ALBERT 2ERJAV: Ljudsko-šolski parlament. (Pravljična zgodba iz našega podeželja.) Takole po šoli so se seStali učitelji k domači kontcrcnci Ker niso imeli pisarne, so se zbrali kar v razredu in sedli za tesnc klopi. Menda pet jih je bilo, šesti se je opravičil. Najbrže zaradi bolezni, ker je tisti čas davila gripa ljudi v vsaki drugi hiši. Pa jih je razgovor napeljal na roditeljski sestanek ... in so končno sklenili, da ga prirede prvo nedeljo v prihodnjem mcsecu. Mislili so si: cerkev tišči naravnost k šoli in ljudje bodo že stopili čez šolski prag v raz= red. Saj bomo kratki s pred-avanjem, pol urice bodo naši Ijudje že kako prestali v šoli po rani maši. Samo nekaj so učitelji tiozabili pri svojem sklepu: določiti predavate1 j a. Pa so dejah čez dva tedna, da bi bil šesti tovariš najboljši predavatelj na roditeljskem sestanku, ker se zanima za nov> šolo in ker je med vsemi že največ časa v kraju. No.. in šesti tovariš se je vdal, najbrže tudi iz hvaležnosti, da ga ni španska. pobrala .. . » Zarko solnce je prišlo tisto nedeljo r mesecu. Kakor roj čcbel so se vsuli ljudje iz ccrkve ... in možje so se postavili v širokem krogu okrog oznanitelja prcd cerkvijo. »Dobro, dobro, pa naj bo!«. so reVH Ijudje med seboj »pa gremo v šolo!« Pa šžupana so dobili s seboj in par žensk .. in hajdi vsi v šolo na pnvi sestanek. Kmalu se je napolnil ves razred prcd odrom. Polnoštevilen učiteljski zbor je za* sedel svojc mcsto blizu prvega okna v raz= redu Na oder je stopil govornik. Lepo je začel.. . in še lepše končal... Ves čas napeto poslušanje od stavka do stavka in od minute do minute Ljudje so že pozabili na zajtrk, ki jih je čakal doma v peči, tako zanimanje!. .. Od srca jim jc go* Voril navdušeni tovariš o vsem in največ pa o ročncm delu, ki mu pravimo, roko tvorni pouk. Dobro so vedeli učitelji. da staršem nikakor ne gre v glavo, da učenci v razredu režejo papir, da mesijo ilovico in da delajo prave klopotce v šoli med poukom, ko vsega nekdaj ni bilo treba delati v šoli in to najiTiani prcd učiteljem Toda danes? Kdo bi si neki mislil? .. . Z močnim ploskanjem so ljudje nagradili učiteljev govor, da so si mislili učitclji: naš kmet vendarle ni tako hudo robat in trd in staromoden... kakor je videti na zunaj. Tudi pri njem najde dobra beseda lepo mesto! Sedaj so učitelji že vedeli, da bo nasled= nja ura ročnega dela veliko bolj vesela in žanimiva .. . in da si bodo otroci s seboj pri= nesli že ves za rokotvornost potreben material: papir, lepenke, škarje, les in še kako orodje povrh, da ne bo treba več tratiti dragocenega časa z izposojevanjem enih dveh škarij na vse strani kakor poprej leto za \ctom po vseh razredih. Da. vse bi bilo lepo in prav in morda tudi tako kakor so si mislili dobri učitelji, da bi pred koncem vmes ne bil posegel cn sam s svojo besedo: »Mislim, da se lahko vsi iskneno zahvalimo gcfSpodu učitelju za lepe in domače bc> sede njegove. In bi samo želel, da bi se ie večkrat sestali in pogovorili med seboj! Sa= mo nekaj .. . se mi ne vidi popolnoma prav: po mojem je vendar deško ročno delo na kmetih manj potreben pouk, ko je že podeželski otrok od malega pri delu. Naša kmetska deca se že itak preveč valja po cestah, dela snežene može in kida gnoj in seka drva in tako dalje ... Vsega tega rie dela m e s t n i otrok in temu bi bil veliko bolj prdporočljiv rokotvorni pouk, magari vsak dan. Predlagam rcsolucijo, da bi šolska oblast pri nas na kmetih ukinila deško ročno delo... in ga nadomtstila n. pr. z računstvom. Poskusimo s predlogom!« Vsi Ijudje z učitelji vred so se močno uzrli v domačega govornika sredi razreda. In tisti čas _o padle vse lepe učiteljeve besede v vodo. Niti voditelj ni mogel več re,-šiti obupne situacije ... Ljudje so verjeii bolj kmetu kakor učitelju!... Nekam žalostno so se razšli učittlji po tistern sestanku vsak na svojo stran. Tni dni niso vprašali drug za drugega! In še ročno delo so si prestavili v drugi teden, ko se vsaj za silo poležejo ncdeljski vtisi s prvega ro= diteljskega sestanka. • Pravijo, da čas leči rane. . in učitelji bi že bili skoro pozabili na tisto nesrečno nedeljo, da se ni zgodilo pred koncem leta novo čudo. V šestem razredu so učenci med letom bog zna zakaj, narczali robove šolskih klopi. Razrednik je ugotovil krivce, voditelj pa na= ložil staršem primerno odškodnino za po= kvarjen šolski inventar. In krivcev ni bilo malo! Slučaj ali kaj ... pa je nanesel, da je bil med krivci tudi sinček tistega kmeta, ki se je tako moško postavil z resolucijo n_ pnvem roditeljskem sestanku. Tako so poslali nje^ govemu očetu poziv, da plača pet dinarjev odškodnine. Toda . . minulc so že dolge po čitnice in škoda šc ni bila poravnana. Tudi očeta ni bilo na spregled v _olo Pa sc je vcndar zgodilo tako, da sta se drugo leto srcčala pred pošto tisti kmet in šolski voditelj. Beseda je dala besedo: »Kaj ne, gospod G a j š e k , da ste dobili poziv, da plačate pet dinarjev odškodnine za klop. Saj veste, kako je bilo!... Vi ste še edini dolžnik, samo vi!... Najbržc ste pozabili na to, kaj ne?« Na široko se je razkoračil s kratko mislijo: »Dobro, dobro, toda plačal ne bom pa ne bom!« »Pa zakaj ne?«, ga prestreže voditelj z vprašanjem »Veste, gospod nadučitelj, ne plačam. Ko bo odpravljcno ročno delo v šoli. morda takrat, prej pa ne! Prfdite in me riubite, če je res taka sila. To je moja beseda ...« Razšla sta se vsak na svojo stran. Kmet v svoji mogočnosti in voditelj s pravico v užaljenem srcu! Med njima je visel dolg petih dinarjcv in tista resolucija s prvega se^ stanka. In na zadnjem zborovanju so mi še po> vedali na uho, da še danes baje ni poravnan tisti dolg, čeprav je sedaj v r.azredu že nova klop. Peta v vrsti na dcsni strani! Tudi učitelj čaka na zaprošeno in obljubljeno premcstitev. Da, vse je bilo tako kakor v pravljici. .. Tn p r a v 1 j i č n e zgodbe so navadno silno poucne In zabavne reči! Tudi v datida' našnjih časih . .