Poetika poikilije
Kajetan Gantar
Rusjanov trg 6, SI-1000 Ljubljana kajetan.gantar@siol.net
V pozni antiki so se sčasoma uveljavljala načela, ki so v očitnem nasprotju z aksiomi Aristotelove Poetike. V ta sklop sodi poetika poikilije, ki teži k idealu bujne raznolikosti, kar je v nasprotju z Aristotelovim poudarjanjem enosti in enostavnosti. Te težnje kulminirajo v Nonnovem giga-epu Dionisyaka Odmeve takšne poetike zasledimo lahko tudi v takratni prozi, zlasti v zgodovinopisju, kot je lepo razvidno iz uvodov k Polibijevim, Diodorovim in Prokopijevim zgodovinskim spisom.
Ključne besede: antična poetika / poikilija / starogrška epika / Nonos / Ep o Dionizu / starogrško zgodovinopisje
Znano je, kako velika sta bila veljava in ugled Aristotelove Poetike v vseh časih od antike do danes, kako močno je Poetika vplivala na razvoj literarnih znanosti, literarne teorije in kritike. Pri nas se tega najbrž noben literarni zgodovinar in kritik ni tako zelo zavedal kot naš jubilant Janko Kos, ki se že v svojem prvencu, v svoji prvi objavljeni kritiki leta 1951 z naslovom »Zapiski s svinčnikom«, na številnih mestih opira na Aristotelovo Poetiko.1 Tudi v poznejših kritikah, polemikah in člankih se z vedno večjim spoštovanjem vrača k Aristotelu.2 To njegovo spoštovanje ni slepo in brezpogojno, saj zna hkrati opozoriti tudi na »bele lise« in omejenosti Aristotelove Poetike. Tako npr. v enem poglavij drugega zvezka leksikalne serije Literatura, v katerem je sicer precej spoštljivih omemb in interpretacij Aristotelove Poetike, naravnost zapiše, da je »Aristotelova razmejitev literarnega območja v svoji prvotni podobi za sodobno literarno vedo neprimerna in neaktualna.«3
Janku Kosu je v občudovanju Aristotelove Poetike blizu Lessing, ki je njen pomen prav tako ali še bolj poudarjal, saj jo je primerjal z vlogo, kakršno imajo Evklidovi Elementi v matematiki. Vendar so tudi Evklidovi Elementi, kot je znano, pozneje izgubili svoj absolutni dominantni položaj, saj se je v matematiki po Gaussu in Lobačevskem začela čedalje bolj uveljavljati tudi »neevlidska geometrija«.4
Pa pustimo to vzporednico ob strani. Z njo sem hotel le poudariti, da so se podobno, kot se je ob Evklidovih Elementih pojavila »neevklidska geometrija«, tudi v literarnih vedah polagoma pojavljali in uveljavljali kriteriji, ki se zdijo nezdružljivi z Aristotelovo Poetiko. Tako je npr. v prejšnjem
stoletju nemški kritik in pesnik Bertolt Brecht zasnoval nekaj, kar je sam označeval kot »nearistotelsko poetiko«,5 in tega ni le teoretično utemeljeval, ampak tudi praktično udejanjal na sodobnih odrih.6
Toda odkloni od Aristotelove Poetike se niso začeli šele z Brechtom, ampak je do njih prihajalo že v antiki. Že v antičnih literarnih razpravah in polemikah srečujemo poskuse, kako zaobiti Aristotelovo Poetiko, kako razvrednotiti njena izhodišča in načela. Ali če ostanemo pri vzporednici s terminologijo Evklidovih Elementov, že antika se sooči s poskusi, kako zanikati aksiome, na katerih temelji Aristotelova Poetika.
Kot temeljni aksiom, iz katerega so izpeljana vsa druga načela, postulati in kriteriji Poetike (kamor sodi npr. pojem mimesis in vse, kar iz njega sledi), lahko označimo načelo o organski enovitosti pesniške umetnine. Gre za predpostavko, da mora biti vsaka resnična pesniška umetnina zroov ev okov, živ organizem, organska enota in celota, od katere ne moreš nič odvzeti, v njej ničesar premakniti in ničesar dodati, ne da bi s tem porušil njeno organsko enovitost in celovitost. »Če premakneš ali odvzameš en sam del, se celota zruši in zrahlja. Če pa prisotnost ali odsotnost nečesa v dejanju nič ne spremeni, tedaj to sploh ni integralen del celote« (1451a 34/5).7
Ta aksiom ima svoje zametke že pri Platonu, kjer pa se ne nanaša samo na poezijo, ampak na govor nasploh. Tako npr. v Platonovem dialogu Fajdros (264 c) beremo, da mora biti vsak govor zgrajen kot živo bitje (roonsp zroov), imeti mora svoje telo, ne sme biti ne brez glave in ne brez nog.
To načelo je pozneje — vsaj posredno, pod vplivom akademske in pe-ripatetske tradicije — povzel Horacij v svojem Pismu o pesništvu. »denique sit quodvis, simplex dumtaxat et unum« (Epist. 2,3,23). Vendar je Horacij drugi Aristotelov atribut pesemskega organizma (okov) izpustil oziroma ga je nadomestil s pridevniklom simplex, kar ni zgolj slučaj.
Latinski simplex namreč pomensko ustreza grškemu izrazu ankoVv. To pa je pojem, ki je imel v antični poetiki nadvse pomembno vlogo, ki je nikakor ne gre podcenjevati.
Kajti temeljni aksiom Aristotelove Poetike o organski enovitosti in celovitosti sleherne pesniške umetnine, o njeni enotnosti in enostavnosti, pri poznejših antičnih pesnikih in literatih, kritikih in filologih ni bil vedno brez pridržkov sprejet kot nekaj, kar je samo po sebi umevno.
Oglejmo si najprej, kaj pravzaprav pomeni ev in arckouv, kaj pomeni dvojica simplex et unum\
Če hočemo dobiti jasen odgovor na to vprašanje, si moramo še prej ogledati, kaj se pojavlja kot nasprotje enega in drugega.
Nasprotje enega ali enovitosti (ev) je mnogo ali mnogoterost (rcokka). Nasprotje enostavnega ali enostavnosti (simplex, arikovv) pa je rcoudkov ali nornkia.
Gre za izraz, čigar bogato pomensko paleto je z vsemi pomenskimi odtenki v moderne jezike težko ali skoraj nemogoče prevesti z eno samo besedo; v slovenščini bi bila to lahko pestrost, raznovrstnost, raznoterost, spremenljivost, raznolikost, pisanost, lahko tudi bujnost.
Nasprotja med arc^očiv in rcoud^ov pridejo pri Platonu in pri Aristotelu zelo pogosto do izraza, in to ne le v filozofskih razpravah, ampak tudi v odnosu do jezikovnega izražanja. Tako npr. v Platonovem dialogu Fajdros beremo (277 c), kako narava najde in daje vsaki duši ustrezen govor: raznolikim dušam daje raznolike govore, enostavnim dušam pa enostavne govore (noiKi^n ^ev rcora^out; yu%f ... SiSout; ^oyout;, arctarut; Se arc^j).
Zdi se, da so pojmi pestrosti, pisanosti, raznovrstnosti, raznolikosti itd. sprva vrednostno nevtralni, oziroma da na estetski ravni predstavljajo nekaj pozitivnega.
Pri Homerju je pridevnik noixi^ov pogost atribut za nekaj zelo lepega, skorajda sinonim za lepoto: boginja Atena je oblečena v pisano vezeno dolgo haljo,8 v Nestorjevem šotoru se nad ležiščem blešči raznovrstna bojna oprema,9 ko se Patroklos odpravlja v zadnji pogubni boj, »z oklepom kovinskim pokrije široke si prsi, pisan je, zvezde krase ga .. .«10 Podobno je tudi v najstarejših ohranjenih odlomkih grške proze. Tako dobi nevesta v Ferekidovem fragmentu o svatbi med Zevsom in Zemljo (Hthonijo) za poročno darilo velik lep plašč, ki ga njen ženin Zevs popestri tako, da vanj vriše (noiKiUsi) Zemljo in Okean in domovje Okeana: ipapog ^sya ts Kal Ka^ov Kal ¿v aiiiro rcomAAsi rjv Kal 'Qyr|v6v Kal 'Qyr|voi) Sro^aia.11 V tem Ferekidovem fragmentu glagol rcoraAAsiv, iz katerega je izpeljan pridevnik noiKi^og, še jasno kaže svoj izvor, svoje etimološke korenine in prvotno semantiko, povezano z risanjem in pisanjem.12 Odtise neba, ki se odeva v pisan, z zvezdami posuti plašč, srečamo nato tudi v Levkipovih und Demokritovih fragmentih, čudovito sled je ta podoba pustila tudi v Ajshilovi podobi rcomA-si^rov vu^, ki označuje zvezdno noč v pisanem plašču (Vklenjeni Prometej, verz 24).13
Kjer pa se izraz poikilija pojavlja na področju etike, so pod njim velikokrat skrivajo pomenski odtenki zahrbtnosti in zvijačnosti, ki nazadnje povsem prevladajo. Tak odtenek se skriva npr. že v homerski zloženki rcoraXo^fTr|£;, ki je Odisejev stalni epitheton: z njim boginja Atena občuduje, a obenem rahlo kritizira Odisejevo spletkarstvo, zato k temu takoj dodaja tudi epiteton o^st^is (»predrzen«, »malopriden«). Prim. Odiseja 13, 293/4 (v prevodu A. Sovreta): »Kljukec presukani, zankar, lesti snovač nenasitni (o%st^1£ rcomlo^jra), / mar še v domači deželi ne misliš odreči se ukanam.« Še močneje kot pri Homerju se slabšalni pomenski odtenki pridevnika izražajo pri Heziodu v epitetu rcomlopou^ot; ali v besedni zvezi rcora^ot; dyKU^6^nTi^, kjer se označuje s tem pregrešni in zvijačno pretkani Prometej, ki skuša prelisičiti Zevsa in druge bogove.14
Še izrazitejši slabšalni pomenski prizvok dobi nomA,ia pri Platonu, v njegovih opisih človeške duše. Tako se npr. v deseti knjigi Države nomA,ia pojavlja v druščini dveh besed, ki označujeta razrvano dušo (611 b): »Duša po svoji naravi ni nekaj takega, da bi bila polna vse mogoče raznolikosti (rcoralia), neenakosti (avo^oioTr;) in razklanosti (Siaipopa).» nomlia se tukaj pojavlja v zvezi z avo^oiorrt; in Siaipopa, z dvema samostalnikoma, ki pomenita vse kaj drugega kot harmonijo, rajši nasprotje harmonije: razrvanost in razklanost duše. Tudi v že omenjenem odlomku iz dialoga Fajdros (277 c) stoji »raznolika duša« (rcora^r yuxf) v očitnem nasprotju do »enostavne duše» (arc^ yuxf).15
V deseti knjigi Države najdemo tudi neko mesto, kjer se xoixi^ia pojavlja v slabšalni konotaciji ne samo na etični ravni, temveč tudi v izrazito estetskem odnosu. Beseda je o tem, kako to ayavaKTrriKov, tj. neukročeni in neobvladani najnižji del duševnosti, nudi pesnikom obilico snovi za raznovrstno posnemanje: rco^^v ^imow Kal rcora^rv e^si (604 de). In zato so pesniki nagnjeni k temu, da posnemajo in prikazujejo neobvladane in premenljive značaje (605 a: ayavaKTrriKov is Kal rcora^ov n0o;). V kratkem presledku, skoraj v isti sapi, rcoralia pokriva dva težko prevedljiva pomenska odtenka: prvič jo lahko prevajamo kot vsestranskost ali raznovrstnost, drugič je z njo mišljena spremenljivost, lahko bi rekli tudi prilagodljivost ali nestanovitnost značaja.
Tudi pri Aristotelu se pestrost ali raznolikost (rcoua^ia, rcora^ov) pojavlja kot nasprotje enostavnosti (arc^ouv), tako v retoričnih in etičnih spisih kot tudi v naravoslovnih spisih. V Retoriki npr. hvali in priporoča enostaven govor, medtem ko pestremu govoru očita, da ni raven (Aruog); s tem hoče reči, da ni odkrit ali iskren (Rhet 1416 b 25): arc^oucispot; o ^oyo; ouro;, EKsivo; Se rcora^o; Kal oi foro;. V Nikomahovi etiki hvali preudarnega in razsodnega moža, ker ni rcora^o; Kal sti^srapo^ot; (EN 1101 a 7), s čimer hoče reči, da tak človek nima več obrazov, skratka, tak človek ni nezanesljiv in prilagodljiv.16 V opisu prehranjevalnih navad odsvetuje pestro (najbrž preveč raznoliko) hrano, češ da povzroča bolezni, ker je težko prebavljiva (Problemata 861 a 6-7): | rcoixi^r rpoip^ vooraSn;, rapa-XraSn; yap Kal oti ^ia rcsyt;.17 ^ rcoi£iv arc^v r^v rpotpfv, a^^a rcora^rv.
Po drugi strani pa preseneča, da se Aristotel v Poetiki besede noiKi^ia skoraj izogiblje. Kolikor sem mogel ugotoviti, se noiKi^ia kot terminus tech-nicus v Poetiki pojavi le enkrat, na enem samem mestu, in sicer v 23. poglavju, kjer hvali Homerja kot zares božanskega pevca (Bsorcsoio; aoiSo;), in sicer zato, ker trojanske vojne ni prikazal v njenem celotnem obsegu, kajti »takšna pripoved bi bila ali preveč obsežna in nepregledna, ali pa bi postala, če bi se poskušal držati omejenega obsega, zaradi pestrosti (rcoralia) preveč zapletena« (1459a 32-34): Aiav yap av ^eya; Kal otiK sticuvorciot;
e^s^^sv eosoBai ö ^üBot;, ^ xröi ^syeBst ^sipid^ovia Kaxansn^sy^svov Tfi rcoralia. Drugače rečeno: not/iMa bi za strukturo pesnitve očitno lahko imela negativne posledice.
Nadalje je zanimivo, da se v Poetiki nasprotje enostavnega (änXoüv) ne označuje kot pestrost (noixi^ov), ampak z izrazom rcsrcXsy^svov (zapleteno). Tako se npr. miti v Poetiki (1452 a 10) delijo v enostavne (ärcXot) in zapletene (nsnXsy^svoi). Podobna delitev velja za epske pesnitve: epska pesnitev je lahko enostavna (arcAf) kot npr. Iliada ali pa zapletena (nsnXsy^svq) kot Odiseja (1455 a 32 — 56 a 3). Tragedije se delijo celo v štiri kategorije, pri čemer se prva označuje kot nsnXsy^svq, zadnja pa kot arcAf (1455 b 32 — 56 a 3). Aristotel v Poetiki najbrž ni po naključju vpeljal takšne kategorizacije: z njo je hotel samo opozoriti na različnost strukture, ne pa na lestvico stopnjevanja v vrednotenju pesniških umetnin. Če bi namreč namesto ns-nXsy^svov zapisal epiteton rcoraXov, bi takšen mit (ali takšen ep ali takšno tragično pesnitev) že s samim takšnim poimenovanjem uvrstil v neko nižjo, drugorazredno kategorijo.
Iz navedenega lahko sklepamo, da rcoralia v poetiki arhaičnega in klasičnega obdobja ni igrala kake pomembnejše vloge, saj se ji je celo Homer, ki je veljal za božanskega pevca (Beorcsotot; äotSöt;), v strukturi svojih pesnitev očitno izogibal.
Morda edino vidnejšo izjemo v tem obdobju in v tem pogledu predstavlja Pindar, ki svoje pesmi rad označuje kot noixi^oi in se večkrat hvali, da s svojimi pesnitvami junakom in športnim zmagovalcem spleta bujno pisane vence (n^sKrav notKi^ov ti^vov, notKi^ov ävSrma), da z njimi gradi pester in odmeven govorni kozmos (Tst%iZ<D^sv notKi^ov KÖo^ov atiS&svra ^öyrav). Pindar svojo pesniško besedo na dveh mestih izrecno označuje kot bujno odmevno formingo (aotSa rcomXoipöpmy^, ipöpmyya rcomXöya-puv), svojo pesniško ustvarjalnost pa rad opisuje z glagolom notKi^^stv.18
V tem pogledu je Pindar prvi znanilec in glasnik spremenjenega umetniškega okusa, ki je nato, dve stoletji pozneje, v obdobju helenizma, sčasoma povsem prevladal. Med prvimi, ki je opozoril na takšno spremembo estetskega okusa, je bil skoraj pred sto leti Ludwig Deubner, ki je leta 1921 v odmevnem članku opozoril, kako načelo poikilije pri Homerju še ne igra nobene vloge, saj se v homerskih epih neštetokrat ponavljajo stereotipni verzi (versus iterati), ne da bi bila izpovedna moč pesnitve zaradi njih kakor koli oslabljena; nasprotno pa so npr. v celotnem besedilu helenističnega epa Argonautika, ki ga je v tretjem stoletju pr. Kr. spesnil Apolonij Rodoški, samo trije primeri, da se kje kak verz ponovi. Ob teh in podobnih primerih Deubner opozarja, kako princip poikilije (variatiO) — v nasprotju s klasično poezijo — čedalje bolj odločilno dominira nad helenistično poezijo. Gre za hlastanje za drugačnostjo, »za težnjo po izvirnosti za vsako ceno, ki se
pojavlja takrat, ko začne izvirna ustvarjalna sila vidno usihati. Pesnik svoje verze bolj okrašuje kot pa oblikuje«.19 Gre za načelo, ki ga je Kalimah, prvak helenističnih pesnikov, v svojem polemičnem odgovoru amuzičnim kritikom Telhinom povzel in strnil v geslo: Širokih se cest, izhojenihpotov se daleč ogiblji, / lastne ubiraj steze, najsi so tudi tesne.
V naslednjih stoletjih so se težnje po oblikovanju v smislu raznolike in čim bujnejše poikilije samo še stopnjevale, včasih do grotesknih razsežnosti. Zato ni čudno, da je Horacij razumel za svojo dolžnost, da se takim težnjam odločno postavi po robu. Najbrž ni naključje, da je na začetku svoje Poslanice o pesništvu — kot nekakšno uverturo — predstavil monstrum ridi-culum, podobo čudnega nestvora, v katerem je pretirano poikilijo karikiral do absurdnosti: namesto zrnov Ev okov, namesto enovitega in celovitega organizma, je predstavil lik umetnika, ki ustvarja čudno spakedran nestvor, lepljenko, skrpano iz delov in okončin štirih raznorodnih bitij (človek, konj, ptič, riba), pri čemer te okončine niti niso podrobneje opredeljene, ampak znešene od vsepovsod (undique conlatis membris): to pa predstavlja največji možni kontrast k enovitemu bitju (zrnov Ev), pod katerim si moramo predstavljati najlepše možno bitje (zrnov), človeka, in sicer ne katerega koli poljubnega človeka, ampak lepo žensko, predvsem lepo žensko glavo (mulier formosa superne). Ni naključje, da se poetična poslanica začne z besedo humano capiti: z glavo (capul), ki je najbistvejši razpoznavni znak človeka, in še prej z besedo humano kot geslom in naslovom:20 ti besedi sta nad vse precizno in poudarjeno zapisani na začetku Horacijeve poetične poslanice.21
Te težnje dosežejo svoj vrhunec v zadnjem in najobsežnejšem antičnem epu, ki ga je v ob koncu četrtega ali začetku petega stoletja spesnil Nonnos iz Panopolisa v Egiptu. Njegovo epsko pesnitev z naslovom Dionysiaka, ki obsega 48 spevov (torej natančno toliko spevov kot jih štejeta Homerjeva Iliada in Odiseja skupaj), nekateri literarni zgodovinarji in kritiki radi omalovažujejo in označujejo kot »mehanično in neorgansko vsevprek pokrpano preprogo«, kot »Niagaro besed« (W. H. D. Rouse). Drugi jo, nasprotno, povzdigujejo in občudujejo kot »čudovit iluzionisti-čen kalejdskop«, kot »pravcati kolaž najrazličnejših stilov in zvrsti«, kot »biserno ogrlico podob, ki so med seboj tesno povezane ne po neki logiki, ampak po golih asociacijah.« Vsi brez razlike pa vidijo v njej vrhunec razvoja v nekaj, kar bi najlažje označili kot »antični barok«. Ta zmes najrazličnejših stilov in zvrsti, motivov in podob ni po naključju stlačena v gigantski volumen 22000 heksametrov, ampak povsem v duhu in v skladu s takrat prevladujočim načelom poikilije.
Celotno Nonnosovo epsko pesnitev vseskozi preveva opojno in neobvladljivo razkošje dionizičnega razpoloženja. Ali kot to nazorno prika-
zuje Herbert Bannert, eden najnovejših interpretov Nonnosove poezije: »Neskončno pisana podoba je narisana z najširšim čopičem, ki mu ni tuj niti siloviti patos niti nežna idilika. Zdi se, kot da so tukaj odpadle vse omejitve, prizorišče epa je ves svet vključno z Olimpom; kozmične razdalje naredijo vtis brezmejnosti. Zdi se, kot da je tudi jezik postal neizmerljiv, zanj so značilne drzne podobe, nabrekla epiteta, zvončkljave besedne igre.« Dionizično navdahnjeni pesnik te dionizične epopeje o Dionizu se nikoli ne ponavlja v ustaljenih vzorcih, ampak vedno preseneča z neizčrpno inventivnostjo, se nikoli ne ustavlja v monotoni statiki, ampak se vedno predaja toku vrtoglave dinamike, nikoli ne obtiči v utrujeni senilnosti, ampak najde vedno nov zagon in polet v mladostni svežini.
Ni naključje, da se pridevnik xoixi^ov pri Nonnosu že takoj v proemiju pojavi v enem samem verzu kar dvakrat zaporedoma. Nato pa je isti pridevnik kot ključni izraz programiran in projiciran še v podobo mitičnega Proteja, v lik mnogoobraznega in nenehno spremenljivega vodnega božanstva, ki se lahko, kot je znano iz Odiseje (IV 349-470), poljubno spreminja in si privzema nešteto najrazličnejših pojavnih oblik (1, 14-15):
Ex^oaxs ^oi nproxfja noMrrponov, o(pa (aveir| rcora^ov elSot; e^rav, on rcora^ov S^vov apaaaro.
Dajte, da mnogoobra%ni Protej v menjavi podobi stopi pred mene, da mnogoobra%no bom himno ubiral...
O tem, kako globoko in kako organsko je rcoralia vgrajena v strukturo celotnega tega giga-epa, kot ga pogosto označujejo, še globlje pa v zgradbo posameznih epizod in v dikcijo verzov, je bilo objavljenih že veliko študij. Med njimi na prvem mestu zasluži omembo prodorna in vsestranska interpretacija, ki jo je pred tremi desetletji z naslovom nOIIKAON EIAOZ objavil Wolfgang Fauth v seriji Hypomnemata.22 Tukaj se ne bi spuščal v polemike o estetsko-kritičnem vrednotenju Nonnosovega epa, o čemer se je že veliko razpravljalo. Rad bi samo opozoril na idejne korenine poetike, iz katerih rastejo oblikovne, stilne in vsebinske značilnosti tega »zadnjega, najbolj razkošnega cvetja, kar jih je zraslo na bogatem vrtu antične poezije«. Gre za poetiko, ki je bila v svojih praktičnih izvedbah nad vse produktivna, a po drugi strani ni našla vidnejšega teoretika, ki bi se lahko vsaj od daleč primerjal z Aristotelom in njegovo Poetiko. Nekaj zabrisanih sledov takšnih poetično-teoretskih opažanj in prebliskov sicer lahko odkrijemo v antičnih sholijah k Homerju. Tako so nekateri poznoantični sholiasti številne epizode (¿rceiooSia), ki so posejane v homerskih epih, še zlasti v Odiseji, občutili kot neke vrste nadomestilo za pomanjkljivo in neza-
dostno poikilijo, s katero naj bi bilo — po njihovem mnenju — osrednje dejanje Odiseje preskromno okrašeno. Tako beremo npr. v sholiji ob verzu iz prvega speva Odiseje (I 284): 'OSuoosat; oijk e^ouorit; nomA,iav iKav^v (»ker Odiseja nima zadostne poikilije«).
Ob koncu naj opozorim, da se podobne težnje kot v poeziji uveljavljajo tudi v takratni prozi, še posebej v strokovni prozi, kjer avtorji čedalje bolj hlastajo za senzacionalnostmi, kar vodi v degeneracijo strokovnosti. Pisci se radi izživljajo v zbiranju najrazličnejših anekdot, zgodbic in obrobnih kuriozitet: senzacionalna pikantnost postane pomembnejša kot temeljito strokovno znanje.23 Najlepši primer za to predstavlja zbirka Ajlianovih knjig, ki je nastala v tretjem stoletju in ima naslov iaiopia noiKi^n, kar ni naključje: rcoralia že v samem naslovu učinkuje kot plakat, ki naj bi v očeh bralcev pisateljevemu delu dvignil privlačnost (in morda tudi tržno ceno).
Zanimivo je, da se nazadnje podobne težnje pojavijo tudi v zgodovinopisju, torej v tisti znanstveni disciplini, ki se je sicer najdosledneje skušala držati podobnih organskih načel kot poezija, saj je bila ves čas s poezijo v nekakšni konkurenčni igri, kar je mogoče razbrati tudi iz nekaterih mest v Aristotelovi Poetiki 24 Tako se npr. v uvodih k zgodovinskim spisom po eni strani večkrat poudarja, da dogodkov ne smemo obravnavati in opisovati izolirano in sporadično, ampak v okviru organske povezanosti vsega zgodovinskega dogajanja, po drugi strani pa prihaja — zaradi prilagajanja k težnjam poikilije — pogosto do očitnih razhajanj s temi uvodoma prokla-miranimi načeli.
Naj to ponazorim ob treh konkretnih primerih; od njih sta dva iz poznega helenističnega obdobja (drugo in prvo stoletje pr. Kr.), tretji že iz bizantinskega obdobja.
Polibij (ok. 200—118 pr. Kr.), edini helenistični zgodovinar, čigar opus je v znatnejšem obsegu ohranjen in ki velja za nekakšen vezni člen med helenizmom in Rimom,25 v proemiju piše, kako so se zgodovinski dogodki v najstarejših obdobjih v različnih delih sveta odvijali sporadično (onopa-Sat; ouvspawe Ta; if; oiKou^evr|t; npa^eic;), saj v takratnem dogajanju še ni bilo neke načrtovanosti, niti glede cilja niti glede prostora dogajanja (1, 3, 3). V poznejših obdobjih pa je treba vso svetovno zgodovino obravnavati kot organsko celoto (ora^axoiSf yiveo9ai x^v iaiopiav 1, 3, 3—4): kajti dogodki v Italiji in Libiji postanejo takrat kar najtesneje povezani (ou^n^sKso9ai) s tem, kar se ob istem času dogaja v Grčiji in Aziji: vsi dogodki so poslej usmerjeni k enemu samemu cilju: npo; ev yiveo9ai xe^ot; x^v avaipopav arcavrrov.
Podobno razmišlja in piše Diodor s Sicilije (Diodorus Siculus, ok. 90 — ok. 30 pr. Kr.) v uvodu k dvajseti knjigi svoje »Biblioteke« (nekakšne svetovne zgodovine):26 to yap if; ioxopia; ysvo; anXoiv Kal au^puki; eauiro Kal to
ouvo^ov	oropan rcaparc^oiov, oi) to ^ev eorcapay^svov eoispeiai if<;
yu%iKfi; %apiioi;. Smisel tega zapletenega in pomenljivega stavka bi lahko povzeli z besedami: »Zvrst zgodovinopisja mora biti enostavna, konzistent-na sama s seboj ter nasploh kar najbolj sorodna z živim organizmom.« V enem samem stavku se pojavi enkrat beseda oro^a, dvakrat je vanj vpletena beseda — to pa sta dve oznaki za obliko organskega življenja: z njima je celotna svetovna zgodovina ponazorjena kot živ organizem.
Preseneča pa, da samo nekaj vrstic za tem isti Diodor v istem uvodu zapiše, kako mora biti zgodovinopisje vsaj na nekaj mestih okrašeno (KSKoo^fjoGai) s poikilijo: 6(psiXouar|i; yap if<; iaiopiai; ifl rcoraMa KSKoo^foGai Kax'eviou^ ionom;. Kot je razvidno iz nadaljnjih izvajanj, so pod »okraski poikilije« mišljeni elementi retorike, kajti retorika je edina, ki lahko prepreči, da jezikovni izraz — v primerjavi s sijajem in z veličino opisovanih zgodovinskih dogodkov — ne bi izzvenel kot prenizek in premajhen.
In naj na koncu omenim še Prokopija iz Cezareje (ok. 500—565), ki velja za zadnjega v vrsti antičnih zgodovinarjev, ali še točneje, za prvega in morda tudi najpomembnejšega v vrsti bizantinskih zgodovinarjev.27
Prokopijevo najobsežnejše delo ima naslov Zgodovina vojska (lep! no-^s^rav, De bellis) in obsega osem knjig. V proemiju k zadnji (osmi) knjigi tega dela (De bellis 8, 1, 2) se avtor opravičuje, ker bo v njej — za razliko od prejšnjih knjig — napisal nekakšno loiogiav kolkov, »pisano zgodovino«. Medtem ko je namreč v prejšnjih knjigah snov smiselno in pregledno razporedil po prizoriščih dogajanja (eni xrapirav), tako da je v prvih dveh knjigah opisoval vojne v Perziji, v tretji in četrti knjigi vojaške operacije v Afriki, in v naslednjih treh vojne v Italiji,28 pa bo v zadnji knjigi popisano vse povprek (rcavra yeypaveiai), tako da bo iz tega nastala ioiopia rcora^r|. In dejansko se prizorišča v zadnji knjigi vseskozi menjavajo, poleg tega je v njej obilica etnografskih, geografskih in drugih ekskurzov in kuriozitet, tako da dobimo vtis, kot da je pisec v tej knjigi opustil dotlejšnjo lepo urejeno preglednost. Ob tem je treba še posebej upoštevati, da Prokopij ni brzopisec, poligraf, ki bi hlastal za cenenimi zunanjimi efekti, ampak kritičen zgodovinar, ki skuša vseskozi ostati nepristranski in skrajno resen in ki si po najboljših močeh očitno prizadeva, da bi ohranjal in nadaljeval najžlahtnejše tradicije antičnega zgodovinopisja. Zato v njegovem namigu, da piše zdaj nekakšno »pisano zgodovino« (ioiopia nomA,r|), lahko vidimo samokritiko in skorajda obžalovanje, ker je tudi sam v zadnji knjigi opustil poprejšnjo ustaljeno klasično urejenost in preglednost ter podlegel aktualnim težnjam po ceneni in všečni nabreklosti in raznovrstnosti.
Tako močna in tako uspešna je torej sčasoma postala privlačnost poetike poikilije, da se ji ne le pesniki, ampak tudi resni, odgovorni in zahtevni pisci zgodovinskih del niso več znali in niso več mogli upirati.
OPOMBE
1	Prim. J. Kos, »Zapiski s svinčnikom«, Beseda 1 (1951-52): 300-304, 347-351, 406-412.
2	Prim. članke, objavljene v letih 1972-1974 v reviji Sodobnost.
3	J. Kos, Literatura 22. Toda prim. spoštljive omembe Aristotelove Poetike v isti publikaciji, str. 24-26 in 75-76.
4	Kot paradoks naj ob tem omenim, da je Aristotel že dva tisoč let pred Gaussom (in že sto let pred Evklidom) odkrival »neevklidsko geometrijo«, saj je bil prvi, ki je izražal dvome in pomisleke ob nekaterih postavkah, ki so pozneje vgrajene kot aksiomi in postulati v Ev-klidove Elemente. Na to je v številnih prispevkih opozarjal lani umrli madžarski matematik in filolog Imre Toth (1921- 2010), ki je svoja dognanja strnil v knjigi Fragmente und Spuren nichteuklidischer Geometrie bei Aristoteles (Berlin 2010), ki pa je izšla že po njegovi smrti.
5	Bertolt Brecht je npr. objavil knjigo, ki je imela (očitno kot parodija na Aristotelov Organon) provokativni naslov Kleines Organon für das Theater (1948).
6	Prim. Helmut Flashar, Aristoteles und Brecht (1974); G. A. Seeck, Aristotelische Theatertheorie (1976).
7	Prim. tudi prejšnji odstavek (1450 b 34 - 1451 a 4), v katerem se besedica zœov — v skopih desetih vrsticah - kar štirikrat ponovi.
8	Iliada V 735 nénXov èavôv noiKÎXov.
9	Iliada X 75-76 ëvrsa tcoikîV ëkeito.
10	Iliada XVI 134-135 Bép^Ka nspi ot^Beooiv Ë8uvsv noiKÎXov äaTspösvra.
11	Prim. prevod Antona Sovreta, Predsokratiki 21-22, fr. 33 in 34 (= DK , fragment 7 B 1 in B 2).
12	Pridevnik noiKÎXoç je verjetno soroden z latinskim glagolompingere (pictor) in s slovenskim glagolom pisati (pisan/pismo). Prim. ustrezna mesta v Bezlajevem Etimološkem slovarju slovenskega jezika III, 40 (pod geslom pisati, avtorica Metka Furlan).
13	Prim. K. Gantar, »Poikileimon nyx«, Živa antika 7 (l957): 236-240.
14	Prim. Heziod, Teogonija, verz 511 in 521.
15	Podobna nasprotja med »enostavnim« in »zapletenim« srečamo npr. tudi v Platonovem Teajtetu (146 d) in Simpoziju (182 a).
16	Tako prevaja npr. F. Dirlmeier (Aristoteles, NikomachischeEthik, Berlin 1974, 22): nicht fahrig und anfällig für Veränderung. Podobno R.A. Gauthier in J. Y. Jolif (Aristote, Éthique à Nicomaque I, Louvain 1959): bariolé et mobile. Podobno prevajalsko rešitev daje tudi angleški prevod: a speach of this kind is simpler, whereas the other is intricate and not plain.
17	Zanimivo pa je, da na drugem mestu zavzema povsem drugačno stališče, ko odsvetuje preveč enolično in priporoča raznovrstno prehrano (Historia animalium 603 b 29): ^ noisTv anXf|v T^v Tpo^rjv, âXXà noiKil^v.
18	Prim. W. J. Slater, Lexikon Pindaricum (1969), 434, s.v. noiKiXavioç, noiKÎXoç, noiKÎXXm, noiKiXôyapuç, tcoikiXôvcbtoç, noiKiXo^ôp^iyÇ. Na pomembno vlogo tega pojma v Pindarovi poeziji je v zanimivem prispevku že pred 80 leti opozoril graški profesor Hans Gerstinger v Wiener Studien 61 (1943): 71-87. Zanimivo, da se poikilia tudi v zgoščenem in preciznem geslu v enciklopediji Neue Pauly označuje kot »najbolj izstopajoča značilnost Pindara« (das herausragendste Charakteristikum Pindars, prim. E. Robbins, s.v. Pindar, Der Neue Pauly 9 (2000): 1032. Prim. tudi W.J. Verdenius, »The Principles of Greek Literary Criticism«, Mnemosyne 36 (1983): 14-59, zlasti 17-18.
19	L. Deubner, l.c.: »man ziert mehr als man formt«.
20	V antiki so kot naslov knjige, pesnitve ali tudi posamezne krajše pesmi najrajši uporabljali začetne besede, zato so začetne besede vedno še posebej skrbno izbrane in oblikovane (navada, ki se je do današnjih dni ohranila npr. ob naslavljanju papeških okrožnic).
21	Prim. K. Gantar, »Die Anfangsverse und die Komposition der Horazischen Epistel Über die Dichtkunst«, Symbolae Osloenses 39 (1964): 89-98; objavljeno tudi v slovenščini:
»Začetni verzi in kompozicija Horacijevega Pisma o pesništvu«, Študije o Horaciju, Maribor 1993, 85-93.
22	Fauth, nOIKIAON EIAOZ (Göttingen 1981). V uvodnem poglavju (zlasti str. 15 -17) daje avtor izčrpen pregled in navaja ustrezne bibliografske podatke o najrazličnejših kontroverznih sodbah o tem epu, tako o podcenjujočih in polemičnih kot tudi o pretiranih panegirikih, ki so tu citirani.
23	Prim. Klaus Sallmann, Die Fachwissenschaften und die Ausbildung der spätantike Enzyklopädie, 197.
24	Prim. zlasti znamenito synkrisis med poezijo in zgodovinopisjem na začetku devetega poglavja Poetike (1451 b 1-7): »/.../ razlika med zgodovinarjem in pesnikom ni v tem, da eden piše v prozi, drugi v verzih / .../; razlika je marveč v tem, da prvi opisuje, kar se je v resnici zgodilo, drugi pa, kar bi se bilo lahko zgodilo. Zato je poezija nekaj, kar je bližje filozofiji in pomembnejše kot zgodovinopisje: poezija govori bolj o splošnem, zgodovinopisje o posameznostih / .../«
25	Prim. geslo »Polibij« (avtor Gregor Pobežin) v Zgodovina historične misli, 125-133.
26	G. Pobežin v geslu »Diodor s Sicilije« (Zgodovina historične misli, 164-168) grški naslov tega dela prevaja kot »Zgodovinska knjižnica«.
27	Prim. geslo »Prokopios 3« (avtor F. Tinnefeld) v enciklopediji Der Neue Pauly 10 (2001), 391-396, in geslo »Prokopij« (avtor G. Pobežin) v Zgodovina historične misli, 321-331, zlasti pa še vedno nenadomestljivo obširno geslo »Prokopios von Kaisareia« v Pauly-Wis-sowa, Realenzyclopädie der klassischen Altertumswissenschaft, Bd. 23 (1957), 273-599, ki je že pred tem (leta 1954) izšlo tudi kot samostojna publikacija.
28	Zato se Prokopijeva Zgodovina vojska (De bellis) v zgodovinopisju večkrat citira, kot da gre za tri zaporedoma nastala zgodovinska dela: 1.-2. knjiga /Bellum Persicum, 3.-4. knjiga / Bellum Vandalicum, 5.-8. knjiga /Bellum Gothicum.
LITERATURA
Aristoteles. Nikomachische Ethik. Übersetzt und kommentiert von Franz Dirlmeier. Berlin: Akademie-Verlag, 1974 (6. Auflage).
---. Nikomahova etika. Prevod, uvod, opombe, terminološki slovarček Kajetan Gantar.
Ljubljana: Slovenska matica, 1994. (Filozofska knjižnica XXXVIII).
---. Poetika. Prevod, uvod in opombe Kajetan Gantar (3. izdaja). Ljubljana: Študentska
založba, 2005. (Claritas 39). Bannert, H. »Proteus und die Musen«. Wiener Humanistische Blätter 50 (2008): 46-70. Bezlaj, Franc. Etimološki slovar slovenskega jezika I-V. Ljubljana: SAZU - Založba ZRC
SAZU (1976-2007). Brecht, Bertolt. Kleines Organon für das Theater. Berlin: Aufbau Verlag, 1948. Ludwig, Deubner. »Ein Stilprinzip hellenistischer Dichtkunst.« Neue Jahrbücher für das klassische Altertum 24 (1921): 362-378. Fauth, Wolfgang. nOIKIAON EIAOZ — Zur Thematik der Metamorphose und zum Prinzip der Wandlung aus dem Gegensatz in den Dionysiaka des Nonnos von Panopolis. Göttingen: Vandenhoeck-Rupprecht, 1981. (Hypomnemata 61). Flashar, Helmut. »Aristoteles und Brecht. « Poetica 6 (1974): 17-37.
Gantar, Kajetan. »Die Anfangsverse und die Komposition der Horazischen Epistel Über die Dichtkunst«. Symbolae Osloenses 39 (1964): 89-98.
---. »Poikileimon nyx«. Živa antika 7 (l957): 236-240.
---. Študije o Horaciju. Maribor: Založba Obzorja, 1993.
Heziod. Teogonija — Dela in dnevi. Prevod, spremna beseda in opombe Kajetan Gantar. Ljubljana: Modrijan, 2009.
Homer. Iliada. Prev. Anton Sovre. Ljubljana: Državna založba Slovenije, 1950.
---. Odiseja. Prev. Anton Sovre. Ljubljana: Državna založba Slovenije, 1951.
Kos, Janko. »K problematiki literarno-estetskega doživljaja.« Sodobnost 21 (1973): 632—642. 749-758.
---. Literatura. Ljubljana: Državna založba Slovenije, 1978. (Literarni leksikon 2).
---. »Slovenska literarna veda in pojem pesniškega.« Sodobnost 20 (1972): 260-268.
---. »Zapiski s svinčnikom.« Beseda 1 (1951-52): 300-304. 347-351. 406-412.
---. »Znanost in literatura.« Sodobnost 20 (1972) in 21 (1973).
Platon. Zbrana dela I-II. Prevod in spremna besedila Gorazd Kocijančič. Celje: Mohorjeva družba, 2004.
Rubin, Berthold. Prokopios von Cäsareia. Stuttgart, 1954.
Sallmann, Klaus. »Die Fachwissenschaften und die Ausbildung der spätantiken Enzyklopädie.« Neues Handbuch der Literaturwissenschaft. Ur. J. Lodewijk - J. Engels -Hofmann Heinz. Wiesbaden: AULA Verlag 1997.
Seeck, G.A. »Aristotelische Theatertheorie.« Gymnasium 83 (1976): 389-404.
Slater, W. J. Lexikon Pindaricum. Berlin: De Gruyter, 1969.
Sovre, Anton. Predsokratiki. Ljubljana, Slovenska matica, 1946.
Toth, Imre. Fragmente und Spuren nichteuklidischer Geometrie bei Aristoteles. Berlin: De Gruyter, 2010. (Beiträge zur Altertumskunde Bd. 280).
Verdenius, W.J. »The Principles of Greek Literary Criticism«. Mnemosyne 36 (1983): 14-59.
Zgodovina historične misli od Homerja do začetka 21. stoletja. Ur. Oto Luthar, Marjeta Šašel Kos itd. Ljubljana: Založba ZRC SAZU, 2006.
Die Poetik der Poikilia
Schlüsselwörter: antike Poetik / poikilia / griechische Epik / Nonnos / Dionysiaka / griechisches Geschichtsschreiben
Eines der bedeutendsten Axiome der Aristotelischen Poetik ist der Grundsatz von der organischen Einheit eines dichterischen Kunstwerks: ein Gedicht muß ein zrnov ev ö^ov sein, ein Organismus, eine Einheit und ein Ganzes, so daß man davon nichts wegnehmen, hinzufügen oder in ihm selbst nichts umstellen kann, ohne dabei seine Einheit und Ganzheit zu zerstören. Wo aber Anwesenheit oder Abwesenheit eines Stücks keine sichtbare Wirkung hat, da handelt es sich gar nicht um einen Teil des Ganzen (1451 a 345). Auf dieses Axiom stützen sich alle anderen Grundsätze der Poetik. Dieses Prinzip wird schon bei Platon angedeutet, obwohl es sich noch nicht auf die Dichtung, sondern auf die Redekunst im allgemeinen bezog (vgl. Phaidros 264 c). Dies wurde jedoch von den späteren Dichtern und Kritikern nicht immer beachtet.
Was bedeutet eigentlich zrnov ev ö^ov? Oder simplex et unum, wie es auf Latein Horaz in seiner Ars mit leichter Bedeutungsverschiebung wiedergegeben hat? Man muß zuerst den Gegensatz davon betrachten. Der
Gegensatz der Einheit scheint eine »Vielheit« zu sein, so wie als Gegensatz der Einfachkeit (ánXoüv) die Vielfältigkeit oder Buntheit (noiKÍXov) gelten kann. Dieser Gegensatz kommt oft bei Platon und Aristoteles vor. Das Wort noiKÍXov (das Bunte, Vielfältige, Mannigfache) bezeichnet zuerst etwas Neutrales, auf ästhetischer Ebene sogar etwas Positives. Bei Homer kommt noiKÍXov fast als Synonym für die Schönheit vor. Und in der Lyrik pflegt Pindar seine Lyra als noiKiXóyapuq oder TCoixiAó^aQiY? zu bezeichnen.
Wo jedoch not/iAia auf dem Gebiet der Ethik vorkommt, hat sie -neben Tüchtigkeit - oft auch die Nebenbedeutung »Hinterlistigkeit«. So erhält bei Platon z.B. not/iAia eine ausgeprägt negative Bedeutung bei der Beschreibung der Seelenwelt. Hier befindet sich noiKiXia in Gesellschaft von zwei verwandten Begriffen, ávo^oióxn^ und Sia^opá, die eine gespaltene und zerstörte Seele bezeichnen (vgl. Rp X 611 b). In Phaidros steht eine bunte Seele (noiKÍ^n yux^) im Gegensatz zu einer einfachen Seele (ánX^ yux^).
Auch bei Aristoteles scheint noixi^ov der Gegensatz zu ánXoüv zu sein, sowohl in naturwissenschaftlichen als auch in ethischen oder rhetorischen Schriften, wo z.B. die einfache Rede gelobt, die bunte Rede dagegen als nicht aufrichtig bezeichnet wird (vgl. Rhet. 1416 b 25). In der Ethik wird ein besonnener Mensch gelobt, und zwar eben deswegen, weil er nicht noiKÍXoq Kai sv^sxáßoXoq ist (vgl. EN 1101 a 7). Merkwürdig ist es jedoch, daß in der Aristotelischen Poetik das Wort noiKÍXoq fast gänzlich vermieden wird. Es kommt nur einmal vor, und zwar an einer Stelle, an der Homer als Bsonsoioq gelobt wird, weil er den trojanischen Krieg nicht im ganzen Umfang behandelte, schließlich könnte so ein Mythos wegen der noiKiXÍa überkompliziert ausfallen (1459 a 34).
Aristoteles hat in seiner Poetik die Behandlung der noiKiMa nicht zufällig vermieden, denn die Faszination am Prinzip der noiKiXÍa war besonders in der Poesie des Hellenismus immer stärker zu spüren. Bei Römern hat daher auch Horaz gute Gründe gehabt, seine Ars Poetica mit dem warnenden Exempel eines monstrum ridiculum, eines Bildnisses eines Unwesens, zu eröffnen. Dadurch wurden der Verzicht auf die organische Einheit und die Tendenzen zur Poikilia ad absurdum karikiert.
Diese Tendenz zur dichterischen Gestaltung im Sinne einer möglichst üppigen Poikilia setzte sich in den folgenden Jahrhunderten immer stärker durch. Diese Entwicklung erreichte ihren Höhepunkt im umfangreichsten Epos der spätgriechischen Literatur, im Giga-Epos Dionysiaka des Nonnos Panopolitanus, wo sich der Dichter gleich im Proömium rühmte, ein noiKÍXov síSoq zu singen. Auf die tiefe und beabsichtigte Verwebung des Prinzips der Poikilia mit der Struktur des letzten antiken Epos ver-
wiesen mit feinfühligen Interpretationen sowohl W.Fauth in seinem Buch Eidos poikilon (Göttingen 1981) als auch unlängst H.Bannert im Artikel Proteus und die Musen (Wiener Humanistische Blätter 50, 2008, 46-70).
Interessant ist, daß sich ähnliche Tendenzen nicht nur in der Dichtung, sondern auch in der Prosa durchsetzten, wovon bereits die Titel spätantiker Bestseller zeugten (z.B. Aelians loxopia noiKiln). Merkwürdigerweise hinterließen diese Tendenzen ihre Spuren sogar in der Geschichtschreibung. Z.B. wurde in einleitenden Kapiteln (bei Polybios, Diodorus Siculus) einerseits das Prinzip der organischen Einheit hervorgehoben, also die gesamte Geschichte möglichst nahe einem lebendigen Organismus	ora^axi napanl^Giov) zu schreiben, anderseits wurde der Wunsch geäußert, auch die Geschichte sollte an einzelnen Stellen mit nomXia geschmückt sein. Sogar Prokopios, der kein nach Bewunderung haschender Vielschreiber war, sondern sich immer bemühte, die Traditionen der antiken Geschichtschreibung zu bewahren, bedauerte in seinem letzten Buch die bislang übersichtliche Ordnung zu verlassen und eine ioxopia noiKiln zu schreiben. Dies kann beinahe als Selbststkritik interpetiert werden, schließlich war die Anziehungskraft der noiKilia so mächtig, dass auch er selbst dem zeitgenössischen Trend der billigen Buntscheckigkeit verfallen war.
Junij 2011