Franci Pivec Osamosvajanje študentske skupnosti 295UDK 378.18:323.2(497.4) "196" Franci Pivec* Osamosvajanje študentske skupnosti. Slovensko študentsko gibanje v šestdesetih letih Opomba na za četku Pričujoči zapis je plod iskrenega prizadevanja, da bi se otresel preve č oseb- nih gledanj na obravnavana dogajanja. Vseeno priznavam, da sem samo pri če- valec in ne zgodovinar in da bom zadovoljen že s tem, če bom zgodovinopisju prispeval kak doslej spregledan drobec.1 Naša šestdeseta leta Petnajst let po prevratu v Jugoslaviji se je v razli čnih oblikah za čelo spra- ševanje o upravi čenosti izbrane poti. Oblast si je po eni strani želela nenehnega potrjevanja zgodovinskih zaslug, po drugi strani pa je preganjala sleherno oceno, ki ni bila utirjena po njenih pri čakovanjih. Tega v šestdesetih letih ni mogla ve č v celoti obvladovati z »agitpropom«, zato je nihala med cenzuro in svobodo govora. Univerza2 se je v tem času že izvlekla iz izrednih razmer, ki so nastale s povojnimi čistkami »kolaborantskih« u čiteljev, z izklju čitvijo teologije, z usta- novitvijo velikih državnih inštitutov zunaj univerze in z izdatnim deležem de- mobiliziranih uniformirancev med študenti. Univerzitetna reforma v za četku šestdesetih let je povzro čila naglo rast števila študentov, kar je prineslo v širše univerzitetno okolje tudi bolj razgibano dogajanje: -v »revijalno krizo« so bili pretežno vklju čeni študenti in asi stenti ter nekateri profesorji; -po izidu Listine so študenti Edvarda Kocbeka »vrnili« v javno življenje; -z univerzitetnim ob činstvom so ra čunala nova gledališka isk anja tako v institucionalnih kot neinstitucionalnih gledališ čih; *Mag., svetovalec direktorja, Inštitut informacijskih zn anosti, Prešernova 17, SI–2000 Maribor; e-naslov: franci.pivec@izum.si 1 Pisec je bil 1963/64 podpredsednik in 1964/ 65 predsednik Univerzitetnega odbora Zveze študentov Jugoslavije na Univerzi v Ljubljani, leta 1966 član uredništva Tribune in od 1967 do 1969 organizacijski sekretar Univerzitetnega komiteja ZK. 2 Z univerzo je mišljena Univerza v Ljubljani, ve ndar so takrat v Mariboru in Ljubljani ob- stajale še druge višje in vis oke šole zunaj okvira univerze. Slovenija – Jugoslavija, krize in reforme 1968/1988 296- avantgardne literarne stvaritve so najpogosteje izhajale v študentskem tisku in pred sodiš čem je odgovarjalo vodstvo študentske o rganizacije;3 - svojci umorjenih v dachauskih procesih so iskali pri študentski organizaciji podporo za obnovo procesov.4 Vida Tomši č, ki je bila kot predsednica krovne SZDL »zadolžena« za št u- dente, je z besediš čem predvojne študentske aktivistke zelo neposredno pou če- vala študentsko vodstvo o tem, kaj vse ni dovoljeno, in seveda so bili najbolj anatemizirani stiki s politi čno emigracijo, s cerkveno hierarhijo, s Kocbekom, z informbirojevci, z đilasovci in morda še s kom. Imela pa je veliko razumevanja za socialna vprašanja študentov, za kulturno delovanje, za študijske razmere in podpirala je celo mednarodne študentske stike. Sredi šestdesetih let se je politi čno dogajanje na univerzi še dodatno razž i- velo, kar se je še posebej odražalo v študentski reviji Tribuna,5 ki je po ukinitvi Perspektiv postala glavna možnost za objavo »opozicijskih« besedil. A tudi vštudentski organizaciji se je prvi č zgodilo, da je bil za predsednika izvoljen n e- komunist. Premike v študentski kulturi so predstavljali OHO, Jovanovi ćev št u- dentski teater, Fotogrupa ŠOLT itd. Za predsednika ideološke komisije Centralnega komiteja Staneta Kav čiča so stvari na univerzi preve č »uhajale iz rok«, zato je uprizoril »partijski udar«, s katerim je za boži č 1964. premehko vodstvo univerzitetne ZK 6 zamenjal Marko Bulc, eden najvplivnejših politikov tistega časa, s svojo ekipo.7 Po Kraigherjevi smrtni »nesre či« pred Beogradom, ki se je zgodila kmalu zatem in s katero je bila usodno zaustavljena jugoslovanska reforma, se je slovenska politika pod površjem razdelila na dva dela in Bulc in z njim univerza sta postala pomembna dejavnika reformisti čne liberalne linije. Tej je do Kav čičevega padca brez nadaljnjega pripadal tudi Stane Dolanc,8 ki je nasledil Bulca na politi čnem vrhu univerze. Iskanje druga čne organiziranosti Mednarodni študentski stiki so bili sicer vselej pod najbolj budnim o česom Službe državne varnosti, vendar so se za čeli od sredine šestdesetih tako množiti in prevzemati toliko neformalnih oblik, da so postali pomemben vir spreme- njenih gledanj na družbo in študentsko delovanje. Najpomembnejše vezi so se 3 Tako sem bil pred sodnikom zaradi pesmi V ladimirja Gajška »Sveta družina«. 4 Ivi Krajnc je prinesla kopijo vloge za rehab ilitacijo prof. dr. Borisa Krajnca in obširno pismo, ki so ga soproge umorjenih obsoje ncev naslovile na Jovanko Broz. 5 Kot odgovorni uredniki so jo takrat vodili Drago Miroš ič, Peter Jambrek, Ivan Kreft, Ivo Vajgl itd. 6 Predstavljala sta ga Mitja Stupan in Matevž Krivic. 7 Sestavljala sta jo Lojze Skok in Krešo Petrovi č. 8 Zanimivo, da je bil Bulc leta 1954 prvi, Dola nc pa drugi izvoljeni zastopnik vseh študentov v univerzitetnem svetu, sledila jima je Francka Strmole. Franci Pivec Osamosvajanje študentske skupnosti 297vzpostavile z nemškim, francoskim in ameriškim študentskim gibanjem, v kon- tekstu »praške pomladi« pa tudi s češkim. Veliko vlogo pri povezovanju so odigrali študenti iz zamejstva. Ob primerjavah so za čeli ljubljanski študenti vse bolj kritično presojati lastno organiziranost in razmišljati o alternativah. Še najmanj tvegane so bile zamisli o samoupravni organiziranosti študentov in Ustava 1963 je sprožila vrsto takšnih razmišljanj, ki jih je v Naših razgledih »profesorsko« zavrnil Jože Gori čar.9 Izzval je vrsto lucidnih študentskih odzivov, ki so jih napisali Ivan Kreft, Spomenka Dikli ć (sedaj Hribar) in Tine Hribar, Andrej Kirn in še mnogi drugi.10 S tem se je med ljubljanskimi študenti zasejal koncept »študent delavec«, ki ni ve č poniknil in ki je bil slove nska posebnost v jugoslovanski študentski srenji ter je vzbujal pozornost tudi v mednarodnem študentskem gibanju. Druga smer razmišljanj o alternativni organiziranosti študentov je bila »sin- dikalizacija«. V Študentskem naselju je bil 1966. po francoskem vzoru usta-novljen »Študentski sindikat«, ki se je prijavil Zvezi sindikatov, kjer so si pustili neformalno razložiti, kako to deluje v Franciji, vendar o vklju čitvi nikoli niso sprejeli nobenega sklepa. V Študentskem naselju je samozvani »Študentskisindikat« deloval kar nekaj let, podobno kot še druga alternativna organizacijaFORUM, ki se je zgledovala po kulturniških združenjih. Zelo zanimivo plat študentske organiziranosti so predstavljali tudi takrat na- stajajoči »pokrajinski klubi«, ki so bili ponekod le »odbori za veselice«, drugje jih je nadzirala lokalna oblast, v časih pa so bili kar resni politi čni dejavniki. 11 Težnje in poizkusi alternativnega organiziranja so bili sprva implicitna, kasneje pa eksplicitna kritika uradne Zveze študentov Jugoslavije. ZŠJ je bila 1953. leta ustanovljena unitarna politi čna organizacija, ki jo je vodil Centralni odbor in je imela svoje »izpostave« na vseh univerzah. V Ljubljani je torejobstajala »Zveza študentov Jugoslavije na ljubljanski univerzi«. Ko se je za čela mreža v isokega šolstva širiti prek roba univerze, je bila ustanovljena ZŠJ ljub- ljanskih visokošolskih zavodov, da so lahko vanjo vstopili tudi študenti visoke politične šole in še nekaterih višjih šol. Ni pa smela biti ustanovljena Zveza študentov Slovenije, ampak so po letu 1960 mariborski študenti dobili svojo»izpostavo« ZŠJ. Ko je skladno z Ustavo 1963 Beograd zapustil še zadnji zvezni minister za šolstvo Janez Vipotnik in so univerze prešle v popolno re- publiško pristojnost, je takšna unitarna študentska organiziranost izgubilavsakršen smisel. A je ostala »ideološki cement« Jugoslavije, kot se je izrazil Jo-sip Broz, ko je sprejel študentske funkcionarje pred kongresom 1965. 9 Jože Gori čar: Samoupravne pravice študentov. V: Naši razgledi, 22. 2. 1964. 10 Problemi so odprli kar posebno rubriko. Problemi, 1964, št. 15. 11 Po tej poti je študent prava Ludvik Toplak na stopil na volitvah in premagal uradnega kan- didata. Na pokrajinski osnovi je delovala t udi skupina katoliških študentov z Vipavskega, ki jo je vodil študent kemije Marjan Poljšak. Slovenija – Jugoslavija, krize in reforme 1968/1988 298Vse bolj razgibano dogajanje na ljubljanski univerzi je njeno vodstvo ZŠJ sililo k organizacijskim spremembam, za katere je obstajalo kar nekaj možnosti, saj je vsaj do dolo čne mere tudi naša univerza predstavljala podoben »inkub a- tor« kot univerzitetni kampusi na Zahodu. Oblasti v uteho se je pravovernoobnašala Zveza mladine s svojim CK-jem, vodstvo študentske organizacije pase je vsakoletno menjavalo, čemur je bilo težko slediti. V komunisti čnem bloku je bilo seveda druga če, in ko so praški študenti v navezi s pisateljskim kon- gresom za čeli oktobra 1967 kritizirati režimsko ČSM ter razmišljati o samo- upravni študentski organizaciji, jih je dal Antonín Novotný krvavo pretepsti karv njihovih sobah v Študentskem naselju na Strahovu. To je bil potem tudi povod za odsta vitev šefa države, kar je odobril celo sovjetski predsednik Leonid Brežnjev, Tito pa je imel dodaten razlog, da je nekaj mesecev kasneje do svojihštudentov na stopil popolnoma druga če. 12 Anahronisti čna pozicija je pripravila ljubljansko študentsko vodstvo k popolni odprtosti za vsakršne ideje, od Kropotkinovih anarhistov do ognji- ščarjev Lubi čeve. Preselitev iz zakotne Poljanske 6 v Kazino, ki jo je leta 1965 zagoto vil Bulc, je še dodatno razživela dogajanje v študentski organizaciji. V Študent skem naselju pa je stekla prva javna tribuna » Čas in svet«, ki je odpirala občutljive teme o reformah, o kme čkem vprašanju, o mednacionalnih odnosih, o socialnih razlikah itd. Ob čutljivost študentov za politiko se je pove čevala in udeležba v politi čnem dogajanju je bila vse bolj množi čna. 1968 in nastanek Skupnosti študentov Spomladi 1968. so univerze na vseh koncih sveta dobesedno zavrele in vsa- komur je postalo jasno, da bodo mednarodni izzivi zanetili ogenj tudi medljubljanskimi študenti. Pogosto sklicevanje protestnih zborov in objavljanje pro-testnih izjav ob vseh mogo čih priložnostih je imelo vselej tudi prikrit namen vzpodbujanja in preverjanja študentske uporniške energije. ZŠJ pa si ni upala sama popeljati množice na cesto, pa č pa je čakala na spontan nastop, ob tem pa dajala nedvoumna znamenja, da v takem primeru ne bo igrala vloge režimskegaoprode. Lahko zatrdim, da je to veljalo tudi za univerzitetno organizacijo ZK, iz katere je izhajala ve čina študentskih aktivistov. 13 Zelo pomembna argumenta v njihovih rokah sta bila »praška pomlad« in »socializem s človeškim obrazom«, ki so ga Čehi in Slovaki pripisovali »titoistom«. 12 Galia Golan: Reform rule in Czechoslovakia: the Dub ček era, 1968–1969. London 1973. 13 Zanimivo zgodbo mi je kasneje pripovedoval pr of. Jože Butinar, ki je bil leta 1968 pred- stojnik mariborskega Združenja visokošolskih zavodov: člani študentskega vodstva so ga pri- šli vprašat, ali naj gredo na ulico ali ne. Stareg a tržaškega demonstranta je kar mikalo, da bi jih poslal v štrajk. Franci Pivec Osamosvajanje študentske skupnosti 299Številne študentske skupine so vneto sestavljale politi čne programe, ki bi jih »ob pravi priložnosti« potegnile iz žepa in ponudile množicam. Tako je nastal tudi programski zapis »Provokacija za novo študentsko organizacijo«,14 ki bi ostala še en pamflet ve č, če njegova objava ne bi sovpadla z množ ičnim zborovanjem v Študentskem naselju in če na njem ne bi Ciril Baškovi č dosegel aklamativne podpore za predlagano »skupnost študentov«. S tem je ljubljansko leto 1968. dobilo svojevrsten tok in se razlikuje od študentskih protestov drugod po Jugoslaviji. Obstajajo tudi druga čne ocene in npr. Dimitriju Ruplu15 se zdi ljubljansko študentsko dogajanje povsem postransko ali kve čjemu odblesk be ograjske in zagrebške študentske novolevi čarske »revolte«. Čeprav je bil takrat urednik Tribune in mu je v ostrem sporu s vplivnimi podpisniki izjave »Demokracija da– razkroj ne« nedeljena podpora študentske organizacije prišla zelo prav, jo jena sebi lasten na čin povsem podcenil in pozabil. Pripisovanje »n ovolevičarstva« beograjskim in zagrebškim študentom je zelo površno, saj so se novolevi čarske topike iz italijanskega, francoskega, nemškega in ameriškega študentskega gibanja praviloma »prijele« le v Ljubljani, kjer se je v študentskih akcijskihskupinah govorilo o študentih delavcih, o svobodi govora, o pravicah manjšin, ofeminizmu, o multikulturnosti, o študentskih komunah, o varstvu okolja itd. Tudi za kritiko univerze velja, da je bila v Ljubljani veliko bolj zastopana kot drugod v Jugoslaviji. 16 Ob dvajseti obletnici dogodkov '68 je Nebojša Popov v Mariboru17 razčlenil politična ozadja študentskih protestov v Jugoslaviji. Po njegovem so bili zmani pulirani, da bi pripeljali do »separatisti čne« Ustave 1974, kar naj bi še po- sebej veljalo za prištinske dogodke. Kako pa se v lu či takšne teze kažejo ljub- ljanski dogodki? Čeprav so se simpatije univerze in študentov jasno nagibale k liberalni in reformistični Kavčičevi politiki, bi težko rekli, da je šlo za razmerje politi čne manipulacije. V študentskih programih sta se prepletali pluralizacija in avto- nomizacija. Pluralizacija oblik organiziranja je bila potrebna, da bi se lahkoizrazila družbena realnost, ki je bila zelo druga čna od podobe, ki jo je kazala vladajoča struktura. Od tod ljubljanska parafraza pariškega študentskega gesla: Bodimo nemogo či, zahtevajmo realnost! 18 Ker pa tega ni bilo mogo če doseči v okvirih predmoderne unitaristi čne ZŠJ, si je bilo treba omisliti avtonomno organiziranost in to je privedlo do ustanovitve Skupnosti študentov. 14 Franci Pivec: Provokacija za novo študentsko organizacijo . V: Tribuna, 3. 6. 1968. 15 Dimitrij, Rupel (1989). Slovenski intelektualci. Od vojaške do civilne družbe. Ljubljana: Mla- dinska knjiga, str. 117. 16 And reja Kocijan čič, Jože Ciperle, Tatjana Dekleva: D ogodki iz študentskega gibanja 1968– 1972 v Ljubljani. Ljubljana 2006. 17 Medobčinsko študijsko središ če Maribor je 1. junija 1988 organiziralo posvetovanje »Od štu- dentskih do novih družbenih gibanj«. 18 Ve se, da se pariški izvirnik glasi: Bodimo realni, zahtevajmo nemogo če! Slovenija – Jugoslavija, krize in reforme 1968/1988 300V Centralnem odboru ZŠJ so od ljubljanskih študentov zahtevali pojasnila o odnosu med ZŠJ in Skupnostjo študentov in Vojko Anton čič jim je prostodušno pojasnil, da je novonastala Skupnost študentov čisto nekaj drugega in da nima več nobene zveze z ZŠJ. Da pa sicer slovenski študenti nimajo ni č proti ZŠJ in ji želijo vse najboljše ... Je pa vodstvo ZŠJ s vsemi zvonovi objavilo, da vpreambuli statuta Skupnosti študentov ni ve č zapisano, da izhaja iz programa ZKJ. Ob tem so se prižgale mnoge rde če luči v centru države, kar je bil tudi na- men študentskih predstavnikov z drugih univerz, ki so se v evforiji »študentskezmage« po Titovi podpori hoteli izkazati z discipliniranjem slovenskih štu-dentov. Tito hoče pojasnilo o Skupnosti študentov Na prehodu v leto 1969 je prišla iz »maršalata« zahteva, da vodstvo uni- verzitetne organizacije ZK pojasni, ali se slovenski študenti »odcepljajo« od ZŠJ ali ne. Takrat sem bil zaradi ugovarjanja Popitu ob češkoslovaških do- godkih že »odstavljen« organizacijski sekretar, vendar sem skupaj z RudijemRizmanom pripravil zahtevana pojasnila. 19 Izhajala sva iz ocene, da je ZŠJ povsem zastarela organizacija, ki deluje le še forumsko in po inerciji. Ljubljanski junijski dogodki so bili druga čni od d o- godkov na drugih univerzah, ker so pri nas študenti dosledno in uspešno upo-rabljali sistemske in legalne poti, čemur pa ZŠJ ni ve č dorasla. Nastopa kot od- večna kopija ali kot transmisija ZK, kar ob razvitih samoupravnih mehanizmih nima več nobenega smisla. Za razliko od drugih univerzitetnih okolij v Ljublja ni že več let poteka intenzivna razprava o študentu delavcu in o njegovih samoupravnih pravicah na podlagi študija. Skupnost študentov je izpeljava teganačela, ki ima vso ustavno upravi čenost in je čudno, da študenti drugje v Jugosla viji ne gredo po tej poti. To je izjemna možnost, ki jo nudi samoupravni sistem in si jo študenti drugje po svetu lahko samo želijo. Seveda takšna skupnost v svoj statut ne more zapisati zavezanosti programu ZKJ, ampak moradopuščati idejni pluralizem, normalen za samoupravno delovanje. Nerazumljivo je, zakaj bi bila mote ča ustanovitev Skupnosti študentov Slovenije, če je odločanje o v isokem šolstvu v celoti v pristojnosti republike, študenti pa pri tem nastopajo kot partnerji. Skupnost študentov ni sprejela nikakršnega sklepa o»odcepitvi«, am pak je vse prepuš čeno ZŠJ, ali jo bo takšno kot je sprejela ali ne. Dolanc ni nikoli pojasnil, kako so bila pojasnila sprejeta, sem pa dobil njegovo pismo Jožetu Smoletu, ki je bil vodja Titovega kabineta, in iz njega je razvidno, da je bil najin papir le priloga, čeprav v svojih dolgih razlagah ni zanikal nobene najine klju čne navedbe. Za čel je z oceno, da ZŠJ v študentskih 19 Kopije dopisov sem ohranil v osebnem arhivu in jih bom po ureditvi predal arhivski službi Univerze v Ljubljani. Franci Pivec Osamosvajanje študentske skupnosti 301nemirih po Jugoslaviji ni bila sposobna odigrati nobene vloge. Ljubljanski študenti pa so o čitno našli na čin za učinkovito vklju čitev v reševanje družbenih konfliktov in težav. Velik vpliv imajo mednarodni zgledi, zaradi katerih je fo-rumsko delova nje ZŠJ za ve čino študentov nesprejemljivo, izjemno pozitivno pa sprejemajo samoupravno organiziranost. To je izrazita podpora ustavnoopredeljenemu sa moupravnemu sistemu, pri čemer ljubljanski študenti sploh niso razpravljali o odnosu do programa ZKJ, ampak jim odklonilen odnos do njega zlonamerno podtikajo novinarji iz drugih republik in nekateri člani Cen- tralnega odbora ZŠJ. Če statut Skupnosti formalno ne izhaja iz programa ZKJ, to še ne pomeni, da predstavlja sovražen akt proti SFRJ. Za govorice o od- cepitvi pa je kriv neki «nadebudni« študent ljubljanske univerze, ki je na se- stanku Centralnega odbora zadeve razlagal po svoje. Dejansko pa študentskaorganizacija v Sloveniji ostaja integralni del ZŠJ, ob pridržku, da lahko svojoorganiziranost prilagaja razmeram v Sloveniji. V zadnjem delu pisma seznanjaSmoleta še o delovanju katoliških študentov, s katerimi se je tudi osebno srečal. 20 Iz tega, da ni bilo posegov iz beograjskih vrhov v ljubljansko študentsko organizacijo, lahko sklepamo, da je bil »samoupravni argument« dovolj mo čan, s čimer smo avtorji ideje o Skupnosti študentov tudi ves čas računali. Razen tega so se na prvi pogled ljubljanski študenti povsem posvetili univerzitetnim vprašanjem, kar seveda državnih vrhov niti malo ni motilo. Tudi v resnici je bil program aktivnosti v zvezi z univerzo izjemno obširen, o čemer se je mogo če prepričati v nedavno objavljeni knjigi Bogomirja Mihevca.21 Ni pa šlo za no- beno samoomejevanje politi čnega delovanja, prej nasprotno, saj se je politi čna aktivnost študentov v letih, ki so sledila, izjemno razmahnila. Sklep Predrag Markovi ć22 je v svoji študiji o jugoslovanskih študentih v šestdesetih letih umestil študentsko gibanje med skrajnosti »nacionalizem – internaciona-lizem« in »reformizem – dogmatizem«. To je kar koristno izhodiš če, le da je njegovo poznavanje ljubljanskega dogajanja nepopolno. Glede nacionalizma se je mogoče strinjati z njim, da je povsem prevladal v Zagrebu s prih odom Dražena Budiše na čelo študentske organizacije, čeprav so se prej zelo p onašali z internacionalizmom Praxisa. Kar pa se ljubljanskih študentov ti če, jim je nacionalizem pripisal kar »na pamet«, saj v resnici ni igral nobene vidne vloge. 20 O tem sre čanju mi je nedavno govoril Marjan Poljšak, ki je bil eden od dveh študentskih udeležencev. 21 Bogomir Mihevc: Klju č je v naših rokah. Študentska gi banja za univerzo in boljši študij. Ljubljana 2008. 22 Marković, J. Predrag. Studentski pokret u J ugoslaviji 60-tih godina 20. veka: izme đu nacio- nalizma in internacionalizma, izme đu reformizma i dogmatizma http://www.cpi.hr/download /links/hr/7256.pdf Slovenija – Jugoslavija, krize in reforme 1968/1988 302Sam Budiša si je mo čno prizadeval, da bi Ljubljano pritegnil v svojo smer, vendar brez uspeha. Laže se je sporazumel z mariborskimi študenti in Drago Jančar23 pripoveduje, kako je šel iz Maribora študentske zborovalce na ljub- ljanski filozofski fakulteti pozivat, da bi podprli hrvaške nacionaliste, a jenaletel na odpor. Jan čar na sploh ugotavlja, da študentsko gibanje '68 ni imelo posluha za nacionalizme, ki so obstajali v Vzhodni Evropi, kar z druge strani potrjuje tudi Rudi Rizman, 24 ko analizira razmere po padcu berlinskega zidu, ki so krenile v desni nacionalizem in turbokapitalizem, pri čemer je bila »gene- racija 68« povsem zunaj igre. Bolj očitna se zdi povezanost študentskega gibanja z reformisti čnimi tež - njami in z nasprotovanjem dogmatizmu. Vendar videz vara: v Jugoslaviji so »stare sile« zlahka naš čuvale študente proti reformam in »kozara čko kolo« na beograjskih Terazijah po Titovem govoru v podporo študentom je bilo v resniciuvod v »železna« sedemdeseta ter veselo slovo od še zadnje priložnosti, da bi zreformo iz Jugoslavije naredili uspešno državo. Natan čnejši pregled progra m- skih usmeritev bi verjetno pokazal, da so le praški in ljubljanski študenti vsaj približno vedeli, zakaj so potrebne reforme. Ko so padli reformisti, so ugasniletudi ideje oseminšestdesetega leta. Kaj si resni čno misli o študentih, je oblast pokazala že v za četku sedem- desetih let, ko so avtonomno študentsko organizacijo utopili v ZSMS. Ra čun se je povsod razen Sloveniji odli čno izšel, saj so združili dve podobno togi fo- rumski strukturi. Slovenska Skupnost študentov pa je bila nekakšna »rogovila«,ki je ni bilo mogo če poravnati v stereotipno družbenopoliti čno organizacijo, ne da bi se ta tudi sama »deformirala«. In ZSMS se je res za čela spreminjati in prevzemati vlogo enfant terrible jugoslovanske politike, ki si jo je leta 1968prisvojila Skupnost študentov. Pretirano je govorjenje, da je leto 1968 še zadnji poseg študentov v slo- vensko politiko in da so potem sledila le še civilnodružbena gibanja. Od vzpostavljanja strankarstva in vse do današnjih dni so študentske organizacije izjemno mo čno vpletene v politiko. Je pa res, da to po čnejo na najbolj banalen način, brez izvirnosti in vizije, sprijaznjene s položajem »naraš čaja« velike politike. Zato imajo kar prav, ko zase ne vidijo nobene povezave z letom osem- inšestdeset. 23 Drago Jan čar: Krakow, Anno Domini 1968. V: De lo, Sobotna priloga, 9. 4. 2005. 24 Rudi Rizman: Ukane zgodovine. Zgodovinski oble tnici 1968 in 1989. V: Dnevnik – Objektiv, 27. 12. 2008. Franci Pivec Osamosvajanje študentske skupnosti 303THE EMANCIPATION OF THE STUDENT COMMUNITY. SLOVENIAN STUDENT MOVEMENT IN THE 1960s SUMMARY After the first post-war years, riddled with ideological conflicts also at the university, the Students' Association of Yugoslavia was established in the beginning of the 1950s as a unitarian and centralised organisation with »branchoffices« at different universities. When education became the domain of theindividual republics with the 1963 Constitution, such a political structure be- came clearly anachronistic. The Students' Organisation in Ljubljana was under the relatively open »mentorship« of Vida Tomši č (Socialist Association of Working People), but with »immovable« attitude to »national traitors«, »clergy«, »Cominform sup-porters«, Djilas and Kocbek. The political pressure mounted during the events surrounding the »Revija 57« and the »Beseda« magazines, and became very tense with the »magazine crisis« after 1962, whose victim was especially the»Perspektive« magazine. The students' magazine »Tribuna« had a noticeablerole in this, and the Students' Organisation itself became increasingly involved in the situation. In 1965 the Central Committee carried out a »coup« at the university, radically strengthening its Party leadership. However, despite the expectationsthe new functionaries turned the university in one of the reformist centres, which became very actively involved in the process of liberalisation. The students encouraged such a development with their cultural and publicistactivities, followed also by their political appearances. The university held thisrole until the fall of Kav čič. Establishing connections with the international student movement was a new moment in the political activities of the Ljubljana students of that time. It is interesting that their involvement in the global protests against the war inVietnam was most negatively responded to by the academics. Ljubljana adopteda number of ideas from the repertoire of the international students' movement, which did not receive much attention at the other Yugoslav universities: feminism, minorities, freedom of speech, multiculturalism, communes and awhole range of criticism of the university (anti-university). It is not true that the students' unrests of 1968 in Ljubljana were only a reflection of the events in Belgrade. The reasons were different and the pro- grammes were not alike at all. Therefore the independence of the Students' Community as the main consequence of the events in Ljubljana was completelymisunderstood all over Yugoslavia. It was the first example of »self-deter-mination« of a certain republican political formation and withdrawal from the unitarian structure. Of course, a denouncement in regard to the »secession« took place, and thorough investigation by Marshal Tito's Cabinet (the so-called Slovenija – Jugoslavija, krize in reforme 1968/1988 304Maršalat) followed, which had not been mentioned until now. The main argument for the initiators of the autonomous Students' Community was the reference to the self-government organisation of students. The Students' Community, which was also the first all-Slovenian student organisation, irreversibly affected the unitarian Yugoslav Students' Association,which never recovered afterwards. With its autonomist way of operating in the »action committees«, which completely deviated from the standard politics, it was so disruptive and even uncontrollable because of its frequent interference inthe »high politics«, that after a few years it was skilfully drowned in theSocialist Youth Association (ZSM). However, the »autonomism virus« could no longer be repressed and the story, which began with the Students' Community in the 1960s, gained new momentum with the actions of the Socialist YouthLeague of Slovenia (ZSMS) in the 1980s.