UDK 781(497.4)»17« Metoda Kokole Muzikološki inštitut, Znanstvenoraziskovalni center Slovenske akademije znanosti in umetnosti Institute of Musicology, Scientific Research Centre of the Slovenian Academy of Sciences and Arts Glasbenoteoretični in pedagoški priročniki iz »dolgega« 18. stoletja na Slovenskem Music Textbooks and Instruction Manuals of the 'Long' Eighteenth Century in Slovenia Prejeto: 2. maj 2011 Sprejeto: 6. maj 2011 Ključne besede: spisi o glasbi, slovenske knjižnice in arhivi, 1650-1800, glasbeni priročniki, rokopisni učbeniki Izvleček V slovenskih glasbenih knjižnicah in arhivih se je v okviru potekajočega raziskovalnega projekta doslej našlo 25 tiskanih del o glasbi, pet rokopisnih priročnikov ter številni fragmenti glasbene teorije in praktičnih vaj iz časa med 1650 in 1800. Tiski so bili sistemizirani v tri večje skupine: teoretsko spekulativna in splošno enciklopedična dela o raznih aspektih glasbe, učni priročniki, kot so dela o kontrapunktu in drugih skladateljskih tehnikah skupaj z napotki za izvajanje, ter nazadnje učbeniki koralnega petja in praktični napotki za petje ali igro na razne inštrumente, kot so glasbila s tipkami, violina in flavta. Received: 2nd May 2011 Accepted: 6th May 2011 Keywords: writings about music, Slovenian libraries and archives, 1650-1800, manuals, manuscript instructional works Abstract In Slovenian libraries and archives 25 titles of printed works on music dating from around 1650 to 1800 as well as five manuscript manuals and numerous manuscript fragments of music theory or exercises were found during a still current project. The prints were classified in three broad groups: speculative theoretical literature and general encyclopaedic works on various aspects of music; textbooks of various kinds on music, manuals on counterpoint and guides to compositional technique and performance; and finally practical manuals, comprising plainchant manuals and methods of singing or instruction on different instruments, especially keyboard, violin and flute. Pridobivanje glasbenega znanja v preteklosti in njegovo preučevanje Kako se je glasba v preteklih obdobjih poučevala in kako se je glasbeno znanje v najširšem pomenu pridobivalo, sta vprašanji, s katerimi se v današnjem času sooča vrsta humanističnih in nekaj naravoslovnih disciplin. Zaradi sorazmerno dobro ohranjenega in obsežnega gradiva od začetka 19. stoletja dalje je bil ta del zgodovine glasbenega poučevanja in učenja tudi sorazmerno dobro ali vsaj bolje obdelan. Za razliko pa odgovori za zgodnejša obdobja niso tako jasni in predvsem raznorodne vsebine, povezane s fenomenom osvajanja specifičnega znanja, še niso bile deležne sistematične obravnave. V osnovnih muzikoloških raziskavah zgodovine glasbene umetnosti je ostalo ugotavljanje glasbene »pismenosti«, njene razširjenosti in samih načinov pridobivanja specifičnega glasbenega znanja doslej obrobnega pomena, zaradi česar so odgovore na taka vprašanja prinašale bolj stranske ugotovitve drugih ved, na primer filozof-sko-matematičnih, pa literarnih, socioloških itd. Pomanjkanje izkazuje tudi svetovna muzikološka enciklopedična in leksikografska literatura, v kateri ne najdemo na primer gesla o glasbenih priročnikih, kaj šele kako sistemizacijo. Še najbližje ustrezni sistemizaciji je geslo o »teoriji in teoretikih« v The New Grove Dictionary of Music and Musicians1 ki pa kljub podani definiciji vsebine pojma, ki pravzaprav zaobjema tako rekoč vsa področja sistematične in historične muzikologije, ne nudi odgovorov na kompleksen fenomen glasbene pedagogike v preteklih obdobjih. Prvi tak poskus je opravila šele interdisciplinarna skupina raziskovalcev najzgodnejših obdobij zahodnoevropskih kulturnih tradicij, ki je prvič poskusila soočiti rezultate posameznih usmerjenih raziskav, na enem mestu predstaviti vrsto raznolikih metod ter možnih vsebin preučevanja in jih povezati z oceno splošnega stanja raziskav in vedenja o glasbeni vzgoji do okoli 1650.2 Uredniki so v svojem uvodu, ki prinaša poskus sistemizacije obravnavane tematike, izluščili pet ključnih parametrov za preučevanje pridobivanja glasbenega znanja, ki jih hkrati predlagajo kot osnovo in možne modele strategij nadaljnjih študij, ne samo za obravnavani najstarejši čas, temveč tudi za poznejša obdobja, na primer za še »nesis-temizirano« med 17. in 18. stoletjem, torej za čas, ki ga za omejen geografski prostor obravnava tudi pričujoči prispevek. Kot prvo in najočitnejše je izpostavljeno ugotavljanje metod poučevanja glasbe, torej tega, kar danes pojmujemo kot bistvo pedagogike. Kakšen je bil torej način poučevanja posameznih učiteljev, koliko je bilo odstopanj oz. raznolikosti od osnovnih splošno sprejetih norm in katere so te sploh bile. Na drugo mesto je postavljeno vprašanje repertoarja, torej kaj se je učenec učil. Ta del je seveda nujno povezan tako s takratno splošno glasbeno prakso kot tudi s procesi pridobivanja znanja na drugih področjih, torej s splošnimi pedagoškimi principi obravnavanega časa. V okviru tega parametra je treba obravnavati 1 Claude V. Palisca in Ian D. Bent, »Theory, Theorists,« v: Grove Music Online, obiskano 28. aprila 2011, http://www.oxford-musiconline.com.nukweb.nuk.uni-lj.si/subscriber/article/grove/music/44944. Gl. zlasti pogl. 2, »Definitions.« Gre za poskus vsezajemajoče definicije sicer izjemno širokega in bogatega koncepta »teorije« glasbe. 2 Russel E. Murray Jr., Susan Forscher Weiss, in Cynthia J. Cyrus, ur., Music Education in the Middle Ages and the Renaissance (Bloomington: Indiana University Press, 2010). pedagoške priročnike in druga učna in vadbena gradiva. Kot tretji parameter uredniki navajajo vprašanje identitete. Kdo so bili učitelji in kdo učenci? Tovrstne raziskave so nujno tudi sociološke, saj je potrebno razumeti kontekst socialnega statusa in družbene vloge tako podajalcev znanja kot tudi receptorjev ter v okviru tega ločiti potrebe in možnosti pripadnikov obeh spolov. Četrta smer razmišljanja je prostorska in časovna, torej kje in kdaj se je glasba poučevala. Poleg tradicionalne povezave s posameznimi ustanovami današnje raziskave nujno obsegajo tudi implikacije družbenega statusa in spola v okviru takratnega kulturnega prostora. Zadnje vprašanje, ki se postavlja v okviru teh najširših parametrov obravnave, pa je smisel glasbene vzgoje. Zakaj se je glasba poučevala, kakšna je bila motivacija tako učiteljev kot tudi učencev, kakšne so bile druge potrebe takratne družbe, kakšno kulturno veljavo je imelo glasbeno znanje? Zagotovo bi tudi k preučevanju tako imenovanega »dolgega« 18. stoletja lahko pristopili na podoben način, z ugotavljanjem zgoraj navedenih parametrov. Da pa lahko take parametre sploh opredelimo, je potrebno najprej zbrati, urediti in sistemizirati dejstva. V prvi vrsti bi bilo potrebno zbrati vsakovrstne tiskane in rokopisne spise o glasbi, kar za 17. in tudi za 18. stoletje za razliko od veliko bolje raziskanega obdobja renesanse -po eni strani zaradi sicer manj raziskanega 17. stoletja ali pa tudi zaradi večjega števila razpoložljivih drugorazrednih dokumentov predvsem iz 18. stoletja - še ni bilo narejeno. Bolje so obdelana samo posamezna področja oz. posamični predvsem bolj znani tiskani glasbeni priročniki, kot je na primer violinska šola Leopolda Mozarta ali Quantzov priročnik za flavtiste, da omenim samo dva, ki sta se ohranila tudi v Sloveniji in bosta obravnavana v nadaljevanju. Prav zato je tudi vsebina pričujočega članka, ki se nanaša na doslej večinoma neznano ali slabo znano gradivo, nujno nedokončnega in preglednega značaja z vrsto pomislekov in predpostavk, ki se bodo morda pozneje lahko izkazale tudi za napačne in jih bodo bodoče študije korigirale. Tudi potencialnih nahajališč takih del po Sloveniji je še veliko. Začnimo torej pri ugotavljanju stanja in poskusom sistemizacije tega, kar imamo trenutno na voljo, gradiva, ki bi ga lahko umestili v predlagani drugi parameter raziskav pridobivanja glasbenega znanja. Stanje na Slovenskem Tudi raziskave glasbenega šolstva oz. pridobivanja glasbene izobrazbe na geografskem prostoru današnje Slovenije, kot že rečeno, ne odstopajo od stanja širših zgoraj navedenih raziskav. Bolje je obdelano in vsaj pregledno raziskano glasbeno šolstvo od 19. stoletja dalje,3 nekaj več je znanega tudi o glasbenem pouku v protestantskih šolah in pridobivanju glasbenega znanja proti koncu 16. stoletja,4 a večinoma natančnejše stanje Cvetko Budkovič, Razvoj glasbenega šolstva na Slovenskem, zv. 1, Od začetka 19. stoletja do nastanka konservatorija (Ljubljana: Znanstveni inštitut Filozofske fakultete, 1992). Vlado Schmidt, Pedagoško delo protestantov na Slovenskem v XVI. stoletju (Ljubljana: Državna založba Slovenije, 1952); Tadej Vidmar, »'Obena deshela, ne meisto ne gmaina, ne mogo pres shul' - Usoda protestantskih deželnih šol v Ljubljani, Celovcu in Gradcu,« .Šolska kronika 9 (33), št. 1 (2000), 9-27; Metoda Kokole, »Musicale essercitio ali kako in kje so se glasbeno izobraževali domači protestantje,« v: Vera in hotenja: študije o Primožu Trubarju in njegovem času, ur. Sašo Jerše (Ljubljana: Slovenska Matica, 2009), 162-183. virov ni sistemizirano in znano. Sistematiko gradiva in načine njegovega preučevanja je treba šele predlagati in nato raziskave posameznih segmentov tudi izpeljati. Šele tedaj bo možno podati bolj ali manj zanesljivo sliko. Korak naprej proti temu cilju predstavljajo trenutno potekajoče raziskave v okviru temeljnega raziskovalnega projekta Agencije za raziskovalno dejavnost Republike Slovenije z naslovom Didaktični priročniki in glasbena vzgoja v 18. stoletju (J6-2199; 2009-2012). Namen raziskave je ugotavljanje stanja virov in preučitev več med seboj povezanih vidikov pridobivanja glasbenega znanja na Slovenskem v »dolgem« 18. stoletju. Vključeni so namreč tudi dokumenti iz druge polovice 17. stoletja, saj so se predvidoma uporabljali tudi ali celo predvsem v 18. stoletju, ali pa so bistveno vplivali na obliko in vsebino priročnikov, ki so bili razširjeni v naslednjem stoletju. Po eni strani bo končni rezultat poskus rekonstrukcije mreže glasbenopedagoških središč v različnih domačih okoljih, kot so bile na primer škofijske, župnijske, samostanske ali druge šolske ustanove, po drugi strani pa bo morda zbrano gradivo lahko dalo tudi odgovor na vprašanje, kakšne so bile vsekakor vse širše potrebe po osvajanju znanja družabne inštrumentalne igre, sedaj ne več samo v okviru plemiških, temveč tudi vse bolj meščanskih krogov. Gre torej za skupek razmeroma specifičnih kulturnih (glasbenih) praks s svojimi lastnimi pravili delovanja, ki so se deloma prepletale in imele nekatere skupne točke, kar je vse skupaj ustvarjalo pogoje za glasbeno kulturo določenega geografskega prostora in v okviru tega družbeno-jezikovnih področij. Raziskava je sicer okvirno vseslovensko zasnovana, vendar podrobna analiza temelji na dveh izbranih modelih, na analizi nedavno odkritih rokopisnih učbenikov iz 18. stoletja, ki se nahajata v Novem mestu in sta verjetno nastala na slovenskem prostoru, prav za lokalno rabo: Compendium cantus choralis, kot primer učbenika še vedno aktualnega koralnega petja, predvsem v okviru nekaterih redov - tak tip priročnika je bil namenjen predvsem učiteljem, in Fundamenta zu dem Clavier oder Orgel, kot primer priročnika za inštrumentalno igro s krajšim uvodom v obliki dialoga med učiteljem in učencem ter z dodanimi ustreznimi skladbami za osvajanje praktičnega igranja na glasbilo s tipkami -taka začetnica se je lahko uporabljala tudi za samo-pouk. Specifična analiza takih primerov se ukvarja z vrsto tehničnih in vsebinskih problemov, od transkripcije in prevoda samih besedil do ugotavljanja možnega avtorstva, pa iskanja modelov oz. virov za nastanek takega rokopisnega spisa in njegove sociokulturne umestitve, torej ugotavljanja, kako je njegova vsebina in uporaba vplivala na glasbeno življenje v danem okolju. Viri na Slovenskem Na tem mestu bodo predstavljeni rezultati faze iskanja in zbiranja podatkov o tiskanih in rokopisnih glasbenoteoretskih in drugih glasbenodidaktičnih virov iz 18. stoletja, tistih, ki so bili dejansko v lokalni rabi že v 18. stoletju, s poskusom njihove sistemizacije. Naj uvodoma povem, da je iskanje tovrstne literature težko, saj so dela, ki jih iščemo, razpršena po različnih fondih, tudi neglasbenih, na primer med teološkimi knjigami, pa med matematičnimi priročniki ipd. V obstoječih katalogih in podatkovnih zbirkah tudi ni vedno ustrezno kategorizirana ali označena. Še vedno ni mogoče preceniti, ali se podobni viri »skrivajo« tudi v še ne javno dostopnih knjižnicah in arhivih, kot so nekateri samostanski, cerkveni ali drugi zasebni fondi, ki trenutno niso registrirani med nahajališči glasbene literature.5 Prav zato predvidevam, da bo z vztrajnim iskanjem v neglasbenih fondih seznam najdenih del v prihodnosti še naraščal. Naj za ilustracijo preteklega poznavanja tovrstnih virov navedem samo podatek, da serija RISM B/VI v zvezkih s seznami del o glasbi, tiskanih do leta 1800, navaja za današnjo Slovenijo le tri nahajališča: Narodno in univerzitetno knjižnico v Ljubljani (zabeležena niso samo štiri dela, ki jih je bilo mogoče najti danes: oba izvoda Guidettijevega Directorium chori, Compendiuma iz leta 1736 in Albrechtsbergerjev učbenik generalnega basa iz samega konca stoletja), Glasbeno akademijo v Ljubljani in Škofijski arhiv Maribor.6 Kaj naj bi bilo v zadnjih dveh ustanovah, se ni dalo ugotoviti. Trenutno imamo za razpravljanje na voljo 25 naslovov oz. 31 zvezkov tiskanih del7 in pet znanih v rokopisu ohranjenih spisov, h katerim bi lahko dodali tudi številne fragmente s posameznimi teoretičnimi segmenti ali vajami ter Tartinijeve teoretične zapiske, o čemer nekaj več v nadaljevanju. Številčno razmerje med tiski in rokopisi ne preseneča, saj so bili rokopisni prepisi zapiski, ki so se lažje izgubili in prej zavrgli kot tiskane knjige s polic. Zbranega tiskanega primarnega gradiva je dovolj, da nam omogoča vsebinsko razdelitev v več skupin in podskupin. V grobem gre za teoretske priročnike, med katere bi lahko uvrstili spise enciklopedičnega in razlagalnega značaja in gradivo, ki vsebuje praktične vaje in konkretne glasbene primere za urjenje v igranju, petju ali kompoziciji. Seveda tudi tovrstno gradivo vsebuje bolj ali manj izčrpna pisna navodila in razlage. V tem segmentu se obe kategoriji deloma prekrivata. Pri tiskanem gradivu sta datacija in avtorstvo jasni, tako da je vsaka kategorizacija zanesljivejša od tiste, ki jo lahko pripišemo izključno anonimnim rokopisnim virom, ki bodo zato obravnavani ločeno. Teoretsko spekulativna in leksikografska dela kot splošni priročniki o glasbi Prva skupina tiskov so glasbenoteoretska dela v najširšem pomenu. Gre za spise, ki glasbo opredeljujejo in razlagajo njene posamezne segmente. Na prvem mestu je treba omeniti eno najslavnejših in tudi najbolj razširjenih del tega tipa, standardno enciklopedijo glasbe, Musurgia universalis, ki jo je leta 1650 v Rimu dal natisniti jezuit Gl. Stanislav Bahor, »Starejše samostanske in druge cerkvene knjižnice v Sloveniji,« obiskano 30. aprila 2011, http://home.izum. si/izum/delavnice/cerkvene_knjiznice_in_COBISS/predstavitve/stanislav_bahor.pdf. Mag. Stanislav Bahor v svojem pregledu fondov starejših knjig (do 1800) navaja kar 21 samostanskih in drugih cerkvenih knjižnic v Sloveniji in ugotavlja, da nobena od teh ni vključena v elektronski popis Cobiss, nekatere sploh nimajo popisov oz. katalogov ali pa so le-ti nepopolni. Gl. tudi Bahor, Skriti knjižni zakladi: pisna dediščina samostanskih in cerkvenih knjižnic v Sloveniji (Ljubljana: Narodna in univerzitetna knjižnica, 2009), predvsem strani 137-238. François Lesure, ur., Répertoire International des Sources Musicales, B/VI, zv. 1, Écrits imprimés concernant la musique (München: G. Henle Verlag, 1971). Popis ne navaja referenc za Slovenijo za izvode, ki se danes nahajajo v Novem mestu, Komendi, Piranu, Kopru in Frančiškanskem samostanu v Ljubljani. Pri tem sta upoštevana po dva izvoda spisov Muffatovega Apparatusa, priročnika Il cantore ecclesiastico in Fuxovih Gradus ad Parnassum ter pravzaprav vsega skupaj štiri knjige oz. deli Marpurgovega priročnika, ki so izhajali ločeno, v Ljubljani pa so zvezani skupaj. Athanasius Kircher.8 Delo je izšlo v izjemno visoki nakladi, zaradi česar je še danes znanih veliko število ohranjenih izvodov, od katerih je eden ostal v Ljubljani in se je v 18. stoletju - na naslovnici je s črnilom dopisana letnica 1681 in »Libri musicalij in Bibliotecam Collegij« - nahajal med filozofskimi knjigami v knjižnici ljubljanskega jezuitskega kolegija.9 Dva izvoda sta se do konca 19. stoletja nahajala tudi v bogati knjižnici kneza Auersperga v Ljubljani in glede na močne vezi prvega kneza Janeza Vajkarda Turjaškega (1615-1677) z jezuitskim redom in predvsem avstrijsko cesarsko družino smemo sklepati, da je delo v Ljubljano prišlo kmalu ali takoj po natisu.10 Knjiga v dveh delih obsega vse takratno vedenje o glasbi, opredeljuje osnovno glasbeno teorijo in opisuje starejše kompozicijske prakse. Deloma se še naslanja na močno humanistično tradicijo pojmovanja glasbe v okviru filozofskih in matematičnih ved, ki se je ohranila vse do 18. stoletja. Ne nazadnje je posebno poglavje o glasbi tudi del v Semeniški knjižnici v Ljubljani ohranjenega obsežnega matematičnega traktata Cursus mathematicus Casparja Schotta, tako kot Kircher člana jezuitskega reda.11 Poznejše spekulativno teoretično delo, ki se prav tako naslanja na naravoslovne matematične principe in nima neposredno didaktičnega namena, je končno tudi slavni traktat v Piranu rojenega Giuseppa Tartinija, Trattato di musica secondo la vera scienza dellArmonia, Padova 1754,12 in njegove številne tovrstne v Piranu hranjene rokopisne beležke.13 Taka dela verjetno - tako kot za teoretske traktate o glasbi iz zgodnejših obdobij ugotavlja James Haar - niso bila namenjena neposrednemu pouku glasbe, temveč zgolj branju intelektualne elite.14 8 David Damschroder in David Russel Williams, Music Theory from Zarlinoj to Schenker: A Bibliography and Guide, Harmologia 4 (Hillside, New York: Pendragon Press, 1990), 139-142. 9 AthanasiiKircheri Fuldensis e Soc. Iesu PresbyteriMusurgia universalis sive ars magna consoni et dissoni (Roma: haeredi Fran-cisci Corbelletti, 1650). Ljubljana, Narodna in univerzitetna knjižnica, Glasbena zbirka, 5337. Izvod je naveden v katalogu Janez Höfler in Ivan Klemenčič, Glasbeni rokopisi in tiski na Slovenskem do leta 1800: katalog (Ljubljana: Narodna in univerzitetna knjižnica, 1967), 86. 10 Prodajni katalog avkcijske družbe Sotheby (14. in 15. junija 1982): A Collection of Valuable Printed Books and Atlases Formed in the 17th Century by a Continental Nobleman (1982); knjige so bile last gospoda D. Germana Mailhosa in gospe Johanni Auersperg de Mailhos, iz Montevidea v Urugvaju. Dva izvoda obeh delov Kircherjevega spisa navaja na strani 59 pod številko 213. Prim. tudi Peter von Radics, »Die Hausbibliothek der Auersperge,« v: Neuer Anzeiger für Bibliographie und Bibliothekswissenschaft, ur. Julius Petzholdt (Dresden: G. Scönfeld's Verlagsbuchhandlung, 1878), 10-17 in 50-55: 53. 11 Caspar Schott, Cursus mathematicus, sive absoluta omnium mathematicarum disciplinum encyclopaedia, in libros XXVIII digesta, eaoque ordine disposita [...], 3. izd. (Bamberg: Schönwetter, 1677). Ljubljana, Semeniška knjižnica, y.VI.4. O glasbi govori 25 knjiga oz. poglavje »Liber XXV. de harmonica, seu musica«. 12 [Giuseppe Tartini], Trattato di Musica secondo la vera scienza dell'Armonia (Padova: Stamperia del Seminario, appresso Giovanni Manfre, 1754). Piran, Pokrajinski arhiv Koper, Enota Piran, Arhivska zbirka Giuseppe Tartini, X. 324. Izvod se nahaja v spominski sobi v skladateljevi rojstni hiši v Piranu. 13 Albert Pucer, Inventar zbirke - Inventario della collezione Giuseppe Tartini: 1654-1951 (Koper: Pokrajinski Arhiv Koper, 1993), 75-83, 147. 14 James Haar, »Lessons in Theory from a Sixteenth-Century Composer,« Altro Polo: Essays on Italian Music in the Cinquecento, ur. Richard Charteris (Sydney: Friedrick May Foundation for Italian Studies, 1990), 51-81 in Haar, »Lessons in Theory from a Sixteenth-Century Composer,« The Science and Art of Renaissance Music (Princeton, New Jersey: Princeton University Press, 1998), 149-175. ATHANASII KIRCHERI FVLDENSIS E SOG> IESV PRESEYTERT ^MVS'VRGIA^ V N I V E R S A L I S Jfr-ÍWiA&t**' SIVE ^Ej.l^lU.e» ARS MAGNA CONSONI ET DISSONI CWÍ.. Afee ' I N X. LIBROS V I G £ S T A-