UDK 811.1'373 Metka Furlan ZRC SAZU v Ljubljani
PODALJŠAVA - PRASLOVANSKI IZPRIDEVNIŠKI BESEDOTVORNI
VZOREC
0 Leta 1990 je Gert Klingenschmitt opozoril na prezrti praslovanski besedotvorni vzorec ajevskih samostalnikov s podaljšanim korenskim vokalizmom pridevniških predlog,1 ki ga ponazarja razmerje med č. louda (m.) "mečkač, motovilo, počasne", sbh. l/da (m., f.) "stupidus, stupida" iz psl. staroakutiranega samostalnika *luda in psl. cirkumflektiranim pridevnikom akcentske paradigme (dalje akc. p.) c *lüdh "stupidus", f. *luda, n. *lüdo v hrv. čak. lüd, f. lüdä, n. lüdo, sln. lüd, f. lüda (Klingenschmitt 1990: 5). Hkrati je Klingenschmitt z enakim razmerjem med lit. kväila (m., f.) "norec, norica" in pridevnikom kvailas, f. kkvaila"nor, bedast" (Büga 1923: 119)2 pokazal, da sta slovanski in baltski vzorec identična (Klingenschmitt 1990: 4). Povzel je, da je rezultat posamostaljenja abstraktni samostalnik na -a, ki v metonimični rabi lahko označuje tako moške kot tudi ženske osebe z lastnostjo, ki jo je označeval abstraktni samostalnik. Delomo predrugačeno, s primeri neobogateno3 in v bistvenih točkah nespremenjeno baltoslovansko besedotvorno skladnost je Klingenschmitt predstavil tudi nekaj let kasneje (Klingenschmitt 1994: 250 s.).
0.1.Klingenschmittovo	opozorilo o prezrtem slovanskem besedotvornem vzorcu izpridevniških ajevskih abstraktnih samostalnikov je - kot mi je znano - ostalo brez odziva. Sama pa sem naletela na dodatno gradivo zanj in želim nanj tu opozoriti, ker uzavešča del intonacijskih razlik (= metatonij) v isti slovanski besedni družini in lahko pojasni del dolžin slovanske leksike ter tudi odpira dvom o upravičenosti dosedanje razmeroma trdno zasidrane razlage o izsamostalniški izpeljavi bsl. *uärnä (f.) "cornix" iz *uärnas (m.) "corvus". V prispevku se bom osredotočila predvsem na:
1.	evidenco gradiva s podaljšavo kot (pra-)slovanskega izpridevniškega besedotvornega vzorca;
2.	evidenco gradiva s podaljšavo kot baltoslovanskega izpridevniškega besedotvornega vzorca;
1	Pri formalni označitvi besedotvornega vzorca sledim Klingenschmittovi rabi izraza Vrddhierung (Klingenschmitt 1994: 250) in uporabljam termin podaljšava, čeprav bi v konkretnih bsl. primerih lahko ustrezal kar metatonija. Odločitev opravičuje njegov možni ide. vir, ki je for-malno gledano enak kot pri vrddhiju.
2	Sem še npr. lit. kleiva (m., f.) "šepavec" : kleivas "šepav", kvaiša (m., f.) "bedak" : kvaišas "bedast", slinka (m., f.) "lenoba" : slinkas "len(oben)", smaila (m., f.) "sladkosnedež" : smailas "sladkosneden" (Büga 1923: 119; Stang 1966: 157).
3	Klingenschmitt 1994: 251, starejšima primeroma dodaja še sln. völhva (f.) "čarovnica", sbh. vuhva "čarovnik", blg. vilchva "isto", kar povezuje s sti. varcas- (n.) "Glanz, Ansehen, Aussehen". Vendar je izpridevniška tvorba slovanskega gradiva težko preverljiva.
3.	podaljšavo kot baltoslovanskega izpridevniškega besedotvornega vzorca v odnosu do besedotvornega razmerja med *uärnä (f.) "cornix" in *uämas (m.) "corvus";
4.	poizkus njegove ide. osvetlitve.
1.0 Primer *luda (f., m.) ob adj. *lüdh ponazarja, da je ta besedotvorni vzorec v slovanskih jezikih, ki to seveda dopuščajo, prepoznaven pri pridevnikih akc. p. b in c. Vprašanje pa je, kako bi se odražal pri pridevniških podstavah akc. p. a. Tu obstajata dve, povsem teoretični možnosti. Pričakovati je, da bi bil ajevski samostalnik staroakutiran in bi zato sovpadel z ustrezno nedoločno pridevniško obliko za ženski spol, če ta vzorec ohranja verno fonetično pretvorbo ide. podaljšav tipa *ueH^ko-m/ *ueH2keH2 v psl. staroakutirano *veko/*veka "operculum" > "palpebra" ob lit. vokas (= let. väks)/vöka "poklopec" < *ueH2ko-m/*ueH2keH2.4 Lahko pa bi bil cirkumflektiran, kar bi ustrezalo razmerju lit. smalka, akz. smalkq, gen. smalkos "zelo gost prostor gozdu, kjer rastejo vitka drevesa" ob let. smatks (adj.) "tanek, vitek", na katerega je opozoril Büga 1923: 119. Slednji primer tudi kaže, da so tovrstni ajevski samostalniki lahko tudi konkreta. Omenjeni besedotvorni vzorec potrjujejo naslednji primeri:5
1.0.1 *bela (f.) : adj. *belh, f. *bela, n. *belö (akc. p. b)
Hrv. čak. bila (f.) "ime ovci"6 ob pridevniku bf(l), f. bila, n. bilo "bel" (Vrgada; Jurišic 1973: 23), hrv. bijel, f. bijela, n. bijelo. Enaka tvorba je verjetno tudi č. Bila (f.) "žensko ime" (Jungmann: I, 123) ob č. bi7_y.7
1.0.2 sucha (f.) : adj. *süchh , f. *sucha, n. *sücho (akc. p. c)
Hrv. čak. s/ha (f.) "suha ženska" ob pridevniku süh, f. sühä, n. süho"siccus, mager" (Vrgada; Jurišic 1973: 200).
1.0.3 *ruda (f.) : *rüdh, f. *rudä, n. *rüdo (akc. p. c)
Blg. rüda (f.) "lapis aerarium". Toda blg. rudä "isto" je tako kot sbh. rudä "fodina, lapis aerarium", r. rudä "lapis aerarium" z ničtim sufiksom substantivizirano iz pridevnika
4	Povezava teh dveh nedvomno sorodnih baltskih in slovanskih besed z navidezno nepo-vezljivima vokalnima barvama je možna z aplikacijo Eichnerjevega zakona. Glej Rasmussen 1999: 404.
5	V gradivu bodo navedeni predvsem tisti primeri, kjer je možna neposredna identifikacija besedotvornega vzorca, npr. blg. ruda (f.) "lapis aerarium" proti sln. ruda "isto", ki rekonstrukcijo *rüda samo dopušča.
6	Sln. rožansko bela (f.) "neubogljiva ovca" (Šašel-Ramovš: 102) bi bilo sicer prek pomena "ovca" lahko leksikalizirano iz "bela" kot hrv. čak. primer, kot je domnevano v ESSJ: 2, 79. Vendar bi se predloga iz *bela tako kot iz *belä v rožanskem govoru realizirala z enotnim refleksom z rastočo intonacijo pa tudi z realiziranim švapanjem, kar bi bilo v slovarju zabeleženo kot *bewa. Zaradi tega rožanskega primera ni mogoče neposredno izvesti niti iz pridevniške predloge *bel-h niti iz samostalniške *bela.
7	Morda spada zraven tudi hrv. Bjela (m.) "moško ime", če je beseda v Arj: 1, 378, akcentsko pravilno predstavljena.
Ženskega spola, prim. sln. rud, f. ruda "rdečkast, rjavkast", sbh. rud, f. ruda "rdečkast", hrv. čak. r#d, f. rüdä, n. rudo "rjavkastordeč", r. dial. rudöj "rdečelas".8
1.0.4 *ščbfba (f.) : adj. *ščbfbh, f. *ščbrba (akc. p. b)
Hrv. štrba (f.) "škrbina" (Vodice; Ribaric 1940: 197), br. ščerba (f.) "razpoka, špranja v glineni ali leseni posodi" (Nosovič: 721) ob sln. pridevniku ščrb, f. ščfba "razpokan, razast", stcsl. štrhbh "poškodovan", mak. štrb "odkrhnjen, škrbav", str. ščbrbh "poškodovan" (Furlan 1998: 265). Ob psl.*ščbfba (f.) je znana še fonetična varianta *sk-hfba (f.), ki se nedvomno ohranja v hrv. škrba "škrbina" (Vodice; Ribaric 1940: 197), škrba "nalomljen zob" (karlovški govor; Finka-Šojat 1973: 147) in lahko tudi v sln. škfba "razpoka, nalomljen zob, luknja med zobmi; Ženska z luknjami med zobmi"9 k psl. adj. *skhfbh, f. *sk-hrba s črnogor. refleksom škrb, f. * škfba "škrbav" (Vujičic 1995: 138) in sln. škrb, f. škfba "škrbast" (SSKJ: IV 1081).10
1.0.5 *rqda (f.) : adj. *rQdh, f. *rQda, n.*rQdo (akc. p. c)
Slednje besedotvorno razmerje potrjuje hrv. čak. rüda (f.) "Ženska kodrastih las" ob pridevniku rud, f. rüdä, n. rudo "kodrast" iz Brusja na Hvaru (Dulčic 1985: 647), kjer je znana tudi homonimna tvorba rüda (f.) "pramen kodrastih las" ob sinonimu rüdica (Dulčic 1985: 648 s.). Pomensko razmerje med bruškima homonimoma rüda kaže na dve različni leksikalizaciji iz prvotnega abstraktnega samostalnika *rQda "kodravost, nakodranost", hkrati pa zaradi sinonimnosti med rüda in rüdica slednja oblika ne more biti deminutiv prve. Pridevnik je v istem pomenu znan v sln. rod, f. roda "kodrast", npr. rodi lasje "kodrasti lasje", mak. rud "kodrast", blg. rud "isto". Glej še 1.1.4.
1.0.6 *rada (f.) : adj. *radh, f. *rada, n. *rado (akc. p. a)
Hrv. hipokoristično žensko ime Rada (Arj: XII, 866) k psl. adj. akc. p. a *räd-b "vesel; zadovoljen" ni zadosten argument za domnevo, da se pri obravnavanem besedotvornem vzorcu ustrezni ajevski samostalniki iz pridevnikov akc. p. a tvorijo z metonimijo tipa lit. smalka "zelo gost prostor gozdu, kjer rastejo vitka drevesa" ob let. smatks "tanek, vitek". Poleg te sodobnejše akcentuacije navaja Arj na istem mestu, da je bila starejša Räda.
8	Č. ruda (f.) "lapis aerarius", slš. ruda "isto" je verjetno tako kot č. ruka, slš. ruka namesto č.*rouka oz. slš. *ruka posplošeno iz stranskosklonskih oblik, npr. akz.*rudQ, *rQkQ.
9	S psl. *skbfba (f.) bi bilo mogoče povezati ukr. šk0rba (f.) "stara izsušena, zgubana ženska" (Grinčenko: IV, 502), ker se je tak pomen lahko leksikaliziral iz psovke, ki se je razvila iz pomena "škrbasta ženska", prim. sln. škfba "škrbina" ^ "škrbasta ženska/moški" ^ psovka, npr. molči, škrba škrbasta!
10	Fonetično razmer e *ščbfbb : *skbfbb je najbolj verjetno posledica dvojnega (balto-)slovanskega refleksa zlogotvornega *t (Furlan 1998: 265 s., z navedbo starejše literature) v izhodiščnem ide. izglagolskem pridevniku *skrbhö-s "takšen, ki je posledica glagolskega dejanja *skerbh-, tj. vrezan, razast" ide. atematskega glagola *skerbh-ti, *skrbhenti "rezati", prim. lit. skerbti, skerbiü "globoko vrezovati, (z vrezom) zaznamovati". Gre za izglagolske pridevnike < deležnike tipa ide. *pik'ö-s "pisan", *H,rudhö-s "rdeč", *strugö-s "odrezan, kratek" ... (v psl. * phsb "canis", lit. rudas "rdeč", strugas "kratek, odsekan" ...).
1.1 Ob *luda, *bela, *sucha, *ruda , *ščbfba/skhfba, *rqda (in morda *rada) je izpridevniške samostalnike s podaljšanim vokalizmom mogoče prepoznati v izpeljankah na -ica:
1.1.1	*s 'uja/s 'ujica (f.) : adj. *s 'ujb, f. *s 'uja (akc. p. b)
Psl. *s 'ujb (adj.) "sinister" odraža ide. pridevnik z lahkim vokalizmom *seu-io-, ki ga potrjujeta tudi sti. savya- in av. haoya-, in se nemotiviran ohranja le v sln. süj, f. süja, stcsl. šui in sbh. suj "isto" (15. st.). Toda v r. hdr. Šuja (Vasmer: IV, 484) je baritoneza nepričakovana in bi jo bilo možno razložiti z obravnavano substantivizacijo. Če pri ugotavljanju akcentske paradigme *s 'ujb upoštevamo znake, ki jih daje eksterna rekonstrukcija, je bil to pridevnik akc. p. b,11 pri katerem bi po substantivizaciji na -ica pričakovali refleks *s 'ujica in ne *s 'ujica (prim. Dybo 1981: 172 s.), kot ga potrjujejo sln. šujica "levica", po redukciji šujca "isto", kar je znano tudi kot hdr. Šujca (standardizirano Šujica), dalje hdr. Šuicana področju Hercegovine, Bosne in Slavonije in r. šuica "levica". Ker iz razmerja *s 'uja (r.) : *s 'ujica (sln., sbh., r.) ni mogoče razbrati nobenih pomenskih razlik, je malo verjetno, da bi tu šlo za deminutivno besedotvorno razmerje, ampak sta *s 'uja in *s 'ujica lahko dve izpridevniški tvorjenki k psl. pridevniku *s 'ujb, f. *s 'ujä.
1.1.2	**rusa/rusica (f.) : adj. *rüs-b , f. *rusä, n. *rüso (akc. p. c)
Psl. pridevnik *rusb "rdeč(kast)" je refleks ide. lahkovokalne predloge *H1reudh--so- in s hrv. čak. rüs, f. rüsä, n. rüso "rdeč (o laseh)" (Dračevica na Braču; Hra-ste-Šimunovic: I 1084), "rdečkast" (Brusje na Hvaru; Dulčic 1985: 648), sln. rüs, f. rusa "rdečkast" kaže na akc. p. c. S tem pridevnikom je soroden sln. narečni izraz za mravljo rusica v rezijanskem rusica "mravlja" (V Bili; Steenwijk: 306), terskem rUseca "isto" (Viskorša; SLA)), nadiškem rusca "rdeča mravlja" (Rigoni-Salvino 1999: 70), obsoškem rüsce (f. pl.) "isto" (Trenta; SLA), s katerim je ta žuželka tako kot v sln. štajerskem rdečica "mravlja" (Podčetrtek; SLA), rdbčka "isto" (Žigon; SLA) poimenovana po svoji značilni rdeči barvi. Zaradi stalnega naglasa na prvem zlogu samostalnik ni mogel nastati po substantivizaciji tipa *süchb ^ *sušica, ampak bi ga bilo možno izvesti iz staroakutirane predloge *rusica "rdeča mravlja". Deminutivni pomen se pri tem sln. poimenovanju pojavlja le enkrat v besedilu rezijanske pravljice (Matičetov 2001: 9), kjer gre lahko za stilistično hiperkorekcijo pomena zaradi njene "manjšalnostne" oblike. Zato se zdi bolj verjetno, da je sln. rusica tvorba tipa *s 'ujica in ne deminutiv k neevidentiranemu samostalniku *rusa (f.) ob pridevniku *rüsb , f. *rusä, n. *rüso.12 Sln. narečni nomen loci rusišče (n.) "mravljišče" v rezijanskem rusišce (V Bili; Steenwijk
11	Akcent sln. pridevnika kaže na akc. p. c in ni zanesljiv, ker je znan le iz Pleteršnikovega slovarja, ki ga je normiral iz danes žal že nedostopnega narečnega gradiva.
12	Drugo akcentski kontroli dostopno gradivo take paradigme ne potrjuje, npr. r. rusyj "rdeč(kast)". Akcentsko zagoneten je pridevnik r/s, ki je v Arj leksikografiran predvsem na podlagi besedne zveze r/sa glava "rdeča glava", ne pa npr. iz Stullija, kjer zapis rüs enake intonacije ne implicira, prim. s(d, g. s(da (Stulli) za knjiž. s*d, g. sad. Ker izhodiščna ide. predloga v okviru besedne družine *H1reudh- znakov za rekonstrukcijo dolgega vokalizma v pridevniku nima, je akutirana intonacija lahko arhaični ostanek tu obravnavanega besedotvornega vzorca.
1992: 306) bi sicer bil lahko izpeljan iz sln. *rusa "(rdeča) mravlja" < psl. *rusa, a fonetičnega razvoja iz *rusičišče ni mogoče povsem izključiti, čeprav je sicer težje preverljiv.
1.1.3	*vornalvornica (f.) : adj. *vdrn-h, f. *vorna, n.*vörno (akc. p. c)
Slovenščina ima za organ "lien" poleg leksema slezbna tudi vranica, prim. črnovrško
uränca (Tominec 1964: 232), in vrana. Slednja oblika je znana iz 16. stoletja pri Megiserju in je bila kot wra:na (Karničar 1990: 259) še v prejšnjem stoletju evidentirana v obirskem koroškem govoru. Za vranico je v primerjavi z večino drugih notranjih organov značilna temnejša barva, zato je sorodstvo s psl. pridevnikom *vörnh "črn", f. *vorna, n.*vörno več kot verjetno. Sln. pomenu "lien" je najbliže p. dial. wrona "del mesene prepone v predelu ledvic" (Karlowicz: VI, 164), ki označuje predpono v bližini vranice in je lahko tip metonimičnega poimenovanja, ki je bolj pogost v toponomastiki (prim. tpn. Reka ^ hdrn. Reka). Ker se ne zdi verjetno, da bi bili poimenovanji vrana in vranica mladi, ki bi internoslovensko nastali po metaforičnem prenosu "cornix" ^ "lien", je homonimija "lien" : "cornix" lahko stara. Obe sln. imeni za vranico sta tako kot zgornji *s 'uja in
*s 'ujica po leksikalizaciji lahko nastali iz psl. abstraktnega samostalnika *vörna "črnost, črnina" oz. *vörnica "isto" k psl. pridevniku *vörnh, f. *vorna, n.*vörno "temen, črn" v sln. vrän, f. vrana "črn", sbh. vrän, f. vrana "isto", hrv. čak. vrön, f. vrönä, n. vröno, r. voronöj. Isti psl. leksem *vörna (f.) se namreč drugače leksikaliziran ohranja npr. v hrv. čak. vrana "konj, mula ali osel pretežno črne barve" (Dračevica na Braču; Hraste-Šimunovic: I, 1336). Glej tudi 3.
1.1.4	*rqdalrqdica (f.) : adj. *rQdh, f. *rQda, n.*rQdo (akc. p. c)
V Brusju na Hvaru izpričano razmerje ruda (f.) "pramen kodrastih las" : rudica (f.) "isto" ob pridevniku rüd, f. rüdä, n. rüdo "kodrast" (Dulčic 1985: 647 s.) kaže, da drugi samostalnik ne more biti deminutiv k prvemu, ampak sta to različni izpeljanki iz iste pridevniške predloge, ki se brez podaljšanja vokalizma posamostaljena ohranja v blg. rudica (f.) "ovca s kodrasto volno" < *rQdica.
1.1.5	*pravälpravica (f.) : adj. *pravh, f. *präva, n. *prävo (akc. p. a)
Hrv., srb. pravica "iustitia, ius in čak. pravica "isto" s podobnim pomenskim poljem kot sln. pravica je identično z ukr. pravycja "desnica", tudi "ravna, nepomečkana slama" in br. pravica "desnica". Pomen "desnica" je znan tudi v p. prawica, č., slš. pravice, gl. prawica in dl. psawica. Izhodno *pravica (f.) ni neposredno substan-tivizirano iz pridevnika akc. p. a *prävh, f. *präva, n. *prävo, ker bi po vzorcu *stärh ^ *stärica pričakovali baritonirani rezultat **prävica (prim. Dybo 1981: 172). Substantivizacija iz pridevnika akc. p. a torej tako kot pri s 'ujica, *rusica, *vornica in *rQdica vključuje spremembo tona, le da tu v smeri stari akut ^ cirkumfleks. Primer potrjuje uvodoma omenjeno domnevo o ustreznosti slovanskega besedotvornega vzorca z baltskim, ki ga je Büga (1923: 119) ponazoril z metonimijo v lit. smalka, akz. smalkq, gen. smalkos "zelo gost prostor gozdu, kjer rastejo vitka drevesa" v odnosu do let. smatks "tanek, vitek". Razmerj e tipa *s 'uja : * s 'ujica bi bilo tu možno rekonstruirati na podlagi hrv. prava (f.) "ius" (Vinkovci; Arj: XI, 412) < *pravä.
2 Od navedenih dvanajstih primerov ima samo eden paralelo v baltskih jezikih. Psl. *ščbfba namreč povsem ustreza let. škirba,13 ki ne pomeni le "praska, razpoka", ampak je to tudi psovka leni ženski, kar je enako slovenski in ukrajinski rabi sinonima *skbfba.14 Paralela let. škirba = psl. *ščbfba (nedvomno v hrv. dial. štrba, br. ščerba) bi torej lahko kazala, da tak besedotvorni vzorec v vsaki ob jezikovnih skupin ni le paralelen, ampak da je podaljšava kot izpridevniški besedotvorni vzorec baltoslovanske starosti, pa čeprav pridevniška predloga za škirba v letščini ni znana.
2.1 Bsl. *üdrä (f.) : ide. adj. *udr-ö-
2.1.1	Baltoslovansko starost besedotvornega vzorca bi lahko potrjevalo tudi skupno poimenovanje za živalsko vrsto Lutra bsl. *üdrä v lit. udra in psl. *v-ydra (= sln. vidra,15 csl. vydra, sbh. vidra, mak. vidra, r., br., ukr. vydra, p. wydra, č., slš. vydra, gl. wudra, dl. hudra). Vzglasna baltoslovanska dolžina proti kračini v sorodnih leksemih s tematsko osnovo ali osnovo na *-eH2- kot nvn. Otter, stvn. ottar < germ. *utra-, gr. vöpo@ (m.), sti. udra-, av. udra- ob gr. vöpa (f.) in lat. *utra v lutra je namreč lahko posledica obravnavanega baltoslovanskega izpridevniškega vzorca. Izhodišče te ide. besedne družine je bil namreč oksitonirani pridevnik *udr-ö- "vodni", ki je bil po vzorcu tipa sti. usr-a- (adj.) "jutranji, rdečkast" ^ usar- (f.) "jutranja zarja, jutro", tamasa-(adj.) "temen" ^ tamas- (n.) "tema", *H2ostei-o- (adj.) "kostnat, koščen" (v lat. osseus "isto") ^ *H.^ostei- (n.) "kost" (v het. haštai-/haštii- (n.) "isto") tvorjen iz ide. samostalnika *ued-r/n- (n.) "voda" (Furlan 1997: 299 s.). Medtem ko so bili leksemi z vzglasno kračino iz pridevnika *udr-ö-, f. *udr-eH2- posamostaljeni z ničtim besedotvornim vzorcem in samo grški primer z akcentskim umikom potrjuje substantivizacijo tipa sti. krsna- (adj.) "črn, temen" ^ krsna- (n.) "črna antilopa" oz. gr. ÄsvKöf (adj.) "svetel, blestec" ^ ÄsvKo@ (m.) "cipelj", je bsl. *üdrälahko izpridevniška tvorjenka tipa psl. *luda, *bela ... bsl. *skirba k isti pridevniški predlogi.
2.1.2	Baltoslovanska vzglasna dolžina v *üdrä (f.) "Lutra" je bila zaradi kračine v drugih ide. jezikih vključena med primere, ki naj bi potrjevali delovanje Winterjevega zakona (Winter 1978: 441). Prvotna Winterjeva definicija sistemske fonetične zakonitosti ide. *VD > bsl. *VD (proti ide. *VDh > bsl. *VD) je bila zaradi številnih izjem kot npr. *vodä, lit. padas že večkrat "popravljena" in vprašanje, pod katerimi pogoji naj bi zakon dejansko deloval, je še vedno odprto. Tako naj bi npr. po Rasmussenovi različici delovanja zakon v *üdrä iz ide. *udr-ö- tako kot v psl. *dhbrb < ide. *dhub-rö- ne deloval (Rasmussen 1999 (= 1991): 537).16 Nasprotno pa bi po Matasovicevi različici
13	Paralela je znana že iz Miklošičevih časov (Miklošič 1886: 300; Trautmann 1923: 266; Arumaa: I, 160), vendar na skupni akutirani refleks bsl. *ir v let. škirba in psl. *ščbfba = hrv. dial. štrba, br. ščerba še ni bilo opozorjeno.
14	Glej op. 9.
15	Sln. vidra in č. vydra imata novi cirkumfleks zaradi samoglasniške skupine dental + r kot v sln. vltra, č. dial. vitra iz psl. *vi'tra, prim. let. vitra.
16	Rasmussenova zožana definicija delovanja Winterjevega zakona precizira, da je deloval le v zlogu neposredno pred akcentom, ni pa deloval v akcentuiranem zlogu (*vodä : ide. *ued-r7), v zlogu, ki je bil od akcentuiranega zloga ločen z vmesnim zlogom (lit. mädaras : ide. *maderös) in v zlogu, kjer je ide. zvenečemu zaporniku sledil zvočnik (psl. * dibrb : ide. *dhub-rö- ; Rasmussen 1999 (= 1991): 537).
vzglasna dolžina v bsl. *üdrä bila kljub psl. *dhbrh < ide. *dhub-rö vendarle fonetično pogojena (Matasovic 1994: 15).17 Čeprav je Winterjevo razlago o fonetičnem izvoru baltoslovanskih akutiranih dolžin pred ide. zvenečimi neaspiriranimi zaporniki hitro sprejelo razmeroma veliko število jezikoslovcev in je bila kljub številnim ugotavljanim "izjemam" celo povzdignjena v zakon, bi bilo iz gradiva, ki se pojavlja v razpravah o njem, smiselno izluščiti tisto, pri katerem bi bila dolžina lahko besedotvorno ali oblikotvorno pogojena. Tako kot je npr. dolžina v psl. *v-ygn'b (m.) "ognjišče" (npr. hrv. viganj) ob lit. ugnis "ogenj" kljub Matasovicu (Matasovic 1994: 11) bolj verjetno besedotvorno pogojena z vrddhijem (Rasmussen 1999 (= 1991): 531), je tudi bsl. *üdrä lahko besedotvornega izvora, pogojena z baltoslovansko podaljšavo tipa *skirba.18 Bsl. *üdrä bi torej tako kot *skirba lahko kazalo, da imata slovanski in baltski besedotvorni vzorec tipa psl. *luda (f.) ^ adj. lüd-h "stupidus" in tipa lit. kväila (m., f.) ^ adj. kvailas skupni izvor v baltoslovanski jezikovni stopnji, kjer je bil pridevnik *udras "vodeni" kot dediščina ide. izsamostalniškega pridevnika *udr-ö-s "isto" še živ.
3 Bsl. *uärnä (f.) : adj. *uärnas
3.1 Znano je, da slovansko razmerje vörnh (m.) "corvus proti *vörna (f.) "cornix" oziroma baltsko lit. varnas (m.) "corvus" proti varna (f.) "cornix", let. varna "isto" odseva že baltoslovansko *uarnas (m.) : *uarn( (f.).19 To se od konca 19. stoletja dalje razlaga z vrddhijem (Uhlenbeck 1897: 545; Kurylowicz 1956: 159; Gol^b 1967: 782; Darms 1978: 344). Feminativ naj bi bil leksikaliziran iz prvotnega pomena *"vranova/ pripadajoča vranu" (Uhlenbeck 1897: 545; Machek 1968: 698), ki naj bi ga sprožilo vrddhiranje iz podstavnega samostalnika *uarnas (m.) "corvus". Leksikalizacija v pomen "vrana" sicer le v nekaterih sinhronih sistemih (npr. slovenskem) služi kot člen za izražanje razmerja maskulinativ : feminativ, ki pa je med priznanimi baltoslovanskimi vrddhiji osamljeno. Zato je Darms domneval, da naj bi bila pomenska predstopnja za "cornix" drugačna, in sicer kolektivni pomen *"vranja krila" (Darms 1978: 45). Prvi rezultat vrddhija, s katerim se danes označuje izsamostalniški besedotvorni vzorec s podaljšavo, je vedno pridevnik, ki se pogosto substantivizira, npr. sti. ahan- (n.) "dan" ^ ähna- (adj.) "dneven"), todaparsu- (f.) "rebro" ^pärsvä- (n.) "področje reber, bok" (Gol^b 1967: 770; Hofmann 1975: 90). Zato je Darms pri formalnem razmerju med bsl. parnima poimenovanjima "corvus": "cornix" opravičeno rekonstruiral vmesno pridevniško stopnjo *uörno- in pokazal, da bsl. ajevski samostalnik *uärnä (f.) "cornix" pravzaprav nima neposredne zveze z vrddhijem, ampak je to - če je to res vrddhi - v ženskem spolu substantivizirani pridevnik s podalj šanim vokalizmom, ki izvira iz vrddhija kot izsamostalniškega besedotvornega vzorca.
17	Matasoviceva zožana definicija delovanja Winterjevega zakona precizira, da je deloval le v baltoslovanskih zaprtih zlogih (Matasovic 1994: 15).
18	Psl. vrddhi *vedrö (n.) "urna" si kljub temu, da izhodiščno ide. *ued-r/n- (n.) "voda" ustreza fonetičnemu pogoju delovanja Matasoviceve različice Winterjevega zakona, že Winter ni upal vključiti v baltoslovansko gradivo s fonetično pogojeno dolžino.
19	Sorodno toh. B wrauna "vrana" < *wärauna je tvorjeno iz ničtostopenjskega pridevnika (Van Windekens: 583).
3.2	V povsem drugačni luči se razmerje med bsl. *uamas (m.) in *uärnä (f.) kaže v kontekstu tu obravnavanega izpridevniškega besedotvornega vzorca. Sorodstvo obeh samostalnikov s psl. pridevnikom akc. p. c *vörm,, f. *vornä, n.*vörno iz ide. *uor-no-"ožgan, črn", prim. het. uar- "žgati", ptc. uarant- "ožgan" (Szemerenyi 1991: 2169 s.), je namreč nedvomno. Ptič "corvus" je z bsl. uärnas (m.) poimenovan po svoji značilni črni barvi. Vprašanje pa je, ali je ptica "cornix" z bsl. *uärnä (f.) res poimenovana kot vranova samica oz. kot pripadajoča vranu. Ali ni morda tudi ona sama preprosto poimenovana po svoji značilni črnini? Neposredna medparadigmatska zveza med bsl. *uämas (m.) in *uärnä (f.) je namreč lahko le navidezna, zunajjezikovno ustvarjena, ne pa posledica neposrednega besedotvornega razmerja med njima, kot se navadno razlaga.
3.3	Ptičja imena spadajo med tista poimenovanja živali, kjer naravni spol praviloma jezikovno ni relevanten in zato v tej pomenski skupini opozicija maskulinativ : feminativ praviloma ni izražena, še zlasti pa ne z neposredno tvorbo feminativa maskulinativa.20 Lat. razmerje corvus : cornix je sicer v službi funkcionalnega razmerja maskulinativ : feminativ, vendar sta leksema le sorodna in imata le skupno korensko podlago *cor-, feminativ pa ni neposredno izveden iz maskulinativa. Neposredna izpeljava *uärnä (f.) iz *uärnas (m.) bi bila za konkretno vrsto v ptičji terminologiji zato bolj izjema kot pa pravilo.
3.4	Pomen refleksov bsl. ajevskega samostalnika *uärnä tako na baltski kot na slovanski strani ni stabilen. Poleg vrane kot izrazito črne ptice let. värna pomeni tudi "pik (barva pri kartah)", rabi pa se tudi kot psovka stari ženski. Rusko vorona pomeni tudi "neokreten, obnemogel človek, neroda, počasne, zijalo", hrv. čak. vräna pa označuje tudi konja, mulo, osla pretežno črne barve. Slovensko vrana pa - kot omenjeno - tudi notranji organ vranico. Isti pomen je mogoče predpostaviti tudi v p. dial. wrona. Stabilen ni niti pomen bsl. samostalnika *uärnas (m.), saj poleg vrana lit. varnas pomeni tudi "pik (barva pri kartah)", v Šivridovem slovarju pa označuje konja črne barve, tj. vranca. Rusko dialektično je voron prav tako tudi oznaka za vranca, hrv. vran in sln. vran pa sta sinonima k vrag. Ni verjetno, da bi se vsi ti pomeni razvili metaforično iz pomenske stopnje "vrana" oz. "vran". Pomen "hudič", tj. po vrednostni lestvici slaba/ničvredna oseba, se lahko razvije iz pomenske podstave "črn", kot ponazarja npr. sln. dial. črnjak "hudič" ta č\r:9n "hudič" (obirsko). Večsmerna leksikalizacija v:
a)	"pik (barva pri kartah)" (let., lit.);
b)	"vranec" (r., hrv., lit.);
c)	"vran(a)" (lit., let., splošnoslov.);
d)	"slaba/ničvredna oseba, hudič" (r., hrv., sln.);
e)	"lien" (sln., p. (?))
bi bila bolj razumljiva, če bi kot izhodišče pomenskih razvojev postavili bsl. samostalnika *uärnas (m.) in *uärnä (f.), ki sta bila substantivizirana na osnovi dveh besedotvornih vzorcev iz bsl. pridevnika *uärnas "črn". Bsl. samostalnik *uärnas (m.) je iz njega
20 Za konzultacijo v zvezi s tipologijo ptičje terminologije se zahvaljujem kolegu Goranu Filipiju, ki se ukvarja predvsem z istrsko ptičjo terminologijo.
lahko nastal z znano substantivizacijo z ničtim sufiksom, bsl. ajevski samostalnik *uärnä pa po substantivizaciji tipa psl. *luda. Besedotvorno razmerje je torej lahko povsem enako razmerju v č. lud (m.) "norec, pavliha" : louda (m.) "mečkač, motovilo, počasne" ob psl. pridevniku *lüd-h. Vseh pet leksikalnih pomenov baltskih in slovanskih fonetičnih refleksov obeh bsl. samostalnikov je iz pomena "kar je črno, črnost, črnina" bolj razumljivih, kot pa če predpostavljamo, da je bsl. *uarn( (f.) vrddhirana in zato izsamostalniška tvorba *uarnas (m.) "corvus". K mnenju, da bsl. *uarn( (f.) morda ni izsamostalniška tvorjenka iz bsl. *uarnas21 (m.), ob tu obravnavanem bsl. vzorcu navajata tudi tipologija iz ptičje terminologije in semantika posameznojezikovnih refleksov bsl. *uarnas (m.) in *uarn( (f.).
4 Podaljšavo kot praslovanski izpridevniški vzorec za tvorbo ajevskih samostalnikov in samostalnikov na -ica z deloma abstraktnim, deloma pa konkretnim pomenom, lahko prepoznamo v samostalnikih *bela, *ščbfba/skhfba,*s'uja, *vydra; *luda, *sucha, *ruda, *rQda, *vörna; *pravä (in domnevno *radä ) ter *s'ujica; *rüsica, *rQdica; *pravica. Med njimi *ščbfbapa tudi *vydra in *vörna z baltskimi ustreznicami navajajo k mnenju, da je bil ta vzorec baltoslovanski in da je bil tvoren še v času, ko je pri staroakutiranih pridevniških predlogah izrazno sredstvo podaljšanja korenskega vokalizma, verjetno po analogiji s pari tipa kvaila : kvailas oz. *lüda : *lüdh nadomestila metatonija (npr. psl.pravä/*pravica : adj. *prävh; lit. smalkä : let. smatks).22 Izgleda, da vzorec odraža posebno izpridevniško substantivizacijo, pri kateri so poleg pravih ajevskih samostalnikov s prvotnim abstraktnim pomenom vsaj v praslovanščini nastajali tudi abstraktni samostalniki na -ica, oboji pa so tako kot pri drugih slovanskih abstraktnih samostalnikih lahko prehajali v konkretne, npr. *suchotä "siccitas", toda sln. suhota "vsak prostor, ki je pod streho", npr. Ta ima več suhot, nego mu jih je treba (Kras, Vipavska dolina, okolica Gorice; Erjavec 1880: 191), sbh. suhdta "suh prostor", suvdta "isto", npr. unesi to amu u suhotu, da ne kisne; kucer se sastoji iz vrlo male suvote, u kojoj nociva čobanin (Arj: XVI, 916; XVII, 90).
21	Enako kot bsl. *uärnä (f.) "vrana" se izsamostalniško razlaga npr. tudi bsl. *karb( (f.) "košara" iz bsl. *kärbas (m.) "isto" (prim. r. korob "iz lubja spletena košara", ukr. korob "vrsta košare, zaboja iz lubja ali protja", br. korab "košara, pletenica", lit. karbas "košara" : r. koroba "iz lipovega lubja spletena košara", br. karoba "večja košara", let. kärba "košara"; ESSJ: 11, 54; že Trautmann:117; Arumaa: 145). Enako tudi psl. *rYda (f.) iz psl. *r|dh (m.) "vrsta, linija, red" (prim. hrv., srb. red, -a , blg. red(-ht), r. rjäd, -a, ukr. rjäd, -u : hrv., srb. reda "urejenost", r. rjäda "dogovor, združitev"; Furlan pri Bezlaj, ESSJ: III, 164) ob lit. rindä "vrsta, linija". Dvom v izsamostalniški izvor bsl. *kärbä bi lahko utemeljila s sinonimnim razmerjem *kärbä : *kärbas, pri psl. *rYda pa predvsem z abstraktnim pomenom *rYda. Razmerje psl.*rYda: lit. rindä je enako razmerju psl. *völga : lit. valgä. O slednjem glej op. 22.
22	Enako razmerje kot lit. smalkä : let. smatks odraža lit. valgä "jed" (< *"tekoča/vlažna jed") ob let. vatgs "vlažen". Toda sorodno psl. staroakutirano *völga "humiditas, umor", tudi "tekoča jed (npr. juha, omaka)" daje slutiti, da je do metatonije akut cirkumfleks verjetno prihajalo le v mikrosistemih z ohranjenima obema členoma, tj. ajevskim samostalnikom in podstavnim pridevnikom s podaljšanim vokalizmom. Glej tudi op. 21.
4.1	Izgleda pa, da tako prepoznan vzorec ustreza le opisu sinhronih razmerij, praslovanskega, baltskega in baltoslovanskega. Diahroni pogled pokaže ta razmerja v drugačni luči. Znano je, da je bila podaljšava kot nominalno besedotvorno sredstvo v pretežni meri prepoznana pri samostalniških podstavah. Prvi rezultat tega vzorca = vrddhija je izsamostalniški pridevnik, ki se v večini primerov ohranja v substantivizacijah, npr. psl. *vedrö (n.) "urna" ^ ide. *ued-r/n- (n.) "voda", psl. *v-ygn/b (m.) "focus" ^ bsl.*ugni- (m.) "ignis", prim. lit. ugnis "isto", toda sti. ähnä- (adj.) "dneven" ^ ähan-(n.) "dan". Funkcija vrddhija je bila tvorba izsamostalniškega pridevnika s strukturalnim pomenom "takšen, ki je v zvezi z realijo, ki jo izraža podstavni samostalnik".
4.2	Med številnimi staroindijskimi vrddhiji Wackernagel omenja tudi pridevnik lauhitikä- "rdečkasto svetlikajoč" in njegovo pridevniško podstavo löhita-"rdeč" (Wackernagel: 428). To besedotvorno razmerje je formalno enako razmerju med vrddhiji in podstavnimi samostalniki tipa säktikä- (m.) "suliconosec" ^ sakti- (f.) "sulica", yästikä- (m.) "kdor je oborožen s kijem" ^yasti- (f.) "kij" (Wackernagel: 428). Pomembna razlika v odnosu do slednjih, pravih vrddhijev pa je, da je pridevnik lauhitikä-izpridevniški. Njegovo izglasje je seveda samo glede fonetične strukture primerljivo z izglasjem slov. samostalnikov *s'üjica, *rüsica, *rqdica, *pravica, ob katerih imamo znane le pridevnike *s'ujb, *rüsh, *rQdh, *prävh in ne morda tudi **s 'üjicb, **rüsicb ... Ker so deležniki le posebne vrste pridevnikov, pri katerih je povezanost z glagolom v jeziku še živa, bi kot izpridevniško/izdeležniško podaljšavo, kot jo ponazarja sti. lauhitikä- "rdečkasto svetlikajoč" ob löhita- "rdeč", lahko omenila poznoide. leksem za veter *uent-ö- (= lat. ventus, got. winds ...). Ta je z ničto substantivizacijo moral nastati iz prvotnejše pridevniške predloge *H2ueH1ent-ö-, ki je s podaljšanjem korenskega vokalizma nastala iz aktivnega deležnika *H2uH1ent- "pihajoči" (^ *H^ueH-"veti, pihati"). Slednji je ohranjen v het. substantivizaciji huuant- (c.) "veter" (formalno Schindler 1969: 149; Darms 1978: 396). Pridevniški pomen, ki muje botrovalo podaljšanje iz deležniške predloge, žal ni več razpoznaven.23 Oba primera pa kažeta, da podaljšanje korenskega vokalizma spremlja tudi akcentski pomik na tematski vokal. Oboje pa je značilno tudi za prave vrddhije, npr. ide. *ued-r/n- (n.) "voda" ^ *uedr-ö-m = psl. *vedrö (n.) "urna".
4.3	Ti kronološko različni podaljšavi korenskega vokala pridevnika/deležnika dajeta slutiti, da ima obravnavani bsl. besedotvorni vzorec ide. zasnovo v izpridevniškem vzorcu, po katerem je bil nov pridevnik s strukturalnim pomenom "takšen, ki je v zvezi z lastnostjo, ki jo izraža podstavni pridevnik" (prim. lauhitikä- "rdečkasto svetlikajoč": löhita- "rdeč") tvorjen s podaljšanjem vokalizma podstavnega in pomikom akcenta na tematski vokal. Vzorec je bil torej povsem paralelen pravemu vrddhiju in od njega različen le zaradi pridevniške in ne samostalniške podstave.
23 Toda sti. sinonim vata- (m.) ima podaljšan korenski vokalizem ničtostopenjske variante istega deležnika *H2uH1nt- *H2ueH1nt-ö-, substantivizacija pa je v sti. va ta- tudi formalno izražena z akcentskim umikom tipa . krsnd- (adj.) "črn, temen" — krsna- (n.) "črna antilopa":
*H2ueH1nt-o- "veter" > praar. *vdata- > sti. vata-.
4.4 Vir za konstituiranje bsl. besedotvornega razmerja *uärnä (f.) "črnost, črnina" : adj. *uärnas "črn" in psl. *s'üja/s'üjica (f.) "levost" : adj. *s'ujb "levi" je torej po vsej verjetnosti praide. vzorec, katerega prvi rezultat je bil izpridevniški pridevnik s podaljšanim vokalizmom, ajevska substantivizacija pridevnika pa je šele drugi od podaljšanja neodvisen. Tak praide. vir se zdi možen tudi zaradi nekaterih baltskih in slovanskih primerov, ki neposredni tvorbi samostalnikov na -a ali -ica iz pridevnikov z nepodaljšanim vokalizmom nasprotujejo oz. ga ne potrjujejo. Tako je npr. ob bsl. paru *uarn( (f.) "črnost, črnina" : adj. *uärnas "črn" v letščini poleg värna "vrana; psovka stari ženski; pik (barva pri kartah)" znana tudi tematska oblika värns, ki poleg "vran" pomeni tudi "vrag" (Mühlenbach-Endzelin: IV, 506). Slednji pomen je pri slovanskem gradivu znan pri tvorbi *vörnb v slovenščini in hrvaščini. Izvorni akut v let. samostalniku värns in tudi v lit. dial. varnas "vran" lahko izvira iz bsl. pridevnika
*uarnas, ki je sodeč po pomenskem razmerju med sti. lauhitikä- : löhita verjetno imel pomen "črnikast". Akut v lit. obliki torej ni nujno analoški po lit. varna, kot je domneval Büga 1923: 117. Ob bsl. *üdrä (f.) "vidra" : ide. adj. *udr-ö-s "voden" so lahko lit. udras "vidra" = psl. *v-ydrb "isto" v sln. vider (Gutsmann) ter let. ijevska osnova #dr(i)s "vidra" substantivizirani iz bsl. pridevnika *üdräs ob ide. *udr-ö-s. Tudi "akcentske anomalije" tipa *rüsb, prim. hrv. rus, ob *rüsb bi ob *rüsica lahko bile arhaični ostanki bsl. izpridevniškega besedotvonega vzorca ide. izvora, ki je na sinhonih nivojih posameznih baltskih in slovanskih sistemov razpoznaven le še po razmerjih tipa *s'üja/ s'üjica (f.) : adj. *s'Ujb. In tudi pomen "rdečkast", ki je pri pridevniku *rusb znan npr. iz Brusja na Hvaru pa tudi v ruščini, slovenščini, bi bil lahko ostanek pomena izvornega pridevnika *rüsb "rdečkast" ob *rusb "rdeč".
5 Praslovanska besedotvorna razmerja tipa *s'üja/s'üjica (f.) : adj. *s'Ujb in lit. kvaila (m., f.) : adj. kvailas lahko odsevajo funkcionalno že težje razpoznaven ide. izpridevniški vzorec za tvorbo pridevnikov s podaljšanim korenskim vokalizmom v funkciji "takšen, ki je v zvezi z lastnostjo, ki jo izraža podstavni pridevnik" (prim. sti. lauhitika-"rdečkasto sijoč" : löhita- "rdeč"). Majhna pomenska razlika med podstavnim pridevnikom in iz njega s podaljšanjem korenskega vokalizma tvorjenim pridevnikom je verjetno povzročila njegovo slabšo funkcionalnost. Posledica tega je skoraj popolno izrinjenje tovrstnih pridevnikov iz sistema (toda prim. *rüsb ob *rusb). Deloma pa je njegova sled še prepoznavna v substantivizacijah tipa lit. varnas "vran" ob pogostejših tipa bsl. *uarn( = psl. *vörna in *vörnica. Medtem ko so samostalniki tipa bsl. uarnä = psl. *vörna v ženskem spolu posamostaljeni pridevniki tipa bsl. *uarnas ob *uärnas, kažejo samostalniki tipa psl. *vörnica, da so bili v ženskem spolu posamostaljeni iz sinonimnih pridevnikov *uarni "črna". Ti so bili kasneje tako kot npr. *u/k1@ (^ psl. *vblčica), *krsni (^ psl. *čbrnica ...) prestrukturirani v psl. *vörnica "črnost, črnina" > sln. vranica "lien".
Literatura
Arj 1880-1976: Rječnik hrvatskoga ili srpskoga jezika. Zagreb. ARUMAA, P., 1964: Urslavische Grammatik I. Einleitung, Lautlehre. Heidelberg. BEZLAJ, F., 1976, 1982, 1995: Etimološki slovar slovenskega jezika I-II-III. Ljubljana. BÜGA, K., 1923: Die Metatonie im Litauischen und Lettischen. Zeitschrift für vergleichende
Sprachforschung auf dem Gebiete der indogermanischen Sprachen 51. 109-142. DARMS, G., 1978: Schwächer und Schwager, Hahn und Huhn. Die Vrddhi-Ableitung in
Germanischen. München. DULCIC, J. in P., 1985: Rječnik bruškog govora. Hrvatski dijalektološki zbornik. Knjiga 7.
Svezak 2. Razred za filologiju. Zagreb. DYBO, B. A., 1981: Slavjanskaja akcentologija. Moskva. ESSJ: Etimologičeskij slovarh slavjanskich jazykov I-. Moskva.
ERJAVEC, F., 1880: Iz potne torbe. Letopis Matice slovenske za leto 1880. Ur. J. Bleiweis. Ljubljana. 156-223.
FINKA-ŠOJAT, 1973: Karlovački govor. Hrvatski dialektološki zbornik. Knjiga 3. Zagreb. 77-150.
FRAENKEL, E., 1962-1965: Litauisches etymologisches Wörterbuch I-II. Heidelberg. FURLAN, M., 1997: Iz slovenske etimološke delavnice A. XXXIII. seminar slovenskega jezika, literature in kulture. Ljubljana. 285-301.
—	1998: Alasijevi glosi oghgnijke in pluca. K refleksu šk in k za psl. *šč in *t' v slovenščini.
Vatroslav Oblak: Mednarodni simpozij Obdobja 17. Ljubljana: Center za slovenščino kot drugi/tuji jezik pri Oddelku za slovanske jezike in književnosti Filozofske fakultete. 259-272.
GOL^B, Z., 1967: The Traces of Vrddhi in Slavic. To Honor Roman Jakobson. Essays on the occasion of his seventieth Birthday 11 October 1966. Volume I. Hague, Paris. 770-784. GRINCeNKO, B. D., 1907-1909: Slovarh ukrainskago jazyka I-IV. Kievi. HOFMANN, K., 1975: Aufsätze zur Indoiranistik. Band 1. Hrsg. J. Narten. Wiesbaden. HRASTE-ŠIMUNOVIC, M. in P., 1979: Cakavisch-deutsches Lexikon. Teil I. Köln, Wien. JURIŠIC, B., 1973: Rječnik govora otoka Vrgade. II dio: Rječnik. Zagreb. KARLOWICZ, J., 1900-1911: Slownik gwar polskich I-VI. Krakow. KARNICaR, L., 1990: Der Obir-Dialekt in Kärnten. Die Mundart von Ebriach/Obirsko. Wien.
KLINGENSCHMITT, G., 1990: Die Bedeutung des Slovenischen für die Rekonstruktion der urslavischen Akzentverhältnisse. Tischvorlage Laibach, 22. Okt. 1990.
—	1994: Die Verwandtschaftsverhältnisse der indogermanischen Sprachen. In honorem Holger
Pedersen. Kolloquium der Indogermanischen Gesellschaft vom 25. bis 28. März 1993 in Kopenhagen. Hrsg. J. E. Rasmussen. Wiesbaden. 235-251. KURYLOWICZ, J., 1956: L'apophonie en indo-europeen. Wroclaw.
MACHEK, V., 1968: Etymologicky slovnikjazyka českeho. Druhe, opravene a doplnene vydani. Praha.
MATASOViC, R., 1994: Winterov zakon i baltoslovensko jezično zajedništvo. Suvremena
lingvistika 20/38. 5-21. MATHIASSEN, T., 1974: Studien zum slavischen und indoeuropäischen Langvokalismus. Oslo.
MATICeTOV, M., 2001: Rusica pregnala grdinico iz lisičje hišice. Rezijanska pravljica. Priredil
M. Matičetov. Ciciban 6. 6-9. MEILLET, A., 1906-1908: Les alternances vocaliques en vieux slave. Memoires de la Societe de linguistique de Paris IX. 193-209, 332-390.
MIKLOŠIČ, F., 1886: Etymologisches Wörterbuch der slavischen Sprachen. Wien.
MÜHLENBACH-ENDZELIN, K. in J., 1923-1932: Lettisch-deutsches WörterbuchI-IV. Riga.
NOSOVIČ, I. I., 1870: Slovarb belorusskago narečija. Sanktpeterburgi.
POKORNY, J., 1959: Indogermanisches etymologisches Wörterbuch. I. Band. Bern.
RASMUSSEN, J. E., 1999: Some Aditional Examples of PIE *-eh2- and *-h2e-. Selected Papers on Indo-European Linguistics. With a Section on Comparative Eskimo Linguistics 1-2. Kopenhagen. 394-412.
— 1999: Winter's Law of Balto-Slavis Lengthening: An unnatural fact. Selected Papers on Indo-European Linguistics. With a Section on Comparative Eskimo Linguistics 1-2. Kopenhagen. 527-540.
RIBARIC, J., 1940: Razmještaj južnoslovenskih dijalekata na poluotoku Istri. Srpski dialektološki zbornik. Knjiga IX. Beograd.
RIGONI, S., SALVINI, S., 1999: Vocabolarietto Italiano-Natisoniano. San Leonardo.
SCHINDLER, J., 1969: Die idg. Wörter ^ "Vogel" und "Ei". Die Sprache XV. 144-167.
SLA: Slovenski lingvistični atlas. Gradivo hrani Dialektološka sekcija Inštituta za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU v Ljubljani.
SSKJ 1970-1991: Slovar slovenskega knjižnega jezika I-V. Ljubljana.
STANG, Ch., 1966: Vergleichende Grammatik der baltischen Sprachen. Oslo, Bergen, Tromsö.
STEENWIJK, H., 1992: The Slovene Dialekt of Resia. Amsterdam, Atlanta.
STULLI, J., 1985: Rjecsoslöxje slovinsko-italiansko-latinsko. Reprint izdaje iz l. 1806. München.
SZEMERENYI, O., 1991: Scripta minora. Volume IV: Indo-European Languages Other than Latin and Greek. O. Ed. by P. Considine and J. T. Hooker. Innsbruck.
ŠAŠEL, J., RAMOVŠ, F., 1936-1937: Narodno blago iz Roža. Arhiv za zgodovino in narodopisje. Knjiga II. Maribor.
TOMINEC, I., 1964: Crnovrški dialekt. Kratka monografija in slovar. Ljubljana.
TRAUTMANN, R., 1923: Baltisch-slavisches Wörterbuch. Göttingen.
UHLENBECK, C. C., 1897: Zur Lautgeschichte. Beiträge zur Geschichte der deutschen Sprache und Literatur XXII. 543-547.
VAN WINDEKENS, A. J., 1976: Le tokharien confronte avec les autres langues indo-europeennes. Volume I. La phonetique et le vocabulaire. Louvain.
VASMER, M., 1986-1987: Etimologičeskij slovarb russkogo jazyka I-IV. Perevod s nemeckogo i dopolnenija člena-korrespondenta AN SSSR O. N. Trubačeva. Izdanie vtoroe, stereotipnoe. Moskva.
VUJIČIC, M., 1995: Rječnik govora Prošcenja (kod Mojkovca). Podgorica.
WINTER, W., 1978: The distribution of short and long vowels in stems of the type Lith. esti : vesti : mesti and OCS jasti : vesti : mesti in Baltic and Slavic languages. Recent Developments in Historical Phonology. The Hague. 431-446.
WACKERNAGEL, J., 1987: Altindische Grammatik. Band II, 2: Die Nominalsuffixe. Von Albert Debrunner. Unveränderter Nachdruck der ersten Auflage 1954. Göttingen.
zusammenfassung
Im Beitrag wird die Vokaldehnung, das urslawische deadjektivische Wortbildungsmuster zur Bildung der Abstrakta auf -a des Typs *sucha (f.) = kroat. čak. suha (f.) "magere Frau" (Vrgada) ^ urslaw. *süchb (Adj.), f. *suchä "trocken, mager" (vgl. typologisch identisch mit lit. kvaila (m., f.) "der Tor, die Törin" ^ kvailas (Adj.), f. kvailä "albern, dumm, närrisch") und zur Bildung der Substantive auf -ica des Typs *s 'üjica (f.) = slow. šujica "linke Hand", auch GN Šujca, kroat. GN Šuica, rus. šuica "linke Hand" ^ urslaw. *s 'ujb (Adj.), f. *s'ujä"sinister"
abgehandelt, die wegen der Beispiele wie urslaw. *v-ydra "Otter" : lit. üdra "idem" ^ ide. *udr-ö-s (Adj.) "Wasser-" (substantiviert in ai. udrä- (m.) "Wassertier"), urslaw. *ščbfba (= kroat. strba, byelorus. ščerba) : let. škirba wenigstens des baltoslawischen Alters ist.
Im Allgemeinen akzeptierte Erklärung des urslawischen bzw. baltischen Wortbildungspaares *vörnh (m.) "corvus" ^ *vörna (f.) "cornix" < *"die zum Rabe gehörige" bzw. lit. varnas värna ist hinsichtlich des behandelten Wortbildungsmusters nicht mehr bedingungslos annehmbar. Die baltoslawischen Substantive *uärnas (m.) und *uärna (f.) könnten nämlich auch durch die gleichartige Bedeutungsmotivierung *"der/die Schwarze" aber aufgrund der verschiedenen deadjektivischen Wortbildungsprinzipien entstehen: 1. *uarna- (Adj.) "schwarz" — *uarnas (m.) *"der Schwarze" > "corvus"; 2. *uarna- (Adj.) — *uärnä (f.) *"die Schwarze" > "cornix".
Im Beitrag wird auch herausgestellt, das die mögliche indoeuropäische Quelle des abgehandelten baltoslawischen deadjektivischen Wortbildungsmusters die deadjektivische Vokaldehnung zur Bildung der Adjektive des Typs ai. lauhitikä- "ins Rötliche schimmernd" ^ löhita-"rot" bzw. späturide. *uent-ö- (m.) "Wind" (= lat. ventus, got. winds ...) < frühuride. *H2ueH1ent-ö- ^ *H2uHjent- (Ptz.) "wehend" (substantiviert in het. huuant- (c.) "Wind") ist.