ZVONČEK__________________________________________________ XXV-5
SILV. KOŠUTNIK:
Kratek odgovor.
Jjavi hrošč se je ravno otresel tesne hrpine, ki si jo je bil jeseni nadel kot dobro rejen ogrc, da se v njej iz črvu podobne stvarce izpremeni v letečo živalco. Ker je bil še globofco v zemlji, kjer je štiri leta živel v najlepšem zadovoljstvu, a mu zdaj hipoma ni prav nič ugajala, je začel riti kvišku, da dospe prejkoprej na površje in poleti v zrak. Prerivanje skozi prst mu ni nič kaj ugajalo; hudo je bil nevoljen, a še huje upehan.
Mahoma pa se čuti osvobojenega tesne okolice: pred njim se je namreč razprostiral skrbno izkopan rov, ki je polagoma držal kvišku. Tukaj je hrošč zdaj lahko iztegnil svoje pretisnjene ude, se malce odpočil in potem urnih korakov oidhitel naprej.
Ha — takšna steza je pa res nekaj imenitnega! Hrošč je s po* močjo svojih kril, ki jih je prvič poizkusil razprostreti, še celo par? krat prav veselo poskočil in prišel pri tem početju do prepričanja, da je z novo telesno oibliko dobil tudi prijetno brenčeč glas. Oh, kako si bo godel in pel na novem svetu, kamor ga z nepremagljivo silo vleče neka posebna notranja moč! Samo letal bo okrog ter godel in pel — pa seveda tudi jedel pridno. Saj že zdaj čuti posebno nepri« jetno praznoto v sebi. Tej mora kmalu odpomoči. Ali se že ne svet= lika tamkaj spredaj ne predaleč nekaj bledega kakor beli dan? Da, da — — to mora biti beli dan, ki ga hrošč že od takrat pozna, ko je bil še okorni ogrc.
Bilo pa je tako. Ravno ko je oglodaval in izsesaval sočnato kore« ninico, priškrta nekaj po zemlji, jo prereže z veliko silo, odrezano plast pa popolnoma obrne. Tudi ogrca vrže na površje in takrat je prvič videl beli dan. Sluteč nevarnost — za brazdo je namreč v bližini videl žival z rdečim grebenom na glavi in dolgo rdečo brado pod kljunoin, ki je pravkar pogoltnila njegovega tovariša — zvil se je torej v obroček in se potočil pod obširno grudo. Ko je čez nekaj časa zopet škrtalo mimo njega, ga je zakrila druga brazda, in bil je na varnem.
A kaj, če se zdaj srečata z grebenasto in bradato živaljo? Ne bo li zanj gotova smrt? Hrošč ob tej misli nehote postoji. Po kratkein preudarku reČe: »Najprej previdno polukam pod milo nebo in če ne zagledam hudabnega rdečebradca, poletim urno v zrak. Tam me ne dobi več!«
Te besede ga ojunačijo in pogumno potuje naprej. Toda kaj vidi, ko je že skoraj na koncu svojega potovanja?
Ob izhodu se giblje valjasta, črna žival, grebe in grebe z lopa* tastimi nogami ter z glavo brca narahljano prst kvišku. Zdaj si hrošč
138
XXV— 5                                                                                            ZVONČEK
ve tolmačiti, kako je nastal rov, ki mu je bil tako dobrodošel in mu je prihranil toliko truda.
Brezskrbno se hrošč približa marljivemu kopaču. Vesel, da pride na tako lagoten način na plano, ga začne zbadati: »No, gospod debe* luhar — ali vam toliko iprija podzemeljsko rovanje? Samo nekoliko sem ga izkusil, pa mi že začetkoma ni uigajalo. Kaj, ko bi pustila pusto podzemlje in šla nekoliko na lep božji sivet! AH se mi pridružite?«
V prihodnjem trenutku krt pohrusta hrošča. In to je bil njegov kratek odgovor za neokusno zbadanje.