trsi -
zaliv
št. 56-57
Boris Pahor
Josip Merku Karel Bajc
Se o dvojezičnosti
Ob dveh obsodbah
Kette, Cankar, Kosovel — troje všlikih sporočil
Okoličanski bataljon
Raziskave o morju {in o vsem drugem)
Anketa o tržaških in goričkih slovenskih časnikih — Primorski dnevnik — Gospodarstvo — Novi list — Katoliški glas — Delo
Vinko Ošlak
Boro Ban
Izbor iz dnevnika 75-76 {nadaljevanje)
Moč v belem {nadaljevanje)
Igor Mislej	Fiziognomija totalitarizma
Boris Pahor	Dr. Anton Dermota, zapis
ob stoletnici rojstva
ar, bp, Z. Tavčar Fleši o novih knjigah
Odmevi
A kdaj so se meščani izjavili proti dvojezičnosti? Poleg vsega: Kaj Slovenci nismo polnopravni meščani Trsta in Gorice? Ali pa mi nismo pravi meščani, ker smo v preteklosti doživljali vsa mogoča ponižanja v rodnem mestu prav po zaslugi italijanskih upravljalcev? In nismo dosegli višek vseh »preizkušenj« za časa črne diktature, ki je bila dostojna naslednica tržaškega iredentizma?
Vendar, kako more govornik trditi, da njegovemu odklonu ne botrujeta ne nevednost ne oholost, ko pa zgodovine sploh ne jemlje v poštev, v drugem pa je videti, da odloča na podlagi številčne premoči italijanskega e-lementa? Če pa mu številke niso merilo, potem ostaja samo še ugotovitev, da so zanj zgodovinske preizkušnje Italijanov večjega upoštevanja vredne kot preizkušnje Slovencev. In kako imenovati duha take cenitve, če ne z izrazom, ki ga je govornik sam izbral, ko se je v naprej želel zavarovati pred očitkom oholosti?
No, a saj mi indiskriminirane dvojezičnosti niti ne zahtevamo. V šoli je na primer niti ne maramo. (In naj bo poudarjeno, da smo si v avstrijskih časih za premagovanje »preizkušnje«, ki nam jo je nalagala italijanska administracija, s svojimi žulji zgradili šole, ki bi bile še danes v ponos slehernemu svobodnemu narodu.)
V cerkvi tudi prav dobro opravimo brez dvojezičnosti. (Za časa fašizma pa je naša duhovščina, da bi se pretolkla skozi »preizkušnjo«, dala zgled poguma in demokracije, kakršnega ni nam v prid dal noben italijanski duhovnik ne škof. Čudoviti škof Fogar je bil namreč furlanskega rodu.)
Gre nam za to, da javnost prizna ekvivalentnost našega jezika tam, kjer je bil naš jezik z italijanske strani zasmehovan kot jezik helotov. Saj je celo mogoče, da ga ta ali oni naš predstavnik niti ne bi uporabil zmeraj. Kajti to ni nujno. Nujno in pravično pa je, da slovenski meščan v deželi, kjer prebiva, doživi kot normalno dejstvo, da ni Prešernov in Cankarjev jezik nič manj vreden od Dantejevega in Manzonijevega.
Naše mnenje je namreč, da če je humanistični škof Bonomo že v šestnajstem stoletju cenil slovenski jezik in v njem Trubarju tolmačil Erazma, če je v tem našem dvajsetem stoletju škof Cocolin slovenskemu jeziku odprl
vrata stolnice Svetega Justa, potem tudi krščansko demokratski predstavnik v deželnem svetu lahko počasi začne razmišljati, ali ni njegovo gledanje na dvojezičnost rahlo anahronistično.
Trditev pa, da si neko skupnost »popolnoma zaščitil«, ko nisi njenega jezika javno priznal, je contradictio in terminis. Kajti narodna skupnost ni sirota, ki potrebuje varuha za ohranitev svojih folklornih posebnostih, temveč osebek, ki avtonomno in polno živi svoje življenje. In šele kot taka, kot osebek, neka narodna skupnost lahko začne ploden dialog s predstavniki večinskega naroda, ki komaj takrat, ko narodni skupnosti prizna status subjekta, neha biti hegemonističen.
Zaliv je že poudaril, kako je zaskrbljen zaradi načrta 0 prosti coni na Krasu. Kakor revija pozdravlja dokončno Potrditev obstoječe meje, tako se zavzema za pregled načrtov, ki bi s svojo uresničitvijo skazili podobo naše kratke domovine. O pomanjkljivosti jamstev v Osimskem sPorazumu za naš narodni obstoj smo že pisali, zato tokrat znova poudarjamo, da ne pristajamo na take metode obravnavanja problemov, saj je pri odločitvah, ki Se tičejo tukaj živečega slovenskega življa, prav ta vna-Prej grobo izločen.

OB DVEH OBSODBAH
»Mi, komunisti... se ne moremo sprijazniti, da v Sovjetski zvezi ali Češkoslovaški preganjajo, zapirajo ali internirajo državljane, ker so izrazili svoje prepričanje. Nikdar se ne bomo sprijaznili s tem, da se v katerikoli deželi v imenu socializma zatekajo k metodam, ki kratijo človekove pravice...«
Pierre Juquin, član CK KP Francije na mitingu v Parizu (DELO, glasilo SZDL Slovenije, 30. oktobra 1976. leta)
ZALIV v desetletju svojega izhajanja kot kulturna revija ni nikoli tajil svoje pluralistične izbire. Istočasno pa se je v svoji ideološki sproščenosti glede matične stvarnosti držal tiste progresivne meje, ki mu jo je narekovala zavest o usodni povezanosti zamejstva s slovenskim narodnim telesom. Dokaz za to je videti med drugim v dejstvu, da se doslej še nobena številka ZALI Va ni znašla na indeksu prepovedanih publikacij v Uradnem listu SFRJ.
Zato je bila tem presunljivejša novica, da sta bila dva odlična matična sodelavca ZALIVa zaradi pisanja v revijo obsojena na težke zaporne kazni.
Okrožno sodišče v Ljubljani je 16. septembra t. 1. obsodilo na dve leti strogega zapora časnikarja Viktorja Blažiča, avtorja eseja Ustvarjanje je svoboda, objavljenega pod psevdonimom Zorko Prelog.
Okrožno sodišče v Kranju pa je 15. oktobra t. 1. obsodilo na dve leti strogega zapora sodnika Franca Miklavčiča, avtorja sestavka Politična laž ali zgodovinsko' resnica, objavljenega pod psevdonimom Jože Galičič, i11
to dodatno k drugim štirim letom strogega zapora zaradi domnevne vsebine njegovega privatnega dnevnika.
Na ozadju Splošne deklaracije človekovih pravic OZN, listine PEN kluba in helsinške deklaracije, zado-biva to justično dejanje značaj tragičnosti. To potrjuje odmev, ki sta ga obe obsodbi doživeli, tako med slovenskimi ljudmi v zamejstvu kakor v svetovnem tisku, začenši z Neve York Timesom. Tragičnost mora biti še očitnejša bralcem ZALIVa, ki so se lahko sami prepričali o izredni kulturni in etični ravni obeh inkriminiranih besedil.
V tem pogledu slovenski razumniki, od socialističnih do krščanskih, ki se zavestno opredeljujemo za pluralizem, ne moremo biti manj nedvoumni od francoskih — še zmerom leninskih — komunistov.
Zato dvigamo svoj glas proti temu represivnemu ekscesu in izražamo upanje, da ga bo manj pragmatična juridična in politična vizija popravila, v dobro ugleda same SR Slovenije in socializma, ki je navsezadnje izšel iz pluralistične Osvobodilne fronte.
.. . Ker tako odmerjeno izhaja, se Zaliv ni mogel vklju-v ukcijo v prid potresencem v Beneški Sloveniji in neziji. V prihodnji številki se bomo pomudili pri usodi h naših ljudi, ki jih je zdaj prizadela nova, od vseh 0sedanjih najhujša ujma.
BORIS PAHOR
KETTE, CANKAR, KOSOVEL -TROJE VELIKIH SPOROČIL
Predavanje, ki ga je avtor imel 5. septembra 7976 na študijskih dnevih »Draga 76« na Opčinah.
Dragi prijatelji! Morebiti bom koga razočaral, ker se s tem svojim sestavkom nimam namena ustavljati pri umetniški veličini teh naših pomembnih mož, četudi imajo prav zavoljo veljavnosti svojih umetnin tako vidno mesto v naši kulturni in narodni zgodovini. Gre mi predvsem za to, da v značaju in delu treh tvorcev našega sodobnega slovstva poiščem tiste izrazite poteze, ki današnjemu človeku lahko nakažejo pot iz plitvine, iz čre-darske enoglasnosti, pa iz topoglave predaje bogu standardu, v katere je zašel. Neizrecno bogata je dediščina, ki sta nam jo zapustila dva nekaj čez dvajset let stara mlada človeka in pa pisatelj, ki je ob beri tridesetih knjig zaključil svoj zemeljski delovni dan, ne da bi dosegel starost, ki nam jo daje Seštevek let obeh pesnikov. Te dediščine v svojem prikazu ne morem izčrpati, rad pa bi osvetlil vsaj tiste njene značilnosti, ki se mi zdijo v tem civilizacijsko posebnem trenutku bolj uporabne.
I.
Kar se Ketteja tiče, velja takoj poudariti, da se mu vseskozi godi krivica. V veliki meri ta niti ni načrtna; saj že to, da se, ko govorimo o Moderni, po navadi pretežno ustavimo pri Cankarju, Murnu in Župančiču, kaže na to, da gre za podzavestno izbiro. Cankar in Župančič
seveda izstopata s svojim elitnim doprinosom v slovensko slovstveno zakladnico. Murn si zagotovi sprejem pri bralcu s svojimi rahlimi odtenki in s svojo zasanjajo mehkobo. Kette pa je sončen, apoliničen duh, pri katerem je skladnost tako ubrana, da jo človek zamenja za preprostost in neobvezno lahkotnost. Zato ga slovenska duša, ki je prepričana, da mora biti globina zmeraj temna in skrivnostna, brez težave prezre; zanjo je Kette preveč prozoren, premalo obdan s prepadnim mrakom in hudimi slutnjami.
Spominjam se, kako sem v dobi, ko sem se pri petindvajsetih letih počasi izvijal iz tipalk italijanskega asimilacijskega polipa in kot neofit na skrivaj odkrival čar naše lirike, spominjam se, pravim, kako sem začuden obstal ob Kettejevi pesmi. To ni bila žalobnost Cankarjevih črtic, niti Murnova zamaknjenost v kmečko posebnost, niti elegantna in zato takrat nekoliko preoddaljena Župančičeva aristokratska gesta. Bila je neugnana in hkrati domača, skoraj priročna življenjskost, iz katere je dihal zdrav, prvinski, nič voluntarističen optimizem.
In moram reči, da je zame kljub časovnemu razmiku ta Kettejeva podoba ohranila vso svojo veljavo. Prav gotovo, da je v dneh, ko so, kakor bi rekel Kosovel, ves čas hodili mimo »črni možje«, tako odkritje Ketteja pomenilo najdbo čudežnega leka za travmatiziranega in Uničenju izpostavljenega človeka. Vendar bi rekel, da je bila ugotovitev zapostavljenosti, katere je bil deležen Kette, tudi razodetje značilne komponente naše duševnosti. Potrebe namreč, da svoje trpke skušnje zmeraj znova overovimo ob skušnjah naših velikih mož. Zato tako sveto častimo Prešerna; zato se tako krčevito opri-jemljemo Cankarja, da bi mu bilo, ko bi mogel biti letos med nami, zagotovo nerodno ob vlogi patrona in pripo-rošnjika, ki smo mu jo dodelili. Zelo malo ali celo nič se pa ne zmenimo, za tiste, ki jim je bilo življenje sicer večkrat bridko, a so nam predvsem vzor pogumnega vztrajanja in realističnega, načrtnega stremljenja. Tak zapostavljen mož je v našem narodno-kulturnem javnem življenju na primer očak Trubar; in k takim z vso spoštljivostjo sicer, a vendar nalahko odrijenim o-sebnostim spada tudi Kette.
In če sem rekel o zapostavljenih možeh, sem ta samostalnik uporabil nalašč, ker sem želel poudariti, kako pri njih gre v bistvu prav za lekcijo možatosti. Izidor Cankar v svojih Obiskih navaja besede Ivana Cankarja o Ketteju: »V svojem stremljenju in mišljenju je bil med vso svojo družbo najgloblji in najvišji. Njegov duševni razvoj je bil tako nagel, krepak in naturen, kakor drugega nobenega. Zadnjič mi je rekel Gregorka, najin prijatelj: 'Rajši bi bil ti umrl’ — Gregorka je bil grob, ampak prav je imel.«
S tem, da o Ketteju trdi, da je bil »krepak in naturen«, Cankar očitno podčrtuje dvoje lastnosti, ki sta pri Ketteju izstopale toliko bolj, ker je bil zavoljo njih tako velik razloček med njim in drugimi. Hkrati pa je značilno, da je tako natančno definicijo o Ketteju dal prav Cankar, ki je s svojo navezanostjo na mater in z vso svojo duševno podobo Kettejev antipod. Prav tako sta v tistih letih docela drugačna plahi Župančič in zamišljeni in malobesedni Murn, medtem ko iz raznih virov vemo, kako jasno in odločno je Kette postavljal sebi in drugim cilje njihovemu kulturnemu delovanju. Tako na primer, ko v predavanju decembra 1896. določa smer novomeški Zadrugi, pribija: »A nikari se ne dajmo preslepiti, prijatelji. Nikari ne imejmo sami sebe za norca! Kakšno korist, lepo vas prosim, bodemo imeli od tega, če govornik v slabi prozi premleva stokrat premlačeno politično stanje slovenskega naroda, o katerem že vrabci čivkajo na strehi! Kakšen hasek, pravim, bodeš imel, prijatelj, od tega, da si poslušal pol ure dolgo frazirano povest (če zasluži to ime) ...katere vsebina je summa summarum »nul«, a oblika taka, da se Bog usmili, a ideja nič drugačna, če sploh ekzistuje.« In za tem uvodom hoče, naj se v društvu govorniki držijo načela, da govorijo stvarno, torej ne preveč ciceronsko, oblika pa naj bo lepa, ker to zahteva spoštovanje sebe in drugih. Mora pa vsak govornik biti pripravljen na kritiko.
Ta smisel za moško odločnost, ta vrojeni dar za vodenje, ki ga bomo potem našli pri Kosovelu, pride še bolj do izraza, ko Kette uvidi, da pravzaprav hodi sam po svoji poti. V svoj dnevnik si 9. avgusta 1896. na primer zapiše: »In neka nevolja me je vedno držala v svo-
jih krempljih. Največ sta bila tega kriva pač Cankar in Govekar in prav za prav še največ zadnji. Uvidela sta pač, da je njihovo duševno obzorje širše in njihova zmožnost večja nego drugih ljudi in to ju je navdalo z malo prevelikim ponosom. No, to bi še ne žalilo tako, da se ni vsled Govekarjevega vpliva Cankar odtujil od mene, nevede menda sam... Odtujeval sem se bolj in bolj tudi jaz od njega in zašel na svojo lastno pot. Spoznal sem, da tudi jaz nisem zadnji v Izraelu, in zato me je zanemarjanje žalilo. Toda sprevidel sem malo po malo, da je bilo prav, da se je tako zgodilo. Neka Heinevska samozavest, ki se je zdavnaj polastila Cankarja, hotela se je tudi z menoj špoprijazniti. No, samo ta okolnost pa )i je prestregla pot do mene. Vrnil sem se zopet med svet in postal človek.«
To diagnozo, ki ji ne moremo očitati nejasnosti, pa bi laz vendar nekoliko zasukal, zakaj Kette se je tudi sam odmaknil od drugih, ker je bil izredno samosvoja osebnost. Saj v nadaljevanju sam potrjuje, kako je zmeraj izbiral svojo smer. »Tudi njiju,« pravi, to je Cankarja in Govekarja, je »oblizala tista moderna in času neprimerna bolezen, ki se ji pravi mlačnost, preziranje vsake navdušenosti. Meni to nikakor ni ugajalo, vendar spočetka nisem vedel, kaj bi mislil o tem, da, dajal sem Hma v nekih ozirih prav. Toda če naposled človek stvar dobro premisli, razvidi vendarle, da tako naziranje ni baš pravo.«
Pri tem modro razmišlja, da nimajo prav samo tisti, ki se hočejo vzpeti nad druge, temveč tudi ljudje, ob katerih moraš potrpežljivo čakati, da se razkrije njiho-Va notranja resnica. Ob ti globoki ugotovitvi doda še komentar: »Pri ti priliki se spominjam svetega pisma, ki pravi; 'Blagor ubogim v duhu, ker njih je nebeško kraljestvo.’ Ne pač zato, ker so 'ubogi v duhu’, ampak zato, ker se ravno zaradi tega ne morejo preobjesti in °stanejo lepo navadni ljudje, prijazni in dobrohotni, Oavdušenj in moralno nepopačeni, oni pa (ošabni nadljudje, dodal bp) vzrastejo v nemoralne bogove, dokler ojihove nebožanske lastnosti ne pogube njihovega božanstva«. Da ne bo kdo mislil, da s tem cika na Cankarja in na Govekarja, hitro doda: »Tu ne mislim na
kak specialen slučaj, kajti to je zgodovinska in splošna resnica.«
Tak sunek krmila v zavestno, samostojno izbrano smer je razločno opaziti tudi v Kettejevem razmerju do Moderne. Medtem ko so njegovi prijatelji slastno srkali vase duha evropske dekadence, se Kette zanjo bolj malo zmeni. Tako piše junija 1897. Cankarju: »Misli in čutov ne bom kradel narodu: če jih sam nimam, potlej kar pero v kot; zakaj bi sploh ne jemal iz življenja svojega naroda, ne vem. Izraz, obliko pa od drugod niti ne morem jemati, nego od njega... Tisto pa je res, da mi dekadenca ne ugaja, toda pristavljam, le toliko, kolikor jo jaz poznam... A do sedaj sem mnenja, da ima edino prednost pred drugimi smermi v tem, da zajema iz realnega življenja. Toda bojim se, da ni preveč naturalistična... kakor pa ne ljubim naturalizma v romanu, to pa še manj v poeziji.«
Ivanu Resmanu pa piše dva dni zatem, da ne bi mogel biti pristaš dekadence »radi njenega simbolističnega, temnega izražanja.« Tako da je Kette pravzaprav anti-modernist in to hote in z vso svojo radoživo naravo. In če spada v četverico velikih, je to zavoljo njegove visoke pesmi, ki ne samo, da je enakovredna umetninam drugih treh, ampak se v bistvu od njih razločuje prav po svoji žarki svetlobi.
Možata narava, ki je zaverovana v sonce, kar je v slovenski književnosti bolj redkost; in ker v tem njegovem razmerju do principa luči in toplote ni primesi tendence ne hotenja, je veljavnost njegove sončne bitnosti še toliko večja.
Zato v vsem odloča jasno, korenito in polno. Predvsem, ko izbira vzore za svojo pot. Zakaj bi sledil Heineju, Schillerju pa ne? Rajši bo vzel pri vsakem to, kar bo uvidel kot dobro, kot krepost. Ne bo postal »ne Heineje-vec ne Schillerjevec,« kot pravi. Ker pa pri najboljšem človeku, ugotavlja, ne dobimo popolnega, »posnemajmo torej onega, ki je v vsem popolen, namreč: kar se tiče značaja. In to je Krist. Ne glede na to je-li on Bog ali človek, vzemimo si ga kot vzor - človeka. Koliko dosežemo, dobro je. Ne bojmo se, da se s tem ponižamo! No. s
tem šele postanemo veliki. Ne vzemimo ga pa, kot ga pridigaj e duhovščina, ampak kakor se nam je sam razodel. Bodimo preprosti in ponižni v svojem vedenju kot golobčki, a zviti kot kača. Ljubimo, ker ljubezen je sreča, a sovraštvo je zlo in smrt. Ne delajmo le zase... saj je druge osrečevati največja sreča.«
Seveda te misli še spominjajo na fanta, o katerem pravi Cankar, da »se je pri svoji prvi gospodinji navzel vprav asketskega duha; po cele ure je včasih klečal v svoji sobi in molil«; vendar razodevajo predvsem tudi značaj, ki se je otepal vseh avtomatičnih vplivov, sproti jemal ali zavračal s tako suvereno gotovostjo, da je človek ob njegovih stihih najpoprej presenečen, potem Potešen, nazadnje pa ves prežet od harmoničnega ozračja, v katerem je vse ubrano in skladno. Pesmiku se je Posrečilo to, kar tako rad poudarja: da »človek s fantazijo, pa brez spomina in razuma ni nič, a človek z razumom, pa brez fantazije in spomina dvakrat nič, a človek s spominom, a brez fantazije in razuma trikrat hič«; potem pa seveda še pristavi: »a človek z vsemi tremi zmožnostmi je šele nekaj, kar pa ni pesnile.«
Možat je Kette tudi tam, kjer se je kot človek in poet najbolj razdal — v ljubezni. Lino Legiša v svoji študiji »Delež in značaj primorskega besednega ustvarjanja« u-Pravičeno ugotavlja, da pri Ketteju »svetloba ljubezni... Prihaja z rahlostjo«. A ta rahlost in čudovita sproščenost se svobodno razdajata v ozračju moči in odločnega ravnovesja. Zakaj če na primer pesnik v VII. pesmi cik-*usa Na molu San Carlo pravi:
Jaz sem umrl. Oj, dekle, pomisli: moje široko razprte oči videle niso nebeškega $onca, sladkih ni čulo uho melodij,
P^ v ciklusu Spomini ljubljenko tako zavrne:
O nismo tak častilec belih kož, da bi kot Samson v krilu pri Dalili tam s kodri svojo moško čast zgubili, o ne, vi milostna, smo pa le mož!
Moška drža, ki ni samo mimikrijska poteza, kakor jo
Pregelj večkrat odkriva pri Cankarju, ampak značajska konstanta, ki se ob sleherni priložnosti uveljavlja spontano, tako da pusti, da ga v ciklusu Adrija celo ljubljenka bodri: »Bodi mož!«, ko ga spodbuja, naj prenese boj za zvestobo njeni podobi na boj proti načelu teme in v prid principu dobrega. V tem smislu sijajna in v slovenski književnosti edinstvena je pesnitev: Moj Bog, soneti, o katerih po pravici Cankar meni, da so »najlepši, kar jih sploh premore slovenska literatura«. Seveda mi tukaj ne gre za to, da bi estetsko analiziral te izredne stihe, pa tudi ne, da bi raziskoval, ali imamo opraviti s panteističnim ozračjem ali pa je podoba »neizraženega in neizraznega« božanstva tudi kaj zvesta krščanski misli, kot Se zdi Koblarju. Morebiti bi lahko pripomnil, da bi, kar se mene osebno tiče, pristal na tako religioznost, ki se ne bi sklicevala na obstojnost neke božanske osebnosti, zato bi se pridružil Kettejevemu panteizmu ali Maeterlinckovemu, kolikor je tudi njega prišlo v Kettejevo umetnino. A tukaj bi rad predvsem poudaril, kako pokončno, frontalno se pesnik spoprime z vprašanjem, mimo katerega ni mogoče človeku, ki je z vsem svojim bitjem zaslutil skrivnost makrokozmosa in mikrokozmo-sa. Če to ponosno, suvereno razmerje do božanstva na koga spominja, potem bi rekel, da me spominja na Danteja, čeprav tudi to ne bo povsem držalo, ker smo pri Ketteju priča neki prisrčnosti, neki prvinski igrivosti, ki je pri Danteju ni.
Z omembo igrivosti pa smo prišli do druge pomembne strani Kettejevega sporočila. »S svojo vedro hudomušnostjo,« pravi Lino Legiša v omenjenem eseju,« je (Kette) eden redkih otokov sproščenega in lahkotnega duha v slovenskem pisanju«. In pripominja: »Take u-brane zveze med mladostno radoživostjo in nenačeto idealnostjo moderni človek skoraj ni poznal več.«
Kakor pa me veseli, da sem pri kritiku in slovstvenem zgodovinarju našel potrdilo svoji štiri desetletja stari odločitvi Ketteju v prid, tako si ne morem kaj, da ne bi ugotavljal, kako malo je Kettejevega duha prišlo v slovensko čustvovanje, v naše odločanje in delovanje. Vsekakor pa je razumljivo, da je katoliški tabor gledal
z nezaupanjem na pesnika, ki si je s svojo kritiko cerkvenih gospodov zaslužil status izobčenca, a ki je kljub temu vztrajal na svoji poti, obenem pa se sproščal v pesnitvah, ki so prešerno opevale ljubezen. Prav tako ni težko dognati, kako človek, ki je tako duhovno svoboden, ne samo ne more ogreti levičarskega dogmatika, ampak ga s svojim bistvom ves čas šamo izziva. Lahko bi kajpada sprejel njegovo kot izvirek žuborečo duhovitost, na noben način pa ne more v svoje ozkokotne kalupe utesniti njegove »nenačete idealnosti« pa njegove nenavadno prozorne in kristalne duhovnosti. Tako se je na primer zgodilo, da so za časa osvobodilnega boja poimenovali razne bojne enote po Cankarju in Kosovelu in celo po mašniku Gregorčiču, nikomur pa ni padlo na misel, da bi si omislil Kettejevo brigado. Ne samo, ampak tudi v povojnem kulturnem življenju je malokrat slišati Kettejevo ime, kot sem že ugotovil v začetku. V zbirki izbra-Pih spisov slovenskih pisateljev Naša beseda so v eno knjigo, ki obsega 190 strani, strpali po nekaj Ketteja in Murna, to se pravi, da si nista tadva pesnika zaslužila Piti vsak svoje samostojne knjige. Pa poglejmo, kako je letos, ko bi skupaj s Cankarjevo morali vendar praz-Povati tudi Kettejevo stoletnico rojstva, in ugotovili bo-*Po, kako borna, če ne celo odsotna je odzivnost proslav 1p tiska ob pesniku s Prema. (1) Tako se obnašamo, kakor da Kette ni naš, kakor da je tujek v našem kultur-Pem svetu. In rekel bi, da je tujek tudi zares, saj je tako nvtonomna natura, da ga ni mogoče vpreči ne k vozu kake tradicionalne standardne nacionalne deklarativno-®ti, še manj pa ga postaviti za glasnika prebujenih delavskih množic.
V pismu Župančiču 18.6.1898. pravi spet v zvezi z dekadenco: »Morebiti porečeš na to, da se jaz, kakor se v*di iz pisma, ne zlagam z novostrujarskimi načeli In Popolnoma se ne boš motil. Toda ne očitaj mi tega; Ppam, da odobravaš tudi v literaturi svobodo.« Saj, in ta vsestranska, vztrajna zahteva po svobodi, združena
Ko je bilo to predavanje že gotovo, je Sodobnost v 8-9 štev.
Prinesla članek Filipa Kalana »Zadrega ob Ketteju«. Zanimivo je, da je Kalanova izbira citatov iz Kettejevih spisov
večkrat sorodna izbiri avtorja tega predavanja.
z iskrim, pršečim optimizmom je tudi tisti talisman, ki Ketteja rešuje pred strumentalizacijo njegovega imena, kakor se to dogaja tako s Cankarjem kakor s Kosovelom. Kette je namreč pesnik nove antike, ki je poskušala pognati korenike na Slovenskem, a ji ni bilo usojeno, da bi uspela. Njegovi s svetlobo presijani stihi so obljuba renesance, katere žal nismo bili deležni, še najmanj po koncu druge svetovne vojske, ko nam je zmanjkalo prav to, kar je podlaga, predpogoj sleherne rasti — možnost duhovne in duševne sprostitve. Nekje pravi Kette: »Slovenska pamet je res da počasna, od jedne do druge pametne misli potrebuje petdestet let... pa pride vendar — le naposled do svojega smotra.« Ta grenka in duhovita domislica utegne biti resnična, a samo, ko gre za naraven razvoj dogodkov; žal pa smo zdaj kot organizem, kateremu so porezali kite in zato ostaja pri življenju samo s pomočjo umetnega dihanja in s pošiljanjem prehrandbenih prvin v žilo po kapalni cevki.
Nepravičen pa bi bil do Ketteja, ko bi zamolčal, da je tudi on imel posluh za spremembe v ekonomiji in družbeni ureditvi. Tako si na primer 1. julija 1896. zapiše v dnevnik, kako sta bila z Govekarjem po naključju prisotna pri procesiji, ki jo je vodil ljubljanski škof Missia. Kette komentira: »Kaj to koristi ubogemu ljudstvu. Pač pozabi v takem sijaju nekoliko svoje reve... Edino tolažbo dobi tu, da bode nekoč boljše — na onem svetu.«
In se sprašuje: »Ali bi se ne dalo doseči blagostanje že tu? Tistih, tistih pripomočkov iščite, in ljudstvo vam bo hvaležno za praktično pomoč, nego za prazno upanje.«
Njegova težnja po resnici in pravici seveda ne more mimo revščine in socialne krivičnosti, vendar pri tem ne prenese težnosti, ne prenese vseznalosti marksističnih pridigarjev. V humoristično-ironični pesmi Res je pel se na primer tako norčuje:
Res je pel sonete in balade in romance
in gazele o ljubezni sladki France
— pa je ni študiral.
Pel Homer je o Helenini lepoti in slavi,
ki je pogubila llij in Trojance
—	pa je ni študiral.
Brenkal je na glasno harpo David in slavil Jehovo
in njegovo moč, s katero branil je izbrance
—	pa je ni študiral.
Jeremija tožil je bridko pač nad Jeruzalemom,
nad nesrečo, ki pahnila rod mu v lance
—	pa je ni študiral.
A poet rtaš, čuj, opeval bode socialno bedo;
Marksa, Engelsa, pritožbe na poslance
—	vse je preštudiral!
Tako je, kakor vidite, s tem primorskim duhom; neuporaben je v rokah takega ali drugačnega oblastnika, »ker sem«, pravi, »primoran ljubiti resnico in večjo popolnost, a sovražiti laž, licemerstvo, nadutost in domišljavost.« (Pismo Cankarju). Zato pa je naša dolžnost, da ga znamo ceniti, ga na novo odkriti, nekoliko tudi ponosni — zakaj pa ne? — da se mu je nekaj izmed njegovih najlepših pesmi spočelo prav tukaj pri nas, ko je z vsemi močmi skušal premagati mrko resničnost rojan-ske vojašnice in bolnišnice v ulici Fabio Severo, zato da bi prisluhnil šepetu našega tržaškega morja, o katerem je pel, kakor ni nihče v slovenskem jeziku. Pa najbrž tudi v italijanSkem ne.
Zato je prav, da poravnamo dolg, ki ga imamo do hjega. Obenem pa je potrebno, da se ustavimo ob njegovi henavadni podobi v tem času, ko je slovensko duhovno °zračje zajel strupen oblak, ki skuša omrtvičiti naše sposobnosti, kakor se je nekoč protireformaciji posrečilo o-hromiti protestantsko književnost in njenega duha. Kettejeva možatost, njegovo Svobodno odločanje, njegova Vedrost in neugnani življenjski elan nam morajo poma-gati pri težkem reševanju iz megle, ki nas je vse zajela, ^ato ne bom rekel ničesar, kar bi lahko bilo Cankarju ali Kosovelu v škodo, vendar pa bi vseeno svetoval: več Ketteja, prijatelji!
II.
Ob Cankarjevi osebnosti bi lahko začeli razpravo, za katero bi potrebovali vsaj osemdnevni seminar: zato je
nujno, da se omejim. Ker pa se mi zdi nadvse pomembno, da skupaj pregledamo poglavje o Cankarjevem socializmu, bom na kratko spregovoril o ti temi. Ta mi toliko bolj leži, ker sem letos že imel priložnost nanizati nekaj misli o Cankarjevi odločitvi za boj v prid družbenemu prevratu. (2)
Gre v bistvu za to, da pretresemo, kakšen socialist je bil Cankar, koliko ga lahko štejemo za predhodnika današnjega uradnega socializma, in nazadnje, kako bi on gledal na družbeno ureditev, ki v imenu socializma ravna z ljudstvom tako kakor nekoč njegovi »narodnjaki«, ki niso imeli radi ljudstva, ampak ljudsko ponižnost, kot pisatelj sam poudarja v predavanju v Trstu 1907. leta (Slovensko ljudstvo in slovenska kultura).
Naj poprej pa je potrebno, da političnega Cankarja nekoliko uokvirimo, zakaj po navadi ima človek, ko je govor o Cankarjevem socializmu, vtis, ko da je Cankar nekako sam sredi nazadnjaškega klerikalno-liberalnega malomeščanstva našel pot socialne prenovitve in revolucije. Zavoljo ©kskluzivizma, ki danes vlada v slovenski publicistiki, nikjer na primer v zvezi s Cankarjem ne najdemo omenjenih imen socialistično usmerjenih in kulturno razgledanih mož, kakršni so bili Prepeluh, Dermota, Lončar, Lemež in drugi, ki so objavljali svoje poglede v Naših zapiskih. Hote izpuščam Tumo, ki je bil kulturno ob Prepeluhu gotovo izmed najbolj izrazitih, a se je v marsičem ločeval od skupine, ki sem jo omenil in na stran katere se je v odločilnem trenutku postavil tudi Cankar. Bili so ti po večini masarykovci, ki so se v Pragi navdušili za Masarykov realizem, a so se potem počasi razvili v socialdemokrate.
Naj tukaj omenim, da moramo tedanje socialdemokrate imeti za prave socialiste, nekatere za marksiste (Tuma, Anton Kristan, Regent, itd.), drugih ne; torej ne socialdemokrate v današnjem pomenu. Tem slovenskim
2) Glej predavanje, ki ga je avtor imel 29.4.1976 v Mali dvorani Kulturnega doma v Trstu na večeru, ki so ga ob stoletnici Cankarjevega rojstva in ob obletnici njegovega tržaškega predavanja organizirali »Slovenski delovni ljudje v Italiji«. Predavanje je potem izšlo v »Novem listu« 20. maja in v naslednjih številkah.
socialistom bi bilo nujno posvetiti poglobljeno monografijo, da bi se mladi ljudje mogli spoznati z razumniki, ki so ob začetku stoletja zagovarjali slovensko obliko socializma. Odveč je poudarek, kako so s svojim gledanjem prav dandanes sodobni, saj so pravzaprav predhodniki ne samo slovenskega, ampak v veliki meri tudi sedanjega evropskega socializma.
Ker se ne morem poglobiti v to raziskavo, naj na kratko navedem nekaj misli teh intelektualcev, zato da jih bomo lahko primerjali s Cankarjevimi pogledi.
Dr. Anton Dermota, katerega stoletnico rojstva obhajamo prav letos, piše v svoji oceni Prepeluhove knjige Socialni problemi tako: »Socializem stremi po prevratu družbe, da ekonomsko izravna sedanje velike razlike hied ljudmi; v ta namen zahteva podružabljenje produkcijskih sredstev. Naloga socializma je, da uredi in pravilno razdeli dolžnosti med posamezniki in posameznika do družbe. To doseči s silo, bi bilo krivično, ker nasilje je zlo. Torej treba, da to preureditev hočemo vsi in si Prizadevamo doseči. Za to pa je potreben duševni preporod posameznika. Ako socialni preobrat ni dvojen — družaben in individualen — ni harmonije in socializem hi popoln... V kakšni meri pojde razvoj tega presnavljala? Kakšne tendence bo imela vzgoja posameznika, da Se ta razvije za sposobnega člana nove družbe? Ali bo fo temeljilo na grobem materialističnem temelju, ali v krščanskem svetovnem naziranju? Abditusu (Albinu Prepeluhu, bp) se poslednje zdi verjetneje. In tudi jaz he vem, čemu naj bi ta misel bila pregrešna; višja se hh zdi etika krščanska, ki oznanja ljubezen do bližnjega, nego materialistična sila, ki nujno plodi nasilje. Ali
namen socialistične družbe nasilje? Ne, ampak socialna pravica — in najlepša nje formulacija je ravno ljubezen do bližnjega, do človeka, ne do atoma. Najsi imenujemo to že socialno vest ali kakorkoli, gotovo je, da hioramo to doseči, ker je to najvišja funkcija socialne izobrazbe... Zato trdimo, da bo socializem pomenjal do-0 najvišje kulture, ki si jo moramo misliti... Zato pa je reba vzgoje k socializmu. In da se to doseže, zato je 2°Pet potrebna možnost prostega duševnega razvitka.«
Kakor vidite, je v tem odlomku, v katerem Dermota
parafrazira Prepeluha in hkrati še sam dodaja svojo misel, v sintetični obliki podana koncepcija socialistične družbe, za kakršno se nam ne bi bilo prav nič težko ogreti. V jedru, a zelo razločno, lahko v njej opazimo vse elemente, ki jih bo Edvard Kocbek kasneje tako edinstveno razvil pri svojem preroškem napovedovanju nujnosti sožitja socializma in krščanstva. V tem smislu je Kocbek prav gotovo tudi Prepeluhov učenec.
A pojdimo naprej.
O internacionalizmu pravi Prepeluh v knjižici Občina in socializem že 1903. leta: «...socializem je že davno preživel dobo, ko je nastopal v čisto kozmopolitski obliki... Ko se je socializem ukoreninil pri različnih narodih, se je moral prilagoditi razmeram dotičnega naroda.«
O narodu izjavlja Prepeluh v Naših zapiskih 1907. leta: »Narodnost ni ideal, narodnost je več — je moje življenje.«
O narodu in socializmu razlaga Dermota: »Tako se nam dozdeva, da je problem pokazati svetu, domačemu in tujemu, slovenski tip socializma (podčrtano v tekstu), vreden mladih, kvišku stremečih ljudi!« To je: »Dokazati hočemo, da je naš socializem — in ta ima isti končni cilj in ista temeljna načela, kakor socializem po svetu — vzklil iz naše rodne grude, iz naših slovenskih političnih, gospodarsgih in kulturnih razmer, iz naših slovenskih ljudi, iz naše slovenske zgodovine, katere imamo več in večje, nego si priznavamo sami.« (Socializem na Slovenskem, NZ, 1909)
To je v izvlečku mišljenje zanimivih slovenskih socialistov, ki so vredni, da se odkrijemo pred njihovo razgledanostjo in pred globino njihovih misli; med njimi pa Prepeluh poleg krščanskega J. E. Kreka spada v galerijo velikih slovenskih sodobnikov.
Cankar je, kar se tiče socialistične misli v pripovednih delih v njegovem času, prav gotovo prvi kot umetnik, ideološko podlago pa je njegov socializem našel pri pravkar omenjenih zapiskarjih, kolikor ima njegov sociali zem sploh kako ideološko podlago. Saj ima v dobršni meri prav Ivan Prijatelj, ko v svojem eseju o Cankarju trdi, da je bil Cankar tudi socialist, ker je bil pač umetnik, kajti pravi: »Osnovo socializma tvorita gesli: sočutje
in pravica. Kateri umetnik ju ne izpoveduje? Vsak.«
Očitno pa je, da je Cankarjev socializem, kolikor ni pogojen po osebni socialni zapostavljenosti, osnovan na, krščanski etiki, deloma tudi na zahtevi, kot pripominja Božo Vodušek v znani knjigi o Cankarju, da »mora imeti vsako trpljenje svoje povračilo.« Krščanske etike pa Cankar ni samo nosil v sebi kot konsubstancialno prvino svojega bistva, (3) ampak jo je lahko našel, kakor smo videli, tudi pri Prepeluhu in Dermoti, če vzamemo v Poštev samo laični krog in za zdaj ne omenjamo Kreka. Čeprav torej njegovo razmerje do socialnega prevrata ni zmeraj enako usmerjeno, vendar lahko rečemo, da je Cankar somišljenik »mladih« socialistov, to se pravi vse Poprej kot marksist. Prepeluh je bil namreč zagovornik revizionizma, bernsteinovec; prav tako je v njem viden vpliv ruskih revolucionarnih socialistov, ki so zagovarjali socializem na narodni podlagi, se zavzemali za kmečki sloj, za osebno etiko. Ves Cankarjev marksizem lahko zreduciramo na prepričanje o vstajenju novega razreda, kar pa je tudi sam marksizem prevzel od judovsko - krščanske odrešitvene tradicije. (Russell)
Glede pojmovanja narodnega razvoja v socializmu se je Cankar razločno odločil za tako socialistično stranko, ki ne bo intemacionalistična, ampak bo rasla iz naroda; ker je »življenje naroda njeno življenje, trpljenje naroda nieno trpljenje, moč naroda — njena moč. Ako se tega he zaveda, ali noče zavedati, se sama izlušči iz naroda, ]e tujka v domači hiši; in sodba ji je pisana.« To so besede iz predavanja v Trstu, besede, ki jih najdemo tolikokrat navedene tako, kakor se publicistu ali govorniku tisti trenutek zdi potrebno (zadnjič v letošnjem Jadranskem koledarju), pozabljajo pa vsi ti paraziti, ki po krivem iščejo pri Cankarju življenjskega soka za svoj Jhiselni herbarij, pozabljajo, pravim, povedati, da je o taki socialistični stranki Cankar govoril, ko mu je šlo
”Ko je (Cankar) odkril Emersona, je dobil v roke delo, ki mu je večino tistih nazorov in misli, ki so značilne za pla-tonizem, deloma za krščanstvo in tudi za nekatere pomembne predstavnike simbolizma, podajalo v obliki jasne filozofske misli, strnjenega filozofskega sestava. (Dušan Pirjevec, Ivan Cankar in evropska književnost, str. 419).
za koalicijo z narodnima strankama v zadnjem letu vojske!
Če vzamemo še v poštev Cankarjevo odločitev za skupnost jugoslovanskih narodov, bomo spet ugotovili, kako poleg avtonomije, ki jo zahteva za Slovenijo, ne pozabi pribiti, kako smo si Slovenci po krvi bratje z drugimi jugoslovanskimi narodi, po kulturi pa »bolj tuji nego je tuj naš gorenjski brat tirolskemu, ali goriški viničar furlanskemu.«
Pri tem je spet zanimivo pripomniti, da je Cankar imel predavanje Slovenci in Jugoslovani 1913. leta, a da je že leto poprej dr. Dermota objavil uvodnik v Naših zapiskih, kjer pravi: »Jugoslovansko edinstvo bo izvršljivo le na podlagi enakopravnosti in enakovrednosti... vseh plemen, katere naj obsega, pa nič drugače. Proti temu načelu pa je večina naših jugoslovanskih prerokov doslej grešila.« (Oktobra, 1912, NZ)
Isto misel najdemo pri Prepeluhu (NZ, X. 137-140): »Jugoslovanska ideja ne pridobi nič... ako ji Slovenci žrtvujemo svojo narodno individualnost... Pač pa more jugoslovanska ideja mnogo pridobiti, ako svojo narodno individualnost še utrdimo in okrepimo, da postanemo močni dovolj, dovršiti stavbo svoje svobode in bodočnosti.« (4)
Tak je torej Cankar - socialist v družbi izredno pripravljenih intelektualcev, ki niso samo bojeviti nasprotniki klerikalizma in liberalizma, ampak so tudi v socialdemokratski stranki moderno krilo. In kot niso oni, tudi Cankar ni marksist: ker ni materialist (5); ker ni internacionalist; ker je njegov upor ponižanih in razža- 4 5
4)	Zato nikakor ne drži, da je »znal Cankar ...skoraj edini razrešiti nasprotje med načelom nacionalnosti in internacio-nalnosti.« (Glej Dušan Pirjevec, omenjeno delo str. 441).
5)	Dušan Pirjevec v omenjenem delu na str. 416 pravi: »V intelektualnih dilemah in možnostih svojega časa se je P° logiki tistega ukaza, ki mu je bil dan od nebes (Cankar) lahko oprl samo na izhodiščna načela monističnega spiri-tualizma, če je hotel ta ukaz tudi zares izpolnjevati.« In še: Cankarjeva »Bit... je možna le kot nekaj izključno trasce-dentalnega, kot nekaj izrazito metafizičnega.« str. 448.
Ijenih osnovan na etiki krščanstva. Božo Vodušek v omenjeni knjigi pravi, da je v »Hlapcu Jerneju« utemeljeno junakovo revolucionarno dejanje z eksistenco Boga... ki je poosebljenje naravnega zakona splošno veljajoče in obenem splošno obvezne pravičnosti«. Priznam, da nisem šel preverjat, koliko Voduškova teza drži, vendar bi rekel, da je Cankar v »Hlapcu Jerneju« predvsem anarhist, med drugim tudi zato, ker si je izbral za junaka kmeta, česar bi Marx prav gotovo ne storil, saj se je na kmete spomnil komaj Lenin. Poleg vsega pa je Cankar bliže Bakuninu kot Marxu, ker je bi Marx veliko - Ne-^ec, ki je Slovane zaničeval in celo poudarjal, da se Morajo nemštvu zahvaliti, ker jih je z asimilacijo povzdignilo na višjo raven. In poleg uničenja Čehov in Dalmatincev se je Marx veselil tudi uničenja Karantancev, *° je tistih Slovencev, za katere pa je Cankar napovedoval vstajenje, ker so narod proletarcev. Torej Cankar na vsi črti in par excellence ne-marksist. (6)
In tako smo prišli do točke, ko si moramo odgovoriti na zastavljena vprašanja. O obliki Cankarjevega socia-1Zlna bi poleg oznake, da je pravzaprav prepeluhovec, zdaj lahko še dodali, da je Cankar čisto po svoje sicer, a vendar nedvomno krščanski socialist, že o Prepeluhu Pravi Dušan Kermavner v študiji, ki jo je dodal »Pripom-am k naši prevratni dobi«, da je Prepeluh »postal pravzaprav ideolog krščanskega socializma,« katerega je Krek vabil v svoj tabor. Zato toliko bolj lahko trdi-- °’ ba je Cankar, ki je po najgloblji strukturi svoje du-zTT°S-^ klansko čuteč duh, v najbolj pristnem smislu n krščansko podobo socializma.(7) Da pa je bil s srcem Krekovi strani, dokazuje omemba Kreka v predavanju Očiščenje in pomlajenje, kjer ugotavlja, da se je ob ^reku zbral in poenotil ves narod, kakor potem še bolj
ob K U'e nekrol°g- ki §a Je Cankar napisal za Naprej nik Krekovi smrti. Tam pravi: »Izkazalo se je, kakor še '° i: kdor daje ljubezen, mu je povrnjena tisočkrat. Ne
či!f* -^*arx - Engels, Revolucija in kontrarevolucija v Nem-7) D'1’. Cankarjeva založba 1955 str, 100-102.
vsem0 .Pirievec v omenjenem delu na str. 327 pravi: »Po-sorini °Citno pa *.e' ba ne smemo pretiravati s Cankarjevim auzmom, ki ima močne krščanske primesi.«
z mečem, z ljubeznijo je zmagal Kristus... Nič žalosti ob tem grobu. Bolj nego kdaj zaupajmo v svoj narod... kajti njive, ki je imela take orače in take sejalce, ne pomori slana, ne pobije toča... Tisto uro, ko je presunil slovenski narod glas, da doktorja Kreka ni več, je zakrvavelo vsako srce, da so se nam vsem orosile oči... Ta pogreb... je bil slavnostni sprevod za vojskovodjem, ki je zmagal, ko je padel...«
Gre, kakor vidite, za socializem, ki je pri Cankarju res slovenskih barv, vendar prav tako lahko rečemo, da mu Cankar ni dal dosti svojega, če izvzamemo seveda odmevno potenco njegovega čustvenega odziva in čar njegove besede. Brez oklevanja moremo zdaj ugotoviti, da Cankar nikakor ni glasnik takega socializma, kakršen se je po prvi in še posebno po drugi svetovni vojski rodil na vzhodu in v naši matični državi. Cankarju se namreč nikoli niti sanjalo ni, da bi iskal rešitev socialnim krivicam v kaki diktaturi.
Res pa je, da je v svojem širokosrčnem en-tuziazmu, ko je trdil, da narodu ne bosta krojila usode ne frak in ne talar, pozabil na vprašanje, kako si bo nova družba sestavila oblast. Tudi v tem je podoben Ba-kuninu, ne Marxu. Cankarjevo idilično zaupanje v vstajenje ponižanih je svetopisemsko, pisatelj je postal prerok, ki ne pomisli, kako Eje lahko zgodi, da bo zasovra-žene meščanske voditelje zamenjal prav tak, če ne še bolj kratkoviden, samopašen, policijsko nadarjen kader.
Cankar je imel ob sebi može, kakršni so bili Krek, človek, ki je »dokazal, da poštenost ni suknja, ki se da v prednji sobi zamenjati za svetli frak sebičnosti,« kot sam pravi o njem. Imel je Prepeluha in Dermoto ter Lončarja, ki so morali iskati tislkarno in so nabirali prispevke, da bi lahko objavljali svoje spise. Ob vseh teh zgledih požrtvovalnosti in idejne širine je Cankar mislil samo na spremembo družbe, nekako prepričan, da se bo iz prevrata rodilo samo lepo in dobro.
Tako ima prav Ivan Prijatelj, ko ugotavlja, kako umetniki, ki se približajo socialistom, upajo, da »bo z množico deležen svobode tudi posameznik, zlasti v brezobzirni izrazljivosti svoje osebnosti«, medtem ko socializem samo »livelira, dviga nižine, a zraven ponižuje vrhove.«
— 190-------
Mi bi danes rekli še dosti bolj rezko, da namreč ne dviga nobene nižine, če seveda govorimo o duhovnem svetu, ampak vse individualnosti spremeni v množico enomi-selnih figur, ki se morajo zadovoljiti s panem et cir-censes.
O seveda, Cankar je bil res proletarski sin, a je bil hkrati plemič svobodnega duha, (8) zato današnji tako imenovani »socializem« na Slovenskem nima nikakršne pravice, da se sklicuje nanj. Ko bi danes živel, bi Cankar delil usodo s krščanskim socialistom Kocbekom, medtem ko bi vsa slovenska literarna druščina pohlevno sklanjala glavo. Zato bi tudi za današnji čas lahko uporabili Cankarjeve šest desetletij stare besede: »Treba bi bilo samo malo hinavstva na zunaj, samo malo forme, nazorov bi mi ne bilo treba prav nič spremeniti. Kaj morda misliš, da vsi naši literatje, umetniki in politiki ne vedo natanko drug o drugem, da so sleparji in bedaki. Prav dobro vedo. Ali povedati se tega ne sme; v sifranki mora hiti človek, v tolpi, potem se mu vse prizanese; če stopi korak po svoji prosto izvoljeni cesti, je izgubljen (Zbra-
no delo XXVI, 72-73).
Zdaj pa primerjajmo to pisateljevo ugotovitev s stanjem v slovenskem svetu, pa bomo koj videli, kako velika je razdalja, ki loči Cankarja od družbe, ki primora človeka, da zato ker je napišal poglobljeno študijo ali pa zgodovinski zapis, ki oblasti ni po misli, da zato sedi nekaj mesecev v samici pod obtožbo sovražne propagande.
O seveda, Cankar je bil res za delavce, ker je hotel, da bi bilo odpravljeno izkoriščanje, ni pa mogel biti za novo družbo, ki bi si izmislila cenzuro ne samo za pisano in govorjeno besedo, ampak tudi za čustva in namene. Kaj si morete predstavljati Cankarja, ki mu »socialistični« uslužbenec prisluškuje, ko ima v roki tele-°nsko slušalko? Kaj ga vidite, kako na smrt bi bil pora-
Dušan Pirjevec, omenjeno delo str. 356: »Glavno Cankarjevo opravilo je po vsem videzu bilo, da je nenehoma varo-val in branil ne le nedotakljivost človekove osebnosti nasploh, marveč nedotakljivost slehernega, še tako nebogljenega človeškega bitja, kar pomeni, da mu je šlo za brezpogojno afirmacijo subjektivitete in duha.«
žen, ko bi odkril, kako mu je »socializem« vgradil mikrofon v sobno steno? In to njemu, ki je — naivnež naivni — govoril o skrinjici, ki jo nosimo skrito nekje v svoji notranjosti in pred katero samo orno odgovorni za svoja dejanja!
Ne, prijatelji, Cankarja si pa ne smemo pustiti ugrabiti, na dediče njegove misli moramo šele čakati, pripraviti pa smo dolžni s svojim delom humus, iz katerega se bodo rodili. Zato nam pogovor o Cankarju danes in tukaj nalaga dolžnost, da vztrajno in načrtno vzgajamo mlade ljudi v socializmu seveda, ker je socializem prihodnost sveta, a v demokratičnem, pluralističnem socializmu, ki bo počasi in zrelo pridobljena družbena ureditev, ne vsiljeni okvir eksperimentatorjev - diletantov. Socializem da, a tak, ki bo gradil na narodni zgodovini in na narodnih prvinah. Socializem, ki bo za bratstvo med narodi, a ne tako, da bi po malem nastajale ekonomsko - kulturne babilonske mešanice. Socializem, ki bo vzpon duha, ne potuhnjen umik slehernega posameznika pred vidnim in nevidnim sovražnikom.
III.
Kako naj zdaj zgoščeno povem o Srečku Kosovem, ki je ne samo duhovni dedič obeh, Ketteja in Cankarja, temveč tudi izviren izraz razklanosti sodobnega evropskega človeka? Ta čudežni sin naše kraške gmajne je bil duhovit in zgovoren kakor Kette in kakor Cankar, a medtem ko je Kette znal vdihniti svojo radoživost svoji pesmi, je bil Kosovel, kot pred njim Cankar, v svojih stvaritvah drugačen kot v vsakdanjem življenju. Edino v Integralih se je Srečko Kosovel bolj razdal v humorju, ironiji in v pisanem ognjemetu podob.
Saj, hotel bi namreč, da bi bilo vsem jasno, kako Srečko Kosovel ni bil nikakršna potrta mila Jera, ka-ršnega nam po navadi prikazujejo razni posnetki v šol-s ih in ne samo šolskih publikacijah. Srečko Kosovel je bil stasit mlad moški, ki se, odet v sodoben kroj, z roko v žepu sproži v eleganten korak. Tega seveda ne omenjam zato, ker bi zunanja podoba kaj pripomogla k vrednosti neke osebnosti, ampak preprosto zato, ker je pravično, da prikažemo svojega pomembnega človeka tak-
snega, kakršen je bil. Pa tudi se mi zdi nadvse zabito, iskati poldrugo stoletje po njegovi smrti avtentično podobo Franceta Prešerna, obenem pa zdaj ob vseh fotografijah, ki jih imamo na razpolago, ponujati bralcem nekega šablonskega Kosovela, ki je bolj podoben ponižnemu samostanskemu vratarju kot pa neugnanemu duhovnemu vodniku svoje generacije.
Zato se mi zdi prav, da tukaj navedem o njem skico, ki je prav tako veljavna kot vse druge: »... ob 5. uri zjutraj vstanem, ženem past do kake 9. ure, tam prepojem in prežvižgam v sreči in hrepenenju, pridem domov, opravim živinco — inštruiram luštkanega fantka in ga imam rad, dasi ne zna nič, potem kaj berem dopoldne, popoldne (včasih) kaj pišem. Ob kaki 4. grem v bližnjo vas, kjer s kolegom balinava, ob 8. zvečer je veselje v društvu, polno veselih devojk in mladeničev, Pojemo:
njive pa so za pšenico, n pšenica za kolače, n kolači za devojke,
a devojke za junake...« (12.8.21, Nadi Obereigner)
Seveda se bo ta kettejevsiki Kosovel počasi izpel, a krivično bi bilo, ko bi ga docela zatajili. Rekel sem, da ie Kosovel Kettejev in Cankarjev dedič. Če naj bom zelo shematičen, bom na kratko tako utemeljil: Ketteju sledi P° poti etičnega izpopolnjevanja, Cankarju pa v zavze-tosti za preosnovo človeške družbe.
Po zaslugi Alfonza Gspana, ki je v zdaj že rajnki reviji Prostor in čas 1973. leta objavil 56 Kosovelovih pi Sem, danes lahko zvemo o pesniku veliko tega, kar smo P°Prej samo slutili.
26.12.24. Kosovel piše dr. Draganu Sandi: »Kadar člo-Vek začuti tisti strašni glad duše, ko čuti, da ne more lveti sredi fraz, sredi površnosti, sredi najbolj ogabnega Pizma, začne tisto pekoče spoznanje, tisto trpko življe-,e. ki se ne more ugasiti, niti zaživeti... Človek nekaj . 4®a stremi za lepoto. Obupa. Mogoče postane za trenu-ye c'nik, toda še nekaj silnejšega je od lepote, to je 'St. Spoznanje, da pravzaprav ne živi, da je vse to 'vljenje, ki misli, da ga živi, le zlagan faktum in da
slepari sam svojo dušo za največje, najvišje in najlepše... Zato tista lepota, ki jo iščemo, ni več tako idilična, ampak borbena in temna, obupna mogoče, ker ne upa v zmago, a vendar očiščujoča. In v tistem očiščevanju leži njena sila, njena privlačnost in njena neizogibnost... Saj če bi ne bila ta stremljenja k lepoti, pravičnosti, nič drugega kot izraz mojih čustev, sem vendar dolžan, da jim sledim, pa naj bo kakorkoli... Danes Vas razumem bolj kot kedaj in razumem, zakaj Vam je klasika naj bližja in najljubša. Ker je bila njena umetnost sredstvo očiščevanja, ker je bila njena umetnost očiščevanje samo... Toda ali ni že tega pridigal Dostojevski, ali ni tega pridigal pri nas Cankar...? Neka nova »indijska klasika« (kakor bi jo lahko nazval) je danes Rabindranat Tagore. On po mojem je danes edini zmožen vdihniti v ljudi ono polno življenje duše, ki se mora izražati v umetnosti.«
Ob takem Kosovelu, ki ga v dandanašnjem slovenskem ozračju absolutno ni mogoče porabiti, je razumljivo, zakaj se objava njegovega celotnega dela vleče kot kurja čreva že trideset let, če štejemo samo dobo po koncu druge svetovne vojske.
»Gre za to,« pravi Kosovel v pismu Vinku Košaku leto dni pred smrtjo (2.8.25.), »gre za to, da si bomo vsak zase na jasnem, v kakšnem razmerju smo napram vsem pojavom, predvsem hočemo jasnega zavedanja, hitrega spoznanja in lahkotnega orientiranja pri vslakem pojavu. Navaditi se moramo hitro misliti, dobro in bistro misliti. Ako bo naše razmerje do sebe, do sveta in ljudi globoko, jasno, veliko, bo tudi naša umetnost velika. Zato je resničnost doživljanja ena poglavitnih točk našega in sploh življenjskega katekizma.«
Zato je tudi pri njem kakor pri Ketteju najti zagledani e v sonce. V pesmi Sodobna mrtvila pravi, da je za
novo religijo sonca — — ki sije v srca ljudi,----------da
so dobre njih oči,------da so veseli njih koraki.« In še:
»Edino, kar je lepega---------na svetu, je sonce. — —
Edino, kar je še velikega:-------Sonce - človek.«
A prav tako kakor Kette se tudi on ustavi ob liku Nazarenčana: kajti, pravi, ljudje
...čutijo, kaj je bitja svetost,
in čutijo, kaj je greha razbeljena ost — in ljubijo Krista, ker vedo:
edino On je pravičen. —
On je med nami, ko bi se radi ljubili, a se ne smemo ljubiti.
Kako dobri so pozdravi ljudi, ki so v trpljenju grešili, kot da so si umili v dlaneh Kristusa oči. —
Navedel sem teh nekaj stihov, čeprav so nekoliko trdi in okorni, da bi pokazal, kako bogata je klaviatura tega Predstavnika slovenskega duha, ki je odprt v vse smeri, da hoče rasti iz tradicije, a se obenem oplemeniti z vsem, kar prinaša razvoj. V že navedenem pislmu dr. Sandi zgosti svoje stremljenje v kvadrinom: Moje življenje, pravi, hoče biti »slovensko, sodobno, evropsko, večno.«
Mislim pa, da je taka podoba Srečka Kosovela že sa-rna P° sebi zadosten dokaz, kako smo danes zašli, kako so danes e/lovenski mladi ljudje daleč od tega, kar je želel Kosovel, ko je z nenavadnim smislom za organizacijo snoval razcvet kulturnega življenja. V pismu Cirilu Debevcu (10-12. sept. 1925) govori o viharju, ki »uvija« drevje, pri tem pa dodaja, da se človek sprašuje »če je dovolj trden«. In odgovarja: »Jaz mislim, da smo dovolj. Veš, kaj je merilo te naše trdnosti? Da pravzaprav nič ne upamo od svojega dela, ne častnih zaslug, ne redov in ne plačila, da s|amo želimo, da hočemo delati, delati, delati. Midva ne bova nikoli častna občana mesta Ljubljane. Hvala Bogu...«
Danes imajo, dragi prijatelji, te njegove besede še poseben prizvok, posebno če pomislimo, da je vse načrte za kulturno delo snoval za Ljubljano kraški intelektualec, ki je živel tok raj meje, kjer, kot sam piše »razpuščajo društva in ustanavljajo 'Lego nazionale’... Jsl. delegati pa pijejo bratovščine...« Vse to načrtuje za prestolnico Slovenije mlad človek, ki obljublja, da pride v Ljubljano gotovo, »če me prej ne zaprejo ali izženejo«.
Vendar poudarja: »Jaz sem pogumen za tri... Hvala Bogu, poguma imam veliko in to je moje orožje. Želim ga tebi in nam vsem. Vsiem, ki nas imajo za otroke, bomo z otroško nesramnostjo pokazali, kaj so.«
Tako se bojuje na dveh frontah hkrati, s fašizmom doma, s tradicionalnim mrtvilom v Ljubljani. Debevcu avgusta 1925 korenito zabrusi: »Sploh je tista vaša ljubljanska družba vsa za en drek. Slovenci bodo od vas čakali kvečjemu pogina, rešitve nikoli. Pa je amen. Ti si v seminarju kot petelin, na cesti revolucionar po naturi, a na bojnem polju ponižni Kranjec.« In ta izpad ni osamljen, mesec prej je istemu Debevcu tožil: »Strela, saj taki mrzli mrliči ne morejo nič napraviti. Njihov duševni organizem počiva kakor kake stare ure, če sploh imajo še kaj volje do življenja. V tem hipu bi bil rad v Ljubljani, da bi vse tiste preklete zaspance malo zganil iz tiste sive ljubljanske melanholije, če jo sploh 'kot čustveni ljudje’ občutijo. Jaz sem tukaj na tem kamnitem Krasu, pa sem desetkrat živejši od vseh njih. To so prave mrtve duše.«
Mislim, da ti Kosovelovi diagnozi tudi danes nimamo kaj dosti odvzeti ne dodati, če ne morebiti vejico, ki jo je njegova upravičena ogorčenost mimogrede odpihnila.
Kot Cankar pa je Srečko Kosovel bojevit ne samo za individualno etiko, temveč tudi za spremembo družbenega reda. Njegova zavzetost pa je bila še toliko bolj izrazita, ker ga je obkrožal kaos, ki je zajel Evropo po prvi svetovni vojski, ko je bil priča začetka tistega spopada med revolucionarnimi in protirevolucionarnimi silami, ki se je razplamtel v španski državljanski vojni, dosegel svoj višek v Hitlerjevi zasedbi Evrope in v blaznem nečloveštvu druge svetovne vojske.
Kosovel je na strani delavcev, njegovo srce je za pravico in torej na levo, o tem ni nobenega dvoma, zato je bil za časa črnega terorja naš duhovni vodnik, kot so bili potem zgled za našo ilegalo in za naš upor Bidovec in tovariši ter kasneje Janko Premrl. Vendar je potrebno tukaj razložiti, kako je bila naša protireakcionama pozicija zmeraj nacionalno čustveno pogojena. Zato je bil naš človek po prvi svetovni vojski, v času med obema
vojskama in v osvobodilnem boju in tudi po njem zmeraj na svoj poseben način napreden, to se pravi nenehno tam, od koder je slutil, da bo prišla, če že ne rešitev, vsaj pomoč pri varovanju narodne bitnosti. Mogoče bo kdo sodil, da smo pri tem premalo kritični, da smo naivni, čeprav na drugi strani drži, da smo s svojo izbiro kot občestvo bili in smo tudi zdaj v taboru, ki je proti na-zadnjaštvu in desnici. V tem svojem boju proti rodomoru in asimilaciji, v ti zvestobi svoji biti pa smo v veliki nevarnosti, da nas zapusti kritični duh, na kar nas spet opozarja prav »revolucionarni« Kosovel.
V pismu Fanici Obidovi 27. julija 1925 pravi: »Škoda, da ne morem priznati absolutno nobene diktature. Kljub temu, da sem vedno simpatiziral z levo, nisem mogel razumeti njihove ozkosrčnosti... Stojim na njihovi strani, čeprav teoretično še daleč ne soglašam.«
In sam je podčrtal, da ne mara absolutno nobene diktature. In kakor zatrjuje Cankar Etbinu Kristanu, da ni Pravoveren marksist (glej Prijateljevo študijo o Cankarju), tako tudi naglaša Kosovel, da »teoretično še daleč Pe soglaša.«
In da bo vsem jasno, mesec za pismom Debevcu v pismu Vinku Košaku (15.8.25) zagotavlja: »Jaz sem zelo razborit, čeprav navidezno stritarjanski, zdaj študiram 3°c. literaturo in odpira se mi nov svet. Ortodoksen pa Pisem, ker se ne morem ukloniti splošnosti.«
Isti dan piše Grahorju: »Zdaj berem Manifest in po-agoma uvidevam, kar nisem mogel uvideti prej... Ortodoksen kljub vsemu ne bom postal nikoli, jaz mislim le, ^a ie pamet boljša od slepe vere.«
Tako imamo razločno označeno, kakšno je Kosovelovo evičarstvo in kako lepo se uvršča v slovensko sociali-st>ono misel, ki jo je zagovarjal omenjeni krog ob Naših ZaPiskih. ji dal teoretično podlago Prepeluh, umetniško Pa. jo potrdil Cankar. Z razločkom, da imamo pri Can-ariu, kakor sem že rekel, vizijo o vstajenju zapostavlje-m, medtem ko Kosovel za svoj pristop k socializmu raz-°cPo postavlja pogoje, ki ga v bistvu oddaljujejo od jParksistov in njihovih metod. Predvsem odklanja dikta-Ur°- Potem ne mara dogmatičnosti, enkrat zato ne, ker ne Pmra livelizacije, drugič pa ne zato, ker meni, da je
zdrav razum boljši od slepe vere v odločitve totalitarnih voditeljev. A v pesmi Revolucija je pesnik še bolj konkreten:
če prinese svobodo ljudem, naj mu katerikoi bo naziv, jaz ga bom molil in bom slavil, toda, dragi, ne sedaj, potem...
Potem, ki je za nas današnji zdaj.
Razumljivo je, da je bil Kosovel zavoljo svojih pogledov deležen kritike prijatelja in komunista Vlada Martelanca; saj Kosovel ne mara prav tega, kar je poglavitno gibalo komunistične revolucije, vere namreč, da Se bo dalo človeštvo odrešiti z razpihovanjem razrednega boja. Kosovel meni: »...rešiti je treba vse, vse, pravim, kajti vsi so ljudje, kajti v najglobljem dnu človeka ni razredov.«
Prav tako je Kosovel proti sovraštvu in odločno izjavlja: »Glejte, jaz verujem v eno resnico: Ne ubijaj.«
Žal pa je šel »socializem« odtlej (1924. leta) po poti krvi, ne samo takrat, ko je bilo nekako nujno, recimo za časa spoprijema, in je tudi Kosovel to nujnost uvidel in mu je zavoljo nje »duša krvavela«, kot pravi v neki pesmi — ampak tudi takrat, ko je bil pokol izraz strahu in krvoločne samovolje. (Glej Conquestovo knjigo: Izobčeni, Izbrisani, Cankarjeva založba, 1972, glej Kocbekov intervju v brošuri: Edvard Kocbek, Pričevalec našega časa, izdal Zaliv, Trst, 1975.)
Pa ne samo ob podobi uničevanja, tudi ko gre za graditev novega, se Srečko Kosovel ante litteram upre raznim Ždanovom, Ziherlom in sedanjim jeguljastim kulturnim parafrazatorj em a la Beno Zupančič. »Proletarska umetnost,« pravi Kosovel v pismu sestri Karmeli, »ne eksistira kot politična umetnost, eksistira kot nov vrelec umetnosti pač« In dodaja: »'Jaz bi bil rad slikar in muzik, jaz bi bil rad pesnik in filozof,’ to bo geslo naprednega človeka.«
Kako se to sliši danes, ko je na Slovenskem že nekaj revij po vrsti moralo utihniti, ker so tu pa tam kaj pofi-lozofirale, ne bom tukaj ponavljal, mogoče bi samo pri-
pomnil, da sem potešen, ker je Kosovelu, kljub želji, da bi ga imeli med nami, prihranjeno trpko razočaranje, ki je danes naše. V svojem zadnjem pismu Kosovel na primer toži, kako »zoprno mu je čustvo«, da ne sme v Ljubljano, kadar se mu zahoče. Lahko si predstavljamo, kako bi reagiral, ko bi videl, da danes ne zavoljo tuje, ampak zavoljo matične oblasti ne smejo v Ljubljano ljudje, ki se ne strinjajo z uradnim gledanjem na svet v Sloveniji.
Pri vsem tem je spodbudno edino to, da imamo napredni, socialistični, demokratični ljudje Srečka Kosovela na svoji strani, njega, ki je tako razločno podčrtaval, da mu ni »za častno meščanstvo v človeški družbi, marveč za častno meščanstvo v svetu lepega in pravičnega.« Tudi tisti, ki smo na levo kakor on, a smo z njim proti diktaturi in totalitarizmu, imamo v njem zgled in potrdilo našemu hotenju. Saj tudi on razločno ve, da nam je treba »revolucije našega mišljenja, boja za etična načela in boja za etiko prakse. Drugače itak ne pomeni vse nič.«
A ne mogel bi zaključiti tega prikaza, ne da bi posvetil nekaj odstavkov tudi slovenstvu, o katerem se danes na Slovenskem ne razpravlja, ker je slovenstvo, tako Pravijo, za vse večne čase rešeno in Slovenci so zdaj Slovenci brez težave, čisto preprosto, kakor preprosto zjutraj pijejo kavo ali še bolje, kakor se preprosto vozijo z avtom. Kdor bi pa danes od slovenskega človeka zahteval kaj več od samoumevnega nezahtevnega dejstva, da ima med drugim tudi slovenski priimek, tega bi — tako voditelji kot človek s ceste — označili za nacionalista.
No, tudi Srečko Kosovel je bil proti nacionalizmu, vendar proti takemu nacionalizmu, ki je poveličevanje sebe in zasužnjevanje drugih. Dr. Sandi piše: »Ekstenzivni nacionalizem, kakor je recimo srbski in italijanski, bosta Padla pred človečanstvom, ki šteje ljudi ne po milijonih, marveč po človeku.« V tem je Kosovel moderen in nacionalizmi (ekstenzivni, to je imperialistični) so v teh petdesetih letih, ki nas ločujejo od Kosovelove smrti, v veliki meri zatonili. Ni pa zašla ideja naroda, čeprav ta dobiva novo vsebino s tem, da postaja zatočišče pred brezdušnim Planetarizmom, pred avtomatičnim zlitjem, kakršnega je
prerokoval Lenin, ali pred izgubo samobitnih narodnih identitet, kakor je to očitno v Sovjetski zvezi, kjer pisatelji na zadnjem kongresu pozdravljajo nastanek sovjetskega naroda, ali pa, čeprav dosti bolj zakamuflirano, v jugoslovanski zvezi, kjer se predvsem poudarja jugoslovanstvo.
Kosovel je tudi v tem jasen in čist: »Kar se tiče slovenstva, nam je vsem v našem krožku tako sveto, da bi ostali Slovenci, magari če vsi okoli nas slovenstvo zanikajo. Bomo pa narod 20. Slovencev...«
Njegova zavzetost za pogumno in uravnovešeno narodno bitnost bi zato danes gladko odklonila ne-narodno vzgojo slovenske mladine, odklonila ekonomsko - finančno odvisnost od zvezne centrale, odklonila balkanizacijo Slovenije, odklonila neobstojnost slovenske identitete na mednarodni ravni. Kar se pa tiče tistih delov narodnega telesa, ki živijo ločeni, bi Kosovel — kot Cankarjev učenec in kot primorski človek — odklonil ideološko načrtovanje matice, ki je na primer s povezovanjem slovenske usode na Koroškem s politiko avstrijske socialistične stranke bistveno pripomogla h katastrofi, ki jo danes doživljajo koroški Slovenski ljudje; odklonil pa bi prav tako sedanje sodelovanje primorskih ljudi v italijanskih političnih formacijah, ker ne bi nikdar mogel postati zagovornik asimilacijskega procesa. Če pa pomislimo, da je Kosovel že takrat, pred petdesetimi leti, načrtoval Slovensko revijo, ki bi v francoskem jeziku izhajala v Ženevi in seznanjala svet s položajem primorskega življa v fašističnih kleščah, potem nas ne samo preseneča s svojo daljnovidnostjo in vsestransko pričujočnostjo, temveč nam ob tem še bolj v reliefu izstopa naša lastna kratkovidnost, naša omejenost, naša ujetost v tisto ozkost, ki jo je Kosovel očital levičarjem, od katerih pa smo se je mi, žal, navzeli, ko pa je od njih v pretežni meri odvisen naš obstoj.
S tem bi končal ta svoj predlog za razmišljanje o treh velikih možeh, ki nas danes na poseben način obvezujejo. Naj vsak sam zase prikliče njihove podobe, da bo po svojem značaju in po svoji misli izbral prvine, ki ga bolj prevzemajo. Jaz bi morebiti dodal samo še pripombo, da
bomo lahko kos še marsikateri ujmi, dokler bomo znali vrednotiti sporočila naših duhovnih genijev, dokler bomo znali črpati iz teh življenjsko bogatih virov spodbudo za človečansko zavzetost, za možato odločnost in za uve-ljavljevanje svobodnega duha.
Trst, 18. avgusta 1976.
PS. Naj dodam, da sem pripombo, kako Marx zaničuje slovanske narode-proletarce, te dni našel tudi v Krekovem »Socializmu« na strani 343. In vse kaže, da je izraz narod - proletarec Krek uporabil pred Cankarjem! (Pripisal 1.12.1976)
VSEM PRIJATELJEM
56.-57. številka zaključuje deseti letnik izhajanja revi-Iel ta je doslej živela predvsem po zaslugi prijateljev, ki s o jo zvesto podpirali, in s pomočjo prispevka dežele Furlanije - Julijske krajine. In ker niso ne uredniki ne drugi sodelavci nikdar za svoje delo dobili nobenega honorarja, se je reviji posrečilo, da se je prebijala skozi vse finančne težave. Vendar so se zdaj tiskarski stroški tako Povečali, da bo Zaliv nujno moral skrčiti svoj obseg, obstaja pa celo nevarnost, da bi kljub temu ukrepu težave Nadaljnjega izhajanja ne bile odpravljene. Zato prosimo vse, ki revijo redno prejemajo, da bi ne pozabili na poravnavo naročnine, obenem se obračamo na prijatelje, ki s° nam v preteklih letih priskočili na pomoč, s prošnjo, da bi nas spet učinkovito podprli. Pot demokratičnega Pluralizma, za katero se je Zaliv odločil, je vse prej kot lahka, zato pri tem svojem poslanstvu revija lahko raču-n° na solidarnostno podporo samo tistih Slovencev, ki °dklanjajo vsakršni ekstremizem.
Uredništvo
JOSIP MERKU’
»FATTI Dl LUGLIO«
(1868 - Okoličanski bataljon)
XVI.
»E in un cafe — tasemolo! —-Xe i S’ciavi ancora vivi.« (*)
Alma SPERANTE (Carlo MIONI) »Lanterna magicct.« Tipografia moderna, 1934, str. 37. Dva verza iz poezije v tržaškem narečju »Cafe triestini« (Tržaške kavarne).
O terorju, ki ga PRIMOREC omenja, bomo brali pozneje.
Poglejmo najprej, kako je prišlo do prekinitve službe okoličanskega bataljona še pred obdukcijo Rodolfa Parisija, hi so jo opravili 15. julija.
14.7.1868. je »prvi podpredsednik občinskega sveta de Baseggio šel k namestniku Bachu, in mu izrazil nujnost, da se služba okoličanske milice odgodi (sospende) in s tem prepreči prelivanje nove krvi. Baron Bach je odgovoril, da nima nič proti temu, in je gospoda Baseggia povabil, naj se obrne do Nj. Eks. Maršal - Lajtnanta barona Wetzlarja za tozadevne ukrepe. VVetzlar, zaradi obzira do bataljona, ni mogel pristati na to vprašanje in, ko se je dr. Baseggio vrnil na občino, kjer je odbor neprekinjeno sejal, so takoj odposlali ministru notranjih poslov Gi-skri telegram s 120. besedami. (152)
Komaj se je zvedelo na Borzi in v Tergesteju, da Nj-Eks. ni sprejela Baseggiovega predloga za takojšnjo odstranitev okoličanskih miličnikov od vsake stražarske službe v mestu, so začeli s subskripcijo prošnje, da bi bila vpeljana meščanska straža. (153)
(*) »In v neki kavami — zamolčimo, v kateri — / So ščavi še živi.«
»Približno ob 13.30 je bil po mestu pribit sledeči Razglas: »N. 197- P.
» Someščani !
»Obžalovanja vredni dogodki, ki so to noč priza-^eli naše mesto, zahtevajo, da se živo pridružim bolest-nemu vtisu, ki ste ga Vi vsi občutili, in mi zapovedujejo takoj poskrbeti z vso energijo za boljše ukrepe od strani Oblasti, ki bi omogočili na novo privesti javni mir, žal skaljen za nekaj časa.
»Zaupajte, Someščani, v naklonjeno delo Vaše Obči-in izognite se medtem, Vas prosim, vsakega zbiranja 'assembramento) in manifestacije, ki bi ne mogli ne po-Večati težkoče, ki jih želimo hitro premagati.
»Trst, 14. julija 1868 »V odsotnosti župana, I. podpredsednik »G. dr. de Baseggio« (154 — za uro, 153)
Iz akta policijskega ravnateljstva bomo zvedeli, kako Se ie razvila seja, sklicana pri namestniku, da pretresa Vprašanje za ukinitev službe miličnikov v mestu. Akt je b prvotno naslovljen Prezidiju Ministrstva za deželno Prambo in javno varnost in vsebuje tudi druge argu-mente, ki zadevajo dogodke 13,- 14.7. Nekomu je, morda v zadnjem hipu, zablisnilo, da bi moral poročilo seje na Pamestništvu pravzaprav podati višjim oblastem namest-Jk. Zato je na tem aktu potek seje v stvari ukinitve služ-e miličnikov črtan, kakor je črtan tudi prvotni naslov.
Ostal
Pamestnik
e notice je policija naslovila in odposlala (15. julija)
Drugega akta o seji nisem našel in, ker je zanimiv, °m navedel skoraj vse, kar je pisano — tudi prečrtana - esta — ker se je vse točno tako zgodilo in pomaga bolj-emu kronološkemu razumevanju dogodkov na občini. Iz p men j enega policijskega akta zvemo, da je bila opoldne •7. pri jsjj Eks namestniku seja s prisotnostjo Feld-k aršal - Lajtnanta poveljnika čet VVetzlarja, dr. Baseggia, 1 ie Predstavljal župana v njegovi odsotnosti, policijske-a ravnatelja Krausa ter policijskega svetnika Achtschi-
na. »Na seji«, pravi Kraus, »je dr. Baseggio predlagal, naj bi bila teritorialna milica takoj izključena od varnostne službe in bi tako bila pomirjena čustva prebivalstva, razburjena proti slovenskemu elementu, ter da bi namesto okoličanske milice opravljala službo okoličansldh patrol civilna straža s primerno asistenco linijskih vojakov in delno z vojaškimi policijskimi stražarji. On (Baseggio) je prebivalstvu odgovoren, da na tem predlogu odločno vztraja, in mora v primeru nesprejema predloga vse odgovornosti prepustiti oblastem, ker bi v tem primeru bili neizbežni nadaljnji konflikti.
»Za njim naj bi stali najuglednejši tržaški možje, ki bi z njim delili enako mnenje, in ki z bojaznostjo čakajo na sporočilo odločitve.
»Feldmaršal - Lajtnant se je odločno izrekel proti predlogu. Teritorialna milica je s statuti poklicana na sodelovanje pri vzdrževanju miru in reda, in sedanji način sodelovanja naj bi bil sprožen od občine same in, če bi zdaj milico odpravili, bi to pomenilo brezčasno koncesijo, kateri bi brez dvoma sledile v tej smeri nadaljnje zahteve. Temu mnenju so se priključili vsi drugi člani seje in je bil nato sprejet predlog policijskega ravnateljstva, naj bi nočno službo izvrševale majhne patrole, vsaka sestavljena s tremi možmi okoličanske milice, z dvema vojaškima policijskima stražarjema ter dodatnimi civilnimi stražarji. Istočasno bi moralo biti v pripravljenosti v določeni vojašnici ustrezno moštvo linijskih vojakov, katerim bi v primeru potrebe bili dodani uniformirani policijski uradniki.
»Še druge nujne prošnje in tehtna predstavljanja (Vorstellungen) so imele kot posledico, da je Nj. Eks. gospod namestnik sporazumno s Feldmaršal - Lajtnan-tom baronom Wetzlarjem omenjeni de Baseggiov predlog pozneje (nachtraglich - podč. J. M.) sprejel.
»Na konferenci, ki je bila ob 17. pri baronu Wetz-larju, je bil določen način, s katerim naj bi bila nočna služba patrol za nekaj časa opravljena — in sicer, dokler bo sledila dokončna odločitev v tej stvari — z asistenco linijskih vojakov. V tem smislu se je služba takoj pričela.« (153)
IL CITTADINO piše, da do pozne ure ni bila občina
deležna časti ministrskega odgovora, in je prišla z namestništva, tako misli, ustna privolitev nadomestitvi teritorialcev s c. k. vojaškim moštvom za službo javne varnosti. (152)
Drugi Razgas občine, objavljen istega dne 14. (DIA-VOLETTO 15.7. piše, da je bila ura objave 18.30:
» Someščani !
»V zvezi z naznanilom, ki Vam je bilo dano z današnjim Razglasom, mi je v uteho sporočiti Vam, da je s hvalevrednim ukrepom oblasti bila služba javne varnosti od današnjega večera do nadaljnje ureditve predana patrolam vojaške posadke. Občinsko predsedništvo se nadeja, da je s tem doseglo neposredno sredstvo za vzpostavitev mestnega miru. Zaupajoč v razumevanje in ljubezen ljudstva do domovine, pričakuje, da bo s svojim vedenjem pripomoglo prizadevnosti svojih legalnih Pooblaščencev, da bo ohranjen dober red, tako potreben temu mestu.
»Trst, 14. julija 1868
»V odsotnosti župana — I. podpredsednik »G. dr. de Baseggio« (152 - 3/II.)
Proti 19. uri se je policijski svetnik Achtschin podal v glavno stražarnico okoličanske milice, ki je bila na Piazza grande, nasproti občinskega poslopja in glavne stražarnice linijskih vojakov, da se prepriča, če so tam izvajane odredbe, naj okoličanska milica vsako službo v teestu takoj opusti. Ugotovil je pri tej priložnosti, da se Pred pritličnimi okni stražarnice zbirajo oči vidno sovraž-Pi demonstranti, ter obvestil miličnike o preteči nevar-Posti. Prosil jih je za mirno, pametno zadržanje. Nato se i® podal v stražarnico linijskih vojakov ter dosegel, da te poveljujoči nadporočnik, ki je tudi sam opazil, kaj se dogaja, dal ojačiti svojih 13 mož s še 40. vojaki.
Ta čas so teritorialci stražarnico po možnosti neopazno zapustili, a vsem se to ni posrečilo, in gonja se je Načela. Na njih begu jih je drhal psovala in mimo najstniške palače zasledovala proti obrežju z divjim vpit-tem. Na ta alarm je moštvo vojaške policije prišlo iz poli-
cijskega ravnateljstva na kraj nemira, kjer se je znašel tudi ravnatelj Kraus. Ukazal pa je, naj se vojaški policijski stražarniki vrnejo na policijo.
»Medtem,« pravi Kraus, »ko sem dal umakniti vojaške policijske straže, mi je neki meni znani brivec zbil klobuk z glave. Mnogo prisotnih se je zavzelo zame in me spremilo z vojaškimi policijskimi stražarji, ki me niso pustili samega zaradi bojazni, da bi se mi ne zgodila kaka nesreča, proti policijskemu ravnateljstvu. Iz množice je bilo pri tem slišati dražljivo (aufreizende), neresnično kričanje opazke, da sem vodil policijske straže proti ljudstvu, nakar je sledilo sikanje in žvižganje; dosegel sem pa policijsko ravnateljstvo brez nadaljnjih nevšečnosti.
»Kmalu nato me je obiskal Feldmaršal - Lajtnant baron Wetzlar; spremljala ga je velika množica ljudstva, katera mu je ob vihtenju klobukov klicala dolgo in vztrajno »Evviva« in mu ravno tako pri njegovem odhodu iz policijskega ravnateljstva na nadaljnji poti do namestništva ponovila ovacijo.
»Tam se je množica razšla.
»Ko se je mračilo, se je pred kavarno Chiozza via Torrente spet zbrala velika množica ljudi, ki se je kmalu začela premikati in zahtevala z največjo silovitostjo razsvetljavo. Kmalu je bilo večji del oken v glavnih ulicah razsvetljenih.
»Po končanem muzikalnem slavospevu (Zapfen-streich) je šel en del množice pred Hermetovo stanovanje, mu klicala 'Evviva', ter zahtevala, da se pojavi. Pokazal se je ter govoril pomirljive in redoljubne besede, ki pa niso dosegle, da bi kmalu na to množica ne izbila nekaj šip na oknih škofove palače, kar se je zgodilo tudi pri c.k. majorju in poveljniku okoličanske milice Juliju Mauronerju ter slaščičarju Centisu.
»Med tem so nastopile nočne patrole pod vodstvom civilnih straž z asistenco linijskih vojakov, (podč. J. M.)
»Do polnoči se je ljudstvo razgubilo, ne da bi bilo treba poseči po linijski vojaški četi, ki je čakala v pripravljenosti.
»Tukaj kaže spominjati na dogodek, ko je Giovanni GRIMANI: Kmetice iz Ščedna (Trst).
Gelusich, delavec od Sv. Marije Magdalene, šel okoli 23.30 mimo kavarne Chiozza in ga je več (J.M.) mladih ljudi napadlo s palicami in tako preteplo, da so ga morali nesti v bolnišnico.« (153)
To in še več, vse v enem dnevu 14. julija 1868: od Achtschinovega poročila, končanega ob štirih zjutraj, ki so ga o poldevetih zjutraj že nesli na deželno sodnijo, do večernih in nočnih pretepov Slovencev.
TERORIZEM, ki ga omenja PRIMOREC, je dolgo trajal in je poznal vse mogoče odtenke.
Izvajali so ga fizično, moralno in gospodarsko.
Na Akvedotu, blizu kavarne Rosa, je n.pr. bil napaden s palico, ki so jo na njem zlomili, FRANC CEGNAR. Bil je prej in pozneje tudi občinski svetovalec, »kolega« tistega HERMETA, katerega list IL CITTADINO je tako pisal:
»Gospod Cegnar, c.k. telegrafski uradnik (*), je v dolgi dobi z gospodom Zorom, prav tako c.k. uradnikom v isti službi, bil udeležen dela in glorije slovenskih agitatorjev v naši okolici; bili so organizatorji tistih Ci-taonic, v katerih so skušali, in delno dosegli, vliti našim okoličanom sovražen duh proti mestu in občini, kateri pripadajo in v kateri zajemajo lastno vzdrževanje. Gospod Zor se je odpeljal« (na pobudo Italijanov je bila odločena kazenska premestitev Zora v Bregenz v Vorarlbergu : gl. Samo Pahor v Jadranskem Koledarju 1968, str. 130/11. — Piano, lastnik PRIMORCA, je izgubil učiteljsko službo pri občini, in je 'zdaj diumist pri c.k. prefekturi’, IL CITTADINO 31.8.1869) »in gospod Cegnar je
(*) v primorskem uradu Telegrafskega inšpektorata za Koroško, Kranjsko in Primorje je leta 1868. uradovalo šest oseb. Hierarhično je Cegnar bil na četrtem mestu kot višji telegrafist I. razreda. Urad je bil v ulici Dogana 3 in imel, razen teh, še enega dnevničarja (diurnista) ter enega slugo. Temu inšpektoratu je bil podrejen, tudi v ulici Dogama 3, Glavni telegrafski urad v Trstu, z enim upravnikom in enim kontrolorjem ter 47. telegrafisti I-, II. in III. razreda, z 12. raznašalei telegramov, dveh nadzornikov linij ter enega pometača.
Zor je bil med telegrafisti I. razreda.
ostal. Zato se je gnev meščanov in dobrega dela okoličanov zgostil nad njim. Temu vzroku pripisujemo napad, ki ga je doletel v noči med nedeljo in ponedeljkom Po polnoči nedaleč od kavarne Rosa na Akvedotu. Gospod Cegnar je bil potolčen, kakor nam pravijo, s palico, ki se je zlomila in je on zatem tekel rjoveč v kavarno Progresso.
»Gospoda Cegnarja so videli včeraj na cesti zdravega in nepoškodovanega; vemo tudi, da je šel v urad. Zelo grajamo nasilje, prizadeto gospodu Cegnarju, a si ne moremo kaj, da bi ne priporočili tudi Slovencem z onkraj gore, ki so nekoliko časa delali toliko hrupa v Citaonicah, da rezervirajo njih panslavistične misli za dežele onkraj hribov. Priporočamo jim to tembolj, odkar se je močno prebudil municipalni duh na našem ozemlju.« (155)
CEGNAR je bil s PIANOM in ZOROM med tedanjimi najzaslužnejšimi osebnostmi, katerih neutrudno delo v Prid posebno kmetov, ki so se počasi zbujali iz skoraj srednjeveške noči, je bilo zelo učinkovito. Ni pa moglo trajati, ker so kmetje ostali kaj hitro brez vodilnih ljudi in tudi zaradi gmotnih težkoč, ki so nastale zaradi zmanjševanja števila članov oz. njih pobega zaradi lažnih vesti, raztresenih med okoličane, da so slovenski občinski svetovalci in Čitalnice »prodali bataljon«, a morda še najbolj zaradi gospodarskega terorizma. Pritisk na Slovence je bil namreč neutrudljiv in nenehen.
V sledečem članku, ki so ga spisali liberalci, nam sami posredno pokažejo izvajano metodo, da dosežejo svoj cilj proti Slovencem:
»Trst, 31. avgusta 1869 »NOVI KONFLIKTI
»Postavili smo si cilj in upamo, da ga bomo dosegli kljub oviram, ki jih srečamo na poti; t.j. vzpostavitev prijateljskih odnošajev med mestom in okolico Trsta. Nismo hezadovoljni z napredkom, ki smo ga v tem dosegli, čeprav so se zgodile v ponedeljek preteklega tedna in zad-nio nedeljo stvari, ki bi, sprejete z lahkoto, lahko privedle k odpovedi lastnih namenov ljudi, morda manj trd-
nih, kot smo mi. Dejanja so bila zelo neprijetna in so dokazala, če se je vpliv tujih slovenskih agitatorjev in Citaonic zmanjšal, da ne smemo vendar misliti, da je povsem prenehal. A prenehal bo, in čim prej, če bo pošteni, delavni ter inteligentnejši del naših okoličanov nadaljeval s hvalevrednim delom poučiti manj daljnovidne med kmeti s poznanjem lastnih koristi, katerih blaginja je odvisna, prej ko od uresničenja uvoženih slovenskih sanjarij, od intimnega soglasja z mestom in njegovo občino. Poglejmo sedaj na nedeljske dogodke :
»Približno od 5. popoldne je prišla po ulici Torrente proti Corsii Stadion dvanajsterica nekoliko vinjenih kmetov, ki so kričali in vreščali ter dali slišati hrupno, živio slovenski. Bil je praznik in nagneteno ljudstvo v ulicah je v malem času stvorilo skupino, ki je narasla, ko so izstopili iz gledališča Mauroner (danes Penice) člani delavskega društva po končani razdelitvi nagrad, od katerih je druga nagrada prinesla 100 goldinarjev ter kompletno obleko mladeniču Krelis Giov. Antoniu, sinu kmeta iz okolice, v navzočnosti staršev, ki sta prisostvovala omenjeni razdelitvi.
»V istem trenutku so zgoraj omenjeni okoličani, med njimi je nekateri imel znak razpuščenega bataljona, ponovil bolj močno svoje vpitje, spremljano z močnim žvižganjem, na način, da je ljudstvo v tem videlo namerno provokacijo ter pobralo rokavico, tako smelo vrženo pred njegove noge. Začelo se je klestiti kmete; ko so nekateri videli, da je nekaj tovarišev zelo obdelanih, so ušli. Ko so se znašli v večjem številu, so se ustavili pred ograjo javnega vrta, kjer so s žaljivimi besedami in s provokant-nimi kretnjami izzvali ljudstvo, ki jih je spet začelo napadati ter jih spodilo tudi od tam, odkoder so tekli na ulico Boschetto. Skoraj istočasno se je spustilo od Sv. Ivana, gnezdo, ki si z Rojanom deli glorijo, da je med vsemi vasmi okolice najbolj nemirno in sovražno mestu, približno 60 kmetov, ki so se napotili v smer Bošketa in napadli ljudstvo, ki se je tam nahajalo na sprehodu, ter metali kamenje proti zasebnim kočijam ter omnibusom, tako da so meščani v manj kot pol uri zapustili Bošket
Prvi železniški predor v Trstu (ob vznožju Grete, 7857).
«wK5?.jŠt
ter novo pivovarnico in so se vozila vsake vrste, delno z razbitimi šipami, umaknila proti mestu. V Corsii Stadion je ljudstvo bilo zbrano, dokler so, zelo pozno, prišle patrole 20 do 30 mož in so krenile proti Bošketu.
»Pravijo nam, da je bil kak meščan pretepen, in drugi, med katerimi neka lepa in nežna gospa, bili zadeti od kamenja, ki ga je metala podeželska sodrga. To je pristno in preprosto pripovedovanje nedeljskih konfliktov, ki jih je treba pripisati razen nesramnemu in pro-vokatorskemu vedenju kmetov, razdraženosti meščanov zaradi napada prejšnjega ponedeljka in drugih dogodkov zadnjih dni, ki so povzročili v ljudstvu zelo mučen vtis.
»Moramo še dodati, da je včeraj Citaonica pri Sv. Ivanu spet razobesila slovensko zastavo in da so kmetje, ki so provocirali meščane prav od Sv. Ivana, kakor bivši učiteljček (maeSTRONZOLO podč. J. M. = majhen izloček) zdaj diurnist pri c. k. prefekturi (t. j. namestništvu J.M.) in naj mlajši duhovnik tistih vasi, ki je nadaljeval z lekcijami slovenskega in protitržaškega jusa.
»Da se mora to stanje absolutno končati, bo vsakdo razumel, in mi smo prepričani da se bo to zgodilo, če bo vlada znala vplivati vsaj na tiste slovenske agitatorje, in so v večini, kateri kakor c.fe. uradniki, ki so od nje neposredno odvisni, ter zabičati organom javne varnosti čut absolutne nepristranosti v izvrševanju njih poslanstva; sicer težavno uresničenje, brez preosnove lokalne policije.
»Na ti dve točki se mora omejiti akcija oblasti, da ne bo njen trud imel povsem negativen učinek. Ostalo bodo izvršili meščani, prepričani, da materialne koristi, tako tudi pristni liberalizem, zahtevata vzpostavo harmonije in ne nadaljevanje obstoječih sovražnosti; in meščane bo podprl velik del okoličanskega ljudstva, ki so mu povsem tuji prestopki nekaj stotin proletarcev, lenih capinov, orodje zagovornikov onstrangorskega slovenizma.
»P.S. PO KONČANEM PISANJU TEGA ČLANKA NAM PRIDE V ROKE 'OSSERVATORE', KATERI, KAKOR JE NJEGOVA NAVADA, SE JE OPRIJEL OBRAM-
BE KMETOV, IN PRIPISUJE MEŠČANOM VZROK KONFLIKTOV, KAKOR ČE BI MI ŠLI K SV. IVANU Z NACIONALNIM PREPEVANJEM IN NESPODOBNIMI BESEDAMI ŽALILI SLOVENSKO OBČUTLJIVOST IN IZZVALI NEMIRE! NE BOMO POLEMIZIRALI Z 'OSSER-VATOREJEM’; BILO BI ZAMAN; PUSTIMO RAJŠI, DA TISTE POŠTENE OSEBE ITALIJANSKE NACIONALITE-TE, NEMŠKE IN CELO SLOVENSKE, KI SO PRIŠLE K NAM POVEDAT O NEDELJSKIH DOGODKIH IN NJIH ZAČETKU, NAJ SAMI PRETEHTAJO RESNIČNOST ’OS-SERVATOREJA’ IN SAMI POMISLIJO, KAJ JE DOBREGA PRIČAKOVATI, DOKLER BO VLADNI ORGAN TAKO NESRAMNO PRIVRŽEN K 'ŽIVIO SLOVENSKI' V TRSTU.« (156)
IL CITTADINO:
»(Pritožba). Gospod Ivan Piano, bivši občinski učitelj v vasi Sv. Ivana, nam piše zelo čedno pismo (una pu-litissima lettera); pritožuje se proti obdolžitvi rovarja, ki °iu je navadno pritaknjena. Pojasnjuje, da on ni to, česar da dolžimo, ker spoštuje zakon in želi enakost za vse; vsako nasilje je prekleto, pa naj prihaja iz katerekoli strani. Vzamemo z zadovoljstvom - na znanje izjavo gospoda J. Piana, in upamo potemtakem, da ne bomo več imeli priložnosti govoriti o njem -kot strastnem slovenskem agitatorju: in to upamo v korist mesta in prav tako okolice.« (157)
IL CITTADINO:
»(Protest). Častiti župnijski kooperator pri Sv. Ivanu ha Vrdeli, d on Jože Bartel, nam je tudi pisal, kakor gospod Piano, zelo lepo pismo, da s tem protestira proti obdolžitvi slovenskega agitatorja, ki mu je bila pritaknjena. Gospod Bartel protestira, ker nikdar ni ščuval kmetov proti meščanom. Zagotavlja, da je bil zmeraj sovražnik in nasprotnik vsakega nacionalnega razprtja; da je kot mož in duhovnik zmeraj skušal delati za slogo in ljubezen; da v zadnjih tednih ga sploh ni bilo v svoji župniji zaradi zdravja oz. kopanja na Hrvaškem. Tudi to izjavo vzamemo z zadovoljstvom na znanje.« (158)
Ob začetku predstavljena verza pripadata mlajši »literaturi«; a nista nič slabša od starejših. Zelo pripravno
predstavljata »rdeče« (fašiste tistega časa, kakor je rekel Giulio Cesari — BIBL. I, str. 121, 6). Taki verzi so zajeti samo v knjižicah poezij. Produkcija iz »humoristično -političnih - itd.« lističev in podobna produkcija »resnega tiska« ni prikazana. Skupaj so razvejali, nato osveževali sovraštvo proti Slovencem. Take »umetniške stvaritve« so zadovoljevale gospodarje, a kažejo zunajmestni sovražni duh in namen pospešitve pogina Slovencev. Ti pa so bili, kakor znano, v večini kmetje. Od teh si gospodarji niso mogli pričakovati dobička, razen delovne moči, ki so si jo prav lahko preskrbeli drugje.
Ostala je zemlja — ki pa je bila tržaškim kmetom in Slovencem sploh življenje samo!
Zato je pripadala taka »literatura« terorju, ki ga omenja PRIMOREC.
SLOVENSKI PRIMOREC pravi, kako očetovsko mestni magistrat tolaži okoličane po dobrem pretepanju in odpovedi dela s strani Tržačanov, ko zdaj preiskuje vse zastarele dolgove, da se izplačajo. (159) (*)
Namestnikovo oznanilo zaradi slabega ravnanja s kmeti (insultati o maltrattati), ki je tiskano na str. 211 ZALIVA 52-53/1975, je v glavnem bilo izdano zaradi gospodarskega terorizma. To izvemo iz CITTADINA, ko piše da »...oznanilo Nj. Eks., naj bi bilo izdano, kakor nam pravi, dano zagotovilo na pobudo deputacije kmetov, ki naj bi bila zaprosila pri Nj. Eks., da se zavzame za odpravo slabih razmer med mestom in okolico, zaradi katerih morajo kmetje zelo trpeti v svojih materialnih koristih, ker jim meščani odrekajo delo, s katerim pridejo do kruha.« (160)
(*) Dolg za zemljiško odvezo (Grundentlastungsgesetz) okoliške zemlje je prešel od državne administracije na deželo oz. tržaško občino in je znašal več kot 76 tisoč goldinarjev, med njimi, že zapadlih, nad 29 tisoč goldinarjev za kapital in obresti. Lahko bi muniicipalni svet izvrševal le upniško pravico, če bi prešel, v takih finančnih okoliščinah, k stvarni eksekuciji oz. prodaji okoliških poslopij in zemljišč. S tem bi dve tretjini kmetov ostalo brez strehe in brez ene same pedi zemlje. (V.S. DIETA 7868, str. 49-50 ter BIBL. IX - 84, Czoernik, str. 71).
p°trdilo prejema iz rok policije šestih (oz. sedmih — Edoardo Poscovich je bil očividno pripisan pozneje —) arestantov 13. julija j868. Podpisan je ječar Szombathely.
Isti CITTADINO, le teden pozneje, se tako oglaša: »...stara 'PRESSE’ (na Dunaju — J.M.) spet bljuva žalitve proti Trstu in eden njenih strupenih koresponden-tov, razbojnik peresa, ki se skriva v hosti, prinaša s per-fidnim podtikanjem, da tržaški meščani, trgovci in skladiščniki morijo 'dobre kmete’, ker jim odklanjajo delo in so poklicali v Trst trop furlanskih težakov.« (161)
Dobrim in poštenim slovenskim kmetom je pomanjkanje »civilizacije« branilo biti kos taki govorici!
(dalje prihodnjič)
BIBLIOGRAFIJA XVI
Če ime kraja tiskarne ali založništva ni označeno naj se bere Trst.
(152)	IL CITTADINO — 15.7.1868, str. 3/1.
(153)	AST (*) — Pol. Ris. 1868. Busta 61. Fasc. 4. Z. 1424 vom 15.7. — Bericht Kraus (Achtschin) als Fortset-zung des Aktes 1400 und liber Sitzung fiir Ab-schaffung der Territorial - Miliz.
(154)	L’OSSERVATORE TRIESTINO — 14.7.1868, str. 1306/1.
(155)	IL CITTADINO — 15. 9. 1869, str. 3/1.
(156)	IL	CITTADINO	—	31.8.1869,	str.	1/L - III.
(157)	IL	CITTADINO	—	4.9.1869,	str.	3/IT.
(158)	IL CITTADINO — 7.9.1869, str. 3/II.
(159)	SLOVENSKI PRIMOREC — 9.8.1868, str. 2/1.
(160)	IL	CITTADINO	—	22.7.1868,	str.	3/1.
(161)	IL	CITTADINO	—	29.7.1868,	str.	2/1.
(*) AST = Archivio di Stato Trieste — Državni Arhiv Trst.
ZALIV 54-55
Dopolnitve k Okoličanskemu bataljonu: stran 26, 3. vrsta; začetek odstavka bodi: »Lastnik kavarne Giovanni Zakraišeg pravi,
stran 27, 3. vrsta; po besedi Jadranu postavi vejico, in nadaljuj : kateri je bil tedaj imenovan Golf o di Venezia (Beneški Zaliv). (BIBL. II. - 22; str. 43) stran 30, 4. vrsta; črtaj besede začetka pomola Kluč na obali in namesto teh, napiši: izliva v morje potoka Kluč;
KAREL BAJC
RAZISKAVE O MORJU (IN O VSEM DRUGEM)
Med miti, ki so do nedavnega razsajali pri nas, je eden, ki bi mu lahko rekli mit o kontinentalnosti: vse do včeraj naj bi bilo morje Slovencu tuj element. Prav zadnje čase (recimo ob izidu knjige 30 let slovenskega pomorstva) pa se je naš periodični tisk temu uprl. Spočetka nejeveren, je rod Lepe Vide zaprepaden odkril, koliko pomorščakov, kapitanov in ladjarjev je izšlo iz njegove srede. (Tako zelo smo si v tem pogledu opomogli, da bi danes že kar ravnodušno sprejeli novico, da je kak Starc, Košuta ali Gruden pri Lepantu pomagal zatreti nevernika. In niti bi se ne pretirano čudili, če bi zvedeli, da so se naši vrli Kontovelci in Križani kdaj vdajali gu-sarstvu).
Čas je potemtakem več kot zrel za to, da spregovorimo o neznanem znancu iz naše kulturne zgodovine: o razsvetljenem Janezu Žigi Valentinu Popoviču. Znanec, ker ga naši slavisti zaradi njegovih slavističnih in slovenističnih prispevkov že od nekdaj poznajo in cenijo. Neznanec pa tudi, saj »njegova prirodoslovna in fizikal-hozemljepisna prizadevanja strokovno še niso ocenjena.« (F. Kidrič).
In teh ni malo! Kaj vse je namreč mož bil! Bil je jezikoslovec (germanist, ki je skoval Nemcem besedo Warte - opazovalnica, sestavljalec slovarjev, profesor hemškega jezika na novoustanovljeni dunajski stolici od 1753. do 1766. leta; slovenist in slavist; etimolog in poliglot), arheolog, entomolog, botanik (ki se je drznil oporekati Linneju), pomolog (sadjar), numizmatik, zgodovinar (študentskega samostana), zemlj ©pisec - geofizik -oceanograf in še kaj.
O njegovem življenju ne mislimo tu izgubljati besedi ; radovedni bralec bo vse, kar ga zanima, našel v katerikoli slovstveni zgodovini. Povejmo le, da se je rodil
kot sin grajskega oskrbnika v Aclinu pri Celju leta 1704, da je bil kljub srbskemu priimku Slovenec (Popovičevi predniki so izpričani v istem kraju), res pa da mogoče potomec Uskokov, da je veliko potoval in živel na Nemškem, kjer je leta 1774. tudi umrl. Njegovo poglavitno delo nosi naslov »Untersuchungen vom Me er e« (Raziskave o morju) in je bilo izdano leto 1750. Po značaju in vedenju je bil to ponosen gospod, ki se je znal, če mu karkoli ni šlo v račun, odreči tudi bogatim službam (med njimi se mu je ponujalo poučevanje v slovenščini graščakov na gradu Borlu pri Ptuju). S svojim slovenstvom se je naravnost bahal. Vedno spet je zajemal iz slovenskega jezikovnega gradiva, ko mu je šlo za utemeljevanje te ali one jezikovne teze ali za postavljanje te ali one etimologije. Še zlasti proti koncu življenja je postal pravi čudak, zabubljen v svoje delo. Do nasprotnikov je bil — ne da bi se običajno pregrešil zoper tedaj veljavno formo — nepopustljiv in posmehljiv. Neredko pa se je tudi spozabil, kot takrat, ko je odpravil Linnejeve pristaše z besedami: »O imitatores, servum pecus!« (Posnemovalci, sužna čreda!«). Vse slabosti in pomanjkljivosti pa zbledijo spričo njegove enciklopedične vseznalosti, nemirne vedoželjnosti, ostrega opazovalnega čuta in neverjetne, pa četudi poudarjane, načitanosti.
Kljub natančno določenemu naslovu pride v »Raziskavah o morju« vsako od Popovičevih mnogovrstnih zanimanj prej ali slej na svoj račun. Toliko je vsega, da bi v današnji dobi ozke specializacije težko kdorkoli strokovno pretresel celotni opus. Kar sledi, je le kratek povzetek in kritičen pretres predvsem onih delov knjige, ki govorijo o morju.
Ne nameravamo tu trapiti bralca s podrobno razdelitvijo knjige, pravo džunglo, prepreženo s posvetili, z razdelki (ki se naprej delijo v razprave, te pa v paragrafe), z zaključnimi »spomini«, dodatki, pripombami, prilogami, »paberkovanjem«, dopisi, registrom. Brez vsega tega najbrž takrat ni moglo iti, je pa več, kot bi moderni bralci lahko prenesli. Občutljivejših med njimi pa ne more ne prevzeti čar dela, posutega s kulturnozgodovinskimi noticami (iz knjige na primer zaživi z vso neposrednostjo takratni nemški kompleks pred Francijo).
Le to moramo povedati, da se delo že v naslovu opira na knjigo »De columnis Herculis« (O Herkulovih stebrih) izpod peresa nekega Schvvarza in da se začenja z recenzijo le-te. Naslonitev je najbrž narekovala tedanja pisateljska moda, izbira Schwarza pa je bila (če smo prav hudobni) morda hotena: iz primerjave naj bi Popovič tembolj zablestel. In res se prvi še zvija v objemu pravljic, drugi pa se mu zdaj z večjim, zdaj z manjšim uspehom skuša izviti. Kar se mu izpiše, pa spet ni vedno znanost. Tako pri opisu lastnega osebnega doživljaja, jadranja z Malte na Sicilijo in nočnega opazovanja bruhajoče Etne, oporeka Vareniusu, da bi razdalja med otokoma znašala celih 40 nemških milj, z »znanstvenim« argumentom: «... pogosto prinesejo na Siciliji spečeni kruh ob ugodnih vetrovih še toplega na Malto.« Ugotovitev, da so rimski stebri, izkopani na rimski cesti iz Celja v Ptuj, v večini primerov prišli v nestrokovniaške roke, mu sugerira prst božji: to naj bi bil božji srd nad poganskimi ostanki.
Anekdoti naj zadostujeta za vse, ki jih v knjigi mrgoli. Raje poglejmo, kaj je naš avtor pametnega povedal o morju v času, ko se je oceanografija v modernem smislu (to je znanost, ki preučuje morje z računom ter kvantitativnim opazovanjem - eksperimentom) morala šele roditi. Kar je takrat bilo, je bilo le lastno in tuje kvalitativno opazovanje, redki podatki pa goli in suhi: toliko in toliko centov, sežnjev, laških ali nemških milj, čevljev, Palcev. Znanstveno delo je obstajalo v zbiranju in kritičnem primerjanju opazovanj ter v odločanju za že obstoječe teorije oziroma v njihovem zavračanju. Za vse to le bila potrebna zdrava pamet, kot je bila za povezovale navidez oddaljenih pojavov potrebna predvsem domišljija. Mnenja smo, da je pri Popoviču zdrava pamet zanesljiv organ, domišljija pa prej prebujna kot prepo-hlevna tako, da ga nemalokrat zavede predaleč.
Kakšni so torej bili, da enkrat pridemo do bistva, Popovičevi pogledi na oceanografske in sorodne pojave? Najprej: kdaj je zadel v črno, tako da ga lahko imamo za predhodnika?
Najprej je tu njegova razdelitev predmeta na va-
love, tokove in plimovanja. Še danes je to veljavna (pa čeprav najbolj groba) razdelitev. Dalje: spoznal je, da je pri morskih tokovih na delu neka sila, ki jo povzroča zemeljska rotacija. Ta sila je danes znana pod imenom Coriolisova sila. Seveda pa ni mogel Popovič vedeti za njen izraz, za njeno vrednost, ki se (sinusno) spreminja z zemljepisno širino.
Danes vsakdo ve, da povzročata plimovanje luna in — v manjši meri — sonce. Pravzaprav se je za to pravilno teorijo zavzemal že Plinij. Ob pravi poplavi »modernih« nasprotujočih si teorij pa ni bilo težko Popovičevemu sodobniku zaiti na napačna pota. Ena takih »modernih« teorij, Herbiniusova, je videla vzrok bibavici ali plimovanju v nekakovih požiralnikih in izvirih v svetovnem oceanu. In sicer naj bi se prvi nahajali ob severnem, drugi ob južnem tečaju. Ta zemljepisna posebnost bi seveda morala za vekomaj preprečiti človeški nogi dostop na tečaja, saj bi eden od njiju smelega obiskovalca pogoltnil, drugi pa bi mu enostavno ne pustil blizu. Her-biniusu in njemu podobnim odvrne naš Popovič odločno: ne, raje sem starokopiten, kot pa moderen za tako ceno.
Tudi zakon veznih posod pozna danes vsak poba. To je tisti zakon, ki uči, da mora tekočina (z bolj strokovnim izrazom: kapljevina) v posodi z več kraki, če le ti niso preozki, obmirovati v vseh krakih enako visoko. Takrat je bilo malo ljudi, ki bi se te resnice tako jasno zavedalo, da bi iz nje izvajali vse posledice; naš Aclinec se je smel šopiriti v tem dionem zboru.
Njegovih zaslug pa še nismo izčrpali. Ne pozabimo na vlogo, ki jo odmerja izhlapevanju v zaprtih morjih! Vprašanje si je sam postavil v naslovu III. raziskave »Zakaj je dotok Atlantika v Sredozemlje dvakrat močnejši kot odtok le-onega v slednje«. Pravilni odgovor je seveda v izhlapevanju. Brez njega bi se namreč morala sredozemska gladina neprestano dvigati. Kot je tudi res, da bi se morala gladina Sredozemlja, ko bi bile njegove ožine zaprte, spet zaradi izhlapevanja, nenehoma nižati (računajo, da skoraj lm letno).
Še bolj pa je Popovič napreden v odgovoru, ki ga razprede na sicer starokopitno vprašanje, zastavljeno v naslovu II. razprave, »Zakaj pripluje ladja ob enakih
vetrovih z jutrove sredozemske obale, n.pr. iz Palestine, v Španijo prej, kot pa odtod nazaj?« Odgovor je v morskih tokovih. Toda zadeti ga je bilo za Popoviča težko, ker mu je bil znan vrhnji tok v Gibraltarski ožini in ta ima nezaželeno smer od Atlantika v Sredozemlje. Treba je bilo, v začetku svojevoljno, uvesti površinske nasprotne tokove. Ti ga napeljejo k globinskim nasprotnim tokovom. Zadeva pa se mu hvaležno obrestuje, saj se globinski nasprotni tokovi izkažejo za potrebne, če naj dano morje ohrani svojo slanost. To pa ni tako majhno odkritje, pa naj ga tudi merimo s strogimi sodobnimi merili.
Da pa ne izpademo kot preveč hagiografski življenj e-Pisci, brž na dan še s Popovičevimi nedostatki! Od vseh morskih tokov v svetovnem morju, tkim. splošne oceanske cirkulacije, priznava mož le tok, ki mu danes pravimo atlantski ekvatorialni tok. Ta poteka TT nasu od nekako 20 stopinj južne širine pa do 30 stopinj severne širine, od vzhoda proti zahodu čez ves Atlantik, nato zavije ob severni ameriški obali proti severu in se končno vrne proti Evropi v obratni smeri in pod spremenjenim imenom Zalivskega toka. Ne o tem ne o vseh drugih tokovih ni Popovič vedel prav nič.
Tudi vloga, ki jo pripisuje zemeljski rotaciji, je moč-n° pretirana. V pogajanju tokov je namreč slednja sekundaren dejavnik, deluje le na že obstoječe tokove. Krčevito se tudi naš učenjak oklepa nekaterih zastarelih Predstav, recimo tiste o podzemskem ognju. Ali se je to pogajalo zategadelj, ker se je ob takih slikovitih pojavih m predstavah njegova domišljija lahko nemoteno in nenadzorovano razvnela? Tudi rudne žile se nahajajo tam, kjer jih njegova teorija najbolj potrebuje. In naj zveni še tako gromozansko, pri gostoti morske vode zanemarja temperaturo! Kriva je tudi njegova vera v stalnost v morski vodi raztopljenih soli od začetka sveta do danes.
več: zgrešeno trditev podpira z zgrešenim argumentom, fiksnostjo živalskih vrst. Vrste da so iste od pam-tiveka, zato se tudi celotna slanost morij ne sme spre-minjati, saj je znano, da ribje vrste ne prenesejo večjega razpona slanosti. V opravičilo mu lahko štejemo, da je Pisal svoje Raziskave sto let prej, kot je Darvvin pisal svoj Izvor vrst. Napako bi bil v dobri veri takrat zagrešil prav
vsakdo. Nekoliko manj mu lahko odpustimo, da ni segal po tistih pičlih matematičnih sredstvih, ki so izbrancem le bila že takrat na razpolago pri njihovem prodiranju v skrivnosti narave.
Nekje sem bral očitek Popoviču, da se ni vkjučil v slovenski razsvetljenski krog očeta Marka Pohlina (čeprav je bosonogega avguštinca poznal in videval na Dunaju). Kaj hočemo: mož je glavnino svojega življenja prebil v širnem svetu, kamor ga je gnala žeja, ki je v tedanji domovini ni mogel pogasiti. Sicer pa se kaj takega lahko pripeti tudi nam, tudi danes.
Konec oktobra je v Ljubljani preminul Albert Rejec, eden izmed poglavitnih bojevnikov za narodne pravice primorskih ljudi po letu osemnajstem. Žalovanju slovenske javnosti ob bridki izgubi pomembnega publicista se pridružuje tudi naša revija, ki šteje rajnkega
ugledne sodelavce.
ANKETA O TRŽAŠKIH IN GORIŠKIH SLOVENSKIH ČASNIKIH
En dnevnik, štirje tedniki, en štirinajstdnevnik: kar se tiče števila glav, slovenski južnozamejski tisk daje dokaj majorizirano podobo naše nacionalne in kulturne vitalnosti. Podoba bi bila namreč dosti manj rožnata, da ne rečemo klavrna, če bi se vprašali po njegovi nakladi. Mogoče je samo malo pretirano, če rečemo, da je zamejski Slovenec zlezel v potrošniški analfabetizem. Slovenski časnik, ideološko takšen ali drugačen, že trideset let govori v čudno brezodzivnost. Pismo bralca je v njem bela vrana, za razliko od italijanskega bralca, ki naravnost zasipa svoje časopisje s svojimi glasovi.
Iskati vzrok za to stanje izključno v samem tisku, v njegovi neaktualnosti, nezanimivosti ali nekvaliteti bi bilo krivično. To vprašanje se postavlja v širok socialno - psihološki kontekst, ki bi terjal posebno strokovno proučitev. Vendar nas to dejstvo ne odvezuje od dolžnosti, da premotrimo naš časniški tisk glede na njegovo kvaliteto. Tako si je ZALIV zamislil širšo anketno akcijo, ki naj bi obsegla najprej primorsko, potem koroški in končno zdomski časniški in kulturni tisk. Pred leti je bila takšna akcija izpeljana o ljubljanskem DELU, in to z zaznavnim odzivom.
Danes so pod lupo naslednji časniki: Primorski dnevnik, tedniki Gospodarstvo, Novi list in Katoliški glas ter štirinajstdnevnik Delo. Vprašanja, ki smo jih zastavili našim anketirancem, so se tikala koncepta lista, njegove aktualnosti, njegove odprtosti in njegove strokovne kakovosti.
Tistim, ki so se odzvali, prepričani v informativni in osve-ščevalni pomen te pobude: hvala!
ZALIV
PRIMORSKI DNEVNIK
Kako presojate nacionalni in ideološki koncept lista?
1) Koncept Primorskega dnevnika: služiti dvema gospodarjema — Partiji in Slovenstvu — ki se včasih zlagata, včasih pa sta si v laseh, Kdo mora v tem zadnjem primeru potegniti kratko, je jasno: Slovenstvo. Na vsak način je to slovenstvo bolj »napredno« - folkloristično kakor kulturno osveščeno. Lahko govorimo že o neki rdeči folklori v zamejstvu, o nekem »progresi-stičnem« čitalništvu. Glej nedeljske številke Primorskega dnevnika, uglašene na neko marksistično domačijstvo. Kozmopolitska in evropska širina se že prevega na nemarksistično stran, kakor se je že na tihem prevegnila v matični kulturi. Nosilec kon-zervacije v slovenskem svetu je postal marksist.
2.	Ideološko marksističen, nacionalno slovenski. Obe komponenti izhajata še iz vojnega časa.
3.	Primorski dnevnik ne bi bil to, kar je, ko bi svoje nacionalnosti ne uravnaval po ideološkem ključu; pri tem je treba imeti pred očmi naslednjo lestvico: a) v prvo kategorijo spada matična politika in vse, kar je z njo v tesni zvezi; b) druga obveznost velja komunizmu na splošno in zato tudi italijanskemu; c) k tretji kategoriji je treba prišteti socialiste, a predvsem tiste, ki so tako na levo, da skorajda prehajajo v drugo kategorijo. Vse to velja na splošno; pri vprašanjih, ki se tičejo slovenske skupnosti v Italiji, pa omenjene kategorije lahko dobijo tu pa tam drugačno razvrstitev, ki je seveda odvisna od direktive Slovensko kulturno - gospo' darske zveze. Takšen kratek stik je na primer nastal ob problemu slovenskega šolskega okraja1; a take, recimo težke, porode seveda lahko štejemo na prstih ene roke. O osimskem sporazumu je na primer Primorski dnevnik sprejel matično tezo (ker gre za dokončno potrditev meje), prezrl pa seveda nevarnost obstoja bodoče proste cone tako za Slovenijo kakor za kraško slovensko skupnost. Prav tako je prezrl neobstojnost realne zaščite naše narodne skupnosti, ko bo odpravljen londonski memorandum!
4.	Ideološko je Primorski dnevnik popolnoma na liniji, ki je slovenstvu v Italiji tuja in škodljiva. Kakšno naj bo torej moje mne-
nje o njegovem nacionalnem konceptu!?
5.	Prevladuje vsekakor nacionalna (narodnostna) zasnova lista. Vendar je v njem ideološka t.j. komunistična sestavina močno zaznavna, dasi bi list hotel biti glasilo vseh naprednih, ne glede na njihovo versko prepričanje. To slednje se zdi le strankarska poteza, ker je drugače v nasprotovanju verskim vrednotam dosleden, čeprav na prikrit način. Idejno hoče vztrajati na izročilih osvobodilnega boja, partizanskega gibanja, ki je bilo v zavesti ljudi osvobodilno, v resnici pa ga je vodila partija. V mišljenju slovenskih ljudi v zamejstvu pa je ostalo partizansko gibanje tako, kot so ga res občutili. Na to devizo gradi list tudi svoj uspeh.
6) Koncept lista je zastarel in stalinistično tog. Svoje ideološke in nacionalne ideje ponavlja utrujeno in sterilno, da presedajo marsikateremu bralcu, ki se morda strinja z linijo komunistične ureditve sveta in nacionalnega utapljanja v internacionolizem. List ni gibčen in ni iznajdljiv. Osebno ne sprejemam njegovega marksističnega stališča, ki je strupeno ostro nasproti vsakršni drugi obliki mišljenja med zamejskimi Slovenci. Pa tudi stališče, da se slovenska manjšina mora vključiti v italijanske stranke, je pogu-bonosno in ubija narodno osebnost oziroma osveščenje slovenske
skupnosti.
7.	Svoboden Primorski dnevnik, odprt vsem slovenskim glasovom in razpoloženjem vsaj v Pismih bralcev — takšni utopiji se ne bom predajal. Realistično bom rekel: slovenski dnevnik v Trstu tnore danes izhajati edinole v matični ideološki in finančni režiji. Toda ta popkovinska povezanost se lahko razčleni na celo tonsko skalo, od umerjene transmisije do zadrte uvrščenosti. Primorski dnevnik si je izvolil to drugo možnost. Če v Ljubljani dežuje, bo r°zpel dežnik, tudi če je Sv. Jakob v soncu. Če je treba, je še bolj Papeški od Ljubljane. To se pravi, da je Primorskemu dnevniku Prvi ideološki, strankarski, partijski interes. Za nacionalni interes mu gre — in priznati je treba, da mu gre — kolikor se ta ne bije s Partijskim. Kako presojam takšen koncept lista v okolju, kjer ■asimilacija še naprej katastrofalno kosi slovenski živelj, je jasno.
8.	Ideološka linija je znana in je list niti najmanj ne skriva. Saj menda nihče ne jemlje resno tirad kot npr. »glasilo vseh tržaških (ali primorskih) Slovencev«. Narodna linija je tudi zastopana, še razbobnana je, zato pa nič manj podrejena ideološki. Dokler je ideološki volk sit, se narodni kozi ni bati. Mogoče je še »najobjek-bvnejši« v Primorskem dnevniku horoskop.
9.	Ideološki koncept je dosledno in zelo razvidno komunističen, odprt za vso problematiko in dejavnosti levičarske fronte, od navdušenja do prizanesljivosti. Nacionalni koncept je manj razviden, vendar dovolj podčrtan. V odnosu do delovanja kristjanov, tudi naprednih, se še ni otresel apriornega odklanjanja, razen občasno.
10.	Primorski dnevnik je bil — kot ponosno poudarja drobni tekst pod njegovo glavo — edini tiskani partizanski dnevnik v zasužnjeni Evropi. Danes je edini slovenski dnevnik v Evropi, ki na svobodnih tleh služi zasužnjevalnim silam. To, da zagovarja asimilacijo z vključevanjem v italijanske stranke, je nedvomno nacionalni koncept. Ampak ne slovenski.
Kaj menite o odzivnosti tega lista na našo problematiko, o njegovi aktualnosti in informiranosti?
1.	Kulturni večeri v katoliškem Klubu slovenskih izobražencev v Donizettijevi ulici so bolj živi, tematsko zanimivejši in večkrat bolj obiskani kakor oni v Slovenskem klubu v Via Geppa. O prvih Primorski dnevnik praktično ne črhne. Ali: dvakrat na leto izide v Trstu revija ZALIV, ki je že odjeknila preko slovenskega prostora v tuji tisk, od nemškega do italijanskega. Primorski dnevnik o njej prav tako ne črhne. Je to odzivnost? Aktualnost? Informiranost?
2.	Dnevno ima na razpolago šest do osem strani v formatu velikih časopisov. Za toliko prostora se v naši deželi kak dan ne zgodi dovolj zanimivega. Zato objavlja tudi manj pomembne vesti in članke. Res pa je, da najdeš v njem tudi strokovno dobre članke in razprave o raznih predmetih sodobnega življenja, pa naj bo politika, zgodovina, literatura in podobno. Na naša narodna vprašanja gleda s svojega nazorskega stališča. Zdi se, da je kot dnevnik razmeroma dobro informiran.
3.	Delno sem odgovoril že v odgovoru na prvo vprašanje. Odzivnost na našo problematiko je zmerom uglašena na beograjski poldnevnik (in seveda na ljubljanskega). Samostojnega gledanja dnevnik ne samo nima, temveč mu tudi ni mar za to, kar tukajšnji slovenski ljudje mislimo. To ni ljudski, demokratični list, temveč do potankosti dirigirano glasilo, ki ni javnemu mnenju — ko se je to razlikovalo od politike lista — nikoli odstopilo ne samo niti enega samega stolpca, ampak lahko rečemo, da niti ene same vrstice.
4.	Trudi se za odzivnost. Toda ob štabu časnikarjev, ki jih ima, bi pričakoval veliko več informiranosti. Pri tem ga gotovo ovira njegova ideološka ozkost.
5.	Odzivnost dnevnika na našo problematiko je zadovoljiva, basi ne vedno dosledna. V tem primeru gre najbrž za okvir, ki mu ga določa matična podpora. Predvsem list ni sposoben preprečiti asimilacije v naprednih vrstah, ki je še vedno velika. Zaradi partijske vezanosti ni sposoben zavzeti kritičnega stališča do ukrepov slovenskih komunističnih županov, ki po partijskih ukazih izdajajo dovoljenja za naseljevanje italijanskega prebivalstva v slovenska območja in s tem za raznarodovanje. V tem je njegova neaktual-n°st in neinformiranost.
6.	List je gluh za resnično dogajanje med zamejskimi Slovenci: v Pravilni meri registrira samo to, kar je pod okriljem SKGZ, to ie njegovega gospodarja. Po drugi strani je preveč servilen do bveh strank: PCI in PSI. Za vse ostalo življenje naše manjšine je brez posluha: iz tega sledi, da je slabo informiran in da je njegova oktualnost pomanjkljiva.
7.	Ko zjutraj stopim na kavo, vzamem na pult Primorski dnevnik in II Piccolo. Primorski dnevnik žal preberem, še preden mi strežnik skuha kapucin, še čez njegove naslove se mi ne da. Ko bo je številka stara sto let. Razumem, da si Primorski dnevnik, kar 86 tiče svetovne informacije, ne more privoščiti, kar si lahko privošči italijanski list. Toda vsaj zamejsko slovenstvo bi lahko zadi-halo v njem kakor npr. zadiha v italijanskem dnevniku tržaško ita-kjanstvo. Pa ne diha v njem nič. Bralec se v njem ne oglaša. Pismo bralca je bela vrana. Kakšno informacijsko občutljivost ima Primor-sk/ dnevnik, kažejo spodrsljaji ob letošnji Dragi: pri kakem drugem listu bi jih nesposobni časnikar plačal s službo.
8.	Slovenski časopis, ki niti ne zaploska, če že ne zna žvižgati, 0 v slovenski domovini sodijo in obsodijo Slovenca zaradi oseb-
nega dnevnika, ki naj čuva še take vizije ali sanjarije o Sloveniji, j1' aktualen. To zrcalo dobe le izkrivlja, slepi in kali pogled. In-rrnira pristransko, pomanjkljivo, s preferencami in le o izbrani
Problematiki.
9- Kupujem ga dnevno, ker me informira o vsem od Ljubljane b° Trsta in po svetu, zdi se mi aktualen in informiran. Zelo pa Pogrešam širine in odprtosti do ne njegovega tabora, kar ome-luie moj občutek zanesljive informiranosti.
10. List je odziven na vse, kar leze in gre na levici. Z drugače
mislečimi Slovenci ravna kot z manjšino, kar je prav zanimiv prijem časopisa, ki se proglaša za glasilo vseh Slovencev v Italiji. Njegova informiranost je zaradi manipulacij take vrste, da me sili k vsakodnevnemu kupovanju italijanskih listov in s tem k podpiranju Slovencem često nenaklonjenega tiska.
Kaj menite o sprejemljivosti tega lista za neuvrščene glasove, o njegovi odprtosti za diskusijo, za pluralizem?
1.	Pluralizem in Primorski dnevnik? Ali misli ta številka ZALIVA iziti prvega aprila?
2.	Iz odgovora na prejšnji vprašanji izhaja, da ni za objektivno izmenjavanje misli o vprašanjih, ki so napoti njegovi politični in nazorski liniji. O kakem pluralizmu mnenj ne more biti govora.
3.	Naivno bi bilo pričakovati, da bi Primorski dnevnik imel smisel za pluralizem mnenj, ko pa hoče biti izraz zlitja vseh slovenskih pameti v partijski možnar. Diskusija? Pa kaj je kdo kdaj srečal partijca, ki bi bil na oblasti in bi sprejel diskusijo? A Primorski ni bil v vsej svoji karieri zmožen niti, da bi nekomunističnim protifašistom jasno in odkrito priznal vlogo, ki so jo odigrali v preteklosti; vse, kar smo primorski ljudje naprednega naredili, Primorski dnevnik tako ali drugače zmerom pomakne pod partijski kalup. Tako vsiljuje neko enotnost, ki v resnici ne obstaja, trdovratno misleč, da se mu bo posrečil spoj, kakršnega je ob koncu vojne tako v Sloveniji kot tukaj pri nas izvedla partija. A tako ravnanje je v letu 1976 — ravnanje trmastega slepca.
4.	Pluralizem? Društvu slovenskih izobražencev je Primorski dnevnik zabrusil, naj si svoj pluralizem kar obdrži (P.d. 19.9.1976). Morda se je spozabil, toda povedal je veliko resnico. S tisto besedo se je fotografiral. Pluralizem — to ni zanj!
5.	Sprejemljivosti za druge glasove, razen partijskih, dejansko ni. Prav tako ne odprtosti za diskusijo in za kakšen pluralizem, v resničnem pomenu te besede. V kolikor najde v njem mesto kakšen nepartijski glas, gre zgolj za obrobna, nebistvena ali za kulturniška nekritična vprašanja. Taki glasovi služijo listu za alibi, češ da je odprt na vse strani, razen seveda »reakcionarjem«. To so pa vsi, ki so do njega kritični.
6.	Neuvrščeni glasovi ga ne sprejemajo, ker nimajo kaj najti
na njegovih straneh, razen morda na športni strani, kjer neizkušeni mladinci iščejo svoja imena. Njegova odprtost za diskusijo je že vic! Pluralizem? Kaj to pomeni v uredništvu Primorskega dnevnika?
7.	Znano je, kakšno mržnjo je okolje Primorskega dnevnika — se pravi SKGZ — kuhalo do zmerne pluralistične odprtosti predsednika Staneta Kavčiča. Prav tako je znano, s kakšno popadljivostjo je jurišalo na poskus, da bi se formirala neka slovenska demokratična levica: stalinizem iz tridesetih let! Pred kratkim je pokazalo isto strupeno agresivnost do Drage. Govoriti o Primorskem dnevniku in o pluralizmu je torej groteskno! Primorski dnevnik je za neuvrščenost v kakšnem Bangladešu, kakor je nadškof Santin za ekumenizem v kakšnem Istanbulu. Vdajmo se: plošča v Mon-tecchijevi ulici bo pela naprej, dokler ne bo odmaknila igle roka v Ljubljani. Tisto roko pa bo spet vzdignila roka v Beogradu. Sicer Pa se sprašujem, ali se nima Primorski dnevnik zahvaliti za svoj obstoj demokratičnemu taboru in tisku. Brez demokratične slovenske fronte tudi Primorskega dnevnika verjetno ne bi bilo: zadosto-val bi kakšen tednik, magari z uredništvom v Kopru, da se prihra-nijo devize.
8.	Ker se njegovi politični časnikarji izživljajo le v ozkem raz-P°nu, ki gre od KPI do PSI, sicer pa se čudovito monolitno uje-maio. in ker so zunanji posegi, n.pr. pisma bralcev, podvrženi cen-2uri. sta pluralizem in odprtost paroli, ki veljata za druge.
9.	Zame bi bil Primorski dnevnik enkrat več vreden, če bi opu-stil še tisto majhnost in ozkost, ki mu je ostala iz stalinistične
Preteklosti.
10.	Primorski dnevnik je bolj za neuvrščene države kot za neuvrščene glasove. Diskusijo pojmuje kot priložnost za sramote-nie in nizke udarce. Pluralizem pa zamenjuje s pluralom, torej raznolikost z množico istosti. Iskreno odprto je slovensko glasilo ZKJ, PC' in PSI le za denar, ki ga potrebuje za kritje deficita 3 milijo-nov Ur na dan.
Kakšna je Vaša sodba o časnikarski kvaliteti tega lista, o njegovem strokovnem slogu od jezika do naslavljanja in impaginacije, o njegovem kulturnem in sploh intelektualnem formatu?
1- Prva stran Primorskega dnevnika je pač prevedena iz agen-
cij. Druga, kronika, je prav tako pusta in žalostna in senilna, kakor |e pusto in žalostno in senilno naše slovenstvo. Tretja je navadno prepisana iz ljubljanskih listov. Šport je morda živahnejši, a ga ne berem. Z eno besedo: Primorski dnevnik je žalostna reč, posebno če ga primerjamo z italijanskimi listi, tudi lokalnimi.
2.	Jezik je pravilen. V naslovih so včasih poudarjene besede na prvem, to je na nepravem mestu, npr.: dosežen sporazum v sovodenjski hranilnici (Prim. dn. 13. okt. 1976 — goriški dnevnik). Pisec je hotel povedati, da so sporazum dosegli, in ta uspeh poudariti. Bolje bi se glasilo: sporazum v sovodenjski hranilnici dosežen. Kulturna višina ustreza današnjemu splošnemu, precej površnemu stanju.
3.	Primorski dnevnik se ni nikoli srečal s tem, kar imenujemo izvirnost. O političnem epigonstvu sem že povedal. Kulturno epigonstvo pa sledi političnemu, saj če je res, da je neka kultura odsev neke politike, je prav v enaki meri res, da je neka politika odsev neke kulture. Zato prosta in bogata kultura ne more rasti v ozračju, ki ga ustvarja politično trikrat pogojeni urednik. Intelektualna raven je zato nujno omejena. In še: časniku, ki ni znal zbrati ob sebi vseh kvalitetnih tvorcev ogrožene narodne skupnosti, je zgodovina že zdaj dala slabo oceno. Ob tej ugotovitvi pa' lahko opustimo govor o prepisanih in ponatisnjenih člankih ter govor o tem, da Primorski danes da na prvo stran čez tri stolpce poročilo o rodomoru nad koroškimi Slovenci, jutri pa bo dal na isto mesto na prvi strani poskus ropa v miramarski vili!
4.	List je provincialen, z bolj ali manj odkrito tendenčnostjo, šablonsko impaginiran. Skratka, urejevan je na splošno slabo. To si lahko privošči, ker nima konkurence. Toda koliko Slovencev sega že raje po Piccolu, Meridianu ali Unita, ki je sploh najpogostejše čtivo slovenskih (?) komunistov!
5.	Časnikarska kakovost lista je precejšnja, če jo primerjamo s togostjo matičnega tiska. Jezik v naslovih pa veliko bolj izzivalen, anahronističen. V jeziku se pojavljajo še naivni panslovanski stereotipi (npr. čestitke za »povijanje« otrok), kar učinkuje osladno. V priobčevanju člankov se kaže premalo zavzetosti za življenjska vprašanja slovenstva, prekrila jih je ideologija. Kulturna izoblikovanost je glede obravnavanja kulturnega življenja zamejstva dobra, z ideološko pristranostjo. Intelektualni format pa je le nekaj večji od čitalniškega.
6.	Ob sredstvih, ki jih ima na razpolago, in ob aparatu ter
zaščitnikih, ki jih ima za hrbtom, je kvaliteta časopisa manj kot skromno. V jeziku, kakor v slogu se čuti pomanjkanje skrbi za lepo izražanje. Impaginacija je tista, ki najbolj izdaja politično tendenco lista; nikakor ni na višini modernega, psihološko in izrazno dostojnega dnevnika. Kulturno in intelektualno je Primorski dnevnik nedorasel: nima smisla za novico, ne kulturno in ne politično, ir> če se slučajno dokoplje do dobre novice, je ne zna obdelati 'n predstaviti. Pomanjkanje tega čuta je za časnikarje hudo negativna ocena: bolje bi bilo, da' bi menjali poklic. Še nekaj: večino člankov, prevedenih iz italijanščine, bremeni italijanska miselnost bodisi v izražanju kakor v miselnem nastavku; to povzroča, da nastajajo slovensko govoreči Italijani v naši sredi.
7.	Časnikarska kvaliteta? Kričeče trojno naslavljanje — pač P° italijanski modi — mi je priskutno. Prav tako me odbija prazni patos v naslovih, kadar gre za kakšna jajca, ki se izvalijo v kurniku Slovenske kulturno - gospodarske zveze (od »množičnih udeležb« do »vrhunskih« umetniških dosežkov, ko vsi vemo, kakšne množičnosti smo zmožni in kakšne umetniške kvalitete). Ob 30-letnici osvoboditve je po Primorskem dnevniku vse pokalo: sami iuriši, zavzetja, zmagoslavja. Kaj je danes za to fasado — na pri-mer cele litanije potujčenih slovenskih priimkov, začenši z uredniki Primorskega dnevnika!
Intelektualni format Primorskega dnevnika? Z II Piccolo ni kaj Pomerjati, tudi če nismo samokritični. Pa navedite eno samo pero iz Montecchijeve ulice, ki je sposobno določene kulturne ravni. Edini vesoljni kritik za vse — od dramatike do glasbe in mogoče d° filatelije — je Jože Koren, sicer v kulturi neznana entiteta. Si-cer Pa dobavlja kulturo matica, od Slavka Rupla do Pagona Oga-reva. Kultura Primorskega dnevnika je v bistvu ponatiskovanje.
8.	Od dnevnika z redno plačanimi sodelavci bi človek več pričakoval že na čisto tehnični ravni (zgodilo se je že, da je izšel z naPačnim datumom). S častnimi izjemami je jezik zanikrn, slog Pupirnat. Nekateri se res omejujejo na to, kar znajo (n.pr. SI.Ru., Murio Magajna in gotovo še kdo), iz drugih pa sili na dan diletantizem in improvizacija. Zato je vsakršno zgražanje lista nad dru-9'mi in njegov paternalizem do drugih, recimo do šolnikov ali do radia, neprepričljivo licemerstvo.
9.	Impaginacija me zadovoljuje, človek se nanjo navadi. V zad-ujih letih je dobil nekaj bolj kultiviranih peres, vendar velik del cankov ne doseza pisanja njihovih italijanskih kolegov, časnikar-
sko solidnim člankom manjka sloga, bleska, osebnega prijema. Večina peres še ni jezikovno in slovniško suverenih. Kot profesor uporabljam zlasti naslove, pa tudi članke v Primorskem dnevniku pri jezikovnem pouku, ko obravnam značilne primorske napake.
10.	Če spada pod časnikarsko kvaliteto naglo poročanje, želim spomniti, da je Primorski dnevnik poročal o slovenskem glasbenem festivalu v Števerjanu leta 1973 z 12-dnevno zamudo. Njegov kulturni format pa ocenjujem po tem, kar je v letih svojega poslanstva zamolčal, potvoril in zasmehoval. Naj spet spregovori spomin: akademijo slovenskih višješolcev ob koncu šolskega leta 1948-49 v škedenjski kinodvorani je javil slovenski javnosti s sramotilnim člankom, ki mu je dal naslov »Živio ohcetU. Segam predaleč? Dobro, pa naj si vsak prebere, kar je to glasilo vseh Slovencev napisalo o letošnji »Dragi«. In naj tega ne pozabi, zakaj pozabljivost je v določenih primerih krivda.
GOSPODARSTVO
Kako presojate nacionalni in ideološki koncept lista?
1.	Menim, da smo Slovenci že zdavnaj presegli domačijstvo, zato mi koncept Gospodarstva ne zadostuje.
2.	O ideološkem konceptu bi pri takem strokovnem listu težko govorili. Kar zadeva narodna vprašanja, je odločno slovenski.
3.	Velja isto kot za Primorski dnevnik s tem razločkom, da mora Gospodarstvo paziti tudi na razpoloženje pri SKGZ; na splošno pa je urednik Gospodarstva bolj papeški kot sam papež (to se pravi: bolj SKGZ kot sama SKGZ).
4.	V nacionalnem pogledu je list jasen, v ideološkem pa je zmožen seči od zakristijske informativnosti do ozke režimske pravovernosti.
5.	Narodnostna zavzetost tega glasila je večja od ideologije, manjka pa mu gospodarske idejnosti, razglabljanja o utrditvi večje gospodarsko - poslovne podlage zamejstvu.
6.	List, kaže, je znal ubrati v svoji strokovnosti pravilno pot: dobro se predstavi povprečnemu zamejskemu bralcu, lahko ga bere Slovenec iz matične domovine in zanimiv je tudi za italijansko publiko (seveda strokovno). Morda je nekoliko prešibka nje-
govo politična linija: zaradi tega trpi njegov osnovni koncept, ker v listu strokovnjak pogreša članke, ki bi obravnavali sodobno gospodarsko politiko bodisi z ideološkega kot tudi z narodnostnega vidika. V svetu je veliko zanimivih ekonomskih teorij, ki se vsak dan dopolnjujejo in spreminjajo: o tem ni v listu ne duha ne sluha. Manjka mu beseda o gospodarskih sistemih.
7.	Kljub transmisijski povezavi z matičnim zaledjem se je Go' spodarstvo ustalilo v konceptu, ki je ideološko umerjen in narodno zavzet: v zamejstvu edini sprejemljiv koncept, kakršnega bi človek želel najprej pri slovenskem dnevniku v Trstu. Koncept lista se mi torej zdi v danih razmerah optimalen. Pač pa se mi zdi anahronističen njegov jugoslovanski centralizem', ob vsakem pomanjkanju slovenske državniške zavesti (državniška zavest ni nujno navduše nie za ločeno slovensko državo). Zato je polemika lista s pisateljem Pahorjem, ki se do danes jugoslovanski ideji ni odpovedal, Prisiljena: tiste centralistične pridige dajejo vtis, ko da si hoče urednik nabrati brambovskih lovorik v očeh centralistično uvrščene Ljubljane. Simpatična je odprtost lista kroniki in kulturi. Gospodarske strokovnosti ne morem presojali. List kaže tudi odprtost Za riovice iz krščanskega sveta. Zadržanje ob Kocbekovi aferi: nevredno.
8.	Če se list z naslovom Gospodarstvo prav negospodarno razdaja raznim nadstavbam (kajti to bi zanj morali biti ideologija in kultura), potem je skrajni čas za izdajanje lista, rnagari z naslovom Kultura, ki bi se posvetil zanemarjeni panogi, gospodarstvu, Mili narod bi vseeno prišel na svoj račun: naučil bi se kupovati in Prodajati, skratka gospodariti. Mogoče bi celo ozdravel od tisoč-atne bolezni - kulture, ki naj nadomesti vse druge dejavnosti. Zato in samo zato — so odzivnost za problematiko, kulturnost, in-re;e,<tuanlost, da celo navadne časnikarske kvalitete, pri tem listu Se Prevelike.
9- Nacionalni koncept tega lista je dovolj poudarjen, ideološki Pa ni posebno jasen.
10- Ta strokovni tednik kaže živo simpatjio in skrb za sloveniva v zamejstvu. Pri tem se brezpogojno naslanja na Jugoslavijo, 1 mu je čustveno sveta kot nobenemu drugemu slovenskemu listu ua svetu. V njej vidi zaščitnico manjšin in je popolnoma nekritičen režimskih samovoljnosti doma ter polomij v zamejstvu. Ideolo-0 ie list neizrazit, pragmatično zasidran nekje na oprezni levici.
z
Kaj menite o odzivnosti tega lista na našo problematiko, o njegovi aktualnosti in informiranosti?
1.	Odzivnost Gospodarstva na našo problematiko je hvalevredna, pa vendar v njem skoraj ne najdem privlačnega branja: mogoče to zaradi politične uvrščenosti lista?
2.	V gospodarskem pogledu, je aktualen in dobro informiran. Obrobno objavlja tudi dnevne vesti iz literature in prosvete.
3.	Ne morem tajiti, da Gospodarstvo ne bi imelo posluha za naše probleme, tudi aktualno in informirano je, a kaj pomaga, če se v njem ne more spočeti nič svojstvenega! List bi nam lahko koristil, ko bi sugeriral rešitve, ki jih negospodarstveniki ne slutijo; tako pa v najboljšem primeru stopica ob dogodkih, nikoli pred njimi.
4.	Odzivnost lista je še kar dobra. Tudi aktualnost in informiranost nista najslabši.
5.	Odzivnost na našo problematiko je dobra, celo hvalevredna, vsekakor je več zavzetosti kot pri dnevniku, prav tako aktualnosti in informiranosti. Manjka pa poglobljenosti v poslovne in gospodarske tokove, ki se dotikajo naše zamejske obstojnosti ali pa bi se je lahko dotikali. List se tu omejuje na zunanje posnemanje gospodarskih in političnih novic, primernih bolj veletrgovskemu poslovanju kot pa vzgajanju zamejske skupnosti v družbo z gospodarskim in poslovnim čutom.
6.	List je zelo aktualen in dobro informiran, odzivnosti med našo širšo javnostjo je pa malo, morda tudi zato, ker smo Slovenci bolj občutljivi za kulturno in manj za gospodarsko problematiko.
7.	V okviru, v katerem se list giblje, se mi zdi njegova odzivnost na našo problematiko hvalevredno. Tudi kar se aktualnosti tiče, ima Gospodarstvo neki utrip, ki ga drugi listi nimajo. Kljub tenu ga konec tedna prav nič ne pričakujem, a o tem v drugi rubriki. Informacija je dobra, le da je mogoče še najmanj informacija o gospodarstvu: namreč našem, slovenskem, zamejskem. Jaz tega našega gospodarskega pulza v tem listu ne zaznavam. Saj je praktične brez gospodarskih oglasov. Samo reklame najdeš v Gospodarstvu, kot povsod. Da list v tolikih letih ni uspel ustvariti vsaj nekaj oglasnega prometa med Slovenci, je hudo umanjkanje.
8.	— «- —
9.	Večina mojih kolegov ga sicer ne bere, a tudi po ostalih
slovenskih listih ne sega. Jaz ga z zanimanjem preberem vsega, ker ima posrečen prijem. Privlačno namreč obravnava tako meni bližnje kot daljne probleme. List je aktualen in pošteno informiran.
10.	Aktualnost in informiranost zlasti v gospodarskih problemih razodevata načitanega urednika, ki ima tudi dober posluh za vse glavne zamejske probleme. Pogrešam pa jasno obsodbo asimilacije, ki jo povzroča vključevanje Slovencev v italijanske stranke, kar je bila nedvoumno dekretirala zaščitnica manjšin, Jugoslavija.
Ko/ menite o sprejemljivosti tega lista za neuvrščene glasove, o njegovi odprtosti za diskusijo, za pluralizem?
1.	Vtis imam, da bi si Gospodarstvo rado privoščilo plurali-zem, pa si tega ne more, za razliko od Primorskega dnevnika, ki Pluralizem sovraži.
2.	V diskusijah o kulturnih vprašanjih je včasih enostranski, nestrpen do misli, ki niso v skladu s predpisanim javnim mnenjem v matični državi.
3.	Pluralizem je pri Gospodarstvu prav taka sirota kot v dnevniku. a vendar je vsaj na- kulturnem področju bolj odprt in sproščen v informiranju.
4.	Pluralizem Gospodarstva je precej nedolžen, odvija se po strogo določenih tirnicah in se izogiba preveč žarečih tem.
5.	Sprejemljivosti za druge glasove, za diskusijo in pluralizem n'- v kolikor gre za drugačnost od ideologije, ki velja v matici. List je menda v tej smeri vezan zaradi podpore. Kljub temu pa je njegova vloga v zamejstvu dragocena.
6.	Mislim, da bi list bil bolj odprt, če bi mogel najti diskutante, k' bi vanj pisali. Vendar je pomanjkanje sodelavcev oziroma piscev splošen in pereč problem vseh tiskanih občil, ki izhajajo v naši
skupnosti.
Poudaril sem simpatično tolerantnost tega lista. Žal je to obrzdana tolerantnost, ki se strogo drži demarkacijske črte od Ljubljane dovoljenega. Neuvrščen glas boš v Gospodarstvu zastonj 'skal. List si ne upa na dan niti s takšno v bistvu projugoslovansko stvarjo, kakršna je bila Izjava Društva slovenskih izobražencev po L^ogi 76. Zato tisti pusti občutek ob petkih, ko list dobiš, da te ne more z ničemer presenetiti. Večkrat pozabiš, da bi go razgrnil.
Bralec v Sloveniji, za kamor ima seveda Gospodarstvo popoln pa-saport, mogoče vzame časopis v roke z drugačnim občutkom. V neenostrankarskem zamejstvu pa je njegova vsebina brez mika.
8.----------
9.	Diskusija verjetno ni njegov namen. Pluralističen bi bil rad, toda previdnost prevlada nad pluralizmom.
10.	Odgovor na to vprašanje bi ne bil negativen, ko bi ne bilo po sredi Kocbekove afere. Prvi znak za napad, ki se je potem razširil na vsa slovenska uvrščena občila, je dalo prav Gospodarstvo. To je bil napad na pluralizem in hkrati poskus, da bi moralno izolirali Kocbeka, Pahorja in Rebulo. Sledilo je etično še nižje dejanje: napad je bil prikazan kot obramba domovinskih interesov. To, da so bile kolone gospodarskega tednika na razpolago ljudem, ki so si pogumno zaščitili bencinske interese v Sežani z distanciranjem od svaka narodnega heroja Vojka, je bil pa samo še logični epilog neke nečastne zgodbe.
Kakšna je Vaša sodba o časnikarski kvaliteti tega lista, o njegovem strokovnem slogu od jezika do naslavljanja in impaginacije, o njegovem kulturnem in sploh intelektualnem formatu?
1.	S časnikarskega vidika je to najskrbneje urejevan list med tistimi, ki jih anketirate. Čutiti je tudi pažnjo za jezik in za slog. Tudi impaginacija kaže pretehtano solidnost. Kulturna rubrika je konvencionalna, nezanimiva, prosvetarska.
2.	Dobro in resno urejevan strokovni list. Piše v lepi in pravilni slovenščini.
3.	Gospodarstvo je dobro urejevan časnik, kateremu se pozna stara šola; škoda samo, da se izživlja v paberkovanju, ki je, čeprav inteligentno in domiselno, v bistvu nerodovitno početje.
4.	List je dovolj dobro urejevan. Moti morda to, da se prepogosto spušča na področja, ki niso njegova. Namesto polemik s Pahorjem, komentarjev o študijskih dneh »Draga«, poceni hvalospevov Srbom in Hrvatom bi pričakoval več lepo urejenih gospodarskih novic!
5.	časnikarska kakovost Gospodarstva je dobra, celo prav dobra. Strokovni slog je izbran, gibčen, včasih prav vzoren, če pri-
merjamo zatohlo jezikovno oblikovnost gospodarskega pisanja v rnatici. Kulturna in intelektualna raven je precejšnja, za list več kot zadostna. Naslavljanje je dobro, razvrstitev člankov zgledna, Posebno naslovna stran.
6.	Časnikarska raven Gospodarstva mirno vzdrži primerjavo z ■"avnijo podobnih časopisov v svetu. Kulturna in intelektualna raven pa se v bistvu istoveti z ustrezno ravnijo glavnega urednika.
7.	Glede časnikarske kvalitete postavljam Gospodarstvo visoko no prvo mesto med zamejskimi časniki. V impaginaciji ne caplja kakor Primorski dnevnik za italijansko kričavostjo, ampak ohranja neko svojo trezno solidnost. Gradivo daje vtis premišljene od-bire. časnik je razmrežen v vrsto rubrik, ki dajejo vtis pisanosti in polnosti. Skratka: nimaš vtisa tiste slučajne nametanosti, kakršno čutiš pri vseh drugih zamejskih časnikih, vključno s tretjo stranjo Primorskega dnevnika. Z eno besedo: hvalevredna strokovna solidnost, ob kateri je človeku samo žal, da ni združena z večjo ideološko avtonomijo.
8.	--------
9.	Najbrž piše vanj malo ljudi, a brez dvoma so vsi odlični časnikarji. Pač pa nima več pravega popra rubrika' Naše mnenje. Večkrat je prelahkotna. Najbrž vsi najprej preberemo kulturno rubriko, čeprav je večkrat pusta-. Vendar je informativno širša od Primorskega dnevnika.
10.	časnikarsko in jezikovno je list v redu. Kulturni in intelek-tualni pečat pa mu daje nedavna urednikova zahteva, naj orga-dizatorji »Drage« ne dovolijo diskutantom, da bi svobodno pove-da|i. kar mislijo.
A/OV/ LIST
Kako presojate nacionalni in ideološki koncept tega lista?
1-	Služiti Slovenstvu in Krščanstvu, ne da bi žalil Partijo: a tlJdi kvadriranje kroga je lahko v zamejstvu koristno!
2-	Idejna smer lista ni jasno.
3.	Novi list je nedvomno prvenstveno slovenski, to mu je treba odkrito priznati; njegova glavna ideologija, če naj jo tako ozna-Clm°' ie ohranitev in potrditev slovenske bitnosti.
4.	Bil naj bi krščansko - socialni. Vendar pa ni nadaljevanje tiste tradicije, ki so jo v slovenski zgodovini ustvarjali krščanski socialisti. Preveč je medel.
5.	Prevladuje odločno narodnostna zasnova, pred ideološko, ki naj bi bila krščansko - socialna ali celo — socialistična, idejna smer, za katero bi danes komaj kdo še mogel pogruntati, kaj sploh hoče in če ni mogoče zgolj predstraža socializma in za njim komunizma. List dobro reši to dilemo, ker se opredeljuje predvsem za narodnost. Kar se tega tiče, je najbrž med vsemi zamejskimi listi najbolj prost ideoloških pregraj, bodisi nazorskih kot tudi či-talniških, čustvenih in naivno slovanskih, skratka v slovenskem prostoru zaradi pogumnega ovrževanja stereotipov nepogrešljiv.
6.	Ni jasno, zakaj izhaja: list ni informativen, ni ideološki, ni strokoven. Očitna je njegova navezanost na slovensko krščanskosocialno tradicijo, z močnim nacionalnim poudarkom. Ne vem, če je slovenski narodni skupnosti neobhodno potreben. Morda pa le doseže kakšnega bralca, do katerega drugi slovenski listi ne sežejo. Razni mladinski časnikarski poskusi na njegovih straneh so izbirali: manjkala je kvaliteta. Nasprotujoča si stališča v različnih člankih, objavljenih v isti številki, zelo motijo pozornega bralca.
7.	Pokojni dr. Engelbert Besednjak je hotel napraviti iz tega lista čim širše ljudsko glasilo krščansko - socialne usmerjenosti, ki naj bi v dovolj ohlapni matični transmisiji nadaljevalo tradicijo slovenskega krščanskega socializma, obenem pa nevtraliziralo odločno antikomunistični goriški Katoliški glas. Po dvajsetih letih lahko zapišemo: ne ena ne druga namera ni uspela. Novi list je obvisel v osamljenosti brez vsakega zaledja, za krščanski socializem se po usodi krščanskih socialistov od Kocbeka do Miklavčiča more ogrevati samo politični analfabet, še zmeraj antikomunistični, čeprav odprtejši Katoliški glas je ohranil do danes svoje pozicije in še pridobil na vplivu. Koncept dr. Besednjaka — močna nacionalna zavzetost ob umerjeni naslonitvi na matično državo — je še zmeraj veljaven, čeprav je za intelektualca nezadosten, za katoliškega intelektualca pa dvakrat nezadosten. Novi list je pač kakor Gospodarstvo v škripcih transmisijske dialektike. Tako prihaja do absurda, da Partija v Ljubljani dela s krščanskimi socialisti kot svinja z mehom, krščansko - socialistični Novi list pa molči.
8.	Ideologija lista je med vsemi najmanj definirana, kar pri kritikih lahko izzove očitek nedoslednosti, lahko pa tudi naleti na
Pohvalo z odprtostjo. Delna ideološka nevtralnost omogoča bolj narodno linijo (Edinost docet). Zadnje čase je pri njem opaziti čudno vezanost, ki lahko pripelje list, ki je bil in je še nepogrešljiv, ob sam smisel.
9.	Ideološko se mi zdi kot jadrnica, ki lovi veter zdaj v levi, zdaj v desni bok — in včasih celo spusti jadra. Le redko to jadrnico popade mornarska drznost, da jo pogumno zareže po svoje.
10.	Novi list je izrazito narodnoobrambni tednik, ki gre včasih tudi v tehtnejša razmišljanja o trajnih slovenskih problemih, zlasti o zgodovinskosti našega naroda. Ideološko je bolj kompleksen. Do določene meje je v idejnem sorodstvu z osrednjeslovenskim krščanskim socializmom, politično likvidiranim v Dolomitih, a še živečim v častnih pričevalcih. Odločno zagovarja demokracijo in svobodo za posameznika in narode, a ima bralec jasen vtis, da bi velikokrat povedal rad več, kot dejansko pove.
Kaj menite o njegovi odzivnosti na našo problematiko, o njegovi aktualnosti in informiranosti?
1- Če bi hoteli zbrati antologije najživahnejših člankov po vojni v zamejskem tisku, bi jih mogoče našli največ v Novem listu.
2.	Poroča o vidnejših vprašanjih naše manjšinske eksistence, a malokdaj seže globlje. Malokateri članek je podpisan; po tem ^ lahko sodili, da večina prispevkov nastane v uredništvu. Informativni aparat, ako ga ima, je skromen.
3.	Prav tako moram reči, da je pristop lista k našim proble-m°m hiter in odločen. Informiran bi bil lahko seveda bolj, a vse knže, da se mu ni posrečilo zbrati ob sebi nekaj mladih moči.
4- Žal je časopis precej poberkovalski oziroma — če je aktua-'en -— kar pove, ne pove nič drugega, kot lahko beremo v kakem drugem listu. Katoliški glas, čeprav se z njim ne moreš vedno strinjati, ima vsekakor večji posluh za to, po čemer sprašujete.
5 Odzivnost na našo problematiko, informiranost in aktual-nost je najbrž najboljša med vsemi zamejskimi listi, kar doseže s rctkimi vestmi, šibko pa je poglabljanje v eksistenčna zamejska vPrašanja, kakor da bi se list hotel izogniti polemiki, pa naj bi bila ta še tako potrebna za idejno (ne ideološko) razčiščenje bistvenih Problemov našega obstoja. Včasih je takšno pomirjevalno stališče tem zglednem glasilu naravnost neznosno.
6- Zdi se mi, da sem že v prvi točki odgovoril na vprašanje.
7.	Novi list je večkrat pokazal posluh za celo lestvico vprašanj, za katere so bili drugi listi gluhi. Treba je povedati, da se je to zgodilo po izključni zaslugi časnikarja Franca Jeze: v Novem listu sodeluje v ponižujoči anonimnosti. Toda šlo je za sporadične viške, ne za neko uredniško sistematičnost. Vsekakor je bila kulturna rubrika v Novem listu dolga leta v zamejstvu še najbolj živa, kajpak po njegovi zaslugi. Zadnja leta pa daje Novi list čedalje večji vtis razpuščenosti in neskrbnosti: če bo šel to pot, bo iz-medlel v popolnoma nepotreben list.
8.	V mejah, ki so dane tedniku, ki razpolaga z malo sodelavci, se list rad in pogosto spoprijema z aktualnimi problemi in o njih informira javnost. Kvečjemu bi mu človek očital drug ekstrem, ko včasih, redko, zaide v provincialnost in malenkostnost. Zaradi majhnega števila sodelavcev tudi preveč izstopajo njihovi zanimivi, a enostranski, konjički.
9.	Glede tega me nekateri prispevki zadovoljijo, drugi pa včasih zadišijo po prejšnjem stoletju. Mnenje mladih ni posebno mlado. Kulturna stran je večinoma živa, posebno intervjuji.
10.	List z nesporno prizadetostjo poroča o vsem, kar je v zamejstvu važnega in usodnega. Motijo pa občasni posegi, ki ne zadevajo širših interesov, ter tu in tam stališča, ki se otipljivo bijejo z nazori občinstva. Za primer navajam nekaj člankov o tržaškem radiu, ki gotovo niso odražali javnega mnenja.
Kaj menite o sprejemljivosti tega lista za neuvrščene glasove, o njegovi odprtosti za diskusijo, za pluralizem?
1.	Okoli 1960 sem srečal prvega urednika Novega lista dr. Besednjaka. Prihajal je iz Ljubljane. Vprašal sem ga, kaj je novega v slovenski prestolnici, kaj delajo komunisti. »Oh,« se je lisjaško nasmehnil, kakor je znal,« tako radi bi bili demokrati, pa jim noče uspeti...« Tudi Novi list bi bil rad pluralist, pa očitno ne sme. Zadnja leta je sploh ovenel. Če ne dobi novih impulzov (kakšen bojeviti Pahorjev intervju!) ga lahko pokropimo z vejico slovenskega rožmarina za v bistvu zaslužno službo slovenstvu.
2.	Navidezno se ne brani glasov iz raznih smeri, a dejansko je enostranski, malo odprt za diskusijo, katerih bi se udeležili zagovorniki raznih, tudi med seboj nasprotnih mnenj.
3.	časnik je večkrat pokazal načelno širino, ki je ni bilo najti drugod; žal pa ta lepa lastnost tudi pri njem zmerom bolj peša. Velika škoda bi bila, ko bi Novi list moral zgubiti sleherni smisel za pluralizem, saj bi tisti trenutek, ko bi do tega prišlo, ne mogel opravičiti potrebe po nadaljnjem obstoju.
4.	Ne vem, kaj bi rekel. Včasih je tako sprejemljiv (skandinavski izvor Slovencev, Naša ledina...), včasih pa spet komaj zabeleži afero Kocbek, se »ogradi« od Drage ipd., da kar preseneča.
5.	Sprejemljivost za druge oz. drugače misleče, predvsem če 9re za narodnostno vsebino, je v tem listu za zamejsko skupnost Pomembna. Seveda, v kolikor ne gre za protivno soočenje s pekočimi zadevami v matici. Toda v tem primeru je stališče lista pravšnje, saj je končno še toliko neobdelanega narodnostnega polja, K' se ga nihče drugi ne loti. Odprtost za diskusijo gre seveda vzporedno s takim stališčem in prav tako za pluralizem, ki je v kulturnem poročanju iskren.
6.	Rad bi vedel, koliko je neuvrščenih glasov med našo skup-n°stjo, ki bi se kdaj oglasili! Kaže, da sprejme vse, kar mu pošlje-i° bralci: od kontestatorskih duhovnikov do bezljajočih politikov, °d diletantskih znanstvenikov do resnih kulturnikov. Za zamejce i® edinstvena rubrika o šahu: sproščeno pisana in strokovno na višini.
7.	Med transmisijskimi časniki je Novi list še najbolj odprt za neuvrščene glasove, odprtejši od Gospodarstva, da ne govorimo o metternichovskern Primorskem dnevniku. Toda demarkacijska črta velja tudi zanj: molčal je celo pri napadih na njegovega duhovnega vzornika Edvarda Kocbeka. Njegovo zadržanje do letošnje Drage ie zbudilo začudenje: komaj zakrita nenaklonjenost, ki ni v skladu ne s slovensko ne s krščansko usmerjenostjo lista.
8.	Njegova pisma uredništvu so bila in so še ena najbolj svobodnih tribun, kar jih premore slovenski prostor.
9.	Previdnost je manjša kot pri Gospodarstvu, a vendar opazne. širine ima kljub temu več od ostalih listov.
10.	Novi list je sprejemljiv za neuvrščene glasove, odprt za diskusijo in pluralizem — toda včasih nepričakovano in skrivnostno utihne. Tak »black-out«, ki bo šel v zgodovino, se je pojavil ob koncentrični ofenzivi levičarske mafije proti Kocbeku. Če kdo, po-tem bi moral dvigniti ščite krščanskosocialni Novi list, ki je tolikokrat častil pisatelja »Listine« in »Tovarišije« na svojih straneh. A je m°lčal. če je bil tisti molk ukazan, je žalostno. Če pa je bil skle-njen v hišnem krogu, je škandal.
Kakšna je Vaša sodba o časnikarski kvaliteti tega lista, o njegovem strokovnem slogu od jezika do naslavljanja in impaginacije, o njegovem kulturnem in intelektualnem formatu?
1.	Novemu listu manjka uredniške ljubezni. Daje vtis nezakonskega otroka, ki pač živi, ker mora živeti. Odtod vtis nedodelanosti ali napol izdelanosti. Ali tega lista res nima nihče rad, da bi ga malo bolj negoval? V zamejstvu izhaja kakšna absolutno nehonorirona publikacija, ki pa kaže neskončno večjo skrbnost uredniške roke.
2.	Jezik je pravilen, na višini današnjega časnikarstva. List dela vtis majhnega provincialnega časopisa. Pojave bolj registrira, kot jih kritično ocenjuje. Njegov vpliv na javno mnenje ne bo velik.
3.	Kvaliteta Novega lista zelo niha. So številke, kjer marsikaj prikliče oko bralca, so pa tudi take, ko človek nima kaj brati. Vsekakor pa je skoraj zmerom pohvale vredna kulturna stran! Slovenskega revialnega življenja ne prinaša, razen morebiti kdaj mariborski Večer, noben drug slovenski list (tudi ljubljansko Delo ne!) tako redno in izčrpno kot Novi list. Tudi glede pluralizma je njegova kulturna stran nedvomno edinstvena. Impaginacijo in notranja urejenost pa sta večkrat zelo priložnostni. Ob tem listu si nemalokrat zaželim, da bi imeli zares samostojen, pluralističen tednik, ki naj bi bil nosilec naših gledanj in želja.
4.	List je krhek in nezanimiv. Le tu pa tam se mu posreči vzbuditi pozornost s kakim zapisom, ki mu — če je nastal v uredništvu — takoj uganeš avtorja. Glede na to, da je med redkimi časopisi v zamejstvu, ki vsaj skromno nagrajuje svoje urednike, bi lahko nudil več.
5.	Časnikarska kvaliteta je po privlačnosti slabša, kar gre menda predvsem na račun pomirjevalnega sloga, brez odločnih stališč, in vsaj malo ognjevitosti. Strokovni slog ni dober, ampak medel, prav tako naslavljanje in razvrstitev členkov. Kulturna raven je dobra, zlasti kar zadeva razgledanost. Intelektualna pa v tem, v kolikor se nanaša na odprtost, presojo in sprejemanje v objavo različnih mnenj, novih pogledov, odkritij, odpiranje novih eksistenčnih slovenskih vprašanj (n.pr. o slovenski zgodovini in predzgodovini), slabša pa je intelektualna raven v samem pisanju. — Zaradi
premajhne načelne prodornosti, jasnosti in izklesanosti list tudi ne more prav vžgati.
6.	Na splošno sta slog in jezik dobra. Impaginacija in naslov-vljanje sta utesnjena v format, ki je ponesrečen. V današnjem času je tovrsten časnikarski prijem preživel. Kulturni in intelektualni razpon, kljub velikim skokom v kvaliteti, je višji kot recimo pri Primorskem dnevniku.
7.	S čisto časnikarskega vidika daje Novi list nepovoljen vtis: vtis zastarelosti in folklornosti. Čutiš naglico, večkrat nameta-nost, mašenje praznin s kulturnimi novicami itd. Tudi vsebinsko je neizravnan. Ambiciozno se loteva svetovnih dogodkov, na drugi strani pa odpira svoje strani neugledni kvaziznanosti. To je škoda, ker bi sicer Novi list lahko odigral v naši časniški topografiji dragoceno dopolnjevalno vlogo. Tako pa daje večkrat vtis lista, ki izhaja, ker mora izhajati. Ob sobotah ga odprem s komaj večjim zanimanjem kakor Gospodarstvo: še daleč ga ne pričakujem kakor na primer Katoliški glas.
8.	Jezik je našel milost pri tako neizprosnem kritiku, kot je Janez Gradišnik (v knjigi »Slovenščina za vsakogar«),
9.	Glede zunanje oblike je nekoliko pust. Najbolje sta urejevani uvodna in kulturna stran, kjer sta tudi jezik in slog vedno korektna. Včasih tudi zablestita. Glede jezika je Novi list med vsemi tukajšnjimi listi najbolj neoporečen. Razen na omenjenih dveh straneh bi se moral prostor marsikdaj koristneje izrabiti. Najbrž ima za kvaliteto lista največ zaslug eden najboljših tržaških časnikarjev, Jeza.
10.	Splošna ocena je dobra z naslednjimi pripombami: list je včasih pestrejši, naslovi so grafično nekoliko enolični, tiskarskih napak je preveč, manjkajo vsaj ornamentalni klišeji. Intelektualni format Novega lista zna biti visok, v svojih vzponih pa je često razklan, kar daje misliti na neko mučno pogojenost.
katoliški glas
Kako presojate nacionalni in ideološki koncept tega lista?
1 Katoliški glas: vsaj en časniški naslov, ki se ne prikriva.
ki iskreno pove: katoliški! Sicer pa se mi list zdi še premalo koncilski, še ne dovoli uglašen na Janeza in na Pavla. Nacionalno pa preveč tiči v zatohlem domačijstvu. Ne zaveda se svoje važnosti kot neodvisen list: to je tribuna, ki ima vseslovenski pomen! A da bi imel tudi ustrezno kvaliteto, bi se moral zgledovati po kakšnem zagrebškem Glasu koncila.
2.	Izrazito katoliško in narodno poudarjen. Edini zamejski list, ki neodvisno izraža stvarno kritiko ukrepov oblasti v matični državi in izjav poučenih ali nepoučenih posameznikov.
3.	Ne moti me njegovo krščanstvo, čeprav se je to komaj v zadnjem času razvilo nekoliko bolj v pokoncilsko smer; zgrešena pa je simpatija, ki jo je doslej (zadnje čase malo manj) poklanjal desničarskim režimom in bil v tem podoben škofu Lefevru. Nihče od katoliškega tednika ne more zahtevati, da se opredeli za komunizem ali za socializem, če je ta ateističen; a prav tako se človeku upira, če je katoliški list naklonjen desničarskim vladam zato, ker so le-te protikomunistične. Gotovo, da je težko razločiti, kdaj je neka demokracija zares demokratična, a določiti za demokratično to, kar je proti komunizmu, je usodna napaka, ki so jo naredili italijanski cerkveni možje (škof Fogar je bil izjema, a je bil Furlan) za časa fašizma, medtem ko je slovenska primorska duhovščina pravilno sodila in obsodila. To je danes zelo velikega pomena, ker se Slovenci spet bojujemo za demokracijo in pluralizem; a če pluralizma ni pri levih diktatorjih, ga prav tako ni pri desničarskih diktatorjih. Boja proti rdečemu totalitarizmu pa noben kristjan nikdar in še manj danes ne bi smel voditi s podpiranjem črnega totalitarizma!
4.	Koncept je jasen, če se z njim strinjamo ali ne, to je drugo vprašanje. Glede nacionalnega koncepta vsekakor menim, da mu nimamo kaj očitati.
5.	Idejno je list katoliški. Katoliška načela mu določajo okvir pisanja. Opaziti je prizadevanje za verodostojnost pisanja. Kadar resničnost ni čisto jasna, o zadevah raje ne poroča. Ideološke pristranosti in širjenja polresnic, ki so za ideologije značilne, pri K. g. ni opaziti. Zavzetost za narodne zadeve je precejšnja, ne pa zadostna. List prerod povzema iz drugih listov mednarodne dogodke in jih predstavlja v dobrih naslovnih člankih. Redko pa je sposoben z isto zavzetostjo osvetliti življenjska vprašanja zamejstva. Tako rešuje svoj obstoj na račun katoliškega čuta slovenskih ljudi in zamejskemu človeku nikakor ne privzgaja osveščanja, ampak bolj
nekako kulturno folklorno zavest.
6.	Že v naslovu razglaša svoj koncept. Kritiziral bi ga le toliko, kolikor objavljeni članki ne spoštujejo tega načela oziroma niso uglašeni na sodobna stališča Cerkve, na katera se list sklicuje. Drugače pa je sprejemljiv za široke plasti slovenske zamejske skupnosti. Ne bi škodilo, če bi ga lahko brali tudi v Sloveniji! Politični članki (morda bolj v preteklosti kakor danes) so kazali veliko nehomogenost, kar je bilo v škodo prepričljivosti lista oziroma verodostojnosti njegovih stališč. Videti je bilo, da ni bilo nekega enotnega uredništva, ki bi s svojimi škarjami obdelovalo Prejete članke.
7.	Katoliški glas ima to neprecenljivo prednost pred vsemi dru-9'mi listi, da je danes, po nevtralizaciji koroškega Našega tednika, edino docela neodvisen časnik ne samo v slovenskem zamejstvu, ampak na celotnem slovenskem jezikovnem prostoru. To mu daje izjemen pomen. Dejansko je vsaka številka Katoliškega glasa pričakovana na oblastvenih centrih v Ljubljani z neprimerno večjim zanimanjem kakor na primer kakšen Primorski dnevnik. Krilatica ° »brezpomembnem lističu« je pač finta, ki hoče zakriti prav bolestno zanimanje zanj. Sicer pa je glede tega dovolj zgovorna letošnja matična ofenziva: »brezpomemben listič« res ne zasluži takšne vseslovenske pozornosti, od Dela, do Ljubljanskega dnevnika. Resnica je, da je Katoliški glas važen list: važen za matični re-*'m, še bolj pa za zamejske in posredno tudi za matične katoličane. Zato je prav, da se še bolj izkoplje iz tistega integralistič-nega okvira, ki ga je zaznamoval prva povojna desetletja. Največ-i° uslugo svojim nasprotnikom' bi delal s tem, če bi se ukopal na reakcionarnih pozicijah s fašistoidnimi simpatijami do desnih dik-tatur čilskega tipa. Katoliški glas naj bo koncilski ne samo deklarativno, ampak tudi po svojem duhu, po svojem temeljnem demokratičnem in pluralističnem nastrojenju, ob trdni zvestobi Cerkvi. Glede njegovega slovenskega koncepta bi rekel, do je na eni strani preveč tradicionalen, na drugi pa preveč provincialen. Kato-Hški glas si mora biti v svesti svoje važnosti v slovenskem pro-storu tudi v tem pogledu, razgledati se moro, modernizirati.
Najbolj dosledno zvest lastnemu naslovu vseeno cinca med Verskim in političnim, med svetnim in cerkvenim, čeprav je po svo-le nepopustljiv, na liniji, je vsaka primerjava s tržaškim slovenskim rievnikom krivična. Preveč razlik zija med njima: dnevnik - tednik, 'nančna podpora - prostovoljni prispevki, zaslomba cele države -
manjšinski prepih. In pri enaki zaverovanosti v lastni prav neskončno večja objektivnost in odprtost.
9.	Oba koncepta nista samo razvidna, ampak celo močno poudarjena. Ideološki gre včasih kar na juriš. Za tržaške razmere bi bil primeren strpnejši ton. List bi moral imeti večji posluh za tržaški resonančni prostor.
10.	Katoliški glas je edini zamejski list, ki more in hoče pisati in komentirati dogajanja popolnoma svobodno. S katoliškega in slovenskega gledišča dosledno in pogumno brani vrednote demokracije, svobode in narodnosti.
Kal menite o njegovi odzivnosti na našo problematiko, o njegovi aktualnosti in informiranosti?
1.	Odzivnost Katoliškega glasa na našo problematiko se mi zdi šibka, slučajna, nesorazmerna, čeprav je spet res, da je to edini slovenski časnik, ki ga konec tedna res pričakujem. Debeli sveženj sobotnega ljubljanskega Dela ne odvaga po privlačnosti štirih strani Katoliškega glasa. Rubrika Kamenčki bi morala biti stalna, povečati bi se morala, se obogatiti z novimi sodelavci.
2.	Poroča o važnejših dnevnih političnih, cerkvenih in tudi kulturnih dogodkih; življenje in delo Slovencev doma in po svetu presoja z verskega stališča. Iz objavljenih prispevkov se da sklepati, da ima precej razvito dopisniško mrežo.
3.	Ob Kocbekovi aferi je Katoliški glas šele odkril Kocbeka, to je res, a je prav tako res, da ga je marsikje in marsikdaj krivično napadel, saj je tudi v času, ko je partija zlivala nanj smrdljivo gnojnico, Katoliški glas obsojal Kocbekovo Premišljevanje o Španiji in se usajal ob njegovih očitkih ob zadržanju nekdanje španske duhovščine. To se pravi, da je Katoliški glas gladko pozabil, kakšna je bila vloga italijanske duhovščine v Mussolinijevih časih! Zato bi rekel: ne očitaj komunistom enosmernosti, če potem tudi ti ravnaš tako kot oni. Katoliški glas namreč lahko igra zelo pomembno vlogo med skupnostjo, nad katero skuša imeti monopol edini slovenski dnevnik; a za tako vlogo se mora Katoliški glas korenito pripraviti. Predvsem pa mora odvreči vse, kar diši po desnici najslabše vrste.
4.	Odzivnost je dobra. Aktualnost in informiranost? če bi imel samo desetino aparata kakega drugega slovenskega zamejskega
tednika (tednika in ne dnevnika), bi bili prav gotovo drugačni. Kljub temu je v nekaterih informacijah marsikdaj prvi, če ne celo edini.
5.	Odzivnost Glasa na naša vprašanja je z njegovega stališča velika, najbrž med vsemi zamejskimi listi največja. To pa zato, ker ljubosumno čuva svobodo pisanja in je dejansko edino, strankarsko in režimsko, povsem svobodno glasilo v zamejstvu. Aktualnost ie dobra, informiranost pa bi se mogla izboljšati. Omejuje jo nam-reč razvlečena kronika kulturnih prireditev, ki so že minile. Stvar, ki sodi navadno v dnevnik.
6.	List opravlja nezavidljivo in nenadomestljivo funkcijo, da ustvarja med Slovenci pluralizem. Zato je njegova odzivnost na hašo problematiko zelo pomembna za zunanjega opazovalca, kakor tudi za običajnega bralca. Ne moremo pa trditi, da bi bil dovolj oktualen in informiran. To kaže na diletantsko zbiranje novic in komentarjev, brez urejene redakcijske mreže. Veliko hibo predstavljajo različne mere za enake članke: tako na primer dogodek v X vasi dobi v časopisu 30 vrstic prostora, podobni dogodek v Y VQsi pa le 5 vrstic. Tudi med raznimi rubrikami ni skladja.
7.	Med slovenskimi časniki je Katoliški glas edini, ki ga konec tedna pričakujem z nestrpnostjo. Mik svobodne besede! Njegova informacija je namreč žal sporadična in luknjasta: vtis nametano-sti kakor pri Novem listu, le da je pri Katoliškem glasu bolj opravičljiva, saj ta list nima v uredništvu ene same plačane moči. Tudi njegova odzivnost na dogajanje je zelo neizravnana: večkrat se °9laša ob malenkostih, molči pa o važnih stvareh. Še zmeraj pre-niolo sledi življenju Cerkve v matični Sloveniji: O njej bi moral Poročati vse tisto, česar ne more poročati matični verski list Družina.
8.	Motijo nepodpisana odprta pisma, nekaj, če prav pomisli-nto. protislovnega in, kadar se obračajo na imenskega nasprotnico. nekorektnega.
9-	Glede tega je bil včasih mnogo slabši. Tega nekdanjega slo-vesa se težko otresa. Je odziven, aktualen, informiran, a ne vedno v koncilskem duhu. Preveč bi bil rad edino zveličaven.
10-	Goriški tednik je glasnik resničnih slovenskih teženj v za-rn®istvu in — kar je njegova velika odlika — tudi v matični domovini. v tem je aktualen in informiran, torej živ in nenadomestljiv.
Kaj menite o sprejemljivosti tega lista za neuvrščene glasove, o nje-
govi odprtosti za diskusijo, za pluralizem?
1.	Vtis imam1, da bi bil Katoliški glas bolj pluralističen, ko bi razširil krog svojih sodelavcev: to so pa v glavnem Goričani. Glede na svojo ekonomsko neodvisnost — edini v zamejstvu — si Katoliški glas pluralizem lahko tudi privošči.
2.	O tem težko kaj rečem, ker ne vem, ali je uredništvo kdaj odklonilo objavo kakega članka zaradi idejne vsebine. Splošni diskusiji o vsakem predmetu pa že zaradi svojega naslova ni odprt.
3.	Kolikor je list odprt za diskusijo, toliko je njegovo srce (ponavljam) naklonjeno desnici, zato se tidve komponenti izravnavata. Rekel bi, naj list izbere demokratično sredino v politiki, v krščanstvu pa naj bo odločno pokoncilski. Gre namreč za to, da se uredniki odločijo za neko izbiro, ki bo veljavno za jutrišnji dan, ne pa da imajo pogled obrnjen nazaj.
4.	Glede sprejemljivosti za druge glasove, v kolikor ne prizadevajo katoliškega nazora, je Glas zadovoljivo odprt. Odprtost za razpravljanje obstaja. Ne pa za pluralizem idejnih nazorov, zakaj list je katoliški.
5.	Objavi vse. Objavi tudi izjave nasprotnikov in to menda edini med zamejskimi listi.
6.	Toliko je list sprejemljiv za neuvrščene glasove, kolikor je njegov naslov za iste. Morda je še najbolj odprt za diskusijo in ima najboljšo polemično rubriko (poleg Zaliva). Pluralizem je pa zahteven pojem za ta časopis, ki ga urejajo samo duhovniki.
7.	Katoliški glas si lahko privošči luksus, da objavi v celoti pismo svojih nasprotnikov. Nedavno je celo objavil resolucijo, ki je bila kritična do goričkega nadškofa. Kje bi si Primorski dnevnik lahko privoščil objavo resolucije, ki bi kritizirala Raceta ali celo Ribičiča? Tolikšnega pluralizma ne zmore noben drug časnik.
9.	Če ga občasno bereš kot jaz, se začudiš njegovi prelevitvi od zatohlega klerikalizma v smer modernejšega krščanstva. A vsi porodi so težki, zato je v listu nihanje med svežim' novim duhom in med občasno staro zaletavostjo. Pluralizem? Za nekatoličana ga je še zmeraj premalo.
10.	Kot zavzet pristaš pluralizma je Katoliški glas odprt za vsako diskusijo. V tem je tako toleranten, da lahko včasih v isti številki beremo tudi zelo nasprotujoča si mnenja. S stališča »linije« je to pravzaprav šibkost, s stališča odprtosti pa moč.
Kakšna je Vaša sodba o časnikarski kvaliteti tega lista, o njegovem strokovnem slogu od jezika do naslavljanja in impaginacije, o njegovem kulturnem in intelektualnem formatu?
1.	Katoliškemu glasu manjka kolikor toliko spretna časnikarska roka, ki bi imela nekaj smisla za impaginacijo. Nesmiselno je na primer dajati na drugo stran dolge opise kakih ekumenskih romanj itd. Sploh bi moral dajati časopis manj »tretjeredniški« vtis. V tem se je sicer izboljšal, a še premalo. Se ne bi lahko zgledoval po neštetih italijanskih katoliških listih, ki so časnikarsko zelo kvalitetni, živahni in moderni? Tudi podlistke bi lahko izbiral skrb-neie. Po vodilu: raje dober prevod kot zanič slovenska izvirnost!
2.	Obseg ima omejen, štiri strani na teden, redko več. Vsebina je zato bolj zgoščena. Dostikrat igra vlogo glasu vpijočega v Puščavi. Na svoji ravni je dobro urejevan list.
3.	Katoliški glas bi moral menjati svojo strukturo od glave, ki if starinska, do načrta lomljenja, ki prav tako spominja na dobo čitalnic. List bi se moral ves preoblikovati; zato pa mu je treba novega duha, ki bo spremenil tudi črke in razbil stolpce. Ne ne, n® 9re za drage spremembe! Samo nova sapa mora zaveti; in samo tako bodo katoliški ljudje lahko sodelovali pri snovanju družbe, ki ne bo zavrgla izročil, a bo hkrati tudi ustvarjala prihodnost.
4.	List je žal na prvi pogled starinski, preveč rutinski, nametan: toda kdo si mu upa kaj očitati, ko pa vemo, v kakšnih pogojih na-staia, brez ene same nastavljene uredniške moči?
5.	časnikarska izoblikovanost lista je dobra, zelo dober poro-evalski slog, saj zna tudi drugače precej zapletene zadeve podati
preprosto in umljivo. Izrazna natančnost je včasih pomanjkljiva, kulturna izoblikovanost je dobra, intelektualna raven pa včasih kar Zavidljiva, posebno na idejnem polju.
6.	Kulturni in intelektualni format lista je tisti, ki ga ima kato-kška politična stran v slovenskem zamejstvu: precej pester in do-yoli širok, da zajame več kot polovico kulturnega in političnega
lv|ienja slovenske narodne skupnosti, ter tako vitalen, da svoj Vp'iv širi tudi na druga ozemeljska področja naše dežele, kjer to-Vrstne dejavnosti nikoli ni bilo. Kar se pa tiče časnikarske kvali-tete' strokovnega sloga in jezika pa predstavlja pravo zrcalo nepo-
klicnega časnikarstva: manjka časnikarskih tehnik, prijemov in oblik. S samo dobro voljo se ne more vedno odpomoči nekemu znanju, ki ni samo izkustvo. Pomembni so uredniki, a ravno tako je pomembna tudi tiskarna, črke, oblika in vsebina naslovov, fotografije in vse drugo, kar spada zraven.
7.	Na zgolj časnikarski ravni je Katoliški gias karseda neizrav-nan. Polnim, napetim in zanimivim številkam sledijo druge, nametane brez kriterija, brez kvalitetnega pretresa gradiva, tudi brez enega samega pritegujočega sestavka. Še najbolj na višini je navadno prva stran, ki se je dovolj dobro ustalila v dva dela: v uvodnik versko - ideološke vsebine in glavni članek s tematiko iz mednarodne politike. Oba velja obdržati na sedanji višini, ki je v glavnem dobra, včasih — posebno pri glavnih člankih — odlična. Mladi Danilo Čotar zna napisati dobre in trezne sestavke. Po tolikih letih se druga in tretja stran še nista ustalili. Uredništvo se bo moralo odločati za neki koncept, ki naj razporeja snov tako ali drugače. Tako pa človek najde kaotično drugo ob drugi teologijo in vaško drobnjad. Slog poročil, posebno z verskih slavij, je večkrat preveč staroverski, z »očmi, ki so se orosile«, s »klenimi« govori itd. Kulturni format lista? Šibek je, če izvzamemo glasbeno rubriko, ki ji zvesto streže Andrej Bratuž. Katoliški glas očitno še ni prepričan, da je treba vero braniti tudi na sektorju kulture. Še več, da je to ena od ključnih pozicij, na katero danes navaljuje ateizem. V tem pogledu daje Katoliški glas vtis prave nebogljenosti: prava revščina so na primer njegova poročila o predstavah Slovenskega gledališča, do katerih je brez vsakega kritičnega odnosa. Skoraj nič ne sledi matični in emigrantski kulturi, čeprav je poslednja s katoliškim predznakom.
8.	Intelektualnost in široko občinstvo nista nujno med sabo skregana ideala, sta pa to vselej težko premostljiva bregova. Odtod nekatere težave in včasih nerodne rešitve. Pri jeziku: prevajanje strokovnih mednarodnih izrazov v »slovenščino« in to v oklepaju. Pri stilu in vsebini: malce večerniško pisanje (n.pr. naslednje, prosto citirano: »Legalna ura vnaša nered v človeško in božjo naravo«),
9.	Naslov bi bilo treba menjati: preveč omejuje. Vsaj v Glas katoličanov. Saj gotovo vsi katoličani na Tržaškem ideološko niso na isti liniji. Zunanja podoba lista je starinska. Nivo člankov niha od staroslovenske maziljenosti do francoskega bleska. Najbrž ima list nekaj novih dobrih peres. Jezik in slog v redu. Še tiskovno
napako komaj najdeš. Kulturni in intelektualni format odvisen od priložnostnega sodelovanja odličnih ali klavrnih peres.
10.	Kulturni in intelektualni profil nekega lista se — čeprav se to banalno sliši — najočitneje pokaže v polemikah. Katoliški glas ima vse štiri rekvizite za res visoko raven: izostreno misel, omikano obliko, satiro ki ne žali in resnicoljubnost v podatkih. — Mimo vprašanja dodajam dve pripombi. Moti me izraz »Ljubljana«, ko je s tem mišljena komunistična oblast v osrednji Sloveniji. Včasih se tudi preveč poudarja primorsko, kar je v škodo zavesti o nedeljivem slovenstvu. Pa še to: premalo je ponatisov iz tujih velikih listov, ki v zadnjem času veliko pišejo o dogajanju v Sloveniji.
delo
Kako presojate nacionalni in ideološki koncept tega lista?
1.	Ideološki okvir Dela je pač komunistično folklorističen. Re-2ultat: nekakšno rdeče »vindišarstvo«, ki odtujuje slovenskega človeka od slovenske tradicije in kulture in ga tako izzori za asimi-'acijo. Slovenski član Komunistične partije Italije je danes praktično slovensko govoreči Italijan, z italijansko mentaliteto in obzorjem.
2.	Slovensko glasilo Italijanske komunistične partije, bolj dokaz strpnosti do slovenske besede kot učinkovito propagandno besedilo.
3.	O ideološki naravnanosti ni kaj pripominjati, ko pa gre za Plašilo komunistične partije Italije; o nacionalnem konceptu pa bi Se dalo marsikaj reči. Na primer to, da skuša list vsaj tendenčno Popraviti to, kar je razdejal za časa informirojevske kampanje; ko-*'ko se mu to posreči, pa je seveda drugo vprašanje.
4.	Ideološki je jasen, saj je glasilo KPI! Nacionalni pa je po-razen, saj oznanja med Slovenci na eni strani sovraštvo, na drugi P° narodno mlačnost, ki vodi v odpadništvo.
5.	Glasilo je partijsko, vendar svojo ideologijo dobro zakriva z narodnostnimi vprašanji. Narodnostna zavzetost te partije in nje-ne9a glasila se zdi samo prva stopnja na poti zavajanja napredno Usmerjenih v partijske ideološke vode in s tem v asimilacijo.
6.	Funkcija tega lista je biti »glasilo« PCI. Zato je tudi kon-CePt lista tisti, ki mu ga je dala PCI: dolgočasen, ideologarski, vča-
sih obrekovalski. Mislim, da ga slovenska baza ne razume, agit-propovci pa se iz njega učijo na pamet. Svojo funkcijo pa opravlja redno.
7.	Delo je dete Kominforma in to svoje rojstvo nosi na čelu še danes. Pač eno od sredstev, da si italijanska Partija zagotovi svoje volivne glasove pri slovenski množici, vse drugo pa je ne briga. Še najmanj jo briga, da bi bilo Delo žarišče neke komunistične, a vendar pristno slovenske kulturnosti. Sicer pa je slovenski del Partije praktično brez slovenskega kulturnika in z maloštevilno inteligenco.
8.	Ne berem ga že desetletja. Namesto njega prebiram, kar najbrž delajo tudi sami komunisti, pravzar: Unita.
9.	Tržaškega De/a pošteno povedano ne berem. Kupovati ga za to priliko nima smisla. Sicer pa ga v moji bližini ni na prodaj, čeprav drugi slovenski listi so.
10.	List je bilten italijanske partije, pisan v slovenščini, v in-ternacionalističnem duhu. Slovenskega nacionalnega koncepta torej ne more imeti.
Kaj menite o njegovi odzivnosti na našo problematiko, o njegovi aktualnosti in informiranosti? 1 2 3 4 5 6
1.	Do odzivnosti Dela na karkoli sem tako ravnodušen, da je to tudi edini slovenski list, ki ga ne berem, če bi bil komunist, bi me bilo sram; da KPI že s formatom lista tako podcenjuje slovenskega človeka, ki ji vendar doprinaša desettisoče glasov na volitvah.
2.	Na slovenske probleme gleda s svojega strankarskega stališča.
3.	Kot petnajstdnevnik je kajpada glede informiranosti odločno pomanjkljiv in je v bistvu bolj namenjen celicam kakor pa občinstvu. Za občinstvo naj bi skrbel Primorski dnevnik, ki ima, kot sem omenil, dobro tretjino srca na strani KPI.
4.	Zanima se samo za to, kar in kolikor lahko koristi napredovanju italijanske partije. Vse drugo ga ne zanima.
5.	Njegova odzivnost na našo problematiko je zadovoljiva, aktualnost in informiranost pa v danih ideoloških in partijskih merilih.
6.	List je izven naše vsakdanje slovenske problematike, če jo kje zasleduje, je to čisto slučajno. Brigajo ga veliki problemi ita-
•ijanske družbe. In ko bodo ti rešeni, tudi mi ne bomo imeli problemov, da bi nad njimi tožili. Informiran je le toliko, kolikor mu partija posreduje novice. Zato so vse informacije za širšo javnost nezanimive ali zastarele.
7.	To je pač odzivnost na ravni partijskih agitacijskih potreb. Neke odzivnosti na ravni kulturne problematike ta časnik nima. Zato ga v slovenskem kulturnem prostoru ni čutiti. Partija ga pač izdaja samo zato, da je rešena neka formalna obveznost do slovenskega elementa.
8.	---------
9.----------
10.	Aktualnost in informiranost sta na višini propagandne rutine strankine pisarne. Odzivnost na našo problematiko prihaja do izraza v šablonskem terjanju manjšinskih pravic, seveda v partijskem ključu. Namesto ognjevitosti imamo najurištvo, v podtonu pa veje hlad, ki priča o počasnem odtujevanju. Zares pristna je odzivnost le v napadih na drugače misleče Slovence.
Kaj menite o sprejemljivosti tega lista za neuvrščene glasove, o njegovi odprtosti za diskusijo, za pluralizem?
1.	Kot glasilo Komunistične partije Italije, ki se je formalno izrekla za pluralizem, bi moralo tudi Delo odsevati to stališče. To se pravi, da bi se moralo vsaj delno razlikovati od linije Primor-skega dnevnika. Dejansko ni bilo do danes zaznati med obema listoma najmanjše razlike: krijeta se popolnoma. Vanje celo pišejo isti ljudje!
2.	Za pluralistično diskusijo nima prostora.
3.	O kakem pluralizmu ni seveda ne duha ne sluha; kajti kar se tega tiče, se tržaško Delo ne drži linije italijanske komunistične Partije, temveč se bolj približuje jugoslovanskemu ekskluzivizmu. Zato je Delo manj odprto kot italijansko komunistično glasilo; in Prav tako ne pozna diskusije, kot je ne pozna Primorski. Berlin-9uerjev zgodovinski kompromis ne velja za slovensko narodno skupnost, ker bi bil proti politiki Ljubljane, ki je zavrgla Kocbeka, teoretika in praktika slovenskega »zgodovinskega kompromisa«.
4.	Je gluh, demagoški in lažniv. Pluralizem? Demagogija in taktika! Vse to bi lahko konkretno pokazal na primerih, če bi imel več prostora. Morda je tudi kak komunist v dobri veri, toda1 kaj
z
nam to pomaga?
5.	Sprejemljivosti za druge »neuvrščene« glasove v tem listu ni, odprtost za diskusijo z velikim pridržkom. O kakem pluralizmu seveda ni sledu.
6.	List je za neuvrščene, za diskusijo in za pluralizem toliko odprt, kolikor so odprte ruske ječe za politične nasprotnike.
7.	Jaz pričakujem', da bo začelo Delo na svojih straneh izvajati novo Berlinguerjevo linijo glede pluralizma. Dokler tega ne bo, bo ostajala dvojna možnost: 1. da Berlinguer laže; 2. da se Delo zaradi materialnih koristi — službe pri Primorskem dnevniku! — drži ne Berlinguerjeve, ampak Ra četo ve linije.
8.	------
9.-------
10. Nečesa, kar ni, ne morem ocenjevati.
Kakšna /e Vaša sodba o časnikarski kvaliteti tega lista, o njegovem strokovnem slogu od jezika do naslavljanja in impaginacije, o njegovem kulturnem in intelektualnem formatu? 1 2 3 4 5
1.	Delo je tudi kot časnik veren odraz duhovne praznine in kulturne revščine sredine, ki ga izdaja.
2.	Jezik je pravilen, časnikarski, kvaliteta poprečna.
3.	Kot časnik je tržaško Delo sploh revna stvar. Verjetno bi bil, ko bi imel svoje, od Primorskega dnevnika različne poglede, časnik drugačen; tako pa se italijanska komunistična partija zanaša, da mu volivce preskrbi in obdrži Primorski dnevnik, sama pa se od časa do časa s petnajstdnevnikom poveže s svojimi člani-Vsekakor pa je glede na število slovenskih volivcev, ki dajo svoj glas KPI, tak časniček v vseh ozirih odločno preskromen.
4.	Če je to najboljše, kar italijanski komunisti lahko nudijo Slovencem v zamejstvu — s sredstvi, s katerimi razpolagajo! — potem nas je lahko sram, da več tisoč Slovencev daje glasove KPI, in nas je lahko sram, da tej slovenski manjšini pripadamo-Nismo narod, še manj pa kulturni.
5.	časnikarska kakovost tega glasila, kot tudi jezik sta dobra, slog je jasen. Tehnika naslavljanja in razvrščanja člankov dobra. Tako tudi kulturna zavzetost, v kolikor služi ideološkim ciljem. Intelektualna raven srednja.
6.	Zadnje čase se je časnikarska kvaliteta nekoliko izboljšala, tudi jezik in slog. Intelektualni in kulturni format ustreza komunističnim aktivistom, je prikrojen zanje. Zato se opažajo velike luknje, Predvsem' kar zadeva poznavanje slovenske stvarnosti, od zgodovine pa do socialnih in drugih dogajanj znotraj slovenskega naroda.
7.	Za ves razpon kulturnega in intelektualnega formata Dela jamčita direktor lista Albin škerk in odgovorni urednik Mirko Kapelj. Partijsko čitalništvo!
8.	---------
9.----------
10.	Delo je glasilo druge najmočnejše stranke v Italiji, ki razpolaga z neomejenim sredstvi in kadri. Ob takih možnostih se m°i odgovor glasi: mizerija.
Naslednji anketiranec je odgovoril globalno, zato ga objavljamo posebej:
Naj mi uredništvo »Zaliva« oprosti, če ne odgovorim po zaže-!enih točkah, ker sodim, da je v tem specifičnem trenutku toliko vprašanj glede slovenskih časnikov v zamejstvu preveč. Nanašam Se namreč na dejstvo, da smo Tržačani in Goričani razdeljeni na dve čredi v smislu Mahničeve ločitve duhov in da so tisti redki individualisti, ki trmasto vztrajajo na poti spoznavanja svoje iden-dtete, nekakšni sitneži, ki samo kalijo mirne kompromisne vode; in da le-ti ne najdejo mesta v našem časopisju — v tem so namreč ZaP°sleni vsi mogoči pisarji te žalostne doline.
V tem smislu pa pade vsaka teza o pluralizmu in o ne vem kateri odprtosti; in tako Novi list kot Gospodarstvo spoštljivo nadaljujeta čitalniško tradicijo, medtem ko si Katoliški glas in Delo Podajata roko z vrha svoje apodiktične strokovnosti. Primorski dr>evnik pa se, že zaradi svojega obsega vidno dviga nad ostalimi asniki; ideološke spetičiade in kulturne koreniade pa ga postavalo v sam vrh slovenskega časnikarstva in mu dajejo neoporečno Veljavo. Noj živi in kraljuje!
VINKO OŠLAK
IZBOR IZ DNEVNIKA 1975-76
22.10.75
Na pamet mi prihaja razlika med globinskim izobraževanjem, ki ga pri nas sploh ne zmoremo več, in pa med površinskim, ki je postalo svetovna moda, pri nas pa temeljni zakon. Šolsko izobražen človek je kakor drevesce, na katerega smo navesili sladkarij in okraskov. A vse to zleti po tleh in gre na smetišče, ko mine čas praznikov. V globino izobražen človek pa je kakor cepljeno drevo, ki je spremenilo naravo divjaka v plemenitost cepiča, kar daje nov in žlahten sad. Berem Meškove legende o sv. Frančišku in se ne morem načuditi, kako je mogel narediti iz svetniške resnobe in odgovorne moške treznosti tako osladno bomboniero. Spominjam se Rebulovega zatrjevanja, da vidi v krščanskem svetništvu strog smisel za realizem in mero, ne pa pijane in deli-rične razčustvovanosti.
24.10.75
S Pečnikom sva se pogovarjala o bistvu dramatičnega. Rekel sem, da v srži drame protagonisti le navidezno stopajo v medsebojno nasprotujoče in s tem dramatično razmerje. V resnici obe strani skupaj prihajata v dialektično nasprotje z neosebno, slepo in brutalno zunanjo nujo, ki se uveljavlja zoper hotenje in ravnanje ene in druge strani v igri.
25.10.75
Brez prave volje, da bi bral, sem se zalistal v Avči-novo knjigo: Človek proti naravi. Preletel sem nekaj prizadeto napisanih misli, a nisem mogel naprej. Stisnilo me je v grlo, kakor da se mi godi najhujše. Smehljajočih obrazov uganjamo najstrahotnejši zločin nad svojim tostranskim izhodiščem. Kot ideologi obljubljamo srečo in
socialno pomiritev prihodnjim generacijam: a za to našo, kot kobilice požrešno generacijo, bomo pokurili vso nafto in premog, stalili vso rudo, posekali vsa drevesa, iztrebili večino živalskih vrst in celo človeških plemen, obrnili ribe vseh rek in morij na hrbte, sklatili vse ptice iz zraka, ki postaja industrijski plin! Tej upljivi prihodnosti, v ime-nu katere so krvavele revolucije in vojske, bomo pustili samo še žlindro in turistične fotografije. Če bi ne imel vere, da je tudi to zlo omejeno, bi moral obupati in zblaz-Peti. A na obup čaka zlodej; to je njegov smoter. Ostane nam tedaj samo še vera, da zmore svet razde j ati do mrtvega samo tisti, ki ga je mogel priklicati v bivanje. Za krst bo še vedno zadosti vode, in za klic k Bogu dovolj
zraka...
Iz odprtega okna se je prikegljala svetloba na še ne-zloženo posteljnino in jutranje zehanje: kakor bel laški fižol iz stroka. Dan je bil posvečen fižolu. Obiranje da Priložnost, da pretehtaš uganko zrnja. Pusti se zaužiti — a če ga vrneš zemlji, rodi stotero. Tudi za kobilo: fižol. Zdaj je še ves nežen in slasten kot kostanj. Trelba bo Pospraviti kole — kako bi pogledal, če bi mi mlad fižolov Poganjek zariplo zavrnil pokončnost in moč kola: ne potrebujem! Slepilo, mamilo, alienacija, ostanek preteklosti! Kaj bi torej rekel k temu? Da so se še rastline izneverile Prastaremu zapisu v celicah in se začele učiti pri človeku ...
Pečnik ugotavlja, da pravzaprav noben pisatelj ni °dveč. Oni s preprostejšim gradivom zajame pač tiste, Ki bi jih drugače ne ogovoril nihče. Nekoliko oprostljiva i® celo neizvirnost: mnogo ljudi zamudi misel ali podobo Pri izviru; a če jo dohiti vsaj pri ponavljalen, je smoter vendarle nekako dosežen. Pristavim, da je vse to res, a c*a je vendar treba razlikovati med preproščino in šarla-tenstvom; med zavestnim simplificiranjem in neznanjem. Za poenostavljanje pa je potreben prav tako talentiran napor, kot za višje zlaganje. Ge zahtevamo, da se v poe-nostavitvi ne stanjša resnica, seve.
20.10.75
Prebiranje Platonove Države: tisti del, ki govori o Vzgoji mladine in o umetnosti, me vrže v nazorski ek-
skluzivizem sedanjosti. Komunisti ne zaupajo, da bi se lahko tudi vernik uspešno in napredno ukvarjal z urejanjem tega sveta — kljub Himni stvarstva in Božjemu okolju. In kristjani so prepričani, da bo ateizem zamrznil vsako moralno in odgovorno čutenje v ljudeh, ko jih speljuje od bistvenega in zvabi j a v slaščičarne trenutka. A motil se je Platon , ko je hotel črtati verze iz Homerja zaradi domnevne nevzgojnosti — in motijo se današnji ideologi, ko rezervirajo pametno urejanje sveta samo enemu prepričanju. Koliko ateistov z dejanji pušča za seboj svojo plehko teorijo; in koliko vernikov je, ki z dejanji delajo sramoto svojemu visokemu naziranju. Oder, s katerega ravnamo, je pač globlji od odra, s katerega premišljamo. Res pa je najboljše, če je pravo dejanje podprto še s pravim mišljenjem.
31.10.75
Teilhard de Chardin je zaznal tisto usodno razliko med enostranskostjo monizma, ki zlahka pripelje v fanatizem — in med širino dualizma, ki je teoretični temelj strpnosti. Monist vidi (vse v snovi ali vse v duhu. Zato enega od obeh zmeraj zatira. Torej bo materialist kmalu postal tudi pridobitnik, idealist pa strupen preklinjevalec vsega zemeljskega im čudak neustvarjalne ekstaze. Dua-list; t.j. realist, pa ve, da dve hkratni obarvanosti sveta: posvečenost in prekletstvo — prihajata od dveh duhovnih počel. Od svetega, ki kliče v bivanje — in prekletega, ki peha v Nič. Nasprotje torej ni postavljeno med nebo in zemljo, ampak med sveto in zlo polovico vsakega od obeh. šele v tej luči se pokaže, da Feuerbachova in Mar-xova kritika sploh ni letela na realistično krščanstvo, ampak na črnobelo manihejstvo. Ker kristjan ne dolguje samo nebu, tudi zemlji. In Nova zemlja ter Novi Jeruzalem ne bosta podarjena mimo človeškega napora: naredil ju bo z božjo pomočjo človek sam. Tu pa se cilj kristjanov in komunistov presenetljivo snide. Razlika je morda samo v tem, da pri komunistih cilj opravičuje vsakršno sredstvo in metodo — in postane njegova uresničitev na moč vprašljiva; pri kristjanih oz. vseh verujočih, pa morajo biti metode vredne cilja — v njih se mora cilj že pred dosego vsaj svetlikati!
Švedska mogoče postaja Grčija naše dobe. Nadaljevanka Kje je resnica je nekaj, česar večina ljudi pri nas še ne more razumeti. Kako visoko stoji misel, da se v zaporu ne moremo naučiti življenja za med ljudi. Zapor lahko uči samo za zapor. In je dejavna, preoblikujoča samo ljubezen. Čim ta popusti, pademo v mehanizme, ki tečejo sami. človeški dodatek naravi, ki je sploh možen, je samo v ljubezni. Vse drugo je fizika, kemija, proteinsko računalništvo!
Sobotna priloga Dela prinaša Poljanškov gostobesedni odgovor na moj zadnji članek. Ne bom odgovoril. Se ne splača. A zato brž natipkam stran in pol svete jeze nad prismuknjenim razmišljanjem novinarja Zdravka Iliča, ki med asociacijami z beograjskega pokopališča postreže tudi s takšno cvetko (ni razvidno, ali citira ali )e sam avtor): »Poleg velikanskega števila tovarn je tudi na tisoče cerkva, poleg milijona izobraženih in ateistov žive milijoni vernikov...« Kakor da ne bi isti ljudje, ki hodijo v cerkve, gradili tudi tovarn in v njih delali. In kakor da ta odločitev za ateizem navrže še spričevalo izobraženosti; verne pa spravi v razred debilov ... A prepričan sem, da so pravi debili modrejši od teh, ki si tako Poceni rezervirajo kvalifikacije; seve umišljene.
2.11.75
V Problemih izpred dveh let berem Žagarjev intervju s Pesnico Svetlano Makarovič. Njena neverjetno gibka govorica zna z dolgim prstom natančno pokazati na tisto stopinjo človeškega termometra, ki bi ji strokovnjaki morda rekli — medlišče. Všeč mi je njena brezkompromisna doslednost, ko prižene absurd do konca, če ga že Pe more razrešiti; le da ga ne pusti v »medlišču«, kjer se človek sprijazni in pomeša z vsem, kar ga najde. Znala )e vprašati globlje, kot jate »filozofov« : kaj, če otrok nekoč vpraša, s kakšno pravico smo ga spravili na svet... Ima ga lahko samo tisti, ki na to vprašanje zna odgovoriti. Drugi si narejajo zgolj živa zabavila, ki se jih lahko IMA; in ki jim ni namenjeno, da bi kaj BILI!
Gorjupa bajta Saše Vuga je razmeroma dobro napisana igra. Govori s posebnim avtorskim jezikom, ki je sicer tako redek med mlajšimi pisci. Dilema, ki jo zaigra, je klasično večna: boš žrtvoval sina ali petnajst tovarišev. V igri junak popusti, da bi rešil sina — in izda tovariše. Navidez je torej klonil, izbral slabšo možnost. A resnica je taka, da se življenj ne da preprosto šteti. Saj se jih tudi drugače ne da meriti — in vendar ... Tovariši, ki so padli, so svojo smrt vendarle nekako tudi sami priklicali. Pasti — je tudi moral biti del njihovega računa, s katerim so šli v les. Otrok ni ničesar računal, ničesar hotel. Vojaku je pri smrti vendarle mogoča neka heroična drža, ki mu pomaga čez svet; bolečina je osmišljena in vtkana v nekaj, kar presega posamezno umiranje. Otrok mora trpeti in umreti brez drže, brez osmišljanja — umre v čistem človeškem elementu. Zato se da tudi ta odločitev, ki je bila v prid otroku, razumeti kot pravšnja.
5.11.75
Iz Platonove Države mi zaveje čisto nov duh. Novo razumevanje, novo prilikovanje sedanjosti. Izhajati je treba iz tega, da se je Platon v vseh besedilih brezkompromisno opredeljeval za dve podstati: za najvišji etos in za največje naprezanje k spoznanju resnice. Oboje pa je seveda med seboj pogojeno. Brez etosa ne najdemo resnice — in brez resnice ne moremo biti etični. Država pa je najbolj premišljena sinteza vseh njegovih pogledov, saj gre v njej za to, da bi postali splošno veljavni, sankcionirani od državne oblasti. Torej je treba najti najbolj čista in najbolj varna sredstva, ki bi ljudem služila v iskanju najbolj etičnega. Če je tako, potem je vsekakor treba očistiti in odbrati to, kar najintimneje vdira v človekovo telo in dušo. To pa so: hrana, telovadba, zdravilstvo, vse vrste umetnosti, šola itd. Pri vsakem od teh hranil je treba poiskati sestavine, ki človeka odvračajo od njegovega smotra, ter jih izločiti oz. prepovedati — in poiskati tisto, kar ga v najvišjem smislu gradi, ter rabo le tega uzakoniti kot obvezno. In ker ukazuje Platonu samo ena avtoriteta: vizija najmoralnejšega človeškega
bitja, ki se je tako popolno utelesila v n Bogovem učitelju Sokratu, mu rešeto niti za hip ne obstane niti pri takih imenih, kot je Homer. Tudi iz njega je treba črtati vse, kar bi lahko begalo in slabilo duha beročih. (Nekaj stoletij pozneje bo enako kretnjo v blažji obliki ponovil Av-relij Avguštin). In zdaj nekaj čudnega. Če hočemo od-brati ljuljko od zdravega zrnja, morajo to vsekakor napraviti ljudje sami. A če bi to zmogli, potem bi bilo opravilo že odveč, saj pohujšljivi verzi izgubijo nad nami vso moč, brž ko se zavemo, da so takšni. A da bi se jih znebili, se jih moramo ovesti... Torej začaran krog. Platon ga pretrga tako, da samo peščico ljudi proglasi, da so v Posesti resnice in etičnega čuta. Ti izbrani modreci morajo torej prebrati za vse ljudi, kaj je zanjie dobro: — m kaj zlo. To pa je najvažnejše za naprej. Kako namreč Sedaj ugotoviti, kdo sodi med ta modri svet? Genija lahko zares prepozna samo drug genij. Nižji razum nikoli ne more oceniti višjega; lahko se zgolj podredi njegovi avtoriteti. Tisti, ki so, vedo to sami. Sami se ovejo in se prepoznajo med drugimi. Torej si morajo sami vzeti oblast m uveljaviti resnico, kakor so jo bili spoznali. To pa ni nič drugega, kot vsesplošna nezaupnica človeštvu; vsem ljudem razen tiste peščice modrih, da bi utegnili sami najti pot do popolnosti. Nezaupljivost pa hoče delovati; gradi varovalne sisteme. Vsakega državljana, vsako so-ciaino plast, vsak družbeni in državni mehanizem želi Položiti v inkubator, v kakršnega polagamo nedonošene otroke. Nezaupljivost vladajočega razuma hoče vso zemljo prepresti z izolacijsko snovjo; povsod vgrajuje svoje V£irovalke, da se nihče ne bi okužil od neprimerne misli, verza, ritma. Nezaupanje je seveda nestrpno: vedno bolj 1° z vedno strožjimi sredstvi. Tako se iz nedrij najvišje modrosti porodi sistem, ki okameni v materialu za izobčile, ki je negiben in nepreveden v vezeh varovalk, ki Poniža človeško bitje v najbolj primitiven mehanizem, 'la zna vračati samo toliko in takšne energije, kolikor in kakršno vanj vlagaš. Ta z visoko filozofijo izrečena nezaupnica je našla svoj odmev že v srednjeveškem krščan-stvu, ki je preživljajo nekakšen manjvrednostni kompleks do grškega uma, in se ga je reševalo tako, da je privzemalo platonsko filozofijo in z njo vred tudi tisto nezaup-
ljivo gledanje na človeka. Odtod tak histerični strah pred herezijo, pred sektami in odcepitvami. Vrhunec doživi ta dediščina v dveh totalitarnih sistemih 20. stoletja: v fašizmu in stalinizmu. Oba sistema sta neprimerno več pozornosti posvečala t.im. idejni čistosti, kot pa socialnim spremembam, ki sta jih obljubljala. Prav ujela pa sta se tam, kjer je Platon začel. Pri umetnosti in kulturi. Celo prav podobne zahteve sta stavila umetnikom, kot jih je stavil svoj čas Platon — le s to razliko, da se> je Platon izživel v pisanju, fašizem in stalinizem pa sta se izživljala v praksi na milijonih živih ljudi. Kljub porazu najbolj ekstremnih oblik obeh sistemov: italijanskega in nemškega fašizma - nacizma in sovjetskega ter satelitskega stalinizma, pa platonska nezaupnica ljudem še vedno velja. Omejena svoboda govora in tiska, nazorsko zamejene šole, obvezen pouk uradne ideologije — vse to so pojavne oblike tega istega odnosa, ki je v Platonu dobil najvišjo teoretično utemeljitev. Vse to, kar pravim, pa Platona ne krivi. Ljudje bi se tudi brez njegove Države prav enako obnašali. Ravno nasprotno ugotavljam: tako kot je Machiavelli v svojem Vladarju, ki formalno sicer svetuje vladajočim in zatiralcem, v resnici opozoril zatirane, kakšnih sredstev se poslužujejo oni, ki jim vladajo, tako tudi Platon, ko svetuje, kako naj se vlada iz modrosti, kaže, kam pripelje človeška modrost, ki ji manjka korektura »četrte dimenzije«. Ob vrhu antike; na Olimpu človeške pameti in veščine, je moral največji filozofski genij razkriti absurd »modrih«. Ali ne pravi evangelist, da je Bog izbral norce, da bi osmešil modre. Poganski svet je moral dozoreti v absurd vsaj zamišljene fašistoidne države, da ga je tudi po tej plati zažejalo po tistem, kar je čez nekaj stoletij dalo krščanstvo. Med Pavlom iz Tar-za in Platonom v Državi ni pomiritve. V človeku zamejen, pa še tako bleščeč razum, bo vselej pripeljal: ali v popolni brezup nihilizma, ali pa v teror zaukazanega optimizma, samozvanih modrijanov, poštenjakov, avantgardistov, tehnokratov itd. Očetje fašizma in stalinizma torej niso trije, štirje filozofi in ideologi, ki so pač nekaj narobe razumeli; oče te nezaupnice ljudem je bleščeč razum, ki ni bil cepljen z glavno besedo Novega Zakona, z ljubeznijo. Zato je možno, da okrasimo meč; da moreč
Pojemo pesem, da na moriščih uganjamo znanost. Suh um, necepljen divjak, zmeraj ubija; če ne drugih, sebe. Zato bo Država večno opozorilo, kaj je, kjer ni evangeljskega duha. In zato je drobna knjiga štirih povprečnih ljudi: treh Galilej cev in Grka, najprevratnejši tekst, ki je bil kdajkoli napisan. Zaseže v samo bistvo oblasti, o-smeši elito razuma in moči, vrne čast odpisanim. To je edina magna carta libertatum, ki kaj velja...
19.11.75
Šel sem s prstom čez hrbte Zolajevih knjig; kakšno Primerno sem moral najti za znanko, gimnazijko, ki bo iz Zolaja delala nalogo. Kako paradoksalno: za vsakega svojih junakov je poiskal neko dedno obtežitev, ki ga je vseskozi determinirala — nad pariške sodnike ob Drey-fussovem procesu pa je kričal svoj »j’accuse«. Mar so sodniki edini izvzeti iz biološkega dednega prava? Ta obtožujem me moti še z drugega vidika. Metal ga je iz sebe kot iz posvečenega in izvoljenega bitja. Kakor da je pisatelj posebej poklican, da opravlja službo javnega tožilca. Saj razumem: 19. stoletje je dokončno zložilo sku-Paj kamenje pisateljskega kulta. Stoletje, ki je v vsem odkrivalo lahko razumljive determinante (Darvvin, Mara, Freud), je moralo kanalizirati religiozno žejo drugam, v živeče polbogove: znanstvenike in umetnike. Koliko višje stoji glede tega srednji vek, ki je oboje štel med rokodelce. Kult ima tudi čisto praktično negativne posledice: predenj polagajo cvetje, ne kruha!
Zvečer je bil film o De Jongovih: o bolniku, ki ima doma umetne ledvice, boluje pa za diabetisom, gangreno in na očeh. Pri vsem tem je na moč optimističen in prav hlalikuje življenje. Film se mi zdi rahlo neokusen prav v tem brezpogojnem čaščenju življenja in nas skorajda hoče prepričati, da bolnik ob vsej tej mašineriji in optimizmu nikoli ne bo umrl. Pri tem pa ne opozori dovolj, da je F>e Jong vendarle močno priviligiran človek, ki si je zlahka privoščil drage naprave na domu — in da torej nikakor ne more biti pravi simbol trpečih. Mislim, da je treba verjeti že v kaj silnejšega, kot pa v tako kovinsko ledvico, če hočeš doumeti trpljenje: pa brez privilegijev in brez
narkoze zgolj koledarskega vztrajanja pri življenju. Motto filma, da je važna plovba, a ne luka, je docela trapast. Potem je važno vojskovanje — in ne svoboda; kopanje premoga — in ne luč; hranjenje — in ne sitost; učenje — in ne znanje; zdravljenje — in ne zdravje ... Seveda, če si ne upamo izreči, da je smisel življenja speljan skozi smrt, potem moramo postaviti stvari na glavo in malikovati življenje, pa čeprav ga še nikomur doslej ni uspelo obdržati.
20.11.75
Mika me, da bi v daljši noveli razvil logiko podaljševanja življenja za vsako ceno. Recimo, da se neka država odloči, da bo vse dala v medicino, samo da nihče ne bi umrl. Stvar nekaj časa imenitno teče, potem pa se začnejo težave: kolikor je še mladih in zdravih, morajo do onemoglosti delati, da lahko država vzdržuje in po potrebi razširja vse dražje zdravljenje. Na koncu se vse skupaj spridi v groteskno sliko kljubovalno živečih shi-rancev. Na koncu pomrejo vsi, brez nasledstva, ker je le to shiralo ob vse težjem delu za oskrbo bolnikov.
26.11.75
Pasolinijev film Ptiči in ptičice je ostal pri kosteh. Na metafori s sv. Frančiškom se ne da sedeti uro in pol. Še manj dopustno pa je mehanično prenašati resnico »spreobračanja« iz človeškega v živalski svet.
Razbil sem hranilnik, v katerega sem metal petake za darilo ženi. Drugače bi bili brez olja in kruha. Na banki nič. Žena se mi privoščljivo smeji, meni pa je na tihem prav, da se nam nivo preživljanja približuje realnemu svetovnemu nivoju. Žal te blagodati ne morem deliti z nikomer.
15.12.75
S Pečnikom sva poskušala dognati psihološko past zagrebške nadaljevanke Gruntovčani Mladena Kerstena-Skoraj vsi pomilujejo naivnega, a dosledno poštenega in zvestega Kataleniča (Dudeka), ker je kar naprej žrtev pogoltniških trikov Franca Ožbolta (Cinobra) in njego-
vega tekmovalca Imbre Grabariča (Presvetlega). A ko gre človek seštevati ure sreče in zadovoljstva — ter razočaranja in stiske, na moč preseneti rezultat, ki pove, da jo najlepše vselej odnese prav ta, za ljudi tako nesrečni Dudek. Recimo iz devete nadaljevanke: železnica ga vzame za mesec dni na preizkušnjo, da bi ga zaposlila kot skladiščnika. Seveda na priporočilo Cinobra, ki hoče imeti pri železnici »svojega človeka«. In ves ta mesec je Dudek v Gruntovcu prav zanesljivo najsrečnejši človek. Poln načrtov, ves v delu in dolžnosti. Take sreče ne užije nihče od teh, ki z njim manipulirajo. Res: na koncu se vse podre. A tudi nesrečen konec ne more zbrisati tridesetih dni sreče. Bili so, koncu navkljub. In tu Se pojavi vprašanje: koga bi bilo v resnici prav pomilovati? Kdo naj se nam smili? Ali ne prav ti »prefrigane!«, ki kar naprej nekaj hudega naklepajo — a iz tega ne izvlečejo niti delčka tiste sreče in veselja, ki ga užije njihova žrtev — pa čeprav iz prevare. A če se nam ne smi-lita Cinober in Presvitli, in vztrajamo pri pomilovanju “nesrečnega« Kataleniča — ali nismo s tem na tihem Priznali, da cenimo zvito prevarantsko dušo višje od lahkoverne, preproste — a poštene duše, ki užije srečne trenutke prav zato, ker vse najboljše hoče in verjame? Če smo resnično ogorčeni nad spletkarjenjem, brezobzirnim goljufanjem in preračunlijvostjo, potem moramo ugledati Pravo žrtev ravno v teh, ki si hočejo žrtvovati druge.
24.12.75
Pri Tisnikarju sem srečal Miloša Mikelna in ga seveda takoj povprašal, kako je z njegovo izjavo na TV o tem, Qa Kocbeku in njegovim prijateljem pri nas nihče ne hela težav pri literarnem delu in objavljanju, ko pa je resnica čisto drugačna. Ko sem mu naštel po vrsti, kje Vse so ustavili ali preložili izdajo Kocbekove, Pahorjeve ah Rebulove knjige, mi je z mirnim očesom odgovoril, da 0 tem nič ne ve — in da bi njegova založba česa takega Pač ne naredila. Potem smo se pogovarjali o Solženicinu lri vesteh, da bo morda odšel v samostan. Mikeln je pripomnil, da je S. ravno toliko premaknjen, da bi to lahko storil. Pač njegova mistika, je še omalovažujoče dejal.
Nisem si mogel kaj, da sem ga spomnil, da če že gre tu za premaknjenost, ni pomembna ena oseba, ampak neki sistem, ki je v sebi toliko premaknjen, da lahko iz najboljših možgan dela »premaknjence«. Glede mistike pa se mi zdi, sem mu rekel, da je za ves svet nevarnejša tista, ki jo uganja Brežnjev, kot pa ona od Solženicina...
Ker je dan pred Božičem in ker imamo samo še dva stara tisočaka, sem šel v banko, če je kdo kaj nakazal. Nič. Ko malo premislim, sem pravzaprav vesel. Zakaj pa ne bi dobila tista poetična »religioznost« enkrat poštene klofute? Sicer jo bom jaz še posebej dobil od žene, ko me bo spomnila, da vso družino spodnašam zaradi čudaškega vztrajanja pri pisateljevanju, ki tako malo nese. Prav ima ona, in prav imam jaz. Resnično ni toliko težav : v kleti je le dovolj krompirja, na podstrešju fižol — pravo pomanjkanje pa je v paniki.
(Dalje prihodnjič)
Ko je bila redakcija te številke revije že zaključena, smo v Trstu doživeli dva pomembna kulturna dogodka. V Rossettijevem gledališču je bila uprizorjena dramatizacija Fulvia Tomizze Cankarjevega »Martina Kačurja«; v Verdijevem gledališču pa je bila premiera opere »Kačji pastir« Pavleta Merkuja. Tokrat lahko samo podravljamo tako uveljavitev slovenske kulture v našem mestu kakor spremembo ozračja, ki je tako uveljavitev omogočila; v prihodnji številki revije se bomo ob obeh premierah dlje pomudili.
Bono BAN
Moč v belem
(nadaljevanje)
»Opraviva na kratko,« je zasigal profesor. Krmežljev Pogled je oplazil Galeta, ki je neodločno stal pri peči in ni vedel, kaj bosta s Kacom na kratko opravila.
Stari gospod je težko dihal. Nekje v grlu mu je piskalo in roke so mu na mahe močno drhtele.
»Onadva vpreži v delo po vrstnem redu, zdaj enega, Potlej drugega,« je naročal Kac in nerodno svaljkal ustnik Pted obema rokama. Vrtel ga je med dlanema ko v zalegi, češ, saj se ne bo videlo, kako drhti sleherna reč, ki jo držita roki.
»Opravil boš z biopsijami,« je nadaljeval profesor. J>Če ne bo kaj jasno, potlej pridi s preparati k meni.«
Biopsije mu je stari Kac naprtil že včeraj in Gale je že imel v žepu nekaj, kar bi lahko bilo nejasno. Položil i® Preparat Kaču na mikroskop.
»Sluznica maternice,« je dejal. »Nered v žlezah,« je nadaljeval in gledal, kako Kac nerodno poriva preparat P° mizici mikroskopa, ne da bi spregovoril.
»Videti je, kakor da gre za služnico po abortusu,« je sP®t poskusil Gale.
»Morda res,« je onemoglo sigal Kac.
Gale je opazoval starega profesorja z mešanimi ob-
čutki.
»Mnogo je nereda v sluzničnih celicah,« je momljal 'n upal, Kača bo tako dolgo naganjal s svojim umova-
ni®m, da ga bo potisnil v strokovni pomenek-------eh-da!
~7 ie vzdihnil Gale — strokovni cirkus, in Kac bo zaigral cirkuškega direktorja.
»Čisto mogoče, čisto mogoče,« je govoril profesor in ® svojim govorjenjem podiral Galetovo upanje na strokovni cirkus.
Nekje je zatulila sirena. Od daleč, njen vijoči se — 267 —
glas je prihajal ko iz onostranstva. Nato je zavladala prejšnja enoličnost nemirne gluhote, v katero je hlipala samo siga starega profesorja.
V kabinetu je bilo zatohlo. Kac je bil namreč z debelim lepilnim trakom oblepil okna, ki jih ni več odpiral. V kot vagon as te sobe je profesor namestil ležišče, podobno pregrajenemu pogradu. Pred pograd je postavil špansko steno, zelenkast pliš v lesenem okviru. Tkanina je bila prepojena s sredstvom zoper mrčes in jedki duhovi so spreminjali sobo v plinsko celico. Gale je pritajeval, kako ga sili na kašelj, in začel se je znojiti.
»Kaj pa, če se za vso ropotijo v tkivu skriva rak?« je spet naskočil Kacovo neodločnost, čeprav sam ni verjel, da gre v preparatu za raka.
»Že možno, že možno,« je godel profesor Kac.
Galetu se je začelo mudiiti. še minuto v plinski sopari ci, pa ga bodo lahko odnesli v ambulanto za zastrup-ljence. Nak! — je tiho stokal Gale — to ni več nekdanji Kac! Cincavec, ki ne razločuje več, kaj je abortus in kaj rak ...
»Bom že nekako...« je dejal in vzel profesorju preparat izpod mikroskopa. Hotel se je vljudno nasmehniti. Kar je spravil skupaj, je bil kisel poklon. Namenil se je k vratom.
»Počakaj, Gale,« je velel Kac.
Profesor je naperil v Galeta medle oči pod zmečkanimi vekami. Obrvna loka sta hotela kot nekdaj v čelo. Namesto trde prijazne trme je obrvna črta nemirno zlezla navzgor v postame gube.
»Sedi, Gale,« je spet velel drhteči glas.
Gale se je spustil na vogal zaboja za premog. Stari profesor ga je tikal. Ko tiste čase — je mozgal Gale — ko so s Peganom in z Deuom sedeli pred kleno profesorsko staruho in čakali na vremensko napoved v Kacovi nogi — eh! koliko tega se je odtlej podrlo v prosekturi, je razmišljal Gale.
»Ostala sva sama,« je zasigal profesor in mrlavo tipal z očmi proti Galetu. »Saj, onadva, že res, tu sta. Trajalo pa bo... kakšno leto najmanj...«
Muka nekje v dihalih pod grlom je starcu sekala stavke.
Gale je zadržano dihal. Stavil bi, da so mu pljuča Prepojena do zadnjega mešička s strupom zoper mrčes in želel si je le, da bi razgovor s Kacom bil kratek kot
zmiraj.
»Kakšna bosta onadva, tega ne vem,« si je spet opomogel Kac. »Kakšno leto, pa bomo videli,« je sigal.
Gale si prav tako ni znal predstavljati, kam bo šla Prosektura z Marcem in Zevnikom. Marec — kirurška sila, v kateri se je utelesila malce Krpanova kobila, mal-Ce zanos konjederca, tako bi si Gale predstavljal Marca. Zevnik — na patologijo prihaja s kirurgije profesorja Sence, kjer je začel takoj po diplomi s prvo prakso. V Pfevijališču pa je zamenjal razkuževalno tekočino za ra-he z žvepleno kislino, kar mu je uspelo le enkrat. Senca Sa je s prvim brzcem poslal v prosekturo h Kaču. Ne bo škode — je dejal profesor Senca — če bo Zevnik mrliče Pral s kislino namesto z razkužilom. Zevnika je prejela Prosektura torej že preizkušenega, iz prve roke.
»Z menoj tudi ni več vse v redu,« se je profesor potrkal po vratu. »In ti roki! — ne morem ju več umiriti...«
Gale se je poskušal sočutno pokloniti. Glava pa mu 1® bila prazna in nesposobna, da bi skovala najbolj običajno prijaznost v stavku.
»Pa še nekaj,« je dejal profesor, »malo secimo sobo, tisto ob mrliški veži v pritličju, tisto bomo prepustili profesorju Lojevskemu.«
Starega profesorja je spet napadlo težko dihanje, ki Se je preglasilo v naporno grgranje.
Profesorjeva težava z dihanjem je Galeta zmedla. p°skušal je nekaj modrega povedati o 'klicati zdravnika’, m je obenem stekel k umivalniku in Kaču prinesel kozarec vode.
»Ne!« je odbil profesor, »voda še za čevelj... ni do-bra... kaj šele za grlo...«
Gale je čutil velikansko olajšanje, ko ga je profe-Sor odslovil. Pohitel je k vratom in sunkoma planil čez prag v svobodo temnega hodnika.
Od vrat je komaj uspel odskočiti Marec. Stal je bil Za vrati in Galetova naglica ga je skoraj podrla.
Gale je stekel v svoj kabinet. Marec za njim.
»Ste prisluškovali?« je Gale brez navdušenja vprašal.
»Seveda,« je prostodušno izjavil Marec in z rokama šel skozi zrak, kot da hoče reči: ni bolj naravne stvari kot prisluškovati za vrati. Dodal je:
»Našega očka Kača pa meče. Naduha? Angina pec-toris? Ali se dogaja nekaj v Kacovih zgornjih dihalih?«
V Marčevih besedah je igralo mnogo tonov, Gale si jih ni znal razvrstiti. Tisti najgloblji toni pomenijo bržčas sprdovanje. In višji toni — naj zvenijo kot žalostinka?... vrag vedi. Galetu je Marec šel na jetra.
»Očka Kača bo treba spraviti k internistu,« je menil Marec. Čakal je, da bo Gale popravil njegovo diagnostično romanje skozi patologijo siganja. Gale pa ni spregovoril. Marec je modroval dalje:
»Golša? Se vam ne zdi še nekaj najbolj verjetno? Da, Kac ima golšo in zraven še nekaj bazedova. To dvoje bržkone žuli očka Kača pod ovratnikom.«
Galeta je 'očka Kac’, tako kot ga je izgovarjal Marec, spravljal v zlo voljo. Nasajeno je dejal:
»Kam pa lezete? Profesorju pod ovratnik? Kac si gotovo pere vrat in redno menjuje srajco.«
»To se ne ve, nikoli se ne ve,« je z natakarsko ljubeznivostjo presekal Marec. »Nikoli ne smete jamčiti za drugega, da ima čisto srajco s čistim ovratnikom, dokler niste tega pogledali.«
Zasmejal se je. Smeh mu je šel od srca, ko je prijateljsko lopnil Galeta po ramenu. Galeta je zaneslo in komaj se je ujel za vogal konzolne mizice ob zidu. Mar-čevo mlatenje ga je pogrelo. Jezico pa je naglo prebolel. Podvizal se je in lopnil Marca nazaj, kolikor je mogel, rekoč:
»Brezhibna primerjava, tale s srajco. Imate še kaj podobnega na zalogi?«
»O, še, še mnogo. Samo tole s srajco je najbolj zanimivo,« je začel brbljati Marec. »Treba je drugemu videti pod srajco,« je nadaljeval in spet dvignil roko nad Galetovo ramo, roko za hip podržal v zraku, nato pa rekel:
»In zdaj sem spet jaz na vrsti,« ter je mahnil po Ga-letovem hrbtu.
Doktor Marec je bil gora in doktorju Galetu se ni zdelo primerno, predolgo se bosti z gorsko gmoto.
»Pustiva igro 'ti loviš’,« je razdraženo dejal ter s Peto tresnil po Marčevi nogi.
Marec je zajavkal, Gale je meril dobro. Zadel je konico Marčevega čevlja in v konici je tičal palec.
Gale je pričakoval vojno. Marec pa je sedel na kon-zolno polico in stegnil prek nje nogo, slekel čevelj in nogavico ter ogledoval pohojeni palec; bil je brez posebne barve in Marec je začel z njim telovaditi, vmes pa deklamiral:
»A propos srajca — nihče ne ve na pamet, kakšna le srajca dragega soseda. Lahko čista. Lahko umazana. Treba je od časa do časa pogledati. Prijateljsko pogledati, seveda prijateljsko. Tako kot jaz. Jaz delam vse na tem lepem svetu prijateljsko. Najbolj prijateljsko je na Primer, kadar trepljam nekoga po ramenu.«
Dvignil je lopato v zrak in se dobrodušno režal. Tudi Galetu je šlo na smeh, ko je gledal Marca — možak, poln boksarske življenjske filozofije.
Marčevemu pavliharjenju ni bilo konca.
»Že od nekdaj gojim prijateljsko trepljanje po ra-nienu,« je nadaljeval, »trepljam samo po ramenu, redko kdaj niže. Žal le malokdo razume prijateljstvo. Ono se kaže lahko na razne načine. Moj način je trepljanje. Leži Pb. Leži mi v postavi. Z mojimi sto devet in osemdesetimi Centimetri višavja gledam svet nekoliko bolj od zgoraj. Svet pod menoj — kaj vidim? Ramena. Obla. Oglata, datirana... roka tedaj sama uide.«
Marec je s palcem odrinil Galetov mikroskop, ki mu i® na konzolni polici bil na poti. Strumno je telovadil z njim in čenčal:
»Moje prijateljsko trepljanje ima zgodovino. Potrep-dal sem tudi že mnogo družbenih veličin. Na primer Predsednico Rdečega križa. Dokaj priletna gospa, polna
Uradniške resnosti in ustnega rdečila---------tistega kri-
Cečega... in zmiraj službeno nataknjena — — — opsovala me je, rekla mi je pobalin ah nekaj podobnega. Po-ei gospod vikar, majhen debel... bilo je na sedmini za Pokojnim stricem — — — vikarju se je dobro zdelo, pdini, ki bi še bil hotel, naj ga prijateljsko trepljam.
a gimnazijski ravnatelj, tik pred maturo----------skoraj
Sem letel z gimnazije. Potlej potlej... o, da, neka voja-
ška superšarža, na manevrih, osa ga je pičila. Veste kam? No, trikrat smete ugibati... bilo je v Bosni, na manevrih. Nemarnost generalska je šla urinirat v polje tik ob intendantskem šotoru. Intendant je pravkar razdeljeval marmelado in okoli je bilo polno os... rečem vam, kaj tako kapitalno oteklega kot je bil tisti general, nisem videl ne prej ne pozneje. V ambulanti je javkal, bil je pravi ranjenec--------pa sem ga potrepljal,
češ, saj bo bolje... grozno mi je zameril. V borbi da se delam norca iz vojaškega starešine, je rekel. Nič mi ni bil hvaležen za obkladke.«
Marčeva operetna lahkotnost je postajala zabavna. Nemudoma pa je Marec priznal:
»Palca na nogi, tako kot vi zdajle, pa mi ni še pohodil nihče.«
»Moja posebnost. Do danes sem ob raznih priložnostih pohodil štirinajst plesalk in dvoje nogometnih moštev. No, danes pa še pečenega kirurga.«
»Imenitne trofeje. Bili ste nogometaš, kaj? In dostikrat na plesiščih? Imam prav?«
Gale je iz omare privlekel steklenici breskvinega soka.
Pila sta in postajala dobre volje.
»Vseeno — moje trofeje so boljše od vaših,« je spet začel Marec. »Bilo je na primer med vojno, v tejle pro-sekturi. Kac me je bil vzel za praktikanta, potem ko so fašisti fakulteto zaprli — — — mahnil sem po ramenu Lojevskega.«
Gale je nategnil ušesa.
»Spodaj v sprejemnici,« je razlagal Marec, da je odmevalo po sobi in še dlje. »Bilo je nekoč popoldne. Zima. Druga zima... ali tretja?... Stal sem ob pisalni mizi, Lojevski — takrat Kacov asistent — v kotu ob peči. Zeblo ga je, revčka. V tanki domobranski uniformi je bil čisto premražen in bled. Tedaj vstopi fašistični seržente, se ogleda po sobi, stopi predme, salutira, rapor-tira: 'signore medico di guardia, pripeljal sem truplo zapornika za vas, strogo zaupno!’ Stopil sem k Lojev-skemu, ga lopnil po ramenu in ga predstavil seržen-teju: 'tole je medico di guardia, capi to? — nič jaz, jaz sem navaden praktikant in civilist, capito? — tale je
Policijski zdravnik.«
Marec je medtem bil nataknil nogavico in obul če-Velj. Zvalil se je s konzolne police in začel oponašati:
»Lojevski — priklonil se je serženteju. Najprej z Slavo. Zdelo pa se mu je najbrž premalo izrazito. Priklonil se je še enkrat v pasu, da je stal ko fičafaj... mislil Sern, da bo pobral kaj s tal.«
Dolginasti Marec se je spretno zvil v dve neznosno dolge gube. Enkrat, nato še drugič globlje.
»Dvomim, da je Lojevski kdajkoli premogel toliko akrobatske smelosti in upogljivosti kot vi zdajle,« je ttienil Gale.
»On? — — ojeeee! pa še koliko. Zvil je hrbtenico Prav do tal... ko da je nima.«
Popila sta sadni sok. Gale je pogledal na uro.
»Ui-i-j!« je zažvižgal in jo odkuril proti secirni sobi. Marec je jadral z njim in med potjo mlel:
»Sem prav slišal? Lojevski steguje svoje roke po naši secirnici?«
»Jo je že dobil.«
»Tako tako... Kac in Lojevski---------spet nekaj meč-
Kata, tudi zdaj po vojni...«
In že sta stala pred veliko secirno sobo. Na mizo ?° Pravkar polagali truplo in profesor Ventura je že Cakal, kdaj se bo mogel začeti pričkati s kolegi patologi.
15. POGLAVJE
Zvečer se ulica skrega s svojo dnevno podobo. Vi-lne ob straneh ulice, gospodovalno prijazne v dnevni svetlobi, utonejo v temo in edina vidna pritiklina po-s anejo njene izložbe, prihuljene v pritličja. V gmoto enie Iznad ulice prhnejo tedaj netopirji.
Po večerni ulici korači mož. Pred vsako izložbo se astaVj in tehtno opazuje. Ko da ocenjuje vsebino iz-°zb. Toda ne. Mož ne ogleduje razstavljenih predme-®v' y izložbenih steklih išče odsev ogledala, v katerem 0 ei Pritajeno opazuje sebe, svojo s strani nekoliko osko in od spredaj oglato podobo, p Večerni sprehajalec je profesor Jonatan Lojevski. vedvčerajšnjim so ga bili vljudno pozvali v prostore
Akademije za znanost. Znanstvenikom dežele namreč nikakor ni hotelo v pozabo, kako je profesor Lojevski takrat na predvečer državnega praznika do zadnje pike natančno v televizijskem zaslonu preštel mrliče v premogovniku. Ne da bi oklevali so ga imenovali za sobrata. Profesor Jonatan Lojevski je postal akademik.
Včeraj si je akademik Lojevski omislil nove rjave solne. Na solnih so slučajno štrleli zadaj s podplata visoki opetki.
Danes je akademik Lojevski vadil pred izložbenimi okni pokončno držo in opeteno hojo akademika. Doma kaj takega ni mogel uprizarjati. Doma je imel samo za dlan veliko ogledalo, v katero je gledal, kadar se je bril. V ogledalu je videl samo obraz, pravzaprav, moglo bi se reči..,, da, samo del obraza profesorja, navadnega profesorja... hm’ HM-hm’... profesorčka, — — — namreč, moglo bi se reči, profesor je v primerjavi z akademikom profesorček---------— Jutri bo naročil ve-
liko pokončno ogledalo za svojo predsobo. Jutri. A akademik je že danes. Pravzaprav je akademik že od predvčerajšnjim. Akademik je višina-------moglo bi se reči
je stopnja... mislil bi reči, je stopnja nad ostalimi stopnjami. Višja najvišja stopnja, višja najvišja drža, višji najvišji opetki---------večje ogledalo.
Profesor akademik Lojevski je po večernem sprehodu in zamudnem mimohodu pred izložbenimi stekli šel spat.
V posteljo je legel akademsko. Najprej je v mislih in napol mrmraje ponovil načrt dnevnega dela za naslednji dan — vstati obleči se umiti se in tako dalje, kupiti vrtnice! Vrtnice... Nato je odprl statut Akademije, ga položil na nočno omarico, odložil očala in zaspal.
Jutro ga je našlo v cvetličarni, kupil je deset vrtnic.
On, akademik--------zdaj kot akademik---------akademik
in vrtnice, oboje skupaj odtehta vsako drugo silo na tem svetu, z oboževanko Vando bo zdaj lažje---------mi-
slil bi reči, akademski pogum in vrtnice v rokah za Vando... namreč, pot v Južni drevored k Vandi — — akademik vendar! ...če bi hotel spet kdo odpeljati Vando —• —• — postoj, prijateljček, tukaj je akademik-------
akademik je vse kaj več kot pa profesor... hm’ HM-hm’... profesorček je res nekoliko majhna reč hm’ HM-hm’...
Z vrtnicami je primarširal akademik Lojevski na svoj profesorski inštitut. V predsobi kabineta ga je čakala vrela kava in tajnica Matilda.
Tudi Matilda je ob akademiku Lojevskem zrasla kar Za dva centimetra. Visoke pete. Namesto razhojenega nizkopetnega svedra je nosila naenkrat modno damsko cefedralo z visoko peto in visoka peta jo je v bokih nenavadno usločila in ji dala hojo vodne race na suhem.
Akademik Lojevski je brez besed šel mimo vrele Kave in na novo opetene Matilde v profesorski kabinet.
isalna miza, da, tu je. Puške, kuščarja, lobanje s prestreli, morilska bodala — — — odobravajoče je pre-etel strokovno izbranost kabineta. Svojega kabineta ~~ — hotel bi reči profesorskega kabineta — — hm’
‘dM-hm’ ...bil je profesorček še do pred nedavnim--------
namreč, zdaj kot akademik... profesorski pribor postaja
Preveč enostaven, da-------rekel bi, rekel bi, da ni več,
^ skladu z najvišjo stopnjo znanosti----------na primer
obanja, lobanja je profesorska, bi rekel... in puške, da,
ndi profesorske, da, in celo pisalna miza-------kuščar-
. pa ne, v kabinetih profesorjev praviloma ni kuščar-ev’ kuščar je prej akademski kot pa profesorski, če se n.n stvari gleda znanstveno — — — če pa naj prak-!cn°— in znanost ima morda tudi stične točke s prak-
'cnim------bi rekel, bi rekel, da je potem tudi lobanja
a ademska, če se jo gleda znanstveno — — bi hotel ec>, če se jo gleda znanstveno praktično... potem vse-
akor, da-------— ali morda tudi ne... namreč, če se
e Ve za točna merila, potem se ne ve, kam z lobanjo , ~~ — namreč, je lobanja profesorska ali je akademska- in če se ne ve______
in ^ro^esor akademik Lojevski je stal sredi kabineta Pogled mu je otopel za debelimi naočniki v utrujeno okroto. Kot vselej pred velikimi odločitvami, katerih nzrešitve pa zgodovina nikoli ni zabeležila.
»Tukaj imate kavo, tovariš akademik,« je pritisnila za njim Matilda.
^ , tovariš akademik, ki je bredel preko bogatega vele-° a svoje miselne krize, je sredi struge omagal. Neod-
ločno je odložil vrtnice Matildi v naročje:
»Vzemite — hočem reči odnesite, lahko tudi domov, če hočete.«
Tajnica Matilda je oberoč zgrabila vrtnice. Stisnila jih je s koščenimi prsti, da se je nasadila na trnje.
Vseeno pa je vzhičeno izjavila:
»Oh — tovariš akademik! Preveč pozornosti! — Kako rada se vam bom oddolžila.«
Tovariš akademik je kdo ve zakaj pokimal, in v trioglati obraz je legla senca nasmeha, kdo ve zakaj.
Srebal je kavo.
Tajnica Matilda je z ljubeznijo glasbenega amaterja poslušala, kako Lojevski sreblje vrelino. Srebanju ni bilo kraja.
Ko je Lojevski nehal s srebanjem, mu je Matilda poročala:
»Imamo sodno - medicinski lokalni ogled. Zadaj za mrtvašnico, nad škarpo. Klicala je policija.«
Jutranja meglica je lizala škarpo ob leni vodi, ki je tekla vzporedno z drevoredom zadaj za prosekturo in zbirala vase mestne kanale. Nad škarpo je poskušalo poganjati nekaj grmovja.
Ob grmu se je ustavil nočni vratar. Bil je na poti domov, po nočnem šihtu si je hotel olajšati mehur. Osuplo se je zagledal pod grm. Pod vejami je ležala rožnato rdeča, dve pesti debela kepa, sestavljena iz pomečkane glave, pokri vij enih rok, nog in iz trupla.
Ob vratarju se je naglo zbrala gruča ljudi. Vsakdo med njimi je znal po svoje razglabljati in razglabljanja so se stopila v zavratno ugibanje: človeško trupelce!
-----detomor! splav! Ni moglo biti lepšega mesta, kot
je bila škarpa, nedaleč od mrtvašnice, oslinjena s smradnimi kanalskimi meglami zgodnjega jutra, kjer bi se mogla bolj ustvarjalno sproščati človeška domišljija.
Nekdo se je spomnil na policijo.
Policaj je pridrsal h grmovju z zaletom petintridesetih minut. Prisotnost sivomodrikaste uniforme je grmovje opredla z obličjem uradnega postopka, ki najprej škriplje ko neplačan čevelj.
Megle so se še zmeraj smrkavo držale grmovja, v
katero bi se hotelo vtihotapiti nekaj sonca-------krog
radovednežev se je moral odmakniti za dober stežaj vežnih vrat, policaj je radovedneže s prepričevalno močjo odbranih besed in svojih kolen odrinil, da je k trupelcu zlezel akademik Lojevski s tajnico Matildo.
Lojevski je oblezel grm in trupelce. Ko izurjen skavt, ki išče skrite sledove. Iz žepa je izvlekel robec — dobršen kos žoltične plahte z rjavkastim robom — si z njim obrisal očala in se nato lotil trupelca. Prijel ga je za Vrat, ga dvignil predse v zrak in ogledoval z vseh strani. Na trupelcu je moral videti bajne reči. Njegov obraz, trioglat kot enakokraki trikotnik, je namreč dobil dimenzije plastičnega stožca, iz katerega je sevalo vedno več znanstvene vznesenosti.
Občinstvo se je začelo naglo razhajati, brez pomoči Policaja. Ta molče, oni z glasnimi pripombami.
Trupelce so fotografirali, Lojevski je poslal po svojega fotografa na sodnomedicinski inštitut. Prostor nad škarpo so morali po navodilih Lojevskega izmeriti. Dopoldne je minevalo ob izdelovanju skic--------Lojevski
je bil mojster skic. Vzorna skica-----bi se moglo reči,
vzorna skica je vzor situacijske jasnosti.
Trupelce so proti poldnevu policaji odnesli v mrtvašnico. Odložili so ga v malo secirno sobo, ki jo je bil Profesor Kac požrtvovalno odstopil svojemu kolegu Lo-jevskemu.
Na hodniku se je obotavljal doktor Marec. Sledil je trupelcu v sobo. Ko je ležalo na kamniti secirni mizi, si ga je pozorno ogledal. In že je Satir legel na njegova Usta, ki so se razlezla v zbadljiv nasmeh, ko sta se na Pragu pojavila Lojevski in Matilda.
»Sluga sem, klanjam se obema,« se je smehljal Marec. »Stavim — tole trupelce je imenitna znanstvena
najdba.«
Profesor Lojevski je akademsko modro stisnil ustnice pod pepelnatimi brčicami in zaprl usta v trden molk.
Matilda je strupeno pogledala doktorja Marca in mu Pokazala vrata:
»Imamo delo-------potrebujemo mir.«
»Imate delo, potrebujete mir,« je oponašal Marec. »Če bo treba ukrepati zoper nemir, kar pokličite. Sem
zmeraj na uslugo — kot vedno bil-sem-bom.«
Marec je zapustil Lojevskega in Matildo s tolikšno mero navdušenja za mir, da si onadva nekaj časa nista mogla opomoči. Marec pa je že hitel po hodniku h Galetu.
Na Galeta je Marec čakal celo popoldne. Gale je medtem pokosil, si z Vando ogledal nekaj trgovin s pohištvom, se pogovoril s profesorjem Jazbecem o zdravstvenem stanju profesorja Kača in nato pozno popoldne prišel na inštitut. Doktor Marec je še vedno uporno čakal nanj. Iz krevljaste oblike Marčevih ust je Gale lahko sklepal, da visi v zraku nekje omamno zabavna zgodba, ki jo bo Marec po svoje odišavil.
Lojevski je v tem popoldnevu razvil vse svoje akademske sile in jih vložil v najdeno trupelce. Matildi, ki je znala krepko tolči po pisalnem stroju znamke Under-wood, je narekoval zapisnik, dolg ko šmarnične litanije.
»Dolgo je trideset centimetrov,« je menila Matilda, ko je videla, kako se Lojevski pripravlja, da bi trupelcu vzel mero.
Profesor Lojevski jo je očitajoče pogledal.
»Ne smete zapisati — hočem reči, saj še nisem izmeril,« je dejal in se lotil merjenja.
»Saj se že tako vidi,« je z žensko samozavestjo trdila Matilda.
Dvakrat je Lojevskemu merilo ušlo iz rok, nato pa je le ugotovil:
»Osemin- devetin... trideset. Trideset centimetrov.«
»Ali nisem rekla?«
Profesor Lojevski je bil pri deljenju:
»Če ga delimo s pet, bi nam to dalo — hočem reči, se izkaže šest mesecev.«
»Trideset deljeno s pet je šest, in to pomeni, da je plod star šest mesecev. Šest mesecev v maternici, to ste najbrž hoteli reči.«
Lojevski je otožno zaprl oči za debelimi naočniki
--------Matilda že zopet začenja... popravljala ga bo
za vsako besedo... z Matildo živeti skupaj v mrtvašnici
--------namreč, mislil bi reči, ko bi ona znala držati
gobec... namreč, hotel bi reči, ko bi ona malo manj upo-
rabljala svoj govorilni pribor....
Profesor je spet odprl oči in se neodločno uprl Matildi:
»Tega nisem hotel reči--------, namreč, trdim, da sem
to trdil.«
»Tega niste čisto zbrano trdili. Zavili ste-------bog
se usmili!-------delili ste ’ga’ s pet, da se vam je izka-
zalo’ šest mesecev... kdo za kriščevo voljo pa še govori tako na tem svetu...«
Lojevski je delal dalje.
Z Matildo sta se sporekla spet minuto za tem.
»Trupelce ima duh...« je narekoval Lojevski.
»Smrdi!« ga je strogo pokarala Matilda. »Ne razu-mem, zakaj ne rečete, da truplo smrdi, če smrdi.«
»Smrad — hočem reči, imeti duh je lahko isto kot smrdeti, namreč — mislim reči da pa ni isto, kako rečemo v zapisniku...«
»Eno figo! Če bi zapisnike pisali tako kot vi govo-rite, veste — o bože moj! ...to ne bi bilo za navadno Pamet.«
»Strokovni izrazi so nerazumljivi, hočem reči — da, Za našo stroko je treba imeti nenavadno pamet.«
»Tu imate prav.«
Po doseženem soglasju je smel Lojevski delati dalje. Profesorsko natančnostjo je prišel do posebnih sledov aa trupelcu. Ogrizi na koži. Krasni ogrizi. Klasično lepi. Napravili so jih drobni zobci.
»Ogrizi nekega glodalca,« je po daljšem razmišljanju lziavil profesor Lojevski.
»Kar recite,
Matilda.
da je bila podgana,« ga je nagovarjala
»Glodalec je lahko podgana, tudi podgana. Med dru-glrn — mislim namreč, da je pleme gledalcev obsežno.«
»Mislim, da ovinkarite,« je popustljivo dejala Ma-1 aa- »Pleme gledalcev — kaj je še bolj smešnega! Pod-Sana je bila! Plemenska ali neplemenska, vseeno!«
»Tukaj, vidite, se lahko motite — — hotel bi reči, ?ne(* glodalci ne smemo prezreti še miši. Veverice. Zajec ln hrček sta tudi glodalca.«
»Vi ste pa tudi...« je vzrojila Matilda. »Tam, na škar-P1- Zajci pa hrčki? Nikoli. Pač pa podgane. Cela krdela
podgan se pojajo po kanalih — na, pa so našle tegale nagca. Bog ve, ali je še živel? Je bil še živ tam na škarpi?«
Profesor Lojevski se je ob Matildinem vprašanju zamislil. Tvorno vprašanje. Isto vprašanje bi znal postaviti tudi preiskovalni sodnik-------in kaj bo on, profesor
in akademik, odgovoril tedaj? Kočljivo vprašanje-----------
namreč, ni bolj kočljivega vprašanja, kot če preiskovalni sodnik vpraša: 'Kdaj pa je umrl?' ...ugotavljanje ure nastopa smrti — — kočljivo. Ker bi drugače... če ne bi
bilo kočljivih vprašanj, v stroki še kar šlo---------tako
pa so, kočljiva vprašanja, in bi ne bilo napak, takoj nanje najti odgovore...
Profesor Lojevski je iskal odgovor na kočljivo vprašanje in obračal trupelce-------ogrizi, tudi na tilniku, da,
in tudi tu------tu, na spolovilu... ga ni več, glodalec ga
je zgrizel---------kako odrediti spol trupelca?... da, še
eno kočljivo vprašanje, če tudi z notranjimi organi ni
kaj v redu---------pač pa je značilno tole pod pazduho...
bobki! klasično jasni iztrebki, črni ovalni, primerno trdi, da-------rahlo lepljivi, lepijo se za kožo — in, da, ni-
majo posebnega duha... morda so res podganji, sodeč po njihovi velikosti...
Popoldne je z Lojevskim minevalo izredno hitro in tajnica Matilda je imela mnogo priložnosti, da je akademiku stala s svojo žensko nepopustljivostjo ob strani. Zbirala sta dejstva, jih razvrščala, primerjala, odmerjala, obducirala. Se prepirala. Samo s prepiranjem se nekam pride — je bila prepričana tajnica Matilda.
Zaključek popoldanskega dela je bil vreden naporov. Lojevski je izdelal poročilo policijskim organom in preiskovalnemu sodniku. V poročilu se je predelal v družbeno vest. Najti storilce odnosno storilko, postaviti vprašanje detomora odnosno splavljenja; trupelce odvreči v grmovje je pod vsemi okoliščinami šteti za kaznivo dejanje. Matilda je nemudoma poročilo odnesla na pošto.
Doktor Marec je doktorja Galeta pozdravil z besedami, ki so zvenele ko geslo na transparentu prvomajske proslave:
»Na inventar patologije moramo paziti.«
Geslo na Galeta ni delovalo. Marec je začel dopolnje-
vati svoje besede:
»Ne bo vam žal, potrudite se z menoj.«
Par sekund cincanja in prerekanja, nazadnje se je Gale odločil in sledil Marcu.
Prosektura je kazala znake častitljivega staranja. Z ostrešja se je pred dnevi odlomil zarjaveli žleb in skoraj Pobil pogrebca, ki je spodaj odpravljal krsto. Nad okni ie povsod izpod ometa cvetela opeka. V podstrešnih linah so gnezdili golobi. Z iztrebki so popestrili pločnik, ki ga ni nihče čistil.
Nekdo je razbil okno v mrliški izbi. V izbi je bil Prepih, zato pa zrak naenkrat svež.
K razbitemu oknu je peljal Marec Galeta.
Pod oknom je v izbi stal podolgovat lesen zaboj. Za odpadke prosekture. Sekcijski strežnik je vanj odlagal Vse, kar se mu ni zdelo več v mrtvašnici uporabno. Zavoje, snete mrličem. Odsekane noge s kirurgije, patologi So včasih brskali med mišičjem za žilami. Odrezane dojke, sumljive na raka. Človeške plodove, ki so jih porodničarji pobirali iz maternic in jih pošiljali v prosekturo.
Doktor Marec je poklical strežnika.
»Povej, ljubček, kaj je včeraj popoldne in ves večer ležalo tukaj na tem zaboju,« je doktor Marec prijateljsko nahrulil strežnika, ki je zelo prizadevno lovil ravnotežje, govoril pa je še kar gladko, ko je doktorju Marcu odgovoril:
»Naj ne zamerijo------jaz nisem noben ljubček.«
»Seveda si, ti si pravi srček mrtvašnice-----zdaj pa
na dan z besedo-------kaj je na zaboju ležalo?«
»Nedonošenček iz porodišnice, star šest mesecev... pa vseeno nisem ne ljubček ne srček...«
Doktor Marec je postal prijateljski in je mahnil strežnika po ramenu:
»No, vidiš — saj gre... torej nedonošenček. In kaj je Potlej iz tega nedonošenčka nastalo?«
»Eeh kaj bi naj nastalo-----prišle so podgane skozi
razbito šipo in so nedonošenčka nagrizle--------sem jih
komaj ugnal. Posebno ena, največja--------bila je velika
ko mačka-------postavila se je na zadnje tace... hudirja!
sem si dejal, saj ta me bo še naskočila — — zagnal sem ključe... čez pet minut je zverina že spet bila tu--
sem letel za njo, in sem spet zabrisal za njo...«
»No, to! to!------kaj si zabrisal za njo?«
»Eh — tisto, kar sem prvo imel pri roki... tisto reč na zaboju... tistega nedonošenčka...«
Gale in Marec sta odšla iz mrliške izbe. Strežnik, razbito okno, trupelce in podgane — v tej pestri kompoziciji je bilo polno soglasje, ki ga je kazila le ena uganka. Uganko je Gale zaokrožil v kratko vprašanje:
»Kje je trupelce?«
Doktor Marec se je razveselil:
»Bistra glava! Izvrstno! Saj res, kje pa je? Kje je corpus delicti? Kam je odšlo trupelce, ko je zapustilo ljubeči objem strežnikovih rok? Je bilo trupelce morda užaljeno? Morda pase mulo in kuha jezo zaradi krutosti življenja v mrtvašnici na zaboju za odpadke. Ne? Vidim, da nevoljno odkimujete z glavo. Torej kje je? Naj povem? Naj bo. Torej — Lojevski je našel šestmesečnega nedonošenčka danes zutraj v grmovju nad škarpo. Pribil bi, da je neka požrtvovalna žival trupelce zvlekla pod veje. In pribil bi tudi, da je Lojevski nedonošenčka že uvrstil med svoje detomori Iške trofeje.«
Doktor Gale je odhitel v plinsko celico h Kaču. Dve minuti, pa je staremu profesorju razložil zgodbico z nedonošenčkom.
Kmalu nato je profesor Kac odšepal k profesorju Lo-jevskemu.
Gospodarja mrliškega prometa se nista bila videla že kakšno laško leto. Višina, v katero se je razlezel Lojevski, in nižina, v katero je spolzel patolog Kac, sta se zrasli v časovne razdalje njunega snidenja.
Profesor Kac je opravil naglo. Nedonošenček, razbito okno, podgane, škarpa.
Sodni medicinec Lojevski je molče poslušal. Kac se je že bil spihal do kraja in se začel ukvarjati z ustnikom in s cigareto, da bi kadil, Lojevski je še vedno molčal. Nem, negiben, omrtvičen ko pantomima o zaspanem grobarju.
V vitrini, podtaknjeni stenski polički s štirimi prestreljenimi lobanjami se je oglasila rega hripavo, ko prehlajena basistka.
»Če se ne motim — mislim reči, če se rega ne moti, bo deževalo,« se je zdramil Lojevski.
Stopil je k oknu in se zazrl skozi šipe. Iskal je deževne kaplje. Zunaj je sijalo sonce.
Profesor Kac ni imel smisla za deževne prerokbe, ki niso prihajale iz njegove suhljate noge. Beg Lojevskega °d nedonošenčka k deževnemu vremenu ga je spravljal v zlo voljo in posilil ga je kašelj, dolgovezen ko jodlarska pesnitev, da je iz njegovih ust deževalo na pisalno niizo bolj ko v prerokbi zelene rege.
Lojevski je izpred Kacovih ust odmaknil kup spisov na pisalni mizi.
»Uradni dopisi,« je otrplo pojasnil Kaču. »Uradno, to Pomeni, da prihaja z nekega urada, odnosno bo šlo na neki urad. Uradi ne marajo popljuvanih — hočem reči nečitljivih zmazkov.«
Patolog je drhtel v onemoglih sunkih in drhtenje )e z rok in s trupa prešlo na glavo, ki je sigala glasneje ko lokomotiva.
»Če se povrnemo na incident — mislim namreč, da ?re v primeru nedonošenčka za incident,« je govoril Lo-
levski, »...incident zaradi kršitve---namreč, zanemar-
lanje službene dolžnosti predstojnika prosekture.«
Lojevski je vlekel ramena navzgor, da bi zrahljal rbet v ravno navpičnico. Njegove mežeče oči so motno Zrle na Kača, ki je s težavo lovil sapo, ustni sta Kaču Posineli v trepetajoči progi, ki ne moreta zlogovati nobene besede.
»Če incidentu obesimo — hočem reči, ko incident °svetlimo z moralno-etične strani...«
Mežikavo so govorile obenem tudi Lojevskega majh-n° oči. Otipavale so tresljaje Kacovega telesa, iz Kacove
naraščajoče nemoči so pobirale dušeče dihanje-----------
usenje je nevaren simptom... simptom duševne vznemirjenosti... Kača je možno duševno vznemiriti------
»V luči zdravniške morale je prekršek predstojnika
hočem reči je neodgovornost predstojnika zelo nemoralna.«
Profesor Lojevski je govoril enolično ko v pridigi, le njegove oči so postajale gibljivejše. Plazile so po Kacovi g avL ki je omahovala v sunkih kašlja-----------kakšno
moč ima beseda!... beseda akademika je moč... v tej moči se je vznemiril stari Kac, da, moglo bi se reči, da telo starca omaguje pod močjo besede....
»V luči nemorale zdravnika postane sporna vodstvena odgovornost — namreč, nemorala ne more biti vodstveni položaj...«
Pogledi Lojevskega so se prisesali na starega Kača... da, jemlje mu sapo, ko da bi mu tnalo mečkalo prša
—	— — pravzaprav ne, pravzaprav... ko da bi ga zadrga
stiskala za vrat... pravzaprav----ko da bi mu kladivo
drobilo tilnik-------moč besede!-----------z besedo bi
se moglo Kača ugonobiti... še dve-tri močne besede...
»Na vašem mestu bi mislil na upokojitev — mislim reči, doktorja Galeta bi kazalo vpeljava ti v vlogo predstojnika.«
Kacov obraz se je skremžil v dušilnem krču, oči so šle široko naokoli ko v zadnji uri za poslednjim oljem
—	tedaj je nenadoma Kaču odleglo. Napad, ki je stiskal Kacovo cevje za zrak, je nagloma odnehal in profesor Kac je globoko zajel sapo. Pred akademikom Lojevskim je sedel naenkrat stari gospod, ki se je sicer potresaval v slogu hmeljevke v vetru, ki pa je spet zdravo dihal.
Iz profesorja Kača je prišlo nekaj renčečega momljanja, s katerim se je poslovil od Lojevskega.
Sodni medicinec Lojevski je nasršil pepelnate dlake nad usti, ki so se v slovo stisnila v otožno molčanje.
Nezgoda, ki so jo zagodle podgane Lojevskemu z nedonošenčkom, je rodila nazadnje bogat sad.
Profesor Lojevski je pri sanitarnih inšpektorjih udaril plat zvona. Zamahnil je tako močno, da je odjeknilo pri ministru za zdravstvo.
Ministrstvo je imenovalo komisijo, predsedoval ji je kajpak akademik Lojevski. Komisija je odredila, da je treba pobiti podgane, odredila je deratizacijo v bolnišnici.
Strup zoper podgane so po načrtu akademika Lojevskega položili povsod, kamor je lahko segla roka.
Učinek deratizacije je bil veličasten. Poginil je vrtnarjev pes, vse vrtnarjeve kokoši in osem mačk.
Podgane, ki bi bila crknila, niso našli nobene.
(Nadaljevalo se bo)
IGOR MISLEJ
FIZIOGNOMIJA totalitarizma
11. POGLAVJE
Nekateri pisci (na pr. Kleining G., Angst und Ideo-l°gie, iz: Die politische und gesellschaftliche Rolle der Angst, Europaische Verlagsanstalt, Frankfurt 1967) pripisujejo strahu moč emancipacije in vgraditev v shemo določene regionalne - nacionalne kulture. Na tej osnovi bi se naj deklariral »tipični« Nemec kot agresiven do okolja, »tipični« Švicar bi naj bil »defenzivnega« obnašanja, »tipični« Avstrijec se baje zna samomanipulirati do popolne prilagoditve, »tipični« Nordijec (!) je baje stvaren zaradi trdih pogojev njegovega okolja, in »tipični« Slovan bi bil nestvarno spontan in čustven. Strah bi naj razvijal oblike množičnega družbenega fenotipa, fenotipa nekako na ravni narodnosti.
Strah je kajpak zmeraj doživetje posameznika in ima pri slehernem poedincu isto bio-mikrokozmično osnovo in samo kot individualna bioeksistenčna prvina strah tudi obstaja. Manipulacija (s strahovnimi reakcijami) in vzorci manipulacije pa so stvar makrosubjekta. Makrosubjekt torej ni »tipičen« v gornjih vedenjskih ok-v*r’h, tipični so nosilni vzorci manipulacije — kolikor gre ^a tipično socio-tehnostrukturo nekega makrosubjekta. Makrosubjekt ni preprosta vsota manipuliranih občanov, da bi iz sume manipuliranega strahu izhajala takšna ali drugačna »tipična« oblika makrosubjektnega strahu. Sodobni makrosubjekt je tolikanj (ne)objektivno brezoseben, tako popolnoma dehumaniziran v svoji socio-tehno-strukturi, da je treba iskati prvine, ki so navsezadnje pa e osnova elementom manipulacije z ljudmi navznoter, še posebej navzven v mednarodni konfrontaciji. V današnji mednarodni konfrontaciji ni »tipičnega« nacionalnega manipulacijskega subjekta, oblike mednarodnega Sibanja (miroljubna koeksistenca, diplomatska - gospo-arska - strateška konfrontacija) niso posledice nacio-
nalne »tipičnosti«. Mednarodna konfrontacija pa je najbolj elementarna manipulacija, toda mednarodne manipulacije so a priori dezinteresirane na eksistenci nacionalnih fenotipov, one ignorirajo nacionala bivanja, odnosno za mednarodne manipulacije je narod le fizična pritiklina, ki se je slučajno znašla na mednarodnem manevrskem področju. Mednarodna manipulacija je po svojem brezosebnem - dehumaniziranem ustroju antinacio-nalna, prav tako kot so to sodobni makrosubjekti. Bržčas leži prav v tem odnosu tudi izredni pomen narodnosti v današnjem svetu, katerega gibanja se usmerjajo na eni strani v socio - tehnostrukturno dehumanizacijo, in na drugi strani v dokončno prebujanje zapoznelih rodov mladih narodov. Teza - antiteza, tehnostruktuma dehumanizacija - nacionalni humanizem. In vendar — v tem razkolu sveta zmagujejo tista človeška gibanja, ki se opirajo na humane zasnove narodnega. Primer življenjskosti nacionalno - humane antiteze mednarodni manipulaciji je celotno povojno obdobje. Obdobje hladne vojne.
Hladna vojna je po razpadu nacizma do kraja realizirala dejanska nasprotja v svetu, v svetu dveh antagonističnih družbenih sistemov. Izčrpanost strateških potencialov in supertehnični kurz v makrosubjektnem razvoju, oboje je dalo mednarodni konfrontaciji značilno obeležje »hladne« vojne: nobenih medsebojnih vojaških akcij (nezmožnost nadaljevanja »vroče« vojne), dehumanizacija sovražne konfrontacije (merilo konfrontacije ni več človek, niso človeške žrtve, temveč sila tehnike), oblast nad konfrontacijo se akumulira v dveh makrosubjektnih z maksimalnim tehničnim - tehnološkim potencialom (v SSSR in ZDA), konfrontacija postane internacionalna - antinacionalna. Nosilca konfrontacije se bojujeta »hladno« med seboj v mednarodni areni, elemente vojne prenašata čim dlje od meja lastnih makrosubjektov.
Za ljudstva izven obeh glavnih konfrontacijskih kontrapartner-jev, za tiste narode, na hrbtih katerih se je vladna vojna odigravala, je vojna slej ko prej, »vroča« ali »hladna«, predvsem manipulacija. Manipulacija, ki je porajala vse možne vzorce strahovnih reakcij povsod po svetu (tudi pri ljudstvih SSR in ZDA) od množične vojne psihoze do potrošniške panike. Pod temi pogoji so se v ljudstvih, ki so bila najneposredneje izmanipulirani subjekt hladne vojne, porajale silnice proti »hladni vojni«; med blokovskima masivoma, ki sta manipulirala za svoj strateški in tehnični prestiž, se je oblikovala zavest »izven blokov«, zavest je preraščala v politpsihološko nujnost neuvrščenosti.
Strah, manipulacija s strahom ima v makrodimenzi-
jah torej izrecno antisocialno - antinacionalno vsebino in zato je antiteza mednarodni manipulaciji le socialistični humanizem na nacionalni ravni. Ocena, ki jo je zapisal E. Kardelj (Razvoj slovenskega narodnega vprašanja, DZS 1957) o nacionalnem vprašanju med in po Prvi svetovni vojni (»...iluzija je, da bo dobil neki narod svojo svobodo kot dar za pomoč neki reakcionarni in imperialistični akciji«), ta ocena je dobila po drugi svetovni vojni, z obdobjem hladne vojne, svojo potrditev in dopolnilo: internacionalne manipulacije so zmeraj anti-nacionalne (zatro tudi »zavezniške« narode iz časov voj-ne), reševanje nacionalnega vprašanja je možno le kot humana antiteza sleherni dehumaniziraj oči mednarodni manipulaciji.
Hladna vojna je učvrstila nekatere oblike mednarodnega manipuliranja: tajne službe (secret Service, Ge-heimdienst) so se med vojno razrasle v mogočne meha-uizme in nato prerasle v samogibne organizme, ki so razvili metodiko lastnega dela do tehničnih potankosti. Usmerile so se navznoter v lastne makrosubjekte (konec 1974 in začetek 1975 je na primer v ZDA potekal v znamenju razkrinkavanja CIA, ki kontrolira desettisoče lastnih državljanov) in se vgradile kot element samozvanega nasilja in manipuliranja v politpsihološko strukturo, m navzven so razvile medsebojno vojno.
Tajno službo se kaj rado heroizira (seveda »lastna« lajna služba), in vzporedno se obsoja ono »tujo«, ker je »sovražna«. Praviloma pa se z enim in z drugim Prikriva njihova prava, antihumana manipulacijska vlo-Sa (glej na primer pri Christopherju Felixu, The Spy and His Master, A Short Course in the Secret War, Se-°ker and Warburg, London 1963). Tajne službe so t r e t j faktor mednarodne manipulacije s samostojnim, »poklicnim« akcijskim območjem in njihova moč je edino euo: njihova anonimnost.
Anonimnost tajnih služb je svojevrstna. Za njihov °bstoj se nasploh ve, občani naj tudi čim več o teh službah in o njihovih dosežkih zvedo — anonimna sta čas m prostor njihovega delovanja.
Tajne službe spoštujejo elektroniko v vseh njenih verzijah,
s katerimi se da kontrolirati, kaj državljani delajo in govorijo. A glavna sila tajnih služb je občan som. Tisti »tretji faktor« iz Abrahama, ki je sposoben biti vse: paznik, manipulator z ekspertizo, manipulator z brizgo... pa tudi informator. Informator je nov lik občana, nov zato, ker je množičen. Loviti informacije o ljudeh in jih dostavljati na anonimen način nekam, kjer takšne informacije zbirajo, je namreč eden najbolj množičnih športov v povojnih makrosubjektih. »Ovaduh«, »denunciant« se je prelevil v povojnega informatorja. Z informatorjem so se okrasili vsi makro-subjekti. V deželah »ljudskih demokracij« je ta občan stanovitno prisoten. Povojna doba je eksistenčno bolj razgibavala povprečje ljudi kot sicer in iz tega se je množično rekrutiral informator. Medvojna situacijo je občana silila v anonimni način vojskovanja — in povojno informatorstvo je bilo enostavno nadaljevanje istega tipa vojskovanja: v njem je garancija za »diskrecijo« in obenem določeno vrsta družbene varnosti. Informator vzhodnih družbenih sistemov je anonimni »politični vojak«.
Informator ni agent. Agent je uradnik, informator je slučajna nejavna pritiklina agenta. Agent je šolana osebnost, informator je samouk, po svoje iznajdljiv ali po svoje omejen. Njegov pomen ne leži v konkretnem uspehu posamezne njegove akcije (vrednost te je največ enaka ničli). Informator je pomemben, kolikor je člen političnega omrežja, ki bi naj bilo nevidno, je pa za vajeno uho slišno. Informator ne more biti aktiven, ne da bi govoril. Informator pa govori vselej »aktualno«, o tem, kar zanima agenta, s katerim ima kontakt. Tako ni slučaj, da je vsa vojska informatorjev znotraj določenega področja v makrosubjektu aktivna v določeno smer, celotno omrežje je občasno dokaj uniformirano — informator je pač konspirativni gobezdač s stilom provokatorja, ki deluje indoktrinirano in po naročilu. On lovi informacije za svojega gospodarja, za seboj pa pušča vtis, ki se prenaša po dnu makrosubjekta naprej, dokler ne utone v neaktualnosti, ali pa se iz vtisov, ki jih seje vojska informatorjev, oblikuje »javno mnenje«. Mrežo informatorjev je hkrati instrument družbene manipulacije.
Sistem manipulacije s pomočjo informatorske mreže pa je šibka točka makrosubjekta, ki je privlačna za tuje obveščevalne mehanizme (v vseh njihovih aspektih, od reportažne dejavnosti do »prave« vohunske aktivnosti).
Informatorski sistem je tedaj zelo dvorezen nož, ki seje informacije tudi tja v »drugo« stran. Tako je odveč začudenje, nad
tem, da se iz najbolj zanikrnih kuloarjev neke najbolj zanikrne metropole prenašajo najbolj zaupne čenče pod škofijske slamoreznice in do svetocecilijanske akademije, če treba tudi v bavarske desnokonservativne kroge ali še naprej po svetu.
Informatorjeva inačica je informator - »kratkoprogaš«. Doma le bolj v zapadnem svetu parlamentarne demokracije kot na vzhodu. Njegov radius je kratek, od delovnega mesta do šefa ali do Personala. V njem ni trohice političnosti, on je egoist. Včasih si |dsti »politične« in še raje »antikomunistične« argumente, a v bistvu je stremuh, ki z ovajanjem pri šefu poskuša lesti navzgor Po lestvici.
Mednarodno vojskovanje tajnih služb je dokaj razkrinkano. Vsaka država poskuša pristavljati svoj stolček k tej vojni, a najnasilnejša je CIA (Central Intelligence Agency, tajna služba ZDA). Ker so se okrog nje angaži-rali največji finančni trusti ZDA, zato je zmogla CIA spraviti na noge tolikšen aparat ljudi, da se je praktično razlezla po vsem svetu.
CIA je prisotna pri vseh agresivnih dogajanjih v povojnem svetu, in sicer redkokdaj le kot opazovalec. Pred leti je vrgla progresivni režim v Gvatemali. Znane so akcije CIA 1961 zoper Ca-stra na Kubi; znano je, da je nasilno zrušila vlado Allendeja v I ,d (1973), zakrivila umor predsednika Allendeja in ustoličila vo-lasko hunto; znane so njene manipulacije v Grčiji, ki so bile spra-'e na donedavno oblast reakcionarne vojaške kroge; znano je 'manipuliranje zoper neuvrščenost Cipra (za preobrazbo Cipra v Postojanko NATO, instrumenta agresivne politike ZDA). Iz centrale ma Dunaju si je CIA prizadevala kontrolirati ljudske demokracije zhoda po bivši vojni (deloma je uspela v nekih teh držav organizirati svojo mrežo); leta 1948 se je s svojo aktivnostjo osredotočila na ČSSR, kjer se je pripravljala dokončna afirmacija obla-t r komunistične stranke. Oprezovanje okrog Češke jo je takrat oliko zaposlilo, da ji je iz evidence ušel prelom Jugoslavije z atormbirojem. Razplet okrog Jugoslavije je zato nekaj časa po-okel brez CIA, ki je prodrla no naše področje po 1948. Zato pa 6 blla CIA ves čas na Prespanskem jezeru za časa grške držav-lanske vojne (skupaj z britansko obveščevalno službo).
Niso povsem jasne manipulacije CIA okrog umora kongoškega oaitelja Patrica Lumumbe; nadalje njene manipulacije okrog odno-J?)' SZ — Kitajska (njun spor je zelo verjetno nastal ob botrovanju 'A); pa manipulacija okrog nekih parlamentarnih volitev v Italiji; PQ mnogolična vloga v vojnah na Bližnjem vzhodu; pa vpliv na Pro-NATOvsko politiko nekih komunističnih strank Evrope.
CIA se udejstvuje tudi »ideološko«. Iz manipulacij-Kega instrumenta v svrho ameriških mednarodnih »in-eresov« se je (bržčas s svojimi posebnimi sekcijami) do-
polnila v svetovno »protikomunistično« tajno silo.
»Protikomunizem« je za svetovnega občana nadvse raztegljiv pojem. Od tercialske histerije »proti političnemu terorju«, mimo prefinjene« dogmatizacije »proti frakcionaštvu — stalinizmu — maoizmu — trockizmu — revizionizmu« do strahu pred socializmom, ki se na najrazličnejše načine pooseblja (kot sovjetizem, kot totalitarizem itd.), vse to in še več obseže prakticizem »protikomunizma«.
Obstoj tajne organizacije »proti svetovnemu komunizmu« se omenja tu-tam neuradno v časopisju. Obrisi organizacije pa so nejasni. Bržčas se za to organizacijo skriva materialna sila CIA, ki si je utrdila svoje pozicije zlasti v Švici in je verjetno v Švici centrala »svetovnega protikomunizma«; impulzi protikomunizma« iz raznih krogov v Švici in manevri CIA proti bazam komunizma« po svetu so namreč tako identični, da se gornji sklep sam ponuja. Prakticistična vzporednica cerkveno - klerikalnih in sionističnih ciljev v nekih delih sveta daje slutiti, da klerikalni in sionistični finančni krogi finančno »inspirirajo« »svetovni protikomunizem« CIA. Svetovni protikomunizem je krinka za mednarodne manipulacije proti naprednim nacionalnim in socialnim gibanjem na svetu.
Mimo CIA sejejo tudi druge tajne službe s svojimi manipulacijami nemir po svetu. Za to vrsto delovanja — se zdi — je današnji čas ugoden. Določena migracijska gibanja širom po svetu ustvarjajo za tajne manipulacije ustrezne pogoje. Značilno je, da se v okviru sodobnih migracij poraja, pccsben tip manipuliranca, ki ga še nekam naj pristneje označuje izraz dvoživka. Dvoživka —-bitje z »dvojnim življenjem«, namreč z deloma časovno različnima identifikacijama: posameznik se je identificiral najprej z enim, nato z drugim nasprotnim makro-subjektom, z makrosubjektno strukturo ali z nekim splošnim gibanjem; prešel je z ene na drugo stran; enačil se je najprej z enim, nato z drugim strukturnim videzom (makrosubjekta, idejne-religiozne-militantske strukture).
Protagonist dvoživke je bivši« nemški vojak, »bivši« fašistični sodelavec in podobno. »Nemški vojak« iz okupiranega dela Hitlerjevega rajha je na primer prva identifikacija; med vojno (največ proti koncu) se je »nemški vojak« premislil, prešel je na nasprotno stran — njegova druga (partizanska) identifikacija.
Dvoživko dajejo tudi današnja strokovna migracijska gibanja. Ta dvoživka sodi v krog intelektualnega meščanstva, katero tvori tehnostrukturo makrosubjekta in tehnostruktura teži k izpopolnjevanju. »Strokovno izpopolnjevanje« je dalo posebno smer migraciji intelektualnega dela po svetu. Z evropskega juga pelje pot v
srednjo in severno Evropo, iz Evrope v ZDA. Kakor že, migracijska pot pelje iz dežele z manj v deželo z bolj razvito tehno-iogijo in eventuelno spet domov. Učinek je tale: eksport intelektualnega dela (iz matične dežele) in reimport tehnokracije (nazaj v matično deželo), odnosno import tujega delavca (v gostiteljsko deželo) in reeksport potenciala adaptacije na lastni tehnokratski sistem (iz gostiteljske dežele nazaj v matično). V procesu migracije je obsežena preobrazba migranta. Migrant je svojo izvirno (»primitivno«) strokovno identifikacijo zamenjal z drugo (z »višjo«, tehnično »popolnejšo). Migrant pridobi v gostiteljski deželi na »večvrednosti«, katero plasira migranta v matično tehnostrukturo. Načelo večvrednosti povezuje migranta nazaj na gostiteljsko deželo ne le strokovno, temveč tudi oportuno-socialno.
Se ena dvoživka iz sodobne migracije: mešani zakon. Spolni interes je močnejši od »nacionalnega«, gastarbajterji prinašajo kajpak ta interes s seboj v gostiteljsko deželo in na podlagi realizacije spolnega interesa nastajajo tudi mešani zakoni. Sklenitev zakonske zveze s partnerjem drugačne državne pripadnosti in nacionalnosti prinaša novo državno - nacionalno identifikacijo.
Dvoživka je poosebljanje dveh identifikacij in obe identifikaciji se dvoživki rentirata. Pomen dvoživke pa ne leži v njenem egoističnem interesu. V dvoživkah živijo »širši« interesi sodobnega gibanja med makrosub-lokti. Dvoživke povezujejo na neki način makrosubjekte ^ed seboj in kaj lahko služijo kot instrument manipulante med makrosubjekti. Zapadnoevropski makrosubjekti danes ne hodilo mimo ljudi, ki so kakorkoli kdajkoli (na Pr- med II. svetovno vojno, imeli njihovo identifikacijo. Zahodnoevropski makrosubjekti se tudi zavedajo, da imajo v »svojih« dvoživkah, ki jim jih je prisodila usoda miniranj (iz »nerazvitih« dežel), da imajo v teh dvoživkah »mednarodne« prednosti. »Razviti« zahodnoevropski makrosubjekti priznavajo dvoživke na institucionalni ravni (plačujejo jim rente; »bivšim« svojim vojakom se oddol-žujejo z vojno odškodnino — svojim žrtvam - internirancem n'' plačajo ničesar; dvoživki v mešanem zakonu podeljujejo brez ceremonij takoj državljanstvo; »svojih« »bivših« se spominja s »častnimi« akademskimi nazivi itd.).
Politpsihološka pomembnost dvoživke se izvaja iz niene sociološke strukture. V slehernem migrantu in v vsakem »bivšem« je navsezadnje nekaj pontencialne dvoživke. A za dvoživost je potrebna dvojna identifikacija ln identifikacije je sposoben predvsem intelektuani inte-
res. Primarno manualno delo, naj ga usoda še tako brezobzirno meče iz enega v drugi makrosubjektni svet, identifikacije z makrosubjektnim izrazličevanjem ni sposobno. Dvoživka praviloma ni manualni delavec, dvoživka je predvsem meščan - intelektualec. Dvoživka ne nastaja iz osi delo - možnost večje plače, mezdni odnos praviloma ne daje pobud za politpsihološko identifikacijo delavca z makrosubjektom; dvoživka nastaja iz osi interes - intelektualno izvrednotenje - identifikacija. Politpsihološka identifikacija je prvina spoznane (in v tem intelektualne) »večje oportunosti«, katere nadrašča preprostost mezdnega oportunizma.
V povojnih slovenskih razmerah je dvoživka zaživela v vsej stvarnosti. Oblikovno je dokaj stereotipna, čeprav pogojena z najrazličnejšimi tokovi. V razredno napeti predvojni klimi je dvoživka navadno bila »apolitik«; pod fašistično okupacijo se zaposli (deluje tudi s fašistično policijo); zapleti v vojni opozore dvoživko, da izid vojne v letu 1941-42 še ni razviden, dvoživka se »pusti« snubiti za OF; po letu dni (največ po kapitulaciji Italije) jo najdemo med partizani, kjer dočaka konca vojne, iz boste pride kot »zmagovalec« nad fašizmom; dokoplje se do položajev v stranki; vodi strokovne institucije; vodi kadrovske oddelke; pooseblja politični sistem, nekdanji apolitik je postal politična figura, iz družbenopolitičnega sistema ustvarja okrog sebe atmosfero političnega »režima«; v socialističnem okolju vidi »protiinterese«, izkorišča svoj položaj in protiinterese eliminira, za svoje okolje odbira ljudi po svojem kalupu; iz delovnega okolja nareja interesno srenjo, vzpenja se po družbeni lestvici navzgor. Tedaj se ga spomni njegova prvo identifikacija iz časov vojne, nasledniki bivšega okupatorja ga ovenčajo s »strokovno« slavo; slava v tujini je razlog za še večji vzpon po lojtri domače hierarhije.
Domača tla, prepojena z nekaj povojnimi leti socializma, je dvoživka prepredla s svojim eksistenčnim bistvom, z interesom, in z njim je »režim« dežele popestrila manipulacija v vseh njenih inačicah, od legalizacije interesa pa tja do manipulacije po logiki atentata. Okrog takšne dvoživke zasledimo kopico družbeno umorjenih, pa tudi represivno pokončanih. »Bivši« ni danes več prazna figura in neaktualni lik zmedene preteklosti. Danes ga najdemo na Slovenskem med univerzitetnimi učitelji in vzgaja mladino; pojavil se je v institucionalizirani strukturi in se gre manipulatorja; legitimacijo ima za dva svetova: doma je protagonist »liberalnega« in »hu-
manega« »socializma« in meščanske verzije samoupravljanja, in v tujini se njegov liberalizem vnovčuje v »strokovno slavo«; kadar se dela za dinarje naveliča, odide k svoji »bivši« identifikaciji, kjer se ne gre gastarbajterja, temveč zasede trdno mesto v tehnokraciji.
Oblikovalne silnice dvoživk-»bivših« so zapustile več dokumentarnih sledov v slovenski metropoli. Njihov eksistenčni navdih se začenja na primer ob Bitencu M., fašističnem idejnem ekse-kutorju Rupnikove »vlade«. Božič 1943 rodi »Zgodovinsko protikomunistično spomenico«, ljubljansko časopisje objavi podpisnike spomenice, »Imena, ki jih ne bo moči zbrisati«. Podpisniki so mi-litanti-protikomunisti in nekaj naivnežev. Spomenica zaudarja na meščanske notorične dinastije. Osvoboditev metropole razbije krog Protikomunističnih spomeničarjev. Kmalu po vojni pa se delci krosa ponovno pojavljajo. Na univerzi. Povezujejo se s klerikalnimi Protagonisti, prek njih se povezujejo s komunističnimi organizacijskimi mehanizmi, ustvarjajo svojo emigracijo (Švica). Po letu 1960 so opazni prvi sledovi delovanja »imen, ki jih ne bo moči zbrisati« in njihovih pajdašev. Razbijejo prve poskuse študijske reforme v krilu univerze. Družbeno ubijejo borce za socialistično samouprav-'ianje na nekih oddelkih. Na vodilne položaje znotraj univerze spravijo deloma sami sebe, deloma svoje sodelavce iz časov okupa-ciie. Uspeh njihove diverzije zoper socialistične odnose je tako Popoln, da tuji tajni obveščevalni mehanizmi pošljejo »opazovalca« naravnost v eno najbolj »obvladano« institucijo znotraj univerze (Amerikanca iz Avstrije, 1965), ki mu uspe — ko »za preizkus« — lzzvati mimogrede incident znotraj institucije. Posameznika-borca Za socialistične odnose izmanipulirajo v inozemstvo, kjer ga »prepustijo« mehanizmom »protikomunizma« s pomočjo svojih Švicarjih emigrantov. Neko strankino organizacijo so izmanipulirali v trotji faktor atentata na protagoniste samoupravljanja. Primitivno, a »vodilno« družbeno-politično aktivistko so angažirali, da je za nje 'ntrigirala po jugoslovanski metropoli.
Dvoživke so potencial mednarodnih manipulacijskih akcij. Zahodnoevropskim makrosubj ektom se vsakršna Politika do »njihovih« dvoživk (iz »nerazvitih« dežel) rentira. Preko dvoživk je zahodni makrosubjekt prisoten v kontrapartnerju, dvoživka pooseblja drobec »njegove-Sa« interesa. Christopher Felix sicer ne pozna pojma dvojke, govori pa nasploh o »tujih delavcih in beguncih« v zahodni Evropi, ki jih te dežele izsiljujejo in narejajo za svoje agente. Ne glede na to, da-li tuj agent ali ne, dvoživka je svojevrstna migracijska posebnost in eksi-stenčen fenomen. Njena dvojna identifikacija je sama po s®bi manipulacijski instrument, ki ga praviloma ima v
rokah tehnično močnejši: zahodni makrosubjekti so manipulatorji in nikoli manipuliranci, manipulirane! so zmeraj nerazvite dežele. Na dvoživkah leži dobršen del učinka, ki ga sejejo tuje tajne službe iz enega v drug makro-subjekt. Dvoživka - tehnokrat je na primer vselej eksistenčna osnova za strokovne stike z inozemskimi strokovnjaki (institucija »univerzitetni profesor« pa je na primer čislana fasada za ameriško CIA; na primer Har-ward). Dvoživka je lahko importirani in maskirani potencial tajne službe tujine.
Dvoživke (evropskega jugovzhoda) se prej-slej znajdejo v manipulacijskem polju »svetovnega protikomunizma«. »Bivši« (druge svetovne vojne) je k temu tudi a pri or i nagnjen; militantski dril pod nacifašizmom ni ostal brez eksistenčnih sledov, še bolj se tja opredeljuje dvoživka - tehnokrat. Intelektualec - tehnokrat razvija v inozemstvu posebnosti vedenja. Doma je modeliran in-telektualno-freudistično v racionalno emancipacijo »jaz« ; racionalni »jaz« ga projicira v »razvitejši«, v »popolnejši« zahodni svet tehnokracije racionalno; »racionalni jaz« ga »enači« inozemski tehnični »višini«. Njegova »primi-tivnejša« identifikacija .(njegovo poreklo iz matične »manj razvite« dežele) postaja inačica »subhumane«, druž bene prvine, ki nima nič »skupnega« z njegovim racionalno - visokim »jaz« — migrant - intelektualec razvija posebno vedenje; s poudarjeno olikanostjo - vljudnostjo -prilagodljivostjo dokazuje, da »sodi« »racionalno« v »visoki« svet tehnike, pa razvija vedenjske oblike gentlemanskega kompleksa: intelektualno vdinjajoče se kruho-borstvo pod pročeljem »vzgojenega - olikanega« »razumnika«. Njegov gentlemanski kompleks uvršča dvoživko-tehnokrata freudistično med oboževalce vsega, kar sodi v »zahodno« tehniko. Od izmanipuliranega malikovanja »zahodne civilizacije - kulture« do »protikomunizma« (ki raste iz freudističnega »odpora« do »primitivizma« in »nazadnjaštva«) peljejo le kratki psihični preskoki.
Večkrat se v dvoživki združijo dva ali trije dvoživkarski motivi. Bivši« in »strokovnjak« — pa ga lahko najdemo med informatorji zahodnomeščanske tajne aktivnosti: zbira informacije o sonarodnjakih - intelektualcih, ki so ali ki nameravajo migrirati, sortira jih politično v komuniste - nekomuniste, v bivše in seda-
nie družbeno - politične funkcionarje, zbira njihove izjave o go-stiteljski deželi, o prebivalcih, o politikih, itd. itd.
Migracijskih gibanj seveda ne gre fatalizirati in še manj vsakega migranta vnaprej žigosati z dvoživko. »Bivši« je lahko politpsihološko manj problematičen od notoričnega pravovernika; migrant - strokovnjak je lahko patriot brez primesi importiranega tehnokrata. In-formatorski »potencial« ne pomeni, da je potencial tudi vselej izikoriščen. Drži pa, da so migracijska gibanja manevrsko polje mednarodnih manipulacij, da je dvoživka njihov instrument in da med mednarodnimi tajnimi manipulacijami prevladuje »svetovni protikomunizem«. In Prav neverjetno res je, kako je intelektualec hitro zmožen odreči se sleherni kritičnosti »razuma« in sprejeti Za »protikomunizem« vse, ikar mu zahodnodemokratski gentlemani servirajo k večjemu kosu kruha. Zato se na ravni »svetovnega protikomunizma« izvrednotijo razne akcije tajnih agencij. Značilen primer je emigriranje Čehov ob propadu »praške pomladi« 1968.
Večina teh emigrantov se je takrat nahajala na počitnicah v Jugoslaviji, od koder se je premaknila na organiziran način pred-®em v Švico in zahodno Nemčijo. Tam se je začelo »preverjanje« ehernega posameznika po merilih »protikomunizma«. Razčišče-onju je takoj od vsega početka služila povezava emigrantskih rogov z legalnimi organi gostiteljske dežele, povezava, ki ni na-tala ad hoc, temveč je morala imeti predhodno organizacijsko Podlago.
Tajni mehanizmi »svetovnega protikomunizma« so ako prisotni ob vseh individualnih in množičnih migri-ranjih, na primer ob Rudiju Dutschkeju, pa ob emigra-ppi iz čila, in prav tako ob migraciji gastarbajterjev iz
Jugoslavije.
Pota tajne »protikomunistične« aktivnosti vodijo tudi na sam teritorij socialističnih makrosubjektov. Iz Švice n.a Primer naravnost v slovensko metropolo, po podatke »iz prve roke«, »na lice mesta«. Takšni akciji se potlej Pridružuje aktivnost nekih anonimnih krogov slovenske uretropole, ki na lastno pamet pošiljajo za migranti provokatorje, anonimna pisma na gostiteljske upravne forume in politične karakteristike z namenom, politično ezavuirati migranta »kot komunista«. Tako se ti krogi
uvrščajo v pestro fronto histeričnega »svetovnega protikomunizma«, kateremu doprinašajo »socialistični« delež.
Struktura uslug, ki s slovenskega teritorija dotekajo tujim obveščevalnim službam centralne Evrope, je popestrena torej z anonimno hajko zoper nekatere slovenske gastarbajterje. (Dokaj izjemen pojav v areni mednarodnih konfrontacij). Struktura udeležbe v takšnih hajkah je vseobsežna. Vse od »nedolžnih« informacij do učinkovanja v slogu tretjega faktorja manipulacije z logiko atentata. Banalnost tovrstne antihumane nesocialistične dejavnosti je lahko razvidna, denimo, iz takšnega primera: nekateri de-mobiliziranci vojaških služb se v okrilju slovenske metropole zrinejo v civilno strokovno službo in se sčasoma tam izoblikujejo v tretji faktor družbenega umora nad posamezniki (ki so borci za socialistične odnose). Posamezniki-žrtve družbenega umora mi-grirajo (med drugim v Švico). Demobiliziranci - atentatorji pa isto-s misel no manipulacijo poverijo določenim desno-reokcionarnim krogom gostiteljske dežele (Švice), ki nadaljujejo s hajko družbenega umora v svojih pogojih. Zanimivo na stvari pa je, da v istem obdobju isti inozemski reakcionarni krogi (Švice) začno javno napovedovati in podpirati zamisel vojaške diktature v Jugoslaviji »po Titovi smrti«. In nič manj zanimivo, da se v propagando za vojaško diktaturo vključujejo tudi nekateri Jugoslovani, »začasno na delu« v Švici, za katere pa je bolj kot ne, dokazljivo, da sodelujejo z določenimi inozemskimi anonimnimi službami.
Simpatije, ki jih gojijo reakcionarni krogi široko po evropskem centru za delovanje vojaških hunt širom po svetu, so nasploh znane. Manj znane so anonimne povezave vojaških hunt s svetovno reakcijo.
Pričujoča politpsihološka študija seveda nima namena ugotavljati, koliko gre in koliko ne gre v gornjih manipulacijah proti našim gastarbojtarjem za sodelovanje med makrosubjekti v škodo posameznih delai/cev na institucionalni ravni anonimnih činiteljev in služb. Saj v tem primeru bi šlo za nekaj najnovejšega: za »socialistično« - reakcionarno mednarodno kolaboracijo, nekako na ravni morale stalinske izročitve nemških komunistov Hitlerju. Stalinizem.
Problem, kakršen v svojem bistvu (ne glede na moralnopolitično poanto) je, pa sodi predvsem pred forume mednarodnega delavskega gibanja, pred organe Združenih narodov za zaščito osnovnih človečanskih pravic, pred mednarodne pravne institucije.
Delovanje na socialističnem teritoriju, pred nosom protiobveščevalnih služb, je pri režiserjih CIA-jevskega protikomunizma priljubljena metoda. Iz tega delovanja se ob posebnih pogojih poraja svojevrsten učinek: iz kopice vsakodnevnih trzavic izbrskajo tuji agenti »na licu mesta«, torej na samem socialističnem teritoriju intelektualno kritiko političnega režima, kritiko izmanipulirajo
v »krizo socialističnega sistema«, s tem da intelektualnega kritika moralno prilepijo k »svobodnemu« Zahodu, fizično pa ga s tem porinejo v konflikt s socialističnim režimom, zato da kot »svobodomislec-kritik« za režiserje CIA opravi funkcijo žrtve-mučenika in s tem postane »protikomunistični« argument. Primer: »efekt Solženicin« (ki pa v končnici ni »tipičen«, ker je nazadnje odpadla poanta »mučenik). Efekt Solženicin bi naj bil nastal °b Djilasu in v najnovejšem času ob Mihajlovu (glej Weltwoche, 5. 3. 1975).
Pomen in silna pestrost makrosubjektnih manipulacij se da prikazati še na zaokroženem modelu »makro-subjekt«. Za primer naj služi današnja Švica. Že zato, ker si poluradna ideologija Švice pripisuje strah kot »svoj« množični »nacionalni« fenotip. V nekih publicističnih dokumentih Švice, ki sami po sebi nimajo nobene veljave (Zivilverteidigung, Miles Verlag Aaarau 1969; Triimpler, E., Leben mit Auslandern, Verlag Peter Meili, Schaffhausen 1973) se poudarja »strah Švicarja« pred »tujim«; strah bi naj bil nacionalna »nujnost« zaradi neprestane »ogroženosti« od tujcev.
Mistifikacija in demonizacija »tujega« je doma v meščanskih makrosubjektih, tudi pri resnih socialnih esejistih. Mitscherlich se loteva formulacije »tujega« s psev-doeksistencialistične strani: »tuje vzbuja strah, strah motivira skupinske obrambne reakcije in agresivne akcije proti tujemu so tedaj razumljive«. Nekako v tem
smislu.
Strah vzbujajoče »tuje« je socialno-filozofska inači-Ca za prakticirani rasizem, nacionalni šovinizem in dru-Se oblike »freudističnega makro-eksorcizma. V »tujcu« )e potlej možno videti »agenta«, »diverzanta«, »sejalca defetizma«, »pacifista (glej Zivilverteidgung, Miles 1969). (n Švica se kot makrosubjekt rada predstavlja kot populacija, ki ima pravico do strahu zaradi konfrontacije lastne neagresivnosti z agresivno sovražno tujino.
Dejanska konfrontacija Švice s tujino pa ni neagresivna. Švica se konfrontira z ostalim svetom kot »producent« finančnega kapitala in kot izkoriščevalec tujega fizičnega dela in intelektualne energije. V konfrontacijo i® vloženega mnogo informatorskega manipuliranja na
tujem teritoriju, mnogo tega opravijo »turisti«. Turistično zanimanje za neke vzhodne države (Madžarska, Romunija, Bolgarija) previdno narašča, zanimanje za Jugoslavijo je že mimo. Množičnost turizma se usmerja v severno Afriko. Turistična gibanja so komercialno motivirana, ljudski »material« pa izvrednoten nekako s kriteriji, podobnimi onim »svetovnega protikomunizma«. V švicarski dnevni terminologiji ima dostikrat protikomunizem predvsem protisovjetsko podobo: sovjetizacija - politični teror - nima se kaj jesti. Prodor turizma v severno Afriko je svojevrstno »študijsko« nadaljevanje švar-cenbahovskega makro-eksorcizma: (sedanje) gastarbaj-terje ven iz Švice — Severnoafričani bodo pol bolj poceni.
Švicarsko reportažno prisotnost se da zaslediti ob gibanjih latinskoameriških ljudstev; prisotna je bila v Biafri; prisotna je povsod, kjer se tepo ljudstva z ostanki kolonializma in z modernim rasizmom. Sem-tja se ču-je o investicijah švicarskega kapitala v »vroča« področja izven Evrope in vedno večji je deficit v švicarskem zveznem proračunu. Švica se sicer v mednarodnih odnosih deklarira za »nevtralno« državo. Švica pa ni nevtralna. Švica je mednarodno aktivno prisotna, švicarski internacionalni trend in Cia pa si na koordiniran način delita področja na svetu. Vzporedno se da registrirati, da se švicarski strokovnjaki na organiziran način hodijo učit tehnostrukture v ZDA, pojav švicarsko-amerikanske dvoživke-tehnokrata je dokaj množičen. Za povezavo med obema makrosubjektoma skrbijo čvrste povezave med industrijskim kapitalom (farmacevtska industrija) ene in druge dežele.
Internacionalni trend švicarskega makrosubjekta osvetljujejo evolucijski tokovi pretekle in zlasti polpretekle dobe. Med bivšo vojno so se znotraj Švice porodile pomembne nacistične silnice, morda predvsem v intelektualnih krogih nemškega dela Švice. Ker Švica ni bila v vojnem stanju, zato ni niti formalno in še manj de facto po koncu vojne in ne pozneje prišlo do denacifikacije-švicarski nacizem ni bil zgodovinsko »obsojen« (tako kot na primer v Nemčiji: čeprav posamezniki- nacisti v Nemčiji niso zginil' s površja, je nacizem kot politpsihološka struktura bil strmoglavljen, nekako do najnovejših dni, ko se znotraj nemškega makrosubjekta ponujajo neki bivši nacisti — na primer umetniki — v
družbeno rehabilitacijo), švicarski nacizem je sicer ostal anoni-l71en- a prisoten kot del nosilne družbene konstrukcije, ki se je pretopila v današnje politpsihološke formacije, in te so trenutno desnokonzervativne. Ni slučaj, da je pot nemških nacističnih ubežnikov ob koncu vojne vodila proti jugu preko švicarskega ozemlja. Nl s|učaj, da je švicarski tehnostrukturni kompleks absorbiral del nacističnih brodolomcev Hitlerjevega rajha. Ni nadalje slučaj, da znotraj takšnega makrosubjekta niti socialna demokracija ne zna Pognati formalnih socialnih korenin. V tej deželi prevladuje desno-konservativna splošna orientacija, ki se oprezno konfrontira navzven kot »nevtralna«, zato pa navznoter tembolj udarno posega v niakrosubjekt: »nacionalne akcije« proti tujcem, ta svojstveno švicarski eksorcizem zoper tuje na lastnih tleh je namreč izraziti aacizem.
Konfrontacija Švice s tujim delom prehaja v temelje sodobne socialne zgodovine. Oblike konfrontacije nimajo Primere. Kar je o švicarskem gastarbajterstvu bilo kjer-. ■i napisanega, je napisano daleč izven meril psihopoli-ične strukture tega fenomena.
švicarski makrosubjekt konfrontira gastarbajterja z Vema faktorjema: s »fremdenpolicijo« (policija za tuj-Ce> dejanskemu smotru te policije ustreza bolj »policija Proti tujcem«) in z delodajalcem. Policija proti tujcem opravlja anonimno politično ocenjevanje gastarbaj terjev ln daje delodajalcu osnovo za obliko manipulacije s posameznikom na delovnem mestu; policija proti tujcem v° oča raven, do katere »sme« posameznik - gastarbajter tehnostrukturi švicarskega makrosubjekta pridrsati. n°nimno politično ocenjevanje gastarbaj terja ima zanj n za njegovo rodbino daljnosežne posledice, ker določi e °tno usodo strokovnega (ne)vzpona na delovnem mestu J1 Pot šoloobveznih otrok. Anonimno politično taksiranje ^ as tar baj terj ev, ki se jim odrekajo osnovne pravice v nzbi, je groba kršitev osnovnih človečanskih pravic. a delovnem mestu je tujec vsajen v omrežje informa-
^ )ev-kratkoprogašev, zani j® s tem ostvarjen poseben
ovni režim — spet brez osnovnih pravic, soodločati na e ovnem mestu. Gastarbajter postane lahko pravcati re ovod za agresivno energijo domačinov (gastarbajter m	Za notranie napetosti, ki jih socialne prilike
e domačini neprestano ustvarjajo, domačin izživi svo-staS<hCia^n° nezac*ovoljstvo z agresivnostjo proti tujcu, ga-r ajterja je vselej možno denuncirati. Bržčas je ni de-
žele, kjer bi ovaduštvo na delovnem mestu bilo bolj razvito kot prav v deželi »neposredne demokracije« kakor se Švica sama imenuje).
Drugi faktor, s katerim se gastarbajter v Švici kon-frontira, delodajalec je vidni protagonist švicarskega ma-krosubjekta. Odnos gastarbajter - delodajalec ni le klasično mezden. Gastarbajter v Švici ni razosebljen le do stopnje proizvajalnega sredstva, temveč je razosebljen za švicarsko družbo nasploh. Na švedskem si na primer socialnodemokratska vlada in v Zahodni Nemčiji socialno - demokratska stranka prizadevata vedno pristneje vezati delavca - tujca v svoje družbeno zaledje, v švicarskem pozitivno-pravnem in socialno-etičnem prostoru ga-starbajterja enostavno ni. švicarski makrosubjekt z nobenim normativom ne vključuje gastarbajterja kot nosilca kakršne koli pravice iz dela ali subjektivnega prava v delovno in družbeno stvarnost. Predpisi, ki so naslovljeni na gastarbaj terja, sodijo izključno v negativno -pravno zakonodajo. Gastarbajter je v Švici normativno izključen iz običajnih ljudskih norm, kakršne sicer označujejo sodobne civilizirane družbe, in s tem je tako rekoč pahnjen v roke delodajalca, ki je v svojem ravnanju z gastarbaj ter jem »svoboden«. Svobodnost v ravnanju z gastarbaj ter jem je zaradi njegove brezpravnosti daleč večja kot to dopuščajo okviri pristojnosti modernega managerja. švicarski delodajalec ni moderni mana-ger, njegova svobodnost ravnanja je razpotegnjena v smer »zakonodaja + izvršilna oblast«. Izključno le on, delodajalec, je vir normiranja gastarbaj ter j eve prisotnosti in hkrati vir sankcij zoper gastarbaj terja. Gastarbajter j a lahko brez pravnih procedur odpusti z dela, izposluje lahko njegov izgon ali odstranitev, obrača z njegovim delom in z delovno silo, dirigira gastarbaj ter jev čas in eksistenco. V ravnanju z gastarbajterjem ga veže le osnovno kazensko pravo, gastarbaj terja ne more fizično kaznovati (more pa ga »kaznovati« tarifno, pri mezdi) in ne more ga ubiti. V tem se razlikuje delodajalec od suženjskega posestnika in se približuje »naprednejšemu« fevdalnemu baronu. V takšnih pogojih se delodajalec lahko razvije v nenadzorovanega, nebrzdano agresivnega zapovednika. V ospredje odnosov stopijo negativne o-
sebne lastnosti, ki izoblikujejo delodajalca v izsiljevalca, v odtujevalca dosežkov tujčevega dela. Odtujevanje tujčevega ročnega in umskega dela velja v švicarskem ma-krosubjektnem prostoru skorajda za nacionalno »vrlino«.
Visoko kvalificiranega tujca obravnava švicarski delodajalec prav tako »svobodno« kot nekvalificiranega delavca. Tudi delodajalec - intelektualec ali akademik nastopa marsikje kot izsiljevalec in kot odtuj ©valeč umskega dela. Dostikrat poteka izsiljevanje po manipulacijskem sistemu, ki naj tujega strokovnjaka »prekvalificira«.
Tujca-inženirja najdemo za uradnika v nekem prodajnem oddelku, pa tudi na laborantskem mestu. Tudi zdravnika najdemo med laboranti (predvsem žene - zdravnice). Pravnik je trobentač v cirkusu. Gledališki igralec postane zavarovalni uradnik. Administrativni uradnik je nekvalificirani strežnik v umobolnici. Znanstvenika porinejo v rutinski obrat itd. V vsakem poklicu in na slehernem nivoju obstajajo umazana« in »drugorazredna« dela, ki jih domačin prevali na gastarbajterja. Prekvalifikacija je manipulacija z načrtovanjem učinka: strokovnjaka - tujca potisniti iz njegovega specialnega delovnega območja (kjer je konkurenčen) v dejavnost, *Mer je novinec in zato nekonkurenčen. Prekvalifikacija je dejansko diskvalifikacija, je »carinska* zaščita domačega dela pred uvoženo konkurenco.
Diskvalifikacija je pravna diskriminacija, politpsiho-loško pa je to meščanska manipulacijska igra z odtenki t_n globali uničenja osebnosti, je družbeni umor v množični obliki sredi civilizirane »demokratične« Evrope.
Značilen je odnos švicarskih političnih struktur in pretežnega dela domačinske populacije do manipula-cijske diskriminacije nad gastarbaj ter ji. Oblikuje se nov tip splošne, poslovno - politične in zasebne morale: popolna osveščenost antihumanosti do tujih delavcev, in hkrati kult popolne lastne neodgovornosti za storjene manipulacijske akte. Nekako v slogu: »vemo, da delamo svinjarije, pa si naj pomagajo, če si morejo.« Morala, hi se utelesi zmeraj ob prelomnicah, katere nagrizujejo ho možnega dna bio-eksistencialne zasnove človeka in njegove družbe in rojeva drastiko rasizma, aparthaida, nacizma. In zdaj torej gastarbajterstva. V tej vzporednici i® Problem gastarbaj terstva res dozorel za mednarodne činitelje - oblikovalce pojma »osnovne človečanske pravice.« v prostoru švicarskega makrosubjekta, torej v
osrčju Evrope, v času druge polovice pomarksovega dvajsetega stoletja dobiva gastarbajterstvo dopolnilno vsebino in svojsko obliko: vsebinsko pomanjkanje družbene substance humanizma išče in ustvarja nadomestne oblike birokratske arogance.
Gastarbajterstvo je za švicarski makrosubjekt vir akumulacije vseh možnih oblik dela in viška vrednosti, iz njega se napaja vzpon švicarske tehnologije. Z druge strani pa sistem »svobodnega ravnanja« s tujim delavcem razbija makrosubjekt na nekakšna avtarkična delovnopravna in tehnološka področja, znotraj katerih interna »zakonodaja ad hoc« v rokah agresivnega faktorja sili v neprestane napetosti, v katerih se grmadi vse več moči ljudskega prabivanja. Če bi švicarski makrosubjekt bil pognan iz kakršnih koli razlogov v radikalna notranja družbena gibanja, bi nagrmadene sile socialne napetosti sprostile neverjetne količine ljudske energije.
švicarska družbena morala poskuša včasih zasenčiti svoj gastarbajterski rasizem, švicarski makrosubjekt beži pred dejstvom, da je makrosubjekt kot celota zaledje vsoti drobnih in večjih manipulacij zoper armado gastarbaj-terjev. Maja 1976 so v Bernu uprizorili parlamentarno razpravo okrog predloga, da bi tujim delavcem odprli vrata v švicarske politične stranke. Predlog je bil itak značilno odbit, a v njegovi uprizoritvi tiči demagogija švicarskega manipulatorja: gastarbaj tarske politične potenciale speljati od njegovih problemov dela v koketiranje z jalovo, 25-odstotno parlamentarno švicarsko demokracijo, brez izrazličene opozicije, s t.im. ^konkordanco« političnih (meščanskih) partnerjev. Speljati torej tja, kjer ni nobene platforme za delovne probleme. Problemi gastarbaj terja pa so delovni problemi, so problemi delovnega prava in problemi izenačenosti v delu. Ga-starbajter je diskriminiran kot delavec, v strukturi švicarskih političnih strank nima on nikakih interesov.
Manipulacija z importiranim delom se razteza na naraščaj gastarbajterjev. Sociologi so vedenjsko stisko tujega otroka analizirali; otrok je v tujem prostoru nujno izmanipuliran v smeri: osamitev - dekoncetracij a - šolski neuspeh. Gre za tipičo strahovno manipulacijo, katera vodi v nevrotično osamitev mladega bitja z vsemi poznej-
Šimi psihološkimi zapleti, ki ga lahko trajno izločajo iz družbe.
Švicarski makrosubjekt obravnava lastnega otroka eksemplarično freudistično, tujega otroka še tem bolj. Fenomeni osamitve in izločitve tujega se stopnjujejo do brezobzirne manipulacije; tuj otrok se pač »ne zna« adaptirati, ni »dorasel« švicarski šoli itd. Ker razen tega tuj otrok »obremenjuje« švicarske infrastrukture (takšna so med drugim gesla protigastarbaj terskih »nacionalnih akcij«), ga tem raje izmanipulirajo v kategorijo »nesposobno«, »drugorazredno« in izločijo.
Italijanski emigrantski populaciji je v Švici uspelo, da je svojo mlado generacijo vsaj deloma iztrgala iz švicarskega freudističnega pedagoškega sistema, s tem da je ustvarila lastne šole. Jugoslovanska mlada generacija, »začasno na poslu v tujini«, ima ponekod rudimentarne »dopolnilne« šole. Dopolnilne šole so kajpak samo dopolnilna obremenitev naših otrok z dopolnilnim gradi-yom učenja, pedagoški eksorcizem pa je naprej prepuščen švicarskim pedagogom. Posledice tega brezbrižnega odnosa do naših mladih »začasno v tujini« se bodo gotovo dale razbrati že po nekaj letih, ko bomo mogli delati analize o usodni diskvalifikaciji naše mlade generacije na internacionalni ravni.
»Strah makrosubjekta« je potemtakem fasada, s pomočjo katere izdela neki makrosubjekt institucijo »di-skvalificirani gastarbajter«, ki mu odtujeje delo in več-Vrednost, uničuje njegov podmladek na freudistično peroni antieksistencialistični način. Institucija gastarbaj-er je množični družbeni umor, katerega manipulator je ohnično razviti makrosubjekt, torej kateri koli makro-subjekt, ki je imel priliko razviti manipulacijo v slo, ki Se izživlja nekontrolirano in nebrzdano nad »tujim« na Svojem teritoriju.
»Manipulirajoči švicarski makrosubjekt« seveda nikakor ne P°meni posploševanja določenih agresivnih lastnosti manipulacije Počez na vso populacijo Švice. To bi zanikalo tradicijo humanizma, v' se je v vsej pristnosti porajal prav v tej deželi; zanikalo bi /ednote dežele, -ki je postala domovina Pestalozzija, deželo, ki je oia Alberta Schvveizerja in druge humaniste; zanikalo bi tistega oveka iz Appenzella, iz Valisa, iz bernskih Alp in Tesinskih jezer,
ki je pristno čuteče ljudsko bitje, in zato nekoliko začudeno zre na čudni svet v podnožjih okrog Alp, svet, ki je danes vse manj naraven, vse bolj odtujen človeku in se gre manipulirajoče makro-subjekte.
—O—
Starodavni mislec Heziod in marksistični klasik sta nepomirljiva v njunih nasprotjih.
Heziodov peti, železni ljudski rod živi »...sam sebi nadloga in muka...«----------ne zna se prilagoditi bistve-
nemu daru bogov, ne zna se prikrojiti strahu; »gostitelj sovraži svojega gosta«----------z njegovim strahom ma-
nipulira, uklenil ga je v svojo delavnico, ponižuje ga na fizično prisotnost brezpravnega dela, izkorišča njegovo večvrednost; »povsod velja pravica pesti«----------Hezio-
dov železni človek je legaliziral meščanski interes, spa-kedral je ljudsko podobo v totalitaristično fiziognomijo, in z logiko atentata se iz antično lepe ideje poraja ne-logika prakse; »brez prednosti je tisti, ki na resnico prisega« —
Nekje pelje pot mimo zasede meščanske manipulacije. Pot jasne, glasne besede. Misliti. Govoriti. Upreti se zasedi z Besedo. Pred njo, pred Besedo beži tista socialna pokora, zdaj v kramarskem suknjiču, zdaj v našopirjeni tuniki, pokora telesa in duha, tista potuha mnogih lic, pokveka v kričavih barvah vseh možnih trobojnic in zastav, tista anonimnost patriotske manipulacije------------
--------po tej poti je v svoji viziji že hotel kreniti
marksistični klasik in je potlej v človeku že doumel »visoko razvit čut odgovornosti... fin odnos do tovarišev... pripravljenost pomagati sočloveku... trezen, kritičen odnos do sebe samega...
To pot bo treba nastopiti. Po možnosti pred vseuni-čujočo tretjo svetovno vojno.
Šestega, poatomskega ljudskega rodu tudi največji antični bogovi ne bodo znali več ustvariti.
Boris pahor
DR. ANTON DERMOTA,
ZAPIS OB STOLETNICI ROJSTVA
Železniki 1876 — Gorica 1914
Ta zapis nikakor ne more biti izčrpen prikaz Dermoto vesa mišljenja in dela, to bo naloga nekoga, ki se bo sistematično lotil študija slovenskega demokratičnega socializma. Res Pa je, da si pošten prikaz le-tega lahko pričakujemo — ker le položaj pač takšen, kakršen je — samo zunaj matične Slovenije; zadostuje namreč, da je zgrešeno izhodišče neke raziskave, in že dobimo spačeno ipodobo obravnavane snovi. Zato j® prav, da vsaj bežno prikažemo Dermotovo podobo in nakažemo, v čem je Dermota kot socialist za današnji čas zanimiv.
Gre za pomembnega sodelavca in od leta 1909 do 1912 tudi urednika Naših zapiskov, revije, ki je prva seznanjala slovenski svet s socialističnimi idejami. Dermota se je formalno pridružil socialdemokratskemu gibanju 1907. leta, po-tem ko je ugotovil, da pri liberalnih slovenskih razumnikih ni bilo pričakovati nikakršnega razvoja, in potem ko je več mt mislil in pisal kot socialist. Kot večina drugih, ki so se šolali v -Pragi, je prešel v socializem iz Masarykovega realiz-tna; zato je v njegovem gledanju opaziti odklon materializma, na drugi strani pa seveda zavzetost za človečanske pravice delavcev.
Pravzaprav je socializem dr. A. Dermote nekje še nedodelan, vendar pa v svojem razmerju do slovenskega sveta izviren. V popolnejši obliki je slovensko podobo socializma Podal Albin Prepeluh v svojih številnih spisih, na primer v knjigi »Socialni problemi«, kjer se odloča za krščansko etiko v zameno za materialistično. Poglobljena raziskava bi poka-zala; koliko se v prvih letih njunega sodelovanja Dermota ociRe od Prepeluha, vendar lahko ugotovimo, da 1912. leta, k° Dermota piše oceno o pravkar omenjeni Prepeluhov! knjigi !j ocialni problemi«, z njim soglaša v bistvenih točkah. Tako Jo proti sili, ki nujno »plodi nasilje«, namen socialistične ružbe pa ni nasilje, »ampak socialna pravica«. S Prepeluhom le za krščansko etiko. S Prepeluhom je za »možnost prostega usevnega razvitka«. Je proti kapitalizmu in je »treba ubiti apital kot 'krvoses' ljudskih mas«; vendar tega »ni mogoče oseči mahoma, na pr. z nasilno ekspropriacijo kapitalistov, mpak to bo sad pozitivnega dela in pozitivnih uspehov so-•alne vzajemnosti, temelječe v socializmu«. Kajti če sta drža-
va in družba tako materialistični, je to »posledica kapitalističnega družbenega reda«. Zakaj, pravi Prepeluh in z njim Dermota, »kapitalizem smatra človeka za tržno blago; kapitalizem povzroča sebičnost... vzbuja v človeku neutešljive želje po vedno večjem bogastvu, po nadvladi.« (Glej Naši zapiski, 1912, str. 308-314 in 341-349.)
Kakor vidimo že iz navedenih mest, gre za oblikovanje etičnega socializma, ki je izredno zanimiv ne samo kot predmet študija, temveč tudi kot prav za današnji čas uporaben načrt družbene preosnove. Prav tako Dermota izrecno poudarja (kakor Prepeluh in kakor Cankar), da je »problem, pokazati svetu, domačemu in tujemu, slovenski tip socializma« (Glej uvodnik št. 1. Naših zapiskov 1909. leta.) Nič manj jasna ni njegova odločna trditev, da se jugoslovanska ideja ne sme uveljaviti na škodo slovenstva (Naši zapiski, 1912, oktobrska številka, uvodnik.) In dosti let pred Cankarjem pokaže inteligenci, katere so njene dolžnosti do delavskega sloja. (Slovenska inteligenca in proletariat, Naši zapiski, 1909, 1. str. 265-268). Posebej pa je potrebno omeniti njegov uvodnik v februarski številki Naših zapiskov 1911. leta, kjer v zgoščeni obliki razmišlja o zgrešeni politiki slovenskih voditeljev, ki so namesto slovenskih interesov zagovarjali interese Dunaja in Rima.
Zato mirne duše lahko rečemo, da je v Cankarjevih pogledih na socializem čutiti razločen vpliv Zapiskarjev, posebno Prepeluha, Lončarja in Dermote. Ta je s Cankarjem in Etbinom Kristanom nastopil v Mestnem domu v Ljubljani na volilnem shodu socialdemokratske stranke 1. aprila 1907. leta. To se pravi, da je bil Cankarju tudi tovariško blizu. Zato je krivično in neznanstveno, ko je govor o Cankarjevem socializmu, »pozabljati« na pomembne publiciste, ki so veliko doprinesli prav k razvoju Cankarjeve socialne misli.
Prav tako je nerazumljivo (ali zelo razumljivo!), da Edvard Kardelj v svoji knjigi o slovenskem narodnem vprašanju niti ne omenja Dermote, pri katerem je najti že poglede na slovensko preteklost, katerih ni potrebno na novo odkrivati. Kardelj omenja sicer Prepeluha in Lončarja, a samo, ko mu gre za potrditev njegovih tez, nikdar kot mislecev, pri katerih se je marsikaj naučil, predvsem pri Prepeluhu. Neštetokrat pa je naveden Cankar, kot da bi bil kak samostojen ideolog, ne pa, kot smo videli, eden izmed tovarišev razumnikov, ki so v Naših zapiskih zagovarjali samostojno obliko slovenskega socializma. Tako na primer Kardelj navaja Cankarjeve misli o slovenstvu in jugoslovanstvu iz 1913. leta, »pozablja« pa, da je Dermota čisto podobne misli objavil leto poprej v Naših zapiskih, kot smo omenili zgoraj O slovenski inteligenci in proletariatu pa je Dermota pisal celih devet let pred Cankarjem itd.
Zelo se je nasprotno Kardelj, pred drugo svetovno vojsko, ko je kot Sperans pisal svojo knjigo, zanimal za krščanski socializem, čeprav ob ponatisu svoje knjige razlaga: »...to
gibanje (krščansko socialistično) je v prvi izdaji prikazano vsekakor preveč enostransko, predvsem po tistem, kar je v tem gibanju bilo pozitivnega, medtem ko so bile njegove reakcionarne strani potisnjene v ozadje. Taka ocena je bila predvsem izraz političnih naporov, ki jih je... delala Komunistična Partija, da bi dosegla enotnost s krščanskosocialistično strujo v klerikalni stranki. ...velika večina krščanskosocialističnega delavstva se je priključila narodni osvobodilni borbi in revoluciji in se je danes že popolnoma stopila z enotnim delav-sknn gibanjem. ...danes... je neogibno treba močneje osvetliti tudi reakcionarne strani Krekovega gibanja...« (Edvard Kar-udj. Razvoj slovenskega narodnega vprašanja, druga izdaja, uvod str. 1XXV.)
Makiavelistiona etika torej.
Vsakomur je zato jasno, da ga je krščanski socializem zanimal zato, ker je sprevidel, da mu krščanski socialisti lahko Koristijo; iz istega razloga, ker mu namreč niso koristili, je zamolčal kapitalni p amen omenjenih intelektualcev za razširitev in uveljavljanje socialistične misli med Slovenci. Ob urzni in prebrisani politiki marksistov so socialistični ljudje fepeluhove šole žal popustili, tako da je slovenski demokratični socializem izginil v stereotipnem marksističnem in-ernacionalizmu. Res je, da sta priprava na osvobodilni boj *n začetek tega boja kazale znake tistega socializma, ki so jih nekoč poudarjali Zapiskarji Prepeluh, Etbin Kristan, dr. Dermota, dr. Lončar, dr. Ferfolja, Golouh Lemež in drugi, a vse ~n ]e bila, kakor danes vemo, samo krinka za množičen pri-top v Osvobodilno fronto. Ko ta vaba ni bila več potrebna, 6 16 Partija otresla tudi krščanskih socialistov, kolikor si niso uveda že poprej sami skrtačili krščanski prah s svojih laktov.
Hočem reči, da je Kardelj svoje laične socialiste in njihovo godovinsko vlogo v bistvu zamolčal v prid Krekovim učen-eni; tako pa je zamolčal prav tiste, ki so mu bili s svojim Pcntikapitalističnim in hkrati laično - etičnim in humanim socializmom najbolj na poti.
č *z vsega rečenega sledi, da je kulturna dolžnost našega asa da prikličemo v življenje podobo ljudi, ki jih samohvala ovih voditeljev pušča v senci. O Dermoti pravi Prepeluh:
”Uermota je bil morda najboljši narodnoekonomski teoretik ed Slovenci.« (Pripombe k naši prevratni dobi str. 39) Zato . * samo krivično, ampak tudi pogubno, če si v današnjem asu, ko iščemo pota novega, demokratičnega socializma, ne pomagamo s spoznanji domačih pomembnih mož.
k ,tudi kot značaj nam je Dermota lahko zgled danes, odi n-a®i m*adi ljudje ne vejo več, kaj pomeni predanost ideji, v wCr-0S^’ zrtvovanje, neutrudno delo. Saj se je poleg pisanja v	zaPiske in v Slovanshy Prehled, poleg sodelovanja
inaruSih listih Dermota razdajal v organizacijskih potrebah,
napisal bi še marsikaj izvirnega, da ni pri osemintride-m moral zaključiti svojo življenjsko pot.
Demokratični socialisti bi se zato morali prej ali slej oddolžiti njegovemu spominu z brošuro njegovih izbranih člankov.
POPRAVKI K »MOČI V BELEM«, Zaliv 54-55
str. 87, vrsta 5: se pravilno glasi
uživali predvečer državnega praznika (namesto ...predvčerajšnje državne praznike) str. 91, zadnji odstavek, glej rokopis
(manjka cel odstavek, pravilen tekst torej je:
»Da, Hugo. Doktor Hugo Zevnik,« se je s polnim akademskim sijem predstavil mladi mož.
»Zdravo, Hugo,« se je razveselil Marec. Pomolil je Zevniku svojo široko lopato in z levico prijateljsko mahnil Huga po ramenu)
POPRAVKI K »FIZIOGNOMIJI TOTALITARIZMA«
Zaliv 54-55
str. 96, 9. vrsta:
posameznik more postati (namesto posameznik mora postati) str. 101, 3. odstavek v peti tu: 3.-4. vrsta od spodaj naj se glasi: Poskus proučuje zametke socialno-afektivnega kontakta in zaključuje...
(namesto ...kontakta in naključje...) str. 103, 8. vrsta od zgoraj:
...nudijo povsem druge podatke...
(namesto ...nudijo povsod druge...) str. 103, 9-10. vrsta od spodaj, formula v tem tekstu je razbita na dva stavka in zato je nejasna, formula se dejansko glasi n/2 . (-1)
Pasquale Guion, La gente delle valli del Natisone (Ljudje iz Nadiških dolin), Videm 1974. Knjiga torej ni nova. a dobil sem jo od avtorja pred kratkim in je zato njen izvirni tekst zame novina. In moram takoj reči, da sem bil ob tem nekaj več kot sto strani obsegajočem delu prijetno presenečen. To ni navadna brošura, v kateri bi pisec neukemu bralcu prikazal zgodovino in usodo nekega življa, ampak živo napisan priročnik, ki v zgoščeni obliki govori o preteklosti in o lastnostih beneško-slovenskega ljudstva, ob tem pa hkrati razglablja o vzrokih njegovega propadanja. In res ne vem, ali sem se že, ko je bil govor o ogroženi narodni skupnosti, na tako o-utejenih straneh srečal s takim bogastvom ekonomskih, socioloških in psiholoških motivov, kakršnega je avtor nanizal v tem svojem prikazu. Vse to pa v tekočem, izbranem jeziku, in s posebnim čutom za jasnost m nazornost. Tako da si v knjižici izmenjujeta vlogi znanstve-bik in raziskovalec ter poljudni pripovednik, ki snov po-bnja s čim preprostejšimi podobami. Nadvse izviren pa ,e vsekakor v tem, da posveča posebno poglavje občutku rnanjvrednosti, temu duševnemu raku vseh narodno - jezikovnih skupnosti, ki so prepuščeni na milost in ne-mil°st egemonske večine oziroma njenim voditeljem. Duš-ni Pastir, ki je svojemu ljudstvu pokolnil tako knjigo, zasluži ne samo vse priznanje, ampak tudi nagrado, ki jo umo morali šele ustanoviti, da bomo lahko vsaj na skromen način pokazali svojo hvaležnost tako zaslužnim Piscem. V tem primeru še posebno, ko pa gre za beneško-siovenske ljudi in njihovo izročilo, »zaklad«, kalkor pravi T^uion, »ki ga samo bedak lahko meče na smetišče; saj 1 bilo, kakor če bi si iz Mone Lize izrezali onuče ali pa akor če bi oddali v topilnico zlatnino iz Tutamkomnove grobnice«. (str. 45)
b p
MLADJE — ŠTEVILKA 22 — LETNIK 76
Vezava, tisk, izbira velikosti črk — vse slabše kot svoje dni; dvakrat prelistaš in ti številka razpade v rokah.
Oprema: bogatejša, notranja ureditev pestrejša.
Problemski zajem: mnogo širši. Pritegnitev novih sodelavcev. Pogumno in enakopravno sodelovanje mladih in srednje mladih slovenskih in nemških kulturnikov iz območja Koroške in širšega a.vstr. območja. Povprečna starost sodelavcev med 20 in 30' Nov duh, prerod, zasuk v novo, kulturnejše sožitje. Smo prav zdaj, v času preštevanja, še lahko optimisti? Bodimo. Nekaj kali. Čakajmo.
Kaj lahko čakamo od Mladjevcev? Na pretek imajo svežine, domislekov, strokovne pripravljenosti. Pomembna posredniška vloga! čiščenje zatohlosti in zagatnosti tako v domačem kot sosedovem prostoru? Med Mladjev-ci se oblikuje nekaj odličnih strokovnjakov z raznih ne-literarnih področij, nekaj spretnih časnikarjev in poročevalcev, kritikov, kozerjev, odličnih prevajalcev.
In kje šepa? Kakšen korektor bi bil nadvse potreben! Zlasti pri mlajših, kjer komaj še moremo upoštevati navedek na platnici, »da vsak avtor odgovarja v celoti za svoj prispevek«.
Literatura je v Mladju 22 redko zastopana. Hvala Bogu. Prvi je začetnik. Običajno pravimo: obeta. (Vt>aj njegova proza.) Drugi je znan in torej ne more več obe tati. Je, kar je. Vredno je brati eno, tisto o rožmarinu. Drugod je pri njem duhovitost premalo artikulirana. Tretja je ženska, kot intelekt sicer vsa čast, a od pesmi je zanimiva kvečjemu prva. Četrti študira prvo leto psihologije na eni avstrijskih univerz. Vsekakor koristno, da se tako spretno vadi v lepi slovenščini. Več za zdaj ni moč reči. Peti je hudo znan (Herbert Kuhner), kot piše študija o njem, zato ga lahko uživamo dvojezično, pa še v prozi in poeziji, če ga uživamo. Vsekakor je odličen press-agent (ne le zase), saj skrbi za lit. izmenjavo (slovenske, hrv. itd. pesnike prevaja v angl.), ureja revije in kot kozmopolitski duh prevetruje avstrijsko literarno
ozračje. Vredno pozornosti v tej številki še: Ideje in razmišljanja okoli osrednjega kulturnega doma Slovencev v Avstriji, avtor mlad arhitekt avstr. Brunnbaner, zlasti Pa: Socialna in socialnopsihična ozadja koroškega manjšinskega konflikta. Avtor, reci in piši, sploh ni naše gore list, ampak univerzitetni asistent Wolfgang Holzinger, — Prispevek napisan v nemščini, s slovenskim povzetkom. (Odličnim) Pa še razmišljanje o založniški dejavnosti na Koroškem. Kritičen pristop, kot ga pri nas ne zmoremo (najraje smo vsevprek zadovoljni vsak s svojim. »Naše« j® vedno v redu. »Njihovo« vedno za nič).
MLADJE — ŠT. 23 — LETNIK 76
Zadnja številka je nedvomno živahnejša, zanimivejša, aktualnejša! (da se ne bi pozneje morali preklicati, daj-1110 najprej v oklepaj Florjana Lipuša, ki ga tokrat vsa literarna verziranost ne reši puhlega, ponavljajočega se i urišanja na vse, kar je v Zmotah svojega Tjaža obdelal in zmikastil bolje, dovolj m preveč. Napravimo mu uslu-g0 in ne govorimo podrobneje o tej zadevi).
Vredno branja: marsikaj. Literarno transfuzijo Mladju tokrat daje malo starejši rod. Tri proze, napisane sicer 2x v humorističnem in lx v čustvenem ključu, a bridko resne po svojem sporočilu in nadvse aktualne. Ena je izpod peresa Haralda Irnbergerja z Dunaja in je napisana v koroškem avstrijskem narečju: samogovor avstrijskega »domoljuba«, tipičnega predstavnika neke plasti, M ima največ zaslug za sedanji nevzdržni položaj naših koroških bratov. Prava psihološka študija! Obenem pa nabita z zdaj jedkim zdaj prasketajočim humorjem. Do-mislek in pol!
Drugi je Janka Messnerja prozni prispevek, oprem-,en z ustrezajočimi duhovitimi fotografijami k njegovim
»izvajanjem«: Kako sem postal gospod. Gre namreč za tragikomičen dogodek, kako... sicer pa raje berite sami! človek se nasmeje, uživa v napetem stopnjevanju do poa-te, nakar se mora grenko zamisliti.
Tretji je Valentin Polanšek: literarno prijetno branje, ki je hkrati zgodovinski dokument, napisan v čustvenem ključu. To so trije stari gadje (morda prištejemo sem še spretno, čeprav tokrat manj izbrušeno Mileno Merla-kovo).
Potem zapik? Ne! Mlada generacija tukaj le ni za v koš. »Bolečina skozi sredo srca«, šestnajstletna dijakinja, ki ji pero teče lahkotno kot misel, pa tudi dlak nima na jeziku; prizadeto pisanje, sodobno in sveže! Obeta! In ko smo že pri prerokbah: mladi pisec črtice »Tuje in glasno« daje slutiti talent, inovatorsko žilico.
Lirika: eno od imen iz prejšnje številke. Mlad. Obetajoč? Komaj. Drugi: bolj duhovitost kot poezija; žal ima ta poezija svojega očeta v nekoliko starejšem letniku (glej št. 22). Edino pesem Uganka je prikupna, če smo jo pač pravilno razbrali....
Slike: avstrijska slikarka. Narod si bo ustvaril sodbo sam. Zanimiv članek o prevodu avstrijske himne v slovenščino in polemikah okrog tega. (dr. A. Staudinger, natisnjeno v nemščini).
Ne gre prezreti poročila Horsta Ogrisa o literarnem srečanju Mladjevcev v Tinjah. Spreten časnikar, ki ležerno in sprenevedavo kramlja, a je oster in kritičen opazovalec in vrže na rešeto marsikaj. To in ono bi s pridom prebral marsikdo, ki se v zamejstvu ukvarja s kulturo in ne samo s kulturo. Morda bi se od Korošcev tudi česa naučili? Vabim, da kdo naših mladih bojevito seže po peresu. Zaliv je žejen mladih peres.
Zora Tavčar
Letno poročilo Zvezne gimnazije za Slovence, Šolsko leto 1975-76, Celovec. Kakor vsako leto nam je tudi letos ravnateljstvo slovenske gimnazije v Celovcu vljudno poklonilo svoj zbornik (94 strani). Žal pa vesti o trpkem razvoju dogodkov na Koroškem zmeraj prekrijejo urnir-ien, a hkrati spodbuden glas ustanove, ki nas s svojim obstojem prepričuje, da se kljub vsemu odločamo za načelo upanja. Bera 439. abiturientov namreč ni majhen dosežek, in če upoštevamo, kakor je zase priznal mladi Predsednik Narodnega sveta za koroške Slovence Matjaž Grilc, da je sedanje razumnike izoblikovala slovenska gimnazija, potem lahko z zadoščenjem ugotovimo, kako Se Prav po zaslugi gimnazije danes stvari na Koroškem razvijajo nekoliko drugače, kot se je to dogajalo pred desetletjem. Nič manj ni razveseljivo, da je tudi zbor-nik, ki nam prikazuje delo celovškega slovenskega zavoda, na dostojni višini. Saj ne prinaša samo seznamov profesorjev in dijakov, ne niza samo nalog in različnih zelo zanimivih tabel, ampak je obogaten z vrsto prispevkov, ki letno poročilo spreminjajo v privlačno revijo. Tako naj omenimo ilustrirani prikaz šolske akademije, izčrpne članke, posvečene dr. V. Inzku, prof. Slavki Hronek, akademiku univerzitetnemu prof. dr. Bogu Grafenauerju, zanstvenemu svetniku prof. dr. Niku Kuretu, nadaljevale študije o ledinskih in hišnih imenih v Rožu (dr. Anton Feinig). če dodamo še nasvete dijakom »po zaključku solske obveznosti«, pregled krajev, od koder prihajajo dijaki, poročilo o mladinskem rdečem križu in še poglavja 0 športu, potem je najbrž odveč, da publikacijo pohva-!m°, ker se namreč s svojo pestro in tehtno vsebino hva-* kar sama. (Ko bi človek hotel izreči tudi besedo krinke, potem bi o zborniku morebiti rekel, naj bi bila pri-odnjič časniška poročila o šolski akademiji prevedena udi v slovenščino, če jih publikacija že ne mara objaviti samo v slovenščini. Glede letošnjih maturantov pa bi člo-j|ek pripomnil, da je malce vendar preskopo število tistih, 1 so si pri izpitu izbrali slovenščino: v 8. a razredu —
eden, v 8. b — trije, Na 36 maturantov je taka »slovenska bera« nekoliko preuboga. S tabele o profesorjih pa ni mogoče ugotoviti, kdo je poučeval slovenščino v 8. a razredu.)
b p
Utripi je ime publikaciji, ki jo enkrat (poredkoma dvakrat) na leto izdaja »Slovenska prosvetna matica« v Trstu. (1971-1976). Brošura ima po 16, 20 in 22 strani, samo letošnja (1976) jih ima 72. O publikaciji, ki je, kakor smo omenili, zelo skromna po obsegu, žal moramo reči, da tudi vsebinsko precej peša, saj če izvzamemo članke dr. Antona Kacina o slovenskih kulturnih možeh in morebiti še kak prispevek, je vse drugo bolj sad naključne nabirke. Zdi se nam namreč, da bi brošura, ki jo pošilja med ljudi »Slovenska prosvetna matica«, morala biti tako po vsebini kakor po formalni strani na neki spoštljivi višini. Kajti če krog, ki je nekoč igral zadosti pomembno vlogo med našim ljudstvom, čuti potrebo, kot je pravilno, da prikaže preteklost v pravi luči, potem bi to moral storiti z delom, ki bi v resnici lahko ostalo kot dokument časa. Utripi pa tudi v letošnji številki, ki je najbolj obsežna in ki je posvečena trideseti obetnici osvoboditve, nimajo znanstveno podkovanega prikaza naše protifašistične pluralistične preteklosti! Članek o »Začetnikih boja proti fašističnemu nasilju«, čeprav je zaradi objavljenih podatkov zanimiv, niti od daleč ni to, kar bi demokratično opredeljeni ljudje danes nujno potrebovali. Poleg vsega spis ni niti podpisan! Kakor nam je žal, da je tako, vendar je potrebno ugotoviti, da so, kljub dobremu namenu, take brošurice znak onemoglosti; to je toliko bolj resnično, ker v vseh teh letih »Sovenska prosvetna matica« ni premogla odgovornega urednika, ampak mo-
ra te svoje publikacije izdajati kot posamezne številke! Mnenja smo, naj bi članki, namenjeni za objavo, počakali, da se gradivo nabere v obilnejši skupek, preden bi urednik odločil, kaj naj zagleda luč sveta. Naravno pa ie. da mora izdajatelj pri tem slediti nekemu smotru, ki naj bo iz objavljenih prispevkov tudi viden. Pa tudi sam naslov je nejasen: Utripi, kulturna izdaja Slov. prosvetne matice — to v slovenščini pravzaprav nič ne pomeni.
b p
France Balantič, ZBRANO DELO. Uredil, vinjete na-risal in opremil France Papež. Izdala kot svojo 100. pu-ukacijo v Cankarjevem letu 1976 Slovenska kulturna nkcija v Buenos Airesu.
Balantič ne izgublja s potekom let. Nasprotno, po-staja čedalje večji, tudi če ga ne gledamo na ozadju verbalističnega pritlikavstva, v katero se je izždel slovenski Parnas.
To novo izmeritev Balantiča si lahko privoščimo ob } novi krasotni izdaji njegovega Zbranega dela. Va-je zaiet ves dosegljiv Balantič: Pesmi, Prevodi iz tu-jezikov, Gonarška beležnica. France Papež je posve-1 izdaji vso dolžno skrb. Poleg uvodnega eseja o pesni-, v žal konvencionalnem, torej preskopem biograf-em zajemu — knjigo dopolnil še z vestnim uredni-un in tekstnokritičnim dodatkom. Dragocena je biblio-rafija (šest in pol strani). Vezana s ščitnim ovitkom . z 'zbranim besedilom na zavihu — je izšla »en 1.500 jempJare««, kakor nam pove kolofon v španščini. Ste-1 a’ °b kateri matično založništvo lahko tudi zardi.
o. r.
NAPROŠENI OBJAVLJAMO
S prošnjo za objavo v glasilih:
DAN, DELO - Ljubljana, DELO - Trst, GOSPODARSTVO, KATOLIŠKI GLAS, LJUBLJANSKI DNEVNIK, MLADIKA, MOST, NAŠI RAZGLEDI, NAŠ TEDNIK, NOVI LIST, NOVI MATAJUR, PRIMORSKI DNEVNIK, RADIO TRST A, RTV KOPER, RTV LJUBLJANA, SLOVENSKI VESTNIK, VEČER, ZALIV.
PO DRAGI '76
Ob sklepu letošnjih študijskih dni DRAGA 76 na Opčinah smatra pripravljalni odbor DSI za umestno, da posebej ogovori slovensko kulturno javnost.
Letos je bilo prvič, da je DRAGA morala tvegati svoj študijski načrt in svojo organizacijsko izpeljavo brez svojega ustanovitelja in animatorja prof. Jožeta Peterlina. Z njegovo smrtjo ji je zmanjkala ne samo njegova slovenska in krščanska zavzetost, ampak tudi njegova organizacijska nadarjenost in, kar je še posebej zaznamovalo kulturni profil DRAGE, njegova osebna uglajena odprtost. Bila je še druga težava: nenaklonjena orkestracija določenih občil, ki so skušala DRAGO vnaprej politično diskreditirati kot tribuno slovenske emigracijske desnice, uperjeno proti obstoječi družbeni ureditvi v matični Sloveniji. Dodati je treba še tretjo težavo, ki je bila v zvezi z organizacijsko preselitvijo DRAGE na Opčine.
O organizacijskem in študijskem uspehu 11. DRAGE, o njeni aktualnosti in kvaliteti ne morejo soditi organizatorji, ker pripadajo take ocene javnosti. Toda množičnost obiska (največjega doslej v kroniki DRAGE), živahnost diskusije (s trideseterico diskutantov), visoka kulturnost ozračja, še privzdignjena z obiskom dveh očakov slovenske kulture, kiparja Goršeta in pisatelja Kobala, nam govorijo za to, da je predlagana tematika zadela v živo sedanjega slovenskega duhovnega trenutka. Naj dodamo, da smo med nekaj stotin udeležencev opa-
žili tudi razumnike iz SR Slovenije, in to v nič manjšem številu kakor v prejšnjih letih.
Brez samoveličja lahko torej beležimo kulturni podvig, ki se je tako s svojo problematiko kakor s svojo odmevnostjo spet pomembno zapisal v naše kulturno dogajanje.
Zaradi tega je tem manj odgovoren pristop, s katerim se je letošnje DRAGE lotil tržaški slovenski dnevnik.
Etiketirati letošnjo DRAGO s takšno stalinistično preproščino, in to v letu 1976, ko pluralizem jemlje ne samo kot taktično, ampak tudi institucionalno izbiro celo Komunistična partija Italije, še več, v istih dneh, ko predsednik RK SZDL Mitja Ribičič v bližnji Lipici vabi h kritičnosti celo matične kulturnike, je početje, kateremu se zdi DSI pod čast odgovarjati.
Pripravljalni odbor DSI slovesno izjavlja naslednje: vse dokler se DRAGA ne izjavi proti sedanji ustavni ure-oitvi SFR Jugoslavije in proti njeni ozemeljski nedotak-Uvosti in celovitosti, je vsaka beseda o kakem argen-mstvu DRAGE provokacija in laž. Kar pa se tiče idej-nega pluralizma DRAGE, spada ta pluralizem v njen ne-odpovedljivi moralni statut od njenega prvega početka.
Predavanja in debatni posegi na letošnji DRAGI bo-0 objavljeni v našem prihodnjem zborniku, tako da si
0	lahko vsakdo ustvaril nepopačeno sodbo o resnični vsebini in resničnem tonu letošnjih študijskih dni.
Na koncu se organizatorji javno zahvaljujejo vsem,
1	80 Pomagali k uspehu tega našega kulturnega sreča-,a • Predavateljem, diskutantom, tehnično - upravnemu
°s®blu in ne nazadje slovenski javnosti, ki je s svojo Ko široko navzočnostjo potrdila vitalnost naše že nad esetletne pobude. Na svidenje v Dragi 77!
Trst, 14. septembra 1976
DRUŠTVO SLOVENSKIH IZOBRAŽENCEV pripravljalni odbor
NAPROŠEN1 OBJAVLJAMO
RESOLUCIJA
Slovenski izobraženci iz zamejstva, zdomstva in matične domovine, zbrani 4. in 5. septembra 1976 na študijskih dneh »Draga 76« na Opčinah pri Trstu, na katerih so razpravljali o obče priznanih vrednotah svobode in demokracije na vseh področjih človekovega delovanja tako na osebni ravni kot v širši družbeni skupnosti,
ugotavljajo,
da sta ti vrednoti tudi v današnjem času še vedno teptani in s tem posredno okrnjene tudi človečanske in priznane pozitivne pravice tako posameznikov kot širših družbenih in narodnih skupnosti. V tem pogledu so posebno prizadeti naši rojaki na Koroškem, ki prav v teh dneh bijejo usoden boj za svoj svoboden obstoj in razvoj, ko se odločno upirajo sklepu avstrijske vlade ob soglasju vseh avstrijskih strank o preštevanju kljub jasno izraženemu nasprotovanju celotne slovenske manjšine, ki iz jasnih razlogov odklanja pogojevanje narodnostnih pravic na podlagi preštevanja pripadnikov narodne manjšine.
Zato udeleženci teh študijskih dni ne morejo mimo tega težkega trenutka, ki ga preživljajo koroški Slovenci in gradiščanski Hrvati, ter odločno
protestira jo
proti krivičnim nameram avstrijskih oblasti, ki zasledujejo njihovo asimilacijo in s tem kršijo 7. člen državne pogodbe. Medtem ko slovenski izobraženci, zbrani na teh študijskih dneh,
izražajo
koroškim rojakom svojo polno solidarnost, pozivajo
vse odgovorne kroge — posebno še one v matični domovini —' da z ustreznimi koraki — tudi s posegi v OZN — preprečijo nameravano raznarodovanje slovenske narodnostne skupnosti rta Koroškem.
Udeleženci študijskih dni
Opčine, 5. septembra 1976
DRAGA 76
ODMEVI
nepomirljivi UREDNIK
Gospodu uredniku »Gospodarstva« ni bilo prav, da sem v »Dragi« navedel Kosovelovo karakterizacijo Ljubljane. A naj se gospod urednik potolaži, kajti ne gre samo za Kosovelovo ali za moje »osebno« gledanje, kot on trdi. že Boris Kidrič je namreč zapisal, da Ljubljana »ni bila center slovenskih dežel, temveč... glavno mesto avstrijske Ilirije. Kot taka je bila izrazito uradniško mest0.« (Glej Sodobnost 1940.) Da Ljubljana 1918. leta ni Ula dosti več kot »uradniško mesto«, je na primer doživel general Maister, kateremu je Ljubljana, ko je hotel zasesti Celovec, zabrusila, naj se ne vtika v stvari, ki niso v njegovem resoru. (Glej Prepeluhove Pripombe k naši prevratni dobi.)
Kaj pomeni po letu 1945. ideološko reševanje vprašanja naših narodnih skupnosti v Avstriji in Italiji, je Vsakomur na dlani. Da pa Ljubljana ne bo dosegla, da 1 zvezni minister prikazal pred Združenimi narodi uso-
0	koroških Slovencev, — to je bila razmeroma lahka Prerokba. In v »Dragi« sem rekel, da bom vesel, če bom Pioral preklicati svojo napoved.
Ostaja še očitek gospoda urednika, da sem obžalo-
balkanizacijo Slovenije in zapostavljanje slovenstva. ar se tiče slovenstva, sem o tem že tolikokrat pisal, da mi ne zdi potrebno spet o tem razpravljati, zadostuje ,raj Pripomba, da mladina v Sloveniji nima nobene pra-m slovenske narodne zavesti. Ob taki narodni ne - zave-
1	slovenskih mladih ljudi pa je vsakomur jasno, kaj omeni jezikovna poplava z juga, katere je Slovenija
no ?^na' Pa se Slovenci tako zgodovinsko kot kultur-_ očujemo od južnih bratov, — to je razločno poudaril a ankar in to dosti prej, kot so fašistični publicisti ob-vnavali balkansko vprašanje.
Zakaj pa naj bi Cankarjeva teza, da smo bližji Fur-
lanom in Tirolcem kot slovanskemu jugu, danes ne veljala več, tega si ne znam razložiti. Če mi bo urednik »Gospodarstva« v tem prišel na pomoč, bo zares naredil samaritansko dejanje.
bp
CIRIL ZLOBEC IN TROJE NEČEDNOSTI
»...zato smemo danes reči: kakršenkoli poskus zože-vanja Kosovelovega sporočila samo na narodne prvine in izločanje revolucionarnega v njem, socialistične izpolnitve njegovih vizij, je — milo rečeno — nečedno početje, kajti prav takšen Kosovel — in tudi zato ga doživljamo kot sodobnika — je skupaj s Prešernom, Levstikom, Cankarjem, Župančičem, Kettejem, Bevkom in mnogimi drugimi tudi danes, ta trenutek, najvišja neovrgljiva potrditev našega ustvarjalnega duha, misli in besede, dostojanstva in svobode, česar hočejo na najbolj surov način oropati naš narod onkraj Karavank.«
Primorski dnevnik, 29.10.1976
Tako Ciril Zlobec v Sežani med govorom na čast Srečku Kosovelu. Slavni govornik pa je spregledal, kako nečedno ravna, kdor napada besedilo, katerega ne pozna in mu zato pripisuje izjave, ki jih to ne vsebuje, šušmar-sko nečeden je nadalje govornik, ko v eni sapi vplete v svoj demagoški izpad nesrečne koroške ljudi. Višek vseh nečednosti pa doseže slovenski pesnik, ko govori o svobodi, medtem ko njegova oblast obsoja kulturnike zavoljo svobodno izraženih misli, prav ob spominu na velikega pesnika, ki je bil absolutrfgjirrdtivsaki diktaturi (podčrtal Srečko Kosovel osebn/j}'	v

TRGOVINA S TEKSTILOM		Vince sladko
IN OBLAČILI		teče prav gladko
Udovič		BI >J0ŽK0TII<
Stojan		Ulica Ghega, 3 TRST
♦		Tel. 64-780
trst		In xu prigrizek ?
Piazza Ponterosso, 5		Zato se ni treba bat
Tel. 62-537		tam visijo klobase in gnjat
SPLOŠNA OPREMA
KORŠIČ
želi odjemalcem, prijateljem in znancem vesel božič in srečno novo leto!
od obrtniških izkušenj v trgovinsko dejavnost
•	SERIJSKO POHIŠTVO
•	POHIŠTVO PO MERI
•	PREUREDITVE
POSEBNI POPUSTI - OBIŠČITE NAS!
TRST, Ul. S. Cilino 38 (pri cerkvi sv. Ivana), tel. 54-390
SVETOVNA
ZGODOVINA
V ENI KNJIGI je izšla
Končno tudi za Slovence temeljno priročno delo: 730 strani, 430 barvnih in črno-belih slik, 100 barvnih zemljevidov, 75 preglednic in grafikonov v velikem leksikonskem formatu
ŠE KRATEK ČAS PO MNOGO UGODNEJŠI
PREDNAROČNIŠKI CENI!
Xz t ~ uSlui Iviijlvjama
Ulica sv. Frančiška 20 — tel. 732-487