OBVESTILA republiške matične službe OBVESTILA REPUBLIŠKE MATIČNE KNJIŽNICE Ljubljana, marec 1975 št, 13 Vsebina - Uvod - Uvajanje študentov v uporabo knjižnice in informacijskih virov /Breda Pilo/ - Slikanje kazal najpomembnejših bibliotekarskih revij Uvod Republiška matična služba in Društvo bibliotekarjev Slovenije sta lani v decembru priredila posvetovanje "Uvajanje študentov v uporabo knjižničnega gradiva”. Posvetovanja so se udeležili knjižničarji univerznih knjižnic in knjižnic visokih in višjih šol. Referat za to posvetovanje je pripravila tov. Breda Filo. Ker vsebuje referat pomembna izhodišča, katera naj bi poznali vsi, ki se za ta problem zanimajo, ga objavljamo v Obvestilih. Objavljamo tudi razpis Društva bibliotekarjev Slovenije o slikanju kazal najpomembnejših bibliotekarskih revij. Menimo, da bodo knjižnice z veseljem sprejele to novo obliko informacij. Breda Filo UVAJANJE ŠTUDENTOV V UPORABO KNJIŽNIC /: IN INFORMACIJSKIH VIRf./ /Bibliotečne instrukcije/ Najučinkovitejše je poučevanje vsekakor takrat* kadar si stojita nasproti učenec in učitelj in lahko učitelj metodo in obseg snovi prilagodi vsakemu posameznemu učencu. Tudi za uvajanje v uporabo knjižnice velja isto. Najuspešnejše je individualno delo knjižničarja svetovalca, ki vodi študenta do posameznih informacijskih virov, da si lahko zbere gradivo za študijski program ali za raziskovalno nalogo* Tako delo v šolah že zdavnaj ni več možno, pa tudi knjižnice tega več ne zmorejo. Najboljša informacijska služba zajame lahko le majhen procent svojih uporabnikov, ki bi jih zadovoljivo vodila po zapletenem ustroju moderne knjižnice in seznanila z uporabo mnogoštevilnih informacijskih virov. Zato so tudi knjižničarji začeli razmišljati o formalnem izobraževanju - tečajih, seminarjih, kurzih za uvajanje študentov v uporabo knjižnice in* knjižničnega gradiva. Ker so s formalnim izobraževanjem knjižnice stopile na novo področje dela - sodobno zasnovani programi segajo v sam pedagoški in raziskovalni proces univerze - je to področje bibliotekarstva še vedno v fazi iskanja, priprav in spreminjanja. Obstaja že tudi veliko literature, poročil, predlogov in analiz. Iz te literature spoznamo, da problemi uvajanja študentov niso vezani na določen kulturni prostor, zato je mogoče določena izhodišča in izkušnje upoštevati pri iskanju domačih oblik in metod dela. 0 uvajanju študentov v uporabo knjižnice smo v Sloveniji prvič govorili na občnem zboru leta 1973 v Škofji Loki. 0 uvajanju študentov prvih letnikov univerze v uporabo knjižnice in primarne vire literature je predavala ravnateljica Centralne tehniške knjižnice Mara Slajpah, o uvajanju študentov višjih letnikov in podiplomskih študentov v vire literature pa vodja matične službe v Centralni tehniški knjižnici Sonja Tovornik. Fredavateljici sta vsaka za svojo temo podali zaokroženo sliko sodobnih snovanj na tem področju. Tako je tov. Šlajpahova že komentirala referate, ki so bili na kongresu FIAB istega leta v Budimpešti, prikazala pa je tudi priprave in delo CTK na tem področju. Tov. Tovornikova je vključila v svoj referat izkušnje, ki si jih je pridobila na tečaju British Library v Boston Spa. Referati in razprava po njih je pokazala, da imamo v Sloveniji že knjižnice na visokih in višjih šolah, ki vrsto let pripravljajo razne oblike uvajanja študentov v uporabo knjižnice in vire literature. Sklep občnega zbora je bil tudi, da je potrebno v Sloveniji začeti z uvajanjem uporabnikov na vseh stopnjah šolanja. fta svoji prvi soji je upravni odbor Društva "bibliotekarjev Slovenije ustanovil občasne komisije, katerih naloga je, +^a vP^asaj:}<3e. uvajanja na posameznih šolskih stopnjah temeljito obdelajo in^izdelajo predloge za realizacijo uvajanja uporabnikov v čim večjem številu knjižnic. V komisijo za u-vajanje študentov je odbor imenoval Radojko Vrančič, Sonjo ?re<^9. Komisija je začela delati februarja 1974-* Na prvi seji smo se zmenili, da se bomo omejili na problematiko uvajanja študentov v uporabo knjižnice in ne bomo zajeli celotnega kompleksa študent - knjižnica, čeprav je o-boje v organski povezavi. Poleg vseh vidikov bibliotekarske problematike smo sklenili pregledati tudi osnove visokošolske didaktike in sodobne tendence v reformi univerze. Pri pregledu literature smo ugotovili, da obstajajo poročila o razširjenosti bibliotečnih instrukcij na posameznih univerzah, raziskave in primerjave o oblikah "bibliotečnih instrukcij, tudi okviri za^vsebino so precej jasno začrtani, nikjer pa niso sistematično raziskani cilji bibliotečnih instrukcij, njihova funkcija v pedagoško-raziskovalnem procesu univerze« iu je^po mojem tudi razlog, da bibliotekarji s svojimi 'predlogi še vedno stoje pred vrati fakultet, ter so presrečni, ce dobe uro ali največ dve za izobraževanje študenta v tako kompleksnem orgar^zmu kot je danes sodobna knjižnica. Ugo-^°T^ie.srao» sistematično uvajanje študentov v uporobo knjižnice^potrebno poleg različnih vprašanj formalne narave razjasniti tudi vrsto problemov, ki segajo na področje univerze, njenih ciljev in pedagoško-znanstvenega dela, razčistiti vrsto vprašanj, ki se tičejo knjižnice in njene vloge v umverznem sistemu in ne nazadnje, potrebno je spoznati probleme, ki jim je izpostavljen v knjižnici bralec — študent; potreben je torej študij uporabnika. Komisija je junija na seji upravnega odbora društva poročala o svojem delu,^opozorila na gornje probleme, predlagala seminar za knjižničarje fakultetnih knjižnic in prosila za svojo razrešitev. Upravni odbor komisije ni razrešil njenih dolžnosti., ces da se potem nihče ne bo s to problematiko ukvarjal. Naložil je^komisiji skrb za organizacijo seminarja. Septembra je društvo hotelo organizirati seminar in je komisijo opozorilo na njeno nalogo; komisija bi namreč morala izdela-ti program in preskrbeti predavatelje« Program smo pripravili, ker pa predavateljev nismo mogli zbrati, tudi decembra ne, seminarja v pravem^smislu ne moremo prirediti. Ker menim, da je za nadaljnje soočanje s problemom, kako študentom posredovati poznavanje knjižnice, nujen pogovor vseh knjižničarjev na fakultetnih in seminarskih knjižnicah o tem problemu, smo se zmenilij da bosrečanje knjižničarjev na fakultetah pripravila matična služba pri Narodni in univerzitetni knjižnici v Ljubljani. Kajti le v tako širokem in kompetentnem forumu lahko sprejmemo delovni program ter si rezdelimo določene naloge. Kot uvod v razpravo - res precej dolg - in v nadaljne načrtno delovanje je namenjeno moje predavanje. Na predavanjih v Škofji Loki smo že spoznali bistveno strukturo uvajanja študentov. Ker pa moramo dobiti potrebna izhodišča, moram o nekaterih vidikih uvajanja še enkrat govoriti, poskušala pa jih bom osvetliti 2 drugih, predvsem kritičnih vidikov. Pri predavanjih študentom o uporabi knjižnice gre za to, da si študent pridobi določeno poznavanje knjižnice in informacijskih virov. To poznavanje bomo imenovali bibliotečno kompetenco /library competence/. S tem pojmom označujemo sposobnost, da za študij in lastno strokovno in znanstveno delo uspešno uporabljamo knjižnico, njene službe, fonde in bibliografska pomagala - skratka vse informacijske vire. Uporabljani tudi izraz: bibliotečne instrukcije - namesto dolgega: uvajanje študentov v uporabo knjižnice in informacij--skih virov* Nisem prepričana, da je popolnoma sprejemljiv, čeprav je boljši kot nerodna in dolga formulacija: uvajanje., uporaba... Najprej bom govorila o oblikah bibliotečnih in-strukcij, ne nazadnje zato, da bi ta zelo suhoparna snov, ki se nam zaradi množice variant kar razblinja, bila čamprej za nami* Obstajajo tri značilne osnovne oblike bibliotečnih instrukcij a/ uvajanje pred začetkom rednega študija, b/ ogled knjižnice in c/ formalne bibliotečne instrukcije. Kaj je to uvajanje študenta pred začetkom rednega študija? Po vpisu, preden se začno predavanja, pošljemo študentom na dom bibliotečni priročnik in jih vzpodbudimo, da se že doma seznanijo s knjižnico, ki se bistveno razlikuje od srednješolskih knjižnic. Poleg priročnika pošljemo Študentom tudi specialni priročnik za posamezne stroke; nekakšen bibliografski uvod oziroma popis najvažnejših primarnih in sekundarnih publikacij v stroki. Možno je, da je priročnik o knjiž nici le del splošnega priročnika za novince, v katerem so popisani sistem študija in razne službe na univerzi. Knjižničarski del priročnika je razdeljen na poglavje "Preden prideš" in "Zdaj, ko si tu". Prvo poglavje razlaga, zakaj je potrebno poznati knjižnico in predlaga način, kako naj si študent izboljša svoje znanje o knjižnični ureditvi. Posebno zanimivi so testi, ki jih študentje izpolnijo pred prihodom na univerzo* Če so rezultati testa slabi, opozori priročnik študenta, naj si v krajevni knjižnici izboljša znanje in pregleda knjige, ki mu bodo koristile pri študiju. Analize testov so pokazale, da velik odstotek /7Q%/ študentov prebere poglavje o knjižnici in izpolni test, da pa tisti, ki so imeli slabe rezultate pri testiranju, niso ničesar ukrenili, da bi si znanje o knjižnici izboljšali. /Iz tega razberemo, da bibliotekarji predpostavljajo urejene knjižnice na drugi stopnji šolanja in grade na znanju, ki ga študentje prinesejo iz svojih šolskih knjižnic, ko skušajo prikazati velike moderne univerzitetne knjižnice./ Drugi del priročnika opisuje bibliotečne službe in daje osnovne napotke za iskanje ter izposojo knjig. Hajbolj znana oblika uvajanja študentov v uporabo knjižnice na prvi stopnji je ogled knjižnice. Oblika, vsebina in namen tega ogleda pa so v posameznih knjižnicah tako različni, da včasih težko ločimo ogled^od uvodnih predavanj, ki trajajo uro ali dve in, ki jih že prištevamo k formalnim bibliotečnim in-strukcijam. Kot tipičen predstavimo lahko naslednji primer /Stephens College/. Skupino 60 študentov pozdravi direktor _ knjižnic e ^ predstavi jim vodilne bibliotekarje in razloži bibliotečno politiko. Nato peljejo bibliotekarji iz službe bralcev manjše skupine po knjižnici in jim pokažejo prostore posameznih služb. Posebej se zadržijo pri katalogih, bibliotekarji razlagajo signature, kazalke, principe klasifikacije in gesel, na koncu tudi na kratko najvažnejša katalogna pravila. Kot zanimivost naj omenim individualni ogled knjižnice, kjer študent z napisanim vodičem v roki - pravijo, da so jim za vzor pedantni evropski vodiči /Baedeker/ - hodi po knjižnici. Obhod traja 2 uri. Študent mora v tem času identificirati 78 različnih predmetov in služb v knjižnici. Takšen tiskan vodič je samo začetek cele serije vedno bolj dognanih avdiovizualnih pripomočkov, ki jih zelo ospešno uporabljajo pri bibliotečnih instrukcijah. Mednje uvrščamo diapozitive, magnetofonske trakove, kombinacijo obeh, stripe, filmske stripe, televizijo, film, pa tudi plakate, ki jih uporabljajo bodisi kot ilustracijo ali poživitev predavanja. Z avdiovizualnimi sredstvi so zadnja leta tudi pri bibliotečnih instrukcijah intenzivno eksperimentirali, zato poznamo veliko različnih možnosti. Diapozitivi so že star medij, a pomembnega mesta pri oblikovanju bibliotečnih instrukcij niso nikoli zavzeli, čeprav so njegove prednosti nesporne; dobro predstavijo iz-gled in velikost priročnikov ter vzpodbujajo večjo pazljivost med predavanjem. Dokazano je, da si študentje na predavanjih, ki jih spremljajo diapozitivi, več zapomni jo*^Pripombe, da bi bilo bolje pokazati kar priročnike, zavračajo iz naslednjih razlogov: mnoge manjše knjižnice nimajo vseh priročnikov, študent pa mora spoznati kar največ priročnikov pri svojem študiju. /Diapozitive izdelujejo v centru in g ih knjižnice lahko naročijo./ Naslednji razlog je didaktične narave: če priročnike med predavanjem razstavimo in si jih študentje ogledujejo, ne morejo istočasno slediti predavanju. Dobro pa je omogočiti, da si po predavanju študentje sami ogledajo priročnike. Uspeh je seveda še večji, če študentom razdelimo nekaj vaj, ki jih lahko rešijo le s priročniki. Nadaljnja in zelo uspešna avdiovizualna oblika je povezava diapozitiva in magnetofonskega traku. Besedilo predavanja posnamejo na trak in ga študentom posredujejo v predavalnici preko zvočnika. Istočasno proicirajo na veliko platno loo diapozitivov. Izmenjava je avtomatizirana, kar omogoča odlično sinhronizacijo besedila in slike. Poznamo takšen avtomatiziran tečaj, ki obravnava 4 teme: kataloge, kazala revij, priročnike in bibliotečne službe. Iz pedagoških razlogov je izhodišče vseh izvajanj katalogni listek in njegovo razmerje do bibliografije, kazala revij, referatnega biltena in uporabe knjižničnega gradiva. Zasnova tečaja je taksna, da študent zasleduje celoten proces obdelave knjige. Pri takšni rešitvi bibliotekarja ni več, zamenjala ga je kombinacija diapozitiva in magnetofonskega traku, ostal pa je princip skupinskega predavanja. Na naslednji stopnji ni več skupine študentov, uvajamo samo posamezne študente - uvajanje postane individualno. Pokazalo se je namreč, pozneje bom to še utemeljevala, da so uvodna predavanja in ogledi, pa če so še tako dobro pripravljeni, z ilustracijami ali brez njih, premalo uspešni, ker študentje večino tega, kar slišijo na teh predavanjih, do takrat, ko to resnično potrebujejo, npr, pri izdelavi seminarske naloge, pozabijo. Pri tem načinu dela študent sam pri aparatu, ki se imenuje videosonic. Aparat ima 25x18 cm velik_zaslon, na katerega projicirajo 35 milimetrski dla-pozitiv* Z diapozitivom je povezan magnetofonski trak. Kombinacijo poznamo že s skupinskega predavanja. Ltudent sedi pred aparatom in izbira vprašanja iz seznama, na katera potrebuje odgovor* vprašanja so tista, s katerimi se običajno obrača na knjižničarja. Ko pritisne na gumb, zasliši preko zvočnika odgovor, istočasno zagleda tudi slike, ki se vrste na zaslonu kot ilustracija besedila. Učinek takega učenja je zelo velik* Dosegli pa smo še nekaj, česar formalne in-strukcije v skupini ne morejo: študentje sprašujejo stroj brez zavor, ki jih imajo pred knjižničarji, predvsem pa si lahko čas za instrukcije izberejo sami, takrat, ko jih najbolj potrebujejo, npr. pred seminarskimi nalogami. /Ta metoda je zelo pripravna tudi za uvajanje novih sodelavcev v knjižnici./ Kombinacijo diapozitivov z magnetnimi trakovi zelo cenijo v Angliji. Leta 197o je SCONUL /Stalna konferenca nacionalnih in univerzitetnih knjižnic/ naložil posebni delovni skupini nalogo, da koordinira izdelavo magnetofonskih trakov z diapozitivi. Januarja leta 1973 pa sta Inštitut za izobraževalno tehnologijo in Univerzitetna knjižnica v Surreyu s sredstvi OSTI /Urada za tehnične in znanstvene informacije/ začela z raziskovalno nalogo, ki pregleduje izdelavo diapozitivov z magnetofonskimi trakovi in ocenjuje njihovo tehnično in strokovno vrednost. Delovna skupina pri SCONUL je uspela s koordiniranim izdelovanjem magnetofonskih trakov z diapozitivi* Univerzitetne knjižnice so v prvi seriji obdelale naslednje teme: uvod v informacijski retrieval, navodilo za iskanje britanskih patentov, osnovni vodič za uporabo Belsteina, navodilo za uporabo kemijskih abstraktov, navodilo za uporabo medicinske literature in literature sorodnih področij, uvod v sociološko literaturo, oris kemične literature, vodič po referatnih službah, vodič po britanskih uradnih publikacijah. V drugi serijj 30 nastali tile pripomočki: iskanje literature na področjia biologije, elektrotehnike, vzgoje, mikroekonomike, politike, računalništva, ekonomske statistike, morske biologije; uvodi v uporabo periodičnih publikacij, registrov, v strukturo literature, v pravno literaturo, v ekonomsko literaturo, v biološko literaturo in končno navodila, kako uporabljamo abstrakt.e ji z biologije, referenčne literature, demografski cenzus in indeks znanstvenega citiranja. Seznam tega gradiva je objavil P. J. Hills iz Univerze v Surreyu v Journal of Librarianship oktobra 197^. Pri vsakem izmed teh naslovov je navedena knjižnica, ki je temo obdelala in kjer jo je mogoče kupiti. Kopije izposoja tudi Britanska knjižnica, vendar pravi poročevalec, da je zanje že dolga vrsta prosilcev. V Ameriki preizkušajo za bibliotečne instrukcije filme, zlasti televizijske filme. Razumljivo, saj je postala televizija na velikih ameriških univerzah običajno pedagoško sredstvo in imajo mnoge lastno televizijsko mrežo. Obstajajo že testi, ki dokazujejo, da je uvajanje preko televizije enako uspešno kot običajna uvodna predavanja bibliotekarjev. S tem pa so upravičenost že tudi dokazali, saj drugače ne morejo obvladati velikega števila novincev v začetku leta. Testi so tudi dokazali, da ima televizijski medij več uspeha, kot predavanje. Dodatne, vizualne učinke ocenjujejo študentje zelo ugodno. Američani so tudi izračunali, da si človek zapomni 30 % tega, kar vidi, in 50 % tega, kar sliši in vidi. Take podatke je dobro jemati z rezervo; nesporno pa je, da so avdiovizualna sredstva pri bibliotečnih instrukcijah prav zaradi kombinacije slike in zvoka poživila zanimanje študentov za to tematiko. Velika prednost avdiovizualnih sredstev je nadalje tudi t , da jih je mogoče neomejeno ponavljati, medtem ko izgublja bibliotekar pri predavanjih vedno znova svoj čas, da ne omenjamo priprav za predavanja. Katere so slabo strani .avdiovizualnih sredstev? Kritiki vidijo problem v tem, da ni stika med poslušalci in predavateljem* vzvratna informacija med avditorijem in avtomatiziranim predavanjem ni mogoča. Tudi študentje so pri nekem testiranju /75 /» / izrazili obžalovanje, da na mehaniziranih predavanjih ni mogoče izpraševati. Vprašanje ,je, če je ugovor prvih v tehniziranem svetu še mogoče upoštevati, in če je vzrok za obžalovanje drugih iskati le v slabo pripravljenih programih. Omeniti moramo še težave pri izdelavi filmov, ki so pedagoške, tehnične in igralske narave. Priprava avdiovizualnih programov zahte\m veliko pedagoškega pa tudi psihološkega znanja. Zato je na izdelavo avdiovizualnega gradiva mogoče misliti, če imamo na voljo skupino ustreznih strokovnjakov. Slišali smo že o angleških programih, ki so nastali v sodelovanju raznih institutov. Dalje: televizijski in filmski tečaji zahtevajo igralske in govorne sposobnosti - teh pa bibliotekarji nimajo vedno. Tudi bibliotečno gradivo, ki ga je treba posneti, ni ravno pripraven objekt za kamero: naslovne strani, knjižni hrbti, kazala, bibliografski popisi, vse to ne ustreza televizijskemu formatu. Pravijo, da so katalogne kartice morali popolnoma predelati, če so jih hoteli prikazati na ekranih. Ni nam torej treba posebno obžalovati, ker nam filmski niti televizijski medij za zdaj še ne bosta na voljo za uvajanje študentov v uporabo knjižnic. Drugače pa je s programiranimi teksti. Ti so v tujini, zlasti v Ameriki dobili pomembno mesto pri bibliotečnih instrukcijah* Pojavljajo se tudi pri nas, zato bo o njih potrebno razmisliti. Programirani pouk pomeni lahko več stvari; lahko je to poseben način organizacije pouka, učna metoda, pedagoški pojav, sistem pouka, učni postopek in učna tehnika. Programe posredujemo s knjigo ali z učnim .strojem* Raziskovalci sodijo, čeprav dokončno še ni dognano, da ni bistvenih razlik, če podajamo učencu program s knjigo ali učnim strojem. Velika prednost te oblike je, da se prilagaja inteligenci in sposobnosti dojemanja vsakega posameznika. Pri vsaki sekvenci dobi študent odgovor; pravilni odgovor mu dovoli nadaljevati delo. Ta "pohvala", če jo tako imenujemo, pa velja v teoriji psihologije učenja za važen pogoj uspešnosti učenja. Pri stroju in pri programiranem tekstu mora biti študent vseskozi aktiven« Dela lahko sam, čas šolanja lahko usklaja s svojimi potrebami. Za programiran pouk z učnimi stroji imajo knjižnice celo baterijo učnih strojev, ki jih napajajo z enega mesta. To pa je ne samo za nas, ampak tudi za druge knjižnice v Evropi, velik finančni problem. Cenejša oblika je programirani pouk v knjižni obliki. Seveda pri knjigi zanimanje in vnema, ki jo študent občuti pri stroju, bistveno uplahne. Vedeti pa moramo, da zahteva priprava posameznih sekvenc - to velja tudi za besedilo v knjigah - ogromno število ur teamskega dela različnih strokovnjakov; zato so programi tudi v tekstih še vedno zelo dragi. Razen tega bibliotekarstvo ni stroka, ki bi jo v programih zlahka podali. Pravijo, da je razmeroma lahko razložiti v programiranem pouku katalogna pravila? da pa je izredno težko predstaviti principe klasifikacije. Ker pa je programirani pouk zelo prožna oblika in jo lahko uspešno vključijo pri učenju z računalnikom, lahko pričakujemo tu še zelo uporabne rešitve. Že kratek pregled literature nam pokaže, da ima ogled knjižnice ali uvodno predavanje različne naloge. Slišali smo že, da ne vključuje samo ogleda knjižnice in njenih služb, ampak, da predstavi tudi bibliotečno politiko ter poslovnik knjižnice. V mnogih knjižnicah študenta že pri prvem stiku s knjižnico seznanijo z abecednim katalogom in njegovimi pravili, z medbiblioteČno izposojo in celo s sistematičnim katalogom. Ponekod učijo celo uporabo enciklopedij, specialnih priročnikov in bibliografij. Premislek nam pove - obstajajo pa tudi analize, ki to dokazujejo - da tako trpanje snovi v eno ali dve uri ni uspešno, ker študenta preobremenjuje. Ce strnemo sedaj vse kritične pripombe o uvodnih predavanjih, zaznamo v glavnem tri probleme: 1. prezgodnje in preobsežne bibliotečne instrukcije, 2. trajanje in obseg instrukcij ter 5. nasprotujoči se interesi bibliotekarjev in študentov. v 0 prvih dveh problemih sem že govorila. Ce študentu v začetku prvega semestra, ko še ne more razumeti, zakaj mu bo bibliotečna instrukcija potrebna, predstavimo vso snov v celoti, je več kot razumljivo, da bo do takrat, ko bo začel pripravljati seminarsko nalogo, pozabil še tisto, kar je na tečaju pridobil. Pri velikem vpisu, s tem se soočamo tudi že pri nas, je težko organizirati manjše skupine, v katerih študent v resnici lahko dobro sledi predavanju, prekratki ogledi ali predavanja pa imajo še manj uspeha. Tretji ugovor opozarja na različne interese študentov in bibliotekar jev*. Bibliotekarji vse preveč pudarjajo stvari, ki se študentom ne zde pomembne; obratno pa študentje premalo izvedo o praktičnih stvareh, ki jih neposredno potrebujejo* Ker so take pripombe uperjene proti sistematičnemu uvajanju, o čemer študent ne more soditi, niso sprejemljive* Ne moremo pa mirno mimo njih, saj opozarjajo na odnos študenta do knjižnice - dotaknili smo se s tem motivacije študenta, socialne distance, o kateri bomo pozneje še govorili. Čeprav prištevamo uro ali dve trajajoča • cdavanja že k formalnim bibliotečnim inštrulccijam, moremo o pravem sistematičnem uvajanju študentov govoriti šele takrat, kadar imamo na voljo več ur in so te razporejene po več semestrih* Tu obstaja seveda še veliko več možnosti za spreminjanje, zaradi tega bom obdelala samo nekaj značilnih primerov* Ker je OSTI /Center za znanstveno in tehnično informacijo v Angliji/, kot smo slišali, določil delovno skupino, ki naj razišče skupaj z Institutom za pedagoško tehnologijo kvaliteto avdiovizualnih sredstev za bibliotečne informacije, menim, da so reprezentativne in bo najbolje, če na kratko povzamem prikaz direktorja tp knjižnice v Surreyu Eatwella, ki je o tej temi p®f$$M*l lani v Mariboru. Direktor je predlagal senatu seminar 1? ur, ki bi jih razporedili po posameznih letnikih, z ogledom in uvodom v knjižnico v prvem tednu in tečajem za študente na podiplomskem študiju. Program seminarja je: Vodič po knjižnici pošljejo vsem vpisanim študentom, preden pridejo na univerzo. Poleg splošnega priročnika imajo še poseb$f$, za posanezne stroke. /Information sheet. Information sources in applied social studies./ V tednu splošnega uvajanja študentov na univerzi pridejo posamezni oddelki v knjižnico / v skupinah, po 80 študentov/. Uvod* posnet na magnetofonskem traku in diapozitivih, poglobi snov v vodiču in traja lo minut. Temu sledi ogled knjižnice. Za študente prvih letnikov skušajo dobiti 2-4 ure, v katerih študente temeljiteje seznanijo s knjižnico in z njenim knjižnim fondom, kot je to mogoče v uvodnem tednu. Vključijo tudi vaje v iskanju podatkov. V zadnjem letniku prirejajo tečaje na višji ravni v času, preden dobe diplomske naloge. V praksi trajajo tečaji samo 6-8 ur, to pa zaradi pomanjkanja primernega bibliotekarskega kadra. Kljub vsemu skušajo organizirati tečaje, kadar jih študentje potrebujejo. Bib-liotečne instrukcije v Surreyu imajo v svojem programu za prve letnike nalogo, da študente dobro seznanijo s knjižnico, njeno ureditvijo, službami v njej in s fondi, tako da študentje sami najdejo osnovne informacije, ki jih potrebujejo na tej stopnji. Cas za instrukcije je od sredine do konca prvega semestra ali v začetku drugega semestra. Trajanje instrukcij: 1 ura /uvod in ogled/ ter še 4 ure. Nekateri oddelki dodajajo temu programu vaje. Vsebinsko tečaj zajema: opis vseh služb v knjižnici, iskanje knjig, uporabo vseh vrst katalogov in seznamov ter prikaz literature, ki jo potrebujejo na tej stopnji: učbenikov, osnovnih priročnikov, splošnih revij ipd. Namen instrukcij za študente drugega ali zadnjega letnika je, da se seznanijo z informacijskimi viri stroke in usposobijo za iskanje podatkov, ki jih potrebujejo za diplomsko nalogo. Prirejajo jih, preden dobe študentje diplomsko nalogo ali pa takrat. Vsebina pa je: ponovitev osnovne orientacije v knjižnici, primarni informacijski viri, sekundarni informacijski viri, sistematičen pristop k iskanju literature, uporaba raziskovalnih pripomočkov kot so bibliografije, referatni bilteni ipd., organiziranje zbranega gradiva, pravilno citiranje itd. Trajanje: 3-4 ure. Tečaj za študente na podiplomskem študiju ima namen, da seznani študente z raznimi vrstami publikacij in z informacijskimi viri, ki so pomembni v njihovi stroki, tako da lahko samostojno iščejo vire in ostajajo na tekočem v svoji stroki. Vsebina tečaja zajema: ponoviti oris knjižnice in njenih služb, izvor informacij, tehniko iskanja informacij, uporabo referenčnih del, selektivno diseminacijo informacij, oris funkcij drugih knjižnic in informacijskih centrov, ureditev zbranega gradiva, citiranje, invisible college, neobjavljeni viri ipd. Bibliotečne instrukcije so v Surreyu po večini fakultativne, številne angleške univerzitetne knjižnice delajo podobno, seveda pa so pristopi različni. 0 sličnih tečajih v Ameriki poroča tudi Hartz v College and Hessarch libraries leta 1965* Ustavili pa se bomo ob programu neke univerze v - lo - Kaliforniji, katerega opisujeta Ranstead in Spencer v Library Journal 1959. Tu se bibliotečne instrukcije odvijajo v okviru angleškega kurza. Sestavljen je iz treh predavanj v treh zaporednih ponedeljkih. Po vsakem predavanju pripravijo pismeni^kviz, ki ga morajo študentje po dveh dneh oddati v knjižnici. Zadnjemu predavanju sledi sklepni pogovor* Na predavanjih razdelijo 23 strani obsegajoč priročnik. Vsebina prvega predavanja je knjižnična zgradba, pogovor o posebnih fondih, knjižnični red in razlaga katalogov. V kvizu po predavanju mora vsak udeleženec rešiti nalogo; in sicer ugotoviti pisatelja določene knjige, najti knjigo,^ki govori o pisatelju, in knjigo, ki obravnava isto področje. Nadaljnja vprašanja sprašujejo o katalogih, kazalkah ipd. Na drugem predavanju obravnavajo najprej probleme, ki jih je nakazal kviz po prvem predavanju, nato pa obdelajo priročnike ter specialne zbirke, ki niso v prostem pristopu. Sledeči kviz vsebuje 22 vprašanj o slovarjih, enciklopedijah, bibliografijah in registrih. Na koncu so vprašanja o indeksih, ki jih je potrebno pogledati, če hočemo najti članke o določenih vprašanjih. Tudi tretje predavanje se začne s pogovorom o odgovorih na prejšnji kviz, nadaljuje z obravnavo tehnik, ki jih je potrebno upoštevati pri izdelavi seminarske naloge ali predavanja. To zadnje predavanje ne sodi več v okvir uvajanja v uporabo knjižnice, uživa pa posebno pozornost študentov, ker v istem tednu začno delati seminarske naloge in jim predavanje neposredno koristi. Obdelali smo 2 tipični osnovni obliki formalnih biblio-tečnih instrukcij; instrukcije kot samostojni niz predavanj in bibliotečne instrukcije v okviru predavanj angleščine. Tretja oblika so instrukcije v sklopu tečajev o tehniki znanstvenega dela. Cilj takih tečajev je, da integrirajo znanje o uporabi knjižnice s poglobljenim poznavanjem tehnike znanstvenega dela. Ker je pomen takih tečajev zelo velik, bom natančneje opisala tečaj na Collegu v Južni Karolini, o katerem poročata Brice in Copeland v Journal of educational research /1951/. Skupina dobi nalogo, da obdela znanstveno teoretičen problem in ga predstavi celotnemu razredu. Ti problemi so npr. kaj je raziskovanje, kakšne so značilnosti raziskovalnega problema, raziskovalec in informacija, kaj je deskriptivna, historična, eksperimentalna, filozofska, pragmatična, sociološka itd. metoda? Povezavo s temi znanstveno teoretičnimi aspekti in bibliotečno instrukcijo dosežejo s tem, da mora vsaka skupina najti ustrezno literaturo in ugotoviti, če je v knjižnici na razpolago. Potem ko skupina potrebne vire evidentira in zbere, jih popiše, analizira, interpretira in svoje zaključke posreduje razredu. Naloga posameznega študenta v skupini je tale: vsak si izbere enega izmed vidikov problema, ki ga skupina obdeluje, sam mora najti za svoj problem literaturo in preveriti, ali jo knjižnica ima. Nato literaturo izbere, prebere in ovrednoti® Ne nauči se torej samo uporabe knjižnice, ampak spozna pomen tega znanja za raziskovanje. Nadalje si študent iz gradiva izbere dva članka in jih kritično oceni, Namen te naloge je, da razvije v študentu sposobnost kritične presoje znanstvenih del« Na koncu si mora študent iz knjižnice izposoditi disertacijo in ugotoviti, kdo je avtor disertacije, njen naslov, katere probleme obravnava* katere pojme definira, kakšne znanstvene metode je avtor uporabljal, kakšne metode zbiranja informacijskih virov je imel, ali je avtor ovrednotil znanstveno literaturo, ki je pred njim obravnavala isti problem, kakšni so zaključki disertacije, koliko virov navaja bibliografija, ali je bibliografija analitična ipd. Kislim, da so te instrukcije zelo dobro metodično zastavljene, poučne za vsakogars ki razmišlja o zgradbi kakršnihkoli oblik instrukcij, zaradi tega sem podrobno naštevala posamezne faze. Povezovanje bibliotečnih instrukcij z učenjem metod znanstvenega dela je razširjeno zlasti v socialističnih deželah. Za primer bom vzela organizacijo knjižnici Rudarske akademije v Freibergu /NDR/., o kr. f, e rili je poročal Schmid-maier na 4» srečanju IATUL v Loughborough leta 197o. 0 Knjižnici v Freibergu pogosto pišejo, ker uvaja bibliotekarske novosti.* Bibliotečne instrukcije v Freibergu imajo naslov: Splošna vzgoja v znanost o znanosti, v znanstvenih metodah in tehnikah znanstvenega dela. Model temelji na sovjetskih, madžarskih, poljskih, angleških, ameriških in švedskih izkušnjah ter na izkušnjah knjižnic v Nemški demokratični republiki. Razdeljen je v štiri faze: Prva faza* Bibliotekarji razlože splošno metodologijo in tehniko znanstvenega dela* Predavanja so v čitalnici knjižnice in so obvezna za vse študente osnovnih tečajev. Po prvih uvodnih pojmih o znanosti o znanosti predavajo o klasifikacijskih sistemih, o organizaciji znanstvenega dela, o reprografiji, o pridobivanju informacij na neposreden način in / na predavanjih ali pogovorih s kolegi/, o tiskanih virih in informacijskih centrih, poseben poudarek pa je na uporabi znanstvenih knjižnic in splošnih bibliografij ter na branju knjig in presoji njihove vsebine. Tečaj traja 12 do 15 ur. Druga faza* Študente uvajajo v specifično metodologijo stroke in v tehniko znanstvenega dela. Tečaji so obvezni za vse, Predavanja so v seminarskih sobah na oddelkih. Predavajo bibliotekarji oddelčnih knjižnic v povezavi s sodelavci osrednje knjižnice in s predavatelji. Na tej stopnji mora študent spoznati delovne navade posameznih strok, npr. kemije, biologije, potem tiskane vire, informacijske centre, arhive, strokovne bibliografije, dokumentacijo revij in specialne literature, računalniško obdelavo podatkov, planiranje in izdelavo znanstvenega dela. Dolžina tečaja je lo do 15 ur. Tretja faza. Tu potrebuje študent še poznavanje posebnih delovnih metod v svoji stroki. Znati si mora poiri’ati informacije, urediti lastno dokumentacijo in vedeti natančno, kako se izdela disertacija. Metode dela so v tej fazi takšne kot v drugi fazi. Tečaj traja 8-12 ur. Četrta fazanje namenjena študentom na podiplomskem študiju in se odvij' v okvirih kolokvijev. Sistem v Freibergu zahteva veliko posebej usposobljenega kadra, tiskano učno gradivo, uporabo novih učnih metod in moderne tehnike v knjižnicah. Schmidmaier opozarja tudi na to, da zahteva takšno delo tudi neprestana posvetovanja z bibliotekarji splošnih javnih in znanstvenih knjižnic kot z informatorji v informacijsko-dokumentacijskih centrih, zato da obvladajo celoten informacijski sistem v deželi. Bibliotekarji tehničnih univerz, zaključuje s poročilom, so samo del celotnega knjižničarskega sistema in njihova dolžnost je, da posredujejo specialne fonde za vzgojne in znanstvene namene. Za bibliotečne instrukcije socialističnih dežel je značilno, da se raztezajo skozi v'es semester, včasih še dlje, in da so obvezne za vse vpisane študente - postale so torej del rednega študija. Model s Freiberga dokazuje, da so zelo moderno začrtane. Pogosto že sami naslovi instrukcij povedo, da je njihov namen uvajanje študentov v srž problemov sodobne informatike. Tečaj v Vilnu ima naslov I ačela informatike. Traja 12 - 2o ur. Naslovi posameznih predavanj že sami označujejo vsebino tega tečaja: načela informatike /splošna in specialna problematika/; bibliografska dokumentacija; sistemiinformacij; organizacija informacijskega procesa; osebne poizvedbe; asimilacija znanja in urejanje osebne dokumentacije; značilnosti izvirnih dokumentov in njihov bibliografski opis; raziskave v dokumentaciji. Bibliotekarske pojme so torej zamenjali širši, ki vključujejo celoten komunikacijski proces. Bibliotečne instrukcije v socialističnih deželah so brez dvoma na zavidljivi višini. Ne smemo pa pozabiti, da no obvezne, zanje so izdala ministrstva potrebne predpise. Mi nimamo možnosti administrativne poti in bodimo odkriti, tudi tehničnih in kadrovskih možnosti nimamo, da bi se lotili tako širokopoteznih programov. V osnutku zakona o visokošolski dejavnosti je določen obseg študijskega dela: skupna obremenitev študentov s predavanji, seminarji in vajami ne sme presegati 3o ur na teden, to je 9oo ur letno. Obstajajo pa že težnje, da bi bila gornja meja obremenitve 25 ur, da bi ostalo časa še za druge oblike študija, zlasti za mentorsko delo ter individualni in skupinski teoretični in praktični študij. Popolnoma nesmotrno bi bilo torej razmišljati o tem, da bi predlagali pri nas kakšno obsežnejšo obliko instrukcij, ker bi se vse podrlo že ob vprašanju ur. Iskati moramo druge skromnejše oblike z manj vsebine, zato pa za visoke šole bolj sprejemljive. Potrebno je, ko smo^že začeli z istrukcijami na nekaterih šolah, v skromnejših oblikah ^ najti najboljše rešitve in poskrbeti, da napak, ki so jih delali drugi, ne bomo predolgo ponavljali. Tu je tudi razlog, da sem se naslanjala na anglosaksonsko literaturo, saj imajo te dežele že dolgo tradicijo v dobrem in slabem, imajo pa podobne razmere kot mi. Vsaka posamezna knjižnica si mora namreč najti mesto v sklopu univerze, poskrbeti pa mora tudi za realizacijo bibliotečnih instrukcij in njihovo afirmacijo* Analiza bibliotečnih instriikcij mora predpostavljati, da je mogoče o uspešnosti oblik, vsebine in ciljev šolanja uporabnika govoriti le v povezavi s cilji univerzitetnega študija in funkcije v univerzpem sistemu. Tu pa smo se dotaknili problema samega izobraževanja, ki je po besedah Csyruja "v naši dobi enako pereč kot je demografska eksplozija ali pomanjkanje hrane". /Članek: 0 mestu in vlogi knjižnice v sistemu reformirane univerzitetne vzgoje. Kongres FIAB 1973 v Budimpešti./ Znanstveno-tehnološka revolucija v moderni dobi zahteva, da tudi univerza spremeni metode dela. Sodoben znanstveno-pe-dagoški proces implicira na univerzah take metode dela, v katerih se učenje zamenja s študiranjem in pri katerih dobe študentje večje možnosti za vključevanje v strokovne in znanstveno-raziskovalne programe na fakultetah. V perspektivi se bo že samo iz teh osnov radikalno menjal odnos študent - profesor in postal odnos enakovrednih osebnosti, ki združujejo svoje delo, da bi ustvarile skupno nalogo, ki jo univerzi nalaga družba. Na ta način je mogoče celoten sistem univerzitetnega študija usmeriti tako, da usposablja študenta za samostojno in ustvarjalno delo v stroki, da vzgaja v njem delovne navade in zanimanja, kar ustvarja stvarno osnovo za njegovo nadaljnje samoizobraževanje in nepretrgano sistematično strokovno izpopolnjevanje. Reforma univerzitetnega Študija je tudi pri nas v središču pozornosti, Ker želimo imeti izhodišča, ki veljajo za Jugoslavijo, bom navedla razlago reforme visokega šolstva iz "vsebinske zasnove in organizacijskega modela Univerze v Mariboru" predstojnika mariborskega Združenja visokošolskih zavodov dr.- M.* Bračiča:"... Reforma visokega šolstva pomeni predvsem: uvajanje v pedagoško-raziskovalno delo novih metod, oblik in tehnik, s katerimi proces intenziviramo in tako aktiviramo študente, ki naj postanejo resnični subjekti pedagoškega procesa" /str. 5/. V poglavju "oblike in metode visokošolskega študija" razlaga dr. Bračič ta program obširneje* Piše: "Za 1. letnik je predvidena oblika programiranega študija z uvedbo mentorstva in uvajanjem v raziskovalna lelo. Pri tem posvečamo posebno skrb realizaciji pedagoško samoupravnega principa dveh enakovrednih partnerjev v pedagoško-raziskovalnem procesu". Za naše potrebe, mislim tu na bibliotečne instrukcije, imamo torej potrjena izhodišča. Reforma univerze je tudi za nas stvarnostj s katero se bodo morale soočiti visoke šole. Reforma univerze pa nalaga tudi knjižnicam univerznega sistema nove naloge, ki bodo spremenile vlogo in funkcijo knjižnice na univerzi. Vendar ne bomo govorili o načelnih problemih. Ogledali si bomo le problem vpisa velikega procenta mladine na univerzo s plati, ki jo sicer poznamo, a o njej manj govorimo« Na visoke šole prihajajo študentje z različnimi sposobnostmi, različnimi motivi in raznovrstnimi cilji. Na eni strani imamo "dobre" študente s primernimi ali izrednimi intelektualnimi sposobnostmi in s pozitivnimi motivi, kar pomeni, da študirajo stroko, ne pa za izpite. Ti se bodo sami razvili v osebnosti, kakršne naj bi prihajale z univerze. Na drugi strani imamo slabe študente, ki padajo na izpitih, tu in tam jih pa vendar narede. V času, ki ga prebijejo na univerzi, ne pridobe ničesar ali zelo malo. Večina študentov je nekje vmes. Pripravljeni so izpolnjevati konkretne naloge - izpite,. vaje in seminarske naloge s kar najmanjšim možnim naporom. Odklanjajo vse, kar ni v študijskem programu, za katerega pogosto zadostuje mehanično učenje iz skript. llred-postavljamo, da so znanstveno-pedagoški cilji univerze konstanta 4 ki jo je postavila družba. Družba potrebuje strokovnjake z visoko izobrazbo, če hoče, da delujejo zahtevne in neobhodno potrebne službe - skratka za svoj obstoj. Ce prihajajo z univerze strokovnjaki, ki samo delno ne iz£>ol-njujejo znanstveno-pedagoških ciljev univerze, pomedi, da univerza ne izpolnjuje v polni meri zadanih nalog. Ce prihaja z univerze veliko strokovnjakov, ki niso dovolj usposobljeni, da bi bili kos moderni tehnologiji in zapletenim zahtevam sodobnega družbenega življenja, potem to ogroža družbo samo, ogroža njen obstoj. S tem smo zaključili krog in smo prišli do Csuryjeve definicije o problemu izobraževanja. Reforma visokošolskega študija, nove oblike pedagoško-znanst-venega procesa same po sebi postavljajo knjižnico na dugačno mesto, kot ga je doslej imela. Nazori, kakšno mesto zavzema knjižnica v univerznem sistemu, kakšna je njena funkcija, dajejo tudi bibliotečnim instrukcijam tako marfcartne značilnosti, da nam služijo kot osnova za klasifikacijo. Po tej značilnosti ali po vlogi knjižnice v univerznem sistemu ločimo tri temeljne bibliotečne koncepte: 1. tradicionalni bibliotečni koncept, 2. koncept library college, 3. koncept Patricia Knapp ali Konteith. Prvi, tradicionalni bibliotečni koncept še vedno prevladuje. V tem konceptu je knjižnica zakladnica duha /po Leibnizu/ ali skladišče znanja. Njena naloga je, da prenaša kulturno dediščino preteklih dob bodočim generacijam. V skladu s to funkcijo so naloge knjižnice zbiranje, urejanje, čuvanje literature in posredovanje. V splošnem je knjižnica center sistematično urejenih informacij, na katerega se po potrebi obrne profesor, raziskovalec, študent. Vsem lepim metaforičnim frazam kot so "knjižnica je srce univerze" navkljub je knjižnica bolj ali manj izven znanstveno-pedagoškega procesa, z vidika univerze pripomoček /appendix!/. V skladu s takim pojmovanjem je uporaba knjižnice mehanična dejavnost, ki ne p 'rebuje drugih kvalifikacij, ampak le zdrav razum ali intuicijo. Sistematično šolanje uporabnika ni potrebno. Parryjevo poročilo navaja /str.113/ mnenje nekega angleškega profesorja, ki meni, da bi sistematično uvajanje študentov v uporabo knjižnice pomenilo sramotitev študentove inteligence. Res je, da so take skrajnosti danes že preteklost. Res pa je tudi, da profesorjev ni lahko prepričati o potrebnosti šolanja uporabnikov knjižnice. Če se bibliotekarji nezavedno sprijaznijo z instrumentalno funkcijo knjižnice, se podredijo gledanju profesorjev na knjižnico; ker pa so prepričani o potrebnosti bibliotečne kompetence za realizacijo ciljev univerzitetne vzgoje, nastaja tu nerešljiv problem. Iz tega nasprotja izhaja tudi pomanjkljiva teoretična podlaga bibliotečnih instrukcij v tradicionalnem bibliotečnem konceptu. Zaradi pomanjkljivih teoretičnih premis pa so instrukcije relativno neuspešne, čeprav so poskusi z raznimi modernimi oblikami, o katerih sem že govorila, zelo obetajoči. Vse oblike, ki sem jih opisovala, spadajo v tradicionalni bibliotečni koncept. Poskušala bom sedaj obdelati cilje, vsebino, pedagoške in motivacijske probleme bibliotečnih instrukcij. Vzrokov ali bolje razlogov za potrebnost bibliotečnih instrukcij ne bom posebej razlagala, ker smo njihovo utemeljitev slišali že v Škofji Loki. Na kratko: potrebnost bibliotečnih instrukcij izhaja: 1. iz velikosti in spremenjene strukture knjižnice in informacijskega gradiva, 2. iz pomena bibliotečne kompetence za ustvaritev ciljev visokošolske vzgoje in 3« iz pomanjkljive bibliotečne kompetence mnogih strokovnjakov, znanstvenikov, ki sama po sebi dokazuje, da se uporabe knjižnice in informacijskih virov ni mogoče naučiti intuitivno, predstavlja pa resne probleme na področju etike, zanesljivosti in ekonomike znanstvenega dela, saj je znanstveno-raz-iskovalno delo komulativen proces. Omenila sem že, da obstajajo po svetu izčrpne raziskave o razširjenosti in oblikah bibliotečnih instrukcij na univerzi, da pa cilji tega šolanja niso raziskani. Še več,ne najdemo jih v literaturi, kot da bi bili povsem jasni in vsem znani. 0 ciljih govorita, kolikor sem mogla zaslediti, le Hutton leta 194-2 na neki konferenci v Londonu in Eatwell v svojem predavanju o bibliotečnih instrukcijah v Surreyu. Po Huttonu so cil.ii bibliotečnih instrukcij tile: 1. pridobiti si sposobnost dobiti zaželene knjige v veliki knjižnici in z njimi znati uelati, 2. dobiti si osnovo za nadaljne izobraževanje, 3. razviti iniciativnost in samostojnost, naučiti se najti knjige določene stroke, 5. pripraviti iz tuje periodike, poročilo o nekem predmetu, ker o: kijem ne obstaja nobena sodobna knjiga, 6. znati najti informacije o predmetih, ki ne spadajo v okvir stroke, 7« "biti sposoben najti podatke, ki so potrebni za planiranje, 8. študirati nasprotujoče si teorije, 9* slediti aktualniin dogodkom v tekoči periodiki, lo. pridobiti si sposobnost goditi o znanstveni vrednosti knjig, 11. pridobiti si znanje ter sposobnost uporabljanja tega znanja in vedeti, kje najdemo podatke, v čemer temelji sposobnost vodenja, 12. uživati v spoznavanju knjig, njihovih značilnostih in izgledu. v Če poskušamo te naštete cilje malo urediti, dobimo naslednje temeljne cilje bibliotečnih instrukcij: pomagajo naj razvijati študentovo osebnost, pospešujejo naj znanstveno sposobnost, učijo naj tehniko uporabe knjižnice in razvijajo bib-teoretično so ti cilji dobri. Knjižnice so v svojem’ liuiruAiističnem poslanstvu, vrednoti, ki je kljub vsem nasprotnim tokovom ne morejo kar tako opustiti, vedno pomagale oblikovati osebnosti študentov. Ali pa je bibliotečnim instrukcijam v sedanjih oblikah dana možnost realizirati to nalogo in to še pri tako velikem številu študentov, ki prihaja danes na univerzo? Cilj vzgojiti študenta v kritičnega in samostojno raziskujočega delavca je cilj celotnega univerzitetnega študija, ki traja štiri leta ali še dlje. Biblio-tečne instrukcije same ga torej ne morejo realizirati, četudi bi imele na razpolago več časa kot do sedaj. Kaže, da gre tu za slepo in nekritično prenašanje ciljev univerze na knjižnico. Tudi kritičen pretres druge točke nas pripelje do enakih rezultatov. Instrukcije naj pospešujejo sposobnosti raziskovanja tako v temeljnih kot uporabnih znanostih. Tako obširni načrti jemljejo veljave i*ijrtrukcijam v celoti, s takimi koncepti jih ne moremo vključevati na univerzo. V danih možnostih tradicionalnega bibliotečnega koncepta realiziramo lahko samo tretji cilj: učimo tehniko uporabe knjižnice. Zanimivo je, da se Hazel Mews, ki je v svoji odlični knjigi Bibliotečne instrukcije na collegeih in univerzah obdelalp temo z vseh vi- dikov, nikjer ne dotika ciljev. Zakaj ne? Žai*adi tega, ker to ne bi bilo pomembno, prav gotovo ne. Delo je priročnik, in morda zato ni hotela napisati ničesar, kar ne bi bilo dognano. Navajanje enega samega cilja in to učenja tehnike uporabe knjižnice pa bi pomenilo negirati pedagoško funkcijo bibliotečnih instrukcij v okviru visokošolske vzgoje% tifc p» spet ni mogoče. Eatwell je v Mariboru opredelil cilje bibliotečnih instrukcij in zaradi tega njegovo predavanje množico drugih poročil o bibliotečnih instrukcijah na univerzah. Naštel je naslednje cilje: 1. namesto dejstev učimo, kako najti dejstva, 2. pomagamo študentu, da bolje izrabi čas in dane možnosti, 3« usposobimo ga, da izpopolni svoje študijsko gradivo, 4# zagotovimo, da po diplomi lahko v polni meri, uporablja vse vire, ki so pred njim obravnavali določen problem, 5. dosežemo, da študentje razumejo informacijska sredstva in poznajo metode uspešnega sodelovanja s strokovnjaki v informacijskih službah posameznih strok, 6. preprečimo zastaranje tega, česar so se študentje naučili. Vpričo metod dela, vpričo možnosti, ki Jih imajo v Surreyu in s pomočjo dbg&ijaih *v-diovizualnih sredstev lahko rečemo, da je te cilje mogoče uresničiti p|$g$$i|$em v oddelkih, kjer instrukcijam sledijo praktične vaje. Razlika s programom izpred tridesetih let je očitna«. Kljub izrazito večjim možnostim so formulacije zelo trezne, da ne rečem previdne. Zadane naloge so izrazito pedagoške, toda ne posegajo v domeno funkcij samega pedagoško-raziskovalnega procesa na univerzi. Vezane so na bistvene funkcije knjižnice kot osrednje ustanove v komunikacijskem procesu in zaradi tega so tudi pedagoške implikacije dovolj realne. C vsebini bibliotečnih instrukcij pa imamo veliko gradiva. Poročila o posameznih oblikah - videli smo že sami, vključujejo tudi razporeditev snovi, tako da poznamo vsebinske o’v|r e« Toda tudi tu ni enotnosti. Običajna vsebinska zasnova zahteva, da bibliotečne instrukcije 0anj v Monteith projektu je, da je smiselne bibl.iotecne instrukcije mogoče razviti levtakrat, kadar temelje na izdelanih teoretičnih konceptih. Šele takšen teoretičen sistem, ki vsebuje miselno analizo celotnega informacijskega procesa v knjižnici, omogoča razumevanje uporabe knjižnice kot kompleksnega procesa, ki je sestavljen iz množice posameznih elementov, ifi poznavanje osnovnih principov strukture informacijskih virov. Ker takega teoretičnega sistema še ni bilo, ga je projekt Tlonteith moral razviti. Teoretični sistem, ki je nastal, se imenuje way-concept ali po naše: sistem poti. Bistvo tega sistema poti je naslednja teza: Uporaba knjižnice je proces, ki je v bistvu sestavljen iz dveh komponent. Prvič iz procesov, ki potekajp v information retrieval, na drugi strani iz poznavanja principov ureditve knjižnice in informacijskih virov* Pri razlagi te teze so uporabili naslednjo metaforo: "Na uporabo knjižnice je treba gledati kot na sistem poti". Važno pa je, da ima ^’pot” dvojni pomen. Enkrat je pot v pravem pomenu, drugič je metoda. In uporaba knjižnice je proces, pri katerem je enkrat treba izbrati pot, drugič pa metodo. Pot - way kot pot! Katero pot si bo uporabnik pri iskanju literature v knjižnici izbral, je odvisno od dveh stvari: 1. od predhodnega poznavanja knjižnice; 2. od ciljev iskanja /where you want to go/. Way - pot kot metoda! Kakšno metodo si bo uporabnik pri iskanju literature izbral, je odvisno od njegovega poznavanja informacijskega sistema v celoti. Kdor hoče uporabljati bibliotečni sistem, mora poznati metodo uporabe knjižnice. Poznati metodo pa pomeni poznati strukturo celotnega bibliotečnega sistema in vedeti, kje je treba začeti iskati; kako je mogoče celoto uspesno uporabljati. Vzporedno s pojmom poti v obeh smislih nastopata še dva druga pojma: bibliotečna organizacija in mreža znanstvene komunikacije. Medtem ko Knappova pod bibliotečno organizacijo razume v pretežni meri bibliotekarska pomagala, pojem mreže znanstvene komunikacije ni natančneje določen. Kaže pa, da Patricia Knapp razume pod tem znanstveno strukturo posameznih disciplin /teorijo/, na drugi strani pa množico znanstvenih informacijskih sredstev kot so referatne službe ipd. Bibliotečna organizacija in ipeža znanstvenih komunikacij predstavlja skupaj bibliotečni sistem. Čeprav pro-^kt ni uspel povsem zadovoljivo definirati in teoretično utemeljiti vseh ključnih pojmov, zaključujemo lahko, da honteith koncept predpostavlja za uporabo knjižnice znanje dveh stvari. Na eni strani poi-' navanje bibliotečne organizacije, ki nam usmerja pot, na drugi strani poznavanje mreže znanstvene komunikacije, ki odloča o izbiri metode. Ti dve ugotovitvi sta za biblio- tečne instrukcije pomembni, kajti obe komponenti, mi bi jih preprosto imenovali znanstvena in bibliotekarska, se v knjižnici in pri njeni uporabi prepletata. Model šolanja v konceptu Monteith sestavlja lo kompleksnih nalog, ki se raztezajo skozi ves štiriletni študij. Vsaka na^?§a,posreduje na eni strani določene vidike uporabe knjižnice, na drugi strani pa zahteva, da je priprava za seminarsko nalogo bibliotekarsko - v smislu koncepta poti - neoporečna. Struktura vaj je v principu pri vseh desetih ista. Najprej razlozi bibliotekar bibliotekarske in strokov-ne vidike naloge; nato študentje izdelajo naloge. Nalogo zaključi sistematičen pogovor o nastalih problemih. Pogovor še enkrat osvetli postopka, ki so bili tema določene naloge, in razloži, kakšno je njihovo mesto v celotnem sistemu uporabe knjižnice* Eksperiment na Monteith Collegeu je pokazal, da je to tako imenovano integrirano šolanje uporabnika izboljšalo študijske uspehe študentov. S tem se je izboljšal tudi^odnos profesorjev do bibliotečnih instrukcij in do knjižnice. Eksperiment je tako razrešil tudi zadnji motivacijski problem tradicionalneg; uvajanja. Pozitiven odnos pedagoških delavcev^do knjižnice in do bibliotečnih instrukcij pa^je najvažnejši pogoj za izvajanje integriranega uvajanja študentov, saj zahteva tesno sodelovanje pedagoških delavcev in bibliotekarjev. Morda se zdi, da to dolgo poročilo o dveh popolnoma tujih projektih nima pomena za nas. Mislim pa, ker sta oba projekta tako svojska, sistematična v svojih tezah in teoretično poglobljena, da jih mor§mo poznati, saj uživata po vsem svetu veliko pozornost. £e več. Marsikatero njuno tezo so bibliotekarji že prevzeli v svoje programe. Za Mbliotekarstvo je karakteristično pomanjkanje sistematični analize tega, kaj bibliotekarstvo sploh je. Bibliotekarji smo prakticistično usmerjeni. Toda moderna bibliotekarska služba takih metod dela, reševanja problemov ad hoc, ne prenese več. Nastajajo študije, ki se poslužujejo ekonomskih, socioloških ipd. metod. Toda vsi veliki teoretiki naše stroke še vedno iščejo teoretično bazo bibliotekarstva* bibliotekarsko filozofijo, ki bi se ukvarjala z osnovno nalogo - analizo, kako se razvoj knjižnic prilagaja zakonom, ki so osnova socialnim in ekonomskim pogojem živ,’, j e n j a v določeni družbi. Pomanjkanje filozofije biblio-t?karstva ovira funkcionalnost in organizacijski razvoj bibliotekarstva. Ko je bibliotekarstvo zajelo v svoj zorni kot človeka, so se odprle nove dimenzije, ki jih je danes še težko izmeriti. Kaj bo prinesla nova - perspektivna veja bibliotekarstva, študij uporabnikov, še ne moremo predvideti. V kakšni meri bo študij uporabnikov vplival na strukturo knjižnic? V koliko bodo knjižnice upoštevale rezultate, ki jih je ali bo študij uporabnika dobil v analizah, ki so jih delali na podlagi statističnih in socioloških metod? Ali bodo rezultati vplivali n; Organizacijo posameznih knjižnic, na bibliotekonomijo nasploh? Ali bo potrebno prilagati kataloge? Pomislimo samo na taylorizem, kakor imenujejo provokativne misli Taylorja, da danes ne gre več zato, kako pridobiti bralca, uporabnika, ai pak zato, da se knjižnica obrne k uporabnikom. Preden sem začela pisati predavanje, sem nameravala govoriti tudi o študiju uporabnika v univerzitetnih, knjižnicah, predvsem o najno-vejŠih rezultatih študija uporabnikov univerzitetnih knjižnic v Nemčiji in o primerjavi značilnosti uporabe literature tehnikov in strokovnjakov družbenih ved. Vendar ne gre. Snov je tako obširna, da bi o njej bilo potrebno posebej govoriti. Če na koncu problematiko bibliotečnih instrukcij še uredimo, dobimo vrsto bistvenih spoznanj, iz katerih je potrebno izhajati. Najprej je tu pomen bibliotečnih instrukcij ^vpedagoško-raziskovalnem procesu univerze. Vsi politični dokumenti, študije in poročila pričajo, da je tudi pri nas na poti reforma univerzitetnega študija. Moderen sistem študija bo tudi pri nas moral biti organiziran tako, da bo usposabljal študente za samostojno in kreativno delo v stroki, vzgajal delovne navade in zanimanje za razvoj stroke, kar bo ustvarilo realno os-novo^za njihovo nadaljnje samoizobraževanje. Ker bodo knjižnične službe in informacijsko gradivo, ki ga knjižnice sistematično zbirajo, neobhodno potrebni za realizacijo reformiranega pedagoško-znanstvenega procesa na univerzi, bodo knjižnice pridobile na pomenu. Kakšne posledice bo to imelo na organizacijo knjižnic in delo bibliotekarjev, lahko samo predvidevamo. Brez dvoma pa je, da bi bibliotečna kompetenca postala eden izmed ciljev bodoče univerzitetne vzgoje. S tem pa dobe tudi bib-liotečne instrukcije svoje mesto v pedagoškem procesu univerze. Čeprav ne mislim, da bi bibliotečne instruk-cije zajele take dimenzije kot v projektu library-ct>a.le-ge ali Tlonteith. V kakšni meri se bo reforma študija ustvarila na posameznih fakultetah? V kolikem času je predvideti bistvene premike v pedagoškem procesu? Kakšne bodo oblike permanentnega izobraževanja? To so vprašanja, na katera je ob pripravah bibliotečnih instrukcij dobro znati odgovoriti. Ker pa se zavedamo, da je reforma proces, ki ga je mogoče le počasi uresničevati, lahko predvidevamo, da bo mogoče tudi bibliotečne instrukcije le postopoma vključevati v pedagoški proces univerze in jih vedno znova prilagajati razvoju. Osebno sem prepričana, upam tudi, da je moje poročilo to tudi pokazalo, da bodo nove pedagoške naloge knjižnic v univerznem sistemu - v tem sklopu predstavljajo bibliotečne instrukcije organizirano formalno obliko pedagoške aktivnosti - v marsičem vplivale na razvoj reforme visokošolskega študija. Nadalj-na priporočila se nanašajo na koncepte, vsebino in organizacijo bibliotečnih instrukcij. Bibliotečne instrukcije morajo vsebovati določen teoretič- ni koncept celotne knjižnice in njene uporabe. Namesto nizanja med seboj nepovezanih, informacij o knjižnici in informacijskem gradivu, naj posredujejo osnovne principe in metode iskanja informacijskih virov za posamezne specifične probleme. Naloga instrukcij je tudi, da prikažejo, kako je pri uporabi informacijskih virov potrebno izhajati tako iz specifično bibliotekarskih kot iz znanstvenih vidikov. Potrebno je prepričati pedagoške delavce na visokih šolah o pomenu bibliotečne kompetence za študij in znanstveno delo, jih pritegniti k sestavi programov za bibliotečne instrukcije in urediti z njihovim sodelovanjem specialne priročnike. Le tako bo mogoče bibliotečne instrukcije funkcionalno integrirati v strokovni študij. Študenta je potrebno takoj ob začetku študija opozoriti na knjižnico* Namen prvega predavanja naj bo predvsem zmanjšati socialrio distanco študenta in ga motivirati za bibliotečne instrukcije. Nadaljne šolanje je potrebno nadaljevati takrat, kadar študent že scua zaradi študijskih nalog začuti potrebnost bibliotečne kompetence, naj pogosteje takrat, ko dobi prvo seminarsko nalogo. Iz tega sledi, da bi instrukcije morale biti dostopne vsakemu študentu ob različnih obdobjih študija. Instrukcije naj upoštevajo tudi določene pedagoške principe. Posamezne pedagoške sekvence naj vključije-jo ponavljanje, praktično uporabo knjižnice in sukcesivno obdelavo gradiva ter pri tem upoštevajo študentovo stopnjo študija. Predlogi za bibliotečne instrukcije 1. Pri vpisu na fakulteto ali višjo šolo dobe Študentje vabilo v knjižnico in seznam knjižnic univerznega sistema, Varianta: samo seznam knjižnic, ki pridejo v poštev za njegov študij. 2. predavanje z ogledom fakultete in osrednje knjiž- nice. Predstavimo pomen bibliotečne kompetence, program bibliotečnih instrukcij v celotnem študiju, univerzni knjižnični sistem, knjižnični pravilnik in red. Čas: 1 ura. 'yi V začetku drugega ali tretjega semestra sledi predavanje o kategorijah literature, katalogih in informacijskih virih. Vaje. Strokovni priročniki kot uvod v informacijske vire posameznih strok. Cas: 2 uri in vaje. 4. Predavanja Z8 'tudente višjih letnikov, v dogovoru s profesorji, kadar dobe študentje diplomske naloge. 5. Pri seminarjih profesorji v sodelovanju z bibliotekarji ali brez njih ob seminarskih nalogah opozarjajo na metode iskanja informacijskih virov za posamezne specifične probleme. 6. Osrednja knjižnica organizira tematska ali splošna predavanja o uporabi knjižnice dvakrat na mesec, mesečno ali po potrebi. Program dela 1. Splošni priročnik o strukturi literature, katalogih in informacijskih, virih. Komisija za AIK pri DBS ali Kalanov sklad! 2» Kratki priročniki za informacijske vire posameznih strok, ki bi jih bibliotekarji fakultetnih knjižnic sestavili s pomočjo profesorjev. 3« Letaki o knjižnici. V njih najdemo tudi osnovno informacijo o pomembnejših knjižnicah univerznega sistema. 4. Priročniki o knjižnici. Vsaka dobro organizirana knjižnica predstavi svojo knjižnico, njeno politiko in značilnosti ter strukturo gradiva. 5» Diapozitivi. 6. Plakati in druga grafična oprema v knjižnicah, ki bi knjižnico in knjižnične službe napravila uporabnikom bolj dostopne. xLikunje kazal najpomembnejših, bibliotekarskih revij Reforme šolstva po vsem svetu kažejo, aa potrebuje sodobna družba tak sistem izobraževanja, ki bo usklajeval vidike vzgoje in izobraževanja v vseh izobraževalnih ustanovah v toku človekovega življenja. V takem izobraževalnem sistemu, v katerem traja izobraževanje vse življenje, dobivajo knjižnice vedno pomembnejšo vlogo, s tem pa tudi vedno zahtevnejše naloge,- Naloge, ki jih sodobna družba in spremenjena tehnologija postavlja pred knjižnice, so tako obsežne in težke, da jih ni mogoče reševati več prak-ticistično, ampak le teoretično poglobljeno in z znanstvenimi metodami, ki jih bibliotekarstvo že ima na razpolago od drugih ved. Zato je nujno, da knjižničarji spremljamo razvoj naše stroke. Odbor Društva bibliotekarjev Slovenije meni, da moramo v Sloveniji informiranje v stroki izboljšati. Ker nimamo inštituta za bibliotekarstvo, ki bi lahko organiziral selektivno diseminacijo informacij, moramo storiti, kar je v današnjih razmerah mogoče. Slikanje kazal najpomembnejših bibliotekarskih časopisov, ki bi jih pošiljali zainteresiranim knjižničarjem, bo omogočilo pregled nad problei atiko bibliotekarstva v svetu. Narodna in univerzitetna knjižnica in Centralna tehniška knjižnica v Ljubljani ter Visokošolska in študijska knjižnica v Mariboru imajo lep izbor bibliotekarskih časopisov, imajo pa tudi xerox kopirne aparate, zato se je odbor DBS dogovoril z njimi za izvedbo takšne akcije. Vsaka od teh knjižnic bo prevzela 6-8 časopisov, iz teh bo kopije kazal pošiljala naročnikom v Sloveniji. Razume se, da si bodo knjižničarji lahko naročili tudi kopijo celega članka, ki jih bo zanimal. Odbor Društva bibliotekarjev prosi knjižničarje, naj si s priloženega seznama izberejo naslove časopisov, katerih vsebino bi hoteli spremljati. Seznam izbranih časopisov naj pošljejo DBS, Ljubljana, Turjaška 1, ki bo poskrbelo za nadaljno organizacijo. Društvo bo zbiralo prijave za leto 1975 do 1. maja 1975- 1. Bibliographie, documentation, terminologie. Paris NUK 2. ALSIB proceedings. London CTK 3. Bibliotekart Beograd NUK, CTK, VSK 4-. Bibliotekarstvo. Sarajevo NUK, CTK, VEK 5. Der Bibliothekar. Berlin % Leipzig NUK 6. BIBLOSjg, Wien NUK, VSK 7. Buch und Bibliothek. Reutlingen NUK, VŠK 8. Bulletin de 1’Unesco & 1’intention des bibliotheques. Paris NUK, CTK, VŠK 9. College and research libraries news. Chicago CTK 10. Harvard library bulletin. Cambridge NUK 11. Informatik. Information und documentation in Wirtschaft, Wissenschaft und Technik. Berlin. CTK, VŠK 12. Informatika. Beograd CTK, VŠK 13. Informatologia Iugoslavica. Zagreb NUK, CTK 14-. International library review. New York NUK 15. The Library. Oxford NUK 16. Journal of librarianship. London CTK, VSK 17» Journal of library automation. Chicago CTK 18. The Library association record. London NUK, CTK 19. Library quarterly. Chicago NUK, CTK 20. Library trends. Urbana, 111. NUK, CTK 21. Libri. Copenhagen NUK, CTK, VŠK 22. Scandinavian public library quarterly. Stockcholm VŠK, CTK, ŠK Celje 23. The School librarian and school library review. Cheltenham NUK 24. UNISIST. Paris /angl. + franc, izd./ NUK 25. Sovetskoe bibliotekovedenie. Moskva NUK 26. Special libraries. New York NUK, CTK 27. Vjesnik bibliotekara Hrvatske. Zagreb NUK, CTK, VGK 28. Zeitschrift fur Bibliothekswesen und Bibliographie. Frankfurt a.M. NUK, V£K, CTK 29. Zentralblatt fiir Bibliothekswesen. Leipzig NUK, CTK, VŠK P2I NARODNI IN UNIVERZITETNI KK«J L'KI CI L,HKO NAROČITE .•.3j50:J3?;I inenski katalog. Ljubljana 19-7. Vos. 2'} din. BmJHOUJ.: Slovenski Časniki in časopisi 1937 - 194-5. Ljubljana 1973. 100 din BOHINEC, V.: Katalogizacija kartografskega gradiva. Ljubljana 1966. /Separat/ 2 din. LOGAR, J.: Uvod v bibliografijo. Ljubljana 1970. Vez. 50 din. OBVESTILA republiške matične službe. /Bros.Brezplačno./ SEZNAM tujih periodik, ki jih prejemajo knjižnice v Sloveniji, Ljubljana 1962. Bros. 11 din. SLOVENSKA bibliografija za leto 194-9 /l,5o din/, 1950 /5,15 din/, 1^59 /24- din/, I960 /32 din/, 1961 /32 din/, 1962 /32 din/, 1963 /32 din/, 1964- /32 din/, 1965 /36 din/, 1966 /44- din/, 1967 /44- din/, 1968 /80 din/, 1969 /180 din/, 1970 /180 din/. VRANCIč, R.: Uporaba knjižničnega gradiva i$i informacijska služba v knjižnicah. Ljubljana 1J69. Bros. 15 din. ZBORNIK Narodne in univerzitetne knjižnice. Ljubljana 1974-. / 4-0 din/ Izdaja: Narodna in univerzitetna knjižna?'*, 61001 Ljubljana, Turjaška 1, p.p.) 259* tel. 23-197 23-198 23-001 22-34-0 int. 008