mariso (* 1989) in sina Tilna (* 1995), po katerem se bo Markotov priimek Ţemva prenesel v naslednji rod. S smrtjo Branka Ţemve, ki je samski doma, pa bo priimek Ţemva izginil tudi tudi v Mevkuţu. Miro Ţemva Schemva (* 1960) pri preţivljanju prostega časa na kolesu (fotografija je nastala okrog leta 2016, arhiv Miro Schemva) 21. Markotova mevkušk o-dobrniška podveja rodbine Ţemva v Dobrni Začetnik dobrniške podveje rodbine Ţemva je Franc Ţemva (* 7. 12. 1810, + 16. 5. 1965), ki je mladost preţivel na Selu pri Bledu. Zaj ela ga je vojna vihra in je moral v partizane v znano XIV. divizijo na Štajersko. V Dobrni na Štajerskem je spoznal bodočo ţeno Faniko Svet (* 7. 3. 1921, + 2. 4. 2005). Prvi otrok, ki se jima je rodil 6. 2. 1943, je kmalu po rojstvu umrl (+ 16. 6. 1943), drugi je bil Romi (* 29. 1. 1945), ki je tudi umrl v nesrečnem dogodku (+ 17. 5. 1947), tretja pa je bila Bogdana Ţemva (* 10. 5. 1946), ki se je poročila s Pavletom Hrasteljem. Po najmlajšem sinu Ivu Ţemv i (* 20. 9. 1949, + 15. 4. 2011), poročenem z Ivico Zavšek (* 25. 2. 1954), se je priimek Ţemva prenesel na njunega sina Tomaţa Ţemv o (* 22. 7. 1977). Rodila se jima je tudi hči Maja Ţemva (* 28. 5. 1981) in ţivijo v Dobrni. Tomaţ (* 1977) se je poročil s Katjo Tanšek (* 25. 9. 1978), ki pa imata tudi ţe naslednika Vida (* 11. 5. 2009) in Hano Ţemva (* 27. 9. 2011), ki podaljšujeta Mark otovo mevkuško -dobrniško rodbinsko vejo Ţemva na Štajerskem. 156 Miro Ţemva * 6. 2. 1960 Matheus Ţemva * 23. 9. 1831, + 15. 1. 1909 p. 7. 3. 1859 Mevkuš № 9 Agatha Hudovernik * 10. 1. 1835, + ? + 27. 12. 1906 Boštjan Ţemva * 18. 1. 1876, + 5. 4. 1960 Mevkuš № 9 Helena Lavteţar *16. 4. 1891, + 2. 7. 1978 Franc Ţemva (nezakonski s Katarino ?) * 7. 12. 1910 , + 16. 5. 1965 je odšel sluţit v Dobrno na Štajersko Boštjan Ţemva *14. 1. 1914, +26. 5. 1991 Mevkuš № 9 Ivica Zavšek * 25. 2. 1954 ?+? Franika Svet * 7. 3. 1921, + 2. 4. 2005 Bogdana Ţemva * 10. 5. 1946 + ? p. s Pavlom Hrasteljem ? * 6. 2. 1943, + 16. 6. 1943 Ivo Ţemva * 20. 9. 1949 , + 15. 4. 2011 Romi Ţemva * 29. 1. 1945 , + 17. 5. 1947 Tomaţ Ţemva * 22. 7. 1977 Maja Ţemva * 28. 5. 1981 Hana Ţemva * 27. 9. 2011 Vid Ţemva * 11. 5. 2009 Katja Tanšek * 25. 9. 1978 ?+? Pokljuško -krniška veja rodbine Ţemva Markotova mevkušk o-dobrniška veja na Štajerskem 157 22. Markotova mevkuško -zasipška -avstrijsko štajerska podveja rodbine Ţemva Sin Jakoba Ţemve Thomas Schemua – Ţemva (* 13. 12. 1836 + 4. 5. 1900), Matevţev brat (* 1831) je zapustil Mevkš in se oţenil 28. 6. 1872 z Margareto Resman (13. 8. 1841, + ?) k Lukcu na Reber v Zasip št. 19, med »reberjane«, kakor so imenovali prebivalce tega dela nad Zasipom ob poti, ki pelje na Katarino. V Zasipu so se jima rodili Franc Ţemva (* 28. 3. 1874, + 8. 5. 1917), Johann Ţemva ( * 1. 9. 1877, + 1947), Mina Ţemva (* 1. 8. 1880, + ?) se je poročila z mlinarjem Rokom v Podhom, Johanna Ţemva (* 5. 12. 1882, + 3. 6. 1969) se je poročila k Paţbarju v Zasip, ter najmlajša dvojčka Jakob in Lovrenc Ţemva (* 5. 7. 1885, + 7. 7. in 9. 7. 188 5), ki pa sta v nekaj dneh po rojstvu ţe umrla. Druţina Thomasa Ţemve v Zasipu – fotografija je nastala okrog leta 1902. Na njej ni Johanna Ţemve, ki je takrat ţe odšel od doma na avstrijsko Štajersko v Köflach. Franc Ţemva Mama Margareta, r. Resman Lukcova iz Zasipa Mina Ţemva p. k Roku Johana Ţemva Paţbarjeva Frančeva ţena Joţefa Noč – Turkova Franc Ţemva 158 159 Pri Lukcu v Zasipu je bil Thomasov naslednik Franc Ţemva (* 28. 3. 1874), ki se je 1. 11. 1901 poročil z Joţefo Noč, Turkovo z Mlina pri Bledu. Rodile so se jima hčere in sin Miha Ţemva, ki pa je umrl kot otrok, star manj kot 10 let, tako da je priimek Ţemva pri Lukcu izumrl. Franc Ţemva (* 1874) je moral v vojsko sluţit cesarju, a ga je doletela smrt 8. 5. 1917) v neki bitki192 na Soči. Potomci poznajo tudi kraj (?), kjer je pokopan. Po podatkih vojaške komande v Grazu od 5. 6. 1917 je kot vojak 47 padel dne 8. 5. 1917 pri Hudem logu in je pokopan na vojaškem pokopališču III grob 1083 v Berju (Brje pri Komnu). Napis na lepo urejen em pokopališču: SENIEN GETALLENEN HELDEENSOHNEN NEN DAS K.U.K. INFATERIZ REGIMENT FREIHERR VON GEORI No 15 KAMPEE AM KARST 1916 –1917 Druţina Franca Ţemve iz Zasipa s Turkovim starim atom. Joţefa Noč – Turkova z Mlina, poročena Ţemva, je bila verjetno ţe vdova, ko je nastala fotografija (okrog leta 1920). Verjetno najstarejša Frančiška Ţemva (* ?) se je poročila Jakolin in odšla v Ameriko (Ohio). Njeni otroci Kristina, Frančiška in Franc so imel i priimek po očetu – Jakolin. Druga hči Joţefa Ţemva (* ?) se je poročila s Francem Šmidom v Zasip. Najmlajša Frančeva hči Marjeta Ţemva (* 5. 2. 1915) pa se je poročila Jerala. Frančev naslednik pri Lukcu v Zasipu bi bil Miha Ţemva, ki pa je umrl še kot o trok. 192 To je bila 9. bitka na Soči, ki je potekala oktobra 1917 od Cerja do Faitega hriba pri Kostanjevici na Krasu. Na pokopališču je pokopanih 1.200 vojakov različnih narodnosti, ki so umrli v poljski bolnišnici v Brjah. Miha Ţemva Turko v stari ata Noč Marjeta Ţemva p. Jerala Marija Ţemva p. Frank Mama Joţefa Noč, p. Ţemva – Turkova Joţefa Ţemva p. Šmid Frančiška Ţemva p. Jakolin v Ohio ? 160 Po vrsti rojena Frančeva tretja hčer Marija Ţemva (* 29. 3. 1912, + 1985) je sicer ţe pred poroko imela sinova Joţo (* 1935) in Janeza (* 1941), ki pa sta imela priimek Frank, ko se je mama poročila 19. 12. 1942 z Avgustom Frankom. Rodila se jima je še hči Ančka Frank (* 1944), poročena Černigoj, in ţivi v Zasipu. Marijin moţ Avgust Frank (* 27. 9. 1903, + 25. 3. 1945) je pred vojno sluţil za konjarja na posestvu graščine Josipa oziroma takrat ţe v lasti njegovega nečaka Ivana Krizostona Ţvegel v Grimščah. Ko je izbruhnila druga svetovna vojna, je moral A vgust kmalu po poroki v partizane. Ţal ni dočakal svobode in je v eni od zadnjih nemških hajk na Gorenjskem padel v bitki 25. 3. 1945 na Poreznu193, oziroma je bil med nesrečniki, ki so jih naslednji dan na cvetno nedeljo postrelili v vaseh pod Poreznom. Avgust Frank, moţ Marije Ţemva, kot konjar pred hlevom graščine Scwegel v Grimščah Drugi Thomasov sin Johann Ţemva (* 1. 9. 1877, + 1947) je zapustil Zasip ţe okoli leta 1901 in se šel učit kovaštva na avstrijsko Štajersko. Spoznal je prvo ţeno Mario Kohlfürst (*3. 4. 1868, + pred letom 1919) in sta ţivela v vasi Urscha št. 24 blizu Gradca na avstrijskem Štajerskem. Rodila se jima je hčer Josefine ( *16. 2. 1906, +29. 1. 1986) , ki se je poročila 22. 7. 1933 z Aloisom Wichejem (*4. 11. 1908 +25.8.1976) v Krems ob Donavi. Johann in Maria sta imela tudi sina Johannesa (* 23. 6. 1908, + 20. 6. 1981), oba s priimkom Zemva – Ţemva . Ravno tako kot njegov oče je bil tudi Johannes kovač, ki je pomagal očetu in se v Judenburgu 7. 6. 1941 poroči l s Sybilio Godenau (* 24. 9. 1910, + 28. 10. 1999) iz Kölna. 193 Bitka na Poreznu med 13. SS policijskim polkom in partizansko Kosovelovo brigado je bila 24. marca 1945, naslednji dan na cvetno nedeljo 25. marca pa so Nemci v vasi Jesenice postrelili 106 fantov in moţ, ki so jih zajeli na Poreznu. 161 Drugi Thomasov sin Johann Ţemva (* 1. 9. 1877, + 1947) Druţina Josefe Ţemva Wiche (Alois Wiche, sinova Ernst in Emil Wiche, Josefa) 162 Johannu Ţemva (*1877) je ţena Maria (*1868) umrla leta 1918 ter se je drugič poročil 17. 10. 1920 in se preselil v Köflach. Ţal so podatki o drugi ţeni pozabljeni, ohranjena je le na dveh druţinskih fotografijah. Na desni starejši fotografiji so iz leve v desno : Johnnes Ţemva (*1908), sin Johanna (*1877), ki stoji poleg, druga Johannova ţena (?) s hčerko Moniko (*1921). Na levi fotografiji pa so: Johann (*1877), v sredini hčer Monika (*1921), druga Johannova ţena (?). Ravno tako kot njegov oče je bil tudi Johannes kovač, ki je pomagal očetu , se je v Judenburgu 7. 6. 1941 poročil s Sybilio Godenau (* 24. 9. 1910, + 28. 10. 1999) iz Kölna. Nasledili so ju Hans Josef Ţemva (*22. 12. 1939), Franz Ţemva (*28. 11. 1941), Maria Magdale na Ţemva (*10. 11. 1948) in Heinz Ţemva (*29.9.1950 + 17. 2. 1951). Maria Magdalena se je poročila dvakrat (z Achim Butenhof in Hansom Fink), vendar njeni potomci niso poznani. Nasledstvo rodbinske podveje Ţemva sta nadaljevala Hans Jozef (*1939) , ki se je poročil 30. 5. 1964 z Ulrike Unterweger (*30. 6. 1944) in ţivi z druţino v Unzmarktu . Imata hčer marion (*28. 7. 1964), poročeno 30. 8. 1986 z Thomasom Unterwergerjem (24. 12. 1961) in ima hčeri Katharino (*25. 10, 1991 in Julio (*10. 12. 1993). Druţini Hansa Josefa in Franza Ţemva je prikazana na spodnji sliki. 163 Od leve proti desni: Thomas Unterwerger (*1961), Njegova ţena Marion Ţemva (*1964), Ulrike (*1944), njen moţ Hans Josef Ţemva (*1939), njegov brat Franz Ţemva (*1941), Ernst Wiche (*1936) sin od Josefe Ţemva (*1906). Mariane (+1946), ki je ţena Franza Ţemv a, na skrajni desni pa je Helene Wiche (*1946), Ernestova ţena. Druţina Franza Ţemva (*1941), ob njem hčer dr. med. Johanna Ţemva (*1986), zdravnica, spredaj levo ţena Marianne (*1946) in hčer Ruth Julia Ţemva (*1978). 164 Naslednik avstrijskoštajerske podveje rodbine Ţemva , Franz Ţemva (*1941) je pred leti (2013) iskal prednike v Zasipu, vendar so ravno takrat v Zasipu razkopavali cesto v Reber proti Katarini, tako da je obupal in se vrnil domov. Iz Pulheima (blizu Kölna) je sorodnikom 17. 12. 2014 še poslal novoletno voščilnico , na osnovi kate re so bili pridobljeni manjkajoči podatki. Zadnje pismo Franza Zemve iz Pulheima pri Kölnu Iz tega naslova se mi je v juniju 2018 javil in mi poslal svoje podatke še Franz Ţemva, potomec Johanna Ţemva (*1878) – Lukčevega Janeza i z Rebra v Zasipu. 165 Jozefa Noč – Turkova *?, +? Jakob in Laurentius * 5. 7. 1885, + 7. 7. / 9. 7. 1885 Pokljuško -krniška veja rodbine Ţemva Markotova mevkuško -zasipška -avstri jskoštajerska veja Johanna Ţemva * 5. 12. 1882 + 3. 6. 1969 p. k Paţbarju v Zasip Johann Ţemva * 1. 9. 1877 , + 1947 p. 7. 2. 1904 z Mario Kohlfürst *3. 4. 1868 , + pred l. 1919 v Köflach 2. p. 17. 10. 1920 z ? Thomas Schemua Ţemva * 13. 12. 1836, + 4. 5. 1900, p. 28. 8. 1872 k Lukco v Zasip 19 Franc Ţemva * 28. 3. 1874, + 8. 5. 1917 p. 1. 11.1901 Mina Ţemva * 1. 8. 1880 + ? p. k Roku v Podhom Monika Zemva *1921 + ? p. Franz Prasch Josef a Zemva *16.2. 1906 , +29.1. 1986 p. z Alois om Wiche jem Johannes Ţemva * 23. 6. 1908 + 20. 6. 1981 Judenburg p. 7. 6. 1941 s Sybillo Godenau *24. 9. 1910, + 28. 10. 1999 iz Kölna Margaretha Resman * 13. 6. 1841, + ? Frančiška Ţemva * ?, + ? p. Jakolin v Ohio Ameriko Joţefa Ţemva  ?, + ? Šmidovi Marija Ţemva *29. 3. 1912, + 1985 p. z Avgust om Frank om Marjeta Ţemva * ?, + 5. 2. 1915 Miha Ţemva *ok. l. 1902 + še otrok Joţe Frank * 1935 Janez Frank * 1941 Ančka Frank * 1944 p. Černigoj Franz Ţemva *28. 11. 1941 Hans Josef Ţemva *22. 12. 1939 Heinz Ţemva *29. 9. 1950 + 1951 Maria Magdalena Ţemva *10. 11. 1948 Marion Ţemva *28. 7. 1964 Ruth Julia *8. 10. 1978 Johanna *2. 5. 1986 166 V. DEL 23. Celovška rodbinska veja generalov Ţemva Schemua Urbanov (* 1769) sin Blaţ Schemua ( * 31. 3. 1808) je z 18 leti odšel k vojakom in dosegel naslov majorja ter je začetnik celovške podveje rodbine Ţemva (Schemua). O celovški podveji rodbine Ţemva (Schemua) je precej literature v nemščini194 in nekaj tudi v slovenščini195. Opisov, ki so tam, ne bom ponavljal. Z njimi se trenutno ukvarja kar nekaj zgodovinarjev196, vendar gre ţal bolj za ponavljanje oguljene gostilniške teme in kaj dosti novega ne povedo ter se pri navajanju podatkov precej razlikujejo (?). Tudi naši predniki o Blaţu Schemui in nje govih potomcih niso vedeli kaj dosti povedati, saj niso bili povezani s sorodniki v domačem kraju in se kakšnega posebnega obiska niso spomnili. Vedeli so le, da so bili neki avstrijski generali doma na Stari Pokljuki in da so nekateri gorjanski fantje, ki so sluţili avstrijsko vojsko, po vrnitvi domov povedali, da ti generali s »kranjskimi Janezi« niso spregovorili slovensko. Lahko rečem, da so bili sodobniki s sorodnikom Josefom Schweglom, a tudi on jih v svojih spominih le omenja in z njimi ni imel poseb nih stikov. Njihov sodobnik je bil tudi slovenski general Rudolf Maister – Vojanov (* 1874, + 1934), ki jih je zagotovo poznal, a o njih tudi v njegovi literaturi ni nobene sledi (?). Blaţ Ţemva ( * 31. 3. 1808) je bil šesti otrok v druţini Urbana ( * 20. 5. 1769, + l. 1838) in Jere Gogala ( * 28. 10. 1773, + l. 1841), v kateri je bilo sedem otrok, pet sinov in dve hčeri. V mladosti sta umrla sin Urban ( * 7. 5. 1799, + 26. 1. 1804) in hči Uršula ( * 11. 10. 1804, + 23. 3. 1811), tako da so imeli celovški član i rodbine Schemua še veliko sorodnikov v Gorjah, a z njimi niso imeli trdnejše povezave. Blaţ je moral kot vojaški obveznik z 18 leti v vojsko, ker mu doma niso mogli zagotoviti »grunta« ali ga odplačati. Novejši viri oziroma pripovedi pa pravijo, da to ni bila njegova lastna odločitev, ampak so ga prišli na Staro Pokljuko iskat biriči197. Takrat ni bilo vojaških naborov in so v vojake vtaknili vse, ki se niso mogli odkupiti. To se je dogajalo pri večjih druţinah, kakor je bila takrat tudi Figovčeva. Ko so do ma opazili, da prihajajo k hiši, so Blaţa skrili na skedenj v seno. Biriči so ga začeli iskati po hiši in skednju. Eden od njih se je namenil po dokaj strmih stopnicah na skedenj, in ko je prišel do vrha stopnic, je biriča mama Jera, ki je na vrhu stopnic z ganka198 opazovala dogajanje na dvorišču, porinila po stopnicah navzdol tako, da se je komaj pobral. Ta trenutek je izkoristil Blaţ in pri drugih vratih zbeţal iz skednja. Vendar ni prišel daleč, ker so ga v zasedi ujeli drugi biriči. Usoda mu je tako name nila vojaško kariero in je zvesto sluţil oblastnikom. Odsluţil je desetletno obveznost vse do leta 1836, nato pa je bil do upokojitve zaposlen v vojaški akademiji v dunajskem Novem mestu, kjer si je prisluţil majorski čin. Kot namestnik komandanta je sluţi l še v Nabreţini pri Trstu in na Madţarskem. Poročil se je dvakrat. S prvo ţeno Aloysio Elisabetho Juliano Fuch ( * 19. 6. 1818) okoli leta 1860, s katero 194 J. Mann: FML Blasius Schemua. Chef des Generalstabes am Vorabend des Weltkrieges 1911−1912. Wien 1978; Östereichisches biographisches Lexikon. Wien 1994. 195 F. Rozman: Generala Blaţ in Ja nez Ţemva. Razgledi muzejskega društva Bled 2015; M. Šimac: Časopisni drobci o načelniku generalštaba Blaţu Ţemva. Razgledi muzejskega društva Bled 2015; P. Colnar: Blaţ Ţemva, Slovenec na čelu generalštaba Avstro -Ogrske. Glas 2016. P. Colnar: Urban Ţemva in njegova rodbina generalov. Glas - Na Gorenjskem v deţeli Kranjski. Maj 2016. B. Benedik: Naša generala iz Krnice pri Gorjah. Dnevnik 1995. Kranjc: Brata Ţemva, generala avstro -ogrske vojske. Gorenjski glas 2004. B. Hartman: Brata sta bila avstrijska podmaršala. Časopis 7 dni. Maribor 1991. 196 Dr. Franc Rozman, dr. Miha Šimac, Peter Colnar, Kranjc, Bregant in drugi 197Birič – niţji usluţbenec, izvrševalec odločb sodne oblasti, tudi pobiralec davkov. 198 Gank – balkon, lesen pokrit hodnik, običajno v višini nadstropja alpske hiše ali gospodarskega poslopja. 167 naj bi imel štiri otroke – hčere, katerih imena in drugi podatki niso znani. Z drugo ţeno Anno Ernesti no Lechleinerpa naj bi imel dva sinova, Johanna in Blasiusa, kar pa verjetno ne drţi, saj se je z njo poročil 29. 3. 1860, torej po rojstvu omenjenih sinov. Bolj verjetni viri so tisti, ki navajajo, da je Blaţ Ţemva ( * 1808) imel štiri otroke s prvo ţeno, dve hčeri, ki sta bili starejši od obeh bratov Johanna ( * 21. 9. 1850) in Blasiusa ( * 2. 1. 1856), z drugo ţeno pa ni imel potomcev. Blaţ Schemua je umrl v Celovcu (21. 1. 1871), star 64 let, in bil tam tudi pokopan v druţinsko grobnico. Po vojaški poti s ta šla tudi sinova. Starejši sin Johan Schemua ( * 21. 1. 1850, + 29. 4. 1919) se je šolal na visokih vojaških šolah in tudi kasneje hitro napredoval. Posebne zasluge si je pridobil pri bojevanju v gorah in leta 1915 za uspešno obrambo Tirolske, za kar so m u podelili plemiški naslov baron. Poročen je bil z neko Carolino (1863−1935), njuni potomci pa niso poznani. V letu 1912 se je upokojil (24. 5. 1912), leta 1919 pa so ga v Innsbrucku pospremili k zadnjemu počitku. Mlajši sin Blasius Schemua ( * 2. 1. 1856, + 21. 11. 1920) je šel za bratom v visoke vojaške šole. Bil je v pomembnih vojaških sluţbah in napredoval do stopnje generala pehote (1. 11. 1913), kar je bila najvišja stopnja v avstro -ogrski vojski. Ker ni bil plemenitega rodu, a sposoben in preudaren v ojak, so mu podtikali marsikaj in tako je bil 23. 3. 1915 upokojen. Preselil se je domov k sestri (?) v Celovec in se zadnja leta preţivljal s prodajo knjig iz svoje bogate knjiţnice, ki je štela več tisoč primerkov. Umrl je v Celovcu 21. 11. 1920 zaradi s rčne kapi. Nekateri viri navajajo, da je bil poročen (?), obstaja več moţnosti, zakaj sta se z ţeno razšla. Prav tako pa ni zaslediti nobenega podatka o njunih potomcih. V časopisu Slovenski narod je zapisano, da je bil Blasius Schemua, general der Infan terie, »zali korenjaški Gorenjec, po očetu naše krvi, a nemške vzgoje«199. Ko je bil Blasius komandant XI. korpusa v Dubrovniku, mu je češki skladatelj, ki je bil v vojski zaposlen kot polkovni kapelnik, zloţil koračnico Schemua Marsch in so jo igrali v leti h od 1906 do 1910 v garnizonu200 Mostar. Tudi danes ga avstrijski godbeniki v okolici Celovca igrajo na vsaki prireditvi. Kot mi je poznano, jo je gorjanska godba zaigrala na nekem koncertu šele leta 2015. 199 Več o tem v Slovenski narod, 5. 8. 1922, članek Fridolina Kauči ča − Blasius Schemua. 200 Garnizón ‒ naselje, v katerem je nastanjena garnizija (večja vojaška enota). 168 Pokljuško -celovška veja rodbine Ţemva – generali Blaţ Schemua * 31. 1. 1808, + 21. 2. 1871 Celovec Martin Ţemva * 9. 11. 1796, + 19. 1. 1858 Andrej Ţemva * 29. 10. 1814 Gorjanska veja Johan Schemua * 21. 9. 1850, + 29. 4. 1919 Blaţ Schemua * 29. 2. 1856, + 23. 11. 1920 Getrudis * ? Matija Žemva Semla * pred l. 1620 ? p. ok. l. 1652 ? priženjen k “Figovc u” Georgius Jurij Žemva * 4. 4. 1654, p. pred l. 1682 ? Pavel Ţemva * 23. 1. 1686 Janez Ţemva * 22. 12. 1723 Urban Ţemva * 20. 5. 1769, + 1838 p. 13. 2. 1792 Neţa Gogala * 20. 5. 1769, + 1838 1. Aloysia Fuchs * 19. 6. 1818, + ok. l. 1860 2. Anna Ernestina Lechleiner p. 29. 3. 1864 * ?, + ? ? hči p. Bäuml * ?, + ? Caroline ? * 1863, + 1935 ? * ?, + ? ? ? * ? +? ? * ?, + ? 169 Na fotografiji generala Schemua z ţenama (manj verjetno, da bi bili sestri). Stoji general pehote Blasius Schemva, pred njim sedi ţena (?), sedi general Janez von Schemua in ob njem stoji na desni njegova ţena Carolina (?). Fotografija je bila posneta okrog leta 1900. Blasius je verjetno tudi imel potomce, saj so o tem znani podatki s celovškega pokopališča201, kjer so bili v druţinski grobni ci Schemua pokopani Blasius, Ernestina, Karoline in Luise Schemua, vsi umrli v letu 1944. Grobnica je bila ob bombardiranju Celovca leta 1945 porušena. Poleg teh so verjetno bili oziroma so še drugi potomci (vendar brez priimka Ţemva oziroma Schemua), saj so še pred kratkim na Dunaju prodajali zapuščino Blasiusa Schemue. Priimek Schemua, ki se je verjetno v nemškem okolju preimenoval v Sema ali Semva, kot kaţejo zadnji podatki , še ni ugasnil202. Pred leti (2016) je neki Semva203 iz Markotove rodbinske veje, v erjetno vnuk Semva Johannesa Schemu e Semv e (* 23. 6. 1908, + 20. 6. 1981) in njegove ţene , doma iz Kölna Sybille Godenau ( * 24. 9. 1910, + 28. 10. 1999), ki sta ţivela v Köcflachu na avstrijskem Štajerske m, iskal svoje prednike v Zasipu, vendar so tam v Rebru takrat prekopavali cesto in je obupal. Pri potomcih Ţemva (ki ne nosijo več tega priimka) je pustil pismo, v katerem opisuje svoje poreklo in kopijo izpisa »Stammbaum« rodbinskega drevesa , izdanega od a vstrijskega drţavnega urada. Iz tega se je dalo ugotoviti njegove prednike, ki so ţiveli v Zasipu in Gorjah. Ţal na pismu ni pusti svojega naslova, da bi ga zdaj, ko je rodbina razjasnjena , kontaktirali. V avstrijskih in nemških telefonskih imenikih ali ad resarjih tako po letu 2000 priimka Ţemva, Schemua ali podobnega ni bilo moč zaslediti. 201 F. Rozman: Generala Blaţ in Janez Ţemva. Razgledi muzejskega društva. Bled, 2015. 202 Glej Markotovo mevkuško -zasipško - avstrijsko rodbinsko vejo Ţemva 203 V avgustu 2018 se mi je javil potomec z imenom Franz Ţemva - *28. 11. 1941 (podpisuje se še vedno Zemva tako, da ročno naredi stršico nad črko Z), govori le nemško. Ima druţino, hčerki Ruth Julia in Johana in ţivijo v Kölnu. 170 VI. DEL 24. Pokljuško -gorjanska podveja rodbine Ţemva Najmlajši Urbanov sin in brat Blaţa Shemua (* 1808) je bil Andrej Ţemva (* 29. 10. 1814), se je poročil na Laze (?) z Uršulo Pisjak (+ 16. 7. 1815). Otroci so se jima rojevali kar 42 let. Imela sta enajst otrok, sedem hčera (Mario, * 22. 6. 1841, Margareto, * 26. 5. 1845, + 1854, Agnes, * 30. 10. 1849, Heleno, * 13. 4. 1850, Barbaro, * 26. 9. 1852, Johano, * 19. 5. 18 68 in Ano, * 20. 7. 1870) in štiri sinove (Simona, * 15. 10. 1838, Johana, * 9. 8. 1847, Valentina, * 5. 1. 1857, in Andreja, * 20. 11. 1859). O njihovih ţivljenjskih poteh in usodah ni bilo moţno pridobiti več podatkov. Pokljuško -gorjanska rodbinska veja Ţemva se je nadaljevala po najstarejšem Andrejevim sinu Simonu Ţemv i (* 15. 10. 1838), ki se je z Lazov oţenil na Poljšico 4, na domačijo, ki je bila poznana po zelo jezikavih ţenskah »drglah204«, tako da je po njih domačija dobila ime pr' Drgleţo. Njegovi bratje in sestre so verjetno ostali doma na Lazih oziroma se priimek Ţemva ni prenesel na njihove potomce. Kot kaţejo podatki, pa je Simon Ţemva (* 1838) imel s tremi ţenami (Heleno Pretnar, Marijo Cunderč in Gertrudo Kleindinst) zelo številno druţino z desetimi otroki. Priimek Pretnar je bil na Poljšici pri več hišah in zato se ni dalo natančneje ugotoviti, čigava naj bi bila verjetno njegova prva ţena Helena Pretnar (*ok. l. 1835, + 1867). Podatki kaţejo, da je bila Helena mati in Simon oče Lorenza Ţemve (*2. 8. 1865), ki je bil še kot otrok tovarniški delavec na Jesenicah 12 in tudi tam ţivel v Kurji vasi. Z Marijo Cunderč (* 22. 8. 1835, + 1874) naj bi se Simon poročil pred letom 1869 in imel sinova Janeza Ţemvo (* 23. 8. 1869) in Matevţa Ţemvo (* 30. 8. 1876). Njegovo druţino je spremljala še naprej, saj mu je Marija umrla ţe leta 1874. Tako se je poročil s tretjo ţeno Gertrudo Kleindienst (* 4. 3. 1853), mnogo mlajšo, doma iz okolice Kranjske Gore. Rodilo se jima je še osem otrok (trije so umrli kot otr oci, stari le nekaj let) in druţina s sedmimi otroki je ţivela na Poljšici 4. Rodbinska veja se je razširila po potomcih Lorenzu (* 1865) v jeseniško ali Loren zevo podvejo rodbine Ţemva, po Francu (* 12. 9. 1876) v Janovčevo podvejo rodbine Ţemva in po Andreju Ţemvi v Drgleţevo podvejo rodbine Ţemva. Zgodb in pripovedi o potomcih pokljuško -gorjanske rodbinske podveje rodbine Ţemva je še veliko, vendar zaradi precejšnjega obsega in manj poznanih osnov v nadaljevanju prikazujem le nj ihova rodovna drevesa posameznih druţin. Podrobnejše opise prepuščam v dopolnitev našim potomcem, ki bodo bolje nadaljevali in dopolnili to sago, če se jim bo to zdelo potrebno in primerno. 204 Drgla, raglja – jezikava, op ravljiva ţenska. Drgla pa se imenuje tudi lesena zvočna igrača, izdelana iz debelega oreha, paličice in dolge vrvice. Oreh se previdno izdolbe, tako da ostane cel in izvrtajo (običajno izţgejo z vročim ţebljem) tri luknje. Skozi dve nasprotni večji luknji se vtakne paličica, na katero se skozi manjšo stransko luknjo navije vrvica. Na eni strani paličice se natakne lesena vetrnica. S sunkovitim potegom vrvice se vetrnica zavrti in nastane drdrajoč brenčeč zvok. 171 Uršula Pisjak * 16. 7. 1815 Andrej Ţemva * 29. 10. 1814, p. na Zgornje Laze Maria Ţemva * 22. 6. 1841 Simon Ţemva * 15. 10. 1838 , + ? p. na Poljšico 4 ok. l. 1864 Margareta Ţemva * 26. 5. 1845 , + 1854 Janez (Johan) Ţemva * 9. 8. 1847 Helena Ţemva * 13. 4. 1850 Agnes Ţemva * 30. 10. 1849 Barbara Ţemva * 26. 9. 1852 Valentin Ţemva * 5. 1. 1857 Andrej Ţemva * 20. 11. 1859 Pokljuško -gorjanska veja rodbine Ţemva Andrejeva druţina na Lazih Johana Ţemva * 19. 5. 1868 Ana Ţemva * 20. 7. 1870 Lorenzeva jeseniška podveja Martinova Drgleţeva podveja Frančeva Janovčeva podveja Andrejeva Drgleţeva podveja 172 25. Simonova druţina na Poljšici – Drgleţi Uršula Pisjak * 16. 7. 1815 Andrej Ţemva * 29. 10. 1814, + ? 2. ţ. Marija Cunderč * 22. 8. 1835, + 1874 3. ţ. Gertruda Kleindinst * 4. 3. 1853 Janez (od 2. ţ.) Ţemva * 23. 8. 1869, + ? France Ţemva (od 3. ţ.) * 12. 9. 1876, + 1930 Matevţ (od 2. ţ.) Ţemva * 30. 8. 1872, + ? Marija Ţemva (od 3. ţ.) * 14. 9. 1878, + 4. 3. 1918 Andrej Ţemva (od 3. ţ.) * 30. 11. 1880, + 31. 5.1945 Simon Ţemva (od 3. ţ.) * 17. 10. 1882, + 25. 11. 1886 Pokljuško -gorjanska veja rodbine Ţemva Simonova druţina na Poljšici 4 Anton Ţemva (od 3. ţ.) * 10. 12. 1884, + 27. 2. 1886 Terezija Ţemva (od 3. ţ.) * 14. 10. 1886, +,? Helena Ţemva (od 3. ţ.) * 1. 4. 1891, + ? Marjeta Ţemva (od 3. ţ.) * 12. 6. 1896, + ? 1. ţ. Helena Pretnar * ?, + 1867 Lorenz Ţemva (od 1. ţ.) * 2. 8. 1865 , + ? ţivel na Jesenicah 12 Lorenzeva jeseniška podveja Simon Ţemva * 15. 10. 1838 , + ? z Lazov p. na Poljšico 4 Frančeva Janovčeva podveja Andrejeva Drgleţeva podveja Martin Ţemva (od 3. ţ.) * ok.. 1888, +,? Martinova Drgleţeva podveja na Lazih 173 25.a Lorenze va – Drgleževa družina na Jesenicah Simonov najstarejši sin Lorenz Ţemva (* 2. 8. 1865), verjetno z njegovo prvo ţeno Heleno Pretnar, je moral kmalu zapustiti Poljšico in poiskati delo v takratni ţelezarni na Jesenicah. V Kurji vasi 12 na Jesenicah si je kot tovarniški delavec ustvaril druţino in s tem tudi jeseniško rodbinsko podvejo rodbine Ţemva. Lorenz Ţemva (* 1898) in Ana Dolinar (* 1895), njegova ţena Vsi potomci Lorenca Ţemva (* 1865, + ?) v vseh generacijah so do verjetno z adnjega nosilca priimka Lovra Ţemva (* 1939) ţiveli na Jesenicah, ki pa se je z ţeno Heleno naselil v Lescah. Kratek čas je Lorenz Ţemva (* 1865) ţivel na Blejski Dobravi, kjer se mu je rodila hči Marija Ţemva (* ?), nato pa se je preselil v Kurjo vas na Jesenice 12. To je bilo prvo delavsko naselje na Jesenicah ob kamnolomu pod Meţaklo. Marija je bila starejša sestra Lorenza Ţemve (* 19. 4. 1898), ki pa je zapustil druţino in odšel na Dolenjsko v Stično, kjer je umrl in je tam tudi pokopan. S prvo ţeno A no Dolinar (* 1895) je Lorenz nekaj časa še ţivel na Jesenicah. Tu sta se jima rodila sin Lovrenc Ţemva ( * 3. 5. 1919, + 1978) in pa hči Vera (* 1921), ki se je poročila Brenk in ţivela v Kranju. Podatki kaţejo, da je Marija Ţemva (* ?) ostala na Blejski D obravi in tam stara manj kot 20 let rodila nezakonskega sina Albina Ţemvo (* 16. 12. 1912, +,5. 10. 1942). Albin je bil tovarniški delavec v ţelezarni in bil dokaj aktiven v stavkovnem gibanju na Jesenicah. Ko se je začela vojna, je bil med prvimi, ki je š el med gošarje, kot so takrat imenovali partizane, in si izbral ime Izidor. Deloval je med aktivisti v 174 okolici Jesenic in bil udeleţen ali organizator številnih diverzantskih akcij205. Bil je borec jeseniške čete in ţe na začetku leta 1942206 postal komandant Cankarjevega bataljona I. gorenskega odreda207. V eni od partizanskih akcij v okolici Ţirovnice je padel 5. 10. 1942 v Hrašah. Ţe pred vojno se je njegova mati Marija poročila Koselj in se preselila na Hrušico. Nasledstvo jeseniške rodbine Ţemva je prešlo na Lovrenca Ţemv o (* 3. 5. 1919, + 1978), ki je bil Albinov bratranec in se je poročil s Pavlo Langus (* 15. 12. 1921, + 7. 4. 2002 v Lescah). V Lescah sta se jima rodila sinova Lovrenc Ţemva (* 17. 4. 1939) in Pavel Ţemva (* 2. 8. 1943, + 5. 2. 2011). Poroka Lovrenca Ţemve (* 1919) in Pavle Langus (* 1921) Lovrenc Ţemva (* 17. 4. 1939) je pred leti hudo zbolel, tako da ga je usoda priklenila na invalidski voziček. Prav tako je tudi zadnji nosilec priimka Ţemva jeseniške rodbinske podveje. Ţena Helena, r. Re sman (* 1941), dobro skrbi zanj, poleg tega pa si rada obleče 205Spomini Franca Konobelja – Slovenka. Moja prv a vojna leta. Listi št. 53/XI - Jesenice 30 - 7. 1981. KUD Tone Čufar. 206 Cankarjev bataljon, ustanovljen 20. 3. 1942 pod Stolom. 207 Janez Meterc: Akcija cankarjevega bataljona Gorenjskega odreda na ţelezniški in cestni most pri Ţirovnici. Liti. Štev. 57/XIII . Jesenice , 10. 2. 1983. KUD Tone Čufar. V tem sestavku sta omenjena tudi Albin Ţemlja – Čutov in Tinček Ţemlja – Triglavski, oba pripadnika ţirovniške podveje rodbine Ţemlja. Pavla Langus Pavlina mama Lovrenc Ţemva (*1919) Lovrenčeva mama Ana Dolinar Pavlin brat Vera Brenk Ivanka Dacar botra ? ? ? 175 narodno nošo. Pred leti mi je prišel v roke članek208 iz časopisa, ki jo opisuje kot odlično poznavalko gorenjske narodne noše, ki so jo naši predniki nosili za večje praznike. Naši predniki z Zatrnika in Pokljuke so se tudi radi oblekli v narodno nošo. Ker pa so ţiveli daleč od Gorij ali Bleda, je bilo dokaj teţko priti do cerkve v čisti obleki, kakor je narodna noša. Praznično obleko so znali čuvati tako, da so do Krnice prišli v običajni obleki in so se nato pri sorodnikih preoblekli ali pa so celo pri njih v posebni skrinji imeli shranjen »ta mašni gvant« pa tudi narodno nošo209. Kot pravi Helena Ţemva, »je tudi oblačenje narodne noše pravi obred: ţenska obleče najprej nogavice, čevlje, nato spodnje krilo ali pa tudi več, da so bile videti bolj košate. Nato si nadene rokavce (ošpetelj) in obleko. Okoli vratu si nadene običajno svileno ruto, katere konca stranskih oglov zatakne pod predpasnik, ki ga prej priveţe čez krilo. Čez krilo si zatem nadene sklepanec s pentljo (poročene ga nosijo na desnem, dekleta pa na levem boku). Avbe nosijo poročene ţene, peče bogato obrobljene s čipkami pa starejše ţene in tete, zavijačke pa deklice«. Včasih je bila nevesta iz premoţnejše druţine oblečena v narodno nošo in ko je šla pred oltar, je bila pokrita z zavijačko. Ko so šli iz cerkve, pa ji je običajno moţ nadel posebej bogato izvezeno avbo. Praznična oblačila naših prednikov pred letom 1925 208 Ivanka Kororec: Ko v nošo se spet odenem. Deţelne novice, 15. januarja 2016. 209 Za gorenjsko narodno nošo je določeno, kaj obsega, iz kakšnih materialov je izdelana in kako se nosi. Ţensko nošo sestavlja krilo (čikva), predpasnik (bertah), trak za pentljo (mašno, panglc), rokavce (ošpet, ušpetdl), spodnje krilo (intraft, interca), svilena ruta z resami, sklepanec (pas), bele nogavice s polţastim vzorcem, črni čevlji (punčohi), broška, ki spenja ruto, čipkast robec, cekar s šopkom nageljnov in roţenkravtom ali roţmarinom. Moška nošo pa sestavljajo: srajca z dolgimi rokavi, jerhaste hlače, ki segajo do podkolena,telovnik (lajbč) z gosto prišitimi gumbi (21 gumbov), svilena ruta z resami, klobuk (kvobk) s krivci od ruševca, škornji iz črnega usnja, ki se malo zavihajo, da se vidi nekaj spodnjih hlač, nogavice z vzorcem osmice. K telovn iku spada srebrna veriţica (četna) s privezanim tolarjem ali pa ţepna ura. 176 Fotografija nastala okrog leta 1900 – v prvi vrsti na levi Joţe Černe iz Mevkuţa Sodobne narodne noše v Gorjah (2012) 177 2. ţ. Marija Cunderč * 22. 8. 1835, + 1874 3. ţ. Gertruda Kleindinst * 4. 3. 1853 Simon Ţemva * 15. 10. 1838 , + ? z Lazov p. na Poljšico 4 Lorenz Ţemva * 2. 8. 1865, + ? ţivel na Jesenicah 12 Lorenz Ţemva Semmles * 19. 4. 1898, + ? Jesenice 64 Marija Robič Robitz * ?, + ? Lorenz Ţemva * 3. 5. 1919, + 1978 Sava 146 Jesenice Lorenzeva jeseniška podveja rodbine Ţemva Lovrenc Ţemva * 17. 4. 1939 v Lescah Pavel Ţemva * 2. 8. 1943, + 5. 2. 2011 Helena Resman * 15. 1. 1941 Vera Ţemva * 1921 , + ? p. Brenk 1. ţ. Helena Pretnar * ?, + 1867 Frančeva Janovčeva podveja Andrejeva Drgleţeva podveja Ana Dolinar * ok. 1895, + ? Helena Ţemva * 15. 1. 1941 p. Cilenšek Blaţ Cilenšek * ? ? Cilenšek * ? Rok Cilenšek * ? Ančka Ţemva * ? p. Tanja Ţemva * ? p. Pavla Langus * 15. 12. 1921, + 7. 4. 2002 Albin Ţemva – Izidor * 16. 12. 1912, + 5. 10. 1942 p. Brenk Marija Ţemva *?, + ? p. Koselj Martinova Drgleţeva podveja 178 25.b Frančeva – Janovč eva družina v Gorjah Simonov sin France Ţemva (* 12. 9. 1876), verjetno prvi sin njegove tretje ţene Gertrude Kleindinst (* 4. 3. 1853), se je oţenil z Marijo Bizjak (* 1884, + 1967) k Janovcu v Gorje. Frančeva ţena Marija Bizjak (* 1884, + 1967), začetnica Janovčeve rodbine Ţemva (levo), njena mati Bizjakova mama (*ok. l. 1860) desno. Rodilo se jima je dvanajst otrok in iz te druţine se je rodbina Ţemva v Gorjah najbolj razširila. Njeni potomci še danes po večini ţivijo v Zgornjih Gorjah, kjer so si postavili domove. Na obno vljeni domačiji svojih staršev je ţivel najmlajši Alojz Ţemva (* 25. 6.1923, + 4. 1. 1998) s svojimi potomci, ki danes nosijo hišno ime Janovčevi , Zgornje Gorje 76. Druţina Alojza Ţemve, ţena Marija, Alojz, hčerki Rozalija in Mirjam ter sin Joţe (levo) Alojz Ţemva s sinom Joţetom, vnukinjo Leo in vnukom Andrejem (desno) 179 Marija Bizjak * 8. 12. 1884, + 8. 3. 1967 France (od 3. ţ.) Ţemva * 12. 9. 1876, + 1930 Janez Ţemva * 10. 6. 1913, + 22. 4. 1977 Lovro Ţemva * 10. 8. 1911, + 27. 12. 1981 Joţe Ţemva (Bled) * 10. 8. 1915, + 8. 10. 1985 Jakob Ţemva * 25. 7. 1909, + 1944, Dachau Andrej Ţemva * 1919, + 1943, padel v Bohinju Marija Ţemva , p. Burja k Mandelcu na Mlino * 1921, + 20. 3. 2006 Filipina Ţemva , p. Poklukar k Kamneku Gorje * 1922, + 27. 10. 2011 Vinko (Cena) Ţemva * 28. 3. 1917, + 25. 1. 1992 Alojz Ţemva * 25. 6. 1923, + 4. 1. 2004 Franc Ţemva (Ljubljana) * 27. 9. 1907, + 30. 1. 1979 Lovrovi v Gorjah Angela Ţemva * ? + kot otrok Joţe Ţemva * 29. 2. 1944, + 27. 7. 1990 Cenovi v Zaboštu Janovčevi v Gorjah 76 Boris Ţemva (Ljubljana) * 8. 6. 1940 Tatjana Ţemva, p. Zarifa (Nova Gorica) * 15. 2. 1946 Ulčarj evi v Sebenjah, Zasip Marija Burja * ? Franc Burja * ? Joţe Ţemva * ?, + ? Nuša Ţemva * ? Pokljuško -gorjanska veja rodbine Ţemva Frančeva Janovčeva druţina v Zgornjih Gorjah 180 Marija Bizjak * 1884, + 1967 France (od 3. ţ.) Ţemva * 12. 9. 1876, + 1930 Pokljuško -gorjanska veja rodbine Ţemva Alojzeva – Janovčeva druţina v Zgornjih Gorjah – Janovčevi Alojz Ţemva * 25. 6. 1923, + 4. 1. 2004 Marija Markelj * 11. 4. 1922, + 22. 5. 1998 Rozalija Ţemva * 4. 9. 1952 p. Urh v Studor Mateja Urh * 14. 2. 1980 Alenka Urh * 11. 5. 1981 Andrej Ţemva * 1954, + 1955 Joţef Ţemva * 25. 4. 1957, p. 11. 11. 1978 Mira Soklič, *5. 7. 1958 Mirjam Ţemva * 25. 4. 1957 Miranda Hudovernik * 8. 9. 1983 Damjana Hudovernik * 27. 6. 1987 Lea Ţemva * 3. 2. 1979 , p. 21. 7. 2007 Andrej Ţemva *22. 5. 1982, p. 15. 8. 2009 Martin Ţemva * 8. 11. 2010 Danijel Ţemva * 18. 10. 2012 Frančišek Ţemva * 12. 10. 2014 Marjeta Furman * 8. 12. 1981 Karina Dobre * 25. 1. 2009 Matija Dobre * 11. 4. 2010 Boštjan Dobre * 23. 10. 1976 181 Janovčevi – poroka Alojza Ţemve z Marijo Markelj Francetov sin Jakob Ţemv a (* 25. 7. 1909) je umrl leta 1944 v taborišču Dachau. Klepet gorjanskih fantov pod cerkvijo v Zgornjih Gorjah. Fotografija je nastala okrog leta 1940. Marija Markelj in Alojz Ţemva Mama Marije Markelj Mama Alojza Ţemve Jakob Ţemva (* 1909) 182 Tudi Andrej Ţemva (* 1919, + 1943) je bil ţrtev vojne. Leta 1943 je bil ustreljen kot talec v Bohinju. Na fotografiji kot vojak v vojski stare Jugoslavije okrog leta 1940. Najstarejšega Francetovega sina Franca Ţemv o (* 27. 9. 1907 , + 30. 1. 1979 ) je ţivljenjska pot zanesla v Ljubljano. Tam se je poročil z Valentino Lenarčič ( * 12. 2. 1909, + 19. 8. 1978). Imela sta sina Borisa (* 8. 6. 1940) in hčer Tatjano ( * 15. 2. 1946). Franc Ţemva (* 1907) v Ljubljani, z ţeno Tinco (* 1909) in sinom Borisom (* 1940) 183 Boris Ţemva (*1940) se je šolal v Ljubljani, postal profesor in doktoriral iz kemije. Visoka znanstvena priznanja je prejel za delo na področju anorganske kemije fluora, ţlahtnih plinov in ok sidantov z visokimi energijami210. Med največjimi njegovimi doseţki so izvirne sinteze 210 Dr. Peter Glavič. Prof. dr. Boris Ţemva peti Slovenec v Evropski akademiji znanosti. DELO, 2. decembra 2010. Marija Bizjak * 1884, + 1967 France (od 3. ţ.) Ţemva * 12. 9. 1876, + 1930 Pokljuško -gorjanska veja rodbine Ţemva Frančeva – Janovčeva druţina v Ljubljani Franc Ţemva * 27. 9. 1907, + 30. 1. 1979 * 10. 6. 1913 + 22. 4.1977 Valentina Lenarčič * 12. 2. 1909, + 19. 8. 1978 Boris Ţemva * 8. 6. 1940 Nataša Ţemva * 31. 12. 1966, p. Kravanja Barbara Ţemva * 25. 2. 1976 Tatjana Ţemva Zarifa * 15. 2. 1946 Šempeter pri Gorici Peter Vidmar * 20. 11. 1976 Majda Brus * 25. 2. 1941, + ? Justin Vidmar * 8. 7. 1935 Ibrahim Zarifa * 14. 3. 1945, + 16. 3. 2010 Tomaţ Zarifa * 25. 4. 1984 Mitja Zarifa * 5. 8. 1986 Ţiva Zarifa * 6. 5. 2005 Bor Zarifa * 21. 2. 2012 Jaka Zarifa * 11. 4. 2014 Nik Vidmar * 29. 11. 2007 Maj Vidmar * 29. 10. 2011 Jurij Privšek Ţemva * 20. 5. 2009 Lovro Privšek Ţemva * 21. 2. 2012 Luka Kravanja Ţemva * 26. 8. 2004 Maša Kravanja Ţemva * 16. 8. 2007 184 do takrat neznanih binarnih fluoridov v visokih energetskih stanjih. Njegova mlajša sestra Tatjana Ţemva Zarifa (* 1946) pa je postala profesorica in prevajalka iz francoš čine in ţivi v Šempetru pri Gorici. Oba imata druţini in potomce, ki pa ne nosijo več priimka Ţemva. Druţina Lovra Ţemva (* 10. 8. 1911, + 27. 12. 1981 je ţivela v Zgornjih Gorjah, kjer danes ţivijo tudi njegovi potomci. V mladosti je bil dober športni k, najprej telovadec pri orlih211 nato pri sokolih212 kot smučar tekač kombinatorec v Gorjah. Lovro je nastopil na IV - olimpijskih zimskih igrah 1936213 v Garmisch -Partenkirchnu na Bavarskem, kjer je zastopal barve Kraljevine Jugoslavije. Nastopil je v smučarskem teku na 50 km in zasedel zavidljivo 20. mesto, ki ga več kot 30 let po vojni ni izboljšal noben slovenski športnik. Pred vojno je tekmoval tudi v drugih drţavah kot tudi na domačih tekmovanjih. Imenovali so ga »rutiniran internacionalec za tek in kombinacijo«214. Po vojni je bil med ustanovitelji telovadnega društva Partizan Gorje in bil predsednik društva več kot 30 let. Pa tudi neumorni smučarski delavec, ki je poleg uspehov, ki jih je dosegel v domačih in tujih smučinah prenašal kot trener na mlajše generacije. Po njegovih stopinjah je stopil tudi njegov vnuk biatlonec Tomaţ Ţemva (*1973), ki je zastopal Slovebijo na XVIII. Zimskih olimpijskih ig rah v Naganu 1998. Lovro Ţemva (fotografirano 30. 4. 1936) Druţina Lovra Ţemve na dopustu, ţena F ilipina Kobal p. Ţe mva, hčerka Katarina Ţemva, Lovro Ţemva, spredaj nečak Joţe in sorodnik Marko. Lovrova hčer Katarina Ţemva (*1949) se je poročila z Ladislavom Ţemva (* 1947), ki izhaja iz zatrniško -mevkuške rodbinske veje Ţemva. Tomaţev (* 1973) sin Timotej Ţemva (* 2008) pa je na jmlajši moški potomec zatrniško -mevkuške rodbinske veje Ţemva. 211 Zametki telesnovzgojne dejavnosti v Gorjah segajo v leto 1921 pri d ruštvu Orel. (razpuščen 1929) 212 Telovadno društvo Sokol je bilo ustanovljeno leta 1930 , v katerem so bili vključeni tudi smučarji v posebni sekciji. GLAS. Letnik XXVIII št. 7 z dne 28. 1. 1975. 213IV. Zimske olimpijske igre so potekale v č asu od 6. do. 16. februarja 1936 v Garmisch -Partenkichnu na Bavarskem. 214 Tovarniški vestnik. Kranjska industrijska druţba. Št. 3. 1. februarja 1939. Stran 5. 185 Marija Bizjak * 1884, + 19 67 France (od 3. ţ.) Ţemva * 12. 9. 1876, + 1930, p. k Janovčevim v Gorje Gorjanska veja rodbine Ţemva – Janovčevi Lovro Ţemva * 10. 8. 1911, + 27. 12. 1981 * 10. 6. 1913 + 22. 4.1977 Filipina Kobal * 20. 5. 1913, +7. 3. 2001 Katarina Ţemva * 8. 6. 1949 Staša Ţemva * 10. 3. 1979 Tomaţ Ţemva * 18. 8. 1973 Lado Ţemva * 22. 4. 1947 Zatrniško -mevkuška veja rodbine Ţemva – Moţicevi Franc Ţemva * 24. 4. 1910, + 28. 12. 1988 Franc Ţemva * 4. 4. 1871 iz Meukuţa Franc Ţemva * 1949 Timotej Ţemva * 25. 11. 2008 Ema Ţemva * 4. 6. 2011 Tadeja Ţemva * 4. 6. 2011 Tina Zupančič * 20. 4. 1975 Pokljuško -gorjanska veja rodbine Ţemva Lovrova – Janovčeva druţina v Zgornjih Gorjah 186 Francetov sin Janez Ţemv a * 10. 6. 1913, + 22. 4. 1977 ) se je oţenil s Frančiško Ulčar in se preselil v Sebenje – Zasip. Rodila sta je jima sinova Anton Ţemva in Rajko Ţemva. Poroka Janeza Ţemve s Francko Ulčar (Sebenje, 1946) z Janovčevimi in Rogačevimi sorodniki. Janez Ţemva (*1913) pri vojakih (levo) in v Sebenjah 8. 4. 1977 nekaj dni pred smrtjo (desno) Janez Ţemva Marija Ţemva mama Boris Ţemva Franc Ţemva Lovro Ţemva Alojz Ţemva Frančiška Ulčar Alojzija Ulčar Rogačeva mama Julka Rogač Rogačev ata 187 Francetov sin Vinko (Cena) Ţemva (* 28. 3. 1917, + 25. 1. 1992 ) se je oţenil z Ivano Dornik – Mihovo iz Podhoma in se preselil v Zabošt v Gorjah. Rodila sta je jima sin Vinko Ţemva in hčer Ivanka Ţemva. Tanja Trivič * 4. 6. 1984 Tevţ Biček * 5. 7. 2010 Marija Bizjak * 1884, + 1967 France (od 3. ţ.) Ţemva * 12. 9. 1876, + 1930 Janez Ţemva (Sebenje) * 10. 6. 1913, + 22. 4. 1977 * 10. 6. 1913 + 22. 4.1977 Frančiška Ulčar * 11. 4. 1922, + 22. 5. 1998 Anton Ţemva * 12. 4. 1947 Simona, p. Biček * 23. 7. 1972 Helena Ţemva (Mirtič) * 14. 9. 1976 Rajko Ţemva * 30. 7. 1948, + 29. 12. 2015 p. z Elizabet o Kovačič * ? Nataša p. Luznar * 28. 9. 1976 Jani Ţemva *13. 10. 1980 Andraţ Ţemva * 22. 12. 2003 Lejla Ţemva * 2011, + 2011 Enej Ţemva * 12. 2. 2013 Anica Jošt * 22. 4. 1951 Matic Luznar * 2. 19. 1999 Ajda Biček * 23. 7. 1998 Nej Ţemva Mirtič * 11. 6. 2013 Anţe Biček * 16. 10. 2003 Tisa Biček * 2. 11. 2005 Pokljuško -gorjanska veja rodbine Ţemva Janezova – Ulčarjeva druţina v Sebenjah Zasip 188 Vinko Cena Ţemva (*1917) in vnuk Boštjan Ţemva (1977) iz Zabošta Francetova hči Filipina Ţemva (* 28. 3. 1917, + 25. 1. 1992 ) se je poročila z Janezom Poklukar h Kamneku v Gorjah. Imela sta številčno druţino vendar njihovi podatki mi niso bili dani za uporabo. Marija Bizjak * 1884, + 1967 France (od 3. ţ.) Ţemva * 12. 9. 1876, + 1930 Vinko (Cena) Ţemva * 28. 3. 1917, + 25. 1. 1992 * 10. 6. 1913 + 22. 4.1977 Ivana Dornik (Mihova iz Podhoma) * 21. 5. 1921, + 8. 8. 1984 Ivanka Ţemva * 8. 6. 1949 Polona Noč * 24. 1. 1981 Boris Noč * 8. 9. 1991 Vinko Ţemva * 11. 4. 1952 Poljšica 47 Boštjan Ţemva * 18. 5. 1977 Alojzij Noč * 26. 5. 1949 Boţena Arh * 20. 9. 1956 Pokljuško -gorjanska veja rodbine Ţemva Vinkova – Cenova druţina v Zaboštu Gorje 189 Janovčevi – poroka Filipine Ţemva z Janezom Poklukarjem − Kamnekovim Filipina Ţemva (*1922) poročena Poklukar s sinom Janezom. Francetova hči Marija Ţemva (* 1921, + 20. 3. 2006) se je poročila s Francem Burja k Mandelcu na Mlino Bled. Rodila je sina Franca in hčer Burja, več njenih podatkov ni bilo na razpolago. 190 Poroka Marije Ţemva – Marice, Francetove hčere s Francem Burja k Mandelcu na Mlino Bled s svati Francetov sin Joţe Ţemva (* 10. 8. 1915, + 8. 10. 1985) se je oţenil na Bled. Po vojni je bil direktor ţivilske trgovine »Koliniala« na Bledu in si tudi tam postavil dom. Rodil se mu je sin Joţe ( * 29. 2. 1944, + 27. 7. 1990 ), ki je tam ţivel z druţino. Več podatkov ni bilo na razpolago. Joţe Ţemva (Bled) * 10. 8. 1915, + 8. 10. 1985 Joţe Ţemva * 29. 2. 1944, + 27. 7. 1990 Joţe Ţemva * ?, + ? Nuša Ţemva * ? Marija Bizjak * 1884, + 1967 France (od 3. ţ.) Ţemva * 12. 9. 1876, + 1930 Pokljuško -gorjanska veja rodbine Ţemva Joţetova druţina na bledu 191 Sodobnost Franč eve – Janov čeve druţin e v Gorjah Srečanje Janovčevih sorodnikov, sestričen in bratrancev v Ribnem. Junija 2010 (iz arhiva Anice Ţemva – Ulčarjeve) Filipina Ţemva p. Pokljukar Katka Ţemva Boris Ţemva Anica in Tone Ţemva Joţko Ţemva 192 25.c Andrejeva – Drgleževa družina v Gorjah Simonov sin Andrej Ţemva (*30. 11. 1880, + 31. 5. 1945) je imel zelo dinamično in usodno ţivljenjsko pot. Veliko rojenih otrok in tudi veliko smrti med njimi ţe v otroških letih. Nezakonska otroka sta se mu rodila, Marjeta (* 26. 2. 1899) in Andrej (*18. 10. 1901), ki pa je kot o trok umrl ţe + 8. 1. 1905). Prvič se je poročil 23. 11. 1904 z Anico Čop (* 25. 7. 1877, + 23. 3. 1915), ki se jima je rodilo v zakonu še šest otrok. Pravico do nasledstva (altenius patris) naj bi pripadala Francu Ţemva (*9. 4. 1905, + 26. 10. 1980 ) kot p rvemu sinu rojenem v zakonu. Ta se je poročil s Polonco Kriţnar (* ?.). O njegovi druţini in morebitnih potomcih podatki niso bili na razpolago. Naslednjemu zakonskemu sinu je zopet dal ţe drugič ime Andrej Ţemva (* 4. 10. 1906), ki pa je ţe 4. 9. 1907 umr l. Tudi Mirko Ţemva (*13. 10. 1913) je ţe po treh letih ţivljenja umrl 18. 1. 1916. Rodile so se jima še hčere Ana Ţemva (*18. 7. 1908, + 28. 3. 1991), ki se je 22. 11. 1933 poročila z Martinom Pretnar, hčer Ivana Ţemva (* 2.2. 1912, + 26. 12. 1931) in Marija Ţemva (* 31. 5. 1910, +?), ki pa se je šele pri petdesetih letih 14. 5. 1960 poročila z Antonom Tušar. Andreju je prva ţena Anica Čop (*1877) umrla 23. 3. 1915. Drugič se je poročil 12. 1. 1920 z Marijo Urh (*5. 2. 1881, + 6. 1. 1953) vdovo po Lovru Čopu (ki je bil brat od prve ţene Anice). Na domačijo Andreja Ţemva (*1880) je pripeljala še tri svoje otroke (z Lovrom Čopom), sinova Lovrenca Čop (*10. 9. 1902), Joţa Čopa (*30. 3. 1910) in hčer Neţo Čop (*20. 1. 1914). Andrej Ţemva (*1880) je nato z d rugo ţeno Marijo Urh imel še sinova Antona Ţemva (*10. 9. 1920), ki pa je padel 3. 7. 1943 v bitki z nemškimi okupatorji v Lipanci na Pokljuki, in pa sin Janeza (*27. 12. 1921 + 14. 12. 2003), ki so ga klicali s partizanskim imenom Ivan Majski . Ivan Ţemva se je poročil 10. 6. 1950 z Drago Bussino (*25. 5.1932 + 21. 1. 2011). Zgradil si je dom v Spodnjih Gorjah in ţivel tam z druţino do svoje smrti. Nasledila sta ga sinova Drago Ţemva (*29. 10. 1950) in Andrej Ţemva (*23. 6. 1953). Usoda Andreja Ţemva (*1880) tudi ni poznana. Kot kaţejo podatki je bil 31. 5. 1945 proglašen za pogrešanega v kraju Weisenburg v Nemčiji, k ar kaţe , da je bilo tudi konce ntracijsko taborišče, ki so ga zavezniki 23. 4. 1945 zavzeli in osvobodili taboriščnike. 193 Uršula Pisjak * 16. 7. 1815 Andrej Ţemva * 29. 10. 1814, + ? 2. ţ. Marija Cunderč * 22. 8. 1835, + 1874 3. ţ. Gertruda Kleindinst * 4. 3. 1853 Janez (od 2. ţ.) Ţemva * 23. 8. 1869, + ? France Ţemva (3.ţ.) * 12. 9. 1876, + 1930 Matevţ (od 2. ţ.) Ţemva * 30. 8. 1872, + ? Marija Ţemva (3.ţ.) * 14. 9. 1878, + 4. 3. 1918 Andrej Ţemva (3.ţ.) * 30. 11. 1880, + 31. 5.1945 Simon Ţemva (3.ţ.) * 17. 10. 1882, + 25. 11. 1886 Pokljuško -gorjanska veja rodbine Ţemva Simonova druţina na Poljšici 4 Anton Ţemva (3.ţ.) * 10. 12. 1884, + 27. 2. 1886 Terezija Ţemva (3.ţ.) * 14. 10. 1886, +,? Helena Ţemva (3.ţ.) * 1. 4. 1891, + ? Marjeta Ţemva (3.ţ.) * 12. 6. 1896, + ? 1. ţ. Helena Pretnar * ?, + 1867 Lorenz Ţemva (od 1. ţ.) * 2. 8. 1865 , + ? ţivel na Jesenicah 12 Lorenzeva jeseniška podveja Simon Ţemva * 15. 10. 1838 , + ? z Lazov p. na Poljšico 4 Frančeva Janovčeva podveja Andrejeva Drgleţeva podveja Martin Ţemva (3.ţ.) * ok.. 1888, +,? Martinova Drgleţeva podveja na Lazih 194 Simon Ţemva * 15. 10. 1838, + ?, p. na Poljšico 4 1. ţ. Marija Cudrč * 22. 8. 1835, + 1874 2. ţ. Getruda Kleindinst * 4. 3. 1853, + ? 1. ţ. Anica Čop * 25. 7. 1877, + 23. 3. 1915 2. ţ. Marija Urh, vdova po Lovru Čopu * 5. 2. 1881, + 6. 1. 1953 Lovrenc Čop * 10. 9. 1902, + 1. 12. 1966, p. 17. 11. 1930 z Johan o Jakopič Joţa Čop * 30. 3. 1910, + 20. 4. 1979, p. 10. 8. 1937 s Tončko Čop Neţa Čop * 20. 1. 1914, + 15. 7. 1984, p. 12. 2. 1950 z Janezom Jakopič em Anton Ţemva *10. 9. 1920, +3. 7. 1943 Janez Ţemva Ivan Majski * 27. 12. 1921, + 14. 12. 2003 Marjeta Ţemva * 26. 2. 1899, + ? nezakonska Andrej Ţemva * 18. 10. 1901, + 8. 1. 1905 nezakonski Andrej Ţemva * 4. 10. 1906, + 4. 9. 1907 Franc Ţemva * 9. 4. 1905 altenius patris + 26. 10. 1980, p. 15. 2. 1931 s Polonco Kriţnar Andrej Ţemva * 30. 11. 1880 , 1. p. 23. 11. 1904 , 2. p. 12. 1. 1920 , + 31. 5. 1945 , ţivel Sp. Laze 5 Ana Ţemva * 18. 7. 1908, + 28. 3. 1991, p. 12. 11. 1933 z Martinom Pretnarjem Ivana Ţemva * 2. 2. 1912, + 26. 12. 1931 Mirko Ţemva * 13. 10. 1913, + 18. 1. 1916 Marija Ţemva * 31. 8. 1910, + ? p. 14. 5. 1960 z Antonom Tušarjem Pokljuško -gorjanska veja rodbine Ţemva Andrejeva Drgleţeva druţina na Spodnjih Lazih Zgornjih Gorjah Lorenzeva jeseniška podveja Martinova Drgleţeva podveja na Lazih Frančeva Janovčeva podveja 195 Simon Ţemva * 15. 10. 1838, + ?, p. na Poljšico 4 1. ţ. Marija Cudrč * 22. 8. 1835, + 1874 2. ţ. Getruda Kleindinst * 4. 3. 1853, + ? 1. ţ. Anica Čop * 25. 7. 1877, + 23. 3. 1915 2. ţ. Marija Urh, vdova po Lovru Čopu * 5. 2. 1881, + 6. 1. 1953 Janez Ţemva Ivan Majski * 27. 12. 1921, p. 10. 6. 1950, + 14. 12. 2003 Andrej Ţemva * 30. 11. 1880, 1. p. 23. 11. 1904, 2. p. 12. 1. 1920, + 31. 5. 1945 , ţivel Sp. Laze 5 Drago Ţemva * 29. 10. 1950, p. 23. 3. 1978 Andrej Ţemva * 23. 6. 1953, p. 23. 3. 1974 Draga Bussino * 22. 5. 1932, + 21. 1. 2011 Zorka Klinar * 26. 6. 1956 Metka Zupan * 26. 12. 1950, + 28. 2. 1989 Tjaša Ţemva * 22. 12. 1978 Katja Ţemva * 7. 5. 1981 Nataša Ţemva * 2. 8. 1974 Tilen Ţemva * 8. 10. 1979 Pokljuško -gorjanska veja rodbine Ţemva Ivanova Drgleţeva druţina v Spodnjih Gorjah Zgornjih Gorjah 196 25.d Martinova – Drgleževa družina na Zgornjih Lazih O Martinovi (* ok. 1888) Drgleţevi podveji rodbine Ţemva so podatki skopi. Imel je sina Franca Ţemva (* 10. 9. 1916 , 14. 10. 1999), ki je bil kovač in inšpektor za delo na Okraju Kranj, najprej je z druţino ţivel na Rečici na Bledu, nato pa se je z druţino preselil v Kranj. Imel je sina Vasja Ţemva (+22. 5. 1947), ki je bil med pobudniki reševanja pones rečencev v gorah s pomočjo helikopterja, je tudi avtor številnih priročnikov iz tega področja. Plani nska zveza Slovenije mu je za delo v gorski reševalni sluţbi podelila posebno priznanje. Kot kaţejo podatki je Vasja tudi zadnji potomec Martinove D rgleţeve podveje rodbine Ţemva. Simon Ţemva * 15. 10. 1838, + ?, p. na Poljšico 4 1. ţ. Marija Cudrč * 22. 8. 1835, + 1874 2. ţ. Getruda Kleindinst * 4. 3. 1853, + ? Marija Schiller * 4. 12. 1919, + ?, Marija Prevc * ?, + ?, Franc Ţemva *10. 9. 1916, +14. 10. 1999 Vasja Ţemva * 22. 5. 1947, Andrejeva Drgleţeva podveja Sp. Laze 5 Pokljuško -gorjanska veja rodbine Ţemva Martinova Drgleţeva druţina na Zgornjih Lazih Zgornjih Gorjah Lorenzeva jeseniška podveja Martin Ţemva *ok. 1888 + ? na Lazih Frančeva Janovčeva podveja 197 ZAKLJUČEK Saga o rodbini Ţemva s temi prigodami in podatki še ni zaključena. To je morda le delno izpolnjena obveza sedanje , desete generacije prednikom, da se nas bodo tudi naši nasledniki lahko spominjali in znali razumeti tegobe, ki so usojene naši rodbini .. Naj velja tudi za moj zaključek kitica iz pesmi » Zahvala«, ki jo je ţe davnega leta 1832 napisal Josh ef Shemlja – Joţef Ţemva (1815 ‒1843), sorodnik iz zatrniško ţirovniške veje: Pred Sava, pred jezer' suho bo v Bohinj, kot bo zmed nas izginil vaš ţivi spomin. P. S. Podatke je zbral in uredil Štefan Ţemva ob pomoči bratrancev, sestričen in številnih sorodnikov ter drugih še ţivečih pripadnikov rodbinskih podvej rodbine Ţemva (Janovčevih, Figovčevih, Drgleţevih, Markotovih, Šuštarjevih , Kralovih iz Vrbe ), ki še nosijo ta priimek in so mi omogočili in dali na razpolago fotografije iz njihovih osebnih a rhivov , da je bilo mogoče vzpostaviti sorodstvene vezi za naslednje generacije. Za prispevke iskrena hvala. V maju 201 8.