POŠTNINA PLAČANA V GOTOVINI
LETO 13
JULIJ-AVeUST
Pri nas dobite od vloge 3 do SVo obresti
In VaS denar je varen. Ker Jamci za vloge v našem zavodu
DravsKa banovina x vsem svojim premoSenJem In vso davčno moSJo.
Torej ni treba, da držite denar doma, kjer Vam ne nese nič in imate zaradi njega le strah pred tatovi, roparji in požarom I
Mi hranimo denar nad 10.000 vlagatel]em_
in vabimo tudi Vas, da zaupate svoje prihranke najstarejšemu domačemu denarnemu
zavodu;
HRANILNICI DRAVSKE BANOVINE
(prej Kranjski hranilnici) v Ljubljani al! Mariboru ali Celju
Iz pisem naših naročnic.
Kade bi izkazale svojo livaležnosl vsem Lisliin svojim naročnicam, ki znajo talco prisrčno vplesli svojo bodrilno ali pohvalno besedo v vsako pismo, ki nam ga pišejo. Kakor svetli solnčni žarld učinkujejo take besede v leh meglenih časih. Žal nam prostor ne dopušča, da bi objavili vsa laika pisnia v celoti, a vsaj kak odlomek tu pa lam hočemo objaviti. Ne le ti&tiinii, kalerih besede tu navajamo, marveč vsem, ki nam pošiljajo tako lepa pisma, se iz srca zahvaljujemo:
Ga. A. P. v Radečah nam piše:
„Po dveh letih sem se zopet naročila na Vaš list, katerega sem silno težko po-gre.^ala; saj sem bila prej 6 let Vaša naročnica... Z veseljem Vas moram pohvaliti, da ste list tako lepo preuredili in povečali. Tudi to mi je všeč, da niste tako /ii/.er-moderni, da greste srednjo pot, ker so tako slabi časi..."
Iz pismiii ge. E. K. v Jesenicah:
„Prosim, pošljite mi zopet „ženski Svet", ker ga zelo težko pogrešam. Mi zelo ugaja, ker mi nudi veliko podučnega..."
Naročnica iz inozemstva reklamira nekatere z.vezke in piše med <irugim:
„Zelo bi Vam bila hvaležna, akn mi jih pošljete, ker mi je Ž. Sv. zelo všeč in ljub. Ko je bil lansko leto vsem tukajšnjim naročnicam Ust zaplenjen, ne sramujem se povedali, da sem se — skoraj štirideset let stara kmetica — jokala... Do sedaj imam vse letnike, katere hranim, čuvam in čitam..."
Ga. M. F. v Ljubljani piše:
„Težko bi pogrešala Važ cenj. list, zato Vas lepo prosim, bodite tako prijazni in pošiljajte mi ga še naprej..."
Ga. P. F. iz inozemstva piše:
„Z veseljem sem prejela Vašo dopisnico s sporočilom, da lahko še nadalje dobivam ženski Svet. Srčna hvala. Saj mi je bilo brez njega tako žalostno, pa tudi mojemu možu in družini. Vsi ga radi prebiramo ..."
In še ,£?a. L. K. iz inozomstva;
..Z največjim veseljem sem sprejela obvestilo, da bom spet lahko dobivala Ž. S., ki mi je i> tujini najboljši prijatelj. Želo me je ganilo; če nas tudi vsi pozabijo, ž. S. nas ne. Pa si miVzm. kako vzvišeno nalogo izvršuje s tem..."
Egipta nam pi^ ga. J. S.:
„Priznali Vam moram, da mi je cenj. list še vedno tako priljubljen, kakor mi je bil pred osmimi leti, ko sem se naročila nanj. Vedno mi je najboljši prijatelj, ki me še ni varal, in moj najzanesljivejši tovariš..."
Ga;. P. M. iz Domžal piše:
.,Žc deveto leto sem Vaša naročnica in moram priznati, da se mi je Ž. S. takoj v začetku tako priljubil, da se mi je zdelo nemogoče živeti brez njega."
Ga. M. M. piše:
„... Hočem pa ostati v vrstah Vaših naročnic, dasi so precejšnje ležkoče, zakaj mislim, da bi silno silno pogeršala mojega najljubšega svetovalca in prijatelja (ali ga sploh ne bi mogla)..."
Ga. A. H. iiz Litije:
.. Mislila sem že list odpovedali, ker ga zelo težko plačujem, toda ne morem. Sem tako navezana nanj. imam ga že od začetka. Ako bi ga ne imela več, bi ga prav hudo pogrešala..."
Ga. B. R. iz Goriške: .. ali verujte mi, to je moje edino slovensko čtivo. Obenem mi Ž. S. nudi vse, kar potrebujem..."
ŽENSKI SVET
JULIJ-AVGUST 1935 LIUBLJANA	LETO'Xm-7-8
„Up sreče onslran groba v prsih hrani"
OdJomek iz romana o Prešernu lika Vaš tetova Nadaljevanje
Soheucbensluelovi, ki so še Tedno stanovali v hiši starega očeta Ajitona
Gollmajerja v Salendrovi ulici, so imeli Hišo in vrt na Gradu naci streliščem.
Marija je dvignila široko krinolino svoje žalne obleke, sedla na iMjfo in si s orno pahljačo hladila razpaljena lica.
,Juli! Ugani, koga sva srečali na Marijinem trgu!" se je zairitela Toni, da se je kratko črno krdlce pozibalo nad dolgimi čipkastimi hlačicami.
„Nisva ga srečali, le od daleč sva ga videli, ko sva prišli čez most," je popravila njena sestra.
„Ne morem vedeti, koga," je Julija govorila v odprto omaro, iz katere je jemala obleko, klobuček in pompaduro. A vabočene ustne so se ji eum-Ijivo zatresle in zadrega v lepih očeh je izdajala skrito misel: Seveda Prešerna!
„Tvojega najgorečnejšega častilca, onega prismojenega poeta —"
„Tonil!"
Julijina nožica je temperamentno udarila ob tla. Modre oči so iezno zagorele.
„Oh, ne bodi huda, da sem tako rekla! Saj vem, da ga ne maraš. Ali se ne zdi tudi tebi _ pri... hočem reči —"
„Mislim, da bi marsikdo hvalil Boga, če bi mu podaril toliko pameti, kolikor JO ima doktor Prešeren!" je Julija ostro odvrnila. > "U! Ne vem, če je posebno pametno, kar počne tvoj poet," se je vmešala Marija s posmehom na nelepem širokem obrazu.
In njena tri in pol leta mlajša sestra je pristavila:
„Jožef je pravil mami, da Prešeren vsak večer popiva po gostilnah, odkar je propadel."
„Kje je propadel?" je Julija vprašala še vedno stisnjenih obrvi.
„Nu, pri kompetenci za advokata."
„In pri kompetenci za tvojega moža — hahahal"
Julija je prebledela. Okrenila se je, vzela še i)ahljačo iz omare in zamrmrala:
„Moram še mamo vprašati, če smem iti z vama."
Ves izpremenjen je bil njen glas, skoraj hripav od zatajenega razburjenj a.
145
Kmalu se je vrnila. Utrujena si je pogladila laße s čela.
„Oprostita, da. ne grem z vajna. Mama ne dovoli. Pravi, da je zunaj liujša vročina nego tu v soLi. Ne smem hoditi po vročini. Zaradi srca mi je zidraivnik prepovedal. Šli bomo po večerji na izpreliod, ko pride Jožef."
Scheuchenstuelovi sta se spogledali. Da je bila vsaka prošnja zaman, če gospa Primčeva česa ni dovolila, to eta vedeli. Poslovili sta ee in odšli.
Z globokim vzdihom se je Julija spustila v naslonjač in dolgo vsa zamišljena zrla predse.
S hodnika se je čulo kričanje gospe Primčeve, vmes drzno odgovarjanje rejenke Ane Jelovškove. Naposled Anin jok. Nekod &o ee zaloputnila vrata.
Julija je stisnila obrvi, Neznoeno! Čimbolj je Ana dora&čala, tem hujši pekel je bil med njo in njeno skrbnico. Neugnano, svojeglavo dekletce se je z vso silo južnaškega temperamenta upiralo pretirani strogosti krušne matere: Večna vojna med njima. Ana je postajala vedno bolj zakrknjena, sama vase zaverovana. Vee dobre Julijine besede eo bile zaman. Nekaj dni je tega, kar jo hlipalo dekle:
„Sovraži me, vem, da mc sovraži. Žal ji je, da me je vzela za evojo. Zakaj me pa je? Zakaj me ni 'pustila pri starših? Oh, kar ušla bom domov."
„Ana!"
„Res bom ušla," je s trmastim jokom grozil otrok, ,;Doina se ne bodo ves dan kregali name."
Julija je povesila glavo. Hudo ji je bilo zaradi otroka, pa tudi zaradi matere. Mati je stroga in silno goepodovalna ženska.
Julijin pogled sie je dvignil in ustavil na miniaturni sliki vrh predalnika: Janez Primic, njen brat, ki je pred tremi leti umrl za sušico. On je zelo trpel zaradi materine trdote. 13il je ves kakor oče — tako mu je mati večkrat očitala: mehak, radodaren, skoraj razsipen in poln čudnih nazorov, ki se jih je nalezel med študenti. Nekaj je fantaziral O' Slovencih in Slovanih, prepeval slovenske pesmi, plačeval sošolcem za vino in imel z njimi tajne sestanke po zakotjiih predmeetnili gostilnah... Dostikrat jih je pripeljal na dom, slabo oblečene, slabih manir — oh! Kako bi stroga mati, ponoena na svoj deaiar in svojo veljavo v ljubljanski družbi, ne bila nesrečna zaradi takšnega sina! Prepir med njima je bil na dnevnem redu, dokler ni Janez v drugem, letu filozofije zbolel, dolgo bolehal in umrl — edini sin, dedič Primčeve firme, Primčevega bogastva:
Kaj jo mati čutila ob njegovi smrti?
Tega ni nihče zvedel. Trd, kakor okamenel ji je bil obraz v onih dneh. Potem pa je gospodovala kakor poprej: odločno in trdo. Le škof Wolf je imel nekoliko upliva na njeno voljo in včasih Julija. Ampak le v onih trenutkih, ko je pri njej bruhnila materina narava na dan: neukrotljiva jezica, ki je pri Juliji ponavadi končala s slabostjo in nezavestjo. Kdino te se je mati bala. Nu, ampak takšni slučaji so bili redki. Julija pac ni bila uporne narave kakor njen pokojni brat. Povečini se je v vsem udala materinemu vodstvu. Morda je bila temu kriva Julijina srčna hiba. morda njen mehkejši značaj? Ali ui v tem dejstvu ležala Julijina usoda? Če bi bila
346
Julija odpornejša proti materinemu uplivu, samostojnejša — kako bi se bilo obrnilo njeno življenje? Njeno in — Prešernovo ...
V pisarni, pri veliki, zeleno prevlečeni mizi, obloženi s knjigami in akti, je sedel Prešeren in gosje pero mu je neprestano drselo po papirju. Le od časa <lo časa je odložil pero, brskal po aktih, razgrnjenih po mizi, si poiskal potrebne podatke in zopet pisal. Od časa do časa se je ozrl na Kastolčev prostor pri sosedni mizi. V prostorni sobi je škripalo s peresi še dvoje mladih pisarjev. Sicer je motil tišino le zdaj pa zdaj ropot s ceste: drdranje voz, glas poštnega roga, krik otročadi, ki se je s pestunjami in brez njih podila mimo vojaške iljolnice in Maličevih vrtov proti senčnim tivolskim drevoredom.
Pisarniška okna so bila zaprta. V zaprašene šipe so se zaganjale muhe in krožile pod petrolejko, obešeno sredi sobo. Gole stene so v živorumeni barvi žarele v suho popoldansko vročino. Iz sosedne šefove sobe se je skozi zaprta vrata čulo krepko smrčanje. Chrobath je od kosila prišel v pisarno, <la prespi predpoldansko pijanost in se toliko okrepi, da Ibo zvečer iznova vlival pijačo vase, dokler zopet ne omaga, dokler ne pride kakor vsak večer hlapec ponj in ga odvede domov.
Prešeren je prenehal s.pisanjem in se zagledal v šefova vrata... Zakaj sc Chrobath uničuje? Zakaj brezumno popiva? Denarne težkoče? Ženska?
Pred Prešernom je za trenutek vstal obraz mlade sorodnice šefove žene, njene polsestre. A odgnal je misel kakor nadležno muho. Saj je Chrobat dekle že njemu ponujal, v šali seveda. Ampak — hm. če je vendarle resno mislil? Eh! Grdo bi bilo. Že misel jo grda: šefova ljubica — njegova žena! Nič! Kaj bi to!
Iznova se je sklonil nad delom. Venomer si je brisal pot s čela in vratu. Naposled je globoko vzdihnil. Vročina je bila res neznosna. Z zavistjo je pogledal na prazen stol pred Kastelčevo pisalno mizo. Prijetnejše nego delo v kakšni soparici bi bilo kopanje v hladnih savskih valovili.
„Čopu je zdajle lepo!" mu je prišla misel in razločno je videl pred seboj prijateljev obraz, obdan z zelenim valovjem. Bled je bil Čopov olbraz, tako bled kakor po kosilu, ko se je prestrašil zaradi nenadnega ropota v kuhinji.
Prešerna je nejasna tesnoba grabila za srce, da mu je zastajal dih. Strmel je pred se. Dozdevalo se mu je, da vidi na Čopovem bledem obličju nekaj tujega, zagonetnega. A kaj je bilo?
Že je izginjal obraz kakor v ro«gli, kaj je bilo?
Zaman se je poet trudil, da bi si še enkratl pričaral prccl oči prijateljevo obličje. Kaj je bilo? Čital bi v prijateljevih jasnih, velikih očeh. a bile so — zaprte!
Prešeren je čutil, kako mn lega v srce nerazumljiva groza, strah. Strah pred čem? Ozrl se je po pisarni, vstal je. Ali je bolan? Srce mu res žc nekaj let ni v redu. In v .glavi čuti včasih silen krvni .pritisk.
,.K zdravniku pojdcmi zopet, da nir odvzame unčo krvi, sicer me še kap zadene." je sklenil.
147
Zdrznil se je, ko eo se zdajci odprla vi-ata in je privihralo v pisarno dražestno sedemletno dekletce v kratkem rožnatem krilcu in dolgih belih hlačicah. Temnorjavi kodrci so oihrobljali lepi obrazek z velikimi rjavimi očmi, ozkim nosom in majhnimi, živordečimi ustnicami — šefova hčerka Luiza. Obrazek ji je zasijal, ko je ugledala Prešerna in ga z uljudnim poklonom pozdravila.
„Nu, mala prijateljica, kaj novega?"
„K papanu sem prišla."
„Papa spi."
V zadregi je vrtela v roki „diabolo". Prešeren ga ji je vzel iz rok, ga naravnal, naeukal in sprožil proti stropu. Seveda ga ni ujel, ker se je diabolo odbil od nizkega stropa.
„Haha! Saj ne znate!" se je dekletce zasmejalo. Modro je pristavila: „Veliki ljudje ste preblizu stropa."
Poet jo je pogladil po glavi in ji vrnil palčiće.
„Imaš prav, dekletce. Čim večji je človek, tem težje tijame ,hudiča'."
Hudomušen nasmeh, poln srčne dobrote, Ese mu je zatresel okrog ust.
„Papa je dejal mamici, da ste vi največji Slovenec, ampak —"
Prešernove oči so so smejale.
„Ampak?"
„Meni se zdi, da to ni res. Čeponov Tone je še večji."
„Hahahaha!" sta se v en glae zagrohotala mlada pisarja.
Prešeren jima je od srca pomagal. Čeponov Tone je bil krakovski original, velik, močan korenjak, ki je nosil klobuk s širokimi krajevci, obleko pa iz takšnega sukna, iz kakršnega so frančiškanske halje. Bil je po-božnjakarski gorečnik, ki je venomer molil in pridigoval ljudem, najraje nališpanim ženskam. Razposajeni otročaji" so tekali za njim in ga dražili. Mala Luiza ga je dostikrat videla, ker so Ctrobatovi stanovali na Bregu.
,.Čeponov Tone ti je torej všeč?" je smeje se vprašal Prešeren in si z robcem obrisal oči.
Luiza se je v zadregi ozirala v smejoče ee obraze ... Veliki ljudje se najraje smejejo takrat, kadar ona ne vidi ničesar smešnega... Kako nerodno ji je bilo! Pogledala je na steklena vrata. Pred njimi, je čakala njena mamica in govorila z znanim gospodom.
„Mamica čaka!"
Nagel poklončck, da je kratko krilce zairtotalo, in stekla je vun. Smehljaje je zrl Prešeren za njo... kakor solnčni žarek, takšenle otročiček!
Sedel je zopet za mizo. A delo mu ni šlo več izpod rok. Pogled mu je uhajal skozi okno na ljudi, fi so ob poznem popolcloevu vedno bolj polnili ulice. Že so se svetile strehe ob zahajajočem eolncu in žarka luč se je odbijala od njih v ozko ulico, v pisarniški prostor, ki je iznova zažarel.
Pisarja sta vstala in pospravljala po mizah. Vrata šefove sobe so se odprla in Crobath je stopil na prag. Brez fraka, v svilenem črnem telovniku, nekoliko zmečkanem od ležanja. Vrat mu jef ovijala široka črna svilena ovratnica; iznad nje so štrleli konci belega ovratnika. Velike modre
148
oči bi bile lepe, če bi pogled ne bil — kakšen pravzaprav? Nekoliko srep, neiskren. Samopašnost in okrutna strastnosi; se skriva za takšnim pogledom. Nekoliko kalne so bile oči; alkohol je gledal iz njih. Obrvi stisnjene, nos raven in lepo začrtan, a ustne pod njim tanke in zaničljivo povešene. Črni lasje &0 bili po modi počesani ob sencih v čelo.
„Ali še vedno premetavaš akte?" je hripavo ogovoril svojega koncipi-jenta. „Prokleto si nenmen, da toliko garaš! Če misliš, da ti zato zvišam plačo, si se v meni zmotil, prijatelj."
Prešeren se je mirno ozrl in ukazal pisarju, ki je že prijel za klobuk, da bi šel;
Čujte! Prinesite .gospodu šefu čašo mrzle vode!"
Crobathove krvave oči^eo se zasmejale.
,.IJa se iztreznim, kaj ne: Nu, hvala, vode pa res nisem potreben. Ampak črno kavo bi si privoščil zdajle. Ali 'greš z menoj v kavarno?"
Prešeren je odložil pero.
„Grem."
„Nekdo še prihaja," je opomnil pisar, ki je že stopil proti vratom.
Res je kmetiški fant snel klobuk pred steklenimi vrati in prijel za kljuko.
„Vrzi ga ven!" je Crobath odločil in že prijel za vrata svojega kabineta.
Prešeren se je okrenil.
„Saj to je Rotarjev iz Tomačevega!" je dejal ves začuden.
..Dober dan!" je fant zasopel pozdravil in se zmedeno ozrl. „Ali — ali so tukaj gospod dohtar —?"
„Rotarjev si, kaj ne? Ali mene iščeš?"
Fant ee jc zganil in v njegovem pogledu je bilo nekaj kakor strah in preplašenost.
„So — so me — poslali---so rekli, da pridite v bolnico."
Ledeno mrzel občutek je izpreletel Prešerna po hrbtu navzdol. Počasi je vstal.
„Kdo je rekel? Kdo te je poslal?"
„Dohtarji in — in gospod Kastelic."
Prešerna je stisnilo v grlu. Z vso močjo še je branil misrli — strašne misli...
„Kaj pa se je zgodilo," je pristopil Crobath.
Prešeren je dvignil roko, kakor bi mu hotel nekaj zabraniti, a že je prišel odgovor, še mnogo, mnogo strašnejši nego ga je pričakovalo Prešernovo srce:
„Gospod Čop so — so utonili v Savi, pa — pa smo jih pripeljali v bolnico, ker — ker so nekateri mislili, da gospod še niso — mrtvi..."
Crobath je nehote iztegnil roko, ko so Prešernu odpovedala kolena in .se je sesedel na stol. Poetov obraz je bil strašen, tako strašen, da so vsi: Croibath, pisar in Rotarjev fant povesili oči, pogledali v stran.
V sobo je legla tišina, polna groze.
Potem se je začul Prešernov glas, tih in hripav, kakor da ni njegov;
„To ni res!"
9
še vedno je s široko razprtimi očmi strmel v nasprotno steno.
Crobath öe je viprašaje ozrl na Rotarjevega. Fant je globoko zasopel, mečkal kloibuk med rokama iii v zadregi pogledal proti vratom. Z rokavom si je obrisal pot s čela.
Le gluha tišina je odgovorila Prešernu. ... Ali ni — ali ni tam Ćopov bledi obraz, okrog njega zeleni ©avski valovi?
Zganil se je, iztegnil pesti pred se in dejal še enkrat odločneje:
„Ni res!"
Nato je vetal.
„Pojdiva!"
Y telovniku in brez klobuka bi bil šel na ces«to, da ni priskočil pisar, mu pomagal obleči frak ter mu potisnil cilinder v roko.
Nikogar ni videl Prešeren, ko je tekel po ulici. Ljudje so se mu umikali in gledali za njim. Nekateri so ga pozdravili. Nikomur ni odzdravil, nikogar videl.
„Ni ree! Ni res!" mu je bolečina kljuvala v srcu.
„Res je!" je pritrkavalo od nekod rahlo i'u vztrajno — mrtvaški zvonček z bolniške kapele.
In še bolj je po&pešil korake. Temnozeleni frak mu je odletaval v vetru, lasje so mu vihrali okrog glave, ko je dre vil po Dunajski cesti. Tako je pritekel do bolnice. Znan obraz ga je sprejel — ali ni ibil primarij sam? — in ga vodil po obokanem hodniku nekdanjega samostana bosonogih avgustinccv, zdaj deželne bolnice. In potem?
Vsi, ki so bili navzoči okrog Čopovega ležišča, so plaho umaknili solzne poglede, &e stisnili v stran. \ečja groza jih je izprele-tela ob pogledu na divjo bolest živega prijatelja . nego ob pogledu aia veličasten mir, ki je ležal na mrličevem bledem obličju, obrobljenem z mokrimi temnorjavimi lasmi. Strašen, nečloveški stok se je	Matija čop Prešernu iztrgal iz prsi. Ob ležišču je padel na kolena in glasen jok mu je planil iz srca.
Jokal je neutolažljivo, kakor joka otrok ob mrtvem očetu. Saj je le on vedel, kaj je izgubil...
Prišli so strašni dnevi. Vrzel, globoka, ibrezdanja se je odprla v Prešernovem svetu... Iz nje se je dvigal mračen občutek zapuščcnosti. Kakor izgubljen je poet taval po mestu. Če je sedel doma v svoji solbd, je poizkušal izliti svojo bolest v pesem žalostinko. A oči so se mu zasolzile in
150
iktenje je streslo njegOYO mehko dušo. Rana je bila presveža. V pisarni je delal brez odmora — „kakor norec" je pravil Crobath. znancem. V družbi pa je ob večerih posedal nem in mrk, da so ga od strani merili e plahimi pogledi.
Polagoma se je umiril. Njegova duša se je udomačila po vseh temnih kotih ©mrtnc groze. Še ßc je krčilo srce, kadar so trkale nanj boleče misli. A duh se je že vzpenjal iz obupne tmine v veliki svet. Že je znova vstajalo pred poetovim duhom vse veličastje stvarstva, vsa njegova neizprosna smotrenost, vsa njegova groze polna lepota. V iskreni pobožuosti, brezpogojni udanosti in češčenju, ki ga pozna le svoboden duh, je sklonil Prešeren glavo ipred svojim stvarnikom, velikim Praduhom.
In prišli so dnevi, ko &e je doma v samoti razgovarjal z mrtvim prijateljem. Ali ni bila njegova smrt pravzaprav lepa? Poln sile in navdušenja za vse lepo in dobro, ©e je ločil od sveta. Mirno öpi. Minili so zanj vsi notranji viharji. Dopolnjeno je trpljenje neuslišane ljubezni. Njegove jasne oči ne bodo več gledale, njegovo dobro srce ne več čutilo, kadar dvignejo glave ošabneži, ki ne znajo ceniti človeka po njegovi pravi vrednosti in surovo pohodijo, kar je najplemenitejše v življenju ... Prijatelj, ne bo te več skelela rana, da je domovina tuja svojim sinovom, ki se sramujejo imenovati se Slovence, ki so pozabili na mile glasove materinega jezika in služijo le tujcu ...
V takšne in podobne misli zatopljen, je zložil Prešeren prelepo posmrt-nico, ki je spremila prijatelja, ko ee je kot ugasla iskra vračal k Praluči,
Toda avstrijski birokrati se niso ustavili niti pred tem, s poetovo srčno krvjo pieanim umotvorom. Čez vse zgoraj navedene utripe Prešernovega srca je zelotski Pavšek potegnil debelo či-to in okrnil krasno pesnitev za njen lepi konec... Pa je vedel, da reže v živo poetovo meso!
Polagoma se je Prešernova razbičana duša umirila. Vrzel za prijateljem pa je ostala. Bridko je občutil osamelost, ki ga je objela kljub vsem znancem. Edini prijatelj, ki mu je še ostal, Smole, je bival daleč na Dolenjskem, več nego deset ur mučne vožnje z vozom je Prešerna ločilo od njega.
Čudno razmerje je nastalo po Čopovi smrti med Prešernom in Kastel-cem. Saj že od nekdaj ni bilo med njima posebne iskrenosti. Prešeren je bil preoster opazovalec, da bi ne videl vseh napak, ki jih je razodeval Kastelčev značaj. Poetova jedka ironija je izstrelila marsikatero ostro pŠico v Kastelčevo sebičnost, preračunljivosti in omejenost. Po Čopovi nesrečni smrti pa se je razmerje med njima poostrilo tako, da so Prešernovi razrahljani živci le z največjo muko prenašali Kastelčevo navzočnost v družbi.
Nobene besedice ni izprcgovoril Prešeren s Kastelcem o katastrofi. A Francetov molk je Kastelcu kričal glasneje od najhujših očitanj. Prešernovi prezirljivi pogledi, ki so merili mimo in preko Kastelca, so govorili strašno obsodbo:
Pred tvojimi očmi je utonil in nisi iztegnil rešilne roke!
151
Zaman se je brauila Kastelčeva Test; Kako? Saj bi bila oba utonilal ne on ne jaz nisva znala plavati.
On je mrtev. In ti živiši Sramota! On je mrtev. In ti upaš, da dobiš njegovo službeno mesto! Poglej v globine svoje vesti in povej: V onih usodnih trenutkih — ali ni bil izmed njih eden, en sam, v katerem si postal — Kajn?
Ves trd od groze je strmel Kästelte čez mizo v Prešerna. Nem in bled je strmel Prešeren mimo Kastelca v. dim, ki je kolobaril po gostilniški sobi.
Nekaj večerov ee je Kastelic tako boril s Prešernovim molkom in prezirom. Potem je nekega dne — eedeli so v kavarni poleg gledališča — vstala v Kasteleevi majhni duši majhna misel: Poplačam ti tvoj prezir!
Obrnil se je proti Ludoviku Azuli, ki je sedel poleg Prešerna, in vprašal:
„Kaj pa dela tvoj srečno-nesrečni kolega Scheuchenstuel?"
„Zakaj srečno-nesrečni?" je Aziula začuden dvignil pogled.
„Nu, nesrečen zato, ker mu je umrl oče, in srečen zato, ker mu je na smrtni postelji preekrbel nevesto," je Kastelic razložil z ibliekovitim stranskim pogledom na Prešernov prebledeli obraz. „Čul sem, da je stara Prim-čevka obljubila umirajočemu, da izroči hčerko njegovemu sinu. Nekakšna tajna zaroka, pravijo."
Zaman je Aznla skušal z ostrim pogledom zadržati Kastelčeve neusmiljene besede. Prešernu se je tresla roka, s katero je držal časopis.. Počasi je vstal. Azuli se je zdelo, da se vrže na Kastelca. A mirno je France odložil list in hripavo kriknil natakarju:
„Plačam!"
Azula je vstal z njim vred. Skupno sta odšla.
„Kam?" je vprašal Azula, ko sta bila zunaj.
Prešeren mu ni odgovoril. Le sive oči so v vročem žarenju pogledale izpod košatih obrvi. Potem je vzdignil cilinder v pozdrav, se naglo okrenil in skoraj zbežal po „Zvezdi" navzgor.
Kam?
Kam nese me obup, ue znam, Samo io znam, samo to vem, Da pred obličje nje ne smem, In da ni mećšta vrh zemlje, Kjer bi pozaibiil to gorje. —
Zdaj je ležalo v razvalinah pred njim vse — vse. Namesto lepe, samostojne pozicije je dobil — klofuio. Samostojen advokat morda ne bo nikdar... Prijatelj je mrtev. Vsi veliki idealni načrti so legli z njim v grob... Ljubljeno dekle je zanj izgubljeno...
Zgodilo öe je prvikrat, da Prešeren, čez mero vestni in marljivi Prešeren, tistega popoldne ni prišel v'pisarno. Tudi stalna dru^ia „pri Me^ki" je onega večera zaman povpraševala po njem. Prišel je domov šele proti jutru — povaljan in pijan, kakor ga Katra ni videla še nikoli.
152
Zjutraj je zgodaj vstala, da mu je očistila obleko. S težavo ga je priklicala, da je vstal in šel — kakor vedno: brez zajutreka — v pisarno. Ko je odšel po stopnicah, je stekla k oknu, da bi pogledala za njim. Ni bila čuvstvene narave, toda strah za brata se ji je nenadoma z vso težo vlegel v srce. Ves spremenjen je bil. Kaj mu je? Glavo globoko sklonjeno, je odšel z drsajočim korakom čez dvorišče. Stanoval je tedaj na Glavnem trgu v veliki Aihholzerjevi hiši, kamor sta se bila s sestro Katro na Kastelčevo prigovarjanje preselila ne dolgo po stričevi smrti. Hiša je bila velika in temna in polna majhnih in velikih stanovanj. Tudi novo otvorjena trgovska šola je bila tam. Župan Hradecky je bil njen ravnatelj. Prešeren je kot študent nekoč že stanoval tu z obema bratoma, Jurijem in Jožo. "V' tej hiši je brat Joža umrl kot prvošolec. Katra se je še spominjala, da so šli mati takrat v Ljubljano k -umirajočemu sinčku.
ž globokim vzdihom je začela Katra pospravljati. Med delom je brž pozabila na svojo skitk Bila je bolj trdega značaja in glave ni nikdar dolgo povešala.
„Kakor Bog hoče!" je zaključila in odrinila nevšečne misli.
Potem je šla na trg. Ko se je vračala, je srečala na stopnicah Kasrtel-čevo kuharico. Ustavili sta se in porazgovorili o različnih gospodinjskih težavah, o draginji na trgu ter o ljubljanskih novicah.
Tedaj je počasi prišla po stopnicah drobna ženica s svileno kmetiško ruto na glavi in velikim cekarjem v roki.
„O, mati!" jo je Katra pozdravila in se brž poslovila od kuharice.
Mati se je nasmehnila izpod rute in si z robcem obrisala oči. Katra je videla, da so bile solzne.
„Dober dan, Katra.!"
„Bog daj, mati! Ali ste težko našli to hišo?"
„To hišo?" jo je mati pogledala in ustne so se ženici potresle v bridkosti. „V tej hiši je umrl naš Joža, ali ne veš?"
„Saj res! Nisem se spomnila, da ste že bili tu."
Zato materine solze! — si je mislila hči. S skrbjo je Katra pomislila na Franceta. Če bi ga mati videli takšnega, kakršen je bil davi! Prebridko bi bilo za mater. France je bil njihov ljubljenec. Še sreča, da so prišli mati dopoldne v Ljubljano. Opoldne pride France h kosilu.
„Danes pripravim posebno dobro kosilo," je sklenila Katra sama pri sebi,
„Kaj dela France? Ali je zdrav?," je mati vprašala, ko je ogledovala stanovanje. Vzpela se je na prste, da prebere naslove knjig, ki so stale v sinovi sobi na polici. Prešernova mati je bila za tedanje čase izredno izobražena kmetiška žena. Izšolala se je bila v Ljubljani in Beljaku in rada je čitala slovenske in nemške knjige. Slovenskih je seveda dobila bolj malo, ker jih takrat dosti še bilo ni.
„Zdrav, hvala Bogu. Le bolj bled je postal letos. Menda mu ono dekle še zmeraj meša glavo."
„Tista :bogatinka, ki ne mara zanj ?"
153
„Tista."
„Ali je res tako lepa?"
Katrino moško rezano obličje se je zauičljivo namrdnilo.
„Oh, kaj še. Drobna je in še manjša nego vi. Nič posebnega ni na njej. Le Francetu 6e zdi lepa kakor nobena."
Mati je globoko vzclilinila.
„Kako pa je bilo z Osenjakovim?" je vprašala čez nekaj časa.
Osenjakov Matija je bil Čop. Katra je pravila o njegovi nesrečni smrti in se jezila na Kasteloa, da ga ni rešil.
„Ne sodi preostro, Katra, saj nisi bila zraven!"
„Vsi tako govore. Tudi France tako misli."
„Ali je Franceta hudo zadelo?"
„Še zdaj mu stopijo solze v oči, kadar se si>omni nanj."
„Saj sem si mislila," je mati prikimala in srce ji je Hitreje utri'palo. Čudna tesnoba je legla na njo. Od nekod so je čulo poldansko zvonjenje. Prekrižala s.e je in glasno molila. Iskrena, vroča molitev ji je privrela iz srca, iz nerazumljive groze, ki je grabila po njej. Sive oči eo se ji zasolzile.
Katra je slonela ob ognjišču in ji s sklenjenima rokama odgovarjala. Izpremembe v materinem obrazu ni opazila.
France pa je ob tistem času stal v pisarni in čital poslednji stranki, preprostemu okoliškemu kmetu, sestavljeno pogodbo. Kmet ga je prekinil in mu nekaj ugovarjal. Prešeren pa mu je potrpežljivo že tretjič razlagal zadevo.
Pisarja sta se spogledala in smehljaje odšla. Prešernov polno doneči glas je odmeval po pisarni, a ne živahno in s poudarkom kakor jjunavadi, temveč enakomerno, kakor ubito.
Crobath je odprl svoja vrata.
„Da se ti le ljubi že tretjič isto pridigati! Podpiše naj, če hoče, če ne, naj pusti."
Zaloputnil je vrata.
Mož ni zinil nobene več. Molče se je podkrižal in odšel. Prešeren je kakor brezčuten- obstal poleg mizo in strmel pred se.
„Zdaj pride in se mi opraviči zaradi včeraj," si je mislil Crolhiath.
A ni ga bilo.
Čez nekaj časa je zaropotal stol v prvi sobi. Pa ne da bi Prešeren zopet sedel k delu?
Crobath je čul, kako je zaškripala miznica. Res! Nadomestiti hoče zamujeno delo — bedak!
Jezno je stopil k vratom in jih odprl.
Vse, kar se je zdajci zgodilo, ni presegalo časa treh srčnih utripov: V
dveh skokih je planil Qrobath nad Prešerna in udaril---Iz Prešernove
proti čelu dvignjene roke je z glasnim ropotom zletelo nekaj ßfveilega.
Samokres!
Bolj bled nego Prešeren eam, je Crobath strmel na svojega koncipi-jenta. Nato ee je molče okrenil, pobral samokres in ga nesel v svojo sobo.
154
Vrnil se je s cilindrom na slavi. Položil je Francetu, ki je šs vedno slonel iol> mizi, roko na ramo.
„Napravi se! Zdaj greva in poplakneva tole reč, kakor se možem spodobi. Kosil boš pri nas. Danes te ne izpnstim."
Prešeren je dvignil roko, ne da bi ga pogledal.
„Ne inorem. Pneti! Takšen ne morem k vam."
„Imaš prav, danes ne rabiva žensk. K „Maličn" pojdeva, da bova sama."
Šla sta čez cesto.
(Konec prili.)
Pod dalmatinskim solncem
Maša S1 a v č e v a Nadaljevanje
Meseci so minevali in v prazno Palmino dušo je segal mrzel strah.
Čutila se je mater ...
Kdo je bil oče življenja, ki se jc budilo pod srcem!' Palma ni vedela. Črna tema je bila razprostrta čez ure objemov z Vilarsom in njenim možem. \se se je zgodilo pod pritiskom neizbežne usode proti njeni volji. Praznota in ravnodušnost, ki je prcvdadovala doslej v Palmi, se je spremenila v grozo ...	■ •
Če bo otrok njegov. Vilarsov. ki liodi vsak dan še v njibov dom in s öocustvom površnega znanca sprašuje po njenem zdravjn, če bo otrok njegov, kako jiaj donosi plod pregrehe? Ne mara ga, sovraži ga, gro^a je je pred njim. Kako naj bi živela in gledala dan na dan plod svojega greha? Zakaj greh je bil, nihče ne more oprati z nje madeža. Morda pokora? Kesanje?
V cerkev ne more in noče, izguibila je vero, da bi jo mogel odvezati od greha človek, pa najsibo nazvan ,,božji nameetnik". Prav nič bi ne izpre-menilo zavesti greha — morda samo .Janetovo odpuščanje. Vse življenje bi mu zastrupila s tem priznanjem, čeprav bi ji morda odpustil, — ne, tega ni smela storiti. V svoji jezi bi se morda celo spozabil nad Vilarsom. Ali pa naj bi bil Vilars brez kazni? Kazen? Zakaj? Saj se ni branila, niti z besedo, niti z dejanjem ... Saj je bilo. ko 'da hoče biti njegova. O, ko bi ise mogla očistiti zavesti greha! Saj ni bila kriva, saj ni hotela, sam'o branila ee ni — .sam Bog vedi, kaj ,jo je bilo uročilo ...
Vse njeno Bogu vdano življenje devojke ne more odtehtati zakono-lomstva. Ne, nikoli...
Čigav je .otrok, ki ji živi pod srcem? Če je Vilarsov, potem ne sme živeti. A če je Janetov? Morda ]ji ji Bog dal sina, morda ga ji je dal kot znamenje odpuščanja.
Kesa se noč in dan in moli pokoro. Ko bi ji Bog dal sina z Janetom, tedaj bi se ji umirilo srce. A če bo otrok pohabljen kakor Jelena?
Groza jo stresa ob tej misli. Kakšna kletev leži nad njo? Palma čuti krčevito bolečino v srcu in ve, da bi ne mogla prenesti tega gorja, še enega pohabljenega otroka... O Bog, ne bodi okruten!
155
Palma se je zajedla z bridko, holestno zagrizenostjo v misel, da bo otrok, če bo Janetov, pohabljen. Če pa bi bil Vilarsov, morda bi bil lep, morda bi bil celo sin, tak, kakor sd ga Jane želi... in on bi ne vedel, da ni njegov... Yse je zavito v strašno, skrivnostno meglo. Sleherna mieel na življenje, ki se poraja v nji, je boleča, globoka rana.
Ne, ne, ne....! jecljajo mrzlično njene ustne, ko zagreba glavo v blazino in daiši solze in jok, da bi je ne čul Jane, ki spi na njeni strani... Nočem, nočem — čuješ. Ti Bog; če si, — nočem, nočem...!!! Ston, da ne bom mati tega plodu, naj umre'., nočem... nočem!! Še in še ponavlja to besedo zavedno in nezavedno po cele dneve in krči pesti in ječi: zakaj vse to, o Bog... zakaj ... In nenadoma se nekega dne odloči jasno in trdo: ta otrok se ne eme roditi.
Nezaželjen je nepričakovano segel v njeno življenje, ki se ji je zdelo sprva tako lepo in vredno, tako srečno in zadovoljno ... Ne, ne sme živeti, nc sme se roditi____Jane še ne ve ničesar o njenih materinskih slutnjah . ..
Naglo, kakor je dozorel ta sklep v nji, ga je Palma izvršila. Ni ji bilo težko najti zdravnika, ki je opravil za dobro plačilo, kar je lil vajen delati že dolgo. Palma je bila spoznala mnogo žena, ki so se zatekle kdaj v svojem življenju k zdravniku ali kaki ženjski, da sta jim odpravila neza-željoni plod, in zlahka je izvedela za naslov zdravnika, ki ji jc pomogel.
Palmi je bilo, ko da mora strgati poslednji sram .raz sebe, ko je predala svoje ubogo oskrunjeno telo zdravnikovim rokam, da jo je rešil moreče skrbi. V trenutkih največje bolečine jo je nenadoma prešinilo: kaj če je dete vendarle Janetovo, sin, ki ga ne bo nikoli donosila? In ta hip je bila bolečina v srcu močnejša kot telesna in rada bi bila zagrabila in ustavila neusmiljeno roko, ki je uničevala njene poslednje nade. a zavedala se je, da je prekasno, da je zdaj vse zaman.
Bolečina, ki ji je parala telo kakor s tisoč topimi noži, ji je ubila sleherno misel, in zdaj je bila Palma samo se ubogo mučeno biitje, ki duši živalske krike in se zvija v neznanskih bolečinah.
„Umreti, doktor, umreti... Napravite konec, ne morem več... umrla hom," Znoj jo je oblival od silne bolečine, solze so ji tekle iz oči in nohte je bila zagrebla globoko v dlani.
„Prenehajte, doktor, za božjo voljo ... umrla bom, če mi ne daste, da se odpočijem..." je hropla s poslednjimi močmi. In ko je zdravuik ugodil njeni prošnji, ko je ležala vsa izmiičena od bolečin na operacijski mizi, je molila v duhu: „O, blažene bolečine matere, ki poraja življenje, kako sladke ste uaipram tem, ko pogublja in izgublja dete... pa naj bi bilo še tako pohabljeno."
Zopet se je predala zdravnikovim rokam, dokler ni bila uničena poslednja sled po mladem življenju, v duši pa je zevala globoka, razbolena rana, polna pekočega kesanja.
Palma se je v avtu vrnila domov z zavestjo, da je nekdanja Palma izkrvavela pod zdravnikovim nožem, to pa, kar se je vrnilo v nekdanji srečni dom, je utelešena bolečina, ki nikoli ne mine ...
156
Janeta ni bilo doma, moral je po poslih za nekaj dni od doma in to je izrabila Palma, da je izvršila svoj naklep. Ko je legla do smrti utrujena v postelj, je čutila, kako krvavi in elabi. Želela ei je, da ]>i izteklo jxila-goma življenje iz nje in da bi usnula v smrt, ne da bi vedela kdaj in bi se nikoli več ne prebiudila ...
Tako je torej življenje v velikem svetu, kamor si je tako želela, za katero je bila pripravljena žrtvovati dušo... Spominja se onega popoldneva v vinogradu, prediio je prišel Jane, in želje, da bi se pojavil vrag iz bajke in jo povedel v svet. Želja se ji je izpolnila in zdaj je plačala odkupnino za one kratke ure veselja, ki ga je užila.
O dom, ki ležiš aredi morja na sivih pustih skalah, blagoslovljen bodi tvoj mir in tvoja oddaljenost od svetal Le kdor je pogledal v valovih velikega sveta na dno čaše, polne napitka življenja, ta zna ceniti in ljubiti neoskrunjeno samoto otoškega življenja. Tam, samo tam se bo morda povrnil Palmi mir.
Domov —! Domov---!!!
Že sama beseda je bila zdravilo, solnčni žarek v njeno bol. Domov za vsako ceno, čim bo mogoče ...
Toda kako naj pogleda Janetu v oči, ko se vrne? Ali bkj mogla zatajiti, kar se je zgodilo? Da, z zdravnikovo pomočjo...
Jane ni slutil, kaj se je zgodilo, ni vedel, kako sama je Palma in tako irpi z dvojno pregreho na duši. Pod zdravnikovim nožem, ki jo je rešil in jo obenem ugonobil, je izgubila vsa čuvstva. Vee v nji je bilo prazno, niti ljubezni do Janeta ni čutila več. Vse je bilo opustošeno — golo. Samo želja po domu je gorela kot večna luč na razvalinah njenega srca.
Prepošten je bil Jane, da bi mogel slutiti, kaj mu žena prikriva. Vse, kar se mu je zdelo tuje na nji, je pripisoval njenemu domotožju in melanholiji. In ko mu je Palma povedala, da ne more veQ bivati v tem tujem mestu, da si želi doma in očetovega odpuščanja iz oči v oči, je bil koj pripravljen prodati vse, kar je imel, in odpeljati. Palmo domov.
i * i
Končno je sinil dan, ko so bili v vlakui Jane, Palma in mala Jelena, in so gledali na Havre, ki se je odmikal kakor doeanjan sen, pogrezajoč se v pozabo. Čim dalje proti jugu jih je peljal vlak, tem lažje je postajalo Palmi pri srcu in plaha nada se je budila v njej: morda pa je i zanjo nekje pozabljenje ...
In zdaj je tu, na rodnih skalah. Mir krog nje ji je upokojil srce in zdi se ji, da bledi v njej zavest krivde, kot bledi v spominu slepca vtie barv, ki jih ne vidi več.
Kadar gleda zopet na morje, ki leži pokojno in sega v daljno daljo, tedaj čuti Palma ono, veliko moč prostranosti, ob kateri postane ničeva - in izgine vsaka stvar, porojena iz umazanosti sveta, katerega je spozaiala. O morje! Vse utone v njem, kar pokoplješ vanje... vse... In Palma ve: iz njega pa bo zrasla nova ljubezen med njo in Janetom, da, zrasla bo iz morja, lepa in živa kakor so ob solnčnih zahodih barve na njem...
157
Njego gloda za Evo; iia stricev poziv je odšla v hišo. Le čemu jo je zopet klical? Ali kaj sumi? Morda pa je dejala, da ouje njegov klic samo zato, da bi se ognila odgovoru na vprašanje, ki ga ji je stavil.
Rad bi spoznal zagonetko tega dekleta.
Sprva je delala nanj vtis mlade dame iz sveta, ki ne jemlje življenja preresno, temveč se smehoma izogiblje njegovim zoprnostim. Ljubezen? Takozvane velike ljubezni pač ni občutila in doživela. Ne, tem dekletom, katere žive v mestih v vednem stiku z moškimi, kateidh ne čuvajo moderne matere, tem dekletom ne pomeni srečanje z moškim onega nemira, ki vzbur-ka čuvstva do globine, plehka so, kakor ono življenje tam in zato pač niso zmožna občutiti ljubezni. Moderna dekleta razdajajo svoja takozvana čuvstva hkrati med filmske zvezdnike, svetovno znane tenorje in športne šam-pijone. Popolnoma razumsko se predajajo Ijuibezenskim avanturam, hotcč izrabiti vsako prijetno priliko, da užijejo življenje.
No, morda Eva ni baš do pičice takšna ko ta dekleta, morebiti je nekoliko iboljša, globlja od njih. A če se je nadejal, da bo po onem, kar se je zgodilo med njima, krotkejša, da bo, kakor so navadno dekleta po takih dogodkih, vsa x>rijazna in tidana, se je krulo motil.
Zanj je bilo in je to dekle čudež — zakaj prinesla mu jo sprostitev, dala mu je v trenu'tkih.,..ko je spregovorila kri, ono ekstazo čutov, ki mu je bila doslej neznana in ki se je baš od nje ni niti najmanj nadejal.
Globoko v svojem bistvu ji jo hvaležen za to in rad hi ji to pokazal, a njena trma uin brani.
„Povej, Eva, ali te je res klical stric ali si namenoma ušla, ker nočeš odgovoriti na moje vprašanje?"
Eva, vruivša se iz hiše, se zlekne leno v ležalnik poleg Njegovega. Že iz te kretnje govori jasno žaljiv način odgovora, Njego to čuti.
„Če mi vprašanje ne prija, enostavno ne odgovorim nanje, ni mi treba radi tega zakrinkati molka z begom, verjemi mi. Dragi moj, ti pripisuješ vse preveč važnosti svoji osebi! Sploh pa ne vem, kaj naj bi ti dalo pravico, da preiskuješ moje misli in želje kakor psihijater? Zakaj mi pa ti ne poveš svojih —?"
Njego skomigne hladno z rameni; „Ničesar ti ne prikrivam, draga moja, vse preveč važnosti x>ripisuješ svoji oselhi!"
„Tem slabše, če mi nimaš ničesar .prikrivati! Sovražniku —meni (saj sta si mož in žena vedno sovražnika, kaj ne? Midva sva najboljši primer za to —) so znane vse skrivnosti, tebi pa mojih niti ena! Vem, vein, mnogo nesreče izvira iz neizgovorjenih besed — „^ Vidiš —!"
„In obratno: iz izgovorjenih! In ker verujem bolj v to, ostanem pri tem!"
„Smešna si s svojo željo, da hočeš biti kot ženska gospodar položaja. Ženske to ne bodo nikoli. Ker so že od narave ustvarjene za podložna bitja, ne morejo biti nikoli pametnejše in močnejše od mož!"
158
„Smešao! Ne bom gOTorila praznih besed, opozarjam te samo na zgodovinska dejsiTa. Že Eva, ki je zapeljala Adama v prvi greh, je najboljši primer, kako so moške slabosti — kje je ibil Adamov sloviti moški razum?"
,.Ta tvoja ljubezniva sestra po imenu je bila samo slepo orodje hudolb-nega duha, tm torej ne more biti govora niti o ženski niti o moški pameti ali slaiosti."
„Torej prav. Toda Judita, ki je odsekala Holoternu glavo. Kleopatra, ki je pripravila Antonija do izdajstva, Dalila, ki je upropastila Samsona, Salambo, Monna Vajina, vse so jih pripravile do tega, da so postali izdajalci domovine, Šaloma —".
„Literatura, draga moja, vse to je več ali manj literatura, plod pesniške domišljije'—!"
„Ne; nekaj izmed teh navedenih primerov je vendarle živa resnica, in će bi bili samo „plod pesniške domišljije", kakor si se blagovolil izraziti-moraš vendarle priznati, da imajo i pesniški umotvori svoje zrno verjetnosti, in če bi ne bilo takih žensk, bi gotovo ne bilo v literaturi toliko primerov zanje. Sicer pa, naj ti bo. Kaj pa Ivana D'Arc? Menda mi vsaj tu ne boš dokazoval, da je bila samo plod fantazije, in ali ni s svojim ženskim razumom premddrila vse pametnjake okoli sebe?"
„Tudi ona je bila samo poslanka Ibožje volje —
Eva se glasno zasmeje: „Bože moj —! Odkdaj pa veruješ v Boga? Ali res samo takrat, če ga potrebuješ za dokaz svojega moškega razuma ali nezmotljivosti —?"
„Prav, pa pustimo versko vpraašnje, a ravno Ivana je najboljši dokaz, da ženska pamet ni bila kos moški, sicer bi ne gorela na grmadi —."
„Saj je imela tndi moške zagovornike, kako pa da ji ii niso mogli pomoči s svojim nezmotljivim razumom? In po tolikih letih so ji vendar priznali njeno veliko delo, čeprav ne njenemu umu, temveč božji milosti, ki si je izbrala baš žensko za svoje orodje. Kaj meniš, zakaj ne rajši moškega?"
„No, pa se udam, če te to osreči. A priznati moraš, da so zmagale vse te ženske za ceno lastne osebnosti, čuvstev in srca. Zmagale so efektivno za nekaj časa, a naposled so bile le premaganke. Samo sila njihove ljubezni, bodisi zavržene ali neutešene, je vzpodbodla njihovo maščevanje do takozvane zmage —, torej ne pozitivni moment —
„Ko da ni primerov, da je i pri moških često tako. Nu, pa recimo, da imaš prav, nastane pa vprašanje, če je zmaga zato manj vredna? Tako kot tako. O načinu zmage pa vprašam: katera je več vredna, tista, ki jo priboriš s srčno krvjo, tveganjem vse svoje sreče in življenja, ali ona, ki jo dobiš sloičajno, ali zvijačno, neodvisno od globljih čuvstev?"
„Ali priznavaš,-da delajo moški z zvijačo?"
„Seveda—I"
„Ali je zvijača plod pameti, duha —?"
„Seveda —!"
„Torej če zmagujejo moški z zvijačo, intelektom, je znamenje, da so pametnejši, in to trdim ves čas!"
159
„Ali pa ženske niso zvijačne? Judita? Šaloma? Prav tako kakor moški [ Saj nikakor ne trdim, da BO we pametnejše od molkit, a jezi me, da jim odrekate zmožnosti, katere so tekom stoletij dokazale. Ženske so lahko prav tako pametne ali neumne kakor moški, nič več in nič manj. To trdim in bom trdila."
„Pa naj ti bo; vdam se! Morda je res mogoče, da dosega pametna ženska z razumom neumnega moškega," trdi Njego in pretirava svoja naziranja, da bi še bolj razdražil dekle.
„Eva, če je to tvoj način občevanja z moškimi, da jih neprestano ponižuješ, te opozarjam, da se bo vsak raje odrekel časti postati tvoj mož in poslušati podobne trditve. Ostala hoš na stara leta samica.'"
Eva SE glasno in nervozno zasmeje: „Kdo pa ti pravi, da se nameravam kdaj poročiti? Zato mora biti človek ustvarjen, daru je treba za to. Živeti skupaj, se pravi, živeti življenje kompromisov, se neprestano odrekati drug drugemu na Ijabo stvarem, ki so ti všeč — če si pošten: ali pa ga goljufati in jih počenjati skrivaj. Eden od zakonskih drugov mora biti stoodstoten altruist, ki se odreka dragemu na ljubo vsemu in trpi, da dela drugi, kar mu je všeč. Ker mislim, da nisem sposobna niti za eno niti za drugo, ne prihaja zakon zame v poštev. Jaz, ki tako ljubim svobodo, naj Ibi se ji dala zasužnjiti? Nikoli!"	'
„Postavim, da bi se bila sploh zmožna zaljubiti —" prične Njego in umolkne, ko vidi prizadeti Evin pogled.
„Torej res misliš, da se nisem zmožna zaljubiti?" tako presenečeno zveni Evino vprašanje, da je Njegu za hip žal svoje odkritosrčnosti, a kljub temu nadaljuje s fanatično .brezobzirnostjo svoje dalmatinske krvi, v svesti si, da mora dekle slišati resnico. Z naslado ji govori, ker čuti, da jo boli ta način: „Da, prepričan sem, da nisi zmožna ljubiti.- L'jubiti se pravi žrtvovati, ti pa si velika egoistka. Žena, ki govori tako o zakonu kakor ti, po mojem mnenju ne zna ljubiti. Toda to sem te hotel v-prašati: kaj hi storila, če bi se zaljubila in bi te dotični hotel za ženo? Ali bi se poročila z njim?"
Pozor, — si misli Eva — morda me hoče Njego s tem vprašanjem ujeti v past? Nasmehne se: „Ne ibi se. Lahko bi živela z njim, a svobode bi mu ne mogla žrtvovati."
„In če bi vedela, da osrečiš moža na ta način, da se poročiš z njim? Ali bi bila zmožna te žrtve? Predpostavljam seveda, da bi ga ljubila."
„Zakaj me vprašuješ stvari, o katerih veš, da no morem soditi^ če trdiš, da nisem zmožna ljubezni? Kako naj torej vem, kako bi v takem primeru ravnala?" pravi Eva, zazdehne leno in se okrene na ležalniku. Jeziti hoče Njega, ker je tako slep, da ne vidi njene ljubezni. Kjq je torej oni .sloviti moški um?
„A če bi imela otroka?"
„Res ne vem," pravi Eva navidezno do skrajnosti zdolgočasena, „danes sem mnenja, da bi jih sploh ne hotela imeti. Ti si jih seveda kot rojen Dal-matinec želiš vsaj pol ducata?"
160
Dasi Njego sluti, da se Eva norčuje iz njega, hoče vendar zaključiti pogovor in zato mirno puhne dim iz cigarete in de: „Nikakor. Navzel sem se nazorov iz tvojega sveta. Ne, ženitev me ne mika, posebno ne še sedaj, ko sem mlad. Čemu naj se ženim, ko —."
„— pa se ti dekleta kar ponujajo — ali ne?" Jedka ironija zveni iz Evine opazke.
„Rekla si —," skomigne Njego z rameni in dobro čuti, kako se je Eva sama prizadela. „Čemu naj obljudim svet z ljudmi, ki jih je že itak prepoln? Naj delajo to drugi, če jih je volja."
„Kako različen ei od svojega brata! Najboljši primer si, kako zamore okolica spremeniti človeka. Radovedna sem, kakšen bi bil, če (bi bil ostal tu na otoku kakor Tomo iji bi ne bil šel študirat. Pokvarjen si kot večina mož e celine, nikakih idealov nimaš; ali te ni sram, da si popolnoma zatajil evoj rod. Ali se zavedaš, da ßi izrodek? Dekadenten tip svojega rodu?"
Eva ga žali na najbolj očividen način. Videti ga hoče razjarjenega, užaljenega, v kakršnemkoli čuvstvu napram nji, zakaj eden edini, ki si -ga je 'tolikanj želela, ji ni zmožen dati: ljubezni.
„Svarim te, Eva, ne izzivaj moje jeze, tudi jaz znam biti nesramen in žaljiv] Da, ti znaš biti žaljiva z neko samozavestjo, ki mi je popolnoma nerazumljiva, včasih bi te najraje pretepel, če me gledaš tako posmehljivo kot zdaj —."
Njegu je dih še glasen, oči se mu stisnejo v hipni jezi, ko prime Evo za roko in jo stisne z vso močjo. Hoče. da bi s krikom bolečine izdala svojo žensko slabost, svojo očividno laž, a Eva niti ne trene z očesom, ko čuti neznosno bolečino, in se ironično smehlja, gledaje mu v oči.
„Zakaj ne priznaš, da te boli —?" pravi Njego surovo.
„Ne napravim ti tega veselja in če mi odtrgaš roko," pravi Eva počasi. Sovražno ji zveni glas. Potem se moi kljubovalno in izzivalno nasmehne.
„Ta tvoj nasmeh, kako mi je zoprn — če bi vedela —!"
„Zato, ker ti pravi, da mi ne moreš ničesar prizadejati, mč, prav nič ne more uničiti moje samozavesti, ki jo sovražiš — čuješ: prav — nič —!"
Eva mu nenadoma ovije roko okrog vratu in ga poljubi. „Pojdiva jadrat — daleč!"
„Pojdiva —" Njego je premagan. Njenih poljubov se mu hoče. S tem, ki mu ga je dala zdaj, je izbrisala v hipu vse sovražnosti med njima in tam zunaj v lesketu morja bosta pozabila na vse, kar ju razdvaja, zopet bosta eno, in vse bo pozabljeno.
A A Vr
Nihče ne govori.
Zdaj poje veter svojo pesem in glas valov jo spremlja s svilenim šumenjem.
Eva sloni na jamboru, roke vetra jo priklepajo nanj. Po morjoi in valovih gleda, ko da bi glasno mislila: morje — morje...
Enjena je bila ob morju in prva leta svoje mladosti je preživela ob njem... In vendar... ni ga poznala doslej... Slike z morja ji niso po-
161
vedale ničesar; nič, prav nič ni bilo ostalo v rijeni trezni zavesti, ne barva, ne zvok, ne občutek prostora...
Le včasih...» v hipih, ko je človek v sanjah obdarjen z darom vidca, ko vidi z dušnimi očmi, kar mu s telesnimi ni dano, ko vstanejo v podzavesti slike hrepenenja, ki mu jih pošlje božanstvo v dokaz, da je v življenju in nad njim nekaj skrivnostnega, kar ni zavisno od človeške volje ... tedaj... tedaj je Eva zaslutila morje. Ne morje tako kot je; ta lesket, te barve, ti zvoki in šume in to oibčutje — ne tega... Zavest morja, njegova dušo... Ono nadčloveško, kar je v njem, ono veliko, strašno in očarljivo brezbrežnost, ne samo zunanje, prostorninske, temveč smiselno ...
Nekaj-velikega, veličastneiga kakor... smrt... ali ljubezen...
Velikega... Zopet je njen pogled potopljen na obzorju ...
Roke razprostre po jadru, ko da je križana na njem:
„Rada bi bila jadro... Da bi lovila objem vetra in trepetala z njim in gnala ladjo naprej, naprej... v neznano... Da bi čutila srd vetra,.ee borila z njim, se mu ustavljala, mu kljubovala."
„Kaj nisi ti jadro in nisem jaz veter, kaj si ne kljubujeva in se ne prepirava, ali se ne protiviva drug di-ugemu in se ne vdajava brezveterui tišini...?"
Eva ne odgovori. Oslepljena je od bleska, oglušena od morja, zato ne čuje in ne vidi ničesar, ne dojame smisla človeških besed in ne njihovega zvoka...
..Ti nc moreš ljubiti ljudi," ji pravi Njego po dolgem molku, „nikoli jih ne boš Ijuibila, zakaj ničesar ni ostalo od tvoje ljubezni zanje, vso si jo dala morju, solncu in vetru..."
Potem zapoje domač napev, žalosten in enostaven, in valovi, ki se penijo ob ladji, ga spremi ja jo...
Ko da je sam v jadrnici, se mu zdi, zakaj Eva ni prisotna, njene misli so daleč...
(Dalje prih.)
Vprašanja
Greta H e Ii b a u e r j e v a Kaj je med tabo in -med mano, dragi, da nama brani v eno se spajiii? Prečesto iščem jedro te skrivnosti, in vendar, glej, ga moči ni odkriti.
So leta, želje, lažna domišljija ta svet, ki brezoibzirno obrne buta? Zakaj je sreča — tudi če je sreča — tiransko trda in tiransko kruta?
In vendar vem, da si mi ti najbližji, da bližji biti nihče mi ne more, čeprav sva morda zdaj in bova vedno: — dva vrha v 'Višku razdeljene gore ...
162
Povest o meni
K a t j a Š p u r o T a
az sem dekla. Ime mi je Otilija. Tolčka. Tolfii. Lucija. V ysaki hiši me kličejo po svoje. V moji službeni knjižici piše z velikimi, razločnimi črkami: Otilija Žličar. Vsakokrat, kadar stopim v novo slnžho, mi najprej i-ečejo: — Mi vas bomo klicali tako — razumele? —
— Razumem. —
Poteze mojega obraza eo pravilne, toda niso lepe. Majhne oči — spodnja listnica velika. Kratki, mastni lasje, spleteni v kito. Velike, rdeče roke. Krive noge. Imam dvajsettri leta. Pravijo, da sem mlada. Po letih mogoče, ampak jaz nikoli nisem spoznala mladosti. Daleč nazaj segajo moji spomini — morda celo v prvo leto mojega življenja. Pa vsi ti spomini so žalostni. Prvi moj spomin — to sta dve trdi roki, ki sta me držali za ramena, da nisem mogla ubežati za materjo, ki je odhajala po cesti. Izprva so to bile roke moje babice, pri kateri sem preživela prva leta svojega življenja. Takoj potem so to bile roke tuje ženske. Ko sem bila stara štiri leta, so me dali v službo. Paela sem krave in pazila na majhnega otroka v zibelki.
Izpočetka sem zbežala iz vsake službe. Bilo je tako prijetno igrati se z majhnimi bratci in sestricami doma. Ko pa sta se zvečer vrnila oče in mati z dela, sem morala nazaj. Oče me je pretepel, mati je pa jokala. Začela sem se zatekati k babici. Pa tudi ona me je spodila nazaj v službo. Končno sem ee vdala — nikoli več nisem skušala zbežati. Mladosti pa ni bilo. Bile so samo velike, hude krave in gospodinje, ki so me pretepale. Zmirom sem biJa kuštrava in umazana. Imela sem eno edino željo: da bi vsaj en dan mogla imeti v laseh svilen širok trak, kakršne so imele gospodinjiue hčerke, in pa da bi me waj enkrat nekdo pobožal po licih in se mi prijazno nasmehnil. Pa tega nisem doživela ...
Začela sem hoditi v šolo. Prvi dan sem videla, da sem v celem razredu najgrša in najslabše oblečena. Kmalu nato se je pojavilo spoznanje, da me radi slabe obleke tovarišice ne marajo. Včasih sem se čutila v razredu tako osamljeno, da bi bila najraje kričala od žalosti. Vsakokrat, ko sem pristopila h gruči deklic, ki so se igrale, so razdraženo kričale vame: — Ti se ne boš igrala z nami. — Takrat se je pričelo moje sovraštvo do vseh ljudi. Bilo je tako silno, da se mi je včasih zdelo, da me mora zadušiti. Ljubila sem samo dve stvari na svetu: mater in šolo. Matere skoro nikoli nisem videla. Bila sem tako malokdaj doma, da me najmlajša sestra sploh poznala ni. Nekoč sem prišla za nekaj dni domov, ker sem iskala novo službo. Mala Zalči me je pi-va dva dni radovedno ogledovala, tretjega dne me je pa vprašala: — Kaj ti ne boš šla več tja, kjer si ti doina? — Na moja razlaganja, da sem tudi jaz tu doma, je samo zmajevala z glavo: — O ne, ti nisi naša.
Bilo mi je, kakor da v resnici nimam več doma. Bila sem tuje dekle, prav tako tuje tu kakor v katerikoli drugi hiši. Samo mati je bila tu; mati, ki je v nočeh jokala, da nisem mogla spati. Nikoli nihče ni tako obupno jokal kakor moja mati v nočeh, ko je mislila, da je nihče ne sliši. Bilo je,
163
kakor da kaplje skozi mene gnusen, strašen strup, od katerega je moje telo postajalo trdo kakor kamen. Morala sem si s pestmi mašiti usta, da hi se ne slišali kriki, ki eo se trgali iz mene. Nova služba je bila osvoboditev zame ...
Ko sem postajala večja, me tudi v šolo niso radi puščali. Pasla sem krave in čutila, kako se staram. Ležala sem na zemlji in glasno izgovarjala: šola . .. šola ... jaz te ljubim ... Spoznanje, da ne bom mogla v šolo, me je vso zastrupljalo. Vendar, v teh letih sem res ekoraj doživela mladost. Dobili smo novega učitelja. Ko nas je učil že skoraj pol leta, me je nekega dne poklical k seibi. Vprašal me je, ali bi hotela študirati. Vsa sem se pričela tresti. Okrog mene je nenadoma postalo tako svetlo, da sem morala zapreti oči. Učitelj je rekel, da bi bilo škoda, če bi morala vse življenje ostati pri kravah. Obljubil mi je, da bom šla študirat. Dva tedna sem bila kakor pijana. Dva tedna sem ponavljala tisočkrat na dan: šla bom študirat!...
Potem so učitelja premestili, preden je mogel kaj storiti zame. V meni je nastala strašna noč ...
Čez leto dni se je moja mlajša sestra vpisala v gimnazijo. Neki dobri ljudje so se zavzeli za njo.' Takrat sem tudi njo prištela k ljudem, ki jih ©ovražim.
Kmalu potem sem odšla služit v mesto. Moje delo je kuhanje, pranje, loščenje, peetovanje otrok. „Dekle za vse", kakor piše v anonsah. Vsako jutro nosim s trga dve zvrhano polni košari jedil. To je, kakor bi nekoga obsodili, da mu vsak dan za pol ure obesijo na roke ogromne kamne. Od teh košar mi i-oke ves dan drhtijo, kot so nekoč drhtele roke moje osem-desetletne babice. Včasih se otroci igrajo na ta način, da po cele ure pojejo v kuhinji, kjer jaz pripravljam kosilo: — Tolčka je krava! Tolčka .te krava!—
Včasih — to se dogaja skoraj v vsaki hiši — pride ponoči v mojo sobo gospod ali 'gospodov sin. Pa jaz ne znam ljubiti, zato mi skoraj redno po takih obiskih odkazujejo službo.
V vsaki hiši imajo radio. Kadar zasvira radio, se pričnem tresti kakor takrat, ko me je poklical učitelj. V meni je vse tako do blaznosti stopnjevano v eno samo zavest: sama sem! Tako bi zakričala in nekam planila...
Čutim neodoljivo potrebo po čitanju. Pa ob sveči ne vidim, ker imam slabe oči. Z elektriko pa v svoji sobi ne smem svetiti. Tako ure in ure ležim in bedim v temni soibi. Čutim se neznosno osamljeno in mojo telo je tako vznemirjeno. Tako računam noč za nočjo: je danes moje sovraštvo večje, kot je bilo včeraj? Ne smem pomisliti, kaj bo takrat, ko ga več ne bom mogla prenašati. Ko bom na ves glas vpila to, kar zdaj samo zase in v tenii ponavljam: Jaz moram imeti knjige! Moram imeti električno luč v svoji sobi! Moram... prenehati biti samo rob in mašina, ki potrebuje samo določeno količino hrane trikrat na dan, da more vztrajati v pravilnem delovanju — vedno samo za druge!...
164
Ružena Jesenska
Marija Omoljčcnkova
Sedemdeset let! Velik del življenja, za ženo pa Š6 večji, ker živimo večinoma bolj s čuvstvi in občutljivostjo ter se zato hitreje staramo... Še bolj razgibano notranje življenje kakor me navadne žene pa ima pesnica; a ko eem šla k znameniti češki ženi Ruženi Jesenski, nisem mogla verjeti svojim očem, ko je stala pred menoj smehljajoča se, drobna, vitka, dekliška, tako mlada i.n jasna, tudi lafije ne tako sivi, kakor bi jih morala imeti sedemdesetletna žena... Samo malo vidne guibe, .po katerih so se nabirala razdirajoča leta Ružene Jesenske, pričajo, da to ni petnajstletno dekle, nego zrela, skušena žena, ki je živela svoje življenje in ustvarjala svoja pesniška dela.
„Rada bi imela o vaš, gospa pisateljica, nekaj odgovorov, ki jih ne morem dobiti v mnogoštevilnih člankih, v katerih razčlenjuje vaša dela češka kritika."
„Ne govorim rada o sebi, ali zakaj bi se ne pogovorila malo z vami o tem, kar vas zanima. Veeela sem, da ste prišli, in se bom seznanila tudi z vami.
Rodila sem se v Pragi I. 1863., 17. junija, a zdi se mi, da je od takrat že 300 let. Toliko življenja je za menoj. Starši so bili meni starši, in to jim je bil lep poklic ..."
Res, kaj more biti roditeljem lepšega — si mislim, kakor poklic, vzgajati svojo deco, pa še tako nadarjeno, kakor je bila Ružena Jesenska. Oče je bil pravnik, mati je dovršila učiteljski tečaj, že iz tega se vidi, da sta bila oba izobražena in inteligentna. „Radi so se imeli starši... ali življenje je življenje ... Včasih je bilo to življenje v družini ne samo težko, nego tudi bolestno ..." Otrok je bilo več, dohodkov malo. „Živeli smo tudi v veliki revščini, v obilju pa nikoli," je ljubeznivo pripovedovala Jesenska. „Oče je bil idealist in romantik, mati sanjava, plemenita žena." Tako je Jesenska podedovala umetniški talent že pO roditeljih, unu-lnost ji ji; l^ila že v krvi. V tako inteligentni in tako umetniško' navdahnjeni družini je rastla mala Ruženka, ki je bila zelo radovedna in sta imela „tala in mama kaj opraviti s tako deklico." V svojih knjigah „Detinstvo" in „Roman otroka" je dala pisateljica avtobiografski materijal in je prav lei>o naslikala svojo otroško dobo.
Ko je dovršila učiteljišče, je ibila učiteljica na osnovni in meščanski šoli v Mladi Boleslavi. potem v Pragi. Koncem osemdesetih let je začela svoje književiio ch-lo z objavljajijem pcemi pud psevdonimom „Eva z Hliiboke", katere je priobčevala v raznih čeških listih, kakor v Lumiru, Zlati Prahi,
165
Svefozoru, Zvonu, Maju, pozneje v Moclerui Revue. Njeno prvo pesniško zbirko „Usmevi" je i7jdal znameniti češki pesnik Neruda 1. 18S9. Litei-anio delo Ružene Jesenske je češka javnost zelo ljubeznivo sprejela in pesnica se je takrat seznanila z odličnimi češkimi pisatelji, kakor z iNferudo, Svato-plulvom Čehom i. dr. V naslednjih letih so izhajale njene knjige druga za drugo. Pisateljsko ustvarjanje R. Jesenske lahko razdelimo v tri dote: Usmevom so sledili: Trenutki, Z lastovicami. Trije listi. Konec idile. Usmiljenje in ljubezen. Pesmi in Tvoji duši. Delom iz te prve dobe se pozna vpliv različnih pesniških šol. V nekaterih prisluhne pesnica priprosti narodni pesmi, v drugih je pod vplivom močnega čuvstvenega razmaha šole Vrchlickega ali pa ginljive, nežne šole Hayduka, ponekod se odzivajo tudi glasovi Nerude in Sladkega, ali vedno so njene besede vroča izpoved pesiii-činega srca.
Druga doba njenega dela ima že tipične znake češke dekadentne šole, ki se je zbirala okoli „Modeme revije". To perijodo njene literarne poti predstavljajo 'dela: Rdeči zatoni, V poznih tremitkih, Godba jader in K sencam. Ta lirika izraža goreča ljubezensica čuvstva in je navdahnjena po izgubi ljubljenega človeka; ponekod je polna pekočega hrepenenja po spo-jenju duš. Pisateljica obožuje ljubezen, ki je skrivnost in smisel življenja: poezija, ki raste iz novoromantičnega kulta hrepenenja, sna in fantazije...
Rušena Jesenska ljubi morje z njegovim neskončnim prostorom, tem-noto noči in zvezdnato nebo ter brczmejiio vesoljstvo: to so njeni osnovni, v raznih knjigah jako često se ponavljajoči motivi. S temi se pesnica vedno vrača z novo nujuostjo, ki zveni v vsakem delu v novih temah.
Drugi motiv, ki se prav tako često vrača, je usodno križanje občutja, ki je značilno za vso romantike: ljubezen in smrt. Ljuhczen in smrt se nam kažeta v liriki R. Jesenske v najrazličnejši sili in podobi, .,tu melanholično zasanjana in ljubkujoča, tam žarko izzivajoča in ubijajoča, v vsakem primeru pa izpolnjujoča usodo človekovo in vsega .stvarstva Ponekod zmaga ljubezen nad smrtjo, drugod smrt nad ljubeznijo."
V	tem drugem razdobju svojega liričnega ustvarjanja ima pesnica že polne in določene obrise svoje tvorbe, njeno umetniško obzorje je razširjeno ne le s stiki čeških simbolistov in dekadentov, ampak podlega v tem obdobju tudi vplivom velikih pesnikov, kot sta Bandlaire in Verlaine.
Obsežna novelistična in romanova tvorba Jesenske se tudi deli na tri. perijode. Prvo svojo prozo je objavljala pod pseudonimoiri Ivan 'Včžnik. V prvo razdobje spada njen jako lepi avtobiografski Roman deteta in nekoliko manjših novel, ki so zbrajie v knjigah: Novele ter Tlrepenenje in ljubezen. Manj sreče je imela pisateljica v svoji prozi, kjer ji nedostaja zanosa širokega diha in idejne konstrukcije, ki se n. pr. tako ib-ohotno razvija pri Benešovi ali Tilšovi. Najboljša pripovedna knjiga Jesenske je Roman otroka, ki učinkuje s svojim neposrednim človeškim sočutjem ženskega srca.
V	drugem razdobju njene tvorbe so izšlo proze: Legenda z žalostne zemlje. Mimo sveta, Nokturno, Morje, Z nepristopnih vrtov. Plesalka, Tvana Jovanova, Skrivnosti srca. Čar kresnih noči. Tnjka in igra Estera. Največ
166
zanimanja med češkimi čitatelji in pri kritiki je vzbudila Legenda.z žalostne zemlje, ki skoro prepisuje zgodbo HavličkoTe hčerke Zdenke; Zdenka &e je zaljubila v poljskega častnika, a se je morala radi narodnostnega čuta ločiti od njega. Sleherna proza R. Jesenske je bolj ali manj avtobiografskega značaja, povsod se bore ranjena ženska srca, ki izgorevajo v junaštvih življenja in brezplodnega iskanja ljubezni,
Tudi drame je pisala Jesenska (Eetera, Atila), toda do velikega uspeha je prišla šele z novejšimi igrami, romantično idiličnimi in nepriisljeno prijetnimi, kakor Deveta loka, Stari markiz- V svojem jubilejnem letu 1933. je predložila Nar. Dfvadlu novo dramo Deset let in Rajna, ki eo je z uspe-liom vprizorili v Stavovskem divadlu. V istem letu je izdala novi roman Ljubezen, ki navduši čitatelja takoj na prvih straneh. Tä roman je posebno zanimiv kot avtobiografičen dokument, pa tudi zato, ker kaže malo galerijo čeških umetnikov in znanih Pražanov, oseb in osebic iz češkega literarnega sveta. Dejanje romana je s konca svetovne vojne. Sredi malih junakov in junakinj stoji nesrečna, tragično in prerano končujoča postava zanimivega zdravnika pisatelja, ki je v romanu obdarjen z nekim donžuanskim ero-tizmom. Ni žene, ki bi he podlegla njegovi ljubezni... Žrtev za žrtvijo agonablja ta ~ človek, naposled pa tudi sam postane žrtev razmer ... (Češki čitatelj spozna v tem junaku nekega prerano umrlega zdravnika). Okoli njega se zbira še nekaj tipov iz praške literarne in umetniške javnosti. Avtorica je te osebe izborno karakterizirala. Njih usodo pa so risane z zelo liričnim svinčnikom ... V Junakinji romana Ani Šlikovi in njeni ljubezni je avtoi-ica sama. Ana živi v tujini, na daljnjih potovanjih in piše svoji sestri; v teh pismih sledi čitatelj vsem njenim zanimivim mislim o ljubezni. Ko se Ana vrača s potovanja, dobi svojega izvoljenca mrtvega. Ljubil je njo, Ijutil pa je tudi druge žene in končal s samomorom. Ana pa je simbol ljubezni same — ob tej usodni smrti je njena duša izvir pretresljivo nežnim ljubezenskim občutjem.
R. Jesenska spada v vrsto onih pisateljic, katerim je .umetnost življenjska strast in večna ljubezen, katere neprestano iščejo pravo umetnost, poizkušajo vedno nove in nove izraze ter spremembe oiblik, toda njih glavni motiv je samo eden: ljubezen, velika ljubezen. „Največja ljubezen je božanstvo vsega življenja ..." pravi Jesenska. „Govorite o ljubezni vi, ki ste jasno poznali Razodetje Ljubezni in njeno eveto, prevažno pravo v življenju vsakega človeka, njene zamotane prevare, njen večni pomen v kateremkoli položaju človeka. Ljubezen premaga vsakogar: junakom, bojevnikom, državnikom vladajo njeni zakoni prav tako kakor pesnikom, kmetom, ženam, svetnikom in zločincem ..
R. Jesenska pripada, reakcionarni struji češke literature, saj so pred njo vršile svoje mogočno delo, idejni boj žene za enakopravnost v vsem kulturnem življenju naroda, take pesnice, kakor so Karolina Svetla, Tereza Novakova, Eliška Krasnohorska. Po R. jesenski pa .je življenjsko delo žene izpolnjevanje njenega erotičnega življenja; pisateljica se bori v prvi vrsti za pravico do ljubezni, do ženske sreče in erotičnega izživljanja:
167
Pismo
Greta Rehbaiierjeva Daleč, daleč gredo včasiK moje misli, roko v roiki s tabo, moj predragi! Ubežale rade bi resnici ...
Bolno čuiim, da od vsepovsodi vame pljuskajo valovi zlobe; trde roke grabijo po meni, ostri prsti režejo mi v duio: radi bi iztrgali mi biser, ki ga skritega za teib'e noeim.
Tisoč dni je že, kar sanje moje prvič so te vdano poljubile, a že taikrat, glej, krog mene zlile so se grde črne govorice.
Tn od takrat vedno, neprestano glodajo ko lačni psi koščice moje revno, vdano hrepenenje, ki je vendar večno samo tvoje.
V vfeeh je samo ena sama želja, da ločili tebe bi od mene, ko da nimava — kot vsak — pravice se Ijuibiti in v ljubezni srečna biti.
Naša vas in arhitekt
Ing. arch. Dušana Šantlova
Medtem ko se je zlasti po vojni razvila obširna samostojna literatura o ■ureditvi mesta, je arhitektonsko vprašanje vasi do danes skoro nedotaknjeno. Arhitekt se s vprašanjem vasi sploh ni ukvarjal in tudi vas ni vedela za arhitekta. Vaški človek je zidal po svoje, kakor so mu večinoma slabe gospodarske prilike pač dopuščale. Za strokovno literaturo, ki je bila itak skromna, pa sploh vedel ni. Kar se tiče lepote, si je po vzgledu mesta in z ozirom na razpoložljiva sredstva ustvaril svoj slog.
Naše vasi so še danes prepuščene same sebi in jih grade brez sistema. O regulaciji sploh ni govora, gradbeni predpisi se slabo vpoštevajo, za temeljito izvajanje asanacijskega zakona (zakona o izboljševanju) pa ni dovolj sredstev.
V cerkvi, šoli in občinski stavbi se zrcali vsa arhitektonska umetnost in sposobnost, tu so zbrana vsa sredstva vaške družbe. A vse te arhitektonske stvaritve 9 svojimi lepimi faj&adami spadajo v preteklost. Sodobna arhitektura je smotrena in njeno težišče ni več zgolj v reševanju I epotnega vpraša-
168
nja. Naše stoletje je prineslo socialni problem, katerega se je moral lotiti tudi arhitekt, in 'o je: reševanje stanovanjskega vprašanja.Teoretično je ta naloga že rešena, so le še finančne težave. Ni pa nič manj važna in pomembna za vas kakor za mesto.
Kmečka biša in s tem neposredno ureditev kmečkega stanovanja je dandanes najvažnejši stavibini problem naše vasi. Naš kmet ©i je tekom stoletij ujStvaril ^voj tip hiše, ki ima sicer svoje estetske vrednote, a nikakor ne ustreza sodobnim higijenskim in socialnim razmeram. Večinoma je naša kmečka hiša slabo grajena in pretesna, premajhna okna ovirajo dostop zraka in solnca. Premalo pozornosti se posveča tudi opremi stanovanja. Tako n. pr. po več stanovalcev uporablja isto posteljo, namesto omar pa služijo obešalniki, kjer se na oblekah nabira prah. Skrajno nehigijenski so žličniki in odprte police za posodo. Preskrba z vodo je zelo pomanjkljiva. Voda se največ zbira v slabo zgrajenih vodnjakih ali kapnicah, vodne napeljave so zelo priproste ali pa jih sploh ni. Dvorišča so večinonia ne-tlakovana, čistijo jih samo ob praznikih in nedeljah, gnojišča so skoi-o brez izjeme neurejena. Prav tako tudi stranišča, ki so poleg tega še na odročnem kraju izven hiše. Živali se sprehajajo povsod, tudi po hiši, namesto da bi bile ločene od ljudi. Tako ni čudno, če so taki, tudi navidezno čisti domovi pravo leglo bolezni, kar nam potrjujejo zdravstvene statistike.
Poseibno poglavje tvori ureditev kmečkih prostorov z ozirom na razvijajoči se tujski promet pri nas. Turist in tujec, ki prideta v našo vas, vesta, da tu ne moreta zahtevati mestnega razkošja, in ga res tudi ne iščeta. Upravičeno pa hočeta mirno, zračno in čisto tujsko sobico in čeden gostilniški prostor, kjer použijeta domačo jed. Tujske sobe naj se opremijo z najnujnejšim pohištvom in kolikor mogoče preprosto. Meščan išče na vasi miru in zraka. Zato odklanja pisane stene, težke zastore in vso navlako spominkov, neokusnih tovarniških slik, vaz in drugo neuporabno drobnarijo, ki je le v uapotje. Najvažnejša je prožna čista postelja, tudi kurjava (za zimsko sezono) in pa — preskrba z vedno svežo vodo za umivanje in kopanje ter higijenično stranišče.
Gostilniške sobe turista večinoma razočarajo s svojo ureditvijo, ker ne nudijo pričakovane domačnosti in snage. Tu se posebno čuti dvoje: pomanjkanje sodelovanja s strokovnjakom-arhitektom in pomanjkanje .smisla za ohranitev domačega sloga, po katerem tujec posebno hrepeni, ko pride na deželo. Zaman se bodo vaščani trudili, da bi si pridobili goste, ako ne bodo poskrbeli za ureditev svojih sob, lokalov in pritiklin. Gostu je treba ugoditi ne le s hrano, tudi s stanovanjem!
Naša država je storila velik korak k napredku naših kmečkih naselij s tem, da je izdala 1. 1950 zakon o podpori za asanacijo (iz-boljšenje) vasi, ki se ne tiče le higijenika, temveč tudi avlitekta. Po tem zakonu sme minister za socialno politiko in narodno zdravje dovoljevati vsako leto [brezobrestna poeojila kot dar sanitetnemu fondu za asanacijo vasi. S tem fondom se podpira gradba novih in prezidava ter popravilo obstoječih naprav za preskrbovanje s pitno vodo: izboljšujejo se močvirnata tla. ureja se kanalizacija zemljišč, mlak, regulirajo se potoki, hudourniki
Ifi!)
itd.; grade se javna kopališča, zdravstveni domovi in zdravstvene postaje. Sem spada tudi čiščenje in izboljšanje zajezenih zemljišč, hiš in naselij, ureditev gnojišč, stranišč, dvorišč in gradba vzorne vaške hiše. — Projekte za asanacijska dela izdeluje strokovno tehnično osobje osrednj ega higij enskega zavoda, šole za narodno zdravje in higij enski zavodi, pri katerih i^u sanitetno ■tehnični oddelki. Ti morajo na zahtevo dati te tipične načrte v uporabo dragim higijenskim u&tanovam, občinam, zadrugam in privatnikom. Žal se brezobrestna posojila dajejo le vasem, ki imajo manj kot 2000 prebivalcev.* Tudi banovine, kmetijske družbe in razna strokovna društva, zadruge in občine so se v zadnjem času pričele bolj zanimati za vprašanje ureditve naselij, domov in gospodarskih poslopij ter pospešujejo zanimanje za vas z objavljanjem člankov, izdajanjem brošur, razpisi nagrad itd., česar bi ne smel prezreti noben kmetijski človek, saj si bo še dolgo moral sam graditi svoj dom.
Gradnja novih vaških naselij na nezazidanem terenu po premišljenem regulacijskem načrtu pri našem individualističnem političnem sistemu z^ enkrat praktično ne pride v poštev, tudi ne kot zatočišče meščanske družbe. V okvirju danih razmer pa naj bi se pri gradnji novih hiš v stari vasi vpo-števale razen praktičnih še narodopisne vrednote, ki jih sami nikoli ne znamo dovolj ceniti. Seveda hi se tipe takih stavb morale študirati za vsak del naše države posebej, da bi bile v soglasju s krajino, potrebami in navadami prebivalcev. Manjši poskusi v tem smislu so žc storjeni pri nas n. pr. v Bohinju, vendar pa sta za pravi uspeh potrebna širokopotezna organizacija in sistematično delo vseh prizadetih in poklicanih.
Kam pridemo, če graditelji ne upoštevajo starih estetskih vrednot naše vasi in če niso sposobni, da bi gradili smotreno in varovali harmonijo med stavlx> in krajino, nam kričeče dokazujejo nekateri naši gorenjski kraji, ki jih je naša laži moderna in laži narodna arhitektura hudo izmaličila. Zadostuje samo pogled na današnjo Kranjsko goro z njenimi strašnimi hoteli, da ne naštevam dalje. To so grehi, ki se ne dajo popraviti črez noč in kriče po ostri obrambi.
\ času, ko je naš kmet postal polnovreden državljan, ko se mesto vedno bolj širi proti vasi, ko je turizem zašel v najširjc plasti naroda, hočemo in moramo skrbeti za dostojne domove naših ljudi. Državi in privatniku se tu nudi široko polje dela in oba sta poklicana, da pripomoreta k izboljšanju razmer na naši vasi. Urediti je treba stara naselja, nova pa moramo graditi premišljeno. Pri tem se ne smemo bati ne truda ne stroškov, saj gre za našo korist. Za zgled si vzemimo druige države, ki so manj agrarne od naše, pa posvečajo vprašanju vasi vsaj toliko pozornosti kakor mestu. Sledimo jim v tehničnem in kulturnem napredku, a čuvajmo verno naše oblike, ki so izraz naše duše. Samo tako bomo vredni naše zemlje in samo tako nas bodo cenili tudi tujci!
* Omenjena asanacijska dela pa so tudi osnuva, brez katere je delo arhitekta na vasi silno ovirano, če že ne onemogočeno.
170
Kam z dekleti
A n g- e 1 a V o d e t o a- a
Zopet se bliža cUni, katerega se mladina posebno veseli, saj ji prinese nekaj mesecev brezskrbne, zlate prostosti: konec šolskega leta. Toda za marsikatero mater, a tudi za očeta pomen j a ta dan začetek težkih skrbi.
Včasih so iirieli starši že naprej določeno, kam bodo oddali svoje otroke, ko dovrše s štirinajstim letom obvezno šolanje, bodisi da so se že davno prej odločili in poslali otroka iz osnovne v srednjo šolo, ali pa po dovršeni meščanski šoli na učiteljišče, v trgovsko šolo ali li kaki obrti. Povsod so uašli odprta vrata fantje in dekleta, a tudi za poznejšo zaposlitev po dovršeni šoli se ni bilo treba bati.
Dandanes pa je drugače. Dandanes je za starše veliko težje omogočiti otrokom malo boljšo izobrazbo, že radi tcg-a, ker je šolanje tako drago. Še veliko težje pa je, preskrl:)eti mlarieimi človeku j)o dovršeni šoli priinerno zaposlitev, primerno službo. Saj vemo, da je danes čedalje več ljudi, ki se morajo lotiti posla, kateri prav nič ne ustreza tistemu, za kar so bili izučeni, bodisi v šoli ali v obrti.
Toda s fanti še nekako gre. vsaj kar sc šolanja, tioe, jih nihče ne ovira, pa tudi v službah imajo prednost. Poleg tega so pa tndi delovne panoge za moške bolj mnogovrstne. Drugače pa je z dekleti, žc sama možnost poklicne izobrazbe se jim omejuje. Saj je znemo, da so učiteljišča za dekleta zaprta, pa tudi v drugih strokovnih šolah se pri sprejemu omejuje njihovo število, dočini imajo fantje prosto pot. Kaj pa šele, ko dovrši dekle šolo! Tedaj se zučuc šele pravi križev pot zanjo in za starše. Povsod dajejo jirednost luoškim jirosilcem, ženske pa gledajo postrani, češ, da odjedajo moškim kruh. Nihče ne pomisli, da mora tudi ženska služiti, če hoče živeti.
Zato pri današnjih razmerali ni čudno, če se matere s strahom sprašujejo: kam s hčerko?
Nobeni materi ni danes ]irihranjeno to, z bojaznijo izgovorjc-no vprašanje. Meščanska mati motri bodočnost svojega otroka prav tako s skrbjo kakor kmečka in delavska. Vse premišljujejo, kako bi ustvarile svojcinu dekletu lepšo bodočnost, kot so je bile deležne same. Pri tem pa večkrat nberejb pot. ki ui vedno najboljša. Vzrok te.mu je napačno pojmovanje vrednosti dela. še danes je v večini ljudi zakoreninjeno mnenje, da so nekatera dela manj častna, manj vredna, — ne glede na plačo — a druga, da Človeka povzdignejo. Marsikateri materi se zdi bolj častno, če njena hčerka gara po K) ur nä dan v pisarni za 500 Din, kakor če bi bila n. pr. obrtnica, dasi ima kot samostojna obrtnica mnogo lepše izglede za bodočnost kakor pisarniška moč.
Nekoč sem se vozila z zelo prikupno mlado žensko, ki jc krasno govo-rila nemško in francosko, pa tudi drugače se je odlično obnašala. Kako sem se začudila, ko mi je povedala, da je po poklicu kuharica in se pravkar pelje na Francosko, kjei- bO' v večjem hotelu nelvegu letovišča prevzela službo prve kuharice, Še bolj sem bila iznenađena, ko mi je zaupala, da je hči generala. „Zakaj bi lu' delala teg-a, kar me veseli," mi je odgovorila na moje začudenje.
Nemška pisateljica Lenka Koerber popisuje, kako je postal njen sin rokodelec, potem ko je dovršil gimnazijsko maturo. Šel sc je učit tesarstva. Kmalu se je privadil delu in tovarišem, se vživel v delovno skupnost ter zatrjeval, da je ie«arstvo prav zanimiv poklic, če tudi nekoliko naporen.
Ista pisateljica pripoveduje o kleparskem mojstru, ki je imel edinegn siiui, katerega je dal študirati. Ko je pa sin napravil maturo, jc hotel postati prav tako klepar, kakor je bil njegov oče- K očetu pa ui hotel iti v uk, da bi mu kdoi nc očital da mu oče skazi prste gleda. Ko je povprašal za delo pri prvem mojstru in mu povedal, da je maturant, se je oglasila žena: „Kaj hočemo s takim?" Šele tretji
171
mojster ga je vzel t uk. Ko bo postal pomočnik, pojrle na tclmično šolo in bo postal pilot.
Tako se polagoma ljudje že otresajo nespametnili predsodkov o manjvrednosti nekaterih del. Vobče bi morala vsa vzgoja skrbeti za to, da se dielo pravilno vred-noti. Naravnost neodpustno je, če na pr. učitelj ali starši zažugajo otroku, ki se težko uči; „Se boš šel pa za čevljarja učit!" Pameten vzgojitelj bi moral nasprotno vcepljati otrokom spoštovanje baš do ročnega dela, prav zato, da se končno otre-semo napačnega pojmovanja o vrednosti dela.	j
Ko izbiramo otroku poklic, premislimo v prvi vrsti tole: za katero stroko ima otrok poseben dar, a tudi veselje? Koliko morejo starši žrtvovati za poklicno izobrazbo? Prevdarek o potrebni poklicni izobrazbi ne velja samo za tista dekleta, ki hočejo postati učiteljice, uradnice, ali ki hočejo doseči akademski poklic, temveč za vse, ki .si bodo morale kakorkoli same služiti svoj kruh.
Tudi tistim, ki si izberejo po današnji sodbi manj imeniten poklic, je potrebna skrbna strokovna izobrazba. S koliko večjo samozavestjo išče in sprejme delo na pr. služkinja, ki se zna obrniti pri vsakem delu, posebno če je spopolnila svoje znanje še v gospodinjski šoli ali tečaju. Ta služkinja v'resnici zasluži ime gospodinjska pojnočnica, saj se obe: ona sama kakor tudi njena gospodinja zavedata tega.
Dobra priprava za poklicno delo pa ni potrebna samo zaradi prepotrebne samozavesti, ki našim dekletom tidio zelo manjka, temveč tudi zavoljo današnjega hudega boja za delo. V tem boju bo ostal sajno tisti, ki je na svoje delo v resnici vsestransko pripravljen. To velja posebno za žensko, katerim so obetajo čedalje hujši časi.
Najtežje je gotovo za tiste matere, ki nimajo denarnih sredstev, da bi poslale svoje nadarjeoie hčerke še naprej v šolo. A nič manj hudo ni za one, ki bi morda denar še skupaj spravile, jni dekle ne kaže nobenega veselja za šolo. Tako dekle bi bilo .jirav nespametno siliti še naprej v šolo. Bolje je otroku dopovedati, da ima vsako delo, ki se vrši vestno, svojo vrednost in svojo mikavnost, da jc obrtniški, .gospodinjski, skrbstveni poklic tudi lep, vsekakoi- lepši kakor ca često suženjsko pisarniško delo. Koliko starejših žensk po pisarnah mora bridko občutiti, da ostarevajo.
Če Jc mogoče, naj se dekletu omogoči, da si izbere tisto delo. za katero ima veselje in ki je. za njo prikladno po njenih telesnih in duševnih sposobnostih. Zelo napačno jc, dekletovo sposobnost soditi po njenem nenspeliu v šoli. Kolikokrat smo že srečali ljudi, ki so si izvrstno pomagali v življenju z lastno spretnostjo, dočim jim je šola prerokovala Ijrezupno bodočnost. Zato pa naj matere nikar ne mislijo, da če otrok ni za šolo, ni za nič drugega. Dostikrat je obratno: otroci, ki so bili za učenje najboljši, so v življenju najbolj odpovedali. Radi tega naj matere, katerih hčerke ne morejo ali nočejo dalje študirati, nikar ne obu-pavajo. Saj prav študiranim dekle<tom zapira povsod pot moška konkurenca. Zato se naj pa dekleta obrnejo tja, kjer jim moški ne morejo do živega.
Eden teh poklicev jc g o s p o d i n j s t v o. Primeri iz drugih držav kažejo, da ma gospodinjski poklic najlepšo bodočnost. Kajti če danes govorimo o gospodinjstvu, si nič več ne predstavljamo v tem delokrogu samo gospodinje ~ družinske matere ter gospodinjske pomočnice. Današnje življenje so tako usmerja, da ima gospodinjski poklic čedalje več izgledov za uveljavljanje tudi kot poklic izven družinskega doma. Danes vidimo ženske z gospodinjsko izobrazbo kot gospodinjo večjega privatnega gospodinjstva, ])a tudi ko^ voditeljico gosjiodiuj-stva v bolnicah, sauatorijih, raznih zavodih, zavetiščih, dečjih domovih, javnih kuhinjah, ilelavskih domovih, dijetnih in brezalkoholnih kuhinjah, dalje kot nadzornico v živilski industriji, pri perntninarstvu in vrtnarstvu. Zato pa se danes gospodinjska izobrazba vsestransko poglablja in izpopolnjuje. V tem pogMu mnogo store za izobrazbo naših kmečkih hčera go.s|)odiiijske šole in tečaji, na deželi pa
172
zlasti gospodinjsko nadaljevalne šole. Naše najbolj znane gospodinjske šole so: Mladika v Ljubljani, kjer se pa izobraznjejo dekleta bolj za meščanske gospodinje; za izvežbanje v kmečk-em gospodinjstvu in gospodarstvu pa je izvrstna Krekova gospodinjska šola v Zgornji šiški, gospodinjska šo-la v Marijanišču, v Mali Loki, v št. Juriju ob Južni železnici in drugod. Za današnje rtumere, ko posebno naš kmet težko občuti gospodarsko krizo, so pa za večino deklet tudi te šole dosti predrage, tako da jih morejo obiskovati samo premožnejše in je boljša gospodinjska izobraziba onemoglo cen a prav tistim, ki bi je bile najbolj potrebne. Oblast bi morala poskrbeti, da se omogoči temeljito izvežbanje v gospodinjstvu predvsem najrevnejšim kmečkim in delavskim dekletom, saj jc od tega odvisna često vsa njihova bodočnost.
Prav primerno zaposlitev dobe deklela tudi v obrti, vsekakor mnogo bo-ljšo in bolj priporočljivo kot v pisarnah. Kako nespametno je, če pravi mati dekletu: „Saj nisi za nič, boš pa šivilja!" Matere, ki tako govore, grešc nad lastnim otrokom, ker ga potem kljub temu pošljejo v poklic, o katerem govore tako omalovažujoče. In vendar zahteva prav poklic šivilje pametnih deklet z dobriir. okusom. Premislimo samo, kalco previdna mora biti šivilja, da vsaj navidez ugodi vsem muham svojih odjemalk ter da zna upoštevati vse modne neumnosti, poleg tega se pa vendar izogibati raznih neokusnosti.
Isto velja za modistko. Dekletu, ki ima okus, mora nuditi to delo pravi užitek, seveda oe ni preveč izkoriščana po svoji delodajalki. Izkoriščanje vajenk in pomočnic v oblačilni obrti jc pa tista temna stran, ki mlademu dekletu greni delo in ji ubija zdravje. Proti temu bi se bilo treba boriti predvsem s solidarnostjo od strani deklet samih, od strani oblasti pa z zahtevo po doslednem izvajanju obrtnega zakona. Toda to je poglavje zase.
Za dekleta, ki hočejo vstopiti kot vajenlce v te stroke, je potrebna jiopolna meščanska šola. Bolj dovršeno izobrazbo pa lahko dobe še na srednji tehnični šoli. Tudi za sprejem v to šolo je potrebna meščanskošoLska izobrazba. To izobrazbo dekleta lahko tako izpopolnijo, da postanejo strokovne učiteljice, ki dobe službo na obrtnih šolah ali pa v zavodih za pospeševanje obrti.
V obrtnih podjetjih, kjer se obratuje v tovarniškem obseg;u in načinu, so pa ženskie zaposlene skoro samo kot delavke, posebno v tekstilnih tovarnah in ple-tarnah. Tu so ženske razmeroma najbolj izkoriščane. Vendar so pu tudi bolje plačana mesta za pne, ki imajo za to potrebno izobrazbo. Njihovo delo je r i s a n j e vzorcev za blago, sestavljanje vzorcev in barv itd. Pri nas se za to panogo dekleta mnogo» premalo zanimajo. In vendar bi bilo treba pri današnjem pomanjkanju Silužb odkriti in izkopati sleherni vir zaposlitve.
Prav tako malo se posvečajo naša dekleta tudi vrtnarski stroki, dasi je tudi to lep poklic.
Razmeroma malo brezposelnosti med dekleti je v frizerski stroki.
Najlepši in za žensko najbolj prikladni so pa tako imenovani socialni poklici. To so tifita dela, ki zahtevajo od človeka rahločutja, požrtvovalnosti, potrpljenja in vživetja v težave bližnjega, pa tudi ljubezni do otrok, skratka vse tiste lastnosti, katere mora imeti ženska kot mati. Najstarejši socialni poklic je brez dvoma b a b i š k i. Sedanji položaj babic pa je zelo slab, saj gre danes večina žen raje rodit v bolnice, da si zmanjša stroške. Najizrazitejši socialni poklic je pa bolniško strežništvo, ki ga pri nas vršijo skoro izključno le redovnico Vincencijevega reda. predvsem v bolnicah in sanatorijih. a tudi pri bolnikih na domovih. Torej za enkrat ta poklic pri nas ne prihaja toliko v poštev za civilne osebe.
Po značaju delokroga je bolnški strežnici sorodna zaščitna sestra, le da je njeno delo bolj mnogovrstno ter zahieva vs-lcd tega mnogo več izobrazbe. Oskrbovanje otrok v dečjih domovih, oskrba materialno in moralno ogrožene mladine, kaznjenk, služba pri bolniških blagajnah, delavskih uradih, v domovih in
173
zavetiščili za mladino — vse to si^acla delokrog zaščitne sestre. Zlasti bogato polje dela ima zaščitna sestra v industrijskih krojih, kjer je še njena posebna skrb. da dviga higijensko kulturo naroda. Poklic zaščitne sestre je gotovo eden najlepših, kajti tu se uveljavijo ženine pozitivne lastnosti kakor nikjer drugje.
V	T.jiiljljani je učni zavod za strokovno pripravo zaščitnih sester, ki traja ■tri leta. Kot predizohrazba se zahteva nižja srednja ali meščanska šola.
V	to vrsto spada tudi negovalka, ki se razlikuje od prejšnje pestunje ali varuške po .smotrni prii)ravi za oskrbovanje malih otrok. To pripavo pridobi v posebnem enoletnem tečaju.
Socialni poklici imajo najlepšo bodočnost. Kajti naši šolski zaščitni zakoni zaJitevajo ustanavljanje najrazličnejših domov za inladostnike obojega s.pola. Tam se bo oskrbnim sestram odprl lep in zadovoljiv delokrog, a jim bo nudil tudi preskrbo za starost, saj bo njihova služba spadala med uvaževane javne poklice.
Pripomnim naj samo še to, da so danes pri nas razdeljeni socialni poklici na moške in ženske, in sicer v tem smislu, da so nižja, oziroma slabše plačana mesta v ženskih, višja, boljše plačana mesta pa povečini v moških rokah. Kadar bomo pa ženske „bnlj skupaj držale", se bo pa tudi to spremenilo.
Opozorila sem samo na nekatere možnosti, katere hi prišle že sedaj v poštev za dekleta, ki premišljajo, kam bi se obrnile. Najbolj primerne nasvete bi .gotovo dala posebna posvetovalnica, kakršno bomo tudi pri nas kmalu dobili.
Hrana in obleka na kmetih
Janez Rožencvet
V veliki zmoti je, kdor misli, da v sedanji stiski kmetu vsaj stradati ni treba, ker si živež sam pridela, žaiostna resnica je namreči da naš kmet dandanes marsikje strada in da je to stradanje resna nevarnost za narod. Zato-moramo dobro poznati oba vzroka, zaradi katerih naša kmečka hrana ne zadostuje več zahtevam zdravega in primernega ]}reživljaiija.
Prvi vzrok so marsikje iiremajhne domačije, ki so nastale z delitvijo večjih posestev. Na takih domačijah, ki jih je pri nas največ, pri starem načinu kmetovanja niti ni mogoče pridelati dovolj živeža za družino. V nobenem primeru pa na premajhnih domačijah ni mogoče pridelati dovolj knišnega žita. In ravno kruha, ki je bil nekdaj steber kmečke hrane, dandanes najbolj manjka. Zato je na kmetih toliko bledih otrok z napetimi trebuhi, ki so žalosten dokaz slabe hrane.
Sicer je res, da bi se dal pri nas tudi pridelek žita še povečati, in zdaj, ko ni upanja, da bi mogel naš kmet kaj kmalu spet moko kupovati, se bo treba zadeve resno lotiti. Toda s samim povečanjem žitnega pridelka vprašanje kmečke hrane pri na.s ne more biti rešeno. Treba bo gledati, da bo pomanjkanje kruha vsaj deloma nadomestila druga primerna in zadostna hrana, ki jo bo kmel lahko sam prideloval.
Na tej strani naletimo pa na drug vzrok sedanje slabe hrane, na starokopit-nost. Jedilni list naše kmetice je strašno enoličen: krompir, zelje, repa, ješprenj, fižnL žganci in močnik. Dokler je imela dovolj kruha, je tak živež družini zado-' stoval, ali brez kruha kmet pri krompirju in repi tudi s polnim želodcem strada, posebno ker vživa premalo mesa in preveč varčuje z zabelo. In tu bo treba zastaviti sile ter s smotreno organi/.iranim poukom navaditi kmeta, da bo prideloval zase več zabele in užival več mesa, jajec, mleka, masla in sira, ker je to celo ;pri majhnih posestvih dostikrat mogoče. Danes seveda šc ni, ker se naš mali kmet preveč oklepa velike živine, s katero si ne ho nikoli opomogel. Reje velike živine se je kmet poprijel v drugačnih razmerah in jc z njo tudi prav dobro izhajal, dokler je kazalo, da se bo tudi kmečki stan popolnoma prilagodil sistemu denar-
174
nega gaspoilaj-siva. Toda naš denarni si.siem je začel šepati in odpovedovati, in dokler si ne bomo posiavili novega, bo kmetu marsikje pri nas velika živina le v izgubo in pogubo. Mleko in meso nimata cene, z vožnjami je malo zaslužka, kmet iz konservativnosti ne vživa dovolj mleka in masla ter ne izde-hije za lastno hrano skoro nobene vrste sira, a za domači zakolj govedo tudi ni prilično. •
Potem ni čudno, če marsikje po hribovskili vaseh 'gospodarji, ki so redili po . osem govedi, rede zdaj knmaj še troje ali četvero. Slabo je pa, da ne rede namesto govedi več ovac, koz in prašičev, zakaj s samo opustitvijo govedoreje se je le stvarni pridelek domačij zmanjšal.
Seveda je treba pomisliti, da so dames razmere glede reje drobnice drugačne, kakor so bile nekdaj. Stari pašniki so na škodo govedoreje, ovčjereje in kozjereje že razdeljeni in težko hi se dali z zložitvijo zemljišč zopet ustvariti taki pogoji za rejo drobnice, kakor so bili nekdaj. Torej je treba tudi pri reji male živine računati bolj s hlevsko rejo kakor s pašo. Preskrba krme za drobnico bi bila pa vendar malemu kmetu lažja kakor pridelovanje goveje krme, zakaj zdaj, ko les ni več veliko vreden, bi kmet lahko tudi gozd izkoriščal za krmo. Zaradi prašič jere je bi se morali pa manjši kmetje tudi bolj poprijeti vrtnarstva, ki ne daje samo l)oljše in razlionejše hrane ljudem, temveč tudi obilo prašičje krme.
Neobhodno potrebno je namreč, da vzredi naš kmet več prašičev za dom, zakaj pri nas razen bučnega olja v nekaterih krajih ni mogoče računati s pridelovanjem kalce druge rastlinske maščobe za hrano. Torej je treba beliti z maslom in svinjsko mastjo, ker kmet nfe more kupovati olja, ko dostikrat niti za vžigalice nima denarja.
Dejstvo je namreč, da pri današnjem denarnem sistemu na zlati podlagi ne moremo računati s tem, da bi se kmetov denarni dohodek kaj prida povzdigTiil. Zemlja ne bo kmetu nikdar dajala denarne nente, lahko mu pa daje naturalno rento. In na izboljšanje naturalne rente bi moralo biti usmerjeno delo vseh, ki hočejo kmetu dobro. Vsak zase pri takem prizadevanju ne more veliko doseči. Veliko bi pa lahko storila organizacija, ki bi v posameznih okrajih enotno in po načrtu propagirala in podpirala boljše pridelovanje in izkoriščanje hrane, krme ter vsega, -kar spada h kmetovi naturahii renti.
K tej spada tudi obleka, ki je ravno tako žalostno poglavje kakor hrana. Naš kmet jc danes marsikje slabše oljlečen kakor cigan in zdravje otrok trpi, ker ni primerne obleke. Za zdaj bi bila edina rešitev, če bi si kmet pridelal tudi obleko, zakaj kupiti si jc ne more in si je tudi Še dolgo ne bo mogel. Naj nekateri socijalisti še toliko pridigajo, da je socijalna bodočnost človeštva cdinole v industrijalizaciji, dejanski razvoj govori drugače. Kdor aii slep za to, kar se godi okrog njega, bo moral priznati, da marsikatera industrijska panoga, ki vSe je svoj čas bohotno razvila iz male in domače obrti, nima bodočnosti. Njeno delo bo prej ali slej prevzela spet mala in dojnača obrt. Socijalisti, ki danes zagovarjajo industrijalizacijo onih obrtnih panog, ki so bile nekdaj pridržane le mali in domači obrti, podpirajo le tisti napačni kapitalizem, ki nas daines vse skupaj najbolj tepe in proti kateremu bi se morali baš socijalisti najbolj boriti.
Torej bi l^ilo ircba zu preskrbo kmeta z obleko uvesti spet nekdanjo domačo obrt in privabiti v vasi obrtnika, ki jo iz naših vasi skoraj izginil.
Ali bi bilo to nazadovanje?
Nikakor ne, zakaj mala in domača obrt ima danes na razpolago drugačne pripomočke, kakor jih je imela nekdaj. Ker dela hitreje, lagodneje in ceneje, lahko že marsikje konkurira z industrijo. Na novih domačih krosnah se stke trikrat aili štirikrat več kakor na starih, in malemu podeželskemu obrtniku je na razpolago elektrika, ki je včasih nismo imeli. Poleg tega ne smenio z denarjem meriti časa, kadar ga nihče ne plaČa. Če je kmetu brezdelen čas zavržen čas, je vendar čisto naravno, če se kmet, ki nima denarja in ga ne more nikjer zaslužiti, loti izdelovanja obleke, namesto da bi hodil raztrgan. Tako jc bilo nekdaj in tako
175
bo spet. Tem laže, ker dandanes na kmetih ne manjka rok za delo. Industrija, ki je nekdaj kmetu jemala delavce, mu jit zdaj zaradi pretirane racijonalizacije in pomanjkanja naročil vrača. Mi pa danes ne smemo misliti na to. kako bi umetno poživili tisto industrijsko konjunkturo, ki je nepreklicno minila, temveč kako bo prišel sleherni človek do dela, jela in vsega, česar za življenje potrebuje.
Če bi za.radi prehrane postala ovca in prašič stebra našega kmetijstva, bi bilo s tem že napol rešeno tudi vprašanje obleke. Kmet bi imel volno za nogavice in sukno za obleko ter runo za kožuhe, kakor je imel vse to nekdaj. Če bi prideloval še dovolj lanu in imel svoje strojarje, tkalce, čevljarje in krojače, kakor jih je imel nekdaj, bi mu kljub nesrečnemu denarju ne bilo treba zapravljati aclravja v takih beraških capah, kakoršne mora nositi danes.
Pa tudi kmečke žene in dekleta bi ne bile več take reve. Neg-lede na to, da tudi one potrebujejo boljšo hrano in obleko, bi vsaj ne bile pri hiši tako odveč, kakor so dozdaj. Dandanes marsikje ne kaže dekletom drugače kakor iti z moškimi vred v mesto ter tam množiti proletarijat in prostitucijo, ali pa doma pri najtežjem delu g-arati in moško lenobo podpirati. Oboje je slaho in oboje bi se izboljšalo, če bi se mogle kmečke družine iz lastnih posestev bolje preživljati in oblačiti.
Ne bojmo se, da bi bil potem uničen industrijski kapital. Nekaj neprave industrije bi pač shujšalo ali celo iz^nilo, a zato bi se kapital, kolikor ga je v resnici na razpolago, obrnil k svojim pravim nalogam ter nam tem hitreje ustvaril to, česar vsi potrebujemo za boljše in srečnejše življenjje. In morda je že skrajni čas, da začnemo na to misliti!
Zadružno ognjišče
Marijana Željeznova-Kokalj
Vsakemu, Še iako mal-emkostnenm porazu sledi razočaranje in malodušnost po eni plati, premišljevanje o izhodu iz zagate v obliki iznajdljivosti pa po drugi. Skoraj pravilo je, da hodi vsak napredek preko porazov k zmagi, ki se včasih temeljito razlikuje od dane predpostavke. Me žene, zlaeiti pa matere, 8mo doživele pri lanski redukciji plač poraz brez primere v zadnji dobi. Vzeli so nam kratkomalo pravico do zaslužka, ki nam gre kot samostojni delovni moči. Vse žene so s takim nesocijalnim ©ocializmom bridko prizadete materialno, se bolj pa so užaljene v svoji svobodni osebnosti.
Radi težkih življenjskih pogojev je morala stopiti razžalitev v ozadje in skrb za vsakdanji košček kruha peha ženo in mater, da se krčevito oklepa tako majhne in krivične nagrade za težko in včasih prav odgovorno delo. Ponižani ženi ni upadel pogum. Računa, ker predvsem ji je treba uravnovesiti dohodke in izdatke. Deficita ne sme ibdti. Če je <lo zdaj težko rila v gospodinjstvu, bo tem težje sedaj. Prišla je do zaključka, da mora postaviti svoje gospodinjstvo na popolnoma novo podlago. A kako?
Morda je načrt zadružnih ognjišč presmel, vendar ima toliko pozitivnih strani, da bo morda v praktični izvedbi izpodrinil ukoreninjeni in dragi sistem rodbinskih kuhinj. Danes si vsaka gospodinja beli glavo, kaj bo dala v lonec, poleg tega pa prebije pol dne pri štedilniku in trati čas in kurivo. Stati moraš in kuriti, če kuhaš za eno ali deset oseb. Imeti moraš poleg tega tudi gospodinjsko pomočnico, posebno, če ©i v poklicu. Ona go-
176
I
spodinji drugače kakor pu gospodinja eama, saj se njej ni treba brigaii, koliko stane kuha, glavno je, da je lonec poln. Da se ji ne zdi prav nič škoda, je umljivo, ker denar za kuho ne gre iz njenega žepa. Koliko bolj praktično in cenejše bi pa bilo zadružno ognjišče. Načrt za zadružno ognjišče bi bil T glavnih po4;ezah sledeči.
Teč gospodinj se združi v skupno gospodinjstvo. Veak dan ima ena dežurstvo, to se pravi nadzor nad skupno kuhinjo. Pri delu ji pomaga ena gospodinjska pomočnica ali pa dve, pač kakor je zadruga velika. Dežurna gospodinja beleži točno izdatke tekočega dne v skupno blagajniško knjigo. Koncem meseca se razdele izdatki kakor tudi plača gospodinjske pomočnice sorazmerno po osebi. Zadružno ognjišče je posebno priporočljivo za opoldanski obrok. Zajutrek in večerjo pa bi skuhala vsaka gospodinja doma in to če mogoče na plinskem štedilniku. Kuha na plinu je cenejša, čistejša in hitrejša.
Nastane pa vprašanje, kaj z otroki, ki ne pohajajo šole? Tudi tu je odgovor — zadružno zabavišče, ki je lahko taioj pri zadružni kuhinji. Dežurna gospodinja lahko nadzoruje mimogrede otroke, ki so pač najbolj srečni, če so v dnižbi sebi enakih. Seveda, če je število otrok veliko, mora bili pri njih kako odraslo dekle. Tako dekle bi moralo imeti vsaj meščansko šolo in pcstunjski tečaj, kakršnih pa žalibog še nimamo. Nihče ne razume, kako težko je materi pustiti otroka tuji ženi za čas, ko je ona v službi. Koliko mirneje bi odhajala na posel, ko bi vedela, da je otrok v dobrem varstvu.
Seveda bi morala biti pri zadružnem ognjišču tudi zadružna obednica. Na razpolago naj bi bili najvažnejši dnevniki, kar bi pomenilo spet prihranek za moderno gospodinjstvo. Marsikdo bo morda mislil, da je to začetek kakega komunizma pod firmo štednje. Vendar, če se poglobimo v preteklost Slovanov, vidimo., da je bila krvna zadruga osnovna oblika slovanske rodbine. Krvna zadruga je izumrla pri večini Slovanov vsled zahodnega individualističnega vpliva, ohranila se je le še v posameznih primerih na našem jugoslovanskem jugu. Pa tudi tej preti konec. Toda isti zapad, ki je dal vsemu evropskemu življu individualistični karakter, je podzavestno stvoril novo zadružništvo: gospodarske in bančne truste ah koncerne, kar bi ustrezalo srednjeveškim obrtniškim cehom ter raznim današnjim domačim zadrugam, (kakor n. pr. sadjarski, hmeljarski, mizarski itd.). To dejstvo potrjuje, da je v obči borbi za obstanek posameznik brez moči in da le v združbi enakih članov doseže koristen uspeh. Zadružno ognjišče torej ni prekucuške narave, temveč le potreba, ki jo zahtevajo novi življenjski pogoji.
Zadružno ognjišče je pomembno za žene vseh slojev: za intelektualke, delavke in kmetice. Morda je zamisel o zadružnem ognjišču danes še smešna, toda vsaka novotarija je zadela na zasmeh in odpor. Prepričana sem, da bodo zadružna ognjišča postala sčasoma aktualna ne le pri nas, temveč povsod, kjer se bo žena povzpela do zavesti: nisem več brezplačen rob nepraktičnemu gospodinjstvu, temveč v vsakem oziru sodobna žena, mati in gospodinja.
177
Jane Äddams
p. H o ć e T a r j e y a
ane Addams, največja ameriška žena, najbi-že tudi največja žena vseh časov in krajev, je nenadoma umrla 21. maja t. 1. za poeledicarai operacije. Nekaj iednox- prej im v Washingtonu rslovesno praznovali njeno plefnico, kajti Jane Addamsova je bila, kakor je že pred leti rekel čikaški župan, „največji državljan v Zedinjenih državah". Obenem je praznovala 201etnico „Ženska liga za mir in svobodo", katero je Addamsova ustanovila. Tisoči in tisoči so ob tisti priliki izrekli priznanje veliki delavki, govorniki pa so tako slavili njene zasluge, da je bila vsa v zadregi in jili je ponižno zavrnila, češ, „saj sama sehe ne spoznam v tako opisani in opevani osebi."
Kaj pa je storila ta žena?
Kot mlada socialna delavka je 1. 1S89. ustanovila v Chicagu Hull House in ga vodila z vso sposobnostjo kot požrtvovalna zagovornica trpečega človeštva, kot temeljila poznavalka gospodarskega življenja, kot znanstvenica in filozofka, kateri sta umetnost in znanost pomožni sili v službi človeštva. Hull House je bil ob ustanovitvi zavoda navadna liiša, v katero je mlada dobrotnica začela sprejemati trpine in trpinčke s ceste, domače in priseljence. Danes je ITull House ogromna skupina zgradb, cela naselbina. Tu (JO nastanjena razna zavetišča, šole in zabavišča, pa tudi mnogi znanstveni zavodi, ki proučujejo in zdrave rane socialnega življenja. Iz Hull Housa so izšle smernice in navodila za najvažnejše socialne reforme, katere so izdajale vlade v Uniji in po njih vzgledu tudi druge države po svetu.
Kot ustanoviteljica in dolgoletna predsednica „Ženske lige za mir in svobodo" je jako mnogo pripomogla k razširjanju mirovne ideje in je dobila 1. 1931. Nobelovo mirovno nagrado. Ni treba posebej omenjati, da je kateri-Koli dohodek vedno darovala svojim ustanovam. Nikdar ni delala za slavo m dobiček; s svojimi brezprimerno visokimi moralnimi nazori je navdahnila tudi svoje sodelavec, da so se in se še posvečajo delu v Hull Honsu z naj-plemenitejšimi nagibi.
Socialno udejstvovanje je bilo Addamsovi nujna potreba njene osebnosti. Neprestano je nadzirala in proučavala svoj lastni notranji svet in se izpraševala, ali ho<Ji po pravih potih, ali se daje človeštvu vso, ali je njena vera v človeštvo kot neločljivo enoto dovolj močna... V tem prizadevanju in v želji po lastnem izpopolnjevanju se je bila napotila tudi na Jasno Poljano k največjemu življenjskemu filozofu tiste dobe. Toda mistični in prenapeto logični moralist Tolstoj ni mogel vzbuditi skladnostnega odmeva v zdravi, realistično gledajoči duši Addamsove, kateri so bili zakoni živega, resničnega življenja več kakor doslednost miselnih teorij. Vendar se je dve leti pokorila ukazu Tolstega: vrnila se je v Hull House in delala v pekarni kot delavka, da bi tako res živela življenje trpina. Toda kmalu je uvidela, da je delo v drugih področjih nazadovalo, da ima človeštvo večje koristi od njenega duševnega dela in vodstva, kakor pa od telesnega ti-pinčenja nje same.
178
Izkušnje in dognanja, katere si je pridobila pri socialne-m in znanstvenem delu v Hull Housu, so ji črtale tudi vodilne smernice pri delu za vise človeštvo, zlasti pri prizadevanju za odpr&vo vojne. Na omenjeni proslavi v Washingtonu je rekla: „Pravijo, da človeške narave ni mogoče spremeniti; vemo pa, da je mogoče spremeniti odnos ljudi do soljudi."
Ko je letošnjo pomlad izdala iarška vlada spominske poštne znamke s slikami najbolj zaslužnih žen sveta, je med njimi tudi slika Jane Addam-sove. Pokojnica pa si je ovekovečila epomin tudi v mngoih knjigah, katere je napisala kot plod svojega praktičnega dela.
(Ženski Svet je imel obširnejše članke o Addamsovi že v letniku III., .str. 345 (Lojzka štebijeva) in v letniku VIII., str. 321. (Angela Vodetova).
Življenja delavnik
KsaverMeško
V večei-nih urah tehtam .si življenje". Zvečer delavec stehta težki dan: „Končano" ^ misli — „danes je trpljenje —" in gre k počitku v svoj domači- stan.
A jaz? Pa misliti smem jaz enako in veseliti se odbeglih dni, ko delal sem življenju težko tlako, tipel in dajal svetu srčno kri?
Oh. zame, Ziime ure ni pokoja, trpljenje le iz dneva v temno noč, še nisem dneva prav umil se znoja, že vpreže spet me dan težak in žgoč.
Ti-pljenje, delo. Kakor suženj v mlinu od zore v noč kamen težak vrti, ill kot ipo isolnčne ure trdem klinu za uro ura vestno se vrsti —
Tako moj čas in mojih dni IriDljenje: delaven slednji dan, težak in vroč, da v delu, boli mine mi življenje — kdaj prideš mi mii^i dobrotna noč?
Mrlva ljubezen
Miriam
Vsa tiha sva hodila	Saj nisva hodila sama:
po dragih znanih poteh,	ljubezen nekdanjih dni
v preiteklost sva tonila	je bila mrtva med nama —
s solzami spominov v očeh. in joka srce in — molči...
179
Književnost in umetnost
Meta Vidmarjeva: Spev
Produkcija plesne šule Mete Vidmarjeve. V juniju je bil lop, velilc praznik v drami, čeprav koncem sezone, čeprav koncem meseca, čeprav v ponedeljek (sumi vzroki za slab obisk) je naša pnbliku z obilnim obiskom dokazala, da spoštuje in in tcni tak ples, kakor ga goji Vidmarjeva.
Naša plesalka in pedagoginja je docela dosegla to, kar ji je cilj. Pobožncje nastrojene publike pri plesn .še ni videlo naše gledališče. Bilo je resnično razkritje čiste, velike lepote in večer je dihal oni prvobiini nastroj antičnih dob, ko je bil ples bogoslužje.
Najenostavnejši in najtežji koralö, vzmahi in štndijie, ki so jih izvajale go-jenke, so bile poleg dognane tehnične izpeljave polni izraza, notranje, duševno in tesne harmonije. Vidmarjeva je dokazala s svojimi učenkami, da je ples resnično življenje v najvišji potenci duha, zgoščeno v najpomembnejšo obliko in po naj-neposrednejši poti materijalizirano: potom telesa.
Gojenke so delale vtis svečenic, ki celebrirajo ples pojmu produhovljene lepote telesa.
Titke Škerljeve plesna študija je vsebovala njeno otroškost in dcklištvo in je bila pravo razodetje komaj prebujajoče se dekliške duše. Marje Gradnikove tema „Pravijo, da sem srečna..." izdaja konkretno doživetje prcbujajočega se mladega človeka, ki ga smatrajo ljudje srečnega zavoljo mladosti, a pozabljajo, da se tre z nasilnostjo življenja ter se neprestano išče v veselju in žalosti. Izrazno najmočnejša, idejno in v izpeljavi je bila Vide T.ojkove „Tema". Izmed gojenk je najbolj svoja in svobodna ter tudi najbolj dozorela.
Marje Tratnikove „Improvizacija" jo učinkovita, tehnično efektna in močna stvaritev.
„Pokrajinska pesem" Mete Vidmarjeve je lep liričen motiv, ki pa ni prišel tako do veljave, kakor bi moral, ker je sledil dramatično močno razgibanim in
180
učinkovitejšim šhirlijam, ki so bile samostojne stvaritve povsem mladih i:lesalk, in zato gre Vidmarjcvi prav posebno priznanje, da igoji ples v tem praven. Podoživeta koreografija ni nikoli zmožna tolikšnega izraza kakor lastna.
Menuet kot zakljiična točka je vplival s svečano.stjo, dvignjenostjo in plemenitostjo izraza.
Vidmar jeva ^na z redkim raziimevanjeiu prebuditi v svojih nadarjenih go-jenkah občutja in ono tresenje najtanjših strun duše. iz katerih se poraja najbolj prečutena umetniška ustvarjalna sila.
Ta večer nas je obogatil za zavest, da imamo Slovenci v Vidmaijevi plesno pedagoginjo, ki nam je zjnožna dati ono. prečiščeno plesno tradicijo, ki je doslej nismo bili zmožni započeti.
Kdor ima tako izj-cdno zmožnost oznanjati lepoto kakor Vidinarjevu, naj ne zakoplje svojega talenta, ki ga ji je da.l, Bog za razdajanje in ne za hranjenje. Zaveda naj se, da nalaga tak dar dolžnosti napram bližnjim! In v zvezi s tem: cvet naše mladine in inteligence se jc odzval in ovrgel trditev, da nimamo plesne publike. Tudi to je bil manifest: dovolj imamo vernikov za kult lepote in umetnosti: bogati smol	Maša Slavce v a
Iz ljubljanske „Oijere". Dne 22. maja smo čuli v opernem g^le'tlaliscn pveniijero dveh oderskih del: španskega skladatelja Manuela de Falle dvodejanko „Kratko življenje" in sloviti balet Stravinskega „Petruška". Ti dve deli sta inaJonc v diametralnem nasprotju. Operno vodstvo je tvegalo drzen poskus posttiviti poleg temperamentnega španskega življa povsem samosvojo Stravinskega interprelacijo šre-cijelno ruskega pa tudi občcčloveškega problema življenja. Kakor pa sta svetova, iz katerih izhajata ti dve deli, različna, tako se razlikuje tudi snov in njeno literarno in muzikalno oblikovanje.
„Kratko življenje" sc je rodilo leta 1905.. t. j. v času, ko so cvetele Puccinijeve opere, ki so veljale kot najnovejši višek operne produkcije. Na evropskih odrih je gjospodoval verizeni, neposredno, verno slikanje življenskih dogodkov, največ tragedij. M. de Falla si ni izbral drugačnega libreta kakor njegovi vrstniki. Vsebina opere je preprosta in v življenju — razen konca — tisočkrat ponovljena: bogat fant se poroči z bogato nevesto, prej pa zap olje revnega dekleta. Na svatbi se sramota razkrije in zapeljanka umre od srčne boli sredi svatov, kar je. sicer kaj nenavaden dogodek, toda zelo preprost in neduhovit, če ga uporabim kot zaključek in višek notranje napetosti in razvoja dejanja. Vsebina ni vredna bogve kolikšnega razmotrivanja. Naš čas že zdavnaj ni več primeren za umetniško oblikovanje podobne vsebine. Koliko več notranjega bogastva, razgibanosti in zares nenavadnih duševnih zapletijajev, vrednih največjih oblik literarne in glasbene umetnosti» najdemo n. pr. v jugoslovanskih operali, v Koštani in Hasaginici! Tu sta izdelana lika dveh žen; prva je ljubeča ciganka, v kateri je tragični moment njena strastna narava, izživljajoča se v ljubezni in petju, in ki je kruto kaznovana vsled svoje neugnane sile ter obsojena v zakon z možem, ki ga ne ljubi: druga, polna neizmerne materinske ljubezni, ki umre od žalosti nad izgubo svoje dcce: v Fallovi operi pa nesrečno dekle, katere ljubezen je zlorabil nevredni fant, krog nje pa dejanje brez gilobljih misli, ki nam predočuje zgolj realen dogodek in iz katerega pri najboljši volji ne moremo razbrati več kakor zares,bridko dejstvo, in nič več. Edina omembe Vredna misel je pobarvana socialno, a neizdelana: „Gorje siromaku". Libretist je hote.l očividno nakazati socialno krivico, ki se godi ne-premož-nim ljudem, da jih bogatejši še v ljubezni zlorabljajo in vidijo v njih zgolj objekt svoje zabave in izkoriščanja. Če pa že hočemo to resnico umetniško izoblikovati, se moramo ozreti pač po drugačnem tekstu, ki bo pravilneje osvetlil razmerja, katera današnja družba trpi in podpira, in ki so še mnogo hujša, kakor odnosi bogatega fanta do revnega dekleta, iNe glede na to pa siromašnost dekleta še ni vselej kriva, da jo fant zapusti, če je hotel libretist pokazati qirav na dekletovo revščino iu fantovo premožnost, bi ne bil smel (ega storiti ua tak u>ičin. da imamo
181
Ttis, kakor da bi bil vzrok vseh nesrečnili razmerij siromašnost enega izmed prizadetih.
Posebne pozornosti je vredna glasba. Sreča je za skladatelja, da ni konipo-niral zgolj iz svoje lastne invencije, temveč da je uporabil tudi špansko narodno glasbo. Dočim taka glasba pri takozvanih kulturnih narodih že zdavnaj vieč ne cvete, se je v nekaterih drugili narorlih v zadnjih deseletjili šele razvila. S posebnostjo svojevrstne metodike in ritma vzbnja pozornost evropskega muzikaliiega sveta. Seveda je taka .glasba tem bolj zanimiva, čim več niuzikaluega bogastva vsebujejo posamezni narodni motivi, ki so odvisni ipovsem od temperamenta in čuvstvovanja kot močnih skupuih la.stnosti iu potez naroida. Tako uajdemo pri Špancih najpestrejšo skalo čnvstev, od strastnili ljuljezenskili, ki uiliajo med živahnostjo in opojnostjo, do nežnih otroških uspavank, ki jih pojo matere svoji deci. Vsa ta vrsta oljčutij je dobila svoj uajprvotnejši izraz neposredno v glasbenih domislicah, ki tvorijo danes bogato podlago za izrabo in muzikalno o|)redelitev španske narodne glasbe. Mislim, da n'e trdim preveč, če rečem. d;i ic Kalla prav zato',prodrl v svetu, ker je uporabil kos iiaiodnega glasbenega bogastva. Kako naj bi drugače bila za današnjega človeka, zanimiva občutja, ki jih je že neštetokrat sli.šal, videl in čital originalna v raznih neepigonskih verističnih- operah, katerili dejanja so v resnici resnejša iu globlja? Toda ta čuvstva, izražena im samosvoj način, oziroma bolje, prav ta način izraza zanima poslušalca.
Kakih posebnih di-aumtskili prizorov to delo ne pokaže. Nova pa je uporaba zbora za odrom pri oclprti sccni, ko ni na odru ves čas nobene nastopajoče osebe. Di oiniin v upraviCnost lakih \ ložk, kajti zde se mi neodrske in neoperue. Opera je vendar dejanje in ne samo kantata. Res pa je, da so .poslušalci na ta način prisiljeni k poslušanju, kar tudi pri nas ui povsem odveč.
Kakor sega Falla s svojo opero malone desetletja nazaj, tako sega Stra^'inski s Petruško desetletja naprej. Istodobno se morejo rodili raznovrstuejše umetnine iu očividuo morejo razne družbe prav različno vplivati na umetnika, ki n.stvarja iz potrebe, zrasle iz njegovih stikov in življenja z družbo. Tako vidimo skoraj na vsem jugu v glasbeni produkciji prav odločen obrat k folklori; !■ laucozi se gibljejo še v odsevih Debussvjeve šole, ki so jo privedli po invenciji in zlasti po duhoviti instrumentaciji na višek svojstvenih izraznih možnosti; Ncmci, ti večni modrovailci, se na eni strani opirajo na Schönbergovo atonalnost, na drugi strani na llindemitliov ueoklasicizem, med katerima je nebroi „Regerijancev" iu „Straussovcev". Pri Čehih, rojenih muzikih, najdemo mnogo skladb Novakove .šole, poleg tega se pojavlja v Pragi hipermoderna šola, iz katere se sem in tja kažejo mnogo obetajoči utrinki, ki pa še niso dokončno ustaljeni. Take raznolike umetnine ustvarja človeška duševuost istočasno. Kam pa spada Stravinski? Zdi se, da t® izjemen pojav, velikan nad okolico, ki je neutesnjen, neopredeljen in izven kateregakoli sestava. Iu vendar je njegova glasba 'uajvcrnejša podoba neke družbe in človeškega lika, ki se je pojavil začetkom na.šega sidetja in iskal poti iz starejših struj, proč od takozvanega romantičnega gledanja na svet, proč od realizma in naturalizma, proč od vseh znanih izraznih načinov. Stravinski je hodil dolgo pot in njegov razvoj, ki ga nekateri glasbeni analitiki dele v štiri dobe, je zavestno iskanje nekega novega izraza, ki naj bo najbolj lasten sodob-nemu človeku. Če je v Petruški uporabljal folkloro, je storil to zato, ker se tedanja družba od folklore ni odvračala, oziroma jo je Daajln-ž prav tako uporabljala kakor Stravinski. Nekiut, nepietetno in prizanesljivo — umevajoče. Stravinskega mehanizacija instrumentov, t.j. da je postavil na oder instrument radi njegovega zvoka, je tipično tehnična lastnost, ki je takrat dobivala in je danes še mnogo bolj dobila svoj odgovarjajoči pol v izredni produkciji strojev in njih izrabe. Ni pa Stravinski rešil v Petruški problema, ki si ga je očividuo zastavil: problema življenja. Zakaj zamenja na sceni žive ljudi z lutkami? Zakaj se ob zaključku pokaže še enkrat živi Petruška in se roga svojemu gospodarju iu svojemu mrtvemu
182
dvojniku — lulki? Kaj ni to prav od daleč nakazam problem življenja, ki se igra z nami kakor z lutkami? Toda čeprav nas prav to ziwljonje umori kot usoda ali posledica naših strasti, smo Ijudjo vendar še nekaj več, nekaj, kar živi izven naših fizičnih zmožnosti kljnb vsem slabostim in omejenemu, nevednemu umu. Poleg toga univerzalnega življenjskega problema ipa postavi Stravinski v dejanje neizčrpno bogastvo ruske narodne duše. Ves pestri sejmski vrvež je kakor živa slika, v kateri se odigravajo najraznovstnej.ši prizori iz ruskega narodovega življenja, ki so kratko a jako točno nakazani, sintetično zbrani, malone kakor revija običajev in značilnih potez, kalerili vsaka je izborno karikirana tudi v orkestru, še več. To glasbeno slikanje pi čuvstveno osebno, ampak je objektivno realno. Kajti ko pride na oder lajnar, se ogla.si v orkestru zvok, ki jo točno „lajnnr.=iki". Podobno slika z orkestrom moža z medvedom, trgovca in ciganke, ples dojilj itd., torej vso pestro panoramo prizorov, ki so ^ redni posnemanja in slikanja. Ni pa ta Ijalet v svoji raznovrstnosti neka dokončna oblika novega izraza, kajti take oblike se morejo ustaliti šele .s celo vrsto del sorodnega značaja, temveč je,to delo le znamenita razvojna stopnja, ki je pomagala svojemu ustvariteljn, da je nadaljeval svojo pot. Morda bo prav radi s^'ojo duhovitosti in osamljenosti to delo kdaj pozneje vzor izražanja novega človeka okiog 1914. čeprav ta novi človek šele danes po dvajsetih'letih spoznava in radi časovne razdalje ])ravilnejc presoja umetnine. ki so se rodile okrog njega, ko- je še nezavedno blodil v iskanjih. Široki krog družbe namreč hodi mnogo kasneje pota, katera obseže in pokaže umetnik mnogo prej.
Za slovenskega posin.šalca je .Stravinski še danes tako nov, da mu pomenijo tudi umetnikova zgodnja dela neznane svetove. Zato jiozdravljamo gesto oirernega vodstva, .ki dstii je pokazialo tako važno delo glasbene prodidicije, ir samo vprašamo, kaj ni morda nekoliko pozna ura za uprizoritev grote.ske. ki ie bila komponirana pre-d 25 leti, ko smo vendar že čnli novejša "dela .Stravinskega? Upajmo, da naš kuHnrni krog z zanimanjem, ki ga pokaže za taka dela, nadomesti vrzel, za-grcšcno po krivdi razrnei', in tako pride do pravilnega nnievanja vsega raznovrstnega iskanja, ki se dogaja okrog njega.	Marijan l.ipovšek
Elza Kasimir-Oeltjcuova. Ali ni zaniniivn, da najdete med kipaiji vseh narodov in časov razmeroma tako malo žen? In kiparstvo je ena najstarejših panog upodabljajoče umetnosti, ali, da verjamemo besetli Sv. pisma, najstarejša međ vsend: bog, ki je iz gline oblikovni prvega človeka, je bil prvi kipar. Ali si moremo misliti kaj bolj naravnega, kakor da človek, ki je bil „ustvarjen po božji podobi". z;daj tudi sam ,po svoji podobi ustvarja like, da bi na]iolnil sve! s samim seboj, da bi vdihnil resnično lepoto.življenju iu mu do konca na.šel pravi jiomen? Ne more biti dvoma, da sta v zgodnjih dobah zgodovine oba. mož in njegova tova-rišica, v enakem ognju /.agrebla s svojimi rokami v zendjo in oblikovala iz nje - saj je v.se, kar je ustvarjenega, iz zemlje - in šele tokovi družabnega razvoja so ženi odvzeli glino in kamen iz rok.
Med redkimi kiparicami, ki smo jih spoznali pri nas, je po svojem življenjskem in umetniškem pojavu vredna vsekakor največje .pozornosti in spoštovanja ga. Elza Kasimir-Oeltjenova. Videli smo v .Jakopičevem paviljonu v Ljubljani nekaj njenih plastik in risb preteklo zimo, kn je skupno s svojim soprogom, akademskim slikarjem Janom Qeiltjenom prvič razistavila pri nas. Oeltjenova je doma iz ugledne spoduještajerske umetniške rodbine — njen brat Luigi Ka.simir je v evropskem umetniškem svetu visoko cenjen radirar. Prirojena ljubezen do oblikovanja jo jc iz Št. Vida pri Ptuju, kjer je bila rojena, privedla na Dunaj, kjer je bila učenka niojsla Metzuerja, čigar arliitektui'iie plostike so na prelomu polpretekle dobe za dolgo očrtale iprogram doraščajočega rodu.
Priliko za prvo veliko, doslej največje njeno delo ji je prožila ožja domovina njenega moža, ki je po rodu iz okolice Oldenburga v Friziji. V Bremnu ji je direkcija državnih železnic naklonila častno nalogo, da opremi portal novega kolodvor-
1S3
Elza Kasimii-Oeltjen: Glava deklice Portret gdč. M. M. iz Ljubljane
skega poslo]>jčt s ciklom stavJjiiiJi skulptiir, ki naj bi ponazarjale vrsto zanimiviii, značilnih momentov iz živtljeiija na postaji in železnici. Tu njeno delo jc postalo v nemškem kulturnem svelii nekaj fenomenalnega — po materiji, ki jc iz. nje oblikovala svoje like, in po intimni, pesniški lepoti, ki je z njo dojela motiv. Plastike, ki po vrsti predstavljajo vse ljudi, ki imajo kaJvorkoli opravka s kolodvorom, od železniškega direktorja in stavbenika, ki je poslopje zgradil, pa do vratarja in strojevodje, ud večnega prebivalca kolodvorskih čakalnic in vagonov do tovora svinj in ovac, ki romajo od postaje do postaje, so iz posebne vrste gline („Klinker-lelim"), Id jo jc Oeltjenova odkrila v okolici Oldenburga in ki je brez dvoma najplemenitejša vrsta tega materijala, kar jih je znanih. V tem o-ldcnburškem lin jie velik odstotek železa, in ko ga pri izredno visoki temperaturi ž go, daje od sebe I^useben kovinski sijaj. S skulpturaini na bremenskem kolodvoru je umetnica ustvarila svojevrstno, izvirno umetniško in človeško pomembno delo, ki je v vsej nemški kulturni javnosti vzbudilo največjo pozornost.
Za svojega bivanja v Oldenhurgu je Ooltjcnova .poleg tega portala in iiekute-rih manjših del postavila po svojem zasnutku tudi spomenik v vojni padlim učiteljem oldenljurškega seminarja, na dvorišču ljudske šole pa ličen, s plastikami iz oldenburške gline ornamentiran šolarski vodnjak. Kar odlikuje njeno delo, je prav to, da druži v sebi otroško prisrčno naivnost in izkušenost mojstra. Tako jc ludi ta vodnjak na dvorišču Šale lep, praktičen iii otroško zanimiv. Vsa leta, odkar je na Dunaju končala šole, pa je izvršila še tudi dolgo vrsto kipov, ki so iiili domala vsi — od portreta njenega življenjskega druga pa do prisrčnih likov otroških glav — razstavljeni že po raznih nemških mestih, in so želi mnogo priznanja. Njeno najnovejše kiparsko delo je ]) ort ret gdč. M. M. iz Ljubljane, ki ga je kiparica izdelala o priliki razstave v Jakopičevem ipaviljonu in ki najlepše, najbolj naz.orno izpričuje njeno umetniško stremljenje. A kakor jc njen soprog nekakšen Aiiasver med slikarji in je s svojo paleto pretidcuil menda že vse kotičke kontinenta od severa do juga, od vzhoda do zahoda, tako je mnogo potovala tudi njegova gospa. Iz Ischie pri Napol i j n. iz Splita in Dubrovnika, s Hvara in od drugod je prinesla s seboj mnogo risb in slik. ki ji odkazujejo odlično mesto med našimi slikaricami
184
Ge. Elzi Ocltejenovi, ki smo v iiji spoznali dragocenu umetnico in dragocenega človeka in ki stalno živi na svojem domu v Št. Yidu pri Ptuju, želimo, da bi našla tudi pri nas še mnogo prililie za izvedbo svojih velikih zasnutkov, občinstvu pa, da bi moglo z njenimi deli, ki nosijo pečat resne umetniške volje in življenjsko resničnosti, v čim večji meri krasiti svoje domove.	I,. Mrzel
Koristnđ knjiga za matere in vzgojiteljice. Med imjhajše in tudi unjiiolj usodne napake otroka kakor tudi odraslega prištevamo po pravici različne govorne motnje, od katerih je jecanje gotovo najbolj razširjeno, a tudi najtrdovratnejše, če pomislimo, kakšne posledice ima jecanje danes za otroka v šoli, kjer je izpostavljen često očitemu zasmohu, vedno pa vsaj pomilovalnemu preziru sošolcev, kakor tudi za odraslega, ki nikdar ne more podati svojega resničnega znanja in morda visoke inteligence v taki obliki, da bi ga okolica pravilno ocenila — tedaj moramo spoznati, kolike socialuo^pedagoške vrednosti je knjiga, ki pokazuje bistvo govornih motenj ter kako se jih ubranimo. Tako knjigo je napisal Vilko Mazi ter ji je dal naslov „G o v orne motu j e".
Avtor jo strokovni učitelj v gluhonemnici ici si je pridobil tekom svojega dolgoletnega dela bogatili izkušenj, katerih plod je pričujoča knjižica, ki bo marsikatero mater rešila težko skrbi, saj ji bo nasvetovala, kako naj ravna s svojim otrokom, ki je žrtev te hude napake. Kajti jecanje pomeni v resnici neuspeh v življenju, zato je treba posvetiti jecavcu vso mogočo pažnjo. Zanimivi primer dunajskega psihologa in pedagoga dr; Lövva, ki je bil sam hud jecavec, pa nam pokaže, koliko se da doseči proti tej napaki s pravilnim ravnanjem. Knjižica je napisana v tako prijetno krojuljajočem in poljudnem tonu, ugotovitve podprte z živimi dokazi iz lastnega delovanja, da jo mora vsakdo, četudi ga snov neposredno ne zadene, na mah do konca prečitati.
Delo je izšlo v samozaložbi im v zelo skromni nakladi. Da si ga more nabaviti vsakdo, kogar to socialnopedagoško vprašanje kakorkoli zanima, je cena kljub temu razmeroma nizka (Din 23-—). Naroča se pri avtorju: Vilko Mazi, Ljubljana, Poljanska c. 19. *	AngelaVodetova.
Šolske izdaje pisateljev. Kakor so pred leti pričelo hkrati razne založbe smotrno izdajati zbirke tujih in domačih del, tako so se ob zače.tku minulega šolskega leta nekatere založnice odločile, da bodo izdale dola domačih in tujih pisateljev, ki bodo služila slovstvenemu pouku v naših šolali. V teku pol leta smo dobili že lepo število teh izdaj. Ker se jih bo 9 pridom posluževal vsak, kdor se količkaj zanima za slovstvo, in ker so knjige po ceni, je prav, da se seznani z njimi čim večji krog čitateljev.
Mohorjeva družba je izdala doslej v zbirki „Cvetje iz domačih in tujih logov" pet zvezkov. Vsak izmed njih vsebuje tudi uvod in opombe, tako da se more bra-vec dodobra seznaniti z delom in s pisateljem, obenem pa je tak način izdajanja dolira slovstvena šola in napotek k lastni presoji slehernega slovstvenega deila.
Dr. luan Pregelj je uredil Izbrane pesmi Simona Gregorčiča z vidika štii ih oddelkov: rodoljubne, poučne, osebno izpovedne in pripovedne pesmi. Uvod podrobno in vsestransko prikazuje pesnika in njegovo delo. tako da je ta izdaja najprimernejša za proučevanje Gregorčiča.
Drugi zvezek „Cvetja" vsebuje Levstikovega „Martina Krpana" v ureditvi dr. A. Slodnjaka. Za začetek naše leposlovne proze je ta povest nadvse važna.^ O njenem nastanku, zgradbi, značaju in pomenn poučuje uvod, ki pa gre predaleč v razlagi postanka povesti. Bravec bo dosegel dovolj, ako se bo pazno seznanil z vsebinskim in oblikovnim značajem dela, nepotrebna ugibanja ga ne smejo motiti.
V tretjem zvezku zbirko je priobčil prof. Anton Sovre rimskega poeta Horatija „Pismo o pesništvu" v latinskem izvirniku in v enakovrednem slovenskem prevodu. Ker je ta nauk o pesništvu vplival v vseh časih na razna slovstva ^ tudi na slovensko — so prevajavčev uvod in opombo zelo dobra literarna šola!
185
četrti zvezek te zbirke prinaša JurCičeuega Jurija Kozjaka" v ureditvi dr. M. Rupla. Uvod izčrpno obravnava postanek, snov in zgodbo, zgradbo, osebe, miselne in oblikovno osnovo, jezik ter pomen tega Jurčičevega iTiladostnega dela. Tako podrobno in piegiedno obdelane ninuinio pri nas še nobene povesti, zato uvod ne bo izvrstno služil samo pri obravnavanju tega dela, marveč bo dijaku najboljši napotek k polnemu ocenjevanju in vrednotenju vsakega podobnega dala. Tako se končno bližamo v nuSi šoli res estetskemu uživanju literarne umetnine.
Peti zvezek prinaša Valentina Vodnika „Izbrano delo". Prireditelj dr. 1. Grafenauer je v uvodu izčrpno orisal prosvetljeno dobo na Slovenskem, .pesnikov duhovni razvoj, označil vsebinsko in oblikovno njegove pesmi, proj^o in jezik. Sledi izbor iz pesmi, poljudno znanstvene in časniške proze v prirejeni ter izvirni obliki in izčrpne opombe. Knjiga predstavlja najboljši pripomoček za študij Vodnika.
Nekako dopolnilo „Cvetja" so izdaje založbe tiskarne „Merkur" v Ljubljani, ki ,je izdala v „Mali knjižnici" do6lej tri literarna dela.
Prof. Ivan Kolar jo izdal Jurčičevega „Sosedovega sina". Uvod je nmnj obsežen kot T izdajah „Cvetja" in govori zilasti o Jurčičevem prehodu iz romantičnosti v realizem pod vplivom I.evstikuve kritike njegovega „Desetega brata". Potrebna bi bila nekoliko natančnejša oznaka oseb, zlasti pa Ijcseda o Jurčičevem načinu ku-rakteriziranja, nekaj o'zgradbi povesti tudi ne bi bilo odveč.
Prof. Olga Grahorjeua je priredila skrajšano izdajo znauE mladinske povesti H. Stowe Beeclieijeve „Koča strica Toma". O pisateljici in njenem delu obširno govori uvod. Povest izhaja pravkar v celoti v prilogi „Katoli.ških misijonov".
Milena Mohoričeua je prevedilii ./. W. Goetheja dramo ..Egmont" in ji dodala izčrpen uvod. Zdi «c pa, da izbira ni bila po.srečena niti glede na pomemlinost. niti nä privlačnost dela.
Zveza društev ..Šola in doni" \ Ljidjljani je pričela izdajati ..Klasična dela" iz srbskohrvatskega, nemškega in francoskega slovstva. Doslej so priredili: dr. M. Rupel Avgusta šenoe „Karanfil s pjesnikova groba", delo. ki govori o Prešernu in je bilo žo dvakrat poslovenjeno: dr. Iv. Grafenauer Ludiuikovega Erbfnmterja, dr. at. Treben pa pot pravljic C. L. PerrauHa. Vsak zvezek ima uvod in tolmač, zadnji pa vaje za študij jezika.
Tiskovna zadruga v Ljubljani je izdala v priredbi dr. M. Rupla „Protestantske pisce XVI. stoletja". Knjiga je prirejena po „Sloven-skih proiestantskih piscili" istega ui-ednika in vsebuje tudi nekaj odlojidcov iz hrvatskili pi-otestant:škili pisateljev ter pri vsakem pisatelju po en tekst v izvirnem črkopisu. Z delom naj bi so seznanil vsak slovstveno iizobražeji Slovenec.	Vera Dostalüva
Iz slovanske ženske književnosti so izšle: V Sofiji: Sande Jovčtve „Pod olilačno nel)e". Povesti. — Marije Grubešlijeve „Ženeni hora". Povesti. — Dore Gabe „Gorskata kštica". Mladinska knjiga. — Kaline Maline: „Koso Dolgokoso i Frosa Dolgokosa". Mladinska knjiga.
V	Pragi so izšli dekliški romani: Marije MateSove „Spivajid reka", Božene Dubnanske „Sestrička", Dane Homolkove (praške študentke) „Zorka dobiva štesti".
V	Beogradu : Angele Vodetove „Fašizem in žena" kot prvi zveeek ..Male džepne biblioteke", katero je začela izdajati Jelena Matic.
Angleške žene v literaturi. Francoski časopis „Femina" razpisuje letno nagrado 40 funtov za najboljše angleško delo vsakega lota, in sicer za delo take pisateljice, ki doslej po mnenju odbora še ni bila primerno priznana. Nagrado deli odljor najboljših francoskih pisateljic. Angleška nagrada za najboljšo francosko knjigo, ki jo napiše ženska, pa je „Nortbcliffe Prize", ki jo 1-azpdsuje Sii- Ernest Benn. Angleški odbor predloži francoskeanii visako leto tri knjige v izbiro. Letos je predlagal sledeča dela: Elisabeth'Bowen; To the North (Proti severu), Rosamund Lehman: Invitation to the Waltic (Vabilo na valček) in Stella Gibbous: Gold Comfort Farm (nekako: Kmetija Mrzle tolažbe). Nagrada še ni določena.
1H(I
Angleške ženske se zelo živahno udeležujejo literarnega življenja. Mnogo je pisateljic, katerih knjige upoštevajo in hvalijo tudi velike literarne revije. Ena najbolj znanih pisateljic, morda najboljša angleška pisateljica sedanjosti, in to ne samo med ženskami, Stella Benson, je pred kratkim umria. Imela je burno življenje, zelo maiogo je potovala, dolgo je bila tudi na Kitaj,skeni. Bila je ne samo dobra pisateljica, temveč tudi izredno simpatična osebnost, pogumna, dcslckinu, prijazna in pametna. Bila je feministka v dobrem pomenu ioesede: horilka za žensko enakopravnost brez pretiianosti in brez sovraštva. Bila je tudi navdušena pacifistka. Njeno delo je odraz njenega mišljenja in njenega velikega talenta. Njena glavna rlela so: „T obit T r a n s p 1 a n t e d", The Poor Ma n", „P i -p e r s a n d a D a n C e r", „The Desert Islander" in mnogo drugih.
Znana ameriška pisateljica je Peaa-l S. Buck, ki jo omenjam tu zato, ker je tudi njeno življenje in delo zvezano s tujo in zanimivo deželo — s Kitajsko. Kot hči misijonarja je velik del svojega življenja preživela na Kitajskem in dobro pozna ljudi in razmere. Svoje j>rvo literarno priznanje je dobila z romanom „D-o bra zemlja", katero smo leto dobili tudi r slovenskem prevodu (Založba Moilre ptice). S tem delom je. dobila svoje prvo priznanje v New Yorku, kjer so jo ob njenem obisku zelo slavili. Toda kmalu se je vrnila domov na Kitajsko in objavila še vrsto drugih del. Ga. Buckova jc prevedla tudi stari klasični spis Kitajcev Men are Brothers" (Vsi ljudje so bratje).
V angleškem jeziku sta izšli še dve knjigi eksotičnega pisatelja, ozir. pisat^i-Ijice. Est u Inagaki Sugnito piše o življenju japonske žene iz oiiogatele, parveTiijske rodbine, pod naslovom „Hči Narikinov" (A Daughterof t li e Narikin). Črnka Marjorie Mensah piše o ženskah v knjigi „U s Werne n" (Me ženske).
O tuji deželi piše tudi švicarska Američanka Frieda D a s v knjigi „I n t o tb:e Sun" (Y solnce). Pisateljica je dolgo živela v Indiji in podaja v tej knjigi svoje vtise o spremembah domačega življenja \ Indiji pod vplivom nacionalnih in socialnih reform.
Bolj znanstvena knjiga je knjiga profesorice Alice Werner: „M y t li s and Le-gcndes of the Bantu" (Miti in legende Bantu-zaniurcev). Avtorica jc preiskala verske in druge pravljicc teh zti;morcev in jih opremila tudi z vsem znanstvenim aparatom. Menda je ona /,daj najboljša poznavalka afriških narodnih pripovedk. Njen komentar k zabavni in zanimivi knjigi je dragocen pripomoček za primerjalne študije.
Da imenujemo še nekaj bolj domačih pisateljic: Ethel Smith, stara feministka, je izdala knjigo „Female Pipings into K de n", knjigo o feminističnih bojih na Angleškem. Posebno važna je biografija voditeljice ženskega gibanja Emmeline Pankhurst.
Irka Syl via M urray je napisala o svoji domovini Ijiiljko knjogo „The Lovely l.loyds'*, kjer riše nežno atmosfero prijazne irske pokrajine.
II. du Coudray je napisala posebne vrste knjigo „E le etra", ki je pravzaprav posnetek stare klasične tragedije v moderni okolici.
Zelo hvalijo angleški kritiki delo Dorothy Can f idi: „Bonfire", ki podaja živo in naravno življenje v vermountski vasi. ki je ozadje njenega dela. Glavne osebe se odražajo verjetno in živo.
Iz Irske je tudi povest E. O e. S o m mi e r v i 11 e : „The Smile and the Tea r" (Nasmeh in solza). Povest o umoru ženske, ki spominja nekoliko na slučaj Malijcv, je s psihološko poglobitvijo napisala Elisabeth lenk in s v romanu „H a riet", ki se opira na resničen dogodek. Psihološki roman je tudi „Preludij slovesa" (P r e 1 u d e t o Departure) ge. S. P. Jerman. Kratka, a dobra povest, ki ji kritik očita le malo j)reveč mračnosti, je povest Škotke M. M.
1R7
Webster, „The S c h o o 1 h o u s c" (Šola). Prijazna, prijetna knjiga i/, dobe ameriškega pionirskega življenja je knjiga R o s e W i 1 d e r - L a n e : „L e t the Hurricane Roar" (Naj divja vihar) - povest o mladem paru, ki si ustvari na zapadu novo življenje.
Vzgojni problem obravnava Martha South v romanu „A p o 1 o g y of a Mercenary" (Apologija kupljenke) v zbirki „Makers of the New World Series", (Zbirka: Ustvarjalci novega sveta), ki je doslej objavila biografije zgodnjih angleških socialistov, potem Postgatea, K. Marxa, Dutta in Lenina, jc napisala ga Hamilton biografijo Johna Stuart a Mi IIa.
To je le kratek in nepopoln pregled, ki nam pa že kaže marljivo delovanje angleških žen v književnosti.	Olga G r a h o r j c v a
Obzornik
žene kot tovarniške inšpektorice na Poljskem delujejo že od 1. 1927. Med najvažnejše naloge njihovega dela spada nadzorstvo nad izvajajijem zakonite zaščite matiere in otroka ter njene delovne moči: vsaka tovarna, ki zaposluje nad 11)0 žensk, mora imeti dečji dom za nedoraslo deco; kjerkoli dopušča tehnični položaj, morajo ženske pri delu sedeti, pri delu, ki se opravlja stoje, pa morajo biti na razpolago stoli za odpočitek; med delom morajo biti 10minutni odmori za higijensko telovadbo delavk; mlade šibke delavke so pod rednim zdravniškim pregledom; neplačano delo je prepovedano; mladi delavci morajo hoditi v nadaljevalne tečaje itd.
Jugoslovanska žeii.ska zveza, sekcija Dravske banovine, je priredila 22. junija izvrstno uspelo javno zborovanje, na katerem so se obravnavale najnujnejše zahteve naše žene: ohranitev edine ženske gimnazje, otvoritev prvega letnika ženske učiteljske šole ter vrnitev ukinjenih dragitnjskih doklad omoženim aktivnim ali upokojenim državnim in javnim nameščenkam.
Poleg včlanjenih ženskih društev je sodelovalo pri pririeditvi tudi društvo šola in dom po svojem zastopniku predsedniku d'r. Lončarju, ki je v izčrpnem govoru utemeljeval potrebo samostojne državne ženske gimnazije ter p o vd ar j al, kako jc pedagoško in socialno pravilno, da je ženski zavod v žeoskih rokah. Po njegovem govoru so zborovalke sprejele resolucijo:
Občinski svet ljubljanski je sklenil v svoji seji dne 21. V. 1955, da se s šolskim letom 1935/36 opusti I. razred' mestne ženske realne gimnazije in se šola postopoma odpravi.
V	šol. letu 1954/55 jc bilo na tem zavodu 696 učenk, kar je dovolj za popolno žensko srednjo šolo. Sedanje državne srednje šole so že vše prenapolnjene.
V	šol. letu 1954/35 je bilo
na I. drž. gimnaziji 876 učencev in 7 učenk,
II. „ „ 447 „ . „ 1.021 „
„ III. „ „ 882	„--„
2.205 učencev in 1.028 učenk.
Iz tega je razvidno, -da se ne sme zavod opustiti, nasprotno bi bilo potrebno, ustanoviti šie eno moško realno gmnazijo, da bi bile tri popolne moške realne gimnazije, ki bi že <lanes imele po "35 učencev, in prav tako tri" ženske realne gimnazije, ker bi bilo s prevzemom mestne ženske realne gimnazije 1724 učenk, ter bi prišlo na vsak zavod po 574 učenk, kar je ravno primerno za popoln zavod.
Iz tega sledi, da so vse državne srednje šole prenapolnjene in ne morejo sprejeti učenk, ki bi drugače študirale na mestni ženski realni gimnaziji; zato je edina možna rešitev v tem, da država prevza;me celotno gimnazijo in vse kvalificirane učne osebe v svojo upravo, mestna občina pa prepusti banovini poslopje z vsem inventarjem proti primerni odškodnini.
188
Prof. Anica černejeva je utemeljevala zahtevo po ponovni otvoritvi prve.gB letnika ženske učiteljske šole in dokazovala potrebo po sprejemanju me-ščanskošolsldh uKenk na učiteljišče. Meščansko šolo posečajo zlasti kmetska dekleta, Kot učiteljice bi se zopet rade in z razumevanjem vračale na kmete v okolico in razmere, iz katerih so izšle. Na njen predlog so zborovalke glasovale za 'resolucijo;
Zahtevamo, da se z novim šolskim letom ponovno dovoli dekletom z nižjim tečajnim izpitom srednjih in z završnim izpitom meščanskih šol vstop v I. letnik državnih učiteljskih šol ter da se jim omogoči takojšnji vipis. Svojo zahtevo utemeljujemo s sledečimi razlogi:
Tzgoja, ki jo nudi učiteljska šola, je svojevrstni ženski naravi najbolj prikladna.
Delo v vzgojnih poklicih je ženi po njenem prirodneui poklicu materinstva inno'go bližje nego njenemu moškemu tovarišu.
Države, ki jim je šolska vzgoja istovetna s pripravo na najtršo življensko borbo za obstanek (n. ipr. Amerika), si upajo izročati nad K svojega šolstva v ženske roke.
Številčno razmerje med moškimi in ženskimi delavci v učiteljskih poklicih ne govori proti ženi, ker rodi njeno delo isti izobrazbeni in prej močnejši kot sla-bejši vzgojni uspeh.
Brezposelnost žene se z opuščanjem ženskih učiteljskih šol ne zmanjšuje, ampak samo prestavlja v najnevarnejši čas, zmanjšuje pa se njena sposobnost in pripravljenost za vzgojo lastnega naraščaja.
Opuščanje zavodov s stoletno tradicijo pomeni v kulturi našega naroda velik korak nazaj.
S sprejemom učenk v učiteljsko šolo ne prevzame država še nikakih obveznosti in jamstev za namestitev njenih absolventk v državni službi.
Principijelno onemogočanje ženi, da si pridobi isto izobrazbo in isto vzgojo kot njen moški sovrstnik, pomeni trdo kršitev njenih državljanskih pravic.
Prot. Dora Vodnikova je orisala hude posledice, ki so prizadejale zlasti mlado ženo in družino z odtegamjem dra-gdnjskih doklad aktivnim poročenim uradnicam. Koliko mladih ljudi si je ustanovilo družinsko življenje, ker sta zakonca računala, da bosta s skupnim zaslužkom lahko vzdrževala otroke in gospodinjstvo. Danes pa se že sklenjeni mladi zakoni b o j e o t r o k , zaročenci ne sklepajo zakonskih zvez, ker bi jim bila radi zmanjšanih dohodkov gospodinjstva skrajno otežkočena, prirastek družine pa združen z neizogibno zadolžitvijo.
Zborovalke so enoglasno sprejele tudi resolucijo te govornice:
Žene, zbrane na zborovanju JugoslovTenske ženske zveze, sekcije za Dravsko banovino, zahtevajo, da se uredba o odtogovanju draginjskih doklad prekliče tudi za aktivne in u|)okojenc poročene žene. Svojo zahtevo utemeljuje sledeče:
1.	Z uredbo od 13. aprila 1934 so prizadete predvsem naše mlade druzme, ki se jim odtegne največ, ker je draginjska doklada na nižjih položajih večja kot
na višjih položajih. '
2.	Z odtegljajem se krši osnovni princip človeškega dostojanstva: za enako
delo enako plačilo.
3.	Z znižanjem življenskega standarta družine ni le oslabšana njena kupna moč v škodo celokupnega gospodarstva, temveč tudi njena kulturna sodejavnost, ker je uradniški stan najvnetejši konzument naše kulturne produkcije.
Sklieujcino se na zadnjo uredbo, ki je odpravila delno ukinitev z razlogom, da skupno gospodinjstvo ne sme biti vzrok za zmanjšanje draginjskili doklad.
Zastopnik mestnega magistrata inž. dr. Šubic je opisal zgodovino mestne ženske realne -gimnazije, težko breme, katero nalaga občini vzdrževanje zavoda (letno 1,600.000 Din) ter historijat poti občinskega sveta za podržavljenje gimnazije. Spričo nujnih socialnih bi-emen in težke gospodarske krize ne more mestna
189
občina već vzdiževuti šolo iii jo mora postopoma ukinjati, zavedajoč se, ila je italc dolžnost države, skrbeti za izobrazbo ženskega naraščaja prav tako kakor za izobrazbo moškega. Ga. štebijeva je pripomnila, kako se je Žen.ska zveza žc preti leti zavzemala za podržavljenje mestne ženske gimnazije.
Solidarnostno izjavo v borbi za upravičene ženske zaliteve je podala tudi ga. Zbašnikova, zastopnica „Zvezp delavskih žen in deklet", ki .sicer ni včlanjena v Jugoslovonsk ženski zvezi, a uvidi, da je v borbi za osnovne zahteve žona po-trelien skupni nastop. '1'udi delavstvo je željno izobrazbe, zato priznava potrebo učiteljev in učiteljic, tudi delavska žena se bori za enakopravnost obeh spolov v izobrazbi in delu. Izobražena in polnopravna meščanska žena bo z večjim razumevanjem podpirala tudi delavsko ženo.
Zborovanju so vse udeleženke sledile z izrednim 7a,ninianjem ter so z mnogimi pojasnili in pripombami pripomogle k temeljiti razjasnitvi in utemeljitvi vseh treh žalitev. Posebno učinkovita sta bila govora, ge. Polonice juvanove in poštne uradnice ge. Remčevc, ki je na konkretnih primerili pojasnila usodni položaj nižjih poročenih nameščenk ter ugotovila bridko resnico: ako je uradnica poročena z nizkim uradnikom ali obrtnikom, četudi brezposelnim, izgubi draginjsko do-klado; uradniki, kolegi, pa so lahko poročeni z bogatimi posestnicami, obrtni-cami, a dobivajo pri tem šc vse dokladc zase in za otroke!
Sprejete resolucije je odposlala Ženska zveza vsem osebam in oblastim, ki imajo dolžnost in mož-nost za re.wvanje teli zadev.	p. H.
Prosvetni tečaj za delo intelektualk na deželi. Na željo nekaterih intelektualk, ki službujejo na deželi ter so spoznale živo potrebo po intenzivnejšem prosvetnem delu med našimi podeželskimi ženami, je sklenila Banovin.ska ženska zveza prirediti koncem avgusta triduevni prosvetni tečaj, ki naj pokaže naši intelektualki na deželi najaktualnejše probleme, ki posegajo tudi v življenje naše kmečke žene. Tako bi se predavanje in razgovori vršili približno o tehle temah: ženin današnji položaj (Današnji družabni ustroj v splošnem. Položaj žen« kot pri padiiice raznih družabnih plasti: Položaj naše kmečko žene (S posebnim ozirom na današnji gospodinjski položaj vasi ter ženin odnos do današnje družine); Naša žena kot državljanka (Naša zakonodaja in žena. Pravice in dolžnosti'poročeine žene. Starši in otroci): Kulturne naloge intelektualke med našimi kmečkimi že u ami (Delo intelektualk - učiteljic, oskrbnih sester, zdravnic — med kmečkimi ženami in dekleti. Praktična navodila za to delo); Naše ž e n .s k e o r gia n i z a e i j e ; Naši ženski listi (Smoter in program. Pomen organiziranega dela.) Natančne podatke z vabilom k udeležbi botlo prinesli vsi naši dnevniki.
Razstava „Žena" v Trbovljah. O vneboliodu se je večja skupina ljubljanskih društvenih ilelavk udeležila otvoritve razstave „žena", katero so pripravile neumorne trboveljske kolašice v tamkajšnji šoli.
Trboveljska žena izpričuje nanavadiio živahno samostojno in vsestransko aktivnost. Sredi naroda živi in dela zanj s širokim zanosom z najdalekosežnejšega vidika, posega jni s svojim pogledom tudi v najožjo družino in živi z njenimi skrbmi. Kot marljiva čebelica jc nanesla iz vseh strani, karkoli se ji je zdelo uporabno, da z najmanjšimi izdatki koristi najširšim plastem s prostim vstopom v svoj hram. Pri tem ji ne manjka ki-itičnos1i, smiselne, globoke zasnove in okusa. — Že sama otvoritev jo navdahnila navzoče s pravim apoštovanjeni do tega dela. Zbralo se je jired šolo toliko ljudstva, da se je morala vršiti otvoritvena slovesnost kar na prostehi. Kakor da bi stopila pred nas žena izza časa kmetskih taborov, tako se nas je dojmila slika, ko so se vrstile pred nami pod milim nebom samozavestne govornice. Zrle smo v razorane nagubane črte težko preizkušenih zdelanih ženic, ki so z vso pozornostjo sledile izvajanjem. Veselile smo se iskrih oči ukaželjne mladine, ki je kar z orlprtimi usti požirala vse novosti. Opazile .s:ino ]ja tudi mnogo resnih inož, ki so dali delu žene s svojo navzočnostjo polno priznanje. — Tako
190
zbrana družinska slika je pra"\a osnova za uspešno delo. Vsaka izrečena beseda združuje in oplaja hkrati miselnost celotne družine. Stari poslušajo' sodobne nazore, katere izročajo v njih navzočnosti prireditelj ice mladini, hvaležnO' jih spve-jemaj-o, ker vedo, da jim dajo te žene priliko, da se prezgodaj ne odtujijo svojemu lastnemu naraščaju. Poleg tega nam je zadonela še skrbno obdelana pesem trboveljskih Slavčkov, ki se je zlila v naša srca z občutkom, da smo se še bolj približali drug drugemu.
Razstava sama je skušala prikazati najrazličnejša področja ženskega dela in je bila razvrščena v oddelkih: Obrt — Ženske organizacije — Ročna dela —' Umetnost. Domači obrtniki so tudi sodelovali pri razstavi in so razstavili od najmodernejše kuhinjske oprave do jiajpraktičnejših koristnih in sličnih opremnih izdelkov, ki zanimajo zlasti gospodinjo. Poleg okusiio s cvetjem in kristalom okrašene pogrnjene svatbene mize je vabila prijazna mizica s prtom iz domačega platna, lesenim krožnikom, hlebcem kruha in niajoliko, sama nazorna navodila, kako ženina spretna roka ustvarja toplo domačnost. — Oddelek „Ženske organizacije" je dokazal delavnost našega ženstva na karitativen in socialnem polju ter njega stanovsko zavednost, ki združuje z naraščajočo ^Tiemo žene a' poklicne skupine, da si zboljšujejo vsestransko svoj položaj. Viden in pomemben je zlasti najnovejši pokret oi-^aniziianih gospodinj, ki zajema vse stanove in širi važna in zdrava gospodarska načela. — Posetniki so si zi zanimanjem ogledovali lepo, natančno izvršena ročna dela, občudovali so krasne preproge, lične zastore, pregrinjala, vse .samo delo manljivih ženinih rok. — Gospodinje so z zanimanjem postajale ob urejenih zbirkah čistil vseh \ rst. jjred modernim vrtnim orodjem, konserviranim sadjem, zelenjavo ter mlečnimi proizvodi. — V oddelku „Umetnost" so bili s posebno pozornostjo in ljubeznijo razvrščeni umotvori naših innetnic slikaric in kipark. Že prvi dan "je bilo prodanih več del. V smisleni razvojni razporedbi so bile razstavljene knjige naših pesnic in pisateljic. Zbrani so bili tudi vsi ženski lisfi, od najrazširjonejšega „Ženskega Sveta" do najmlajše „Naše Mode".
Prirediteljice so povabile k sodelovanju tndi Higijenski zavod za zaščito dece in male I- iz Ljubi jame, da je uredil pončni higijenski oddelök. Tovrstna razstava je bila za Trbovlje prava potreba. Üa je tamkajšnje ljudstvo željno zdravstvenega pouka, dokazuje dejstvo, da so bila -natrpana predavanja, ki so bila priključena razstavi. Vrslila so se predavanja za odrasle in za šolsko mladino s poučnimi fihni.
Trbovljske žene so bile polne pozornega gostoljubja napram nam kljub vsej utrujenosti in izčrpanosti, ki kaj rada sledi po tolikem delu. V njihovem prijaznem spremstvu smo preživele ves dan. Pokazale so nam tudi trboveljsko vzorno urejeno bolnico in nemalo smo bile začudene, ko smo opazile, da se nahajajo a- tej bolnici tudi še prazne neoddane 'postelje. Kako pi-enati-pane i)a so — žal — naše bolnice! Pogled nam je uhajal iz teh svetlih vzornih prostorov tja na pobočje, kjer so stisnjene temne, nizke hišice druga ob drugo. Mislile smo si, koliko solz so otrle dobrotne roke naših kolašic,'koliko 'gorja olajšale tudi pod temi strehami.
Želeti bi bilo, da bi sledili temu izletu Ljubljančank še drugi k našim sodelavkam v razne kraje. Spoznavajmo se med seboj, spremljajmo se ob svojih naporih in uspehih. Razširjajmo z druženinii močmi svoja načela od žene do žene, iz kraja v kraj, po naši dragi domovini.
Bil je lep dan. Delavne roke so zasadile spominsko lipo. Mladina je prisostvovala temu prazniku. Kakar bo ta lipa zrasla v mogočno drevo, naj poženejo tudi klice iskreno izgovorjenih, globokih besed, ki so padale v duše.
M i n k a IC r o f t o v a
Naše delavske žene imajo svojo lastno organizacijo „Zvezo delavskih žen in deklet". Njihovo prizadeMinje za dosego boljših življenjskih pogojev in pravic v vseh [lodročjih socialnega življenja je treba smatrati koi del skupne borbo vsega
191
delavskega razreda za 'dosego socialne e.nalc op ravnosti vseh ljudi. Dobrine, katerim je namenjena aktivna borba, kakor boj za boljše mezde, za skrajšanje delovnika, za zaščito matere in otroka, za žensko volilno pravico so samo etape na poti h končnemu cilju..
Iz programa posnemamo, da se pripravlja Zveza na živahno delovanje v bodočem letu. Žene se hočejo boriti za zboljšanje zakona o socialnem zavarovanju ter so v tem vprašanju spn&jele resolucijo, v .kateri zahtevajo; zavarovanje za primer onemoglosti, starosti in smrti ter brezposelnosti; naj-nižja zavarovalna mezda naj znaša 16 dinarjev, ne 6 Din kot dosedaj; zakon o zaščiti inatcrimstva naj se dosledno izvaja (2 mesečni dopust jjrcd porodom in potem); spopolni naj se zdravstvena služba pri soc. zavodih. Druga resolucija zahteva temeljito zaščito otroka: ureditev zavetišča za dojenčke pri tovarnali (to je pri nas že uziLkonjeno, le da se nikjer ne izvaja); plačani odmori za dojenje otrok; zaščita za otroke v vseh večjih krajih; za šolske otrokio toplo hrano; 5—6 urni delavnilc za mladino pod 18 leti pri nezmanjšani plači. Pri bolniških uradih naj se ustanove posvetovalnice za spolne zadeve. — Končno je bila sprejeta tudi spomenica proti vojni s posebnim ozirom na italijansko-abesinski spor, na čegar mirni rešitvi sino zainteresirani posebno Slovenci že iz solidarnosti do naših ožjih rojakov v zasedenem ozemlju.
V ljubljanskem občinskem svetu je predlagal obč. svetnik g. dr. Joža Bohinjec, naj bi mestna občina posebno počastila zaslužne ljubljanske meščane. To odlikovanje naj bi sc podeljevalo vsako leto samo eni ali dvema osebama, in sicer bi se vsako tretje leto izkazala ta čast ženi. Odlikovanje naj bi se-ne podeljevalo v obliki častnega meščanstva, diplome ali nagrade, ampak naj bi se vklesalo samo ime v poseben steber. Ta spomenik zaslužnih osel: naj bi vzpodbujal mladino in ji kazal-vzglede delovnih meščanov in meščank. Zato bi se morala podeljevati ta čast samo takim osebam, ki bi se izkazale kot res izredno vredne in zaslužne; nikakor pa bi ne mogla biti tako počaščena oseba iz vrst občinskih svetnikov.
Drobne vesti o nas. „Slovenski tednik", ki izhaja v Buenos Airesii. je ponatisnil iz „Ženskega Sveta" članek Angele Vodetove: Zakon in tlružina v Rusiji.
Novinar Anton J. Kiančar v Klevelandn prireja med svojimi rojaki številna predavanja o naših književnikih in objavlja izvirne študije' ter prevode iz naše literature tudi v angleških listih. Pri tem svojem delu upošteva tudi žensko literaturo in njene prcdstavnicc. Pisal in govoril je o Leji Futurjevi, Minki Govekarjevi, Josipini Turnograjski. V načrUi pa ima še študije o drugih naših književnicah.
Bolgarski umetnici Morfova in Prokopova sta gostovali z velikim nspehom v moskovskih glasbenih zavodih.
Ob stoletnici rojstva poljskega virtuoza in skladatelja H. Wieiüavskega je
bla v Varšavi mednarodna tekma violinistov. Prvo nagrado je dobila Francozinja Oinette Neveu, in sicer 5000 zL, srebrni bokal vdove Wieniavske in 10.000 fr.
Ukrajinska pevka Mlada Lipovecka nastopa sedaj v Italiji s samostojnimi koncerti. Pred kratkim je priredila v Mantovi večer ukrajinskih pesmi. Narodne pesmi je pela ob üastnem spremljanju na harfo, pri umetnih pa jo je spi-emljal pianist. Občinstvo in kritika sta sprejeli koncert zi velikim navdušenjem in ukrajinska pesem je doživela velik triumf.
Francosko pisateljico Colette je belgijska Akademija francoskega jezika in literature izvolila za svojo članico. Prejšnje njeno mesto je zavzemala pokojna francoska pesnica de Noailles.
192
VSEBINA 7-8. ŠTEVILKE
„üp sreče onstran si'ol>a v pi'sih hrani" — Nadaljevanje (lika Vaštetova) Pod dalmatinskim solncem ^ Nadaljevanje (Maša Slavčeva) Vprašanja (Greta Relibauerjeva) Povest o meni (Katja špurova) Riižena Jesenska (Marija Oineljčenkova) Pismo (Greta Relibauerjeva) Naša vas in arhitekt (ing. arch. Dušana Šantlova) Kam z dekleti (Angela Vodetova) Hrana in obleka na kmetih (Janez Rožencvet) Zadružno ognjišče (Marijana Željeznova-Kokalj) Jane Addanis (P. Hočevar jeva) Življenja delavnik (Ksaver Meško) Mrtva ljubezen. (Miriam) Književnost in umetnost: Produkcija plesne šole Mete Vidiharjeve (Maša Slavčeva)
—	Iz ljubljanske „Opere" (Marijan Lipovšek) — Elza Kasimir Oeltjenova (L. Mrzel)
—	šolska izdaja pisateljev (Vera Dostalova) —• Angleške žene v literaturi (Olga
Grahorjeva)
Obzornik: Jugoslovanska ženska zveza — Razstava „Žena" v Trbovljah (Minka
Kroftova)
Stika na platnicah: Matija čop (stoletnica ujeglove smrti) Priloge: Naš dom — Naša žena — Krojna pola in ročno delo
Ženski svet izhaja vsak mesec v Ljubljani. Letna naročnina Din 64-—, polletna Din 32-—, četrtletna Din 16—. Posamezna številka Din 6-— Za Italijo L 20-—, posamezna štev. L 2 —, za inozemstvo Din 85-—. Uredništvo in uprava v Tavčarjevi □lici 12/11. — Izdaja Konzorcij „ženski Svet" v Ljubljani. Za konzorcij in uredništvo odgovorna Milka Martelančeva. Tiskali J. Blasnikovi nasi., Univerzitetna tiskarna in litografija d. d. v Ljubljani. Odgovoren L. Mikuš.
Drobna knjižica	^
z veliico vsebine C^^^jSS^
Dekliško perilo
modeli in kroji perila za deklice od 12--18 let. Posebno bogate priloge z risbami za vezenine, ki so uporabne tudi za okras otroških oblekic in predpasnikov. Cena Din 6'—. Denar je poslati z naročilom vred.
Naročnice iz Gorenjske. fptiliT:^!^^^;:«;;
v Novem mestu za stanovanje kje na Gorenjskem. Imam dve parke-tirani sobi, kopalnico, sobo za služkinjo, poleg kuhinje veranda z balkonom. Naslov pri upravi.	Dolenjka
Tlašim luuamicam.
Moramo priznati, da se velik del našili naročnic zaveda, -kolike važnosti je za list. da redno plačujejo svojo naročnino. Toda težke gospodarske prilike so zožile naš krog, zato je treba, da se te važnosti zavedamo vse. prav vse. Vsako podjetje bojuje danes težak boj za obstanek; toliko več ženski list. saj je žena po navadi prva v družini, ki mora omejiti svoje izdatke in to začne najfvidrio pri listu. In vendar prinaša dober list ženi toliko koristi, da bi ga morala prav v težkih časih naročiti, ako ga še nima. To nam potrjujejo o'bile obnove naročil, ki jih prejemamo. V stiski se naročnice odpovedo, a se večkrat že tekom prvega leta naroče na novo, ker so uvidele, da jim je list res potreiben.
Naša dolžnost je, da ohranimo list vsem tistim, ki najdejo v njem oporo, pouk in razvedrilo. Zato prosimo cenj. naročnice, ki še nimajo poravnane naroČTiine, naj se takoj poslužijo priložene položnice. Ako je slučajno katera ne dobi, naj je ne reklamira, marveč naj jo vzame na pošti in naj sama napiše nanjo štev. našega tek. računa 14.004. kar je ceneje nego reklamacija.
Kdor more, naj pošlje naročnino za celo ali vsaj za pol leta, da nam prihrani zamudno vpisovanje četrtmskih obrokov.
Prosimo, ne odlašajte, pošljite naročnino čimprej.	Uprava.

„Hersan" čaj
Vam bo pomagal, da zopet pridobite zdravje s pomočjo zdravilnih rastlin.
Gospa: Nc bodite ncprija. teljica sama sebi. Obolenja pri klimakteriju ali pri mesečnem perilu (menstruaciji) Vam bo olajšal HERSflN čaj. Hli Vas ovira debelost? Želite biti vitki? Potem uporabljajte HERSflN čaj. Zakaj bi trpeli, bolečine revmatizma in pro-trna (gibt), ako to ni potrebno? HERSHN čaj je sredstvo, ki Vam lajša bole. cme. HERSHN čaj pomaga pri arteriosklerozi in hemoroidih. Hli res ne veste, da je HERSHN čaj pri obolenju želodca, jeter in,ledvic dobro sredstvo? HERSHN čaj se dobiva v vseb lekarnah, zahtevajte' brezplačno brošuro in vzorec pri „RHDIOSHN", Zagreb, Kovačičeva 2.	Reg. s. 5t. .m34(i«3.