ZGODOVINSKI ČASOPIS 43 . 1989 . 3 441 DRUŠTVENO ŽIVLJENJE, KONGRESI IN SIMPOZIJI J v » » ODKRITJE SPOMINSKE FLOSCE AKAD. PROF: DR. FRANU ZWITTRU 22. APRILA 1989 NÂ NJEGOVI ROJSTNI HIŠI V BELI CERKVI Potek slovesnosti • ' ' Kmalu po smrti našega pokojnega profesorja akademika dr. Frana Zwittra so Skupščina občine Novo mesto in tamkajšnje družbenopolitične organizacije sprejele pobudo, da bi trajno obeležili spomin na svojega velikega-rojaka in častnega občana. Sklenili so, da bodo na njegovi rojstni hiši vzidali spominsko ploščo, v samem mestu pa po njem poimenovali ulico. Glede datuma je bilo samo določeno, da mora biti to čimprej. Kmalu se je pokazalo, da bo najbolj primeren termin prva obletnica' njegove smrti in bližnji 27. april, dan OF, kateri je Zwitter aktivno pripadal praktično od za­ četka. Tako je izbor padel na 22. april. V Novem mestu so poskrbeli'za ploščo, vaščani Bele cerkve pa so prevzeli skrb za- neposredno prireditev. Kot uvod v slavnosti je bila na predvečer odkritja plošče odprta v tamkajšnjem kulturnem domu, ki 'so »ga nekaj dni poprej poimenovali po svojem velikem rojaku Zwittru, posebna razstava o življenju in delu pokojnika. Reprodukcije fotografij, do­ kumentov in izbrana dela so predstavila njegovo življenje v krajih ob Krki in drugod po svetu, njegovo službovanje, udeležbo v NOB in direktorstvo Partizanskega znan­ stvenega inštituta (dekret o imenovanju je bil prvič javno predstavljen), borbo za meje, funkcije in časti. '.. Gradivo za razstavo so prispevali pokojnikova družina, Mu­ zej ljudske revolucije v Ljubljani, arhiv Univerze v Ljubljani in SAZU, vsebinsko in oblikovno' pa so jo postavili delavci ZRC SAZU in Oddelka za zgodovino Filozofske fakultete v Ljubljani. Tehnično so pomagali tudi Študijska knjižnica Mirana Jarca v Novem mestu, Osnovna šola Smihel in novomeški Center srednjih strokovnih šol. Nihče ni zahteval za opravljeno delo kakršnegakoli povračila, vse je družila ljubezen do njihovega pokojnega profesorja in spoštovanje' do velikega rojaka. Razstavo je predstavil Stane Granda, ki je Zwittra opisal kot dolenjskega in belocerkovškega ro­ jaka, akad. prof. dr. Ferdo Gestrin pa je govoril o njem kot znanstveniku. Popolnoma polna dvorana domačinov ter gostov si je nato ogledala dokumentarni film o pokoj­ nem profesorju, ki ga je posnelo podjetje Viba film, njegovo predvajanje pa je omo­ gočil Arhiv SR Slovenije. Sledil je še nastop moškega pevskega zbora iz Loč na Ko­ roškem pod vodstvom mag. Aleša Schusterja, ki je predstavil deželo Zwittrovega oče­ ta. Nad celo prireditvijo sta skrbno bdela predsednik krajevne skupnosti Franc Zorman in predsednik tamkajšnje organizacije SZDL Dušan Udovč. Domačini so pevce »po domače« in zelo gostoljubno pogostili. Jutro je bilo naklonjeno prireditvi, saj je po nekajdnevnem deževju vas obsijalo sonce. Ob 10.30 se je začela prireditev. Poleg domačinov so prišli še številni gostje iz vse Slovenije in zamejstva. Kulturni program so pripravili prizadevni učenci osnovne šole Smarjeta, pod katero spada tudi Bela cerkev. Posebej za ta dan so prispevali še razstavo o življenju in délu domačinov. Slavnostni govornik je bil član predsedstva SR Slovenije prof. dr. Janko Pleterski, ploščo pä je odkril Zwittrov intimen prijatelj prof. Janko Jarc, ki je sestavil tudi napis: SLOVENSKEMU KOROŠCU IN DOLENJKI ' SE JE V TEJ HIŠI RODIL DR. FRAN ZWITTER 1905 — 1988 SLOVENSKI ZGODOVINAR PROFESOR NA UNIVERZI V LJUBLJANI PRVI DIREKTOR PARTIZANSKEGA ZNANSTVENEGA INSTITUTA C L A N S A Z U Ploščo je oblikoval arh. Jovo Grobovšek iz Novega mesta. ' S t a n e G r a n d a 442 ZGODOVINSKI ČASOPIS 43 .1989 . 3 Nagovor ob odkritju spominske plošče profesorju Franu Zwittru V tem lepem kraju, v Beli cerkvi smo se zbrali, da bi počastili spomin na po­ membnega človeka. V daljnem 1905. letu se je mlada žena Franja Majzljeva, poročena z Davorinom Zwittrom, sodnikom v Mokronogu, v svoji težki uri zatekla v* domačo hišo, ki zdaj pred njo stojimo, in tukaj rodila sinka, ki ga imamo v spominu kot ve­ likana duha, in .značaja. .To je,zgodovinar Fran Zwitter, vseučiliški profesor, rektor Univerze v Ljubljani, akademik, Kidričev in avnojski nagrajenec^ častni občan No­ vega mesta, od študentov poVzdignjen V-naslov Njegova bistrost. Dovolite mi, da naj­ prej prav na kratko omenim značilnosti njegovega znanstvenega dela. Doktorsko di­ sertacijo je posvetil kranjskim mestom in meščanstvu v njihovi prvi dobi, kot zna­ nilcem moderne družbe in narodnosti. V svojem znanstvenem delu je ustvarjalno vključil sociološko metodo zgodovinopisja francoskih analistov, nastopil je proti po­ udarjanju razlik med zgodovino- in sociologijo in, po besedah profesorja Vasilija Me­ hka, videl pravo pot, v združitvi sposobnosti kritične uporabe virov s smislom za prav vsa vprašanja znanstvene sinteze. Odločno je bil proti temu, da bi zgodovinarji zbirali dejstva, sociologi pa delali sinteze. Njegovo habilitacijsko delo o prebivalstvu na Slo­ venskem je v 1936. letu pomenilo po besedah profesorja Boga Grafenauerja »pravi prelom v obravnavanju zgodovine slovenskega naroda: prehod od opisovanja k ana­ lizi, ugotavljanju najvidnejših in najpomembnejših strukturnih premikov v položaju«. Zwitter je bil mnenja, da zgodovinar ne deli lekcij zgodovini, da jo raziskuje, da bi jo razumel, toda ne brez lastnega trdnega etičnega stališča. V splošnem se je posvečal obči zgodovini novega veka, posebno pozorno proble­ mom od prosvetljenstva do sodobnosti. Mednarodni sloves si je pridobil predvsem s svojim delom o nacionalnih problemih v Habsburški monarhiji, ko je razčlenil druž­ bene sile in pokazal socialno zgodovinski pomen prizadevanj tako imenovanih nezgo- dovinskih narodov. Temeljna raziskovanja je opravil na področju zgodovine Sloven­ cev, ki jo postavlja v okvir zgodovinske in narodnostne problematike Evrope. Sinte­ tično je obdelal zgodovino Slovencev od srede 17. do konca 18. stoletja in napisal vrsto temeljnih razprav iz zgodovine slovenskega narodnega preroda, nastanka koncepcije slovenske zgodovine, o vplivih francoske revolucije in Ilirskih provinc na družbeni razvoj in nastanek političnega narodnega gibanja pri Slovencih, pa tudi o neznanih izvirih političnega, jugoslovanskega ilirizma. Postavil je temelj za razumevanje druž­ benih procesov v zgodovini slovenskega naroda od 18. stoletja naprej. Pravi vzorec za sociološko analizo nacionalnega dogajanja je njegova študija o ko­ roškem vprašanju. Z isto metodo je ponovno in poglobljeno* obdelal etnične in druž­ bene osnove koroškega plebiscita. Za celotno zgodovino agrarnih panog na Slovenskem je opredelil temeljna izhodišča glede kolonizacije in populacije. V politično zgodovino Slovencev, tja do njihove ločitve od Habsburške monarhije, je določujoče posegel predvsem s svojo študijo o narodnosti in politiki pri Slovencih, napisani še na Rogu v 1944. letu. V to področje je segel tudi z mnogimi razpravami, včasih polemičnega značaja, tako o jugoslovanskem kongresui 1870 v Ljubljani, o Slovencih in Avstriji, o avstromarksizmu na Slovenskem v času prve svetovne vojne, o političnih prizade­ vanjih prekmurskih Slovencev. Kulturni zgodovini pa je prispeval zlasti z razpravo o višjem šolstvu na Slovenskem pred ustanovitvijo univerze, strokovno in dejansko pa s svojim požrtvovalnim zavzemanjem za iskanje in vračanje slovenskih in jugoslovan­ skih arhivskih fondov iz Avstrije. Velikanski del svojega dela je posvetil vprašanju državne razkosanosti slovenskega naroda med obema vojnama, ob koncu druge sve­ tovne vojne in po njej pa vprašanjem jugoslovanskih državnih meja nasproti Italiji in Avstriji. Rezultat so tudi številne sintetične študije o Slovenskem Primorju in Trstu, o koroškem vprašanju in o naših kulturnih revindikacijah. 2e v študijski dobi je kazal, da hoče kot zgodovinar biti človek sodobnosti. Pod površjem politične zgodovine je dobro zaznaval gospodarske, socialne in idejne pro­ cese. Kot študent je v letu 1925 orisal zgodovinske družbene temelje nastanka evrop­ skih narodov, ugotavljal, da so možnosti nacionalizma 19. stoletja izčrpane in da je delavski razred prvi uvidel potrebo po mednarodnem boju. Poudaril je nujnost soci­ alnega preloma, kajti liberalna država je na umiku. V evropski federaciji je videl rešitev tudi za problem mednarodne razkosanosti slovenskega naroda. Ko je fašizem takšno upanje razbil in slovenski narod neposredno ogrozil, je Zwitter našel smisel in mik življenja v odporu proti temu barbarstvu. Pisal je v revijo »Sodobnost« in se tukaj seznanil z Edvardom Kardeljem in Borisom Kidričem, bil med prvimi podpis­ niki znamenite spomenice Društva prijateljev Sovjetske zveze in med prvimi člani Osvobodilne fronte. Okupator ga je že imel zaznamovanega in je bil tako tudi med prvimi aretiranci. Po svoji drugi aretaciji 1942 je bil konfiniran v severni Italiji ob švicarski meji. Ob kapitulaciji Italije pa se Zwitter ni zatekel v Svico, marveč se je prebil do osvoboje­ nega ozemlja na Primorskem in se pridružil partizanom. Najpomembnejše je vsekakor to, da je od 12. januarja 1944 do marca 1945 bil direktor partizanskega Znanstvenega inštituta pri IOOF oziroma pri Predsedstvu SNOS. V tem svojstvu je 11. februarja ZGODOVINSKI ČASOPIS 43 . 1989 • 3 443 1944 zapisal: »-Naše delo ima pred očmi Slovenijo v okviru Jugoslavije«. Značilno je, kako se Rodoljub Colakovič spominja pogovora s Zwittrom in sodelavci inštituta v ti­ stih dneh : »Dolgo smo razpravljali o raznih vprašanjih, se celo malo prepirali o poteh našega ekonomskega razvoja in o vlogi posameznih naših federalnih enot, toda vse to je bilo v akademski obliki in v tovariškem ozračju.-« Ni odveč, če prav v današnjem času oživimo v tem spominu dokaz, da partizanski revoluciji akademski dialog ш bil neznana stvar. . ' Osvoboditev je dočakal kot znanstvenik, vključen v diplomatski boj nove Jugo­ slavije za novo določitev mej nasproti Italiji in Avstriji. Po vrnitvi iz Beograda, v za­ četku leta 1948, je opravljal mnoge odgovorne dolžnosti na univerzi, v strokovnih orga­ nizacijah in v javnih, zlasti kulturnih ustanovah. Naštete so v njegovih biografijah. Naj omenim samo to, po čemer ga tako resno in toplo pomnijo učitelji in študentje zgodovine po vsej Sloveniji. Bil je duša zborovanj slovenskih zgodovinarjev, od tistega v Novi Gorici jeseni 1948 pa do zborovanja v Tolminu jeseni 1986, ko se je vneto ude­ ležil razprave o problemih sodobnega zgodovinopisja. * V rojstno Belo cerkev je Fran Zwitter prihajal svojčas na počitnice, tukaj je do­ živel svoje najlepše otroške in najstniške trenutke, tukaj je začutil korenine, ki ga vežejo na ta prelepi košček domovine ob Krki. Druga njegova srčna zavezanost je ve­ ljala Koroški, domači deželi njegovega očeta. Njej je posvetil svoje duševne moči do zadnjega dne. Svet svoje mladosti tukaj pa si je izbral za svoj zadnji dom. Hvaležni smo Beli cerkvi in njenim ljudem, da so nam dali Frana Zwittra in da varujejo njegov spomin. ' • ' . -, J a n k o P l e t e r s k i POROČILO S 1. OBČNEGA ZBORA ZGODOVINSKEGA DRUŠTVA ZA JUŽNO PRIMORSKO Naposled je nastopil čas, ko smo se tudi zgodovinarji južne Primorske povezali v svoje društvo in v mejah še srednjeveške severne meje Istre (Sežana, Postojna, Ilir­ ska Bistrica) z današnjimi slovenskimi obalnimi občinami (Koper, Izola, Piran) usta­ novili Zgodovinsko društvo za južno Primorsko (Società storica del Litorale). Ime smo društvu določili že na ustanovnem občnem zboru 2. marca 1989 v prostorih Pokrajin­ skega muzeja Koper ž utemeljitvijo, da vseh šest občin v kulturno zgodovinskem smi­ slu gravitira na bivši Koprski okraj, tradicija imena pa izhaja iz NOB, ko je bila Pri­ morska razdeljena na Severnoprimorsko in Južnoprimorsko okrožje. V teh prostorih, kjer je tudi sedež društva, smo se ponovno s povečanim številom z vabili po šolah in institucijah povabljenih zgodovinarjev in ljubiteljev te vede zbrali 14 junija 1989, z namenom potrditve društva, pravil, organov, s programom nadalj­ njega dela .ter predstavitvijo zadnje tematske številke Kronike »Iz zgodovine Primor­ ske«. Predsednik društva Salvator Zitko je prisotne pozdravil v slovenskem in itali­ janskem jeziku,' predstavil predlog dnevnega reda ter podal naslednje razmišljanje: »Zgodovinsko društvo za južno Primorsko je eno zadnjih zgodovinskih društev, ki nastaja v okviru Zveze zgodovinskih društev Slovenije. Nameravano ustanovitev takega društva pred leti je prekinila smrt Miroslava Pahorja (1922—1981), enega vo­ dilnih zgodovinopiscev našega območja. Obenem je po njegovi smrti, kot pravilno ugo­ tavljata v zadnji številki Kronike Marjan Drnovšek in Stane Granda, po izidu 6/7 številke zbornika Slovensko morje in zaledje v znanstveni publicistiki na obalno kra­ škem območju nastalo nekakšno zatišje, ki je postajalo čedalje neprijetnejše, tem bolj zato, ker se je v zadnjih letih izoblikovala nova generacija zgodovinarjev in drugih znanstvenih delavcev, ki čutijo potrebo po bolj sistematičnem in skupnem raziskoval­ nem delu, zato menimo, da je nastanek zgodovinskega društva predvsem plod in re­ zultat teh želja in hotenj. Društvo nastaja namreč v okolju, ki ima bogato kulturno in seveda histonograt- sko tradicijo, če pomislimo samo na velike zgodovinarje in kroniste iz preteklosti na­ ših mest- Nikolaja Manzuolija, Prospera Petronija, škofa Pavla Naldinija, zlasti pa Gian Rinalda Carlija, velikega koprskega enciklopedista 18. stoletja, je jasno, da si je zgodovinopisje že zelo zgodaj priborilo zelo ugledno mesto med humanističnimi ve- Tudi 19. stoletje je nadaljevalo tradicije starejših pokolenj. Sredi tega stoletja se je prebudilo veliko zanimanje za raziskave vseh vrst. Z Rossettijevem in Kandlerje- vim znanstveno raziskovalnim delom so bili tudi v Istri položeni temelji humanistič­ nih ved: arheologije, etnologije in zgodovine. Zlasti P. Kandier je svoje raziskovalno delo v Trstu in Istri naslonil na materialne in pisne vire ter z izdajanjem revije L'Istria (1846—1852) položil trdne temelje razvoju zgodovinopisja. V lokalnem okviru so njegovo delo nadaljevali številni zgodovinarji, med katerimi so izstopali zlasti Andrea Tommasich, Tomaso Luciani, Gino de Vergottini, Carlo de Franceschi, Luigi