KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 30 1982 _5 O UTRJEVANJU SLOVENJEŠTAJERSKIH MEST V 16. STOLETJU JOŽE CURK Na slovenskem Štajerskem je ob koncu srednjega veka obstajalo 7 mest: Brežice, Celje, Maribor, Ormož, Ptuj, Slovenska Bi- strica in Slovenj Gradec, vendar so bila med njimi le tri strateško tako pomembna, da jim je dežela naklonila posebno pozornost in s tem seveda tudi sredstva za posodobitev njihovih utrdb. Obramba pred Turki je postajala po letu 1469 oziroma 1491 vedno bolj aktualna, ven- dar so pri njej pred letom 1527 sodelovali predvsem fevdalci in nekaj malega meščani ter šele pozneje tudi deželni stanovi oziroma deželni knez. Stara utrdbena arhitektura ni več zadoščala za obrambo, zato jo je bilo treba modernizirati. Te gradnje so v začetku izvajali večinoma domači, tu in tam že re- nesančno vplivani gradbeniki. Italijani so bili še redki, zgostili so se šele proti sredini 16. stol., ko so v 2. polovici prevzeli vodilno vlo- go v takratnem profanem stavbarstvu. Poseb- no velik vpliv so imeli na utrdbeno arhitek- turo, ki je po bitki pri Gorjanu 1537 postaja- la vse bolj skrb deželnih stanov in vladarja. Uvedel se je bastionski obrambni sistem, op- remljen navadno s petkotnimi bastijami z odprtinami za topove in s ploščadmi. Za te gradnje so značilni paličasti zidci, ki podčr- tujejo tektonsko težo stolpov in bastij z nji- hovimi eskarpastimi pritličji, ključaste strel- nice, pravokotna ali polkrožno zaključena, tektonsko pojmovana okna ter pilastrski ali rustični portali.! pn nag se je v širšem kon- ceptu začelo misliti na obrambo pred Tur- ki šele po njihovi ofenzivi v letih 1529 in 1532, ko sta se zgradili dolinski zapori pri Fali in Koti j ah za obrambo Koroške; zgradil pa naj bi se še nasip med Mokricami in Kra- som za obrambo Kranjske. V ta sklop gre tudi izgradnja taboriščnega gradu Pobrežje nad Kolpo po letu 1551 za obrambo Bele kra- jine in preoblikovanje gradu Mokrice v trd- njavo trikotnega tlorisa okoli leta 1561 za obrambo Krškega polja.^ Imigracija Italijanov v vzhodne alpske de- žele torej ni bila slučajen niti samo umetno- sten pojav, ampak je imela svoje družbeno- ekonomske in politično-vojaške korenine v širokem spletu dogajanj, katerih zametki so deloma segali še v 2. polovico 15. stoletja. Ne da bi se spuščali v analizo razlogov zanjo, lahko takoj ugotovimo, da spremljajoče umet- nostne pobude niso prihajale naravnost iz Italije, temveč večinoma preko Gradca, ki je bil kot rezidenca notranjeavstrijskih vladar- jev posebno vabljiv za naselitev potujočih italijanskih umetnikov. V Gradcu je nastala že zelo zgodaj močna italijanska umetnostna kolonija, ki je svojo dejavnost kmalu raz- tegnila na vso Štajersko in na Vojno krajino. Slovenska Štajerska, ki leži med obema opi- sanima področjema italijanske gradbene de- javnosti, je bila deležna vseh zvrsti njihovega gradbenega ustvarjanja, čeprav je seveda tudi tu v začetku prevladovala fortifikacijska po- treba, saj je dežela dejansko predstavljala 6 KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 30 1982 globlje zaledje slovenskega dela Vojne krajine z generalskim sedežem v Varaždinu. Glavne obrambne postojanke v prvem planu so pred- stavljale mestne naselbine: Brežice, Maribor in Ptuj, v drugem planu Celje, Ormož in Slo- venska Bistrica, v tretjem planu pa Slovenj Gradec kot vstopna zapora za Koroško. Dokler ni bila vzpostavljena italijanska gradbena kolonija v Gradcu, so bili renesan- čni vplivi pri nas redki in skoraj slučajni, vendar pa precej zgodnji. Pravo obdobje nji- hove dejavnosti se je začelo šele po letu 1540, ko se je njihova imigracija toliko zgostila, da so postali dejanski nosilci gradbenega razvo- ja. Organizirane začetke te dejavnosti mora- mo poiskati v Gradcu, kjer so se že leta 1526 pojavili prvi trije Walchi (de Como) in se je v sredini stoletja izoblikovala »šola«, ki pa je seveda ne smemo razumeti dobesedno, marveč kot usmeritev, pogojeno z njenim delovanjem. Priseljeni umetniki so bili veči- noma iz Lombardi je, okolice Coma, Lugana in Milana, torej iz predalpskega kulturno- geografskega prostora, za katerega velja stil- na konservativnost, ki je vztrajala pri rene- sančnem stilnem izročilu in se je dolgo upi- rala naprednejšim baročnim tendencam. S takim stilnim razpoloženjem, ki je združevalo predstavni svet severnoitalijanskega maniriz- ma z okusom in stilnimi posebnostmi dežel, v katerih so delali, so se ti umetniki hitro uskladili z tmietnostnim ozračjem vzhodno- alpskega prostora, v katerega so vnašali ob- like, ki jih je čas že potrdil. Bili so predvsem odlični gradbeni in kamnoseški praktiki. Vo- dili so jih posebni vojn inženirji, imenovani superintendenti, katerih prvi je bil Domenico de Lalio (1544—1563), sledili pa so mu v teku 2. polovice 16. stoletja: Francesco Tebaldi (1563—1569), Salustio Peruzzi (1569—1573), Jeronimo Arcanat (1573—1575), Giuseppe Vin- tana (1576—1584), Francesco Marmoro (1584 do 1594) in Cesare Porta (1595—1597).» Sistematična utrdbena dela so se v Brežicah začela leta 1530, v Mariboru in Ptuju pa leta 1548. Ce si ogledamo ta dela kot poslednjo etapo v utrdbeni izgradnji naših mest, lahko ugotovimo, da so uvedla nova razmerja v njihov utrdbeni sistem. Stari stolpi in obzidja so bili zaradi dometa puščic visoki, nove pa so zaradi uporabe topov načrtovali nizke in masivne. Prvotna obzidja so imela po vogalih okrogle stolpe (Maribor, Ptuj, Celje), vzdolž obzidja pa polkrožne »šale« (ista mesta). V 15. stoletju so se pojavile kurtine in oglati, napol iz obzidja pomaknjeni stolpi, ki so jih v 16. stoletju na vogalih nadomestile bastije ali vsaj bastioni. Tehnično so torej Italijani zadnjič modernizirali naše mestne utrdbe. Zvezdasti trdnjavski sistem, kot ga je razvil Karlovac* in sta ga tu in tam planirala tudi Giovanni Pieroni in Martin Stier,^ ni bil nikjer realiziran, tako da do naprednejšega obrambnega sistema pri nas pozneje ni več prišlo. Utrdbe so začele po letu 1699 propa- dati in ob koncu 18. stoletja so jih začeli rušiti. Tako je večina tovrstnih prič italijan- ske ustvarjalnosti pri nas že do sredine 19. stoletja izginila, minoritsko basti j o v Ptuju pa so razstrelili celo šele v letih 1928—1932, ko je služba varstva kulturnih spomenikov že obstajala. Po padcu Beograda in zgubljeni bitki pri Mohaču leta 1526 je bilo jasno, da turško pro- diranje v srednje Podonavje lahko zadrži samo venec močnih in modernih trdnjav. V ta venec utrdb so poleg Maribora, Ptuja in Radgone spadale tudi Brežice, kjer je bil grad, ki je ležal južno od mesta, v letih 1515 in 1528 uničen. Zato jim je dežela posvetila posebno pozornost kot strateško pomembni obmejni postojanki in namenila znatna sred- stva za njihovo utrditev. Brežice,^ ki so pred letom 1322 postale mesto in imele od leta 1353 enake pravice in svoboščine kot Ptuj, so leta 1525 štele 49 hiš in okoli 300 prebivalcev. Medtem ko se je dežela v Mariboru in Ptuju zadovoljila z modernizacijo obstoječega obzidja, ki ga je opremila z bastijami in bastioni, je v Breži- cah ustvarila nov obrambni obod, ki je mest- ni areal za še enkrat povečal, obenem pa tudi grad vključil v urbani in utrdbeni okvir mesta. Srednjeveško mesto in grad sta bila namreč medsebojno ločena ter bistveno manj- ša, kot ju je izoblikoval gradbeni program 16. stoletja. Po gradbenem posvetu spomladi 1529 so stari grad odstranili in po zamisli cesarskega gradbenika Jurija Dispatia iz Marana pri Roveretu začeli graditi preprosto, toda moč- no trdnjavo rombastega tlorisa, sestavljeno iz 4 okroglih ogalnih stolpov in 4 veznih zidov. Medtem ko je meritve opravil mojster Anto- nio iz Celja, je gradbena dela prevzel Martin iz Bellinzone, ki se je preselil v Brežice ter tu živel in deloval do svoje smrti poleti 1557. Gradbeno velikopotezna naloga pa je le po- časi napredovala. Do leta 1538 so postavili vse 4 okrogle ogalne stolpe ter vezna zunanja zidova na vzhodni in južni strani utrdbe. Dela so se razživela šele med leti 1545 in 1551, ko je dežela dala denar, vodstvo grad- bišča pa je prevzel Krištof Brestaniški. V tem času je utrdba dobila zahodni in severni vezni zid z glavnim portalem, ki nosi letnico 1548. Ker nova utrdba ni premogla bivalnih prostorov, je gospoščinska uprava uradovala v upravni hiši poleg nje. Utrdba je torej imela KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 30 1982 7 značaj taborske trdnjave, značilne za Vojno krajino, ter naj bi v prvi vrsti služila voja- škim in ne upravnim ali celo stanovanjskim namenom. Vse kaže, da je sredi dvorišča pre- mogla stolpasto stavbo kot komandno sredi- šče in obrambno jedro trdnjave. Tudi to je značilno za obmejne protiturške utrdbe, naj- bolj idealno pa je bilo uresničeno okoli 40 let pozneje v Kar lovcu. Ko je bila trdnjava v glavnem postavljena, se je večja skrb posvetila mestnim utrdbam s tem, da se je leta 1552 začel zbirati gradbeni material za njihovo obnovo. Ta obnova je pomenila novo gradnjo, ki je med leti 1555 in okoli 1570 zamenjala skromnejše srednje- veško obzidje iz 1. pol. 14. stoletja z mnogo popolnejšim renesančnim. Novo mestno ob- zidje s pripadajočim, vendar nikoli skonča- nim obrambnim jarkom je premoglo tri utrd- be, stolpa pri Spodnjih in Zgornjih mestnih vratih in večjo bastijo, ki je ščitila vzhodno, najbolj eksponirano mestno stranico. To obzidje, ki je povezalo mesto z gradom, je obstajalo do 2. pol. 18. stoletja, danes pa je oliranjeno samo še v hrbtnih stranicah hiš vzdolž Ulice stare pravde. Drugače je z grajske utrdbo. Ta je po letu 1557, ko so sklenili, da jo bodo spremenili v graščino po napotilih neimenovanega kranj- skega deželnega gradbenika, doživela toliko sprememb, da je v 17. stoletje stopila s popolnoma drugačnim konceptom, kot ga je prvotno imela. Ze v letih 1553—1554 je nastal pritlični zametek zahodnega trakta, ki pa na nobeni strani ni segal do ogalnih stolpov. Po- krili so ga z opečno streho, ki pa se je kmalu zaradi teže udrla in so jo morali že leta 1560 zamenjati z leseno, nižjo in lažjo. Sočasno so postavili tudi pritlični zametek vzhodne polovice severnega trakta. Leta 1561 so se pojavile nove težave z zahodno stranico utrd- be. Severozahodni stolp in zahodna obramb- na stena sta bila namreč zgrajena iz tako neodpornega kamenja, da je masovno izpa- dalo. Zato so ju morali razkriti, za pol klaftre znižati in znova pozidati, nakar so ju leta 1562 znova ostrešili. Tega leta so s klesanci utrdili rečno strugo pod grajskim sadovnja- kom, naslednje leto pa zgradili zaporni zid od jugovzhodnega stolpa do Save in ga op- remili z obrambnim jarkom. Istega leta so tudi ostrešili stolp na grajskem dvorišču, ki pa je že v 17. stoletju izginil. Sodeč po ko- misijskem poročilu iz leta 1566, je utrdba takrat že imela ob severni, vzhodni in južni stranici dvojno obzidje. Postopna prezidava utrdbe v graščinske na- mene se je dejansko opravila med leti 1567 in 1601. Najprej je nastal vzhodni, prvotno 4-etažni (sedaj 2-etažen) trakt, ki je v 17. stoletju služil gospodarskim, od 18. stoletja dalje pa reprezentančnim namenom. Med leti 1574 in 1579, ko so grad zasteklili, so zahodni trakt dvignili do sedanje višine (zidna črta), medtem ko je južni trakt ostal v prvotni trdnjavski obliki kot dvojna stena, ki so jo dvignili do višine ostalih dveh traktov (zidna črta) in opremili z nadstropnima vmesnima obrambnima hodnikoma. Zadnje renesančne posege je grad doživel med leti 1586—1590 in 1597—1601, ko so zahodni trakt podaljšali do severozahodnega ogalnega stolpa in opre- mili s toskanskim dvonadstropnim arkadnim hodnikom ter ko so obrambno pomembni se- verni trakt dvignili v drugo nadstropje (zid- na črta), ga z zunanje in notranje strani enotno fasadirali ter opremili s poznorene- sančnimi okni. Iz povedanega sledi, da je bil brežiški grad prvotno koncipiran in zgrajen kot obmejna utrdba in je šele v teku 2. polovice 16. sto- letja privzel svojstvo naseljenega gradu. Od- prto pa ostaja vprašanje obstoja stolpaste stavbe na njegovem dvorišču, ki je bila v tovrstnih trdnjavah pogosta, a je bila v Bre- žicah že pred letom 1681 odstranjena. Mesto Brežice je srednjeveško obzidje v celoti zgubilo, dobilo pa novega, obsežnejšega in predvsem modernejšega. Gradili so ga od juga (gradu) proti severu, opremili z 2 glav- nima stolpastima in 1 stranskimi zidnimi vrati ter gradnjo zaključili s postavitvijo večje bastije, ležeče med vzhodnimi mestnimi vrati in severovzhodnim mestnim ogalom.'' Vsa utrdbena dela je usmerjal in nadziral Domenico de Lalio (1552—1563). Nekaj časa sta gradbišče v Brežicah vodila tudi brata Andrea (1553—1557) in Gianmaria (Hans 1556—1558) de Lalio, vodji utrdbenih del v Mariboru, Ptuju in Varaždinu. Sicer pa so gradbena dela neposredno vodili Martin iz Bellinzone (1529—1553), Jernej Albries (1556 do 1560) in Valentin Treveno (1560—1564), za čigar naslednika lahko imamo mojstra La- diša, ki je bil od leta 1564 tudi glavni doba- vitelj apna. Novi superintendent Francesco Tebaldi (1563—1569) je prišel v Brežice leta 1569, ko je gradbena vnema mesta že pola- goma popuščala, dokler ni v zvezi s kmečkim uporom leta 1573 in mestnim požarom leta 1574 skoraj popolnoma uplahnila, zaradi česar mestne utrdbe niso bile nikoli popolno- ma skončane.8 Maribor,^ ki je postal mesto pred letom 1254, je v 2. polovici istega stoletja to tudi gradbeno potrdil s tem, da se ja obdal s pre- prostim obzidnim okvirom skoraj kvadra- tastega tlorisa v obsegu 500 X 500 m, ki pa ga gradbeno ni nikoli uspel napolniti (severo- zahodna mestna četrt). Ta okvir je v teku 8 KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 30 1982 14. in 15. stoletja izpopolnjeval v smislu srednjeveške obrambne tehnike s tem, da ga je opremil s preprostimi okroglimi in šala- stimi odprtimi stolpi ter stolpastimi in hiša- stimi mestnimi vrati. Obzidje je po notranji strani obtekal lesen mostovž, po zunanji pa spremljal okoli 30 m širok jarek, ki so ga okoli leta 1465 opremili z vodnima zapora- ma. Vendar so med leti 1460 in 1467 veliko- potezno obnovljene utrdbe obrambno zado- ščale samo za pol stoletja, kot je to dokazala velika turška oblega septembra 1532. Kljub uspešni obrambi so se namreč izkazale za zastarele.!" Rastoča turška nevarnost je kljub obno- vam med leti 1513 in 1537 sprožila problem njihove modernizacije, ki ni bila več mest- nega, marveč deželnega pomena. Med leti 1548—1562 so nastale v Mariboru 4 bastije oziroma bastioni: Koroška 1552, obe vodni 1555 in Grajska z vzhodno ploščadjo 1562. Vsa ta dela je načrtoval in nadziral Domenico de Lalio, vodili pa so jih Andrea de Lalio do konca leta 1557, Valentin Treveno do konca leta 1559 in Pietro Antonio Pigrato vsaj do konca leta 1565, pri čemer je Treveno od leta 1550 delal kot polir pri Andreju de Lalio, Pigrato pa od pomladi 1558 pri Trevenu.^^ Italijanske utrdbe so zaščitile zlasti Koroška vrata, dostop do južne mestne stranice ter Graška vrata in severovzhodni mestni'ogal, kateremu se je posvetila glavna pozornost. Slabše utrjen je ostal severozahodni del me- sta, ki je obdržal star ogalni okrogli stolp, ter vzhodna in zahodna mestna stranica, ki bi potrebovali vsaj po en bastion, pa ga je vzhodna dobila šele po sredi 17. stoletja v obliki Lehmanove bastije, zahodna pa se je morala zadovoljiti s staro, obrambno uspo- sobljeno Lubejevo hišo. Pozneje so nastali še mestni rotovž 1565, kvartirna hiša v sedanji Orožnovi ulici in dvonadstropen grad pod- kvastega tlorisa na Piramidi, ki je po letu 1565 zamenjal starega, leta 1528 pogorelega. Ta je bil za Maribor, ki je ob koncu 15. sto- letja štel okoli 190 hiš in okoli 1100 prebival- cev, vedno le sekimdarnega obrambnega po- mena. Ptuj,!* Iji jg pred letom 1258 postal mesto, je sredi 15. stoletja štel okoli 150 hiš in 900 prebivalcev. Ker je bil poleg Varaždina, Radgone in Maribora najpomembnejša trd- njava srednjega Podravja, so mesto in grad utrjevali že leta 1527 za 2000 gld in med leti 1530—1538 za 5000 gld, sistematično pa utrdili med leti 1549—1597. Delo sta v prvi fazi med leti 1549—1559 vodila Gianmaria de Lalio in Antonio de la Porta de Riva, v drugi fazi med leti 1564—1584 brata Tebaldi, Salust Peruzzi, Hieronim Arcanat in Giuseppe Vin- tana, v tretji pa Francesco Marmoro in Ce- sare Porta med leti 1584 in okoli 1600. V tem času je Ptuj dejansko zamenjal svojo srednjeveško utrjenost z renesančno, ki je obnovljena v letih 1664, 1704 in 1759 doča- kala 1. polovico 19. stol., ko se je začelo nje- no rušenje, ki se je dejansko končalo leta 1931 z odstranitvijo minoritske bastije. Ohranjeno arhivsko gradivo nam omogoča rekonstruk- cijo tega dogajanja. Gre predvsem za zidavo obeh bastij, ki sta mesto zaščitili z vzhodne, najbolj ranljive, ter od grajske utrdbe najbolj oddaljene mestne strani. Tako ime- novana Spodnja ali Minori tska bastij a je na- stala v letih 1549—1551, čeprav je bila do- končana in opremljena šele leta 1555. Tako imenovana Gornja bastij a pa je nastala v letih 1555—1559, a dokončana in opremljena še ni bila niti leta 1575. Ta bastija, ki je bila mnogo večja od minori tske, je predstavljala glavno mestno utrdbo, ki je po svoji grad- beni zahtevnosti in zato tudi po stroških pre- cej presegala finančne zmogljivosti Ptuja. Sočasno so obnovili tudi ostale mestne utrd- be, ki so jih deloma na novo zgradili ali pa vsaj temeljito prezidali. Načrte za obravna- vana utrdbena dela je napravil superinten- dent Domenico de Lalio, gradbišče pa je skozi vsa omenjena leta vodil njegov brat Gianmaria (Hans) de Lalio, ki so mu po- magali Antonio de la Porta de Riva, Gio- vanni Benedetto de la Porta de Riva, Anto- nio Spaniol, Jacopo Paracca, Antonio Cassin, Francesco Vagat, Gianbatista Walch, Pietro Cartone in drugi, pa tudi precej domačih gradbenikov in zidarjev: Stefan Bratec, moj- ster Pemhard, Ivan Malic, Erhard Pämer, Hans Ferber, mojster Peter, Jernej Peitler, Tomaž Ritzinger itd. Arhivski podatki, ki le redko govore o samih gradbenih objektih, nam dobro predstavljajo organizacijsko raz- sežnost gradbišč pa tudi materialne in zlasti finančne težave, s katerimi so se morali or- ganizatorji gradnje in njeni izvajalci spo- prijemati. Z nastopom vlade nadvojvode Karla se je izgradnja Ptuja prenesla na grajski kom- pleks in se še velikopotezne j e nadaljevala. Posebno je skrbel za Ptuj Francesco Tebaldi (1564—1569), ki se je tu celo občasno naselil. Sledili so mu Salust Peruzzi (1569—1572), Hieronim Arcanat (1573—1575) in Giuseppe Vintana (1576—1584). Za časa Francesca Mar- mora (1584—1594) in Cesara Porta (1595 do 1597) so nastala Nova ali Spehasta vrata. Marmorov sin Jacopo je postavil v letih 1586 do 1588 proviantno hišo, pri čemer mu je pomagal kamnosek Marcantonio Canaval di Lancio. Zgradil se je mestni stolp. Od sočas- nih domačih gradbenikov je omembe vreden KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 30 1982 _9 Sebastian Duras, ki je bil v deželnoknežji službi, zato smemo domnevati, da je bil za- poslen zlasti pri gradbenih delih na gradu. V prvi fazi so bili izdelani velik polkrožen Dravski stolp (1551), eskarpasta kurtina in oba stolpa pri dominikancih (1553), prezidan Smodniški in obzidan Župnijski stolp ter zgrajeni obe kazematirani bastiji pri minori- tih (1549—1551) in pri Pivskih, Spehastih ali Novih vratih (1555—1559) ter modernizirana Ogrska vrata. V drugi fazi je grad doživel bistvene spre- membe, saj so mu obrnili funkcionalno os. Dobil je južno, notranjo in večino vzhodne bastij e, vse tri portale (oba Karlova in Pe- ruzzijevega) in močne kazemate, grajsko je- dro pa novo obzidje, veliko stopnišče, slopa- sto-stebriščne dvoriščne arkade in vzhodni podaljšek severnega trakta. V tretji fazi so nastala Spehasta ali Nova vrata, nato deželna proviantna hiša na mestu treh odstranjenih meščanskih hiš in končno mestni stolp, ki je bil dokončan šele v za- četku 17. stoletja. Kolikor je mogoče iz arhivskih podatkov ugotoviti, so tako v Mariboru kot Ptuju naj- prej modernizirali mestne utrdbe in šele nato gradova, v Brežicah pa ravno obratno. Ob tem so gradova v Brežicah in Ptuju vklju- čili v mestni utrdbeni sistem kot njuni naj- trdnejši obrambni točki, grad v Mariboru pa dejansko izločili iz mestnega obrambnega si- stema s tem, da so mu pustili le funkcijo utr- jene opazovalnice. Pri vseh treh mestih pa so poleg obzidnih fortifikacij igrali pomemb- no vlogo tudi drugi veliki objekti: v Brežicah grad, v Mariboru minoritski samostan in mestni grad, v Ptuju pa dominikanski in mi- noritski samostan.** Od mest drugega obrambnega plana je naj- prej treba omeniti Celje,!^ ki je leta 1451 po- stalo mesto, ter do leta 1473 dobilo pravo- kotno obzidje obsega 450 X 350 m z 8 okrog- limi in polokroglimi stolpi, za katerim je v okoli 100 hišah živelo okoli 600 prebivalcev. Po izumrtju Celjskih grofov se je mesto po- časneje razvijalo, vendar je uspelo leta 1492 odbiti turški napad. Turška nevarnost je po- vzročila pospešeno modernizacijo mestnih utrdb. Ker pa je bilo Celje kot trdnjava dru- gotnega pomena, se ga je italijanska grad- bena dejavnost dotaknila sicer zgodaj, vendar bolj mimogrede. Vsekakor je že leta 1529 tu deloval mojster Antonio ter sta leta 1530 in 1540 nastali obe renesančni utrdbi z eskarp- nim zidovjem in barbakanom pri Graških vratih ter s cvingerjem in mitnico pri Ljub- ljanskih vratih. Oba portala iz let 1541 in 1548 na Tomšičevem trgu 13 sta zagotovo italijanska klesarska izdelka. To hišo z lepimi stebriščnimi arkadami na dvoriščni strani je morda zgradil Corrado Vintana iz Gradiške (oče Giuseppa), ki je nekaj časa živel in deloval v Celju. V letih 1566—1586 sta oba gradova (gornjega in mestnega) obnavljala gradbena mojstra Francesco de Lugano iz Ljubljane in Daniel Nastinger iz Celja, ki se mu je leta 1578 pridružil Gothardt Crann. Ormož,!^ ki je leta 1331 postal mesto, je obdajalo obzidje z Gornjimi in Spodnjimi mestnimi vrati. Na severu in zahodu je po- tekalo večinoma po starem ilirskem nasipu, na jugu ob robu platoja nad Dravo, na vzhodu pa ob naravni vendar umetno do- delani kotanji, ki ločuje mesto od grajskega kompleksa in vodi cesto k staremu drav- skemu brodišču. Močno utrjeni grad je delo- val kot samostojna utrdba ter branil mesto z vzhodne strani, obenem pa tudi kontroliral cesto, ki je ob njegovi severni strani vodila proti Središču in dalje na Hrvaško. Mesto je trpelo v madžarskih in turških vojnah le- ta 1487, 1529 in 1532, vendar je bilo vsako- krat obnovljeno. Leta 1504 so utrdili njegovo zahodno stranico s pozidavo frančiškanskega samostana, leta 1540 pa njegovo severno stra- nico vzdolž cerkvenega kompleksa in vzhod- na mestna vrata. Mesto je v tem času (1542) štelo okoli 30 hiš in 180 prebivalcev. Slovenska Bistrica,i'' ki je leta 1309 postala mesto in 30 let pozneje dobila pravice drugih deželnoknežjih mest, je že v 15. stoletju bila upoštevanja vredna trdnjava, ki pa je zaradi manjše gospodarske osnove počasneje celila svoje vojne rane kot sosednja Maribor in Ptuj. Tako so bile še leta 1487 opazne po- škodbe iz vojnih let 1446 in 1469 ter leta 1543 one od turške oblege leta 1529. Takrat je mesto štelo okoli 70 hiš z okoli 420 pre- bivalci. Zaradi stalne turške nevarnosti so mesto in grad, ki je bil vključen v severo- zahodni ogal mestnega obrambnega sistema, med leti 1550 in 1590 z deželno pomočjo po- stopoma utrdili in za to porabili preko 6000 gld. Pozidali so oba južna ogalna stolpa, po- pravili obzidje in oboje glavnih mestnih vrat, poglobili jarek ter učvrstili grad. Slovenj Gradec^^ jg ^.a. deželno obrambo gotovo najmanj pomemben, zanimiv pa kot zaporna postojanka za Koroško. Mesto je postal že pred letom 1267 ter je premogel obzidje z jarkom in z dvoje mestnih vrat. Do leta 1335 oziroma 1363 je opravljal funkcijo vicedomskega središča oglejske en- klave, ki je leta 1407 prešla v sklop Štajer- ske. Vendar je mesto šele do leta 1440 ozi- roma 1455 dobilo vse mestne pravice. Turki so mesto oplenili leta 1471, Madžari 1489, pogorelo pa je leta 1509. Okoli leta 1470 je upravnik Schulthäusinger postavil v severo- 10 KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 30 1982 zahodnem delu mesta močan stolp, ki so ga leta 1493 predelali v mestni grad. Leta 1547 je mesto štelo 43 hiš in okoli 260 prebival- cev. Nosilci vsega naštetega gradbenega do- gajanja so seveda bili pretežno italijanski zidarji, klesarji in drugi gradbeni umetniki, ki so sledili potrebam časa, eni neposredno, drugi posredno, vendar organizirano preko superintendanture v Gradcu. Vse kaže, da so se prvi italijanski utrdbeniki pojavili v naših krajih kmalu po letu 1508, ko so Habs- buržani dobili Goriško grofijo, 1519, ko je Ferdinand I. uvedel romanizirani dvor na Dunaju, oziroma 1527, ko so Habsburžani postali neposredni turški mejaši in se je aktualiziral problem obrambe pred njimi. Usode meje ni bilo več mogoče prepuščati obrambni sposobnosti posameznih fevdalcev, temveč so morale skrb zanjo prevzeti pri- zadete dežele, predvsem Štajerska in Kranj- ska. Ze leta 1531 se je ustvarila Vojna kra- jina z enotnim poveljstvom, ki pa se je leta 1544 razdelilo v slavonski in hrvatski del s samostojnima poveljnikoma v Varaždinu in Sisku, pozneje pa tudi v Sen ju. Ker so bila obmejna mesta in trdnjave obrambno zasta- rele in je bila potrebna hitra intervencija, so tu lahko pomagali le Italijani, ki so doma razvili takrat najnaprednejšo obrambno ar- hitekturo, prilagojeno uporabi težkega strel- nega orožja.!^ Prva sta prišla Simon iz Firenc na Dunaj in družina Walch iz Coma v Gradec. Njim so sledili še mnogi drugi, ki so vsaj med leti 1550 in 1620 več dajali kot sprejemali in šele po razpustu notranjeavstrijskega gra- škega dvora leta 1619 začeli zgubljati na pomenu. Poleg gradbenikov in klesarjev so živeli in delovali na Štajerskem tudi drugi umetniki, vendar je bila gradbena dejav- nost najvažnejša, saj je ustvarila najpo- membnejše priče takratne italijanske dejav- nosti pri nas. Spomladi 1529 so se zbrali na posvetu v Brežicah cesarski gradbenik Jurij Dispatio iz Marana pri Roveretu ter gradbeni mojstri Antonio iz Celja, Martin iz Bellinzone in Volbenk Duh iz Senja. Prvi je pripravil na- črte za utrdbo, drugi je opravil meritve, tretji pa je prevzel gradnjo, se preselil v Brežice ter tu živel in deloval do svoje smrti jeseni 1557. Pri delih na gradu, ki so v prvi fazi trajala do leta 1551, so mu pomagali do- mači zidarski pomočnik Anzelm Plank in v Krškem živeči zidarski mojster Benedetto della Tore (Benedikt, Bedenik, Vedenik). Leta 1553 se je v Brežicah pojavil Andrea de Lalio, ki je sicer vodil utrdbena dela v Mariboru, ter vodil dela na gradu in pri mestnem obzidju do jeseni 1557. Pomagali so mu domači zidarski mojstri: Peter, Avguštin, Hans (Janže), Italijan Domenico Wallich (ki se je leta 1557 preselil v Krško in postal tamkajšen meščan), Bernard (de la Porta) de Riva (Ruef, Ruff), Hans Ladiš in kamnosek Simeon iz Vidma pri Sent Rupertu. Leta 1556 se pojavi Gianmaria (Hans) de Lalio, vodja utrdbenih del v Ptuju in Varaždinu, ki deluje v Brežicah do poletja 1558. Sočasno prevzame polirske posle mojster Jernej iz Albriese, ki ostane v Brežicah do jeseni 1560. Leta 1557 se pojavita zidarski pomočnik Baptista (Italijan?) in domači zidarski moj- ster Martin Omerzel, leta 1558 Jernejev brat Antoni iz Albriese in Gianbatista Walch, leta 1559 zidar Gregor iz Novega mesta, leta 1560 polir Valentin Treveno s pomočinkom Antonijem, ki je prišel iz Maribora, in Vede- nikov pomočnik Jakob, leta 1564 zidar Simon, Ladišev brat Janže (Hans) in leta 1568 zidar Andrej Zaichen. Kot se da iz naštetih imen razbrati, je med leti 1530 in 1568 delovalo v Brežicah mnogo zidarjev in kamnosekov, med katerimi je bilo vsaj polovica Italija- nov, ki so pri utrdbenih delih igrali odlo- čujočo vlogo, segajočo od vodilne Domenica de Lalla, mimo njegovih bratov Andrea in Gianmarie de Lalia do polirskih Jerneja Albriesa in Valentina Trevena ter zidarskih Bernarda de Rive, Domenica Wallicha, Be- nedetta della Tore, Antonija Albriesa in Gianbatista Walcha. Torej pisana plejada gradbenikov, zidarjev in kamnosekov, o ka- terih dejavnosti je govor v drugem sestavku. Tudi mariborsko gradbišče je pritegnilo vrsto italijanskih gradbenikov, na katerih za- četku so se leta 1549 pojavili mojster Andrea de Lalio (de Lago, de Layo), polir Valentin Treveno iz Lugana (Valtan de Troyan, Val- than von Treffen, Valtheim, Waltein, Tro- ven, Traveno itd.) in domačin Pemhard (Bernard), ki so se mu leta 1554 pridružili Jakob Prezl in Lovrenc Ruckhenstein, leta 1557 Marko de Lalio (Marks de Layo) in leta 1558 Pietro Antonio de Pigrato, nakar arhivalije umolknejo. Vse kaže, da je med mestom in Treveno prišlo ob koncu leta 1559 do spora, saj je Traveno spomladi 1560 že prevzel gradbena dela v Brežicah, kjer je najbrž leta 1564 umrl, saj se v naslednji gradbeni sezoni ne pojavlja več, pač pa se junija 1565 omenja kot že dlje časa pokojni. Njegovo vodstveno mesto v Mariboru je pre- vzel Pietro Antonio de Pigrato, ki se je sem priselil iz Gradca. Spomladi leta 1564 je utrdbena dela v Mariboru prekontroliral su- perintendant Francesco Tebaldi. Iz poveda- nega spoznamo, da so se utrdbena dela v Mariboru v glavnem odvijala med leti 1549 KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 30 1982 11 in 1562, da jih je ves čas načrtoval in nad- ziral Domenico de Lalio, vodil pa Andrea de Lalio do konca leta 1557, Valentin Treveno do konca leta 1559 in Pietro Antonio de Pigrato vsaj do konca leta 1565, pri čemer je Valentin Treveno od leta 1550 dalje delal kot polir pri Andreju de Lalio, Pietro Anto- nio de Pigrato pa od pomladi 1558 pri Valen- tinu Trevenu. Poleg opisanih treh vodilnih gradbenikov je sodelovalo seveda še več ita- lijanskih in domačih zidarskih mojstrov kot Bernard, Jakob Prezl, Lovrenc Ruckhenstein, Marks de Lalio in še kdo. V Ptuju se je začelo s sistematičnim utr- jevanjem mesta leta 1549. Domenico de Lalio, ki je prej pripravil načrte, je leta 1550 sklenil pogodbe s kamnoseki, vodstvo del pa prepustil bratu Gianmariji (Hansu) de Laliju in polirju kamnoseku Jacopu Paracci, kate- rima so se kmalu pridružili zidar Batista, domačin Stefan Bratez, Francesco Vagat iz Vičave in Žiga Forlan, leta 1553 Hans Bene- dikt de la Porta (de Riva) in domačin Pern- hard, leta 1555 Antonio Cassin in Pietro Carlone, leta 1556 Antonio (de la Porta) de Riva in Antonio Spanici, leta 1557 domačin Jernej Peltier in leta 1559 mojster Peter. Občasno se je v Ptuju mudil tudi Gianba- tista Walch, ki smo ga že srečali prej v Mariboru in pozneje v Brežicah. Od superintendantov je Domenico de Lalio med leti 1548—1563 večkrat inšpiciral vsa tri mesta, Francesco Tebaldi leta 1564 Ma- ribor in Ptuj ter 1569 Brežice, Salust Peruzzi leta 1570 Ptuj, Francesco Marmero s sinom Jacopom in kamnosekom Marcantonijem Ca- navalom di Lancio pa med leti 1586—1588 pogosto Ptuj.^ Kratka omemba delujočih italijanskih gradbenikov nima analitičnega, temveč le statističen namen, saj želi prikazati predvsem dejavnost pomembnejših med njimi: bratov de Lalio, bratov de Albrieso, Valentina Tre- vena, članov družine Wallich, članov družine de la Porta de Riva, Salusta Peruzzija, čla- nov družine Marmoro in Pietra Antonia de Pigrata, poznejšega tvorca protestantske mo- lilnice V Govčah pri Žalcu. Sestavek lahko zaključimo z ugotovitvijo, da je naše gradbeništvo v 2. polovici 16. stoletja močno italianizirano in da so itali- janski gradbeniki s svojim snovanjem in delom pomagali ustvarjati kulturno podobo takratnega časa na slovenskem Štajerskem. Kolikšen je bil ta prispevek, bodo seveda ugotovile šele nadaljnje in podrobnejše raz- iskave. Sestavek je zgolj informativnega zna- čaja ter poskuša pregledno predstaviti ob- sežno materijo, kolikor nam je doslej znana in deloma obdelana. OPOMBE 1. Andžela Horvat: Izmedžu gotike i baroka. Umjetnost kontinentalnog dijela Hrvatske od oko 1500 do oko 1700. Zagreb 1975. — 2. Ivan Komelj: Utrdbena arhitektura 16. stoletja v Sloveniji. ZUZ NV 7/19 65. p. 73—92; Nace Sumi: Arhitek- tura 16. stoletja na Slovenskem. Ljubljana 1966. — 3. Rochus Kohlbach: Steirische Baumeister, Graz 1961. — 4. Milan Kruhek: Postanak i razvoj tvrdžave i grada Karlovca, Karlovac 1579—1979. Zbornik. Karlovac 1979. p. 81—104. — 5. Franc Oto Roth: Eine Brandlegung in der Festung Karl- stadt im Türkenkriegsjähr 1692. Mitteilungen d. Strmk. Landesarchives 27/1977. p. 67—80. — 6. Jožo Koropec: Brežice v srednjem veku. CZN NV 12/1978. p. 93—116. — 7. Jože Curk: Gradbena zgodovina gradu in mesta Brežice ter arhivska študija o njunem utrjevanju v 16. stoletju. Tip- kopis v Posavskem muzeju v Brežicah. Ljublja- na 1979 in 1980. 100 str. — 8. Štajerski deželni arhiv v Gradcu: fond Militarla, enote: 39, 58, 71, 72, 73 in 74. — 9. Jože Curk: Maribor, urbanistič- no-gradbeni zgodovinski oris. CZN NV 2/1966 p. 63—95 in 4/1968 p. 83—105. Jože Curk: Maribor- sko mestno obzidje posebno v 16. stoletju. CZN NV 16/1980 p. 90—108. Karel Pisec: Utrdbena ra- bota mariborska. Kronika 27/1979 p. 81—94. — 10. O srednjeveških zasnovah Ptuja in Maribora. CZN NV 11/1975 p. 183—212. Jože Curk: Oris gradbene zgodovine nekdanjega minoritskega sa- mostana in žičkega dvora v Mariboru. CZN NV 13/1977 p. 117—130. — 11. Štajerski deželni arhiv v Gradcu: fond Militarla, enote: 39, 57, 59, 62. — 12. Iva in Jože Curk: Ptuj. MK. Ljubljana 1970. — 13. Štajerski deželni arhiv v Gradcu: fond Mi- litaria, enote: 39, 58, 59, 60, 61 in 62. — 14. Jože Curk: O utrjevanju Ptuja v sredini 16. stoletja. CZN NV 16/1980. p. 109—130. Mira Ilijanič: Neko- liko podataka o vezama Ptuja i Varaždina u 16. i 17. stolječu. Ptujski zbornik IV. Maribor 1975. p. 289—294. — 15. Janko Orožen: Zgodovina Celja in okolice I. in II. Celje 1971 in 1974. Jože Curk: Celje, urbanistično-gradbeni zgodovinski oris. CZ 1963 p. 5—44. — 16. Ormož skozi stolet- ja. Zbornik. Maribor 1973. — 17. Jože Koropec: Slovenj ebistriški svet v luči prvih deželnoknež- jih urbarjev. Kronika 5/1957 p. 20—25. Jože Ko- ropec: Slovenjebistriški svet v 14. in 15. stolet- ju. Kronika 13/1965 p. 156—164.— 18. Jože Koro- pec: Srednjeveško gospostvo Slovenj Gradec. CZN NV 14/1978 p. 16—32. — 19. Jože Curk: Delež ita- lijanskih gradbenikov na Štajerskem v 16. in 17. stoletju. ZUZ NV 7/1965. p. 37—72. Mira Ilijanič: Der Baumeister Dominico de Lalio und sein Kreis an der Windischen Grenze. Siedlimg, Macht und Wirtschaft. Festschrift Fritz Posch. Veröffentli- chungen d. Strmk. Landesarchives 12. Graz 1981. p. 369—379. Reiner Puschnig: Varaždin und seine Nachbarfestimgen im Jahre 1594. — Godišnjak gradskog muzeja Varaždin. Zv. 4. Varaždin 1970. p. 41—59. —20. Jože Curk: Vloga italijanskih re- nesančnih utrdbenih mojstrov v gradbeni zgodo- vini Slovenske Štajerske. Tipkopis na Raziskoval- ni skupnosti Slovenije. Ljubljana 1976 in 1977. 65 str.