Še enkrat kmetijske in gozdarske šole. Zadnjič smo kratko omenili, da si Čehi, ker jim državna vlada kraetijskih šol ne da, in ker tudi na deželne stroške doslej ni kazalo, ustanoviti jih več nego 3, pomagajo najbolje z društvenimi šolatni, t. j. s takimi, ki jih ustanavljajo in vzdržujejo razna gospodarska društva. Danes hočemo to misel, ker iz nje lahko za-se crpamo korist, malo dalje izpeljati, pri podatkih pa se, da dobimo boljšo sliko, ozirati zraven Ceškega tudi na Moravsko in Šlezijo, torej na celo ozemlje kraljevine češke. Na vsem ozemlju živi Cehov 5x/2 mil., to je 12 do 13 krat več, nego nas je na Spodnjem Štajarju Slovencev; kmetijskih Sol, izvzemši deželne, pa imajo 62. Vse so tretje vrste, torej nižje. Kako so urejene, natančneje ne vemo povedati; a znano nam je, da so med njimi take, v katerih traja uk dvoje celih let, in zopet take z dvakratnim polletnim poukom, in sicer se v teh zadnjih poučuje po zimi. Po viru, iz katerega se vzdržujejo, so ali občinske, ali društvene, ali pa privatne; zadnje so lastnina kake posamezne osebe. Izmed vseh 62 šol so občinske samo 4, celoletna je od njih 1; tudi privatnih šol ni več kakor 2, obe sta celoletni; vse ostale pa so društvene, ki jih je torej 56 in sicer 13 eelo- in 43 polletnih ali pozimskih, kakor je imenujejo. Iz tega torej razvidimo, da se Cehi v povzdigo svojega kmetijstva najbolje poslužujejo društvenih pozimskih š o 1. Česar jim vlada noče storiti, to morajo storiti gospodarska društva in storijo menda ne s prevelikimi žrtvami, kajti druzega takega, kar bi večjo svoto stalo, ni treba, kakor učitelja oziroma v racijonelnem kmetijstvu bolje izobraženega moža sploh. TroSki za tega pa se menda dado po šoli sami vsaj deloma pokriti, kajti učenci gotovo lahko tudi kaj izdelujejo, kar se da spraviti v denar, recimo, da se napravlja orodje ali cepi trsje i. dr. Ni dvomiti, da se to sredstvo, ki se ga Čehi v povzdigo svojega kmetijstva najbolje poslužujeio, kaže uspešno, kajti tako vzornih kmetijskih razmer, kakoršne so pri njih, ne nahaiamo po vsej Avstriji nikjer in tudi izven naSe države le malokje. Ce bi Čehom druStvene pozimske šole ne dajale velike koristi, ne imeli bi jih toliko število; Čehi so predobri računarji. Od Cehov se imamo posebno Slovenci še mnogo, ranogo učiti; učimo se od njih tudi v tem oziru! Dandanes se mora kmetijstvo gojiti vse drugače, kakor pred 40 leti. Takrat je delal vsak, kakor je po svojih lastnih izkušnjah in po izkušnjah sosedov spoznal za najbolje; tudi se je Se vse opravljalo z rokami in najpriprostejšim orodjem. Danes stoji kmetijstvo na podlagi eksaktne vede; natanko se ve, kakšnega in koliko gnoja je tej in oni zemlji treba, da se na rastlini doseže to in uno, ali les ali sad, sploh kar se ravno hoče; natanko se v6, kako se ima drevo obrezavati, da daje na določenem mestu ali to ali uno, itd. Marsikatero ročno delo se opravlja vsled iznajdbe najraznovrstnejših strojev s temi-le danes mnogo hitreie in eeneje; sploh danes daje in mora dajati kmetska gruda več čistega dohodka nego pred 40 leti, in kmetu ni mogoče konkurirati z drugimi obdelovalci zemlje in mu tudi ni mogoče približno izhaiati, če grudi ne izsili, kolikor je s pomočjo najbistroumnejših sredstev v sedanjem času sploh mogoče. Tega prepričanja mora vsak ktnet biti pred vsem; kogar noče prešiniti, ta naj raje kmetijstvo kar na klin obesi. Kako pa si naj kmet vse to, kar mu je torej danes neobhodno znati treba, pridobi? Gotovo le po učenju. Uči se pa lahko iz knjig oziroma časopisov, pa tudi iz pouka in razkazovanja take osebe, ki racijonelno kmetijstvo ume. Brez dvoma je drugo sredstvo bolje nego prvo. Toda tak pouk mora biti trajen in se vršiti na grudi sami oziroma na takem mestu, da so vsa potrebna nazorila pri roki. Naši čitatelji se bodo spominjali, da smo že pred kakim letom odločno izrekli in razpravljali misel, da predavanja kmetijskih potovalnih učiteljev, kakor se vrSijo, zaželenega sadu ne rodč, in da je to sredstvo z ozirom na dejanske potrebe mnogo premedlo. Djali smo takrat, da bi potovalnih učiteljev naj bilo nastavljenih več, in da bi ti naj hodili od kmeta do kmeta ter tega učili na lastni grudi, včasih pa tudi govorili in razkazovali sklicani množiei. Ta misel se nam še vedno zdi dobra, ali dokler je od Gradea odvisno, da se nam uresniči, ne bo nič iz nje; to je gotovo. Pomagati si torej moramo sami. Prebravše ono poročilo, katero smo svojim bralcetn v zadnjem listu in tudi v tem-le spisu posneli, in na kojem stoji naša razprava, nas je proSinilo prepričanje, da bi za povzdigo našega slovenskoštajarskega kmetijstva bile pred vsem take pozimske šole, kakoršne imajo Čehi, najboljše sredstvo. In tudi pri nas bi je morala snovati in vzdrževati gospodarska društva. Takih društev že je nekoliko, reči celo smemo, lepo število, ali da bi tudi vzdržavala kmetijske šole, na to se še ni mislilo. In ravno tukaj bi se menda mogla izkazati najkoristnejša. Ljudij, ki bi bili sposobni za učitelje, nam ne manjka. Kar se pa tiče natančnejega ustroja takih šol, bi se seveda moralo iti tje na Geško, da se stvar dobro pogleda. Znano nam je, da se je osnovala »Južnoštajarska gospodarska zveza«, ki se baš sedaj registruje. Nam se zdi, da bi bila ravno ona v prvi vrsti poklicana, da se naše misli loti. Ona torej bi imela nekoga poslati na Češko, da ondi tiste društvene Sole vsestranski proučuje, ona bi imela posameznim društvom pri uredbi takih šol biti v pomoč. Če Cehom zavsem 65 šol zadostuje, bi nam, ki deželne nimamo nobene, s 5 ali 6 bilo ustreženo; 1 bi že morala biti celoletna, ostale pa bi bile pozimske.