„DOM IN SVET!' 1891, štev. 10. 479 okraski, ki razodevajo dobo 14. in 15. stoletja, je cela kopa. Tu leži za jezikoslovje važna češka biblija iz 15. stoletja, pisana na pergamenu, kakor tudi biblija taborska in kladrubska. Mnogo mest je poslalo semkaj svoje stare kancijo-nale, ki segajo v 16. stoletje in pričajo, kako gorko so gojili Cehi obv istem času cerkveno petje. Prva na Češkem tiskana knjiga je iz leta 1468. in ima naslov: »Letopisove Trojanšti«. Skoraj bi bili pozabili pogledati, kako so nekatere stare knjige dragoceno vezane. Evangelij arij, pergamenski rokopis z minijaturami iz 9. stoletja, ima lepe platnice iz slonove kosti, v katere je spredaj vrezana podoba sv. Petra, robovi so pa okrašeni s kristali. Mnogo okov pri knjigah razodeva umetelno rezbar-stvo v srebru, in nekaj se jih blišči močno pozlačenih. Domače slikarstvo na les se je pričelo razvijati v 14. stoletju. Največ je tu videti podob Matere Božje in Jezusa križanega, a mnogo jih je tako ljubkih in prikupljivih, da bi si človek želel nesti vsaj jedno za odpustek domov. Z mapo češkega kraljestva iz 1. 1518. se konča ta oddelek. Ko si se načudil pridnosti in umetelnosti starih menihov in drugih mož čeških, ki so prej omenjene stvari napisali in naslikali z nemalim trudom in izgubo časa, zdi se ti, ko stopiš dalje, da ti zašumi na uho ropotanje vojnega hrama. Domišljija ti oživlja pred očmi strašne husitovske in druge boje, ko zagledaš obširni oddelek starega orožja. Meči, sekire, cepovi, čelade, prapori, samostreli, pištole, sulice, helebarde, katere so rabile pred toliko in toliko stoletji iz zgodovine znane ti osebe, vse to stoji in leži zdaj pred teboj. Groza te navdaja po pravici, ko misliš na to, koliko človeške krvi je pretočilo to strahovito orožje za slobodo češke zemlje. Prijetno te tedaj umiri prihodnji oddelek, ki ti zopet predstavlja cerkveno umetelnost. Le poglejva te od plemenitih gospej krasno vezene masne plašče in te neizmerno dragocene svete posode. Vse to dokazuje imovitost, pa razodeva tudi gorečnost starih Cehov za sveto vero in službo božjo. S spoštovanjem zapazimo poleg obilnih cerkvenih lepotij stari mečv sv. Vaclava, ki je delo 10. stoletja. Z njim novo-kronani kralj češki potrjuje viteze sveto-vaclavske. Mnogo pozornosti vzbujajo tudi husitovski kelihi in druga cerkvena oprava iz iste dobe. Poslednjič dolga vrsta starih cerkvenih kipov, ohranjenih poleg altarjev iz raznih stoletij, in sicer nekaj prav mojstersko izdelanih, za-vršuje to čudovito zbirališče češke umetelnosti iz davno minulih dnij. Ta kratki pogled v jedno samo stavbo na razstavi praški že priča, da se vidi ondi veliko, in da ni v vodo vržen denar, kateri se izroči železnični bla-gajnici, če se popelje kdo pogledat naj-noveji ponos bratovskega nam naroda Češkega. A. Koblar. Kulturno gibanje avstrijskih Slovanov se kaže letošnje leto ne samo v velikanski praški razstavi, katero splošno občudujejo, ampak tudi v zagrebški, ki je prav v tem času odprta, in deloma tudi v goriški. Ker so razni — v prvi vrsti politični listi — polni poročil o teh razstavah, ne zdi se nam potrebno, tudi ne primerno, da bi sproti poročali o vseh posameznostih in tako premlevali isto stvar. Pač pa se bodemo potrudili, da pozneje kot nekake zgodovinske dogodjaje zabeležimo v listu, kar je važnega v teh narodnih delih. Da bi se nam vendar ne mogla očitati malomarnost, poročali smo nekoliko o razstavi češki in poročamo o obeh drugih razstavah vsaj ob kratkem. i. Zagrebška razstava je v prvi vrsti gospodarskega pomena, ker je prirejena v spomin, da se je pred 50. leti ustanovilo hrvaško gospodarsko društvo. Slovesno so jo odprli dne 15. avgusta Hrvatje so silno navdušeni zanjo -— kaj bi ne bili? —, pa tudi sosedom, ki prihajajo ogledovat si jo, ugaja jako. Z neizrekljivo radostjo so bili sprejeti v Zagrebu Dalmatinci, ki so prišli na razstavo, pa tudi Slovenci so vzbudili pri Hrvatih mnogo navdušenja. — Vidi se jasno, da se naš sosednji narod čim dalje bolj zaveda svojih mbčij, svojega poklica, in tako se tudi uresničuje: »Es wachst der Mensch (das Volk) mit seinen grosseren Zwecken.« — Razstava zagrebška bode odprta do 15. novembra. 2. Goriška razstava je tudi jubilejna in sicer prirejena v spomin, da je bila pred 125. leti ustanovljena goriška kmetijska družba. Razstava je v prvi vrsti gospodarsko-gozdarska. Dasi je ta razstava deželna in prav tako za laško narodnost, kakor slovensko, vendar ima tudi Slovenec priliko pokazati, da ne zaostaja, ampak napreduje. Celo neugodnosti ob takih prilikah, ki ga morebiti bole v srcu, užigajo mu pogum in mu kažejo pot, po kateri naj hodi. — Odprla se je ta razstava dne 12. septembra in se bode zaprla v nedeljo, 4. dne" oktobra t. 1. Obiskal je razstavo tudi nadvojvoda 480 Raznoterosti. Karol Ludovik. Za to priliko je izdal Ernest Klavžar knjižico: »Pred 125 leti. Zanimivosti iz prve dobe c. kr. kmetijskega društva v Gorici.« Znamenita stoletnica. (Spisal Prostoslav.) I. Volbenk Amadej Mozart se je porodil dne" 27. januvarija leta 1756. v Solnem Gradu. Oče je bil dvorni muzik in drugi vodja knezoškofove godbe. Že kot otrok je igral in skladal Mozart, katerega je poučeval oče, s toliko dovršenostjo, da je ta sklenil, potovati z jedva šestletnim dečkom in njegovo pet let starejšo, jednako nadarjeno sestrico, da bi svet spoznal in občudoval ta izredni talent. Šli so najprvo v Monakovo, potem na Dunaj, kjer se je skazoval pred dvorom in plemenitniki ter prikupil s svojo čudovito igro in otroško ljubeznivim vedenjem, po nemških mestih, v Bruselj in Pariz. Tukaj je vzbudil na dvoru Ludovika XV. splošno občudovanje s svojo dovršenostjo v igri. V Parizu je dal oče natisniti prvo sinovo delo, štiri sonate za klavir in gosli; 1. 1764/5. so bili v Londonu, kjer je pred kraljem Jurijem III. »a prima vista« igral vsako Handelnovo in Bachovo kompozicijo; potem na Holandskem. Tu sta zbolela otroka ; po okrevanju se je vrnil oče ž njima preko Francije in Švice v domovino. Tako je videl deček že v zorni mladosti mnogo sveta. L. 1769. je odpotoval z očetom v Italijo, kjer so bili tedaj najslavnejši glasbeniki in pevci. V Bologni se je udal preskušnji pri slavnem patru Martiniju ter se seznanil s slovitim sopranistom Farinellijem. V Fi-renci in Napolju sta bila sprejeta z veliko častjo od dvora, v Rimu, kjer je skrivaj po posluhu prepisal krasni Allegrijev »Miserere«, podelil mu je papež Klement XIV. zlate ostroge in viteštvo, v Bologni je bil imenovan členom »akademije filhar-monične«. Mozart je zložil nekatere opere v tedaj običajnem italijanskem zlogu, ki so dosegle velik uspeh; bile so tako dovršene, da je tedaj preslavni Hasse prerokoval, »da bode ta deček vsem drugim pozabljenje pouzročil«. — Povrnivša se v Solni Grad sta imela oče in sin mnogo neprijetnosti in poniževanja pretrpeti od novega knezoškofa, Hijeronima grofa Colloreda; dobil je tudi le za manjša potovanja dovoljenje in zatorej je odpovedal 1. 1777-škofu službo ter se z materjo napotil v Pariz. Mudil se je malo časa v Monakovem, dalje v Mannheimu, kjer ga je očarala mlada in slavljena pevka Alojzija Weber, sestra Mozartove poznejše žene. V Parizu mu je umrla ljubljena mati. Dasi nerad, sprejel je službo organista pri somograškem knezoškofu, zakaj niti na potovanju, niti v Parizu ni dosegel zaželenega uspeha in boriti se mu je bilo z gmotnimi neprijetnostimi. Tu se je porodilo več skladeb; a za Monakovo uglasbil je »Idomenea«, veliko in v tedanjem italijanskem zlogu dovršeno opero s čarobno glasbo. S knezoškofom na Dunaju bivajoč, se je ž njim razprl v marciju 1. 1781., ker ta ni spoznal in cenil Mozartovega genija, ter ostavil njegovo službo. — Na Dunaju se je gojila tedaj zlasti v plemenitaških hišah godba z izredno skrbjo in marljivostjo, in cesar Jožef II. je bil vsem ume- Izdaje in urejuje dr. Fr. Lampe. telnostim jako naklonjen. Dasiravno je prevladovala italijanska glasba, storili so se že mnogi napori za novo opero. — Mozart je uglasbil nemško komično opero »Odvedenje iz Seraila«, ki se je predstavljala 12. julija leta 1782. ter dosegla velik uspeh. — 4. avgusta 1. 1782. se je poročil s Konstancijo "VVeberjevo in živel ž njo v srečnem zakonu. V tem času seje porodilo mnogo skladeb, med njimi šest slavnih Havdnu posvečenih kvintetov, več kvartetov, in pesmij; — pričel je tudi dve komični operi, katerih pa ni dovršil, zakaj sedaj mu je bila na mislih le »Figarova ženitev«, katere tekst mu je sestavil slavni Da Ponte. 1. maja 1. 1786. se je predstavljala ta opera na Dunaju in dobila veliko slavo in priljubljenost. Velika navdušenost, katero je ta opera povzročila v Pragi, napotila je Mozarta, da je za to mesto zložil opero »Don Juan«, ki se je ondi 29. oktobra 1. 1787. prvič predstavljala; pomnožila je Mozartovo slavo in jo razširila po vsem svetu. Obe operi sta se pevali prvotno v italijanskem jeziku. Razven tega je zložil tedaj več simfonij in oratorijev. — Vkljub velikim uspehom njegovih oper in glasbenih del, vkljub priznanju in slavi je trpel Mozart s svojo družino gmotno pomanjkanje, zakaj njegova glasbena dela so mu donašala le malo plačila. Cesar Jožef II. ga je sicer imenoval svojim »kamornim skladateljem«, ali ta služba mu je nesla le 800 gld. plače. Potoval je po večjih mestih Nemčije in povsod s svojo igro očaral. Friderik Viljem II., pruski kralj, ponudil mu je sicer mesto dvornega kapelnika s plačo 3000 tolarjev, ali Mozart ni hotel zapustiti svojega ljubljenega vladarja. — 26. januvarija 1. 179°- se je predstavljala na Dunaju opera »Cosl fan tutte«, dražestna skladba, pri kateri se mora obžalovati le slab in neprimeren Da Pontijev tekst. — Mesec zatem je umrl cesar Jožef; njegov naslednik Leopold II. ni bil Mozartu naklonjen, in ta je prišel v veliko bedo. 6. septemba leta 1791. se je predstavljala v Pragi prenagljena opera »Titus«, 30. septembra pa »Čarobna piščalka«, za katero je mojstra pridobil in navdušil ravnatelj dunajskega predmestnega gledališča, Schikaneder; ta krasna in vzvišena opera se je priljubila občinstvu čez vse. — Poslednje Mozartovo delo je bil krasni »Requiem«, skladal je je še v svoji bolezni, a dovršil po mojstrovih načelih njegov učenec Siissmaver. Po daljšem bolehanju je preminul 5. dec. 1. 1791. Mozart je bil ljubezniv in velikodušen, blag značaj. V mladosti je dosegel veliko slave, pozneje ga je preganjala nemila usoda, in v najlepši moški dobi ugrabi ga smrt v največjo škodo in žalost glasbene umetelnosti. — Ogromno število njegovih cerkvenih in svetnih skladeb, za orkester, za klavir, za petje — nam priča o neizmerni delavnosti glasbenega genija, a kaže nam tudi, koliko bi se imela umetnost še nadejati od njega.1) — V Solnem Gradu, kjer je ustanovljen velik glasbeni zavod »Mozarteum«, —¦ praznoval se je slovesno v juliju spomin stoletnice rojstva Mozartovega. (Konec.) !) Zložil je 20 maš, 40 offertorijev, 8 litanij, 10 kantat, 17 sonat za orgije, pesmi in arije, Vanone, 22 sonat za klavir, 60 manjšili klavirskih skladet), 45 sonat za klavir in gosli, 49 simfonij, 55 koncertov, 11 trio, kvartete itd., 23 oper. Tiska »Katoliška Tiskarna«.