Nemškntarija na Koroškem in Štajarskem z nemškira šnlvereinora vrert. Govor državnoga poslanca dr. Gregnreca v diž. zbnru, dne 3. inaja 1888. (Po stenografnem ssapisniku.) (Daljc.) Nemški šulverein prime še jedenkrat za mošnjo ter jo položi pred učitelje na aloven akih šolab ponudivši jim rčastni dar". (Cujte. čujte! na desni. Poslanec dr. Vitezic — lepi ,,(";aatni darovl" to!) Pravi: kaj hooete imeti, da še marljiveje, pridneje in trdueje nemakutarite, nfgo do sedaj ? To spominja človeka na znani prizor ali pogovor farizojev z Judežera Iškarijotom. Ta je pritrdil in prodal Kriata Gospoda za 30 arcbrnikov, a nckateri učitelji na alovenskih Ijudskili aolah, kakor Slovenci pravijo, takšoi rJudeževi denar" prejeinajo od nemškega šulvereiua v zneaku od 30 do 100 fl. Kaj morajo za to atoriti ? To hočem na posebnem slučaji pokazati. Na Vojniku, ponemčeno Hocbenegg, nahaja se aola atirirazredaica. Skoro vai otroci ao alovcnaki. Vodja one šole px*ejerua 100 gld. na leto od nemškega šulvereina kot ,,castni dar". Nedavno mu je deželui šoleki svet z naredbo, o katerej ae je v tej vi?oki zbornici že govorilo, ukazal aemški jezik, račnnstvo in telovadatvo učiti v uemškem poučncm jeziku. Toda šulvereinska ,,ebrengabe" pouzroči, da oni Vojniški pedagog v svojem razredu poučuje v nemščini—vse predmete. (Čujte. čujte, na desni.) Na ta način prelomi ta učitelj aleharni aolaki dan odredbo svoje predpostavljene mu šolske olilasti in ob jednem greši zoper državni oanovni zakon, kateri zvesto in sveto izpolnjevati je v prisegi za alužbo sloveano obljnbil. Nemški šulverein torej deleč ,,častne darove" ali ,,ebrengabe" zapeljuje naše učitelje v nepokorščino. da se pregreaijo zoper državni oanovni zakon in se izneverijo dolžnoati, katero so izpolnjevati prisegli. Gospoda moja! To žali uravnost! Ako je kedaj lepa beseda slabo dejanje prikrivala, tukaj je to gotovo. Učitelj bi naj zatajil svojo narodnost, nje otroke phal gertnanizaciji v žrelo izVeverjajoč ae avetej priaegi — zavoljo šulvereinskega denarja! Mislim, da to ni ^čaatni dar" ali ,,ehrengabe", marveč to je ,,aramotni daru ali ,,acbaudgabe", sramota za tiatega, kateri da. aratnota za onega, ki prejme. (Zelo resnično! na desni). Kaj pa reoejo tukaj c. kr. šolske oblaati? Molčijo in molčeč potrjujejo tako zelo odkrito vršece ae podmitovanjo in napeljevanje učiteljev, da prelomijo aveto prisego in so nepokorni državnim osaovnim zakonom. Vae zaupanje v javne sole mora izgubiti naae prebivalatvo, zlaati alovansko. Kaj bi rekel vojni minister, ako bi privatuo društvo, dobivajoč denarjev, recimo iz Italije ali Ruaije, podmitovalo c. kr. oficirje, da se izneverijo avojej priaegi ? Tega bi nikakor ne trpel! Opozorim še na jeduo poaledico ! Nemcem je na voljo dauo, na Prusko po denarje hoditi za svoj nemški šulverein. No, tedaj pa tudi nema nibče braniti, ako bi tudi naši Italijani biteli z mošnjo na Laško, Rurauni v Bukurešt, a Slovani v Beligrad ali — v Moskvo. Kakani prizor bi tedaj dajali avstrijski narodi Evropi? Nevolja mi trga arce, kedar pomisliin, da se kaj takšuega pri nas godi v pričo c. kr. šolskili nadzornih uradov ter se vrši tako ostudna germanizacija. tako neapodobno barantanje z deco, ljudmi, dusami. Zgodovina nani priea, kako ao nekdaj Turki ropali krščanske otroke, da so jih doma pretvorili v moliamedaiH', jauioare in. Turke. Madjari kupujejo ubogib alovaških stariaev otroke, premeatijo jih v magjarske \asi in trge, kj<?r jili pomadjarijo; in ove Turke in Madjare poanema pri uaa v Avstriji nemški šulverein! Mislim, da je to za nemški, 60 milijonov broječi mogočni in alavni naiod malo dostojno. (Dobro, dobro na deeni.) Cesarski nameatnik Salzburški pozdravljal je v imenu vlade šulverein, ko je ta ondu obhajal avoj občni zbor. (Čujte! čujte, na desni.) Nam Slovanom ae je to prav čudno zdelo. (Zelo resnično!) Gospod namestnik je takrat izražal nadejo. da ai bode nemški šulverein tudi za (avstrijsko) državo zaalug nabiral in za njene kulturne naloge. Ako miali namestnik pri teli kulturnib nalogah na ponemčevanje Slovanov, morem mu pristaviti še dva druga ali še više poataviti nad njega. To sta predaednika deželnih šolskih svetov v Gradci in Celovci. Zlasti pa je tukaj vse hvale vreden cesaraki namestnik v Gradci kot predsednik deželnemu šolakemu svetu štajarskemu. Kajti česar Slovencem nemškutarji ne morejo izciganiti, nemaki šulverein ne odkupiti, to umeta omenjena gospoda s avojimi šolskimi nadzorniki izžmikati. Govorilo se je že tukaj, kako je zabranil alovenakemu okrajaemu zaatopu Ptujskemu začeti poslovati, da so med tem atari nemško liberalni okrajni zastopiiiki iz aebe izvolili na 6 let novi okrajni šolski svet. Namestnik akušal je opravičiti se v deželnem zboru štajarskem. Rekel je, da še ugovori zoper volitev novih okrajnih zatopnikov niao vsi rešeni po rednih prizivnih uradib. Vendar to ni reanično, in le izgovarjanje v zadregah. Takšni ugovori morajo o pravem, po zakonu določenem času biti uloženi in rešeni. Ko preteče v zakonu določeni obrok, ne smejo se ne ulagati ne reševati. Mene ao tako poučili, da so vsi uloženi rekurzi že lani nieseca oktobra bili rešeni in zatorej namestnik letos meaeca januvarja ni mogel lehko reči, da še stvar ni pri kraji. (Dalje prih )