Na delo za narodno stvar! Kjpr Slovencev moč se v jedno stika, Pade sila še tako velika! Katero slovensko src6 ne bi navdušile te zlate besede nasega divnega pesnika? Zapomnimo si jih, preljubi Slovenci! Postavili smo jib tu za geslo temu članka, v katerem iskreno vabimo k obilni vdeležbi na XIII. zborovanje »Tiskovnega društva« dne 10. julija v Mariboril. To društvo si je v času svojega obstanka pridobilo nevenljive zasluge za narodno stvar na spodnjem Štajerju. »Slov. Gospodar«, njegovo glasilo, je že dolgo vrsto let glasno doneč zvon, ki budi preljube Slovence v ožji na.ši domovini k vstrajnemu delovanju za narodne svetinje. Možje, jekleni in nevpogljivi narodnjaki stvarili so ž njim močno narodno stranko, ki sedaj čuva in ščiti našo krasno domovino pred vsakim sovražnim napadom. Bili so britki dnevi, ko je naš sovražnik vse sile napel, da bi nas ugonobil. Ni se mu posrečilo. Nasprotno! V narodnem boji priborili smo marsikatero slavno zmago. Pala je trdnjava za trdnjavo; vasi so skoraj že vse očiščene sovražnega duha; po trgih se jasni, zlato solnce narodnega probujenja že veličastno vstaja. kakor megla o poletnem jutru gine in gine nemškutarija, ki je sramota za naša slovenska tla! Le poglejte naš prelepi slovenski Štajer! Kdo je zasadil naše vinske gorice? Kdo je razgrnil po naših dolinah rodo- vitna polja in cvetoče vrtove? Slovenci, naši očetje so s svojo nevtrudno marljivostjo to atorili. In mi, njihovi potomci, naj bi pa kedaj pustili, da se šopiri po > ih krajih narodni nasprotnik, ki se je serakaj utihotopil?! Sramota bi to bila za nas. Ne vrzimo toraj orožja na stran, dokler ne pade zadnja sovražna posadka! Smo premagali eno, naprej! naskočimo z novim pogumom koj drugo! Dela nas pa čaka še obilo, obilo. Naš nasprotnik je močen. Z nemškutarji, narodnimi odpadniki, ki so med nami, bili bi pač kmalu gotovi, v kratkih letih »pohrustamo« lahko njih vse. A ne pozabimo, da ti naši sovražniki dobivajo pomoč od vseh stranij, denar beračijo cel6 po Pruskem. Judeževi groši za naše nemškutarske učitelje prižvenketajo jo večinoma iz Berolina, to je od tam, od koder sta Bismarck in Moltke planila na našo premilo Avstrijo ter sta jo, žal, tudi preraagala. Mi pa, Slovenci, pomagati si moramo sami. Beračije in klečeplastva pri zakletih sovražnikih Jjubljene Avstrije nočemo in ne smemo poznati, naša moč so pravica, postave presvitlega cesarja, ki nam jamčijo ravnopravnost, svobodo in vsestranski razvoj. S to močjo smo že mnogo dosegli, ako Bog da in sreča junaška, dosegli bomo še več. Nikdo pa ne drži križem rok! Mlačnost in malomarnost bila bi naša poguba. Najboljše sredstvo, s katerim se sedaj za narodno stvar največ stori, je tisek: knjige in časopisi. V politični borbi je nara odločen slovenski list tako potreben, kakor voda ribi, brez njega si vspeha in zmage niti misliti ni moči. V dobrem listu naj naš priprosti narod izve, kdo je njegov prijatelj, kdo pa sovražnik; naj se mu razloži, kdo podira njegov časni in večni blagor! Zraven pa naj srka iz takega lista navdušenje in vstrajnost, pogum in požrtvovalnost v narodnem delovanju! Pri zborovanji »Tiskovnega društva« posvetovati se nam bo, kako še nadalje vzdrževati se na doslenji poti. Dolinost vsakaterega narodnjaka je tedaj, da se tega zborovanja vdeleži ter s svojim dobrim nasvetom koristi narodni stvari. Pred vsem je pa tu potrebno, da smo edini. Sloga jači! Kjer Slovencev moč se v jedno stika, Pade sila še tako velika! Bog, ki nas podpira, ker v6, da se borimo za pravico in resnico, bode z mogočno svojo roko dodelil, da se bodo te besede vresničile! Na svidenje toraj, narodnjaki! —d.