397
In molil sem k tebi..
Zložil G ris a.
In molil sem k tebi, ko mavrica rožna vabila me k sebi je v večnost razpeta   -tako te je klicala pesem pobožna, ko prvič je bol posvetila poeta . . .
In ranjene grudi so dihale k tebi
vso prošlost brezplodno, oskrunjeno,  mračno,
življenje, ki plača je samemu sebi,
sodilo je meni bodočnost oblačno.
In znoj je curljal po izmučenem licu
in kapale solze so svetle, srebrne  —
in plakal sem v pesmi        po svojem poklicu
s solzami sem duše pral madeže črne . . .
Takrat se je nagnil skoz mavrico rožno tvoj sladki obraz, o tako zaželjena, in plan zaoril je v dušo otožno in k tebi so drsala željna kolena:
„0 Eros, mogočna v srca glorioli. s krvjo posvečena boginja mladosti o daj mi ljubezni v tej žalostni boli, moči in življenja, krvi in radosti!"
Razočaranje.
Zložil  G r i š a.
Moja radost, radost nevesela, moja mladost se je zaletela  — o ne dajte mi srebrne čase, da izpraznim jo na zdravje vaše!
Moja pota — moja večna zmota od barona sem postal sirota — o ne glejte me tako postrani kakor jaz na vas sem gledal lani
Solnce moje, kam zlato si djalo? Cilji moji, kaj vas je pokralo? Jaz stojim in duša moja čaka kot dekle samotna sredi mraka . . .
Ah, ne sadi rož, kjer slana pada  -ne prebiraj strun, kjer žalost vlada tvoja pesem si solze otira, ko se človek zunaj vrača s pira . .
Dan gori.
Zložil G ris a.
Dan gori in visoko nad morjem smeje se v ognju ponosni car — solnce nebeško vse mlado, prešerno, siplje na zemljo bogastvo in čar . . .
Setve bogate se zibljejo v solncu, pesem življenja kipi iz poljan, drzno, ponosno se dvigajo misli v smelem poletu nad praznično plan
Ustne šepečejo kakor k molitvi, k ciljem blestečim roke se vijo Dajte mi žetve, življenja mi dajte, bratje, ne tratite z mlado močjo!