£
Časopis s podobami za slovensko mladino.

Uredil in založil
Y-A
Ivan Tomšič,
učitelj z zlatim križem za zasluge na e. kr. vadniei y Ljubljani.
Osemnajsti tečaj, 1888.
--——•——----
Y Ljubljani.
Natisnila Klein in Kovač.
KAZALO.
Pesni.
Hčerka materi za novo leto "^V^V C .	1
Po zimi......."T -n ■ ■	11
Na Krasu ..... ..	17
Otrokova večerna molitev . >. f^ '	17
Grda leska......C .. .	23
Denàr........TW«. „ .	25
Svečnica......
Marija.......? ^^r1^	36
Sneg.......... ....39
Prezgodnjej cvetici . . . \L ■	41
Mraz beži .... .	49
Zvon....................55
Vzpomläd......\LK#Al. . .	57
April.........w . . . .	71
Kolédnica .......* . . . .	73
Deček in lastovica.........87

87, 175, 199
Otročje pesence . Dva zajčka . . Pozor četa . . Sova prosi iglico Umirajoče dete . O drevescu, ki si je želelo drugačnega listja Materi za god . . <fb. . Slike vodà . . .	. .
Dve rožici . . . . . . . ,.. . . Novomašniku . . .	v V . .
89 97 103 105 111 119 V>\ 135 137
Pod stogom...........143
Lipa....... . 148
Moj dom.....A-T1
Sonet
151
153
Svoboda ....	. . .	167
Čestitke	.....167
Mladini . . . . V T<\.....167
Bolnemu bratu . . . jHJ^M, ...	169
Materina molitev pri zibćli......183
V	proslavo štiridesetletnice slavnega vladanja Njega Yelièàstva cesarja Franca Jožefa I. . . . .........186
Njega Veličastvu našemu presvitlemu cesarju Francu Jožefu 1.........187
V	spomin štiridesetletnice našega presvitlega cesarja............188
Povesti, pripovedke, popisi, prilike in basni.
-L-ts j-
Z božjo pomočjo . . ' I ".....2,	26
če bo prišlo, ne bo, prillo ; če ne bo prišlo,
bo pa prišlo	Ä. .....	14
Bodimo usmiljeni in odkritosrčni r v . .	16
Koliko je vreden jeden „Oče naš" ...	18
Na ledu . . . .-	.	. .	22
Pravična kazen .	. . ,	35
Iz gozda domov . . 7	; ". . .	37
Stran
Skušnjava...........41
Narodne basni . . . . & a -ckajU. .	43
Mladinoljub . . T V^-nOt^-^ .	44
Salomonova sestra.........52
Prva šola . .	. . 58,74,90,106
Aleluja............62
Kako se v nebesa pride.......63
Vstajenje............66
Starec in mladeneč........79
Katrica v spomladi . d-......80
S planine ...........81
Kdo je naučil ptičiee peti ......	82
Mula in muha (basen).......83
Pastir....... .....96
Najdeni denar .fcttriuA. T-rt*TM4<hi \	ìòl
V gozdu .... .-.f.-	112 Volk, medved, mrjasec — lisica in mačka
(basen) ...........114
Spomini............115
Dober in priden otrok . . t ^ . . .	117
Tri rože . . . . . .	122
Mlada muha...........130
Zmaj..........	132
Kratke basni . .........132
Rožni venec . . . . .	138
Volk in lisjak..........142
Justin in Justinijan.........154
Ne obetaj preveč .	158
Noč ........«*-. . . .	159
Moja babica......^ . . «. .	163
Učenec — mučenec........170
Mala Samaritanka.........173
Vseh mrtvih dan . . • "'-C-f* T . . .	176
Iz otročjih let ... ...	178
Hvaležni sinovi....., ; ....	182
Prijatelja — sovražnika .
Sv. Miklavža darovi . . . . .	195
Razžaljena Mati Božja . . 5. t....	198
Zemljepisni, zgodovinski, životopisni in drugi poučni sestavki.
Zlata maša . ...................9
Rim . . r-//77........12
Kološ .. .XI, r:.........20
Poknežena grofovina tirolska in predarelska	33
Debrecin............47
Kako je znal vojevati grof Rudolf Habsburški ...........50, 68
Miramar............64
Kraljevina Španska in Portugalska . , .	65 Karkoli delaš, delaj takó, kakor bi te kdo
gledal............95
Opava.............110
Stran
Pazite na otroke '.........118
Nad vojvodina Gorenja-Avstrijska ....	128
Zmaj Jovan — Jovanović......131
Voda.............134
Tirolci .............160
Matija Černi ..........162
Prirodopisno - natoroznansko polj e.
Kako Nabijani krokodile love.....38
Nase domače živali.......53, 70
Divje živali...........86
Ptice............ .	102
Jelen.............133
Sršeni.............144
Divja koza...........149
Krokar, vrana in kavka.......164
Gledališke igre.
Otročji glasi v m&jniku . ~: 'V"?" T . . 84 Prve črešnje...........98
Zabavne in kratkoèasne stvari.
Listje in cvetje v vsakem listu.
Listi...........167,	183
Prigovori............39
Pametnice........ 23, 39,	183
Kdor.............103
Dobri nauki...........135
Uganke....... 24, 151, 167,	184
Demanti .... 40, 55, 87, 103, 136,	168
Smaragd............184
Obelisk............119
Briljant............24
Aritmegrif...........55
Zabavna naloga.........151
Vprašanja......... 55,	168
čarovni kvadrat.........71
Prsti.............103
Šolski red...........136
Nove knjige in listi.
Popotnikov koledar za slovenske učitelje 1888	24
Glnhormitec in nje obrazovanje ....	24
Dom in svet...........40
Metrično računalo iz ploščic.....56
Strijc Tomova koča ali življenje zamorcev .	71
Angeljček, IV. zvezek .......87
Bazne pravljice in povesti......88
Krajčeva „Narodna Biblioteka," 24. 25. in
26. snopič . . . .......88
Zgodovina farà ljubljanske škofije V. zvezek	104 Krajčeva „Narodna Biblioteka," 27. 28. in
29. snopič ..........104
Stran
Molitveniki.........104, 120
Jurčičevih zbranih spisov VIL zvezek . .	120
S. Gregorčičeve „Poezije" II. zvezek . .	120
Zbirka domačih zdravil.......120
Naš cesar Franc Jožef I. (Spomeniški spis)	120
Cesar Frane Jožef I. 1848—1888 ...	136
Pedagogika. Spisal Ant. Zupančič . . .	152
Vrtnarstvo. Spisal Gustav Pire ....	152
Knjižnica družbe sv. Cirila in Metoda . .	184 Ilustrovan „Narodni Koledar" za navadno
leto 1889 ......................184
Žepni koledar za leto 1889 ..........184
Dr. Val. Zarnikovispis.......200
Zlati orehi...........200
Iskrice ............200
Spomeniki umrlim.
Lambert Ferčnik, dekan in župnik v Žab-
nicah..........................23
Andrej Einspielet-, zlatomašnik i. t. d. v
Celovci............39
dr. Valentin Zarnik, odvetnik v Ljubljani	87 Grof Gustav Thurn-Valsassina-Como Vercelli,
deželni poglavar Kranjski i. t. d. . . .	135
Podobe.
Sveti oče, papež Leon XIII............9
Angeljski grad in cerkev sv. Petra v Bimu	13
Mesto Kološ...........21
Inomost............33
Tirolsko kmečko poslopje......34
Debrecin............48
Mraz beži (spomladanska slika) ....	49
Domače živali : konj, osel, krava, ovca, koza	53
Miramar............64
Španjolci na trgu.........65
Domače živali : pes, mačka, petelin ...	70
Katrica v spomladi........80
S planine ........... .	81
Divje živali: zajec, medved, divja mačka .	86
Pastir.............96
Blaž sosedov osla jaše . ......97
Ptice: orel, štorklja, noj ......103
Opava.............110
V gozdu............113
Dober in priden otrok.......117
Line.............128
Slap reke Traun.........129
Jelen.............133
Pod stogom...........143
Divja koza...........150
Angeljci z otrokom........159
Tirolci.............161
Vseh mrtvih dan.........176
Cesar Franc Jožef 1.........185
Sv. Miklavža darovi........196

ČASOPIS S PODOBAMI ZA SLOVENSKO MLADINO.
Stev. 1.
V Ljubljani, 1. januvarja 1888. Leto XVIII.
Hčerka materi za novo leto.
imam nič, preljuba mati, Vam za novo leto dati ; Hočem pa lepó moliti In Boga za Vas prositi ; Naj vam zdravje da, veselje, Spolni Vaše srčne želje. Jaz Vas vedno bom ljubila, Ker ste mati dobra, mila. Vi takó skrbite zdme, Ljubite pač iz srcà me. Zame trudite se vedno, Da oblečena sem čedno. Vi mi dajete v darilo Nove črevlje, robec, krilo. Ko sem lačna, Vas poprósim,
In do sita se nakósim. Belega mi date kruha, Mlečne kaše, ko se skuha. Mnogo delam še skrbi Vam, Ko po noči mirno snivam. V praznik greva v cerkev belo, Kder je vse takó veselo.. Sveče tam svitló gorijo, Orgije tam glasnó donijo. — O preljuba, dobra mati, če ničesar nimam dati, Pa srčn0 Vas bom ljubila, Kar želite, vse storila. Vošim srečno novo leto, Bog pa daj nebó Vam sveto I
Fr. Krek.
Z Božjo pomočjo.
avno je vže tega. odkar je v Ažmanovej koči stanovala mlada Petrovka s svojim šestletnim sinom Andrejf-kom. Koča je bila za streljaj oddaljena od Ažmanovega poslopja, — skoraj vže med njivami. Majhen vrt se je razprostiral okolo nje; Petrovka ga je imela za svojo rabo. Poslopje samo je bilo sicer nizko in zastarelo, a vender čedno in snažno. Majhen hlev je bil pri-zidan ; v njem' je po noči prebivala molzna koza, po dnevi se je pa pasla v rebri z drago vaško drobnico vred. Drage živali pri hiši ni bilo, le Ažmanova mačka je včasih prišla pogledat in se malo poigrat z Andrejčkom, ki je bil prav prijazen in ljubezniv deček.
Tudi v notranjih prostorih ubožne koče je bilo videti, da gospodari tù redna, previdna roka. Malo je bilo blaga, a to malo je bilo v najlepšem redu, vsaka stvarca na svojem mestu. Andrejček je bil seveda le še Andrejček; včasih je nevede, iz nepaznosti kaj preobrnil ali razmetal. A materinemu očesu to ni otišlo in brž je moral pospraviti. Ce ni takój na prvi migljej slušal, bil je brez odloga kaznovan. Nu pa v njegovo čast mu moramo priznati, da se je to le redko kdaj pripetilo. Andrejček je ljubil svojo mater, ljubil bolj kakor vse drugo na svetu : zato jo je pa tudi rad slušal ; z jedno besedo : bil je priden deček.
Ažmanu za kočo Petrovka ni plačevala v denarjih ; pomagala mu je za to pri delu. Kadar so jo rabili, pa je morala priti v dnino; tedaj je dobila hrano pri gospodarji ona in njen sin Andrejček. Po leti in jeseni je bilo to malo ne vsak dan in zato je večkrat po ves teden stala po dnevi koča zaprta, ker Andrejček sam ni hotel ostati doma; šel je raje z materjo na polje, ali se je pa igral pri Ažmanovih otrocih.
Bilo je lepega jesenskega dne. Petrovka je bila, kakor po navadi, v dnini pri Ažmanu. Na njivi blizu svoje koče je plela. Plevice na drugih njivah so se kratkočasile, šalile in smijale; tudi kako pesenco so si zapele vmes. Petrovka ni ljubila take dražbe; najraje je bila sama. Preveč žalostnega je vže okusila na svetu, da bi se jej bilo ljubilo šaliti in peti. Poznalo se jej je na suhem obrazu, da ima mnogo skrbi. Imela jih je v resnici. Skrbela jo je prihodnost njena in še bolj njenega sinka Andrejčka. Dve leti je vže vdova — sama brez pomoči —- prepuščena sebi in svojej slabej moči. Peter, njen ljubljeni rajni mož, moral je v najlepših letih dati svoje življenje v vojski na Laškem. Oj kako prijetno in zadovoljno je živela poprej ta mala družinioa! Ničesar jim ni manjkalo. Oba sta delala pridno in trudoljubivo ter bi si bila kmalu toliko privarčevala, da bi si bila
kupila kočo in še kaj polja od Ažmana. Ta je bil namreč starejši brat Petrov in dokler je še Peter živel, razumeli so se ž njim prav dobro. Bratu ni mogel ničesar odreči, in vsega, kar se je potrebovalo v malej koči, dobili so od Ažmana. Prav za nizko cfeno bi se bil dobil dom; vse je bilo vže dogovorjeno. Tù pa pride kot strela iz jasnega neba povelje, da mora Peter na vojsko. Grenka je bila ločitev, a vender še združena z nado, da ni za vedno. Zalibog! zgodilo se je drugače. Kmalu, ko so se boji začeli, dobila je nesrečna žena — katera je odslej na ime Petrovka čula, — pismo, in v njem je bilo pisano, da je Peter Ažman, njen mož, umrl na bojišči.
In zdaj so se pričeli žalostni dnevi. Uboga mati ni vedela, kaj bi počela. Pogled in misel na Andrejčka jo je nekoliko utešila.
„Ta mi še ostaje; tega mi nihče ne vzame. O moj Bog, daj mi potrebnih moči, da ga vzredim v poštenega kristjana, v dobrega človeka! Pojdi sèni, dete moje, sèni na moje srce; zdaj si mi ti vse na svetu. O Bog! usmili se naju."
Takó je govorila mati ubogemu dečku s solzami v očeh; tudi ta je jokal, da-si ni vedel zakaj, in oklepal se z ročicami materi okolo vratu, ter jo milo pogledoval in prosil:
„Mati! nikar takó ne jokajte, saj bodem priden."
Ljubezen do otroka je krepila mater. V koči je ostala tudi po smrti moževe j, da-si se je njeno razmerje k Ažmanu zelò izprenienilo. Ta je ni mogel prav rad trpeti. Svetoval jej je celò, naj Andrejčka njemu izroči, a sama naj gre služit. Zna se, on bi bil le sina rad imel, ker je vedel, da bi mu kmalu za dobrega delavca odvrnil. Petrovka tega sveta ni poslušala; bolelo jo je prav do srca, ko je videla, da njeni najbližji tako delajo ž njo. Pa kaj naj bi bila storila ? Pomoči ni bilo druge, nego udati se in — trpeti.
Precej je tedaj imela premišljevati uboga žena. V mislih so se jej drvili vsi dnevi njenega življenja pred očmi, odkar je postala udova. Vse si je predstavljala pred oči in zdihovala pri srci, naj se je Bog usmili. Pridno je grebla trdo prst pri svojem delu in sèni pa tjà jej je kanila marsikaka britka solza na razsušena tla. Kar začuje jòk in ihtenje od strani. Po stezi teče majhen, slabo oblečen deček, držeč se za glavo ; glasno se joče in na vso moč hiti proti plevici, klicoč: „Mama, oj mama, oj mama!"
„I kaj pa ti je vender, da tako kričiš? Ne deri se tako, kakor bi hotel vse ljudi po konci spraviti. Molči in povej, kaj je!"
V tem se Andrejček — ta je namreč bil — približa materi in se jej vrže v naročje. Vsa prestrašena vidi, da mu zadaj iz glave teče kri; brž skoči po lonec z vodo, ki je bil blizu nje, in mu rano izpira.
„Kje si pa dobil to? Izvestno si se kje maličil in spenjal, pasi padel in nà ■— zdaj imaš kazen. Glej, kako te je Bog kaznoval!"
„Oj mama, nisem se nè; saj nisem padel. Gospodarjev Matijček me je — s kamenom," tako je ihteč se hitel pripovedovati deček.
„Kaj sta pa imela? Si mu vže moral kaj nagajati, da te je. Zdaj se pa kremžiš bolj iz jeze, kakor zaradi bolečin."
Mati je sicer vedela, da so Ažmanovi otroci sploh hudobni; vzlasti pa Matijček. Vedela je tudi, da njenega sinu ne puste v miru, da mu nagajajo in ga
1*
dražijo. Branila mu je tedaj vedno, naj se ne druži ž njimi, naj se jih izogiblje, a vsakeršne dotike ž njimi mu vender ni mogla zabraniti. Gospodarje namreč sam večkrat zahteval, naj gre Andrejček z njegovimi otroci na pašo, da jim ondükaj pomaga.
„Takega lenuha ne trpim, da bi samó posedal kot mrtva klada in nič ne delal, samó jedel in materinega zastora bi se držal. Dovolj je vže velik; pri paši vže lahko pomaga in mora, če hoče, da mu dam hrane," takó se je hudoval Ažnian, če mati ni bila takój pri volji pustiti sina z njegovimi otroci. Na paši je bil Andrejček res siromak. Vse je moral on storiti. Krave zavračati, drva vlačiti za ogenj, da so zakurili, in nazadnje še za vse sam trpeti, kadarkoli seje kaj nerodnega pripetilo. Nekoč se je izgubila krava in to še celo takrat, ko Andrejčka pri pastirjih ni bilo; doma pa sta ga oba njegova bratranca Matijček in Jakec tožila in se lagala, da je 011 tega kriv. Nič mu ni pomagalo; Ažman ga je brez usmiljenja s šibo nabil in ga še zaprl v spodnjo klet, da bi bil ubogi deček strahu in gróze skoraj umrl. K sreči je Bu-dečka sama prišla domóv še tist večer in s tem osvobodila nedolžnega jetnika. Brugoč zopet se je pri ognji na paši prežgal Jakčev klobuk. Metal ga je čez plamen in padel mu je na ogenj; komaj ga je še rešil Andrejček, da mu ni popolnoma zgorel; še hudo se je opekel, ko je v ogenj segel pónj. V zahvalo pa je bil zopet le on kaznovan. Bečka sta se nalagala doma očetu ; ta jima je verojel in še Petrovka jih je morala mnogo preslišati, češ, da takó varuje in uči sina, da ga bode vzredila v največjega potepuha in še več takega.
Mati je sina doma trdo prijela. Ta jej je povedal resnico; verojela mu je, ker je bila prepričana, da se jej ne laže; podučila ga je pa tudi, naj odpusti svojima tovarišema in naj vedno prav lepo ravna ž njima.
Andrejček je slušal svojo dobro mater in nekaj časa so se še dosti dobro razumeli. Včasih sta mu kako zabavljico rekla in se po svoje ponorčevala ž njim, a on jima po nauku svoje matere ni odgovarjal in takó je bil mir mej njimi. Ali danes so si zopet prišli prav zelò navskriž. Bilo jih je več skupaj na paši. Kakor po navadi, naredili so si ogenj. Pozabili pa so si od doma vzeti krompirja sè sebój, zatorej so silili Andrejčka, naj gre pod grič na bližnjo njivo ter naj krompirja nagrebe. Ta nikakor ni hotel tega storiti; branil se je, kar se je dalo.
„Moraš iti! mene moraš slušati, jaz sem gospodarjev, a ti si berač," takó je kričal nad njim hudobni Matijček.
„Moraš! saj ti mi damo jesti — naš oče," upil je Jakec, in drugi pastirji so jima pritrjevali. Jokaje je stal mej njimi Andrejček, milo jih pogledoval in govoril :
„Krast pa vže ne grem! Greha ne bodem delal zaradi vas, da bi bil angeljček väruh hud na mene in da bi v peklo prišel." Solze so ga oblile; več ni mogel povedati. — Bečki bi bili sami šli po krompir, ali koj pod njivo je nekdo drva sekal in tega so se bali. Učili so Andrejčka:
„Saj te ne bode nihče videl; pripogneš se, pa se splaziš v razor in prav lahko jih nagrebeš polhen klobuk."
To vse ni nič zdalo ; Andrejček se je še vedno branil in je zatrjeval, da je mati njegova rekla, da je krasti greh in da greha noče delati. Pastirji, vzlasti pa Matijček, jeli so mu zdaj pretiti, da ga bodo, če jih ne sluša. In res so nekateri zgrabili za veje, s katerimi so živino zavračali in je vihteli proti Andrejčku.
Yes v solzah in v strahu je zbežal proti domu. S tem so dobili še le pravi pogum in tekli za njim, ter ga büi z rogovilastimi vejami. A Matijček je, ko so se drugi vže ustavili, pograbil še kamen in ga vrgel za njim, križec : „Svetnik, hinavec beraški!"
Ta dogodek je, kakor je znal in vedel, pripovedoval Andrejček svojej materi. Tudi njej so priigrale solze v oči, in ko jej je na konci na ušesa zašepetal sinček s prosečim glasom : „Mati! pojdiva proč — po svetu; kaj ne, mati, da ne bodem šel nikdar več ž njimi past," mogla mu ni drugega odgovoriti, kakor to:
„Umiri se, dete moje; Bog bode vže skrbel zate in zame, le takó ga ljubi in se ga boj razžaliti, kakor si to danes pokazal." To rekši, pritisnila ga je k sebi in gorko poljubila: — „Z njimi pa ne bodem šel več, kaj nè, da nè?" še vedno mu je to rojilo po glavi ; strahu je kar trepetal ; vže sama misel na to, kar je skusil, pretresla ga je.
„Ne bodeš šel prav nikoli več; jaz bodem skrbela za to; naj rečejo, kar hočejo; pri meni bodeš in meni bodeš pomagal, kolikor bodeš znal in mogel." Zdaj pa idiva domóv, da ti rano obežem ; le umiri se in ne jokaj, saj bode kmalu dobro.
Tolažeč in učeč je peljala mati svojega sina v bližnjo kočo.
n.
Po Ažmanovem dvorišči so tekali otroci. Skrivali so se. Bil je čas, da bi bili imeli vže gnati. Videlo se je, da se jim še ne ljubi. Dekla in hlapec sta vže opomnila Matijčka, a kaj se je ta zmenil za njune besede. Surovo je odgovoril nazaj, če ga je kdo izmej poslov kaj okregal; čutil je, da je domač in da so posli podložni.
„Prav zavoljo teh razposajencev grem takój o Sentjanži proč; da bi me otroci strahovali, tega pa res ne trpim. Bo vže vedel oče, kaj si je vzredil — čez nekaj let," takó se je jezila dekla, ko je videla, da se njenim besedam nepridna svojàt še celò roga in posmehuje.
„Očeta počakajva, Jakec, da bodo šli po Petrovčinega svetnika; sama vže ne ženeva, prav gotovo nè; oče mu jih bodo dali, da jih bode pomnil," takó je svetoval Matijček svojemu bratu.
„In če jim pove, kaj je bilo včeraj?"
„O, le pove naj jim brez skrbi, saj mu ne bodo verojeli ; rečeva jim, da se laže, da le zavračat ni maral iti, pa da je domóv ušel in se na poti pobil."
Oče Ažman v tem pripelje voz detelje domóv. Videč otroke, zagrozi se:
„Ura gre vže na pet in vidva še stojita; kar brž po živino!"
„Sama ne moreva pasti na kótah, nama vsa žival uide," reče počasi Matijček.
„Kje pa imata Andrejastega ; ta tudi ne sme lenobe pasti."
„Noče priti; saj ga čakava, pa ga ni od nikoder."
„Dobro, dobro, grem sam pónj," pravi oče in hitrih korakov stopa proti svojej koči. Ta dan Petrovka ni delala pri gospodarji. Ostala je doma pri bolnem sinu. Bolela ga je glava in pekla ga je; moral se je vže prejšnji dan vleči v postelj. Mati je sedela pri njem in mu pripovedovala o rajnem očetu.
„Ali so bih res naš oče brat Ažmanovega strijca, ki so takó hudi," popra-ševal je deček.
„Res, res, pa tvoj oče so bili tako dobri in prijazni ; saj izvestno še pomniš, kako so te gugali na kolenih in ti pripovedovali o vojakih in vojskah.
V tem prihiti Ažman v sobo.
„Kje imaš zanikrneža? Ali mu vže spet daješ potuho; ahä v postelji — to pa to — le mehkuži ga le, da ne bode za nobeno rabo."
Mirno mu je odgovorila mati:
„Svak moj si — brat mojega rajnega moža — Bog se ga usmili ! in zato ti marsikaj prezrem, češ, da ne misliš tako hudo."
„Kaj govoričiš? Ti, da meni prezreš?"
„Dà, še več; glej tu le mojega sina; prebito glavo ima in tvoji otroci so tega krivi; lahko bi te tožila drugje, pa molčim raje, kér si moj svak. To ti pa enkrat za vselej povem, da bi jaz svojemu otroku ne pustila kar takó brez vsega vzroka pretepati ali kamenjati kogä. Ce je kriv, sama ga kaznujem; da bi se pa otroci mej seboj bili, tega ne trpim. In ker vidim, da je tvojim moj sin trn v peti, ne bodeš ga več videl pri njih, prav nikdar nè!
„Takó; prav lepa reč — le dajaj mu potuho le; zraven ti pa še povem, da se lože ogneš mojih otrok, se pa še odmakni za nekoliko od naše hiše. Za kočo imam dovolj gostačev, boljših kakor si ti in še koristnejših za hišo. Do sv. Lu-keža — tedaj čez tri tedne — preskrbi si drugo stanovanje. Ali si razumela?" Izgovorivši te besede, hlastno zaloputi vrata in v jezi otide.
Hildo so zadele te besede ubogo mater. „Tedàj na zimo naj si iščem drugega stanovanja — in kje? za božjo voljo, tii v bližini jih je povsod vže dosti. Zato sem tedaj delala po leti, da me po zimi proč zapodi. O ti moj Bog! pomagaj nama."
Pokleknila je zraven sinove postelje in na glas molila nekaj očenašev ; solzeč se odgovarjal jej je Andrejček. Nekako pomirjena je potem vstala, rekoč:
„Izvestno bode nama Bog pomagal; trdno zaupanje imam na njegovo pomoč."
„Kaj nò, pa oče bodo tudi pri Bogu prosili za naju," pristavi dobrosrčno in zaupljivo Andrejček. „Bodo, se vé, da bodo, in drugje nama bodo izprosili boljši dom kakor je tukaj ; če pa ne na zemlji, nama bodo pa v nebesih preskrbeli najlepšo in najboljšo domačijo. Oba sta se ufešila.
Sv. Lukeža dan je bilo vže precej mrzlo. Burja je pihala čez hribe, in brila z vso silo ; malo_ jih je bilo, ki so ta dan hodili iz dòma. Po griči za Ažma-novo hišo sta stopala vže precej zgodaj dva popotnika — mati in sin. Petrovka in Andrejček sta zapuščala svakovo kočo. Mati je imela na glavi jerbas, v njem pa obleko in druge potrebne stvari. Kozo in več drugega je prodala. Namenjena sta bila v Bikovje — kakih devet ur oddaljeno vas, kder je imela mati neko teto — ubožno, kakor je bila sama. Pa sila je bila huda; drugače ni bilo mogoče; teta je bila jedina, na katero je še zaupala. Sla sta tedaj, in s težkim srcem sta zapuščala kraj, ki jima je bil takó priljubljen in drag dom. Vrh griča sta se ustavila in se ozrla nazaj; vsa ravan se je razprostirala pred njima; dobro sta razločila kočo, katero sta zapustila za zmirom.
„Z Bogom! Bog jim odpusti, ki so naju pripravili ob dom," vzkliknila je mati. „Midva sva jim; kaj nè, Andrejček, tudi ti nisi nič hud na Matij čka ali na Jakca?"
„O nič; kakor ste mi rekli, molil sem vsak dan za njiju; in včeraj zvečer sem ju iskal, da bi jima dal srečo v slovó; pa sta ušla, ko sta me zagledala," dejal je Andrejček.
Izogibala sta se velike ceste ; po stezah se je hitreje prišlo in tudi ljudi nista srečavala, ki bi bili izvestno radovedni vsak posebej hoteli slišati, kakó in kaj. Andrejček ni omagoval ; držeč se matere za krilo, krepko je stopal poleg nje.
O póludne sta v hosti kosila. Mati je kupila vže prej kos sira in s kruhom sta ga jedla za obed.
„Andrejček, vidiš: ves svet je zdaj najino ognjišče. Poglej, koliko se jih redi pri tem splošnem ognjišči; kolikim se tu kuha kosilo. Crviči, hróstki, metulji, ptički, vsak dobi svoj kos — nobeden ne gre prazen od mize. Za vse je pogrnena, za vse pripravljena. Bog sam jim kuha in urejuje. Izvestno tudi naju ne bode pozabil. Kjer je za vse druge, tam bode tudi za naju," takó je govorila vdana v božjo voljo plemenita mati. Andrejček je nekaj časa molčal in gledal prčd-se, potem pa pravi:
„Pa črvički in taki mali ptički so tù zunaj doma; lehko vse vedo, kje se kaj dobi." — ..Pravo govoriš; tudi za človeka je najbolje, dokler še more biti pri domačem ognjišči. Doma je zmirom najlepše, najljubše; na ptujem se vsakemu le toži. Pa saj midva nisva še iz doma. Le poglej ; ravno tisti hribje snežniki se vidijo od tukaj, kakor sva je videla od svoje koče: ljudje ravno tako še govore, kakor midva; ravno tako mislijo in Boga časte, kakor midva. Saj sva še vedno doma. In če bi vse drugo se izpremenilo, saj je v nebesih nad nama še ravno tisti Bog. kakor nekdaj ; najin dobri Oče, ki izvestno ne bode pozabil svojih otrok."
Takó sta se razgovarala še precej časa. Okrepčana sta potem vstala in šla dalje. Vedno počasneje sta hodila in še-le proti večeru se bližala Bikovju. Teta ni imela svoje hiše. Služila je od svojih mladih nog pri jednem gospodarji in na stara leta jo je pridržal mladi logar z vso silo pri sebi, da-si bi bila rada šla kam drugam bližje k cerkvi gostovat. Dal jej je sobico pod streho in hrano, če je hotela. Delati ni imela drugega, kakor to, da je malo popazila na gospodinjstvo, če je vse v redu, in malo pogledala za otroka. Janezka in Barbko. Ta dva sta jo ljubila, skoraj bolj kakor mater. Vedno sta bila pri njej.
Logarjeva hiša je bila precej na samem ob robu gozda, katerega je imel mladi gospodar v svojem nadzorstvu. Petrovka je vedela za njo; bila je vže pred več leti jedenkrat tii pri teti. Bog ve, kako bode — takó je premišljevala -— kakó me bode teta vzprejela, ali mi bode mogla dati zavetišča, ali bode hotela?
„Andrejček, zdaj-le še po tihem izmoli jeden očenaš, da bi se vse prav izšlo in po sreči," pravi na glas, ko se zavijeta po vrtu proti hiši. Psi, čuteč, da prihaja nekdo, zalajajo na vso moč ; deček se kar ves strese ; tudi materi se zdi, da je to slabo znamenje. Po stezi prihaja mlad, krepak mož s puško na rami.
„Kam pa, kam takó pozno? Pri nas ne prenočujemo radi. V vas pojta raje, v vas," takó ju ogovori; sumljiva se mu zdita. Andrejček se plašno skrije pri teh besedah za materino krilo; boji se moža s puško. „Ne zamerite nama, da sva tako pozna; prosiva le, da nama poveste, če so še pri vas teta Jera," skoraj boječe odgovori Petrovka; zdelo se jej je, da je tudi zadnje upanje splavalo vže po vodi.
„A, teto Jero hočete? Ste morda sorodniki ? Če je takó: Bog vaju vzprejmi! Ne zamerita moje osornosti; pri nas mora tako biti; smo na samoti," prime ju prijazno za roke in pelje v hišo.
Takój v veži jima pride nasproti stara, priljudna ženica vodeč malo deklico ob roki. Ozré se na prišleča; spozna ju:
„O Bog te vzprejmi, Anica! Prav, prav da me obiščeš; kaj nè, to je pa sinček tvoj. Kako mu je vže ime?"
„Andrejček sem, teta," odgovoril je pogumno deček.
„Tedaj Andrejček; le idirao v hišo, da bodeta kaj vžila in si odpočijeta, potem se pa zgovorimo. Prav do srca sem vesela, da prideš; vsi moji, mislila sem si, pozabili so name, 110 prav, da sem se motila."
Stara žena ni vedela, kaj bi bila storila od veselja. Saj se vsak veseli, če od domačega kraja koga na ptujem vidi, še bolj pa, če sorodnika. — Logar je takój prinesel kruha in vina; žena njegova pa je prišla vprašat, kaj želita gosta za večerjo. Naša dva znanca sta bila seveda tudi vesela; čutila sta se domača in pozabljen je bil hipoma ves trud prešlega časa. Bazgovarjali so se še splošne stvari o potu in se seznanjali drug za drugim, ko sta Andrejček in Barbka vže kot največja prijatelja kramljala med seboj.
„Poglejte ju no, kako se razumeta ! — Barbka, ta deček bo pa zdaj pri nas ostal," oglasi se logarica.
„O saj ga ne pustim proč," pravi dekletce in poboža z ročico radostnega Andrejčka.
Tù priteče še Janezek, in zdaj mej otroci ni bilo veselja ne kraja ne konca. Takój so se sprijaznili in Andrejček je zabeč dolzega pota vže šel za njima, kamor sta ga vlekla, kazat mu vsak svoje igrače v zgornjici. Logarica je šla za njimi, da jim je posvetila:
„Sam Bog ve, odkod imata naša dva najedenkrat toliko poguma. Sicer ju ne spravi nihče zvečer v zgornjico. Danes pa kar na vse pozabita."
V tem je Petrovka jela pripovedovati, kaj jo je pripeljalo semkaj. Blaga teta si je često obrisala solze in rekla vmes:
„Bore Anica! koliko si skusila."
Ni še vedela, da jej je mož umrl in še na tako žalosten način. Ni čuda; na kmetih si ljudje ne pisarijo radi in v tako velikej oddaljenosti se tudi vse ne more izvedeti. Vsa ganena je rekla:
„Tedaj vdova, vže dve leti! O le utolaži se; Bog te izvestno ne bode zapustil. In jaz tudi ne; kar je v mojej moči, pomagala ti bodem; saj sva bila taka prijatelja s tvojim rajnkim očetom — mojim bratom. Morda koj pri meni lahko ostaneš."
Vesela je poprijela Petrovka teto za roko in se hvaležno ozrla na njo.
(Konec prihodnjič.)

Zlata maša.
e poglej jo, ljubeznivi čitateljček, to podobo, kako je lepa! Kdo neki je ta mož sivih las in velih lic? — Pa saj poznaš, kaj nè, to častitljivo lice? Kako bi ga ne, saj je naš sveti Oče, papež Leon (Lev) XIII., poglavar katoliške cerkve, katere udje smo! Koliko lepega si vže slišal o papeži od gospoda kateheta, koliko koristnega si se vže učil v katekizmu o katoliškej cerkvi!
Ravno zadnji dan lanskega leta (1887) pa je slavil naš ljubljeni poglavar katoliške cerkve, namestnik Kristusov, posebno slavnost, kakeršna je le malokomu dana na tej zemlji. Praznoval je slavnost, katere se je veselil, veseli se in se bode veselil ves katoliški svet; praznoval je slavnost, katere se je udeleževalo in se je udeležuje na milijone in milijone krščanov, na starem in novem svetu, osobno in v duhu. — Kaka je neki ta slavnost, mladi čitatelj? — Imenitna je, nekaj posebnega je. Kot dober kristjan jo vže veš, kaj ne? Saj si tako pridno molil v cerkvi in prosil Jezuška v jaslicah, da varuje našega Očeta, da ga ohrani in
potrdi v vsem dobrem, da bode še nadalje in še dolgo tako modro vodil verne ovčice, kakor je je vodil do sedaj.
Na Silvestrov dan tisoč osemsto in sedeininosemdesetega leta je preteklo ravno petdeset let, kar je daroval naš sedanji papež Leon XIII. svojo prvo sveto mašo. Ako pa je duhovnik opravljal vže 50 let nekrvavo daritev nove zaveze, pravimo, da ima zlato mašo. In zlato mašo je imel omenjeni dan tudi naš sveti Oče.
Ako dožive roditelji 50 let svojega zakona, kako sočutje! Ako učitelj goduje petdesetletnico svojega učiteljevaiija. kako zanimanje! Ako slavi župnik svojo zlato mašo, kako veselje! — Na Silvestrov dan pa je praznoval Oče vseh vernikov, poglavar katoliške cerkve, petdesetletnico svojega zakona s katoliško cerkvijo, petdesetletnico svojega učiteljevanja v vinogradu Gospodovem — svojo zlato mašo. Kako sočutje, kako zanimanje, kako veselje mora polniti v takih trenotkili naša mlada srca! S pesnikom vzklikniino:
Zlate poroke — Očetov dan,
Praznik najčiščega zemlje zakona.
Vsem naj zaori nam vsklik glasan:
Živio Oče! — Bog živi Leona! (Ivan Krek.)
Pravo ime našega papeža se glasi: J o ah im Peči (Pecci). Luč sveta je zagledal 1810. 1. v mesteci Karpineto ob jugu večnega Rima. Z osmimi leti se gre šolat v Viterbo in po smrti svoje matere v Rim. koder dovrši svoje nauke. Leto po očetovej smrti, 1837. L, prejme zakrament sv. mašnega posvečevanja. Se tisto leto ga imenuje papež za svojega poslanca, osem let pozneje pa za škofa v Peružiji. Po tridesetletnem vladikovanji ga izvoli rajni papež za ključarja rimske cerkve in 1878. 1. mu je sledil na papeškej stolici.
Takó je dosegel Joahim Peči najvišjo čast in mesto na zemlji — krono pa-peško (v 3. dan marca meseca) kot Leon, trinajsti tega imena. Mnogo je storil za svojih mladih let, mnogo kot poslanec, kot škof. kot ključar papežev. Se kot deček je mnogo molil v domačej kapelici in kazal svoje radodarno srce. Kot učenec in dijak se je odlikoval v učenji, da so pisali njegovo ime v zlato knjigo. Koliko zavozlanih vprašanj je rešil kot poslanec, koliko dobrega je storil kot škof, koliko spretnost je pokazal kot ključar papežev! A najlepše odseva njegova delavnost, njegova modrost in svetost na veličastnem prestolu papeškem! Kmalu bode razgrnila po-vestnica deset let pred naše oči r kar je začel voditi častitljivi starček čredo Gospodovo. In kako jo vodi! Vidi se mu. da ga prešinja modrost, kakeršna prija le krmarju Kristusove ladije; vidi se mu, da ga podpira milost božja. Kot učenjak pošilja mej svet svoje okrožnice*), v katerih temeljito izpodbija krive nauke in krepko dviga krščanska načela, neustrašeno kaže na pogubonosne nazore brezverstva in krasno slika plodonosno bogoljubno življenje. Kot državnik kliče mir in spravo narodom in vladarjem, poteza se za svoje ovčice in umno razmotava zapletena vprašanja, da se mu klanjajo celò sovražniki in neverniki. Kot Oče skrbi po roditeljski za svoje otroke, da se utrjuje kraljestvo božje, ustanavljaje nove škofije, in širi vera Kristusova, oživljaje nove misijone. Prijatelj je molitvi, oznanivši
*) Okrožnice (encyclicae) so pisma, v katerih naznanja papež škofom svoje želje in ukaze.
trikrat sveto leto, dvignivši pobožnost rožnega venca; prijatelj je lepim umetnostim, prijatelj časnikarstvu, prijatelj radodarnosti in skromnosti. — Tak in tolik je duh Leonov!
In kaj je papež Leon XIII. nam Slovanom? — Tisoč let se je vže izlilo v morje preteklosti, kar sino bili Slovani toliko obdarovani od papeške stolice, kolikor pod modrim žezlom Leona XIII. Še deset let ni, kar so položili tiaro*) na glavo Joahimu Peči-ju, vender nam je naklonil vže toliko očetovske ljubezni, toliko posebnih milostij. — Leta 1880. nam je poklonil znamenito okrožnico o sv. Cirilu in Metodiji, slovanskih apostolih, v katerej razodeva na diven način svoje sočutje, ljubezen in skrb do slovanskih narodov in zapoveduje, da se praznik sv. Cirila in Metodija praznuje po vsem katoliškem svetu. -— Ravno takó je za-povedal češčenje sv. Jozafata, poljskega škofa in mučenca, po vsem vernem svetu. — V Rimu je dal sezidati in okusno okrasiti na svoje troške v cerkvi sv. Elementa dragoceno kapelico na čast in spomin sv. Cirila in Metodija. — Zedinjenim Rusom v Galiciji je preskrbel previdne voditelje in ustanovil škofijo v Krakovu. — V Bosni in Hercegovini je ustanovil tri nove škofije z nadškofijo v Sarajevem. — Bolgarom je naklonil dve novi škofiji in nadškofijo v Carjem gradu. — Katoličanom v ćrnej gori je ustanovil škofijo barsko in jim dovolil slovansko bogomolje, t. j. da smejo službo božjo opravljati v starem slovenskem jeziku, kakor jo opravlja do sedemdeset milijonov drugih Slovanov — nezedinjenih z rimsko - katoliško cerkvijo.
Poglej, mladi čitatelj, takó ljubi naš ljubljeni Leon Xin. slovanske narode, takó odlikuje nas Slovane! — Zato pa so se mu Slovani tudi hvaležne skazali, ko so romali 1883. 1. v Rim. poklonit in zahvalit se mu za tolik velikodušen dar, kolik je okrožnica „veliko opravilo" o sv. Cirilu in Metodiji. Zato so poslali preteklo leto radi lepe darove papežu na spomin petdesetletnice njegovega mašništva, zato bodo romali zopet letos v „večno mesto," pokazat ljubezen in udanost do svojega dušnega Očeta.
Kronanci in maziljenci, duhovniki in neduhovniki. gospod in kmet, bogateč in ubožec, romajo pred vrhovnega cerkvenega poglavarja; cesarstva in kraljestva, škofije in župnije, mesta in vasi pošiljajo svoje darove namestniku božjemu na zemlji. — In ti, mah čitatelj? . . . Kaj nè, v Rim ne pojdeš, ker je predaleč. Kaj nè, darov tjà ne pošlješ, ker jih nimaš. Kaj torej?
V duhu se veseli, veseli se tega dne. ko je praznoval sveti Oče svojo zlato mašo! Iz dna srca mu zaželi, da živi in deluje in vlada še mnogo let! Goreče prosi nebeškega Očeta, da mu ohrani zdravje in veselje! Moli zanj, da nam še dolgo sveti ta luč z neba.	b.
rabici vedo, Kde hrane dobó ; Naj iščo sami, Kder prav se jim zdi!
Po zimi.
Seničič pa trop Ne vé za naš strop : Zato pa jim mi Trosimo jedi!

*) Tiara = papeževa kapa.
fflÉ^	Rim.
-KlOtim, ki je danes glavno in stolno mesto italijanskega kraljestva, stoji deloma na ónem mestu, kder je stal nekdaj stari Eim v starem veku. To pre-slavno mesto je bilo zidano 758. 1. pred Kristom in je bilo središče nekdanje velikanske rimske države, a pozneje je postalo središče katoliškega krščanstva, kar je še danes. Stari Eim je po večjem stal ob levem bregu reke Tibere na sedmerih gričih, katerih danes ni več možno do dobrega spoznati. Staro mesto je bilo na palatinskem hribei; ko se je pa Eim zaradi svoje ugodne lege začel širiti, naselili so se ljudje polagoma tudi po kapitolinskem, celijskem, aventinskem, eskvilinskem, viminalskem in kvirinalskem hribei: takó je bilo namreč ime sedmerim hribcem, na katerih je stalo to pre-slavno, večno mesto v starem veku. Pozneje so k mestu prištevali tudi hribček J a n i k u 1 ob desnem bregu Tibere. Ciin mogočnejši so postajali stari Bimljaui, tem lepše je bilo tudi njihovo mesto, a najlepše je bilo izvestno za časa rimskih cesarjev. Takrat se je Eim odseval od mnogo prelepih templjev, gledališč, vladarskih hiš in drugih umétalno sezidanih poslopij. Trgi so bili olepšani z raznoterimi umetnostmi, recimo : z vodnjaki, kamenimi kipi, stebri in slavoloki. Takrat so stanovali imoviti Bimljaui po prekrasno sezidanih palačah, kakeršnih niti stari kralji imeli niso. A pustimo na stran, kar je bilo nekdaj, in oglejmo si le površno to preslavno mesto vsega krščanstva, kder prebira naš preljubljeni sveti Oče, papež Leon XIII., namestnik Kristusov in poglavar naše svete katoliške cerkve.
Eeka Tibera s svojo rumenkasto vodo se počasi vije skozi mesto. Pet mostov spaja desno in levo stran rimskega mesta. Ob dolenjej Tiberi se razprostira rimska nižava ali tako zvana Kampanja di Borna, ki je sèni ter tjà rodovita, a drugod močvirna in mahovita. Ceste rimskega mesta so z majhnimi izjemami ozke in umazane. Na pročelji mnogih palač se vidi vže od zunaj, kako zanemarjene so bajè tudi od znotraj. Čudno je posebno to, da priprosto ljudsko življenje seza do srca rimskega mesta. Sredi mesta lehko vidiš vole, ki vlečejo priprost kmetski voz po nekdaj tako slovečih javnih trgih mimo najlepših rimskih palač. Ondu vidiš zopet kakega pastirja, ki žene kozjo čredo mimo tebe skozi ozke mestne ulice. A na velikem podolgastem trgu, ki se ,,Forum" imenuje, lahko opazuješ priprosto italijansko ljudstvo v njegovej vsakdanjej priprostosti. A bodi si temu kakor koli. Eim je in ostane svetovno mesto in središče katoliškega krščanstva. Eim ima 828 cerkva, mej katerimi se najbolj odlikuje cerkev sv. Petra, ki je največja in najslavnejša. Dolga je 215 metrov in visoka 158 metrov; vänjo gre do 80 tisoč ljudi. — Druga znamenita in največja cerkev je papeževa prava cerkev sv. Janeza v Late-ranu (omnium ecclesiarum urbis et orbis mater et caput) s prekrasno kapelo Corsini, kder na veliko soboto krsté Žide in Turke.
Mej palačami nam je omeniti v prvej vrsti papeževo stolico ali Vatikan, ki je največje poslopje v Evropi. Vatikan ima 22 dvorov, 4422 sob in dvoran , s prelepo Sikstovo in Pavlovo kapelo in Eafaelovimi umotvori. Tii je tudi najimenitnejša knjižnica vsega sveta, ki šteje mnogo čez 24000 rokopisov; tu je zbirka imenitnih po vsem svetu slovečih slik in zbirka raznovrstnih starin in starodavnih umetniških izdelkov. Omeniti nam je dalje Laterana in Kvirinala. Do 1304. 1.
je bil Lateran stolni grad papežev, pozneje pa Kvirinal navadno stanovališče papežev vladarjev.
Mej drugimi palačami nam je omeniti prekrasne senatorske palače (palača starešinstva), ki ima v čveterovoglatem stolpu 8745 kilogramov težek zvon, s katerim se naznani smrt papeževa. — Znamenita je tudi Barbarinijeva palača z
bogato knjižnico in zbirko dragocenih slik ; palača Borghese ob reki Tiberi slovi zaradi lepe zbirke dragocenih slik in lepih vrtov malo ne po vsem svetu.
Med največja poslopja rimskega mesta sme se prištevati tudi palača di Venecia, ki je svojina avstrijskega cesarstva in zdaj stolica avstrijskega poslanstva. Vseh drugih znamenitih poslopij, ki jih štejejo nad šestdeset, ne moremo tii naštevati, ker bi nam vzelo preveč prostora, samó toliko naj še povemo, da ima Rim najlepše muzeje, v katerih se hranijo dragoceni umotvori najslavnejših umetnikov. Rim je mesto umetnosti in zbirališče umetnikov vsega sveta.
Da bodete imeli vsaj nekoliko popolnejšo sliko o rimskem mestu, omeniti nam je še spomenikov in ostankov dragih poslopij, ki so bila postavljena in sezidana v kinč nekdanjega starega Rima. Tu je v prvej vrsti nadgrobni spomenik cesarja Hadrijana, ki so ga pozneje v trdnjavo izpremenili in ga danes „angeljski grad" imenujejo. Vodovodi, ki jih je sezidal Agripa, napajajo še danes vodnjake rimskega mesta. Pantej (sedaj santa Marija della Rotonda), okrogel tempelj, ki ga je za cesarja Avgusta sezidal Agripa ; podrtine velikanskega gledališča, ki ga je pozidal cesar Avgust; mnogobrojni še danes dobro ohranjeni slavoloki, spominski stolpi, obeliski, in nagrobni spomeniki. Vse to in še mnogo drugih spomenikov iz dòbe starih Rimljanov lehko vidiš v Rimu. Denašnja podoba vam kaže le majhen del rimskega mesta, na katerej vidite takó imenovani „angeljski grad," bivši mavzolej cesarja Ba-drijana in pa cerkev sv. Petra.	j. t.
-K-
Če bo prišlo, ne bo prišlo; če ne bo prišlo, bo pa prišlo.
(Narodna pripovedka.)
JOLaj je to? — Zastavica, kaj nè da, otroci? — A jako čudna zastavica, T^L^katere izvestno ne uganete; saj je še sam cesar Jožef n. in pozneje njegovi ministri in svetovalci niso uganili, in vender jo je zastavil prav priprost kmetič. — Da si ne bodete belili svojih mladih glavic, povem vam raje vso stvar kar naravnost sam takó, kakor jo je meni pripovedoval Martin Jordan, katerega vi, se ve da, ne poznate, a pri nas ga pozna vsak otrok, — in to, kar on pové, gola je resnica, ker on nikdar ne laže, posebno če ga ni zraven —, kakor sam pravi. Poslušajte tedaj, kaj pripoveduje naš Martin!
Za časa svojega bivanja na Kranjskem, sprehajal se je cesar Jožef II. nekega dne, kakor po navadi, priprosto oblečen, da bi ga vsak ne spoznal, ob travnikih in njivah nekje tam na Dolenjskem. Na jednej teh njiv ugleda kmeta, ki je ravno pšenico sejal. „Bog daj dobro srečo !" ogovori cesar kmetiča po lepej dolenjskej navadi, — ..Kako je, očka? Ali bodete kaj prida pridelali?" Kmet se popraska za ušesi, ter čemerno odgovori : „Nil, nù, če bo prišlo, ne bo prišlo, — če ne bo prišlo, bo pa prišlo." čuden odgovor! — Cesar misli in misli, kako bi si tolmačil te kmetove besede, a ne more prave pogoditi ; zatorej prosi kmeta, naj mu reši zastavico. Segavi kmetič, kateri ni imel posebnega zaupanja do gospode, brani se in brani, in še le, ko se mu cesar razodene, razloži mu stvar takó-le: „Vidite, presvitli cesar, tukaj-le blizu moje njive na ónej strmej pečini gnezdi sila veliko divjih golobov, katerim gre moja pšenica posebno v slast. Ce pridejo tedaj golobje mojo pšenico zobat, potlej je ne pride mnogo v moj skedenj,
da bi jo omlatil ; — če se mi pa posreči, da preženem požrešne ptice, prišla bode tudi pšenica v moje shrambe. — „To si treba zapómneti," misli cesar sam v sebi, ter pravi kmetiču : „Dobro ste jo pogodili, oče, — tu imate pet tolarjev za vašo zastavico, ali s tem pogojem, da živemu človeku ne poveste rešitve zastavici dotlèj, dokler mene stokrat ne vidite v vašej hiši, — sicer zapadete glavo." „Vže dobro," odgovori kmet; spravi tolarje, ter orje dalje, a cesar se vrne domóv.
Kmalu potem je bila velika pojedina pri cesarji, h katerej je bilo povabljeno mnogo imenitne gospode. Pri tej priliki pravi cesar zbranej gospodi, da jim pové zastavico, katere izvestno nihče ne ugane. Napravijo veliko stavo — je-li bila pečena goska ali polavnjak vina — to je naš Martin vže pozabil, kar pa nič ne de, stavili so vse jedno, ter določili za rešitev zastavice namenjeni čas. — Ministri in svetovalci ter vsa druga imenitna gospoda belijo si lase z zastavico : „če bo prišlo, ne bo prišlo, — če ne bo prišlo, bo pa prišlo" ali zaman, — vsa njihova bistroumnost je bila brez uspeha. Našla pa se je vender zvita buča, katerej je bilo dobro znano, da cesar rad občuje nepoznat s priprostim ljudstvom, in ta zvita glava je bila cesarjev prvi svetovalec. Ta prehodi vso okolico ter pozveduje s kom je cesar v zadnjem času občeval (da cesar zastavice ni sam izumil, tega je bil prepričan) ter nazadnje res naleti na kmeta, kateri se sicer uda, da je cesarju zastavil omenjeno uganko, ali rešitve pa svetovalcu, spominjaje se cesarjeve grožnje, nikakor povedati noče. Cesarski svetovalec mu ponuja deset, petdeset, sto srebrnih tolarjev, ali vse zaman. Vsota dvesto tolarjev pa vender zapelje kmeta do izpovedbe. Vesel se vrne cesarski svetovalec domóv, a ne menj vesel spravi zviti kmetič lahko zaslužene srebrnjake.
Za rešitev zastavice določeni dan pride. Cesar se zbranej gospodi nagajivo posmehuje, ker si je bil v svesti, da zastavice nihče ne ugane. Ali kako se začudi cesar, ko mu prvi svetovalec reši zastavico, a še bolj se razjezi ko mn na njegovo zahtevanje izpove, kako je prišel do prave rešitve.
Pošljejo orožnike po kmeta, ki je kaj takega tudi pričakoval. Vzemši od svetovalca podarjenih mu dvesto tolarjev s sebój, otide radovoljno z orožniki.
„Glej, glej, tak mož beseda si ti!" nagovori ga cesar ostro. ..ali ti nisem pod smrtno kaznijo ukazal molčati dotlèj, da me stokrat ne vidiš v svojej hiši?!" — „Dane besede jaz nikakor nisem prelomil," odgovori kmet predrzno. Glejte, cesarska svitlost! ko sem Vas videl desetkrat, nisem se hotel udäti, ko sem Vas videl petdesetkrat tudi ne, isto tako ne, ko sem Vas videl stokrat; a ko sem Vas videl dvestokrat, povedal sem še le skrivnost: — kdo je tedaj prelomil besedo?" „Nesramni lažnjivec!" zarohni cesar nad njim, „saj me niti jedenkrat ni bilo v tvojej hiši, kako si me tedaj videl dvestokrat?!"
„Motite se, presvitli cesar," odreže se pogumno kmetič, ter strese tolarje iz vrečice na mizo, „ali ni na vsakem izmej teh tolarjev Vaša podoba in ali ni tukaj-le 200 tolarjev, — blagovolite le prešteti, in potlej povejte, ali Vas nisem videl dvestokrat v svojej hiši?" — Vsi navzoči se smejejo kmetovej zvijači, in ko cesar ukaže, odhajajočemu kmetu za njegovo prekanjenost še sto tolarjev odšteti, smijal se je kmetič še najbolje.
Ce se je cesar Jožef II. tudi smijal, našemu Martinu ni znano, a plačati je moral óni polovnjak vina ali gosko, ali kaj je vže bilo in to ni Bog si ga vedi kaka malenkost.	_ __F Medič
—•♦< 16 >♦.—-Bodimo usmiljeni in odkritosrčni.
(Narodna pripovedka.)
j|OLo sta naš Božji Zveličar in sveti Peter popotovala po svetu, prideta do -^l^nekega sela (vasi). Kreneta jo v gostilnico ter prosita za prenočišče. Neusmiljena gospodinja pa jima reče : „Pri nas vže ne moreta ostati. V tej sobi bomo imeli veselico a po drugod imamo polne shrambe različnega blaga. Popotni ljudje pa imajo tudi radi smolaste roke in le prerado se jih kaj prime." To rek,si, pokaže jima na bližnjem gričku ubožno kočo, rekoč: „Tja gori pojdita, pri ónej hiši radi prenočujejo prosjake.".
Zveličar in sv. Peter se obrneta ter gresta naravnost proti ubožnej koči. Ko prideta tjà, poprosita za stan, katerega jima usmiljeni ljudje takoj dado. A siromašni ljudje bi tudi radi postregli popotnikoma ter začno zbirati drobiž po hramih, da bi poslali po bokal dobrega vina v poprej omenjeno gostilnico. Ali Zveličar jim reče: Cimu bi pošiljali v gostilnico po vina, ko ga imate sami doma?" Ubožni gospodar gre v klet, in glej ! v kleti so polni sodi najboljšega vina a na policah je vse polno suhega mesa in drugih stvari za prigrizek, v kašči in skrinjah je polno žita in drugega blaga. Tudi denarjev se ne manjka. Z jedno besedo: pravi blagoslov božji se je razlil nad ubožno hišo, kder je bilo poprej le pomanjkanje in beda.
Ošabnej gospodinji pa je še tist večer zbolel mož in vsa živina je poginila še tisto noč. Vino iz polnih sodov je izteklo do zadnje kapljice po kleti. Takó kaznuje pravični Bog skopuhe in neusmiljene ljudi vže na tem svetu.
Pri ubožnej hiši pa je ostal še dalje blagoslov božji. Y sadovnjaku je bilo vse polno lepo rudečih in dišečih jabolk. Zaželel si jih je bližnji graščak. Da bi njegovej želji ustregli, pošljejo mu jih polhen košek. Ali deček, ki je nesel jabolka v graščino, bil je hudoben. Srečal je na poti dva popotna moža, ki sta ga vprašala: „Deček, kaj neseš v košku?" „Nič!" odgovori deček, smeje se popotnikoma ter gre dalje svojim potem. Ko pride deček v graščino, vidi, da je prinesel prazen košek. — Graščak se razsrdi nad njim in ga kaznuje, ker si je mislil, da se hoče deček šaliti ž njim. Yes osramočen se vrne domóv.
Drugič pošljejo starši drugega dečka z jabolki v graščino. Ta je bil prijazne in odkritosrčen. Tudi ta sreča na poti dva popotnika, ki ga takisto vprašata, kakor poprejšnega. Deček jima pokaže jabolka, rekoč: „Vidita, prijatelja, lepa dišeča jabolka imamo pri nas. Vzemita si jih nekoliko. Nesem je našemu dobremu gospodu graščaku." Popotnika se mu zahvalita za ponudbo ter mu obljubita blagoslov božji. Deček pride vesel v graščino ter odda graščaku poln košek lepó dišečih jabolk. Graščaku se deček takó dopade, da ga vzame za svojega, ker svojih otrok pri graščini niso imeli. Ko se je graščak vže zelò postaral, izročil je posinovljenemu dečku graščino, zemljišče in vse drugo blagó, kar ga je imel. Takó deli Bog usmiljenim, prijaznim in odkritosrčnim otrokom svoj blagoslov.
Zapisal G. Križnik.
MR*" Dalje v prilogi.
k i. listu 1888. t.
K a Krasu.
i.
krivnóstne kraške ste vode, Kodi se potok, spet umira, Na dan prihaja, a požira Globoko brezdno spet ga v sé.
Li niste kraške ve vodé Begočih let podobe vèr ne ? Iz večnosti se neizmérne Begoča leta nam rodé.
A kratek, ob ! je leta ték ! Nakrät izgine v večnost némo, Rodi se drugo, ž njim mi grémo ; Pa spet je tajni skrije vék.
A večnost tudi nas enkrat Sebój v skrivnóstni kraj pozóve. Rabimo prav sedanje dnóve, Da bomo v raj šli stanovàt.
n.
Puščoben ti si, kraški svet ! Po gričih, ki so brez zelénja, Tu brije burja in ne jénja; Kedó ti more hvalo pet' ?
Vender si slaven, kraški svét ! če tvoja je zunanjest huda, Pa v sebi mnoga kriješ čuda, Ki gleda ptujee jih zavzét.
Osrčje svoje kažeš ti, Podzemske gledamo prostore ; Kedó pa popisati more Njih kras, ki čara nam oči?
če zreš samó na lice, glej, Da lice, dragi ! te ne zmòti ; A notranjej sred lepoti Ostane cena za vselej.
Fr.. Krek.

Otrokova večerna molitev.
ngeljček prijatelj moj, Varuj skrbno me nocój! Tu se vstopi k glavi mi In zatisni mi oči. In ko späval bom sladkó, Vzemi v sanjah me v nebó! Deni tjà me pred Bogä, Da ga zrl bom iz sreà; Da v molitvi tam pred njim Svoje prošnje položim Za vse óne, ki za mé Po očetovski skrbé: Da očetovo glavó,
čuval mater bo skrbnó; Brate drage in sestré, In učitelje skrbnó. Oh za tem pa nesi me Tjà do Božje Matere, Ki v naročji Jezuška Ljubeznivo péstova. Prosil bodem jo lepó, Da me ona zmirom bo Zlà in greha branila, Za nebó pripravljala. — Zdaj pa, angelj, lahko noč! Skaži svojo ini pomoč!
J. Rejec.
Koliko je vreden jeden „Oče naš."
adar koli molimo, opravek^imamo z Bogom: ali ga česa prosimo, ali mu kaj potožimo, ali se mu pa za kako dobroto zahvalujemo. Lehko rečemo : Molitev je i pismo našega srcà, katero pošljemo Bogu iz te sòlzne ^ doline, iz tega svetä. Vera naša je pa nebeški pismonoša, ki nam to pismo nese k Bogu samemu. Po molitvi čutimo vselej nekak blažen mir v našej duši. Ta mir pa je vže odgovor božji. Po molitvi se nam zazdi, kakor bi se ogreli v žarkih nebeškega solnca. A najlepša molitev je „Oče naš.u Da vidimo, otroci ljubi, kako lepa je ta molitev! Zaónè se takó: „Oče naš, kateri si v nebesih/" Tii imenujemo Boga našega Očeta. Ako je Bog naš Oče, — nu potlej smo mi v nekakem sorodstvu ž njim. In to smo tudi, ker nas je Bog, naš Oče, po svetem Duhu pri sv. krstu posinóvil in za dediče nebeškega kraljestva storil. Naše pokolenje (rod) je torej zelo visoko in slavno. Mi smo rod Božji. In če prihajamo iz takó slavnega rodu, treba je, da tudi živimo, kakor se spodobuje takej rodovini: lepó in dostojno. — Mi smo otroci večnosti, otroci nebeškega kraljestva, plemiči Boga samega!
„Posvečeno bodi tvoje imé!u Ime božje posvečujemo, kadar širimo pravo krščansko izomiko v čast božjo mej ljudi na zemlji ter Boga častimo z lepim in pobožnim življenjem.
„Pridi k nam tvoje kraljestvo!u Kraljestvo božje na zemlji je sveta cerkev Kristusova. Cerkev Kristusova pa je kraljestvo resnice, pravice in miru. Zatorej molimo, da bi mej vsemi ljudmi po vsem,svetu vladala : resnica, pravica in mir božji.
„Izidi se volja tvoja, kakor v nebesih takó na zemlji!-. Volja božja nam je razodeta v svetoj katoliškej cerkvi. V tej prošnji Boga prosimo, da bi vsi ljudje delali samó to, kar Bog hoče. Da bi se njegova sveta volja na zemlji takó spdl-novala, kakor jo spolnujejo angeli in svetniki v nebesih. Da bi nam Bog dal potrebnih moči voljno prenašati tudi bridke ure našega življenja ter zvesto in natanko zvrševati vse naše dolžnosti tudi takrat, če bi nam bilo to še takó težavno.
„Daj nam danes naš vsakdanji kruh!" Tu prosimo Boga. da bi nam dal vse, česar nam je treba, da si telesno in dušno življenje ohranimo. To je: jed, pijačo, obleko, stanovanje itd. Ob enem ga pa tudi prosimo, da bi dobrotljivo od nas odvrnil dragino, lakoto, pa tudi greh, po katerem večkrat take kazni prihajajo. Prosimo ga za naš vsakdanji kruh, katerega smo si sami pošteno zaslužili, kajti kruh, ki je ukraden ali pa nepošteno pridobljen, — ni naš kruh, nego ptuj. V tej prošnji tudi Boga prosimo, da bi nam ne bilo treba pri ptujih ljudeh prositi za košček kruha, dà bi imeli sami svoj kruh, da bi ne bili prosjak i.
„In odpusti nam naše dolge, kakor tudi mi odpuščamo svojim dolžnikom!11 — Tukaj prosimo, da bi nam Bog odpustil naše grehe, ter obljubujemo, da hočemo
tudi mi odpustiti vsem ónim, kateri nas žalijo in preganjajo. Če bi bili ljudje pomirljivi, če bi drug drugemu radi odpuščali razžaljenja, — ne bilo bi na svetu toliko pravd iu zaporov; poravnali bi se sami mej sebój. Večkrat se pripeti, da imovit gospodar zaradi kakega majhnega razpora, ki ga ima s svojim sosedom, potroši po pravdah vse svoje premoženje, zadolži se in postane prosjak.
„In ne vpelji nas v skušnjavo!u Na svetu je povsod dosti priložnosti, da lahko kaj hudega storimo. Imaš priložnost, da lahko koga prevariš; imaš priložnost, da kradeš in se na nepošten način obogatiš. Tu je pač treba pokazati, da si junak božji ter premagaš vsako skušnjavo, ki te napeljuje na greh. Ako si le pameten, vse to ti je prav lehko. Kadar kaj takega zaželiš, kar je greh, takój iz začetka je treba, da zatareš v sebi hudo poželenje. Kadar začne hiša goreti, ogenj lehko s prstom pogasiš ; kadar je pa hiša vže vsa v plamenu — potlej je prepozno.
„Temuč reši nas od hudega!" to je: od vsakega greha. Tù prosimo, da bi nam bil Bog sam v pomoč, kadar se borimo z grehom ter bi nas obvaroval večnih in časnih kazen, ki pridejo po grehu, ki je največje zlo na svetu.
Vidite, otroci, to je pač lepa molitev „Oče naš". V resnici lepa! — In kdo je sestavil to lepo molitev?
.Učenci Kristovi prišli so nekoč žalostni k njemu in mu rekli: „Gospod! učenci Ivana Krstnika znajo tako lepo moliti, a mi ne znamo; osramotili so nas! Daj. nauci tudi nas. kako naj molimo k Bogu! In Jezus jim reče: „Kadar molite, molite takó-le: Oče naš, kateri si v nebesih" itd.
V starej dobi. za časa sv. Ivana Zlatousta, živel je v malej Aziji imovit trgovec. Tudi 011 je v istem času vzprejel Kristovo vero. Ko se je učil moliti „Oče naš", zelò se mu je ta molitev dopala. A on je bil trgovec; sodil in meril je vse le po novcih (denarji). Pa še danes je dosti ljudi, ki čujejo na ime kristjani, a merijo in ocenujejo človeka le po njegovem imetku. Kdor ima mnogo premoženja, imovit je, in ta je mnogo vreden. Kdor je siromak — ta je nič na svetu in zanj se le malokdo briga. — Takó si je mislil tudi naš trgovec. Zatorej pošlje svojega slugo k sv. Ivanu Zlatoustu, da ga vpraša: Koliko je vreden jeden „Oče naš"? Sluga otide. Potujoč dva meseca, dospeje do sv. Ivana Zlatousta ter mu reče: „Sveti oče! Moj gospodar .me pošlje, da te vprašam: koliko je vreden jeden „Oče naš"? Sv. Ivan Zlatoust mu odgovori: ...Jeden zlat novčič."
Sluga se poslovi in vrne k svojemu gospodarju trgovcu. Ko pride čez dva meseca domov, reče: „Sv. Ivan Zlatoust mi je dejal, da je jeden „Oče naš" vreden jeden zlat novčič."
Trgovec vpraša slugo: „Ali si pa tudi vprašal, kako velik da je ta novčič?" Sluga odgovori: „Tega nisem vprašal."
„Pojdi tedaj zopet nazaj in vprašaj ga, kako je velik ta zlat novčič?"
Sluga zopet otide na daljni pot. Ko pride drugič do sv. Ivana Zlatousta, reče mu: „Moj gospodar želi zvedeti, kako da je velik ta zlat novčič?"
Sv. Ivan Zlatoust odgovori: „Tako velik kakor solnce."
Ko se sluga domóv povrne, reče svojemu gospodarju: „Sv. Ivan Zlatoust mi je dejal, da je jeden „Oče naš" vreden jeden zlat novčič, takó velik kakor solnce."
Trgovec reče: „Ali si pa tudi vprašal, kako je debel?"
„Ej, tega pa zopet nisem vprašal, ker mi tega nisi naročil," odgovori sluga.
„Pojdi tedaj in vprašaj tudi to," ukaže mu trgovec.
Sluga otide. Ko pride tretjič do sv. Ivana Zlatousta, reče mu : „Moj gospodar me zopet pošlje, da te vprašam, kako je debel ta novčič."
Sv. Ivan Zlatoust odgovori: „Debel mora biti kakor ves svet, kajti „Oče naš" je beseda božja iz ust Sina božjega; a Bog je z besedo ustvaril ves svet. Vsaka beseda božja pa je vredna toliko in še več kakor ves svet."
Eazven tega je še „Oče naš" angelj varuh človeške duše. Kdor s pravo pobožnostjo in prav iz srca „Oče naš" moli, njegove duše ne bode prevladal greh. Jedna sama človeška duša pa je več vredna, kakor ves svet, kajti sam Sin božji, ki je gospodar vsega sveta, daroval je samega sebe v odrešenje duš naših.
(Po „Golubu" preložil Iv. T.)
-H—---
f^s	K o 1 o š.
pretečenem leta opisali smo ob kratkem veliko kneževino ErdeJjsko, ki je vzhodna mejna višava našega cesarstva, obdana na vseh straneh z gorami, ter vam podali tudi sliko, ki vam kaže Erdeljce v njihovej lepej narodnej noši (glej „Vrtec" 1887. 1. str. 153). Danes pa vam „Vrtec" kaže prav dobro narejeno podobo mesta Kološa (Klausenburg), ki se šteje mej najimenitnejša mesta v magjarskej pokrajini Erdeljske kneževine. Kološ (po magjarsko Kološvar), loži ob maiem Samoši, dotoku reke Tise, in je največje mesto v Erdeljskej kneževini. Mesto ima lep trg, ki se razprostira v tako obsežen prostor, da je videti, kakor bi imelo mesto mnogo več prebivalcev, kakor jih ima v resnici. Mesto šteje okoli 26.000 prebivalcev in je poglavitni sedež imenitnejših erdeljskih rodovin. V gotiškem slogu izpeljano cerkev sv. Mihela, katero je 1414. leta dodelal ogerski kralj Žiga, imajo še danes katoličani v svojem posestvu. V najbližej okolici Ko-loškega mesta ležeča predmestja nastala so v novejšej dóbi in so zidana po magjarskem okusu. Ceste so široke in zelò prašne, a večinoma nizke hiše stojé zadej za zelenimi vrtovi. Posebnih znamenitostij Kološ nima. Na glavnem trgu stoji kaj lepa cerkev sv. Mihela, katero smo vže poprej omenili; mesto ima tudi lep muzej, ogersko gledališče, vseučilišče (ustanovljeno 1873.1.) in več grofovskih palač. Se danes stoji rojstna hiša ogerskega kralja Matije Korvina, ki je* bil rojen v Kološvaru dné 27. marca 1443. 1. — Kakor znano, prišel je Matija Korvin po smrti svojega očeta, junaškega Ivana Hunjadija, v roke češkega kralja Ladislava, ki ga je imel na Dunaji in v Pragi dlje časa zaprtega, a po njegovej smrti (1457) je bil izvoljen za ogerskega kralja. Ko je iz Ogrskega prišlo poročilo o tej volitvi, izpustil je Jurij Podiebradski imenitnega ujetnika iz zapora ter mu obljubil svojo hčer Katarino za ženo, da bi si tako pridobil mogočnega zaveznika. — Priimek Korvin izvira od tod, ker so Hunjadiji krokarja, ki se po latinsko „corvus" imenuje, z zlatim prstanom v kljunu nosili v svojem grbu. Ko je namreč Ivan Hunjadi še kot otrok s svojo materjo in njenim bratom potoval iz Erdeljskega, svoje domovine v Pešto, priletel je, kakor nam poroča pripovedka , krokar ter odnesel igrajočemu detetu dragocen. zlat prstan ; a ujec je ustrelil predrzno ptico s svojim samokresom. Zunaj mesta so vidijo na zelenem
gričku razvaline nekdanje benediktinske opatije, posvečene Kološ - Monostorskej Gospej Sveti. Imovina te opatije odmenjena je katoliškim učilnicam. — Mesto Kološ je bilo nekdaj mogočno in imovito mesto, a danes je ie nekako zbirališče
uradnikov, učenjakov in bogatih ogcrskih plemenitažev. Kološ je dandanes popolnoma ogersko mesto.	, T
11118870
—»♦< 22 >♦•— fyi^'f^r	Na ledu.
v zvoniku je udarila štiri — šola je minola. Oj veselje! Kakor čebelic roji iz panjev, takó se nsipljejo otroci iz šolskega poslopja in glasno vjiščaje razhajajo se vsak na svoj dom. — Vsak na svoj dom? — Kaj pa le ona kopica tam-le, kaj si tako skrivnostno namežikuje in miga in kima? Mar je ni misel iti naravnost domóv k gorkej peči? Saj je vender takó mraz zunaj, da sneg kar hrešči pod nogami. — Kaj to! Naj le bode mrzlo, kolikor hoče — tem po-niglavčkom videti ni, da bi stopali proti domu. Kam pa jo mislijo ubrati?
Aj, tam gori v Grogarjevem dolu, kder je po leti vedno polna dolina vode, tam je zdaj voda zamrznila in lepo gladko ledeno zrcalo daje kaj izvrstno drsališče. Tjà gori, tjà gori vleče otroke neka nevidna moč. — Naj bode mraz, kolikor hoče! Kdo se zmeni za mraz, če je pa tako prijetno dričati se po ledu!
In naša kopica ubere jo res kar naravnost v omenjeni Grogarjev dol.
„Le čakaj, Markee, dričat se greš!" zapretila je Franika sosedovemu Markcu, dobro vedoč, kaj in kako. „Jaz bodem pa materi povedala, šlek, šlek, šlek, pa te bodo šlek, šlek. šlek." In Franika je Markcu poredno „postrgala korenjček." — In Markee — kaj menite, da je bil hud nad to opomnjo! „Le teci," dejal je „urno teci povedat! Meniš li, da ti bode moja mati orehov dala zato? Aha, kaj drugega morda, kaj drugega, vže veš kaj ---" In še kepico snega je pograbil Markee, pa ga je zalučal v Franiko. Oj ti hudobni Markee!
Za dobre četrt ure pa so bili otroci vže vsi v Grogarjevem dolu, na ledu. Torbice, v katerih so imeli knjižice in druge šolske stvari, odložili so h kraji v sneg, potem pa so se jeli dričati po ledu, da je bilo veselje.
Bzzz — kakó je to slo! . . . Drug za drugim so jo rezali loveč se in ma-haje z rokami prav takó. kakor leseni možici, ki je vidite pogostoma na strehah in dimnikih. — In šlo je od konca do kraja, od kraja do konca.
Ali zdaj h'1 — o joj — padel je prvi in za njim vsi, drug preko drugega . . Bog se usmili, če: se je kateremu kaj žalega zgodilo! — Ej. kaj še! Prav nobenemu se niti las ni skrivil na glavi. — Vriščali so res in upili, kakor cigančki, a zgodilo se ni nobenemu nič žalega. Malo so se povaljali po ledu, a potlej je šlo zopet, vse veselo, kakor od konca * — Dà, še več ! Samó vam. otroci ljubi, naj prav na tihoma povem, da jo oni, ki se je dričal naprej, navlašč padel, samó za to, da so vsi drugi popadali za njim. — Kaj nè, kaka hudobija! In ali veste tudi, kdo se je tisti krat dričal prvi? Nihče drug, kakor tist Markee, ki je bil poprej pridno Franiko tako osorno zavrnil, ko ga je opominjala, naj ne hodi na led! — Ti grdi Markee, ti! Kaj neki bode z njega? —
Toda — ,,bóm, bóm, brž na dóm, dóm" oglasi se zdajci veliki zvon z zvonika.
„.Joj, vže zvoni !" vzdihovali so otroci, „joj, koliko časa smo se dričali ! Karani bomo, karani 1" In urno so pobrali vsak svojo torbico ter šli proti domu kakor bi je veter nesel. Ali tesno pa je vender bilo pri srci vsakemu izmej njih. „Kaj bodé doma zdaj-lè?. Uj, če bode šiba pela!"
In Markee, Markee, ta se je moral še le pokoriti za svoje denašnje grehe!
Hiša njegovih starišev leži proč od ceste malo v stran. Vsi drugi tovariši otišli so po cesti dalje, a on je moral sam proti domu. Tema je bila vže skoraj
in — sam! Oj kako ga je bilo strab, ker je imel vest nemirno. In mraz ga je zbađal v nosek in v ušesa! A to še ni bilo vse. Zdaj-lè bode še doma, kar bode. Kaj neki? I dobrega vže nič!" — Oj nikoli več se ne pojde dričat! In res se je Markcu tist večer slabo godilo.
Veste, otroci ljubi, kako ga je kaznovala mati? Brez večerje je moral iti spat, pa še tepeu hi bil skoraj!
Pač je hudo, da mora tako veselje prepovedano biti?
Drobtine.
Pobrala nam je zopet prav nanagloma nemila smrt plemenitega, dobrega , občespoštovanega, značajnoga in požrtvovalnega dušnega pastirja. Umrl je v Ž4. dan decornimi pretočenoga lota prečastiti gospod
Lambert Ferčnik,
konafetorijaM svetovalce, dekan in župnik v Zabnicah na Koroškem.
Bil je rajnki iskren domoljub in zelò marljiv slovenski pisatelj, ki je muogo lepega napisal v „Besednika" in „Slov. Prijatelja". Spisal je tudi životopis nepozabljivega nam Antona Jariežiča v „Večernicah" in prelepo knjigo „Slovenski (ioffine" ali razlaganje cerkvenega leta, ki jo je v dežel dala ..družba sv. Mohora" v Celovcu. Plemeniti pokojnik je vsestransko podpiral naše domače, slovstvo ter je bil tudi velik prijatelj slovenskej mladini. Vsa leta, kar izhaja naš list „Vrtec", bil ura je zvest naročnik temam vselej želel ob novem letu najboljšega uspeha. Par dni pred svojo smrtjo (17. dec.) poslal nam je še naročnino za letošnje leto, želeč nam prav obilo naročnikov. Kdo bi si bil mislil, da prvega našega lista v tem letu ne dobi več v roke! — Hvaležen spomin mu bodi ohranjen v našem „Vrtci", a TL slovenska mladina spomni;se ga y molitvi, kadar moliš za dobrotnike in dušne pastirje svoje. Bog mu daj večni mir in pokoj !
Grda leska.
Tist večer, ko Miklavž je nósil, Takó lepó Boga sem prosil, Da bi prinesel mi konjiča, Kot ga ima Milanov z Griča In pri Seljaku je na prodaj. — Oh, drugo, jutro na vse zgódaj Som gledat šel, kjer sem nastavil Pa kaj bi vam še dalje pravil ! — Enkrat moliti sem pozabil, Pa brž Miklavž je to porabil In ni prinesel mi konjiča, Kot ga ima Milnov z Griča ; Prinesel mi je lesko grdo — Nad sto ima jih naše brdo, čimn potem bi kdo jih nosil ! Jaz pa lepó sem Boga prosil, Da vedno bo me k sebi vabil, In nikdar nanj ne bom pozabil. Zdaj pa Miklavž ne bo nikoli Več rekel : Zorko pa ne moli ! In vem, da Bog Miklavža vélel Prinesti bode, kar bom želel ! —
Pametnice.
Kdor uboga rad in moli,
Bog ne zabi ga nikoli.
Kdor ljudi rad obrekuje,
Božja roka ga kaznuje.
Mnogo kder še govori,
Tam je mnogo tud', laži.
Najlepša cvetica, kar svet jih ima,
Je cista nedolžnost v sredini srca.
A. Pin.
Briljant.
(Priobčil F. Š.) A
a e iu
a è e rs a a e i li m r agi I u o o k a
Preložite v vsakej vodoravnej vrsti črke takó med sebój, da bodo nekaj pomenile! Potem dobite t srednjej vodoravnej in naopičnej vrsti isto besedo.
((Refliter in imena rešilcev v prihodnjem listu.)
Uganka.
(Priobčil Ed. Planinäek.)
Videti je kakor mačka, Ima kremplje kakor mačka, Lovi miši kakor mačka, In vender ni mačka. Kaj je to?
Nove knjige in listi.
*Popotnikov koledar za slovenske učitelje 1888 s popolnim šematizmom šolskih oblastnij, učiteljišč, ljudskih šol in učiteljskega osobja po Južno-Štirskem, Kranjskem, Primorskem in slovenskem delu Koroškega po stanji v začetku šolskega leta 1887/88. II. leto. Sestavil in založil Miha J. Nerat, nadučitelj in „Popotnikov" urednik v Mariboru. V 8°, 161 str. —Z veseljem pozdravljamo tudi II. letnik „Popotnikovega" koledarja" želeč, da bi ga ne bilo nobenega domoljubnega slovenskega učitelja, ki bi ne imel tega „Koledarja". Cena mu je s poštnino vred 1 gld. 20 kr. Naročila naj se pošiljajo na upravništvo „Popotnika" v Mariboru (Eeiserstrasse 8).
* Gluhomutec in nja obrazovanje, z navodom, kako gluhoneme otroke doma izrejati in v domači šoli poučevati. Spisal Janez Koprivnik, e. kr. vadnični učitelj v Mariboru. Vel. 8", 55 str. — Tudi ta knjiga bode dobro došla posebno ónim našim učiteljem, ki imajo v šoli kakega gluhonemega otroka. Priporočamo jo prav živo vsakej ljndskej soli, da si jo naroči za svojo knjižnico. Dobiva se pri spisatelju s poštnino vred za 40 kr. (brez poštnine po 35 kr.).
Vabilo k naročbi. "M
Z denašnjim listom stopi „Vrtec" v svoje osemnajsto leto ter uljudno vabi vse prijatelje slovenske mladine k prav obüem naročevanju. V toliko letih je naš „ Vrtecu vže dobro znan po vsem slovenskem svetu, zatorej bi bilo le odveč, ako bi poročali na dolgo in široko o njegovej nalogi in vsebini. Nadejamo se, du nam naši stari naročniki ostanejo zvesti ter nam tudi to leto ne vzkrdtijo svoje podpore, marveč da si bodo prizadevali, pridobiti nam še kakega novega naročknika. Prosili bi samó to, naj bi se vsak podvizal z naročnino, da bomo znali primemo število pri-hodnjega lista prirediti in razposlati.
Denašnjo prvo številko razposlali smo na ogled vsem domoljubom in prijateljem naše nežne slovenske mladine. Kdor ne želi naročiti se, prosimo ga najuljiidneje, da nam list vrne. Nič druzega ni treba, kakor to, da se zapiše na ovitek: „ne vxprejtne se!" in list se odda na dotično pošto.
„Vrtec" stoji za vse leto 2 gld. 60 kr., za pol leta 1 gld. 30 kr.
— Naročnina se najhitreje in najceneje razpošilja s poštnimi nakaznicami (Postanweisungen), ki se na vsakej pošti dobé.
Uredništvo „Vrtčevo,"
mestni trg, št. 23 v Ljubljani.
Vsem našim cast, gg. naročnikom sreòno in veselo novo leto Bog daj j
„Vrtwj" izhaja X. dné Tsacega meseca, in stoji za vse leto 2 gld, 60 kr., za pol leta 1 gld. 30 kr. Napis: Uredništvo „Vrtčevo", mestni trg, štev. 23 v Ljubljani (Laib&ch).
Izdatelj. založnik in urednik Ivan Tomšić. — Natisnila Klein in Kovač v Izubijani.