DOM ZA STAREJŠE OBČANE V ŠTEPANJSKEM NASELJU
Bogato kulturno in družabno življenje
Dom za slarejše občane v Štepanjskem naselju je odprt že približno leto dni. Od 202 poslelj jih je /asedenih že 183, prav v teh dneh pa bodo v domu zaposlili ie nekaj novih delavcev, kar pomeni, da se.bo lahko povečalo tudi število oskr-bovancev. Tako bo dom kmalu skorajda v celoti zaseden. Devetmesečno po-slovanje je dom končal brez izgube predvsem zaradi nizkih osebnih dohodkov zaposlenih, pa Cudi zato, ker se je število varovancev povečalo hitreje, kot je raslo število zaposlenih.
Prostori doma, ki so bili prve me-sece po otvoritvi videti pusti, zdaj že pripovedujejo oživljenju in navadah ljudi, ki v njih bivajo. V izobraženih omaricah na hodniku si je mogoče ogledatj domiselne in skrbno nare-jene ročne izdelke, dela varovancev doma. Z ročnimi izdelki so okrašene tudi stene. Prav ob prvem rojstnem dnevu doma pa so varovanci — ljubi-telji ročnih del pripravili v knjižnici razstavo svojih najlepših izdelkov in prikazali, kaj vse zmorejo in znajo.
Omenimo naj še novo pridobitev doma — pedikuro. Pediker prihaja vsak drugi in četrti petek v mesecu in dela od sedme ure zjutraj do dveh
popoldne. Na voljo pa ni le stanoval-cem doma temveč tudi drugim obča-nom iz bližnje in daljne okolice, ven-dar se je treba za obisk pri njem pre-dhodno najaviti v tajništvu te usta-nove.
ROČNO DELO.SPREHODI, PETJE...
V domu za starejše občane se tru-dijo, da bi bilo družabno in kulturno življenje v njem karseda bogato in pestro. Delovna terapevtka Danica Pandel, ki tudi skrbi za razgibano življenje v domu, je naštela, kaj vse počenjajo: »Delamo ročne izdelke, imamo pevski zbor, s katerim nasto-
[»amo na proslavah v domu, prav zdaj se trudimo, da bi ustanovili dramat-sko skupino, vendar imamo težave z iskanjem za nas primerne igre. Ve-liko zahajamo tudi v kulturni dom Španski borci. Letos smo bili tam kar dvanajstkrat. Ob pomembnejših drtevih imamo proslave; včasih jih priredimo sami, včasih pa pridejo tudi šolarji iz OK Karla Destovni-ka-Kajuha in pa nekateri pevski zbori.«
V jeseni so veliko hodili na spre-hode, urejali  okolico doma, sadili cvetje, bili so tudi na obisku v domu starejših  občanov za  Bežigradom. Dvakrat v tem času so imeli dom odprt za vse krajane, ki so si želeli ogledati, kako v njem poteka de-lovna terapi ja. Občasno se varovanci doma zbero tudi na čajankah, na ka-terih poskrbi za dobro razpoloženje harmonikar, skupinica deklet, ki jih delovna terapevtka Danjca navadno pripelje iz bloka, v kalerem stanuje, pa z ritmičnimi plesi poskrbi za pope-stritev prireditve. Vsakzadnji torek v mesecu pa se zbero vsi tisti prebivalci doma,  ki  so ta  mesec praznovali rojstni dan, in skupaj proslavijo ta življenjski dogodek.
V   začetku   decembra,   ki   smo obiskati  dom,  so že  razmišljali o Novem letu. V sobi za delovno te-rapijo skorajda ni bilo najti prostora, saj je bilo v njej zbranih kar precej varovancev doma, ki se tudi sicer uk-varjajo z ročnim delom. Pripravljali so vizitke in darila, ki jih bodo ob Novem letu poslali vsem tistim, s ka-terimi imajo med letom stike. Ven-dar prihajajo v sobo za delovno tera-pijo le bolj družabni, mnogi drugi pa raje kvačkajo, pletejo ipd. v čajni kuhinji ali kar po svojih sobah.
Med take, ki imajo rajši samoto, sodi tudi Ljudmila Kremžar, ki je bila ta dan le izjemoma v prostoru za de-lovno terapijo. Ljudmilo v domu poznajo po tem, da zelo lepo kvačka. »Zdaj delam pregrinjalo za dve po stelji,« je povedala. »Ob takem delu lahko presedim ure in ure. Vendar raje delam v svoji sobi, kjer imam mir, saj se pri štetju zank ne smem motiti. Tudi drugim pokažem, tako da lahko delajo po mojih vzorčkih.«
najstarejSa prebivalka 1ma % let
Lojze Hažič, ki je v domu od aprila letos, plete že od mladih nog. Te spretnosti ga je naučila mama. Tudi tapiserije zna delati. »Tu nimaš kaj početi pa se za kratek čas ukvarjam tudi s tem,« pravi. Njegova je tudi ideja o snežaku, visokem približno 15 centimetrov, narejenem iz bele volne; ima črn klobuček, črne gumbe, rumen nos in rdeče ustnice, pa tudi metlo ima v rokah. Lojze ga sestavlja, pomagači pa mu priprav-Ijajo posamezne dele.
Vera Žigon skrbi za knjižnico, ki je odprta dvakrat na teden. Večina knjig, ki jih imajo, je podarjenih; marsikatere izmed njih zato niso niti zanimive, niti primerne za starejše Ijudi. »Nekateri veliko berejo, drugi nič,« pove Vera Žigon. »Kakih 20 rednih obiskovalcev pa le imamo «
Najstareiša prebivalka doma je Zora Ferjančič, ki se je rodila leta 1887 v Lokavcu pri Ajdovščini. V Ljubljano je prišla z možem leta 1913. Rodila je tri otroke. Možinhči sta padla v partizanih. druga dva si-nova pa jo pridno obiskujeta. Vnu-kov, pravnukov in prapravnukov ima toliko, da jih ne more prešteti, saj njen spomin ni več čisto zanesljiv. Rada se pogovarja, le sluh ji neko-liko nagaja. Tudi noge je zadnji mesec ne ubogajo več.
Kljub vsem naporom zaposlenih življenje v domu ne more biti prav tako kot življenje doma. Že zato ne, ker so človeku tu odvzeta vsakdanja opravila, kot so kuhanje, pospravlja-nje, nakupovanje, vse tisto torej kar mu je krajšalo dan. Tukaj pa ostaja varovancem na voljo obilica prostega časa, ki ga marsikdo izmed njih ne zna ali ne more zapolniti s početjem, ki bi mu bilo v veselje in mu hkrati pomagalo laije živeti. Brezdelje pa človeka ubije. Zato je seveda še kako pomembno, da je družabno in kul-turno življenje v domu pestro. In to v domu za starejše občane v Štepanj-skem naselju res poskušajo storiti.
DARJA JUVAN